mÊÊSammBÊBÊSÊ^ÊÊBm Plamsko vesMk gfiasSS© Plaraoske zmm SDotmJ® apri 1988 <4 De» UQ0CV1 mam ocfl Beta 1895 vi Dr. Tone Strojin Dodatno zavarovanje Triglava 145 Marjan Raztresen Dinozavri 146 Veliko dela do okroglega jubileja 148 Marijan Krišelj Planinstvo kot pojav v prostoru 150 Gore ne kličejo, gore prihajajo 152 H Čauševič Poklicni šport in planinstvo 154 Edo Kozorog Dežela zadnjega upanja 157 Andrej Gradišnik Sovjetski bivak 160 Miha Kuhar Prividi v smrtnem pasu 161 Svobodni ujetnik Everesta 162 Super maratoni 165 Damjan Slabe, Mire Steinbuoh Ognjeni pekel 167 Zvonko Čemžar Gore — prijateljice 171 Janez Lončar Prijatelji 172 Božo Jordan Po Gorjancih nad Kostanjevico 174 Mira Sinček Dragulj sredi spominov 176 Marjan Bradeško Svetloba v noči 176 Edo Torkar Zvonovi pod Bohorjem 177 Matevž Lenarčič Smisel in spoznanje v Patagonij i 179 Odmevi 184 Iz planinske literature 186 Društvene novice 188 France Kreuzer Prvič v domači hiši 192 a Slika na naslovni strani: Torres del Paine Foto: Edo Kozorog Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije. &1000 Ljubljana, Dvorakova ulica 9. p. p. 214, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Earovec, Janež Bizjak, Sonja Dollnšek. 2denko Kodrič, Jože Krajnc. Dragica Mantreda, Jože Poglajen, Nada Praprotnik, Marlen Premšak, Tone Strojin. Tone Skarja, Mevonka Vogelnik in Božo Zorko. Predsednik založniiko-izdajateljskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov In slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-676-47046. Polletna naročnina v letu 13SB je 7000 dinarjev, t a tujino znaša letna naročnina 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po ižldu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tucii stari naslov, in sicer s tiskanimi Črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje teto. Tiska Tiskarna Jože MoškriČ v Ljubljani. OB 95-LETNICI SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA: DODATNO ZAVAROVANJE TRIGLAVA DR. TONE STROJIN Razloga, da se oglašam v Planinskem vest-niku, sta dva: prvi je ta, da slovenska planinska organizacija praznuje letos visok jubilej in je prav, da se ga na dostojen, predvsem pa na delaven in koristen način spomnimo, drugi pa je ta, da v srednjeročnem načrtu Triglavskega narodnega parka, objavljenem v decembrski številki Delegatskega poročevalca Skupščine SR Slovenije, Triglav kot naravna znamenitost ni predlagan skupaj s severno steno, čeprav so kot naravne znamenitosti v Triglavskem narodnem parku predlagana okna, korita in druge geomorfološke tvorbe, manj znane od Triglavske stene, med kulturnimi spomeniki pa tudi ni Aljaževega stolpa, ki ima med vsemi drugimi kulturnimi spomeniki tod okrog najbolj znano narodnostno zgodovino. Za Aljažev stolp je bila v času najhujšega avstrijskega pritiska za simbolično ceno kupljena slovenska zemlja na najvišjem vrhu naše ožje domovine. Narodna čast zahteva, da vzlic zakonu o Triglavskem narodnem parku zaščitimo Triglav skupaj s Severno steno kot naravno znamenitost hkrati z Aljaževim stolpom kot kulturnozgodovinskim spomenikom. Ko predlagam sprejem odloka o razglasitvi Triglava s Severno steno in Aljaževim stolpom za zavarovano naravno znamenitost in objekt, si nikakor ne domišljam, da je moj predlog popoln. V pristojnosti delovne organizacije Triglavski narodni park, regionalnega zavoda za spomeniško varstvo in drugih upravnih služb je, da predlog tudi z vidika naravovarstvene doktrine in prav-nonomotehnično obdelajo. Že zdaj pa opozarjam na procesno posebnost: vrh Triglava je na stiku treh občin, ki bodo morale vsaka zase izglasovati odlok (če bo seveda sprejet) — ali pa naj bi zaradi ekonomičnosti zakonodajnega postopka to storila republiška skupščina, kar bi bilo vsekakor hitreje. Menim, da bi tako jubilej slovenske planinske organizacije pred najvišjim slovenskim delegatskim telesom proslavili s primerno pozornostjo, pa tudi delovno in koristno ter v teh časih brez stroškov, kar je seveda tudi nekaj vredno. PREDLOG za izdajo odloka o razglasitvi Aljaževega stolpa za kulturnozgodovinski spomenik ter vršnega dela Triglava in Severne stene za naravno znamenitost Severna triglavska stena In vrl) Triglava naj bi bila Se posebej zavarovana i TEMELJNE DOLOČBE 1. člen Z namenom, da se ohrani zgodovinsko izročilo, kulturne, estetske in naravne vrednote ter zagotovi nemoten razvoj ožjega triglavskega območja, se Aljažev stolp in vršni del Triglava (varianta: Triglav nad Podi, Prodi in nad Planjo) razglasita za kulturnozgodovinski spomenik in naravno znamenitost. 