Letno sporočilo mestne glavne deške šole pri sv. Jakobu v Ljubljani Jahresbericht der städtischen Knabenhauptschule ZU St. Jakob in Laibach 1868. Zanemarjeni otroci v našem mestu. Spisal M. Močnik. G i! W* se usmilil naših pol zaraorčekov!“ klicali so ro-doljubi, ko so se svoje dni odpravljali goreči oznanovalci vere, misijonarji, v daljne zamorske kraje, in ko so v ta namen nabirali denarje. — Kdo se bo pa usmilil naših pol divjakov, ki rastejo v nevednosti in hudobiji brez kerščanske odreje, brez potrebnega poduka! Ali niso tudi ti našega usmiljenja vredni? Koliko se pomaga našim bližnjim revežem? Mislim, da eno moremo storiti, drugega pa ne opuščati. Kako milo je med nedolžnimi otroci! čista nedolžna človeška duša se razodeva iz vsega njihovega djanja, in s pridnostjo vračajo učitelju trud. Vse drugače pa je pri zapuščenih in zanemarjenih otrocih. Razberzdani so, stermoglavi, sirovi, večkrat že tudi hudobni. Ako so ti otroci toliko slabeji od drugih, kdo se jih ne bo usmilil ? Kdor ima dobre otroke rad, zakaj bi se ne usmilil takih, ki so nravno zapuščeni in s tim nesrečni! Dolžnost vsakega kristijana je, da kaže ljubezen do bližnjega v djanji. Ako že to velja od telesa, koliko bolj zadeva ta zapoved dušo našega bližnjega. Koliko takih otrok je pa v nevarnost pogubiti telo in dušo, če se mora tedaj ljubezen razodevati v djanji, kje je reč bolj imenitna od skerbi za zapuščene, in v čem se tudi bolj razodeva prava ljubezen? Sin božji je na svet prišel iskat, kar je zgubljenega, ali ne tudi teh, ki so tako blizo svojega pogina? Kdor tedaj Boga v resnici ljubi, kako more odtegniti svojo roko njim, ki so v tolikošnji nevarnosti, da bi zgubili sad našega odrešenja po Jezusu Kristusu. Sodnik poreče sodnji dan: „Karkoli ste naj manjšemu mojih sobratov storili, to ste meni storili“. — Blagor človeku, kdor se ubozega usmili, kajti o dnevu stiske ga bo rešil Gospod Bog iz njegovih nadlog. — Čista in pred Bogom neomadežana pobožnost je ta: obiskovati sirote v njih nadlogi. (Jak. 1. 27.) Naj veči reveži in sirote so pa nravno zanemarjeni otroci. Imajo morda po telesu starše; duševno jih pa nimajo. Od nekdaj so bile sirotnišnice, malokje pa so hiše za zanemarjene otroke. Kar pa kerščanska ljubezen veleva, to tirja tudi človeška modrost. Koliko oseb čuje, da se ohranuje občni mir in pokoj v deželi! — Sodniki na tanko preiskujejo hudodelstva, obsojajo hudodelca v zapor, kjer je varno spravljen, in ko prestoji svojo kazen, poverne se v človeško družbo, pa le malokedaj se poboljša. Kakošna šiba za človeško družbo so ti ljudje, ker so nevarni življenju in premoženju bližnjega, ter ravnajo zoper božje in človeške postave! Koliko denarja pa stanejo deželi pregrehe in hudobije! Taki ljudje tedaj sosesko in deržavo zelo obtežujejo, ker so rojeni nastajavci za jetnišnico. Tedaj je soseski in deržavi v korist, da se v ta zleg odvrača in hudodelec kroti, dokler je še otrok, in se ložeji strahuje. Kaj vlada bi ne vedela, kako nevarni so zanemarjeni otroci! Kdo bi vendar verjel, da soseske ne spoznajo, koliko zlega lahko izvira vsi občini iz enega samega zanemarjenega otroka! Večkrat slišimo ali beremo, daje sodba manj ostra, ker sodniki v polajšavo štejejo to, da je bil hudodelec v svoji mladosti zanemarjen. Ali pa ni tako zagovarjanje zatožba teh, ki so