57PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU Judovska zavest temelji na veri v svetost izročila, posebej Tore, kakor pravimo petim Mojzesovim knjigam, ki izpričuje zavezo med Bogom in od Boga izbranim ljudstvom. Vero v svetost hebrejskega jezika je morda najbolje izrazil Geršom Šolem, filozof, zgodovinar in utemeljitelj modernih akademskih študij kabale, ki je zapisal, da hebrejščina ni jezik, ki bi naj izšel iz konvencij, ampak "[...] je v svojem najčistejšem bistvu, kot se jim kaže prav v hebrejščini, povezan z najglobljim duhovnim bistvom sveta" (Scholem, 2003: 58). Če želimo pravilno ovrednotiti mesto gematrije kot hermenevtične metode znotraj judovskega izročila, moramo razumeti, da judovsko razodetje temelji na besedi in ta ima v kulturni zavesti določeno moč, energijo; jezik pa ima, kar se še posebej nazorno kaže pri kabalistih, mistično vrednost. Svetost hebrejskega jezika je podlaga, na kateri se je oblikovala gematrija kot metoda poglabljanja GAŠPER MLAKAR Kritično ovrednotenje gematrije kot judovske hermenevtične metode "Načelo [bistvo] tvoje besede je resnica." (Ps 119,160) so v judovskih komentarjih večkrat citirane besede najdaljšega psalma v Svetem pismu. Omenjeni verz ima velik pomen za razumevanje interpretacije judovskih svetih tekstov in razgrinja pomemben element judovske identitete, ki se kaže v intimni vezi s 'svetim jezikom', hebrejščino. Svetost, znotraj katere se zrcali resnica, je za judovsko zavest kategorija, ki je bistveno povezana z besedo in jezikom. in raziskovanja mistične moči besede. Ker je gematrija v osnovi hermenevtična metoda, bomo v nadaljevanju pojasnili, kako se kot taka umešča v sistem judovske hermenevtike, nato pa se bomo podrobneje seznanili z njenimi pravili, uporabo ter nadaljnjim razvojem znotraj kabalistične misli. Za konec bomo predstavili nekaj primerov aplikacij gematrične metode ter jo poskušali kritično ovrednotiti znotraj diapazona interpretacij izročila. POTEZE JUDOVSKE HERMENEVTIKE Judovstvo ljudstvo se je v veliki meri osmišljalo skozi izkušnjo izgnanstva. Med dvema prelomnima dogodkoma, uničenjem Jeruzalema in Salomonovega templja v 6. stoletju pr. Kr., ter okupacijo Jeruzalema in ponovnem uničenju templja s strani Rimljanov leta 70, je zorela ideja o Tori kot 58 TRETJI DAN 2017 7/8 središču narodne zavesti – postala je prenosna domovina. Premik narodne identitete z države in templja na svete spise v nastajanju pa je povzročil močno investicijo kulturnih prizadevanj v literaturo, njeno zapisovanje in preučevanje. Položaj pismouka je tako postal eden najbolj cenjenih družbenih položajev, kosal se je celo z duhovništvom. Ko je bil leta 70 tempelj že drugič porušen, se je t. i. tempeljsko judovstvo pod vodstvom rabina Johanana ben Zakaja reorganiziralo v rabinsko judovstvo, duhovniški poklic pa so nadomestili novi duhovni voditelji naroda, rabini – učitelji in interpreti Tore. V kontrastu s t. i. zapisano Toro se je znotraj judovstva oblikovala tudi tradicija ustne Tore. Njena funkcija je v dopolnjevanju, razlaganju in komentiranju zapisane Tore, v obdobju rabinskega judovstva pa se je prvič pisno manifestirala v obliki komentarjev. Ustna Tora kot produkt rabinske ustvarjalnosti je nastajala po načelu dveh sil, na podlagi katerih sta se oblikovala dva tipa literature: halaka in hagada. Halaka1 sega na področje normativnosti, zakona in prakse, hagada2 pa na področje anekdot, zgodb, zgodovine in filozofije. Znotraj judovstva halaka in hagada nista zgolj literarni kategoriji, ampak sta aspekta življenja, v katerem je "hagada kraljestvo duha in halaka kraljestvo življenja" (Ginzberg, 1977: 78). Najstarejše ohranjeno delo rabinskega slovstva, torej ustne Tore, nastalo leta 220, se imenuje Mišna, kar pomeni ponovitev, obnovitev. V naslednjih stoletjih se je vsa po- zornost učenjakov usmerila na preučevanje in komentiranje Mišne, v tem duhu pa je nastala Gemara, ki skupaj z Mišno tvori monumen- talno in še danes osrednje delo rabinskega judovstva – Talmud (učenje). Talmud, ki funkcionira kot zbir vseh judovskih zakonov in komentarjev na filozofsko-etičnih področ- jih velja za najpomembnejše delo ustne Tore in je referenčna literatura študija Tore za vse nadaljnje učenjake. Judovsko ustno izročilo je v celoti her- menevtične3 narave in je v funkciji razlage, dopolnitve in aktualizacije pisnega izročila. Praktična aplikacija hermenevtike, njeno udejanjenje, pa je eksegeza (grško voditi ven, izvleči). Midraš4 velja za tradicionalno eksegetsko metodo judovske biblične herme- nevtike in "ni vrsta ali metoda interpretacije, ampak interpretativna drža" (Ash, 1987: 65). Je duhovna drža iskanja smisla v svetih tekstih in s tem iskanja smisla v življenju. V tem smislu sta Mišna in Talmud pravzaprav kompilaciji halake (zapisa zakonov) in številnih midrašev (razlag in interpretacij), ti pa so spet lahko halaški ali pa hagadični.5 Razlika med midrašom in krščansko ekse- getsko tradicijo je tudi v tem, da je meja med tekstom in interpretacijo v ustvarjanju midraša fluidna – tekst ne nastane na podlagi primata literarne razlage originalnega teksta, ampak je bistveno vezan na interpretov način razpiranja teksta, njegov odnos do njega (Ash, 1987) – je torej v funkciji oživljanja Tore znot- raj judovske skupnosti. Takšno dojemanje midraških tekstov je vzrok za nastanek velikih količin midrašev, ki so si lahko med seboj tudi v protislovju oziroma izražajo različna stališča in izpostavljajo različne vidike v interpretaciji, kar pa je seveda zaželeno. Biblija je namreč "kakor skala, ki se pod kladivom interpretacije lahko razcepi na številne kose" (Unterman, 2001: termin pardes). "Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori Gospod. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?" (Jer 23,29). * Za enega najpomembnejših mejnikov ob vzponu halaške eksegeze v prvem stoletju našega štetja velja Hilel, učenjak zgodnje rabinske dobe, ki je formiral prvo sprejeto kompilacijo sedmih eksegetskih pravil. Iz Hilelove kompilacije sta izšli dve šoli midra- ške interpretacije: prva je v interpretaciji zagovarjala dobeseden in preprost pomen, druga pa je dajala neskončno pomembnost vsaki, tudi najneznatnejši, besedi v Tori: "[...] vse, vsebovano v [svetem] tekstu mora postati predmet interpretacije."6 59 V interakciji z arabsko kulturo je vzcve- tela srednjeveška biblična eksegeza, ki se je osnovala predvsem na ideji dobesednega in preprostega (peshat) razumevanja besedila (Segal, 2009: 203). Zagovoru preprostega pomena je v srednjem veku botrovalo tudi dejstvo vedno večjega pojavljanja krščanskih interpretacij, ki pa so se v veliki meri razvi- jale v smeri spiritualizacije in alegoričnega pomena svetih tekstov (Cohen, 2009: 213). V ta namen se je oblikovala še danes veljavna zahteva, da se preprost, razviden pomen teksta nikoli ne sme izničiti v midraški in- terpretaciji. Midraški pomen naj tako zaseda mesto dodanega pomena, ne pa mesto prvega in primarnega pomena (isti). V duhu različnih eksegetskih pristopov se je ideja o večpomenskosti Tore vztrajno krepila. K temu je nemalo prispevala kr- ščanska tradicija interpretiranja, odprtost za interpretacijo pa je bila sprejeta kot ena izmed veličin Tore in znak njene božanskosti. MISTIČNA EKSEGEZA IN POJAV GEMATRIJE Večina hermenevtičnih pravil zgodnje ra-binske eksegeze sega na področje halake. Pravzaprav je zgodnje rabinsko judovstvo skoraj izključno preokupirano s halako. Le-ta namreč tvori večinski del tako Mišne kot Talmuda. Šele s preučevanjem Talmuda v 7. stoletju začne stopati v ospredje eksegeza, ki se v veliki meri ukvarja s hagadično literaturo, ta pa odpre pot gematriji kot numerološki hermenevtični metodi. Pomemben vpliv na razvoj hagadične eksegeze je imela v judovstvu mistika. Za judovske mistike oz. kabaliste7 je namreč značilno izjemno pozitivno vrednotenje jezika, za razliko od na primer krščanskih mistikov, ki se od jezika odmikajo ali pa v njem vidijo oviro in "nepopolno orodje za izražanje njihovih pravih občutij, a se mu kljub temu predajo in skušajo v njem izreči neizrekljivo" (Scholem, 2003: 55). V očeh judovskih mistikov je jezik Božji instrument, razodetje pa "ni vizualen, temveč akustičen dogodek" (Scholem, 1991: 996). "Vse stvarstvo – in to je véliko načelo pri vseh kabalistih – ni, gledano od Boga sem, nič drugega kakor izraz skritega Božjega bistva, to pa se najbolj spopolni v Božjem poimenovanju samega sebe, ki izvira iz Božjih globin, namreč v svetem Božjem imenu" (Scholem, 2003: 55). Prvi in hkrati tudi referenčni tekst, ki vnaša kabalistično mistiko jezika v judovski kulturno-religiozni svet, je Sefer Jezira, Knjiga o stvarjenju.8 Knjiga prinaša v kabalistično misel novost, ki bo postala temelj vse na- daljnje kabalistične interpretacije – mistiko jezika in števil. Glede na Sefer Jeziro je Bog ustvaril vso stvarstvo po dvaintridesetih poteh modrosti, sestavljenih iz desetih praštevil, sefirotov, ter dvaindvajsetih črk hebrejske abecede. Stvarjenje po nauku knjige peča- tijo elementi božjega imena, J, H in V, ter ga varujejo pred razpadom. Črke v svojih permutacijah (teh je 231) tvorijo vrata, skozi katera pride na dan vse ustvarjeno: "Abeceda je izvir jezika in hkrati izvir biti" (Scholem, 1991: 1002). Mistično razumevanje je torej razumljeno kot odstiranje kodiranih svetih Božjih imen, ki so podlaga vsemu stvarstvu. To idejo pa še dodatno utrjuje dvojni pomen hebrejske besede davar: pomeni namreč stvar in besedo.9 Znotraj kabalistične mistike se je tako ob številnih hermenevtičnih metodah pojavila tudi gematrija – metoda računanja številčne vrednosti hebrejskih besed v skladu z določenimi pravili (Scholem, 2003: 175). Najvišjo stopnjo uporabe in razvoja je metoda gematrije dosegla v hasidski10 eksegezi, kjer je služila predvsem dokazova- nju mistične kodiranosti Tore. Tolmačenje skritih pomenov besedila pa ni bila edina funkcija gematrije – uporabljala se je tudi za zakrivanje pravega pomena nekega posebno pomembnega besedila (Rosh-Pinnah, 1967: 214). Na ta način sta znanje in moč, ki z njim pride, ostala znotraj ozkega kroga ljudi, ljudstvu pa se je predstavil spremenjen, šifri- ran pomen. Ta način uporabe gematrije pa ni vezan na hebrejski jezik ali Toro; gematrična PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU 60 TRETJI DAN 2017 7/8 metoda ima mnogo starejše korenine in tudi načine uporabe tako zunaj kot znotraj judovske hermenevtike. PRED-KABALISTIČNA GEMATRIJA Gematrija je sistem pripisovanja numerič-nih vrednosti posameznim črkam in s tem besedam. Po tovrstnem sistemu dobimo iz črk abecede številke, in obratno, iz števil črke abecede. Talmud pozna še eno definicijo za gematrijo, po kateri je gematrija permu- tacija črk abecede. Termin gematrija izhaja iz grške besede grammateia11, ki označuje "kriptografijo, znanost, umetnost ali igro formiranja skrivnih črk, umetnost skrivnih kod, numerično interpretacijo črk in njihovo permutacijo" (Gandz, 1932-1933: 87). Znotraj judovstva je gematrija poznana kot hagadična hermenevtična metoda. Najdemo jo v Baraiti 32. pravil, hermenevtični kompilaciji rabin- skega judovstva, pod pravilom št. 29. Baraita razločuje dva tipa gematrije, numerično in permutativno gematrijo. Pri numerični gematriji gre za zamenjavo črk abecede s številkami, medtem ko permuta- tivna12 številk sploh ne vsebuje in se ukvarja zgolj s permutacijami oziroma zamenjavami črk v besedi ali stavku (isti: 89-90). Ena najzgodnejših dokazanih uporab gematrije, datirana v 6. stoletje pr. Kr., je metoda atbaša (permutativna gematrija) v Jeremijevi knjigi: "Kako je bil Šešáh zavzet in osvojena krasota vse zemlje! Kako je postal Babilon groza med narodi!" (Jer 51,41). V tem primeru beseda Šešáh v hebrejščini, če sledimo metodi atbaša, pomeni Babilon. Ker pa je judovsko ljudstvo prejelo številke in oštevilčenje črk od Grkov in Feničanov (Gandz, 1932-1933: 75-76), je povsem verjetno, da so osnovne oblike gematrije poznali že ti narodi. Encyclopaedia Judaica omenja prvo sled uporabe numerične gematrije pri asirskem kralju Sargonu II (727-707 pr. Kr.), ki naj bi dal zgraditi 16.283 vatlov13 dolgo obzidje mesta Khorsabad, kar ustreza numerični vrednosti svojega imena.14 Zgodnjo numerično gematrijo lahko razvrstimo v tri oblike (Gandz, 1932-1933: 91): Pri prvi obliki iščemo povezavo med številom in besedo ter ustrezno numerično vrednostjo (gematriot). V talmudski literaturi je znan le en tovrsten