2. člen Aljažev stolp se razglasi za kulturnozgodovinski spomenik, ker je simbol odpora proti potujčenju slovenske dežeie in je eden od redkih še ohranjenih materialnih pomnikov iz tega obdobja v slovenskih gorah. Vršni del Triglava (glej varianto) se razglasi za naravno znamenitost, ker je kra- jinsko značilno oblikovani del slovenske pokrajine in kot tak simbol v republiškem grbu SR Slovenije. 3. člen Kulturnozgodovinski spomenik po 1. odstavku 2. člena odloka je Aljažev stolp zaradi naslednjih zgodovinskih, kulturnih in gornlških vrednosti: — najstarejša slovenska gorniška pričevanja so povezana z znanim vzponom srčnih mož leta 1778 na Triglav; — z Aljaževim stolpom na vrhu je slovenski značaj Triglava prešel v simbolično narodno lastnino; — Triglav je s preprosio zasnovanim Aljaževim stolpom pridobil tudi simbolično zavetišče za ljudi pred nočjo in viharjem. Aljažev stolp na Triglavu je zgodovinsko jedro slovenske stavbne dediščine v gorah, ki kot celota planinskih koč predstavlja visokogorsko turistično gospodarstvo Slovenije. 4. člen Naravna znamenitost, ki je razglašena v 2, odstavku 2. člena odloka, je Trigiav zaradi geomorfoloških, znanstvenih, estetskih in vzgojnih vrednosti. Vršni del Triglava je zaradi posebne slo-jevitosti apnenca geološka posebnost v taki višini. Znanstveno vrednost ima vršni del Triglava zaradi zgodovinske navzočnosti človeka (varianta: raziskovanj) v etnološkem, zemljemerskem in v drugih pomenih. Estetska vrednost vršnega dela Triglava je vsebovana v vseh oblikah umetnosti ter ima globoko narodno vrednost in pomen za Slovence. Vzgojno vrednost predstavlja Triglav za vsakega obiskovalca. 5. člen V ožjem območju Triglava se razglasijo za kulturne in zgodovinske spomenike In naravne znamenitosti tisti deli kulturne in naravne dediščine, ki imajo ugotovljeno posebno kulturno, zgodovinsko, znanstveno, estetsko in vzgojno vrednost ter so po svojih značilnih lastnostih: A. umetnostni spomeniki, kot 1. plošča prvim triglavskim pristopnikom; 2. plošča partizanom gornikom na Aljaževem stolpu; 3. plošča Vodniku in Matjanu; 4. Staničevo zavetišče; 5. plošča Klementu Jugu pod Steno; B. naravni spomeniki, kot 1. Zeleni sneg; 2. Triglavsko brezno; 3. Severna stena od Luknje do poti čez Prag. 6. člen Meje zavarovanega območja so izrisane na karti IGF v merilu 1 :20 000 za območje Triglava. 7. člen Zavarovani spomenik in znamenitost obsegata območje, ki je prikazano na karti v meriiu 1 :20 000 in je sestavni del tega odloka. Karta prikazuje mejo območja naravne znamenitosti ter označuje strožji režim, ki velja na tem območju Triglavskega narodnega parka (TNP). II. VARSTVENI REŽIM 6. Člen Za zgodovinski spomenik in naravno znamenitost velja enoten varstveni režim, kot velja za II. cono TNP, s tem, da se: A. na Aljaževem stolpu dodatno prepove: 1. na zunanji strani nameščati druga zgodovinska obeležja ali reklamne napise; 2. spreminjati fasado, barvo, kritino stolpa, kot je že Iz leta 1895, in ožjo podobo okolice stolpa z drugimi napravami in oznakami; 3. posegati v videz in spreminjati konfiguracijo vrha; B. za vršni del Triglava dodatno prepove: 1. opravljati kakšno dejavnost in prireditve, ki bi bile v nasprotju z varstvenim režimom naravne znamenitosti; 2. v Steni in pod njo postavljati nova spominska obeležja in druga znamenja, razen oznak iz priročnega materiala, ki so potrebne za orientacijo alpinistov. 