zakrivili to zanemarjenje? če tedaj svet spoznava, da je zanemarjena od-goja tega kriva, in v delalnišici imajo šole in duhoven hodi v njo podučevat, da bi zanemarjene poboljšal, je to vse lepo in dobro; ne, da bi to grajali ali v nič devali, marveč pomislimo, da to še ni vse, in da je treba slediti, od kod izvira ta zleg, in da je ložeji poravnati mlado drevo, kakor nagniti odraščeno. Svet je poln tožba o slabih poslih. Dasiravno niso vselej posli tega krivi, je pa ta stvar vsega premislika vredna, kajti s tim, da se posli preminjajo, reč ostane pri starem; treba je skerbeti za boljšo izrejo prostega ljudstva; potrebno pa je, da se v ta namen tudi kaj daruje; goldinar, ki se tukaj da, se morda drugej prihrani. Prazne in nečimurne so tedaj tožbe nad spačenim in spride-nim svetom, ako ne pomagamo, kar je v naši moči in ne skerbimo za zanemarjene otroke. Kdor hoče poslopje zidati, mora naj prej postaviti terdno podlago. „Ali nimamo nikakoršnih naprav, v kterih se izreja mladost, ali nihče ne skerbi pri nas za zanemarjene otroke?“ Tako me vsakdo, prebravši te verstice lahko vpraša. „Kaj mar tisti, kterim je izročena mladina, ne store svojih dolžnosti ?“ Imamo šol v našem mestu precej, ali zanemarjeni otroci jih ne obiskujejo; imamo zavod, iz kterega se plačujejo stroški za poduk rokodelskih učencev; ali zanemarjena mladost se raji potepa kakor dela. Kaj je tukaj storiti? Zanikerni otroci naj se v šolo primorajo, tam naj se strahujejo in verdevajo, da bodo pošteni ljudje in dobri kristijani. To je sicer vse prav in lepo, samo ko bi le šola mogla narediti iz spridenega in zaniker-nega postopača dobrega in vbogljiviga otroka in pridnega delavca. Dasiravno v poslednjih letih rodoljubi skerbč, da reveži dobivajo obleko, vendar naj bolj zanikerni še toliko časa ne hodijo v šolo, da bi obleko stergali, in kar je pa dalje vsega po-mislika vredno, je to, da so ti otroci na duši bolni, in bolni se ne devajo k zdravim, ker garjeva ovca vso čedo okuži. Šola tedaj, kakoršna je, ne more biti odgojilnica za mlade hudobneže; kdor to od šole tirja, preveč tirja in šoli krivico dela, ako ji očita, da ne shrani vseh otrok, ki voglarijo po mestnih ulicah. Zdatno tukaj le pomagati more modro osnovana vredba, ki izvira iz kerščanske ljubezni in resničnega rodoljubja, naprava, pri kteri se vdeležuje cerkev, srenja in deržava, kajti vse tri imajo korist od tega, da se ljudstvo dobro izreja, da ne raste, marveč manjša se od dne do dne število hudodelcev, da poslednjič stroški za delalnišnice in jetnišnice, za ubožnice in bolnišnice ne rastejo tako, da jih skoro že zmagovati ne bode mogoče. Ti ubogi otroci, ki sedaj tako v nevednosti in hudobiji rastejo, so prejeli pri svetem kerstu cerkev za svojo mater. Dobra mati pa skerbi navadno naj več za tiste otroke, ki njene pomoči naj bolj potrebujejo. Cerkev ne more videti, da bi se sad odrešenja nad temi otroci zgubljal; tedaj se bo prizadevala, da oteva otroke, ki so brez svojega zadolženja taki reveži, ter so v nevernosti, da se pogube na duši in na telesu. Dobrodelna društva le tam veselo in čversto rastejo, kjer imajo svoje korenine v rodovitni zemlji kerščanske ljubezni; le tam veselo napredujejo dobrodelne naprave, kjer jih cerkev jemlje pod svoje zavetje. Na Dunaji n. p. lepo raste pod cerkvenim zavetjem društvo