primer, kjer Abrahamovih 318 privržencev označuje zgolj enega, katerega ime ima isti gematriot oz. isto gematrično vrednost. Tovrsten tip gematrije pa je zato pogostejši v zgodnejši krščansko-grški litera- turi – primer je knjiga Janezovega Razodetja, datirana pred leto 70,15 ki govori o številu 666. Število označuje zver, ta pa človeka z ustrezno (enako) gematrično vrednostjo, ki je po mnenju večine učenjakov rimski cesar Nero. Druga oblika numerične eksegeze išče povezavo v nasprotni smeri in veže besedo s številom, ki ustreza njenemu gematriotu. Tretja oblika pa povezuje besedo z neko drugo besedo, ki ima enako gematrično vrednost. Primer je enakovrednost gematrio- ta denarja, ki ga je prejel Haman, antagonist Estrine knjige, z gematriotom vislic, na katerih je bil obešen. Gematrija v tem primeru služi poudarku notranje ali simbolne poveza- nosti omenjenih dejanj. Gematrična metoda je bila poznana že med zgodnjimi mezopotamskimi ljudstvi, močno pa se je razširila v helenističnih gnostičnih krogih v praksi magičnih izvajanj in inter- pretiranja sanj.16 V judovstvu se je numerična metoda gematrije (ki je veliko bolj plodovita) začela razvijati v času rabinskega judovstva, od koder tudi izhaja Baraita 32. pravil. Medtem ko so jo prvi avtorji uporabljali za dokazo- vanje določenih tez ali pa kot mnemonično sredstvo, je pod vplivom kabalistične mistike gematrija dosegla visok razvoj in utrjevala idejo o mistični kodiranosti svetega besedila – kodiranosti, ki ni učinek naključja, temveč Slika 1: Atbaš hebrejske abecede 61 potrjuje idejo svetega značaja Tore in njenega globljega pomena. Računanje gematriotov (numeričnih vrednosti besed) in medsebojno interpreti- ranje delov besedil z enakimi gematrioti je v veliki meri odvisno od tega, kolikšno vrednost že v sami osnovi pripišemo določenim črkam. Judje priznavajo štiri osnovne in največkrat uporabljene metode pripisovanja številčnih vrednosti črkam, s pomočjo katerih je gematrija vstopila v polje halake ali zakona. Te metode lahko uporabljamo znotraj vseh treh omenjenih oblik uporabe gematrije:17 1. Absolutna oz. normativna vrednost (Mispar Hekrehi): vsaki črki abecede pripišemo edinstveno numerično vrednost, ki se pri nobeni drugi črki ne sme ponoviti. Tako ima prvih devet črk numerično vrednost od 1-9, naslednjih devet črk pa ima numerično vrednost od 10-90. Zadnje štiri črke imajo numerične vrednosti od 100-400.18 2. Metoda ordinalnih vrednosti (Mispar Siduri): črkam hebrejske besede pripisu- jemo enakomerno naraščajoča števila od 1-22. Prvi črki, alef, tako pripišemo število 1, zadnji, tav, pa 22. PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU Črka / znak Ime črke Mispar Hekhrehi MisparSidduri Mispar Katan א Alef 1 1 1 ב Bet 2 2 2 ג Gimel 3 3 3 ד Dalet 4 4 4 ה He 5 5 5 ו Vav 6 6 6 ז Zajin 7 7 7 ח Het 8 8 8 ט Tet 9 9 9 י Jod 10 10 1 כ Kaf 20 11 2 ל Lamed 30 12 3 מ Mem 40 13 4 נ Nun 50 14 5 ס Samekh 60 15 6 ע Ajin 70 16 7 פ Pe 80 17 8 צ Cade 90 18 9 ק Kof 100 19 1 ר Reš 200 20 2 ש Šin 300 21 3 ת Tav 400 22 4 ך* Kaf sofit 500 11 2 ם* Mem sofit 600 13 4 ן* Nun sofit 700 14 5 ף* Pe sofit 800 17 8 ץ* Cade sofit 900 18 9 Zgodnja tabela prikazuje numerične vrednosti posamezne črke hebrejske abecede glede na izbrano gematrično metodo.20 62 TRETJI DAN 2017 7/8 3. Metoda zmanjšane vrednosti (Mispar Katan): vsaki črki pripišemo enakomerno naraščajoče enomestno število, tako da pri črki, ki bi ji po ordinalni metodi sicer pri- pisali število 10, preprosto seštejemo njena zapisana števila (1+0) in dobimo število 1. Prva črka (alef), deseta (yod) in devetnajsta (qof) tako vse zavzemajo število 1. 4. Metoda integralne zmanjšane vrednosti (Mispar Katan Mispari): ta metoda ne zadeva posameznih črk, temveč cele besede. Podobno kot pri metodi zmanjšane vrednosti tudi tukaj zmanjšamo številčno vrednost celotne besede na enomestno število.19 * V rabinski predkabalistični dobi se gematrija ni veliko uporabljala, kolikor pa se je, je bila njena vloga omejena. Znana je uporaba gematrične metode pri rabinu Natanu, učenjaku iz 2. stoletja. Natan je gematrijo uporabljal v funkciji podpore neki ideji, ki jo je sicer že izpeljal po bolj tradici- onalni hermenevtični poti; uporabljal pa jo je tudi v funkciji mnemoničnega sredstva. Primer Natanove uporabe gematrije se nanaša na verz: "Mojzes je zbral vso skupnost Izraelovih sinov in jim rekel: "To so stvari, ki jih je Gospod zapovedal narediti." (2 Mz 35,1), v katerem gematrija besed "to so stvari" (v hebrejščini: to so besede) ustreza številu 39, le to pa napotuje na 39 kategorij dela, prepove- danega na sobotni dan.21 Na podoben način so za okrepitev interpretacij hagadičnih midra- šev uporabljale gematrične metode tudi druge rabinske avtoritete, kot so Mojzes ha-Daršan, Eleazar Kizma in Jakob ben Ašer. Mojzes ben Nahman, vodilni španski mistik (poznan kot Nahmenid), je v 13. sto- letju zagovarjal omejitev arbitrarne uporabe gematrije. Po njegovem se naj gematrija in podobne metode ne bi smele uporabljati v namen dedukcije pomena ali kot edini vir interpretacije.22 Uveljavljeno prepričanje talmudskih učiteljev namreč pravi, da je bila gematrija skupaj z ostalo ustno Toro dana Mojzesu kot mnemonično sredstvo, ne pa kot sredstvo tvorbe novih idej, ki temeljijo zgolj na njej. Kljub kritiki in zahtevi po omejitvi uporabe so mnogi učitelji 12. stoletja (npr. Jakob ben Ašer in Izak ben Juda ha-Levi) zelo kreativno uporabljali gematrijo, pod vplivom kabalistič- ne mistike pa se je njena uporaba razmnožila, razširila interpretativno polje, učenjaki so pričeli dopolnjevati njene metode in jo uporabljati v nove namene. Za razliko od t. i. 