9. člen Na območju Triglava so dodatno dovoljeni: 1. znanstvenoraziskovalni in opazovalno- Dnanmesfo komentarja DINOZAVRI_ Podatek je skorajda neverjeten, a popolnoma resničen: čim večje je planinsko društvo, tem manjše je zanimanje njegovega Članstva za društvena zborovanja in proslavljanja. Zdi se, kot da velikim društvom ne bi bilo treba dokazovati svojega obstoja z javnimi manifestacijami, medtem ko je za manjše društvo skoraj vsak društveni dogodek velik in mu temu ustrezno posvečajo doka jšn jo pozornost. Ko je bila zadnje februarske dni v Ljubljani proslava ob 95-letnicl ustanovitve Slovenskega planinskega društva, zvezana z rednim letnim občnim zborom Planinskega društva Ljubljana-Matica kot naslednikom SPD, se je v veliki dvorani zbralo — reci in piši — 69 ljudi, pa še ti niso bili vsi člani tega društva, ampak je bilo med njimi, kot meritveni posegi in dejavnosti na območju vrha z grebeni, na Podih, Prodih in Planji, na območju Zelenega snega, Triglavskega brezna ter v drugih delih zavarovane na-naravne znamenitosti, ki ne bi pustili al i puščali posledic na površju In podzemlju; 2. tiste prireditve, ki so skladne z namenom, ki jih je imel Triglav v zgodovini slovenskega naroda in planinstva; 3. tiste dejavnosti vidnega, slušnega in začasnega značaja, ki so nujno potrebne na takih prireditvah, če so prej prijavljene pristojnim organom; 4. izjemni ukrepi ob nesrečah in prednosti, ki veljajo za reševalne akcije. III. RAZVOJNE USMERITVE 10. Člen Razvojne usmeritve se določajo v prostorskih sestavinah družbenega plana za to območje, ki je na območju občin Radovljica, Jesenice in Tolmin, za obdobje 1986—1990 z elementi dolgoročnega plana do leta 2000, v prostorskih izvedbenih aktih teh občin ter aktih Triglavskega narodnega parka. A. Za celotno območje: — za Aljažev stolp na Triglavu, za poti nanj in koče pod njim je treba zagotoviti redno vzdrževanje, varstvo okolja In varne dostope; — planinska stavbna dediščina in poti, kulturni in zgodovinski spomeniki, Triglav kot naravna znamenitost, druga naravna in kulturna dediščina morajo biti zavarovani in nadzorovani; — povsod po zavarovanem območju je treba zagotoviti obvezno in redno odstranjevanje odpadkov in transport na dolinska komunalna odlagališča. S kulturno rabo planinske stavbne dediščine, naprav za zavarovanje in poti bodo ti objekti postali aktiven in spremljajoč del tega območja. B. Dodatno za Aljažev stolp: — obstoj in vzdrževanje tega stolpa se uresničuje z barvanjem in prebarvanjem vseh znamenj, ki niso v zvezi z namenom njegove rabe kot zgodovinskega spomenika; — ohranjanje simbolnega pomena v ustreznih tiskih, knjigah, na razglednicah in podobnem; — doslednjo vzdrževanje prvotne podobe, fasade, barve in kritine stolpa s kovinsko zastavico z letnico 1895 ter ploščama prvo-pristopnikom in partizanom gornikom med NOB ter rdečo peterokrako zvezdo na vrhu stolpa. C. Dodatno za območje vršnega dela Triglava: — usmeritev takega obiska in prireditev na tem območju, ki ne bodo ogrožali naravnega ravnotežja in varnosti ljudi, povzročali hrupa in prekomernega obiska koč in poti; — razvijanje tistih telesnokulturnih dejavnosti množičnega in posamičnega značaja, ki ne zahtevajo materialnih posegov v to območje. 11. člen Strokovne naloge v zvezi z varstvom kulturnega spomenika in naravne znamenitosti opravlja pristojni zavod za naravno se je pozneje izkazalo, precej delegatov drugih planinskih društev. To je pravzaprav slabo spričevalo pripadnosti: včasih so se društveni »udi« v pražnjih oblekah srečevali vsaj enkrat letno, na takih planinskih večerih ali na planinskih plesih, da se je vedelo, koliko jih /e In kaj zmorejo, »da so se preštelikot bi rekli v sedanjem izrazoslovju. Toda čeprav se /e samo lani v primerjavi z letom prej število članstva planinske organizacije povečalo za več kot 3000 ali za tri odstotke, so konec lanskega leta komajda spravili pod streho redno skupščino Planinske zveze Slovenije, ker se je komaj zadnji trenutek zbralo dovolj delegatov. Pri tem je treba povedati, da se niti ene od zadnjih štirih skupščin ni udeležil niti en sam delegat iz natančno tridesetih slovenskih planinskih društev, ne računajoč pri tem nekaterih društev, ki so jih ustanov/// pred nekaj leti, pa tudi niso poslali delegatov na najvišji organ krovne planinske organizacije. Nenavadno