Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 9.            V Ljubljani, dne 1. septembra 1910.         Leto XXX.
Vojeslav Mole:
Chanson d'amour.
I.
"V srebrni noči v moje je vrtove priromal čakajoči duši gost; polnoč je sula sen med vse vrhove, na nebu je žarela zvezd skrivnost. In gost razklenil roke je dobrotne in lil je v mojo dušo govor svoj. — Strmenje šlo skoz dalje je tihotne, do zvezd dehtel je polnih rož opoj.
„Prišel sem iz dežele hrepenenja in sem vseh tvojih sanj edini kralj in iz poldnevov solnčnega žarenja priromal k tebi sem v polnočno dalj. Kot pesem neizpeta so samotne vse tvoje želje, a nocoj, nocoj ..." Strmenje šlo skoz dalje je tihotne, do zvezd dehtel je polnih rož opoj.
„Nocoj so dozoreli tvoji cveti.
Jaz sem življenje, tvojih sanj vrtnar.
Nocoj se oplode, od rok objeti,
od rok, ki ti si jim ljubezni dar." —
.Ljubljanski Zvon" 9. XXX. 1910.
33
514                                Vojeslav Mole: Chanson cTamour.
In gost razklenil roke je dobrotne in v dušo vsul se je življenja soj. Strmeč šumele dalje so tihotne, do zvezd dehtel je polnih rož opoj.
II.
O moja mila, divni sen življenja, do tebe sem preromal tisoč cest, zapel ti tisoč pesmi hrepenenja in spletal krono ti iz tisoč zvezd. In v rosnem jutru v loki sem cvetoči te srečal polno misli, polno sanj — in zdaj sva kot dve pesmi vriskajoči, dve brezi v jutru, polni trepetanj.
Se v blaženstvu strmi, drhti mi duša. O moja mila, si resnica, sen?
•v
Se godbo tvojih besedi posluša in sanja duša : zlata je jesen škrlat izlila v polja v divni noči in vse so trte polne šepetanj, — a midva sva dve pesmi vriskajoči, dve brezi v jutru, polni trepetanj.
In greva skoz prelestni vrt življenja in drami duša se in zre in zre: vsa dalja je še polna hrepenenja, v vrtovih tisoč jablani  cvete. Kaj sanjala sva o jesenski noči? Budi se dan, vsa zemlja misli nanj   — in midva sva dve pesmi vriskajoči, dve brezi v vesni, polni divnih sanj.
III.
Večerne misli veter v loge seje, zamišljen gasne purpurja sijaj, vse polne sanj drhte cipresam veje, šumi v molitvi tihi sveti gaj.
Vojeslav Mole: Chanson cTamour.
515
Strmeč v njegove stopava globine, v nevidni dalji gasne najin dan; gubijo sanje v bajne se davnine in dlan je tesno segla v drobno dlan.
„0 dragi, čuj ta šum! Ves gaj že čaka, že čaka v senci marmorni oltar, v molčanju svetem tajnega somraka žrtvujem se na njem ti v večni dar ..." Kot pesem glas zveni ti skoz tišine, zveni kot pod zefirjem morska plan in v dušo seje bajnih dni davnine — in v hrepenenju ti trepeče dlan.
O mila, kam me tvoja pesem kliče? Nocoj, nocoj sem dušo ti spoznal. Ti moja Helena in Beatrice, vse svoje zvezde sem ti daroval. In tvoje moje nebne so višine in hrepenenja moj veliki dan in tvoja vsa bodočnost, vse davnine za to drhtečo, verno, drobno dlan . . .
IV.
Vso noč v vrteh so vrhi trepetali, vso noč so v njih šumeli vihre sni in v težkih gromih v daljah so ječali, v ognjenih bliskih rasli iz noči. Vso noč —. A tisoč rajev je bleščanje šumeč prelivalo se v naju dveh, besede nama so bile kot sanje, kot žarnih rož škrlatnotežki smeh.
Kot val opoja so lasje ognjeni oblili tvoji moj drhteč obraz, obsuli so kot divji me plameni in vsi šumeli kot polnočni čas. Požar je bilo ust ti trepetanje in blisk je bil ti sreče soj v očeh in vse besede so bile kot sanje, kot žarnih rož škrlatnotežki smeh.
33*
516
Vojeslav Mole: Chanson cTamour.
A jutro polno je bilo pokoja, le še kot v snu je zunaj vrt drhtel, le še kot v snu, o golobica moja, je zvok besed ljubečih ti zvenel. Strmeč sva zrla v svežih ros igranje : čez noč so rože vzklile v vseh vrteh in vsepovsod so cvele naju sanje in zrelih dni škrlatnotežki smeh . . .
V.
Vsa solnca splesti v plameneče krone, nebo stopiti v čudesen safir, v srebrn obroč preliti rek miljone, v škrlat pretkati jutro in večer in biti kralj brezmejne vse daljine, a brez ljubavi tvojega srca —, bila bi pesem bajka iz tujine, nikdo ji duše in besed ne zna.
Ves šum lesov izliti v melodije, ves hrum morja, ko v vihri trepeta, in vrisk goric, ko vanje solnce sije in spev kipi trgačev do neba, in biti pevec slavnih dni davnine, a brez ljubavi tvojega srca, — bil bi neznani pevec iz tujine, ki nihče vriska mu ne solz ne da.
Vse misli splesti v plameneče krone,
ponos stopiti v čudesen safir,
v srebro preliti čuvstev milijone,
v škrlat pretkati divnih sanj nemir
in biti kralj ti v dnu srca globine,
v njej skriti se kot dih med grud morja —
O da! — in sred daljine, sred tujine
sem večno blizu tvojega srca . . .