'razkrite' oblike gematrije, ki je značilna za zgodnjo rabinsko dobo, se med kabalističnimi avtorji pojavlja 'mistična' oblika gematrije, ki je v funkciji odstiranja mističnih razsežnosti Tore in razkritje njene kodiranosti. KABALISTIČNA GEMATRIJA "Kabala [...] ni ime kakega določenega sis-tema" (Scholem, 2003: 59), je gibanje, intimno vezano na judovstvo in se od njega za razliko od mnogih judovskih filozofskih sistemov ne oddaljuje. Razmerje kabale do judovske duhovne dediščine je pozitivno. Neločljivo je vezano na osnovni sili judovske- ga duhovnega življenja – halako in hagado (ibid.: 71-72). Predvsem v mediju hagade najde kabalistična interpretacija tisto skupno točko s starim hagadičnim duhom, točko mitske prvine, ki jo predstavi kot zgodbo, kjer "se vse odigrava na veliko večjem odru" (isti: 75). Kabala namreč dobesedno pomeni izročilo. Srednjeveška kabala ali korpus mističnih interpretacij Tore se najintenzivneje pojavlja znotraj nemškega hasidizma, duhovnega gibanja 12. in 13. stoletja. Očetje nemškega hasidskega judovskega gibanja so bili Samuel Hasid, Juda Hasid in Eleazar ben Juda iz Wormsa. Četudi pa se je misticizem in s tem mistične metode eksegeze, med katere spada tudi gematrija, v srednjem veku zelo razvil, je gematrija pri večinskem deležu učenjakov še vedno veljala kot sistem, ki je v funkciji t. i. asmakte – podpore ali utrditve mnenja. Se 63 PRIMER GEMATRIJE SVETEGA TETRAGRAMA Gematrija je dosegla svoj vrhunec v mističnih odstiranjih božjih imen, ki so postala neke vrste pečatna praksa srednjeveških kabalistov. Izročilo o Tori kot vseobsegajočem božjem imenu je črpalo iz pogledov in teorij Sefer Jezire, cilj učenjakov in kabalistov pa je bil "prikazati proces božjega manifestiranja, božjega obračanja navzven" kot proces "dejavnosti božjega jezika, diferen- cirajoče se besede stvarjenja" (Scholem 1991: 1004). Znotraj judovstva je prisotno določeno strahospoštovanje do Božjega imena; velja pravilo, da se zapisanega božjega imena nikoli ne izbriše. Iz tega razloga so se skozi zgodovino pojavljale številne variacije narobe napisanega imena za sklicevanje na Boga. Ena narobe napisana črka v imenu je namreč omogočala, da morebitni izbris tega imena ni kršil prepovedi, saj se ni skladal s pravilnim zapisom božjega imena. Kljub temu se je pravilno ime zapisovalo in najpomembnejše in najpogosteje zapisano božje ime je t. i. sveti tetragram – štiri črkovno ime JHVH (yod he vav he, הוהי). Izraz v grobem izraža glagol biti v tretji osebi, razumljen kot 'On je', v navezavi na biblični pasus: "Bog mu je rekel: 'Jaz sem, ki sem.'" (2 Mz 3,14). Izgovarjanje tetragrama je bilo v času tempeljskega judovstva dovolje- no zgolj velikemu duhovniku, ker pa zapisani hebrejski jezik ne vsebuje samoglasnikov, je pravilna izgovarjava nejasna. S poglabljanjem v Sefer Jeziro se je med kabalisti uveljavilo prepričanje, da je "Torin tetragram [...] samo zasilen pripomoček, za katerim se skriva resnično praime." (Scholem 1991: 1008). Razkrita skrivnost pravilnega božjega imena bi se naj skrivala v knjigi Sefer Jezira, kjer pa je močno gematrično kodirana. Sefer Jezira 22 črk hebrejske abecede razdeli v tri kategorije, med katerimi bom obravnaval samo prvo, ki je neposredno relevantna in se imenuje 'matere' – sestavljajo jo črke שמא (Alef, Mem, Shin z desne proti levi). V nave- zavi na sveti tetragram nam avtor Sefer Jezire PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU je pa v tem obdobju začelo vedno močneje oblikovati izročilo o mističnem karakterju Tore, podprto z idejo, da celotna Tora pravza- prav sestavlja veliko božje ime. Od tod se je kar sama od sebe ponudila nuja po razbiranju in razkritju te v lingvistiko in števila zavite skrivnosti. Eden najpomembnejših in najekstre- mnejših kabalistov pri uporabi gematrije je bil Španec Abraham Abulafia. Nadaljeval in izpopolnil je smer razumevanja Tore kot velikega skrivnostnega božjega imena. Tako njegova trditev: "Ker pa je Bog svoje ime hotel skriti, da bi preizkusil srca posvečenih ter otrebil, prečistil in razsvetlil njihovo intelek- tualno zmožnost, ga je moral hraniti skrito in nerazodeto. In zato je to ime sestavljeno iz črk, ki jih imenujejo črke skritosti" (Scholem, 1991: 1007), odpira mesto mističnemu razumevanju Tore, kot tudi intenzivni uporabi gematrije v namen razbiranja skritega imena. Kot mistik jezika vzame za temelj teorijo iz Sefer Jezire – išče namreč absolutni predmet premišljevanja, predmet, ki "lahko dobi največji pomen, vendar sam, če je le mogoče, nima nobenega pomena" (Scholem, 2003: 220), ki ga najde v hebrejski abecedi. Zanj so fenomeni stvarjenja, preroštva in razodetja fenomeni jezikovnega sveta. "Božje ime je za Abulafio najvišji izraz, v katerem je vse jezikovno gibanje povzeto kakor v nekakšnem žarišču" (Scholem, 1991: 1014). Razbiranje božjega imena in vseh njegovih kombinacij23 je tako spoznavni akt, spoznavanje skrivnosti sveta in celo ključ do Boga. Dela Abulafie tako bazirajo na obsežni uporabi gematrije, za razumevanje vseh razsežnosti gematriotov pa potrebujejo napredno dekripcijo.24 Četudi se je gematrija pri hasidskih Judih sprva pojavila kot stranski produkt, je pri av- torjih, kot so Abraham Abulafia in Natan Nata ben Solomon Spira (neki verz je s pomočjo gematrije interpretiral na kar 252 načinov), za- sedala večji del njihovih komentarjev. Tako so se tekom časa znotraj kabale razvile številne nove oblike gematrije, nekatere med njimi tudi izjemno zapletene.25 64 TRETJI DAN 2017 7/8 skozi različne stopnje kodiranosti pokaže izvorni nepopačeni tetragram, skrit prav v teh treh črkah. Rašijev komentar na Sefer Jeziro omenja kategorijo 'mater' v obliki תמא (Alef, Mem, Tav z desne proti levi) in s tem implicira, da je eden izmed kriptiranih slojev pravzaprav zamenjava črke Shin s Tav, pogosta praksa v aramejskem jeziku. S preračunavanjem gematrije teh treh črk po metodi Mispar Katan (zmanjšana vrednost) in spremenjenim tipom abecede, ki jo upošteva Sefer Jezira (abeceda 29 črk) dobimo številčne vrednosti, ki ustrezajo črkam vav-alef-yod-het, te pa samoglasnikom u-a-i-e. Ker je 'e' v semitskih jezikih izpeljan samoglasnik, upoštevamo samo prve tri, ti pa označujejo zvočno lestvico od najvišjega zvoka k najnižjemu (v semitskem jeziku velja samoglasnik U za najvišjega). Za dokončno razvozlavo izvornega tetragrama je potrebno izračunati še gematri- jo bibličnega tetragrama JHVH: (Yod = 10) + (He = 5) + (Vav = 6) + (He = 5) = 26. Zmanjšana vrednost = 2 + 6 = 8. Če sedaj sopostavimo izračune iz 'mater' pridobljenega tetragrama v abecedi 22 črk s tetragramom soglasnikov, izračunanih po abecedi Sefer Jezire (29 črk), dobimo naslednjo tabelo: Vav + Alef + Yod + He = 6 + 1 + 10 + 5 = 22 Vav + Alef + Yod + He = 6 + 1 + 1 + 5 = 13 (zmanjšana