je, da je med temi društvi precej takih, ki so sicer znana po delavnosti v planinski organizaciji. Na drugi strani je le dan po slavnostnem občnem zboru največjega slovenskega planinskega društva, ki šteje več kot 7700 članov, PD Ljubijana-Matica, pripravilo svoj redni letni občni zbor več kot desetkrat manjše (po številu članov) ljubljansko planinsko društvo Železničar. Na prvem je bilo, kot že rečeno, 69 planincev, ki so se takoj po občnem zboru razšli, na drugem jih je bilo vsaj tristo, ki so po uradnem delu še dolgo ostali skupaj v prijetnem vzdušju. Ali mar postajajo nekatera društva dinozavri, ki jim je usojena enaka življenjska pot kot pravim dinozavrom? Ali bodo ta velikanska društva razpadla na manjše enote, v katerih bo vsak član našel svoje mesto — in sebe? če 05-/efn/ca delovanja, tako častitljiva obletnica, ne more zdramiti članov, potem je s takšno organizacijo vsaj nekaj malega narobe. Marjan Raztresen in kulturno dediščino skupaj z DO Triglavski narodni park in zainteresiranimi družbenimi organizacijami. IV. NADZOR 12. člen Za nadzor nad izvajanjem doiočb o urejanju prostora tega območja so pristojni ustrezni organi občin Radovljica, Jesenice in Tolmin, za nadzor nad izvajanjem varstvenega režima pa Triglavski narodni park in pooblaščene društvene organizacije. V. KAZENSKE DOLOČBE 13. člen Dodatno k zakonu o Triglavskem narodnem parku se z denarno kaznijo od ................ do ................ kaznuje za prekršek pravna oseba in posameznik, ki s samoljubnim dejanjem: — karkoli spremeni na videzu, fasadi in okolici Aljaževega stolpa; — namešča spominske oznake, riše in piše po Aljaževem stolpu, drugih zgodovinskih spomenikih in okolici; — namešča in opušča na območju naravne znamenitosti naprave, dela posege trajnega značaja in opravlja dejavnosti, ki niso v skladu z varstvenim režimom območja. VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 14. člen Vpis spomenikov Iz tega odloka v zemljiško knjigo opravi pristojni upravni organ občine, v kateri se nahajajo po zemljiškoknjižnem razrezu tega območja, v šestih mesecih po objavi odloka. 15. člen Strokovne osnove za varstvo zgodovinskega spomenika in naravne znamenitosti pripravi pristojni zavod za naravno in kulturno dediščino v sodelovanju z DO Triglavski narodni park. 16. člen Obstoječe spominske plošče v Triglavu In ožji okolici se prenesejo v spominski park v podaljšku pokopališča v Dovjem (varianta; v Vrata). Vzdrževalca se določi z dogovorom med 17. člen Odlok začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SR Slovenije. SLAVNOST OB 95-LETNICl SPD VELIKO DELA DO OKROGLEGA JUBILEJA V dvorani Socialnega zavarovanja na Miklošičevi cesti v Ljubljani je bil 26. februarja redni letni občni zbor Planinskega društva Ljubijana-Matica, ki je naslednik v Ljubljani ustanovljenega Siovenskega planinskega društva. Letošnji občni zbor je bil posebno slavnosten, saj so na njem proslavili 95-letnico Slovenskega planinskega društva. V slavnostnem delu so nastopili škofjeloški kvartet Spev, basist Ladko Korošec in ženski kvartet flavt iz Akademije za glasbo v Ljubljani. Spored je povezovala Danica Simšič iz ljubljanske televizijske hiše. Slavnostni govornik je bil predsednik Planinske zveze Slovenije Marjan Oblak, ki pa je zaradi obolelosti glasilk moral mikrofon prepustiti šarmantni televizijki. Predsednik Oblak je za slavnostno priložnost napisal tole: 95-letnica nekega organiziranega delovanja v prostoru, ki ga že toliko stoletij zapolnjujemo Slovenci, ko nam Triglav s svojo neprestano prisotnostjo vliva občutek varnosti In spodbuja k napredku In pove-148 zovanju z vsemi tistimi, ki so jim gore blizu, nI zgolj naključni dogodek. Taka obletnica v narodu, kot je naš, predstavlja tudi svojo neizpodbitno posledico — toliko in toliko desetletij nas je prav gorska narava združevala v velikem narodnostnem boju z mnogo močnejšim tujcem, hkrati pa je, povezano z rodovi, krepila veliko ljubezen do gora, ki se je vračala med nas na novo oplojena z velikimi dejanji tako na kulturnem kot narodnostno ohranitvenem področju. Pa tudi