Smoter moderne šole.1 ii. § ostalih 25°/o se razkraja v piridin. Avtor je zbiral dim smodk v posebnem aparatu. Ze 10 do 15 smodk je zadostovalo za en poskus. Pokazalo se je, da tudi preparirane smodke ravno iste tvarine nosijo v sebi. Ravno piridin škoduje v smodkah. Treba bi bilo to stvar premisliti in mladino opozarjati, da kajenje le škoduje. Fonograf učno sredstvo. Slavni francoski skladatelj Camille Saint-Saeus piše v „Tempsu" : Vsakdanja resnica je, da nikdo ne pozna samega sebe, a da so mu zmote drugih silno znane, čim lastne zmote uidejo naši pozornosti. Tako niti pevci ne poznajo svojega glasu, niti godbeniki svojega talenta, kar jih stori prizanesljive napram sebi in ostre proti drugim. Nemara bode naloga fonografa to zadevo obrniti na bolje. Eden mojih prijateljev v Las Pulmes si je naročil prošlo zimo iz Pariza imeniten fonograf in me je prosil, da bi mu nekaj zaigral na pianu za fonograf. V ta namen sem mu igral svoj „Valse canariote". Ko pa je fonograf igro ponavljal, sem poslušal z največjo vnemo. Tu sem zapazil dve težki hibi: eno mesto je bilo silno prehitro in docela zmešano; drugo mesto, o katerem sem mislil, da sem ga igral v istem ritmu, kakor sem ga sam predpisal, je bilo ritmiški docela zmoteno in je zvenelo neprijetno. Zato sem ti hibi v svojem prednosu popravil. Po tem izkustvu se mi dozdeva, da bi učitelji petja in godbe, pa tudi deklamacije mogli najti v fono-grafu izborno sredstvo, slišati samega sebe in s poslušanjem spoznati zmote, katere jim je učitelj pokazal. Ne morem svetovati dovolj resno, izvršiti poskuse v tej zadevi. Otroci kot zbiralci. Neki belgijski učitelj poroča v časopisu „Kosmos", daje poskusil, kakšno sposobnost imajo otroci za zbiranje prirodnin. Dosegel je izvenredno lep rezultat. Naročil je namreč nekemu dečku, po leti zbirati na sprehodih in doma vsakovrstne pajke, ter jih spravljati. Deček ni imel neumnega strahu pred pajki in je prav pridno izvrševal svoj posel, V obsegu 5 km je proiskal tedne dolgo vso okolico. In kaj je našel? . . . Zbral je čez 100 raznih vrst pajkov, med katerimi je bilo 10 vrst za Belgijo popolnoma novih, četudi je to državo natančno preiskal z ozirom na vrsto pajkov velik specijalni učenjak pajkovih živali. Becker. Deček je torej prekosil celo starega učenjaka, kajti Bog ve koliko pajkov bi bil še našel, da je iskal daleč okoli. Lepa zbirka, katero je deček sestavil, je sedaj majhen zaklad kabineta prirodnin onega kolegija. O rnskih učiteljih. Tu in tam so ruski učitelji silno slabo plačani. Malokdo se hoče učiteljstvu posvetiti. Nasledek — premalo učiteljev. Da se temu odpomore, je sklenilo ministrstvo prosvete ustanoviti nekoliko novih učiteljišč, sedanje pa razširiti. Razen tega je izdalo ministrstvo ukaz, da se imajo v nekaterih gubernijah ustanoviti pedagoški kurzi, katerih se lahko udeležujejo za eno leto 16 letni dečki in 15 letne deklice. — Tam, kjer pritiska beda posebno močno, tam so poskusili učitelji se živiti — z britjem v prostem času. No šolski nadzornik s takšnim uporabljanjem prostega časa ni bil zadovoljen in je to rokodelstvo prepovedal, ker „se ne spodobi kaj takšnega za razširjevalce ljudske prosvete." __ _ Pedagoški paberki. Vzgoja ni mehanizem. Velikansko zanimanje je vzbudil v krogu psihologov in zdravnikov projekt g. Berillona, izdajatelja časopisa „Revue de 1' hypnotisme", izvabljati sugescijo v pedagogiki. On svetuje takšne otroke, ki so leni, varljivi in sploh kažejo kakšno škodljivo navado, podvreči sugesciji. S