vrednost) U + A + I + E = 9 + 1 + 13 + 8 = 31 (Vav prištejemo Tav) U + A + I + E = 9 + 1 + 4 + 8 = 22 (Vav odštejemo Tav) Prva in zadnja vrstica ponujata število 22, katerega seštevek 2 + 2 = 4. Druga in tretja vrstica ponujata števili 13 in 31, katerih seštevek 1 + 3 = 3 + 1 = 4. Opazimo torej, da so vrstice ne le zrcalne, ampak vse vodijo v končno število 4, torej polovico gematrije zmanjšane vrednosti bibličnega tetragrama (26 = 2 + 6 = 8). Končna ideja je, da bi naj avtor Sefer Jezire razkrival skrivnost izvornega tetragrama, ki ga sesta- vlja spoj črk in nezapisanih starih semitskih samoglasnikov, ki so kot temelji jezika in abecede veljali za svete in nedotakljive. Biblični tetragram JHVH je po tej interpreta- ciji napačen oziroma zakrit: zadnja črka He je nadomestila izvorno črko (in njej pripadajoč samoglasnik) Alef, pomešan pa je bil tudi vrstni red – pravilni po Sefer Jeziri imitira padec zvočne lestvice pripadajočih soglasni- kov, torej Vav, Alef, Yod, He – VAJH oz. UAIE. To je samo eden izmed primerov uporabe gematrije na božjem imenu, ki pa je bila skoraj v vseh primerih v funkciji razkrivanja skrivnosti in globljih razumevanj Tore. KRITIKA GEMATRIJE ZNOTRAJ JUDOVSKE HERMENEVTIKE Uporaba metode gematrije v komentarjih svetih tekstov lahko porodi zelo različne učinke, predvsem glede na namen, ki avtorja vodi v njegovem komentiranju. Zanimiv primer je v filozofskih krogih znana gematrič- na identiteta med besedama Elohim in teva, kjer Elohim pomeni Boga, teva pa naravo. Obe besedi imata gematrično vrednost 86, njuna identiteta pa je v zgodovini služila k podpori teorij o enačenju narave z Bogom.26 Povsem drugačne narave pa je notoričen primer talmudskega in kabalističnega učenjaka iz 17. stoletja po imenu Šabetaj Cvi, ki je skušal uprizoriti poroko s Toro in s tem izzval izgnanje. Kmalu zatem je začel širiti mesijani- zem, ki je razdiral mnoge judovske skupnosti (za mesijo je namreč oklical kar sebe), njegovi privrženci pa so v dokaz mesijanizma uporab- ljali gematrijo.27 Gematrična metoda je lahko uporabljena v zelo različne namene, njeno navidezno kredibilnost pa še dodatno utrjuje dejstvo, da v svoji metodologiji uporablja števila, ki veljajo za paradigmo objektivnosti (Buzaglo, 2004: 127). Meir Buzaglo, avtor eseja z naslovom Critique of Pure Gematry poda primer politične uporabe gematrije, ki ga je napeljal k študiju pričujoče tematike: gre za politični umor izraelskega premiera Jicak Rabina. V tem primeru je bila uporabljena 65 gematrična metoda dilugim – metoda iz- puščanja določenih črk v stavku ali besedi v namen iskanja relevantne podobnosti. Nekdo je namreč iz atentatorjevega imena – Jigal Amir – izpustil prvo in zadnjo črko, tako da je nastala besedna zveza "človek, ki je odrešil moje ljudstvo", obenem pa sta odstranjeni črki Y in R začetnici imena premiera Jicaka Rabina (isti: 128). Takšni in podobni primeri kličejo po kritičnem ovrednotenju gematrije, ki pa je navsezadnje pomemben element judovske hermenevtične dediščine. Meir Buzaglo v svojem kritičnem pregledu gematrije umešča resnico, ki jo izraža z gematrijo pridobljen komentar, v polje, ki ga zamejuje interpretativni doseg midraša. Ideja je ta, da ne poskušamo dokazovati znanstvenega karakterja gematrije, ampak vselej ostajamo znotraj resnice, ki jo izpričuje midraš kot judovski interpretativni akt ter hkrati njegov sad. Eden prvih eksegetov, ki je podal močan argument proti uporabi gematrije v komentiranju svetih spisov, je bil judovski filozof in ekseget iz 11. stoletja, Abraham ibn Ezra.28 Podal je logični argu- ment, da je postopek ali metoda, ki zaide v antinomije, neveljavna. S pomočjo različnih gematrij specifičnih bibličnih verzov lahko namreč sklepamo na mnogo različnih, nekaterih med seboj tudi kontradiktornih oz. antinomičnih trditev (Buzaglo, 2004: 131). Če se metoda gematrije uporablja kot neodvisna metoda, in kjer je univerzalno uporabna, jo lahko uporabimo na kateri koli besedi ali stavku, neodvisno od konteksta in tradicije. Oblik ali tipov gematrije je skoraj toliko kot vseh ostalih eksegetskih metod, ne obstaja pa sistem, ki bi te oblike nadziral ali jih omejeval. Tako je končno število permutacij v osnovi neskončno in lahko, če smo dovolj vztrajni v uporabi različnih gematričnih metod (in celo iznajdbi svojih), dokažemo kar koli nam srce poželi (Varner, 1997: 55). Če lahko z gematrijo poudarjamo med seboj kontradiktorne si trditve, pa je morda odgovor v razlikovanju avtentičnih in naključnih gematrij, zagovarja Meir Buzaglo. Vprašanje je torej, ali naj pri uporabi gematrije upoštevamo določene smernice in avtoritete (Buzaglo, 2004: 132). Mojzes ben Nahman, bolj poznan kot Nahmanid, je zagovarjal namreč prav to. Četudi je bil kabalist in je tudi sam uporabljal gematrijo v svojih komentar- jih, je trdil, da je arbitrarna uporaba gematrije nedopustna. Bistvo njegove kritike je v tezi, da nihče ne sme uporabljati gematrije za dokazovanje nečesa, kar ni vezano na tradicijo in tradicionalne komentarje, ki podpirajo predvsem preprosti pomen besedila.29 Argument tradicije sicer uspešno zameji uporabo gematrije, a nam o sami naravi ge- matrične metode ne pove ničesar; preprosto jo združi s tradicijo, naredi jo za njen podalj- šek. Da bi prodrli v srž izmuzljivega karakterja gematrije, se je potrebno po mnenju Meira Buzaglie vprašati po razmerju gematrije do halake ali zakona. Četudi mnogi avtorji jemljejo metodo gematrije zelo resno, iz nje nikoli ne sklepajo na nove zakone ali norme. Znotraj halake se gematrija ne uporablja, če pa se že, zgolj kaže na relevantnost nekega zakona. V luči halake postane jasno, da je gematrična metoda brez podpore drugih interpretativnih metod lahko zelo nevarna. Samostojna uporaba gematrije bi v mediju halake namreč tvorila nove zakone, ki ne bi imeli nič z zgodovino naroda, etičnim kodeksom ali sporočilom religije, poleg tega pa bi lahko zašli v protislovje in tako podrli celoten koncept zakonika. Gematrija mora ostajati v polju interpretativne drže in ne v polju zakona. Lahko rečemo, da je gematrija intimno vezana na hermenevtiko midraša. O naravi ustrezne uporabe gematrije nam torej lahko pove več sama narava midraša, ki ga moramo razumeti