Slovenski glasnik.
259
v vsem življenji, v vseh delih zvest svojim nazorom, zvest samemu sebi. Pisatelj ,.Bednih ljudij" pozna se v pisatelji „Mrtvega doma", pisatelj „Mrtvega doma" v pisatelji ,,Prestopljenja in nakazanja"; on je vedno isti v „Besih", v „ Idiotu" in v „Bratih Karamazovih". Očividna naloga vse njegove delavnosti pokazala se je uže v prvej njegovej pisateljskej poskušnji, ljubav k trpečemu človeku, iskanje in netenje božestvene iskre sredi mraka, nečednosti in popačenja, strastno hrepenenje po resnici in luči — to bili so elementi sile, katera se je hranila v njem. On poznal in občutil je trpljenje, težnje naroda, poznal njegov poklic in imel trdno vero v veliko njegovo bodočnost. Imel je v početku dokaj prebiti. Bil je preganjan od vlade, kritika izražala se je nepovoljno o njegovih delili, občinstvo ni ga umelo, prijatelji so ga zapuščali, živel je v revščini in na zadnje objavili so ga po časnikih za — neumnega. A on ni se dal premotiti, stal je trdno, bil je prepričan popolnem o svojem pravu in — premagal je. Ljudstvo, posebno mlado pokolenje jelo ga je razumevati in imenovati s časom svojim učiteljem. Kritika spravila je svojo grajo in roganja, ter jela ploskati konci vsakej njegovej besedi. A užival ni dolgo svoje zmage, splošnega priznanja svojega častnega, slavnega delovanja, — neizprosljiva smrt odvzela ga je skoraj nenadoma njegovemu velikemu narodu.
Ruski slikar. Rimski in ruski listi jako hvalijo ruskega slikarja Košeleva veliko sliko, predstavljajočo sprevod z Golgate. Slika ima do dvajset figur v naravnej velikosti. Kritika posebno poudarja točnost v risanji in izvedenje brez vsake afektacije.
„Majakli, ilustrovani ruski list, ki izhaja v Odesi, prinaša v svojej 3. številki podobo in životopis našega rojaka Josifa Glottardoviča Nollija, iz katerega posnemamo, da -se je Nolli s svojim lepim simpatičnim baritonom posebno priljubil ruskemu občinstvu. Zdaj poje v Kijevu.
Načrtanie slavjanskoj akcentologii. Sočinenie Romana Brandta. Sankt-peterburg, tipografija imperatorskoj akademii nauk, 1880, 4°, 338 str. G. pisatelj razpravlja v tej knjigi naglas v vseh slovanskih jezikih in od 85.—112. strani osobito tolmači jako težavni naglas novo slovenski. Naštevši natanko vse spise in pisatelje, ki so poleg mnogih slovničarjev naših, govorili do sedaj o našem naglasu (Svetec, Zepič, Skrabec, Valjavec in Baudouin de Courtenav), pravi na 89. strani, da slovenska akcentuacija še ni ustanovljena, da pa osobno odobrava teorijo Skrabčevo in Valjavčevo, t. j. teorijo o trojnem naglasu. Vendar dostavlja, da svojega mnenja ni osnoval na preiskavanje narodnega govora, ker je premalo časa bival po Slovenskem, in da je bil s početka odločno zoper trditve Svetčeve, Skrabčeve in Valjavčeve, a da je po daljših razgovorih o tej stvari g. Levstik sebe in njega uveril, da je teorija Skrabčeva in Valjavčeva isti-nita („vl> poll>zu trojakoga udarenija"). Znano je, da se s tem imenitnim predmetom osobito vestno peča uže dalje časa g. prof. M. Valjavec v Zagrebu, ki je uže več korenito pisanih razprav priobčil v „Radu"; in v hrvatskih listih beremo, da je baš te dni spet v seji filologiško-historiškega razreda jugoslavenske akademije čital razpravo: „prinos k novoslovenskom naglasu. Naglas v substan-tivu ženskoga spola." Tudi v našem listu je obljubil g. L. Svetec o priliki izpre-govoriti o tej zanimivej stvari.