širše gledano — v nacionalni identiteti, v kateri smo se Slovenci v mnogočem poistovetili z vsemi tistimi značilnostmi, ki jih gora, bližina gora, vključuje v razumevanje pojma o alpski deželi, pa tudi pojma, ki je značilen prav za Slovence, ko je odnos do gora in vsega, kar je povezano s temi značilnostmi, postal naša srčna zadeva, neizbrisna sled v narodovi kulturi in nedvoumen pečat v zbirki mednarodno veljavnih uspehov tako na alpinističnem področju kot na področju odprav v tuja gorstva. Pa tudi v originalnih rešitvah v naši gorski infrastrukturi, ko imamo na stotine dobro nadelanlh in relativno varnih poti, na ka- terih se tudi tuj popotnik prav zlahka znajde, in ko imamo tudi nekaj izvirnih uspehov v gradnji planinskih postojank. HOJA PO BREZPOTJIH Slovenska planinska srenja je organizirana tako, da predstavlja po domovini s svojimi planinskimi društvi trdne celice z živimi jedri, ki jih sestavlja poleg starejših planincev predvsem mlajši rod, saj ga je skoraj za polovico vsega članstva. To je velika spodbuda zdaj, ko planinska organizacija ob svojem skoraj stoletnem jubileju prešteva dosedanje uspešno delo, da bo planinstvo živelo tudi v prihodnje — sicer v drugačnih, modernih in sodobnejših okvirih, tako organizacijskih kot tudi idejnih, vendar pa bistva ne bo moglo zamenjati z nobeno drugo devizo kot s to, s katero je plačevalo svoj obstoj, svojo pro-sperlteto skozi vsa ta leta svojega bivanja. Organizacija, ki združuje v sebi tudi tisto seme, ki ga je zredila sama in kali njej v prid, v prid narodu, v okviru katerega deluje, taka organizacija ima pred seboj še dolga, dolga leta plodnega življenja. Praznovanja niso zgolj evforičnl klici, ki naj bi se rojevali v preteklih svetlih izkušnjah našega planinstva In bi odmevali nekam v prihodnost, pač pa so hkrati resne obveze, ki naj bi Izkoristile ta vzdušja za konkretne dogovore, kako naprej. 95-let-nlca slovenskega planinstva je res lahko zgolj velika postaja na poti k stoti obletnici, je lahko tudi kratek pregled dosedanjega dela, obenem pa priložnost, da bi te priprave, ki nas povezujejo s stoletnico, res kar najširše stekle tako po svojih vsebinskih zasnovah kot tudi v dograjevanju duhovnih širin in globin, ki jih slovensko planinstvo neguje že vsa ta leta in jih izroča tudi času, ki prihaja na stopnice naših stotih let.., Poglejmo, kako je z našim alpinizmom! Vemo, da smo se že kdaj uvrstili med svetovne kakovostne dosežke in ni več tisto res, kar so tarnali naši planinski aktivisti v še bližnji preteklosti, kako zamujamo evropske alpinistične in odpravarske vlake. Torej je tudi odpravarstvo, pa na) gre za slovenski ali za jugoslovanski prostor, našlo svojo potrditev ne zgolj v Številu odprav, pač pa predvsem v kakovostnih dosežkih. Poglejmo, kje smo z našo infrastrukturo, kako bomo v prihodnje s planinskimi potmi! Veliko smo se že domenili, obstajajo pa še zmeraj načrti, ki nasprotujejo našim dogovorom o nasičenosti s planinskimi potmi, ki vlada v našem ne neskončno velikem gorskem svetu. Tudi nadelave, torej varnost na planinskih poteh, morajo v okvire, ki bodo ustrezali našim prizadevanjem, da ohranimo planinske poti kar najbolj take, kot so. Brezpotja so vedno za- 95-lelnlca SPD je bita ludl kulturni dogodek: kvartet flavt na proslavi Foto: Marjan Zaplatll nimivejša, aktualna, kajti množica v gorah odriva s poti mnoge planince, ki si iščejo tihih gorskih samot In doživetij. Vodniška služba, ki naj bi skrbela za take interese, se šele prebuja. — Ob tem ne moremo mimo obvez, ki nam jih ponuja vse bolj razvijajoči se turizem. Poglejmo, kako bomo v bližnji prihodnosti ocenjevali vso to planinsko množico, k! prinaša v gore vse tisto, kar je značilno za množico, za dolinskega človeka s sodobnimi navadami! Ne morem tudi mimo GRS, mimo njenih nalog — ne zgolj v obliki reševalnih akcij, pač pa predvsem v preventivi. Tu mislim tudi na široko in razvejano dejavnost varstva okolja, posebno gorske narave, ki je tako neznansko občutljiva. Pa tudi na mladino mislim, na tisto planinsko mladino, ki bo že jutri prijela v roke krmilo našega planinstva in