skupaj s pojmom literar- ne teorije. Medtem ko je cilj literarne teorije utrditi in izboljšati natančno branje, kot tudi globlje razumevanje teksta, je vloga midraša v ohranjanju navzočnosti Tore in s tem Boga v življenju judovskega ljudstva (Stern, 1996: 38). Midraš je namreč interpretativna drža, ki ohranja stik z judovsko kulturo in njihovim življenjem. Je interpretacija, ki se ne pokorava PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU 66 TRETJI DAN 2017 7/8 zakonom enopomenskosti, ampak vsebuje svojevrstno silo, katere namen je ohranjanje skupnosti v zavezi z Bogom. In gematrija kot hermenevtična metoda je konstitutivna tej midraški sili, je njena potrditev, njen element (Buzaglo, 2004: 138). Razmerje midraša in s tem gematrije do resnice tako Meir Buzaglo zvede na razmerje umetniške slike do resnice: nobena, ne slika ne gematrija, nista resnični ali neresnični, ampak preprosto konstituirata svojo resnico, katere namen ostaja zunaj namena logične enovitosti ali neprotislovnosti. Cilj je življenje in njegovo potrjevanje. Metodi gematrije je tako dodeljeno svoje mesto, ki ne oporeka kabalistični uporabi, pri kateri gre za nekakšno obujanje tradicije in novo, sveže interpretiranje talmudskega izročila. Dokler kabalistična interpretacija ostaja znotraj meja pomenskih polj halake in hagade in dokler njeni izsledki ne rušijo, ampak utrjujejo ideje, ki so zaznamovale in celo konstituirale judovsko ljudstvo, tedaj je kabalistična uporaba gematrije upravičena, njeni rezultati pa, podobno kot umetnost, prinašajo lepoto v tradicijo, jo obogatijo. Takšne občutke bi naj v človeku vzbudile posebno posrečene gematrije, kot je gematrija besedne zveze Gora Sinaj, na kateri judovsko ljudstvo prejme temelje svojega zakonika: v Tori je vseh mest z isto gematrično vrednostjo kot Gora Sinaj prav 613, to pa je hkrati število vseh judovskih zakonov (Buzaglo, 2004: 133); ali pa gematrija vprašanja, ki ga postavi Meir Buzaglo (2004: 136): "Ali je kaj resnice v gematriji?" – katerega gematrični ekvivalent je v bibličnem stavku "Bog razume pot do nje, on pozna njen kraj" (Job 28,23). OVREDNOTENJE UPORABE GEMATRIJE ZUNAJ JUDOVSTVA Gematrija kot metoda je vsestransko uporabna do te mere, da je za resno obravnavo potrebno omejiti njeno interpre- tativno polje. Znotraj judovstva njene meje sovpadajo z mejami midraša, kar pomeni, da namen gematrije ni v ustvarjanju novih resnic, ampak v potrjevanju in ohranjanju že znanih. Uporaba gematrije pa se je že v prvih stoletjih našega štetja razširila preko meja judovstva. Zgodnji krščanski misleci so v ge- matriji (z iskanjem gematričnih ekvivalentov Kristusovega imena) našli priročno sredstvo za potrjevanje ali dokazovanje Kristusovega mesijanizma. Na podlagi svetovno znanega števila 666, zapisanega v Janezovem Razodet- ju kot števila zveri, pa mnogi še danes iščejo pričujočo gematrično vrednost v različnih osebah modernega sveta. Dandanes so novodobne krščanske ločine in novodobni misticizmi, znani tudi pod besedno zvezo New Age, dobesedno posejani z raznimi primeri uporabe gematrije. Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da se v tovrstnih krogih gematrija aplicira na prav vsak jezik, od grščine do angleščine, ter da je njena uporaba podvržena navadno zgolj enemu cilju: tekmovanju v dokazovanju resničnosti neke ideje ali nekega mesije. Eden od razlogov, da ostaja gematrič- na metoda del judovske dediščine, je namreč prepričanje o svetosti hebrejščine. Četudi ne moremo tovrstnega razloga šteti za znanstve- no veljavnega, ima za jude veljavo, ki se zrcali v realnosti njihove tradicije. Preboj in vstop gematrije v krščanstvo je v srednjem veku povzročila kabala. Četudi je bila kabalistična misel zunaj judovstva v veliki meri sprejeta z neodobravanjem, se je pojavilo nekaj vplivnih avtorjev, ki so v kabalistični mistiki iskali notranje vezi s krščanstvom in celo skušali dokazovati, da ka- balistično učenje v resnici, pod skrivnostnim kodom, potrjuje krščanske ideje (Varner, 1997: 48). Pionir na tovrstnem področju je bil znan renesančni filozof 15. Stoletja, Giovanni Pico della Mirandola. Četudi so njegova prizade- vanja koreninila v eklektični ideji združitve judovske in krščanske religije pod streho medsebojne sprave, so njegove teze naletele na gluha ušesa prav zaradi močnega naslanja- nja na učenje "magije kabala" (isti: 49). Mislec, prav tako iz 15. stoletja, ki je utemeljil pio- nirske napore t. i. krščanske kabale in s tem 67 postal glavna referenčna točka za kristjane, ki so se zanimali za kabalo, pa je bil Johann Reuchlin. S pomočjo gematrije variacij božjih imen (to je bila namreč osrednja kabalistična praksa) je dokazoval inkarnacijo Jezusa Kristusa kot božje osebe in mesije, skušal pa je tudi pokazati na kontinuiteto med praočaki, obdobjem nastajanja Tore in Jezusom Kristu- som (isti: 50). Njegov način uporabe gematrije je dober primer nekritične uporabe tega močnega orodja.30 Danes se s kabalo ne ukvarja več prav veliko avtorjev, gematrična metoda pa je vseeno našla svoje mesto, najpogosteje pod imenom numerologija. Proti nekritični novodobni uporabi teh metod poda kritiko John Davis v svoji knjigi Biblical Numerology. Davis pravi, da je eden od največjih problemov uporabe gematrije ta, da praktično nihče izmed novodobnih avtorjev ne razišče izvorov svoje eksegetske metode (isti: 56). Ne poznajo talmudske dediščine ali zgodovine kabale, gematrične metode pa izmislijo kar sami, da dobijo želen rezultat. Eden izmed večjih problemov krščanske uporabe gematrije je izraba kabalističnega učenja za dokazovanje verskih resnic znotraj krščanstva. Kabalistična tradicija je tradicija judovske mistike; je v dobesednem pomenu tradicija ali izročilo, ki je intimno vezano na judovsko življenje. Kabala tako ni nekakšna neodvisna mistična veja, ki jo lahko izrabimo v lastne namene, prav tako pa je metoda gematrije tudi znotraj kabale vezana na področje midraša in ni v vlogi kreiranja popolnoma novih interpretacij. Metoda gematrije se tudi zelo razlikuje od tradicionalnih gramatično historičnih metod krščanske biblične eksegeze (isti: 47). ZAKLJUČEK "Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba" (1 Mz 1:3), je tretji stavek