OCENE - POROČILA
PRAVLJICA IN STVARNOST
Monika Kropej: Pravljica in stvarnost (Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1995.)
»Pravljice ne glede na razdalje, tako prostorske kot časovne, predstavljajo skupno bogastvo številnih narodov. Na neki način torej rušijo meje in premagujejo čas. Vendar pa ima v okviru evropske kulture vsak narod svojo kulturo in v okviru te tudi svoje pravljice in povedke, ki so živele in še živijo v njegovem kulturnem prostoru, vraščene v njegovo stvarnost. Odkriti v naših pravljicah odseve te stvarnosti in s tem pokazati, zakaj jih imenujemo naše, slovenske, je poleg odkrivanja drugih sledov resničnosti v pripovednem izročilu glavni cilj te študije.«
Tako pravi Monika Kropej v predgovoru k svoji novi knjigi Pravljica in stvarnost. S svojo študijo nam želi odkriti tipične slovenske prvine ljudskih zgodb, ki pripadajo slovenski pripovedni dediščini. Vemo namreč, da v ljudskem pripovedništvu ta-korekoč ni motiva, ki bi si ga lahko lastil en sam narod, ljudski motivi so mednarodna last. Hkrati pa je ena izmed vrojenih značilnosti ljudskega pripovedništva, da pripovedovalci zgodbo, ki s pripovedovanjem pride do njih, po svoje prikrojijo, jo prilagodijo sebi in svoji okolici, načinu življenja, ki ga poznajo, skratka - zgodbo na neki način »posvojijo«. Zato se lahko zgodbe, ki temeljijo na istih motivih, pri različnih evropskih narodih pojavljajo v različnih oblikah. So odsev okolja, v katerem so pripovedovalci živeli, hkrati pa tudi odsev pripo-vedovalčevega načina mišljenja in čutenja.
Lahko bi torej celo rekli, da odsevajo značaj naroda.
Knjiga je nastala na podlagi obsežne doktorske disertacije, ki pa jo je avtorica za tisk predelala v nekoliko bolj poljudno obliko. S tem je njena razprava, ne da bi bila strokovno okrnjena, postala dostopnejša širšemu krogu bralcev, ki jih zanima ljudsko pripovedništvo. Dognanja so predstavljena jasno in pregledno ter vedno podprta s primeri iz gradiva; zaključki so tehtni in jasno izraženi; razpravo spremlja tudi za marsikoga uporaben pregled zbiranja in raziskovanja ljudskega pripovedništva na Slovenskem.
Odsevi slovenske stvarnosti v ljudskem pripovedništvu se kažejo na več področjih. Avtorica nam najprej prikaže odsev gospodarskih razmer v ljudskih pravljicah in po-vedkah. Bralec izve, kako v njih odzvanjajo kmečki način gospodarjenja, slovenske obrti, trgovina, stavbarstvo, način prehranjevanja in oblačenja, skratka vse, kar sodi k materialni kulturi našega naroda.
Drugo, obsežnejše poglavje se ukvarja z odsevi družbenih razmer v slovenskem pripovedništvu: izvemo, kako je slovenski pripovedovalec v svoje pripovedovanje vključil elemente iz slovenskega prava, šeg, navad, družabnih iger, znanja, zdravilstva, ljudske umetnosti.
V tretjem poglavju so predstavljeni odsevi verovanj v slovenskem ljudskem pripovedništvu.
Avtorica nas opozori na pomenljivo dejstvo, da je na področju materialne kulture vplive stvarnosti lažje ugotavljati. Nekoliko težje je s področjem družbene
93
kulture, najbolj problematično pa je področje duhovne kulture. Odsevi le-te so v pravljicah in povedkah velikokrat nejasni in prikriti, nerazločno se prepletajo s starejšimi sestavinami ali z domišljijskimi elementi in zato v večji meri dopuščajo različne interpretacije.
Drugi del knjige predstavlja 78 pravljic in 22 povedk, ki jih je avtorica uporabila kot gradivo za svojo raziskavo. Vsi teksti so vzeti iz zapuščine raziskovalca slovenskega ljudskega slovstva Karla Štreklja. Objavljeni so v takšni obliki, kot so jih Štreklju posredovali njegovi zapisovalci. Besedila po izvoru pokrivajo tako rekoč celotno slovensko ozemlje. V uvodnem delu smo opozorjeni na način in kvaliteto zapisovanja posameznih zapisovalcev, tako da ob posameznih pravljicah in povedkah glede na zapisovalca
lahko sklepamo, v kolikšni meri so res pristne. Tovrstno gradivo bo dobrodošlo vsakomur, ki se zaveda razlike med živo ljudsko pravljico ali povedko in njeno »olepšano verzijo« za knjižno objavo in ki želi vsaj nekoliko izostriti svoj občutek za to, v kakšni obliki je ljudska zgodba res živela.
Ljudska pravljica in povedka doživljata zaradi svoje modrosti ter jezikovne in motivne čistosti ponovno in vse večjo popularnost. Študija Monike Kropej torej pomeni dragocen prispevek k teoretičnemu znanju s področja slovenskega ljudskega pripovedništva, tako zaradi svoje lastne temeljitosti in tehtnosti kot zaradi dejstva, da so tovrstne študije o slovenskem ljudskem pripovedništvu razmeroma redke.
Anja Štefan
URE KRALJA MINA
Bina Štampe Žmavc: Ure kralja Mina (Ljubljana, Mladinska knjiga 1996, ilustr. Alenka Sottler.)
Pred kratkim, od tega ni niti eno leto, si je avtor pričujočega zapisa v sklepu svojega eseja So(n)čni menu(et) besed' zaželel, da bi nas Bina Štampe Žmavc kmalu razveselila z novo knjigo. Ne mine leto — in že slovenskemu bralstvu zatiktakajo Ure kralja Mina, moderna pravljica o času. Besedilo je sprva nastalo kot mladinska igra in bilo nagrajeno na natečaju za zlato paličico (1994). Igro je leta 1996 uprizorilo Lutkovno gledališče Maribor (režija Matija Milčinski, avtorica scene, kostumov in lutk Breda Vari).
Imamo čas prebrati Ure kralja Mina? Nimamo? Ker nam prehitro minevajo dnevi? Ker se zdi, da ure kar divjajo? Čas, ni časa, prehitri časi, čas nas lovi, načenja nas zob časa, prehiteva nas kolo časa... Ta niz
besednih zvez, v katerih se pojavlja kot osrednja beseda čas, nakazuje tudi glavno temo Ur kralja Mina: besedilo v pravljični besedilni stvarnosti (s tipičnimi liki kralja in njegovega dvora) prikazuje človekov odnos do časa, njegovo neumrljivo željo, da bi obvladoval predvsem svoj, potem pa tudi čas nasploh.
V past lova za časom se ujame kralj Min, mogočni kralj, ki vlada v neki, s soncem obsijani deželi. Čeprav je ukazovalen in čeprav ne more nihče v njegovi mogočnosti najti nobene razpoke, pa se kralj vseeno zelo prestraši — svojih sanj. (Česa bi se sicer mogočni kralji sploh lahko bali?) Motiv morečih sanj, ki preokrenejo tok dogajanja, v prozi Bine Štampe Žmavc ni nov: da se povleči vzporednico s sanjami odraslih v Popravljalnici igrač, s sanjami, ki prav tako povzročijo spremembo (odrasli sprejmejo, obudijo v sebi svoje pozabljeno
Esej je kot spremno besedilo natisnjen v pesniški zbirki Bine Štampe Žmavc Klepetosnedke, ki je leta 1996 izšla pri založbi Obzorja v Mariboru.
94