pomočjo sugescije hoče tudi razvijati normalne lastnosti zdravih otrok; tako bi morala v šoli vedno skupno delovati učitelj in zdravnik in nastala bi nova sugescivna pedagogika. — Leo Hirschlaff, ki je posvetil temu projektu širše uvaževanje, zavzema uprav nasprotno stališče in trdi, četudi se more sugescija rabiti kot lečilo nenormalnih duševnih lastnosti, kot kleptomanija i. t. d., da se takšna metodika ne sme rabiti v šoli. »Pedagogika — meni Hirschlaff — je dolžna kar najracionalnejši motivirati svoje predpise, buditi v otrokih vestno in temeljito premaganje samega sebe in prepričanje, da so oni predpisi koristni in pravilni. Dopolnjevanje morale se ne sme vršiti na mističen način, a ravno v tej luči se predstavlja otrokom hipnoza. Po daljših uvaževanjih sklene Hirschlaff: »Vsled tega moramo projekt g. Berillona uvaževati le kot velik napredek v zgodovini zdravilstva, toda v vzgoji se ne sme rabiti v nobenem slučaju, kajti on se nahaja v nasprotju z etiškim značajem pedagogike. Kateri predmeti so otrokom najljubši? O tem vprašanju je razdajal g. Piers, nadzornik narodnih šol v St. Cloudu, vprašanja. Da bi otroci odkrito odgovorili, je dopustil, da so odgovorili na listkih brez podpisov. Izmed 20.000 otrok obojnega spola se je izreklo 1000 za prirodne vede, 2000 za zemljepisje, 3000 za risanje, 5000 za računstvo, a 9000 za zgodovino. O pouku pod prostranim nebom so prinesli »Nar. Listy" sledeče uvaževanje: Izmed reformatoriških smotrov se odlikuje v pedagoških literaturah v francoski, nemški in slovanski, hrepenenje po prostejšem načinu pouka, po približavanju mladeži prirodi in vzbu-jevanje jasnega naziranja vseh prirodnih pojavov; zgrinjajo pa pedagoški pisatelji svoje želje v edino, po raznih razmerah podnebja različno formulirano zahtevo — pouk pod širnim nebom. Tudi z našega stališča smo se že večkrat zavzeli za ta vzgojevalni in učni moment nepregledne vrednosti, toda dozdeva se nam, da strogi šolski sistem, ki veže šolo na ohra-njenje starih predpisov, še dolgo ne bode dovolil, da prodrejo jasni žarki pedagoških pravic. Kdor je skusil v svojem življenju, kako dovzetna je mlada duša v prirodi, kako ima nekoliko besed pouka na izpreliodu o naravnih prikaznih več učinka kakor najbolj učena in nazorna predavanja v šoli, kdor je spoznal, kako okreva pri tem duh in telo, kako se da igraje naučiti to, s čimer se v šoli mučimo nekoliko ur, ta se začudi, kako je pri nas mogoče poučevati v predmetih, ki so s prirodo ozko zvezani, v zadulilih šolskih sobah. Žalibog sedaj ne dovoljuje vsa smer šolstva, da bi se izpregovorilo o tej zadevi meritorno na dostojnih mestih, ampak ostaja še samo predmet akademiških razgovorov; še niso spoznali najbolj kompetentni činitelji, učitelji prirodnih ved, te koristi tako, da bi izpregovorili o njej resneje in resničneje in se zanjo potegovali; in vendar, kdor je le deloma spoznal uspehe ene učne ure, ki se je vršila pod milim nebom, pripozna, da je to vprašanje vredno najširšo pozornosti. Vse, kar se je pisalo proti takšnemu pouku : vreme, izguba časa itd., vse to je tako malenkostno, da bi se dalo v primerjanju z uspehi takšnega pouka pri navzočnosti malo ljubezni do mladine lahko premagati. Najbolj goreči učitelj se zadržuje jedva dve do tri ure na polju in v gozdih; takšni izprehodi pa nimajo pomena, ker žrtvujejo učitelji in učenci v to večinoma le svoj prosti čas. Nedostanek znanja prirode se najbolj občutno javi pri absolventih raznih šol, v katerih se poučujejo prirodne vede; tako