z njim tudi vse naloge in nadloge sodobnega sveta. BOGATA KNJIŽNA POLICA Poglejmo, kje smo v planinski literaturi, kako je z našim Planinskim vestnikoml Se vedno iščemo pot v visoko slovensko kulturno snovanje ob dejstvu, da so police s kakovostno planinsko literaturo tako rekoč precej potne. Če že ne čisto polne, pa vsaj toliko zapolnjene, kot planinska polica marsikaterega naroda, ki je te probleme že zdavnaj rešil. Pa Vestnlkl Radi ga pregledujemo, preradl izrekamo včasih tudi nepremišljene sodbe o vsebini, gotovo pa je res, da glasilo, naš Vestnik, nastaja v izjemnih razmerah. Mislim predvsem na številne sodelavce, marljive, ljubeznive in planinsko vzgojene, ki jih poznamo ali pa tudi ne, so pa na straneh našega glasila neprestano in govore o žl- vem snovanju, ki ga Vestnik vnaša v naš prostor že toliko let, kot je sicer pri nas organizirano planinstvo živo. Poglejmo kako je z našimi kočami in kako se bomo v prihodnje obnašali, ko bo šlo za to ali ono odtujevanje, ker je planinstvo na določenem območju preplavil drugačen, menda sodobnejši (beri: komercialni) odnos! Koliko dela nas še čaka v urejanju gospodarjenja v planinskih kočah, v urejanju finančnih razmerij na vseh ravneh v planinstvu, od samoupravnega sporazuma do članarine in cen v planinskih kočah! Tudi obnašanja v njih, ne zgolj planincev, tudi tistih, ki za kočo skrbe. Poglejmo, kje smo v organiziranosti! Ne zgolj v okviru Slovenije, tudi do jugoslo- vanskega prostora imamo obveznosti in se jih zavedamo, pa do drugih tovrstnih asociacij pri sosedih in sploh v svetu tudi. Organiziranost v okviru Planinske zveze Slovenije bo morala skozi vetrovnlk, prav gotovo, rezultati pa se bodo morali približati pričakovanjem, ki so s tem dejanjem povezana. Tudi planinske tradicije ne gre pozabiti. Ta nam sploh daje sok za življenje; le moči, vere in volje nam je treba, da vse to plemenito, kar nas ob naši obletnici razveseljuje, včasih pa tudi zaskrbi, ohranjamo in vpletamo v naše vsakdanje planinsko delo, Zavihajmo si torej rokave in na delo za našo stoto obletnico, ki bo kmalu! MARGINALIJE OB 95-LETNIC1 ORGANIZIRANEGA SLOVENSKEGA PLANINSTVA PLANINSTVO KOT POJAV V PROSTORU MARIJAN KRISELJ Planinstvo je v slovenskem prostoru pojav, ki ga klasiki označujejo kot »srčno zadevo Slovencev«. Morda bi komu utegnil ta vzklik zazvenetl romantično, je pa res, da je planinska organizacija tista množična organizacija, ki združuje prek 100 000 članov, torej toliko ljudi vseh starosti In slojev, ki naj bi se po svojem nagnjenju odločili za tako organizacijo, in rekli bomo tudi — za tako druščino. Planinci so namreč resnično velika druščina, saj so svoj način rekreativnega življenja znali tesno povezati najprej z naravnim elementom, goro, potem pa še s plemenito obliko medsebojnega druženja, ki ga praktično lahko srečujemo prav povsod po gorah. Koče, planinski vrhovi in planinske poti — to so tri točke, kjer se oblikuje odnos človeka do gorskega sveta na en! strani, po drugi strani pa tudi odnos do obnašanja v gorah, do sočloveka, ki se znajde nenadoma v njemu še neznanem svetu In predvsem z — neznano množico. Planinci se med seboj poznajo, čeprav se niso nikdar niti srečali, niti videli. To je povezano z duhovno sproščenostjo, ki jo gorska narava poraja v človeku in je deloma podobna tudi gorski evforiji — gorski zato, ker je značilna in povsem opredeljiva le za gorski svet, kajti povsod drugod se te evforije dogajajo na drugačen način. Da je dogajanje v ljudeh in v prostoru (v našem primeru gre za gorski svet) samodejno in hkrati pogojeno, kaže že častitljiva obletnica slovenskega planinstva, saj * Članek je bil objavljen na 11!. radijskem programu v oddaji Kronika tretjega programa dne 7. marca 1908 ob 20.20, beležimo že 95 let organiziranega takega delovanja. Ob tem ni zanimiva zgolj obletnica, ampak tudi živa misel, ki se oplaja še naprej in prav nič ne kaže, da bo umrla oziroma da bi se utegnila skrčiti na raven nekakšnega gorskega elitizma, posebno zato ne, ker je naše planinstvo dandanes že množično. Razvoj na tem področju pa kaže, da se bomo morali