sv. Vincencija v pomoč revnim in zapuščenim. V Rimu je društvo „Tatta“, ki skerbi za otroke, kterih starši ne spolnujejo svojih dolžnosti. Navaden človek je svoje dni lovil in pobiral otroke postopače po mestnih ulicah, jim domä dajal jesti in dela. Pokrovitelji tega društva so visoki cerkveni knezi. Duhoven v svojem kraji pozna naj bolj take otroke, in njegova beseda bi tudi naj več obveljala, ko bi verne vnemal za taka dobrodelna društva. Poslednjič je pa le cerkev edina, ktera hrani v svojih naukih, v svojim bogočastji in v svojem božjem poslanstvu pripomočke in sredstva v zboljšanje spridenega človeka. Zveličarje rekel: „Pustite malim k meni priti! Vendar, dobre otroke ljubiti in rad imeti, to ni nič posebnega; cerkev pa, ki razlaga Zveličarjeve besede, naj pa reče: „Pustite zanemarjenim k meni priti!“ Kdo so pa tisti zanemarjeni otroci, za ktere naj posebno skerbi cerkev? Razločujemo pa tukaj otroke, ki so sicer dobri, za ktere pa nihče ne skerbi, otroke, kteri ravno niso hudobni, so pa pri slabih ljudeh, in tedaj že popačeni ; otroke, ki so sami na sebi hudobni, in za lepo svarjenje malo ali nič ne marajo, otroke same na sebi hudobne, za ktere ni nobeden kaj skerbel. Za otroke bogatih ali pa premožnih staršev, ki so ali sprideni ali napačno izrejeni, cerkev malo druzega more storiti, razun da opominja in svari z lece in iz spovednice, da svetuje in starše opominja. Kar se pa tiče zanemarjenih otrok ubogih ljudi, se mora pa ljudem živo naročevati, da naj svoje otroke dobro izrejajo, ker jim sicer druzega ne morejo dati! Kako bodo namreč drugi ljudje za njih otroke skerbeli, ker sami svojo dolžnost zanemarjajo ? Koliko pa je otrok, ki nimajo starsev, kteri bi hotli ali mogli za nje skerbetil Kar to zadeva, so bile do sedaj prav dobre postave. Koliko zapuščenih otrok je izrastlo pri tujih v poštene ljudi, ko je duhoven skerbel, da so prišli v poštene keršcanske hiše! Po deželi in po manjših mestih je bilo mogoče čuvati nad izrejo teh najdenčekov. Težeji je pa to po večjih mestih, ko ima ena fara več tisuč ljudi, in se ljudje selijo iz fare v faro, da duhoven ne more poznati vseh okoliščin. Tukaj bi bilo pa še treba posebne vredbe. Mesto bi bilo razdeljeno v več krogov, in vsaki krog bi imel svojega oglednika ; župniki večjega mesta bi pa mogli med sabo biti v zvezi. Ni pa ravno treba, da bi taki otroci strogo hodili ves zapovedani čas v šolo; dovolj bi bilo, da bi si le pridobili pervo podlago šolskih naukov, da bi se napeljevali k lepemu življenju. Več otrok je pa tako zanemarjenih, zapuščenih pa tudi tako spridenih, da ni mogoče drugej izrediti in poboljšati jih kakor v hišah, kjer so noč in dan pred očmi in v strahu, da se tako privadijo rednega življenja pri tem pa in s časoma tudi lepega obnašanja in nravnega vedenja. Neogibljiva potrebna je naprava takih hiš, v ktere bi se zanemarjeni otroci jemali in tam izrejevali. „To je vse lepo in resnično“, bo marsikdo rekel, „a kje se bode denar jemal za take vstanove?