n. pr. dijaki ne poznajo najnavadnejših botaniških pojavov v okolici mesta, kjer so študirali, še manje pa cveteno (floro) daljnih okrajev. Učenje botanike po ovelih cvetih in upalih bilkah nima nobenega pomena. Drevo, grm, cvet je treba videti z znaki in v takšni podobi, kakor se nahaja v prirodi, da bi jo zopet in vselej potem spoznal. Kako stidno je za človeka, ako ga osramoti priprost človek v poznanju igličastih ali listnatih dreves ali pa najnavadnejših rastlin. Tako je potrebno, da se geološke razmere pogledajo na licu mesta, da bi spoznal učenec karakteristiške znake te ali one prirode, kajti le tako je mogoče se vglobiti v včasih težavno teorijo, ki se podaja v šoli. Učitelj, prijatelj prirode, bi seveda k tem razlogom vse to pridejal, kar je z imenovanimi demonstracijami ozko zvezano. Pouk v zemljepisju, zlasti o matematiškem in oni, ki se bavi z občnim zemljepisnim znanjem, je v šoli tudi pri najboljših nazorilili nenaraven. Kako abstraktni pojmi se tu razlagajo otrokom med štirimi šolskimi stenami; kako drugače bi se vršilo razlaganje matematiškega zemljepisja pod širnim nebom, kjer bi se mogli izvajati nauki iz najčistejšega in najpravilnejšega naziranja! Vse posebnosti površine zemlje bi so dale v vsaki krajini s pripravnim primerjanjem mnogo bolje zariti v pamet učencev, kakor z najboljšimi podobami ali risanjem na tabli. Kakšen pomen bi imel takšen pouk z ozirom na šolsko higijeno, o tem se je govorilo že na drugih mestih. Sedanje šolstvo je močno odvrnilo našo mladino od edino prave knjige poznanja, od prirode; tako se uniči v otrokih pravo veselje in življenska uteka, katere nam pozneja leta ne morejo povrniti. Privoščimo torej naši mladini lepe dni, dokler jih beda življenja ne potisne k tlom; zdrava duša, ki se vzgoji s to metodo, bode se tudi v življenju nagibala vedno k dobrim in plemenitim smotrom, Pedagoška bajka. Maloruski „Učitelj" je objavil v 11. št. sledečo alegorijo, katero je posnel po nekem amerikanskem listu in ki naj bi'predstavljala sedanjo vzgojo: Pred veki, ko so se zverine razdelile na plavajoče, letajoče, skakajoče in begajoče, so se osnovale šole za razvoj zverin. Zadača šole je bila, da se naj nauči vsaka zver vse dejavnosti izvajati enkako dobro; a jeli kakšna zverina pokaže boljšo sposobnost za eno delo kot za drugo, je treba ves čas in silo posvetiti poslednjemu. Ima li torej kakšna zver kratke noge in dobra krila, tedaj se najbolje pazi na beganje. Tako se je morala raca uriti v hoji na mesto v plavanju, a pelikan s svojimi kratkimi krili bi naj postal dober eronautik. Orlu se je dovolilo letati samo za kratek čas. A vse to vsled vzgojnih namenov. Nikdo bi ne smel imeti kaj posebnega, kajti vsi individuji bi se morali enako razviti v prid obči ko-koristi. Zveri, ki se niso hotele pokoriti tej goji, ampak so i nadalje razvijale svoje prirojene posebnosti, so se zasramovale, nazivale tesne glave, specijalisti in stavile so se jim različne zapreke, dokler niso pripoznale v šoli prejete teorije vzgoje. Nikdo ni prejel spričevala, če ni umel do gotove mere skakati, plavati, begati in letati. Dogodilo se je, da je labud toliko časa porabil za beganje na kopnem, da je jedva še znal se vzdrževati nad vodo in je skoro propadel v plavanju; povrh tega pa so mu različni okori, psovanja in pretnje delale življenje tako bridko, da je jezen zapustil šolo, kjer ga je štorklja nadkrilila v plavanju in hoji ter dobila zato posebno nagrado. Orel ni znal plezati po drevesih. Četudi je s pomočjo kril dospel više od drevesa, se mu je štelo v greh, da ni dosegel primerne višine, na predpisani način. O dekliški telovadbi je podal nedavno poročilo telovadni nadzornik Ilermann v v Brunšviku, v katerem dokazuje potrebo dekliške telovadbe s sledečimi razlogi: 1. Krepiti žensko mladež je neobhodno potrebno. 