MARJANCA COLARIČ KORENINA iz zemlje jo potegneš, mrtvooko, mrtvoudno. ne bo več rodila ne sadežev ne vej; tako bodo gnezda ptičev ostala zarodek v koreninah. marsikaj bo ostalo nerojeno in nedorečeno. tvoje roke pa bodo vklenjene med korenine in noben dotik ne bo mogel spremeniti njihovega zveriženega sočutja. OB VELIKEM ob velikem mesecu MESECU sestopamo s pročelij mrkih hiš, z rokami vodoravno razmikamo temo Pesmi 295 296 Marjanca Colarič ob svoji poti, da bi dan zrasel od kamenja do meseca, stvaren in visok dan, po katerem bi se pretakali slapovi od najvišjih opoldnevov. svoje čolne bi postavili v vodeno zarezo noči in tako bi pomalem odhajali, kot črede črnih mravelj, v ono smer neomejenega, -kjer se dan in noč vselej ujameta v vodnjaku večnih žari j. DVOJNA POT na dvoje se cepi naša dolga pot, kakor sikajoč kačji jezik med strupenimi zobmi. čisto vsaksebi sta njena konca; ne iščeta se več, kup belega kamenja raste med njima. niti široka rdeča reka nas ne more dohiteti; daleč pred njo hodimo svojo dvojno pot. vsak dan manj smo si blizu. NOVEMBER vse počrnele veje so se upognile nad menoj; izmed dreves se je priplazila 297 Pesmi sestradana volkulja, sled zapoznelih srečanj je puščala za sabo in neka dokončana misel se je pozibavala na temni rogovih. veter bo zdaj zdaj poiskal pot do nje in jo zvrtinčil v svojih hladnih prstih. skozi motno šipo vsak predvečer ugaša postarani obraz v temno notranjost zapuščene hiše. nihče ne bo opazil priprtih vrat — glas prošnje bo ostal poražen ina stopnicah čakanja. le dež bo tiho izgovarjal svojo težko žalost. V VEČER naslonjen na omet večera UJETEMU ČLOVEKU se poigravaš s težkim lesom tišine in mrak odnaša tvoje orle, stasite in nažrte, med skalne večnosti. tu ni nobenih izhodov; sam s seboj si svoja tišina. vse je oblikovano in dorečeno, le čas enakomerno guba svoje plasti in hodniki duše govorijo svojo izpoved. 298 Marjanca Colarič med ometom večera se rdečijo krpe rojstev, kamor riše sonce svoje mikrohorizonte.