“ Mislimo pa, da je vse mogoče, ako svet le spozna, da so take hiše silno potrebne. Ako je bilo v našem mestu mogoče, napraviti bolnišnico za otroke, bo tudi mogoče napraviti hišo, v ktero sejemljejo dušno bolniotroci. Videti, koliko otrok v našem mestu, kjer je toliko šol in učiteljev, kjer se tolikrat beseda božja oznanuje v šolah in cerkvah, in se vernim tako pogosto lomi kruh življenja, — videti, da vendar vkljub vsemu temu veliko otrok raste v samopašnosti, lenobi in v takošni nevednosti naj potrebnejših resnic svete vere, kakor nikjer na deželi, in da iz takošnih zanemarjenih otrok ne postane drugega, kakor hudodelci, ki so življenju in premoženju sosesčanov nevarni, — vse to me je napotilo, da v tej priliki besedico spregovorim, ter si voščim, da bi veljavni gospodje zadevno reč premislili in prevdarili. Vse bo mogoče izpeljati, samo da reč pride možem v roke, ki se ne boje ne truda, ne dela, in se tudi ne vstrašijo zopervanja in opoviranja. Od več bi bilo, dalje govoriti, kako naj bodo take hiše osnovane; le toliko naj omenim, da bi bile take hiše naj bolje tam, kjer bi bila kmetija, pri kteri bi otroci leto in dan delali, in dalje, da bi se v takih manj podučevalo, več pa delalo, da bi se gojenci takih hiš navadili prenašati vročino, mraz in gerdo vreme in se izrejevali in podučevali v delalce in posle, malokedaj pa v obertnike. Koliko je namreč otrok poštenih staršev, ki morajo terdo svoj kruh služiti, kaj se bo takim otrokom, ki od miloščine žive več privoščilo, kakor drugim, za ktere starši sami skerbe ? Ko pa pravim, da je cerkev perva, ki ima skerbeti za zanemarjene otroke, le toliko rečem, da je cerkev po svoji vredbi in osnovi, po svojem stanu in poklicu perva in naj bolj sposobna, da skerbi za zanemarjene otroke, ker tudi le višji pastir more za ravnatelje v hiše poslati duhovne, kteri so učeni, poleg tega tudi skušeni v kmetiji, in kar je poglavitno, vsi polni ljubezni in usmiljenja do teh zapuščenih sirot, ki nevtrudljivo delajo in skerbe za te reveže. Na Francoskem imajo kartuziani sirotnišnico za dečke na kmetih, kjer jih podučujejo v kmetiji. Sicer pa imate naj večji materielno korist od takih naprav gotovo srenja in deržava, tedaj bi bile gotovo dolžne vstanoviti ali vsaj materielno podpirati take vstanove. Morebiti bi se drugi zavodi, ako so sploh namenjeni za uboge, smeli v to porabiti. Sicer bi naš čas naj raji svečenike v cerkev in zakristijo za-perl, a to ne bo zmirom trajalo; cerkev naj bi pa v kljub vsemu temu ne nehala skerbeti za vboge in pomagati, ker s tim bi naj bolj razodevala svoje božje poslanstvo. Če sem rekel, nisem udaril; če sem mahnil, nisem posekal. ^w\AruVl/Wuvw^------ Predniki in učitelji. Šolski višji ogleda: Juri Zavašnik, korar, knezoškofijski konzistorni svetovalec, poročevalec v šolskih rečeh, vitez Franc Jožefovega reda i. t.. d. Začasni vodja: Janez Rozman, katehet in duhovni pomočnik pri mestni Šentjakobski fari, je učil evangeli v IV., zgodbe sv. pisma v IV. in III. in kerščanski nauk v vseh štirih razredih vsakdanje šole in v popoldanski nedeljski šoli za rokodelske učence, 11 ur na teden. Učitelji: Andrej Praprotnik, je učil slovenščino, nemščino, številjenje in risanje v IV., in spisje in pravopisje v III. razredu vsakdanje šole, in vse nauke v III. oddelku dopoldanske nedeljske šole za rokodelske učence, 19 ur na teden. Leopold Belar, je učil pisanje in petje v vseh štirih razredih in nemščino v III. razredu vsakdanje šole in vse nauke v I. oddelku dopoldanske nedeljske šole za rokodelske učence, 23 ur na teden. Franc Raktelj, je učil slovenščino, nemščino, številjenje in ponov-ljanje keršč. nauka