2. V ta namen služijo poleg sistematiške telovadbe, ki se mora ozirati na telesne posebnosti ženskega spola, posebno igre, pri katerih se telo zdatno giblje, o) Ti dejstvujejo močno in dobro na mišice, na rast, na organe krvnega toka (pluča, srce, prebavila) in odgovarjajo pri primerni hrani najbolje fiziologiji dekliškega telesa. b) Ivrepkost, vztrajnost, misel za pravo navzočnost duha, družnost, pravo veselje mladosti, karakter in duh se v njih najboljše razvija in tako postaja telo zmožno, postati gotov in nagel izvrševalec volje. Igre s kretanjem se imajo torej principi.jelno pestovati in siste-matiško tudi izven telovadne "ure. Udeleževati bi se jih morale vse deklice, razven tistih katerim je zdravnik to prepovedal. 3. Treba je skrbeti za to, da bi se deklice združevalo i kot gospodične po šolski dobi pri igri. — Poleg teh uvaževanj o dekliški telovadbi je avtor tudi izpregovoril o reformi ženske obleke. Današnje zatezanje, tako zvana osja ledja, je nelepo in je storilo današnje ženstvo slabo. Špartanke so si pridobile po svojih telovadnih igrah možatost in moč. Tudi današnje žene si morajo vstvariti telesno moč, jarost in čilost, ako hočejo dobro prospevati na teh popriščih, katera so jim bila doslej zaprta. Igre s kretanjem so največji sovražniki nervoznosti. Te igre koristijo vsej domovini. Predavanje se konča »Pomagajte nam, mile dame, k tem smotrom 1" Kronika. O zrelostnih izpitih. Letošnje mature so vzbudile po svoji vnanji historiji pozornost javnosti v večji meri nego kedarkoli. Ako se nekoliko mladih ljudi ustreli vsled strahu pred skušnjo ali vsled nesrečnega uspeha pri njih, ali ako se neljubemu, strogemu deželnemu nadzorniku uprizarjajo hrupne demonstracije, je povoda dovolj, da bi se začelo premišljevati o tej instituciji, da bi se natančneje vprašali, je li ta institucija koristna in pedagoška. In letos, hvala Bogu, so odgovori na to vprašanje zveneli povsod zanikujoče, bolj ko sploh kedaj poprej. Tu najbolj konservativni in najbolj oprezni listi so izjavili, da se sme smatrati matura kot prežitek dobe. In ona je res takšen prežitek. Ona je muka za dijake, kajti navadno ne odločuje znanje in pridnost, ampak samo slep slučaj, potem pa tudi svojevolja in zlovolja. Ta institucija je tudi za učitelja razžaljiva. Na gimnazijah so smatrali dijaka 8 let, na realkah 7 let, na zavodih 4 leta vrednega, povspenjati se od razreda v razred, a kar se je doslej spoznalo kot upravičeno, to prevrže ena sama ura: v eni sami uri se pokaže osemletni pridni dijak kot ignorant, a ves učiteljski zbor stoji pred dijaštvom in občinstvom desavoiran in osramočen, da niso v tej dolgi dobi spoznali pravo znanje učenca, ali da so se vedli napram njemu tovariši, ga protežirali. In vendar bode še trajalo nekaj let, prodno se matura ukine. „Samostalnost." Gališko učiteljstvo ima čudno regulacijo plač. Dne 6. julija 1. 1899. je bil sprejet zakon, ki določa, da se ima opazovati pri vrejenju v razne plačilne razrede tudi ta okol-ščina, je li ima učitelj rodbino. V najvišjo stopnjo drugega in tretjega razreda se morejo sprejeti samo vodje jiet- ali večrazrednih šol, kakor tudi isti učitelji, ki imajo izpit za meščanske šole.