sprijazniti tudi s takimi pojavi, ki doslej za planinstvo niso bili značilni. To sfcer ni nič novega, saj poznamo obdobje v planinskem razvoju, ko se je planinska misel tako rekoč prelomila, ker se je pojavi! smučar, plezalec. To je bilo za leta med vojnama nekaj povsem novega, saj je to novo udarilo v konzervativni zid in veliko je bilo potrebno truda, da so ta zid podrli in potem na novo zgradili kolikor toliko enotno zgradbo našega planinstva. Že idejna izhodišča v začetku tega delovanja so kazala različne poglede na ta pojav. Radi rečemo, da sta naše planinstvo in njegova vsebina pogojena z velikim germanizatorskim pritiskom, ki je tedaj vladal tudi v naših gorah. To je le delna resnica, kajti če bi to veljalo za absolutno, potem danes planinstva ne bi bilo, vsaj ne takega, kot ga poznamo. V njem namreč najdemo tudi psihološka In filozofska izhodišča, ki so se udejanjala v planinski praksi, hkrati pa so ponudila vrsto idej, ki so se v planinstvu tudi uveljavile, tako v alpinistiki, planinskem gospodarstvu, odnosu do gorske narave, v kulturi itd. Tu je navsezadnje današnja planinska množica, ki je nasledek vsega tega razvoja in morda tudi — posledica. Ko govorimo o planinskih množicah, gledano z očmi klasika že zdavnaj nimajo nič skupnega s pravim planinstvom. To se z dejstvom kot pojavom razhaja, je pa vzklik, ki vabi v razmišljanje. Kaj se resnično dandanes dogaja v planinstvu, da smo, recimo, priča neplanin-sklm pojavom v gorah? In kaj so to ne-planinski pojavi? Kje jih lahko srečujemo? Največkrat se ob teh problemih ustavljamo v planinskih kočah, ob gneči v njih in popivanju na eni strani, na drugi pa slišimo žalostne tožbe, češ da danes niti gore niso več take, kot so bile, da vse preveč poti oklepamo v železje, da je vse manj območij, kjer bi se planinec počutil kot planinec. Pa je vse to »množično« res tudi novo? Dr. Henrik Turna piše že v tridesetih letih: »Mase se dandanes prerivajo k športu (planinstvo je dr. H, Turna štel za »šport«) z vprav elementarno silo, a kar se tako rojeva, mora biti prirodna, elementarna sila.« In še naprej: »S pristopom velike mase k športnemu gibanju (tu misli na gibanje v gorah) kaže njegov razvoj vedno bolj psihološko tendenco osvoboditve človeka od dnevnega mehaničnega dela...« Resnično, kot da se v vseh teh letih nI nič zgodilo, pa je od povedanega preteklo nič manj in nič več kot 60 let! V gorah je vse na dlani, lahko preberemo v knjigi ¿lata naveza. Nič ni skrito in zato tudi v gorskem tovarištvu tiči nekaj tistega bistva, po katerega je treba v gore, v skale, ker ga sicer nikjer drugje ni najti. Obletnice so pravzaprav mejnik, ko želimo izbrati le tista dogajanja, ki so najtehtneje oblikovala pogoje za tak dogodek. To pa so v planinstvu gotovo prav vse bolj ali manj izražene dejavnosti, ki so nanizane med alpinizmom in gorskim reševalstvom ter varstvom gorskega okolja. Dejstvo pa je, da se je prav alpinizem — sprva kot primarna, potem pa kot duhovno vodilna oblika planinstva — razvijal v skladu z vsemi sodobnimi Iskanji in športnimi tveganji, to je od klasičnih oblik alpinizma, ki živč še naprej, do raziskovanja, tudi pustolovščin, oblikovanja kulture v takem okofju, do alpskega smučanja, zmajarstva, padalstva in do vseh oblik športnega prostega in tekmovalnega plezanja, za katerega ne potrebujemo več nujno naravnega okolja. Tvarina, ki se nam ob razmišljanju o planinstvu nagomili, nam nenadoma ponudi spoznanje, kako na široko obvezujoča je. Povezana je močno s tradicijo, z mnogokrat potrjenimi resnicami, ki hranijo in ohranjajo obstoj planinstva. Ena izmed neumrljivih takih resnic je prav gotovo tudi ta, ki jo je bil izrekel dr. Julius Kugy: Ne Iščimo na gori torišča za plezanje, iščimo njeno dušo. To pomeni: planinstvo je v svojem bistvu doživetje, je pa tudi oblika dejanja, ki se močno približuje (če se že ne istoveti z njim) športu v njegovi najbolj plemeniti obliki. Anders Bolinder Zal se nikoli nisva srečala, Čeprav sva dolga leta sodelovala. Začelo se J« s pro in jo, da mu za njegovo knjižnico poSIJem našo knjigo Makalu. Ob tem sva si Izmenjevala