judovske najsvetejše knjige, Tore. Pomen tega stavka ima za judovsko zavest izjemno vred- nost – predstavlja namreč prve izgovorjene besede, in to so besede stvaritve. Iz puste in prazne Zemlje so svetloba, dan, voda in nebo nastali prav skozi akt govora. Stvarjenje je potekalo s pomočjo poimenovanja in poimenovanje je imelo vlogo prinašanja stvari v eksistenco. V teh prvih besedah hkratnega imenovanja in opisovanja nastale realnosti se skriva svetost, ki jo Judje pripisujejo jeziku. Jezik oziroma poimenovanja po nauku Tore niso preprosta dejanja arbitrarne navezave besed na predmete v svetu – imena se nanje navezujejo v sami notranjosti, izražajo njihovo naravo (Cohen, 2009: 544). Ideja poenotenja dejanj imenovanja in stvarjenja je izražena v hebrejščini preko pojma davar, ki pomeni tako stvar kot besedo. Jezik kot božje orodje stvarjenja pa je preko njegove podobe prenesen tudi na človeka. Naloga Adama, prvega človeka, je namreč prav v poimenova- nju vsega bivajočega v stvarstvu. Svetost jezika v svoji navezavi na stvari- teljsko funkcijo se v judovstvu zrcali v svetem jeziku, hebrejščini. Po mnenju Geršoma Šolema je "vzpostavitev nerazvezljive zveze med pojmom resnice razodetja in pojmom jezika" (Scholem, 1991: 996) ena najpomemb- nejših dediščin, ki jih je judovstvo zapustilo zgodovini religije. Pozitivno opredeljeno do lingvistike in naklonjeno mistiki je judovsko ljudstvo sprejelo in gojilo staro babilonsko metodo zamenjave črk s števili in s tem dalo rojstvo gematriji. Gematrijo je judovstvo sprejelo kot del lastne hermenevtične tradicije in jo podvrglo eksegetski metodi midraša. Njena vloga je bila in še vedno je v potrjevanju in dokazovanju svetosti Tore ter s tem jezi- kovne in kulturne tradicije. Četudi gematrija v zgodnjem obdobju rabinskega judovstva ni našla pretirano pomembnega mesta znotraj komentarjev svetih tekstov, se je v duhu ljudstva ohranila in nato svojo polnost doživela z razmahom kabale. Prav gematriji gre namreč zasluga izraznega sredstva, s katerim so ju- dovski kabalisti izpričevali ideje in nauke o mi- stični kodiranosti Tore ter njenem božanskem izvoru. S pomočjo gematričnih preračunavanj in iskanj mest z ustrezno številčno vrednostjo PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU 68 TRETJI DAN 2017 7/8 so nastali mistični komentarji, ki so znova oživeli zapisano tradicijo, ji dali zagon svežine in nove dimenzije razumevanja. Kabalistična tradicija je na podlagi gematrije in še nekaterih podobnih metod t. i. mistične eksegeze poglobila idejo svetosti božjega imena in samo Toro videla kot veliko božje ime. Lingvistična naravnanost judovskega ljudstva pa je bila v nekaterih zgodovinskih trenutkih pripeljana do svoje skrajnosti. Četudi je gematrija del judovske hermenev- tike in po tradiciji spada k ustnemu izročilu, lahko zaradi svoje navidezne nevtralnosti in znanstvenosti hitro prestopi okvire tradicionalne midraške eksegeze in vodi v arbitrarne ali popolnoma svobodne zaključke. Zahteva po postavljanju meja gematrije se je tekom zgodovine večkrat pojavila, danes pa ji kot metodi judovski učenjaki dajejo mesto, zamejeno z dosegom midraša samega. Njena vloga ni in ne sme biti v ustvarjanju novih idej in interpretacij brez naslonitve na ostala hermenevtična pravila, prav tako pa ne sme odstopati od tradicije in voditi v zaključke, ki nasprotujejo standardu preprostega ali dobe- sednega pomena teksta. Vloga gematrije je v dodani vrednosti k interpretaciji – vrednosti, ki interpretacijo v določenih aspektih obogati, poudari njeno relevanco ali pomaga izraziti svetost, ki se skriva v interpretiranem tekstu. Gematrija skoraj analogno vlogi umetnosti prinaša lepoto v tradicijo, jo obogati in osmisli, kot že omenjena gematrija besedne zveze Gora Sinaj, katere numerična vrednost je 613 – število judovskih zakonov, sprejetih prav na tem mestu, na Gori Sinaj. LITERATURA: Ash, Beth Sharon. 1987. Jewish Hermeneutics and Contempora- ry Theories of Textuality: Hartman, Blood and Derrida. Modern Philology 85, št. 1, str. 65-80. Http://www.jstor.org/stable/437751 (pridobljeno 1. septembra 2010). Buzaglo, Meir. 2004. Critique of Pure Gematry. Studies in modern religions, religious movements and the Babi-Baha'I Faiths, str. 127-139. Leiden: Brill Academic Pub. Cohen in Mendes-Flohr. 2009. 20th century Jewish religious thought: original essays on critical concepts, movements, and beliefs. Philadelphia: Jewish Publication Society. Cohn-Sherbok, Dan. 1995. Jewish Mysticism: An Anthology. Oxford: Oneword Publications. Cohn-Sherbok, Dan. 2003. Judaism: History, Belief and Practice. New York: Routledge. Gandz, Solomon. 1932-1933. Hebrew Numerals. Proceedings of the American Academy for Jewish Research 4, str. 53-112. Http:// www.jstor.org/stable/3622115 (pridobljeno 1. septembra 2010). Ginzberg, Louis. 1977. On Jewish Law and Lore. New York: Atheneum. Jewish Encyclopedia. Http://www.jewishencyclopedia.com/ (pridobljeno od 1. do 20. septembra 2010). Rosh-Pinnah, Eliyahu. 1967. The Sefer Yetzirah and the Original Tetragrammaton. The Jewish Quarterly Review. New Series 57, št. 3, str. 212-226. Http://www.jstor.org/stable/1453774 (pridobljeno 1. septembra 2010). Roth in Wigoder. 1978. Encyclopaedia Judaica. Jeruzalem: Keter. Rozman, France. 1992. Svetopisemske osnove. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Scholem, Gershom. 1991. Božje ime in kabalistična teorija jezika. Nova revija 111/112:996-1020. Scholem, Gershom. 2003. Poglavitni tokovi v judovski mistiki. Ljubljana: Nova revija. Segal, Eliezer. 2009. Introducing Judaism. New York: Routledge. Stern, David. 1996. Midrash and Theory. Evanston, Illinois: Northwestern University Press. Unterman, Alan. 2001. Judovstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Varner, William C. 1997. The Christian Use of Jewish Numero- logy. The Master's Seminary Journal 8, št. 1, str. 47-59. 1. Halaka v hebrejščini pomeni pot ali stezo; halaška literatura se dotika vprašanj praktičnega ravnanja, običajev, tradicij, kaže pot življenja. Halaka je zakonito izročilo, a hkrati več kot kodeks zakonov in pravil. Razvijanje in nastajanje halake oz. halaške literature ni umetnost duha in razuma, ampak izraz življenja samega (Ginzberg, 1977: 78). Halaka ima moč zakona in potrebno jo je izpolnjevati, kar pa še ne pomeni, da ni dovzetna za interpretacijo. 