v H. in številjenje v III. razredu vsakdanje šole in vse nauke v II. oddelku dopoldanske nedeljske šole za rokodeljske učence, 22 ur na teden. Matej Močnik, je učil slovenščino, nemščino in številjenje v I. in branje in ponovljanje keršč. nauka v III. razredu vsakdanje šole in vse nauke v začetnici dopoldanske nedeljske šole za rokodelske učence, 23 ur na teden. Pregled I>os;uiinlh niiiiknv in ur il;t tfdfn in šlt-vilii nrt-nri-v. Nauki Razredi a~ N S Nedeljska Sola Ure vkup i. H. III. IV. 1 1 II. III. 1. Kerščanski nauk 2 3 4 4 — 1 13 2. slovenščina 9 3 3 2 _ . 17 3. nemščina 4 8 8 9 — — 29 4. pisanje 5 4 3 3 — — 15 5. številjenje 2 4 4 3 — — — — 13 6. risanje 1 — — — — 1 7. petje i 1 8. branje in pisanje — — — — 2 — - 2 9. branje, pisanje in številjenje . . — — — 2 — 2 10. branje, pisanje, pravopisje, števi- 2 li. branje, pisanje, pravopisje, števi- ljenje in opravilni spisi .... — — — — 2 2 S k upaj . . 22 22 22 22 2 2 2 3 99" Število učencev v vsakdanji šoli 96 101 81 731 — I — — — 351 » v v nedeljski „ — — — — 1 19! 13 32 58 122 Vkup . 473 "Vorstand und Lehrkörper. Schulenoberaufseher: Georg' Zavašnik, Domherr, fürstbischöflicher Consistorialrath, Referent in Schulsachen, Ritter des Franz Josef-Ordens etc. Provisorischer Direktor: Johann Rozman, Katechet und Stadtpfarrkooperator zu St. Jakob, lehrte das Evangelium in der IV., die biblische Geschichte in der IV. und III. und die Religionslehre in allen vier Klassen der Werktags- und in der nachmittägigen Sonntagsschule, 11 Stunden wöchentlich. Lehrpersonale: Andreas Praprotnik, lehrte die slovenische und die deutsche Sprache, das Rechnen und Zeichnen in der III., den mündlichen und schriftlichen Gedankenausdruck und das Rechtschreiben in der III. Klasse der Werktagsschule und alle Gegenstände in der III. Abtheil, der vormitt. Sonntagsschule für Lehrlinge, 19 Stunden wöchentlich. Leopold Belar, lehrte das Schönschreiben und den Gesang in allen vier Klassen und die deutsche Sprache in der III. Klasse der Werktagsschule und alle Gegenstände in der I. Abtheilung der vormitt. Sonntagsschule für Lehrlinge, 23 Stunden wöchentlich. Franz Itaktelj, lehrte die slovenische und die deutsche Sprache, das Rechnen und die Wiederholung der Religion in der II. und das Rechnen in der III. Klasse, und alle Gegenstände in der II. Abth. der vormitt. Sonntagsschule für Lehrlinge, 22 Stunden wöchtl. Matthäus Močnik, lehrte die slovenische und die deutsche Sprache und das Rechnen in der I., das Lesen und die Wiederholung der Religion in der III. Klasse, und alle Gegenstände in der Vorbereitungsklasse der vorm. Sonntagsschule für Lehrlinge, 23 Stunden wöchtl. Ueb ersieht Die Gegenstände Die Klassen !« Sonntags- Schule 1» S 'S E. - H S * 0 1® * I. II. III. IV. I. II. III. 1. Die Religionslehre 3 3 4 4 — 1 14 2. die slovenische Sprache . . . 9 3 3 2 17 3. die deutsche Sprache .... 4 8 S 9 — 1 — 29 4. das Schönschreiben 5 4 3 3 15 ! 5. das Rechnen 2 4 4 3 13 6. das Zeichnen 1 j — — — — 1 7. der Gesang • — 1 8. das Lesen und das Schreiben . . — — 2 2 9. das Lesen, Schreiben und Rechnen 2 2 10. das Lesen, Schön- u. Rechtschreiben, Rechnen und die Geschäftsaufsätze 2 2 11. das Lesen, Schön- u. Rechtschreiben, Rechnen und die Geschäftsaufsätze — - — — — — 2 2 Zusammen . 22 | 22 22 22 2 2 2 3 99 Zahl der Werktagsschüler .... 