2. Hagada je termin za vse komentarje ustne Tore, ki ne sodijo v kategorijo halake. Koren besede pomeni zgodbo, literatura tega tipa pa nastaja v obliki zgodovinsko-filozofskih anek- dot, zgodb in nasvetov, pogosto izpričevanih ob obhajanju judovskih praznikov. Od halake jo ločuje to, da ni vezana na polje zakona, pravil in običajev. 3. Pojem hermenevtike združuje principe, predpostavke in pravila, ki nadzorujejo akt interpretacije (Cohen, 2009: 353). 4. Glagol hebrejskega samostalnika midraš pomeni iskanje, preiskovanje (Povzeto po Jewish Encyclopedia [online], termin Bible exegesis) 5. Halaški midraši se tičejo ravnanja, prakse ter interpretirajo zakone, običaje, njihovo uporabnost, aktualnost, ipd.; medtem ko hagadični midraši segajo v polje interpretacije Bibličnih zgodb in karakterjev. 6. Jewish Encyclopedia [online], geslo: Bible exegesis. Lasten prevod. 7. Četudi se je judovska mistika sprva uveljavljala pod pojmom merkava (kočija; nanašajoč na Ezekielovo videnje ognjene božje kočije, ki je podlaga za zgodnja mistična poglabljanja), je danes poznana pod imenom kabala. Mistični tokovi se v 69 svoji polnosti realizirajo šele v post-talmudskem obdobju, ko nastopi kabalistično mistično gibanje, ki nepretrgano do danes ostaja in zaznamuje privilegirano mesto novih tolmačenj in interpretacij talmudskega izročila. Pojem kabala v hebrejščini pomeni izročilo, hkrati pa označuje zanimiv paradoks judovskih mistikov, saj dojemajo osebno in intimno mistično doživetje kot povsem objektivno védenje ali izročilo. 8. Natančna datacija knjige ni znana, učenjaki pa jo umeščajo v prva stoletja rabinskega judovstva. 9. Posebno zanimiv razvoj je mistika jezika doživela v obdobju hasidskega judovstva v molitveni mistiki. "Nemški hasidi so imeli navado preštevati in preračunavati vsako besedo v molitvah, blagoslovih in hvalnicah ter so število besed v molitvah skušali utemeljiti s Toro" (Scholem, 2003: 175). 10. Gre za vejo srednjeevropskega ortodoksnega judovstva iz 18. stoletja, ki zagovarja duhovnost, ki temelji na misticizmu. 11. Dolgo je veljalo prepričanje, da izhaja etimologija besede gematrija iz grške besede geometrija, kar pa je napačno, saj se beseda geometrija v grški literaturi nikoli ne pojavlja v funkciji pripisovanja numeričnih vrednosti črkam, kot tudi ne permutacijam črk. Poleg tega se v judovstvu geometri imenujejo mashoha (Gandz, 1932-1933: 87). 12. Najosnovnejši primer permutativne gematrije je atbaš ali sistem zamenjave prve črke abecede z zadnjo, druge s predzadnjo itn. 13. Vatel je asirska merska enota, ekvivalentna približno 45 cm dolžine. 14. Povzeto po Jewish Encyclopedia [online], termin Gematria. 15. O tej dataciji priča omemba judovskega templja, ki pa je po letu 70 bil porušen. 16. Povzeto po Jewish Encyclopedia [online], termin Gematria. 17. Povzeto po Jewish Encyclopedia [online], termin Gematria. 18. Hebrejska abeceda ima sicer le dvaindvajset črk, a jih ima pet izmed njih drugačno obliko, kadar stojijo na koncu besede. Teh pet končnih oblik črk lahko zavzema enako vrednost kot njihova standardna oblika v abecedi ali pa se jim številčna vrednost nadaljuje tako, da tečejo od 500-900. Po tej metodi je numerična vrednost celotne hebrejske abecede enaka številu 1000, številu, ki ga v nekem smislu simbolizira tudi prva črka alef, brana kot elef – kar v hebrejščini prav tako pomeni število 1000. 19. Če je gematriot (numerična ali številčna vrednost) neke besede 77, števila tako dolgo seštevamo, dokler ne dobimo enomestnega števila: 77 = 7+7 = 14 = 1+4 = 5. Vrednost 77 je tako simbolno enaka vrednosti 5. 20. Zadnja metoda, Mispar Katan Mispari, se nanaša zgolj na celotne besede, zato ni vključena v tabelo. Črke, ločene z odebeljeno črto in označene s simbolom (*), so peterica končnih oblik črk, pri katerih pa so numerične vrednosti ponekod podvržene svojim pravilom. 21. Povzeto po Roth in Wigoder. 1978. Encyclopaedia Judaica. 22. Isti. 23. Gre za kombinacije črk in kombinacije teh kombinacij itd., kar zahteva zelo napredno uporabo gematrije. 24. Povzeto po Roth in Wigoder. 1978. Encyclopaedia Judaica. 25. Mispar Kidmi je metoda, ki črkam določa vrednost tako, da poleg standardne številčne vrednosti, ki pripada neki črki, prišteje še vrednosti vseh predhodnih črk. Alef tako zavzema vrednost 1, bet vrednost 3 (1+2), tretja črka, gimel, pa vrednost 6 (1+2+3). Mispar P'rati določa vrednost s kvadratom standardne številčne vrednosti. Alef zavzema vrednost 1, bet 4 (2*2), gimel 9 (3*3), itn. Mispar ha-Akhor je metoda, ki je posebej zanimiva, saj standardno numerično vrednost črke pomnoži z mestom, na katerem se črka znotraj besede nahaja, ter s tem naredi rezultat občutljiv na položaj črk. Besede z istimi črkami, a na različnih lokacijah, imajo tako različne gematrije. Mispar Millui določa vrednost črkam glede na črke, ki sestavljajo samo poimenovanje znaka: računanje gematrije črke alef tako zahteva seštevek gematrij črk a, l, e in f. Poleg omenjenih pa so se razvile še številne variacije teh metod, med najekstremnejšimi takšne, ki so zahtevale obširno uporabo kombinatorike, nekatere gematrije pa so z uporabo množenja namesto seštevanja dosegle števila v redu trilijonov. 26. Velja prepričanje, da je to gematrijo poznal znan judovski panteistični filozof Baruch de Spinoza. 27. Povzeto po Roth in Wigoder. 1978. Encyclopaedia Judaica, geslo Gematria in Shabbetai Zvi. 28. Povzeto po Roth in Wigoder. 1978. Encyclopaedia Judaica, geslo Gematria. 29. Preprosti pomen je dobesedni pomen bibličnega verza. Četudi lahko interpretacija s pomočjo gematrije pokaže na dodaten pomen ali izpostavi posebnost, ki se oddaljuje od dobesednega pomena, ne sme dobesedne razlage rušiti ali nasprotovati ideji celotnega verza. 30. Johann Reuchlin na nekem mestu na primer vzame besedo 'ustvaril' iz prve vrstice Tore, ki je v hebrejščini zapisana s tremi črkami, v teh črkah pa najde inicialke besed Sin, Duh in Oče. V podobni maniri v hebrejski besedi kamen najde besedi Oče in Sin (Varner, 1997: 53). PESNIŠTVO IN MISTIKA V JUDOVSKO-KRŠČANSKEM KONTEKSTU