96 101 81 73 - 351 „ „ Sonntagsschüler .... — - — 19 13 1 32 58 122 Zusammen 473 Iz šolskega dnevnika. Šolsko leto se je pričelo 1. okt. 1. 1867. s slovesno sv. mašo k sv. Duhu. 4. okt. 1. 1867., rojstnega dne Njih Veličanstva, našega svetlega cesarja Franca Jožefa I. so bili učenci in učitelji ob 8. uri zjutraj pri slovesni sv. maši pri sv. Jakopu. 9. in 10. marca 1. 1868. so bila spraševanja v vseh štirih razredih vsakdanje šole, in 11. t. m. spraševanja za nejavne učence za pervo polovico šolskega leta. Križev teden in v praznik presv. reš. Telesa so bili pri procesijah učenci in učitelji. 22. junija je šola praznovala god sv. Alojzija in ob enem tudi pervo sv. obhajilo. Razun pozimskega časa je bila šolska mladost v vgodnem vremenu vsaki dan ob 10. dopoldne pri sv. maši, pri kteri je tudi pela pobožne pesmi; petkrat na leto pa je prejela zakramente sv. pokore in presv. reš. Telesa. Učitelji z ravnateljem so se tudi to leto zbirali v posvetovanje šolskih zadev. 20. in 21. julija so bila očitna spraševanja v štirih razredih vsakdanje šole, 23. za nejavne učence in 26. v nedeljski šoli za rokodelske učence; 22. t. m. pa je bila slovesna zahvalna sv. maša. Prihodnje šolsko leto se začne 1. oktobra 1. 1868. s slovesno veliko sv. mašo k sv. Duhu. Dobrotniki te šole. Po nevtrudljivi delavnosti in blagi darežljivosti je bilo tudi letos v narodni čitalnici obdarovanih 28 ubogih učencev te šole z vso potrebno obleko. Gospod A. Zeschko je podaril tej šoli mnogo pisavnega orodja. Slavna slovenska Matica je tudi letos iz med knjig, ki ji jih je g. dr. A. V oj s k a daroval, odločila tej šoli več knjig in zemljevidov raznega obsega. Slavno c. k. pervosedništvo je ravnateljstvu te šole izročilo 35 gold., ktere je mestni svetovalec, gosp. J. N. Horak nabral in namerni v podporo revnim rokodelskim učencem. Gospod dr. Jan. Blei weis, ud deželnega odbora, je tej šoli podaril mnogo malih knjižic zoper terpinčenje živali. Vsem tem in drugim dobrotnikom priserčna, očitna zahvala! Bog poverni! Ans dem Tagebnche dieser Lehranstalt. Der Beginn des Schuljahres wurde am 1. Oktober 1867 mit einem feierlichen heiligen Geistamte eröffnet. Am 4. Oktober, als am Namenstage Sr. k. k. Apostolischen Majestät unseres durchlauchtigsten Kaisers Franz Josef I. wohnten um 8 Uhr Schüler und Lehrer einem solennen Hochamte bei St. Jakob bei. Die Prüfungen im 1. Semester waren am 9. und 10. März für öffentliche, und am 11. d. M. für Privatschüler. Schüler und Lehrer betheiligten sich bei den Processionen in der Bittwoche und am hohen Frohnleichnamsfeste. Am 22. Juni feierte die Schule das Gedächtnis des h. Aloisius; unter einem war an diesem Tage auch die erste feierliche Communion. Mit Ausnahme der kalten Zeit war die Schuljugend an schönen Tagen vormittags um 10 Uhr bei der h. Messe und sang dabei fromme Lieder; fünfmal des Jahres empiieng sie auch die h. Sakramente der Busse und des Altars. Das Lehrpersonale mit dem Direktor versammelte sieh öfters zu Konferenz - Beratliungen. Am 20. und 21. Juli wurden die öffentlichen Prüfungen in den 4 Klassen der Werktagschule, den 23. die Privatprüfungen und am 26. die Prüfungen in der Sonntagsschule für Lehrlinge abgehalten; den 23. war das feierliche Dankamt. Der Anfang des künftigen Schuljahres ist am 1. Oktober 1868 mit einem solennen Hochamte unter Anrufung des h. Geistes. Wohlthäter dieser Anstalt. Durch unverdrossene Arbeit und edle Opferwilligkeit wurde es wieder heuer ermöglichet, dass 28 arme Schüler dieser Anstalt im nationalen Verein »Čitalnica« mit dem nöthigen Winteranzuge bedacht wurden. Herr A. Zeschko beschenkte im Laufe dieses Jahres die Anstalt mit einem bedeutenden Quantum verschiedener Schreibmaterialien. Der Verein »Slovenska matica«, bedachte auch heuer diese Anstalt mit mehreren Büchern und Landkarten verschiedenen Inhaltes, die ihm vom Herrn Dr. A. Voiska übermittelt wurden. Einen Betrag von 35 fl. Oest. W. liess das hohe k. k. Landespräsidium von jenen Geldern, die Gemeinderath Herr J. N. Horak zur Unterstützung armer Lehrlinge gesammelt hatte, der Direction dieser Schule zukommen. Landesausschuss - Mitglied Herr Dr. Johann Bl ei weis beschenkte diese Schule mit vielen Exemplaren des Werkes »Gegen die Thierquälerei». Diesen allen und ändern Wohlthätern dieser Anstalt sei hiemit der verbindlichste Dank öffentlich ausgesprochen. Vergelt’ es Gott! Razredba učencev. Klassitika/ion der Schüler. Wo TOsrigdlo TW o ^©IhisIlMsiss©» Naj bolje so se učili: Guten Fortgang mit Vorzuge haben gemacht: Orešek Jožef iz Ljubljane, Suyer Filip iz Ljubljane, Rotli Leopold iz Ljubljane, Bas k var Mihael iz Kranja, Aličiu Karl iz Ljubljane, Mrak Janez iz Brezovice, Pesjak Ernest iz Ljubljane, Jnvančič Janez iz Ljubljane, Mihelčič Janez z Iga, Škerbec Jožef iz Ljubljane. Dobro so se učili: Guten Fortgang haben gemacht: Baschata Mavric iz Ljubljane, Breskvar Jakob iz Ljubljane, Češnar Bartol iz Ljubljane, Debevec Andrej iz Ljubljane, Dolinšek Blaž iz Ljubljane, Drašil Jožef iz Ljubljane, Eržen Jožef iz Ljubljane, Golob Janez iz Ljubljane, Götzl Leopold iz Ljubljane, Jalen Avgust iz Ljubljane, Jebačin Viktor iz Ljubljane, Joras Andrej iz Ljubljane, Kern Albin iz Ljubljane, Knez Anton iz Šiške, Knez France iz Šiške, Kovačič Alojzi iz Ljubljane, Makovec France iz Ljubljane, Matevže Maks iz Ljubljane, Marn Janez iz Ljubljane, Merlak Alojzi iz Ljubljane, Milek Viktor iz Ljubljane, Pance Jožef iz Ljubljane, Pečar Albin iz Ljubljane, Pesjak Karl iz Novega mesta, Petelin Jožef iz Preserja, Podkrajšek Henrik iz Ljubljane, Pribil Jan z Dunaja, Rupnik France iz Ljubljane, Slanovec France iz Ljubljane, Steindl Jožef iz Planine, Sattler Janez iz Ljubljane, Strajnar Anton s Polic na Dolenskem , Tavčar France iz Ljubljane, Uranič Andrej iz Ljubljane, Wallner Julij iz Varaždina, Zalokar Aleksander iz Šent-Jerneja na Dolenskem, Zorko France iz Ljubljane. Slabejše so se učili: Mittelmassigen Fortgang haben gemacht: Ahlin Lorene iz Ljubljane, Plaveč Jožef iz Ljubljane, Brojan Marka iz Reke, Schoberl France iz Ljubljane, Bukvič Ludvik iz Ljubljane, Selan Ludvik iz Ljubljane, Jerina Jožef iz Ljubljane, Sluga France z Viča, Kikelj France iz Ljubljane, Špindler Karl iz Ljubljane. Kocijan France iz Rudnika pri Število l Ljubljani, Zahl ) Matevže France z Glinec pri Vverstenih ni bilo ) Ljubljani, Unklassifiziert blieben f Orenig Rudolf iz Ljubljane, Vkup 737 Osredkar France iz Ljubljane, UHU o im&redL HEIL ItalhnaHMsi-ss©» Naj bolje so se nčili: Gnten Fortgang mit Vorzüge haben gemacht: Klein Anton iz Ljubljane, Smrekar Ferdinand iz Ljubljane, Ruda Adolf iz Ljubljane, Miz