Se vesli In — začelo se Je. Sodelovenje Je bilo vseskozi plodno In v obojestransko korl*l. Dokler ml Nyka nI posredoval žalostne vesti. V Švicarskem mestecu donco, kjer fe zadnje čase bival, Je 14. avgusta 1967 tragično preminul dipl. Inž. Andreas Bolinder. Rodil se Je 18. maja 1924 v Stockholmu In tem je (1943—47) na Kraljevski tehnični akademiji tudi Študiral, Pieza! Jo v skandinavskih gorah In Alpah, pogosto tudi sam. 1353 Je bit Clan avslrijsko-švedske odprave na Svalbard (Spitzbergen). V SO. In SO. letih pa Je odigral pomembno vlogo v raziskovanju Andov, kjer se Je povzpel na 25 vrhov, višjih od 5000 metrov In Se na pet šestllsočakov; nekaj od njih (Cerro Lagunas Negros, 5750 m, Incahuasls Chico, SSOO m. Itd.) je bilo do tedaj Se deviških. Ko se Je preselil v Švico, se )e uvel|avll ie kot dokumentalist. Prispevke Je največ objav-Ijal v ble Alpen, Beige der Welt in Alpl-nismusu, sodeloval Je z uveljavljenimi strokovnjaki P te rom G hig I lo neje m, G. O. Dyhren-furthom, Hiebelerjem In drugimi. Plod lega sodelovanja so bile Številna tehtne analize In ocene (z Dyhreníurthom sta npr. pripravile enega od prvih uporabnih seznamov najvišjih vrhov sveta). Od leta 1950 je bil ludl častni tajnik Himalajskega kluba (za Švico In alpske dežele). Čeprav si je ugled priboril predvsem s svoja dokumentacijsko zbirko (Iz katere sem tudi za naSe alpiniste dobil prenekaterl podatek), )e slovel tudi po Izjemni knjižnici s prek 2500 naslovi z vseh koncev sveta, predvsem o Himalaji In Andih: nekatera dela so prava redkosti. »To fe Izjemna aktivnost, ki ne prinaša dobička, vzame pa mnogo časa In denarja,« je svojo strast nekoč pokomentiral. »Toda to prinaša mojemu življenju pravi smisel I« Anders Je imel veliko prijateljev po vsem svetu In hudo ga bomo pogrešati. Franci Savene Tekmovalna pravila Na generalni skupščini UIAA konec lanskega leta v MaraJtešu v Maroku so v komisiji za alpinizem sprejeli osnutek pravil za organizacijo tekmovanj v plezanju. Takrat so predvidevali, da bo ta osnutek deležen številnih razprav In pripomb. Vendar so v Marakešu poudarili, da so pravila poslali lako rekoč na poskusno vožnjo ter jih dostavili tistim zvezam, ki bi želele organizirati tekmovanja. Tako so Jim dali možnost, da organizirajo svoje prireditve na podlagi določil UIAA ter hkrati uvidijo, kako fe treba ta pravila Se spremeniti In dopolnili. UIAA seveda želi, da bi organizatorji tekmovanj svoje pripombe sproll pošiljali komisiji za alpinizem. To Je po mnenju komisije In UIAA prvi korak na poti k uradnim tekmovanjem In prvenstvom ter k temu, da bi tekmovanje v plezanju postalo olimpijska panoga. Verjetno je pravilna usmeritev, naj bi bila tudi na tem področju dopuščena pluralizem In liberalnost, zato so v pravilih predvideno različna oblike tekmovanj. V Sovjetski zvezi bodo verjetno slejkoprej Se vedno prirejali tekmovanja v hitrostnem plezanju, v drugih deželah pa bodo lahko uprizorili tekmovanja v težavnostnem In celo umetnostnem plezanju. Al) se bo vse skupaj razvijalo k prldoblt-niStvu In v show business ali pa bo to. postal Široko razSIrjen amaterski i pori? Vsekakor Je treba na odgovor na to vprašanje še počakati, pravila pa ao pogumen korak v novo smer udejstvovanja v gorah. PLANINSKI VESTNIKw^^^^^^^^^^^^^^^ ČLOVEK V MRTVI NARAVI NE MORE PREŽIVETI GORE NE KLIČEJO, GORE PRIHAJAJO Alpe so bile stoletja dolgo nedotaknjena rajska pokrajina, z začetkom industrializacije pa se Je slika spremenila. Tja so prinašali vedno več in več boljših in hitrejših cest, žičnic, vlečnic In smučarskih prog. Naseljenost je postajala posebno vzdolž dolin vse gostejša in turizem je začel svojo zmagoslavno pot. Bavarsko ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je leta 1983 uradno sporočilo, da na 60 odstotkih širšega alpskega prostora v tej deželi še ni bilo opaziti nobene škode na gozdovih, poškodovanega ali izumrlega pa je bilo takrat »samo« 11 odstotkov gozda. Čisto drugače je bilo leta 1985, komaj dve leti pozneje. Brez poškodb je bilo komaj še 22 odstotkov gozdne površine, medtem ko je bilo kar 53 odstotkov gozdnih površin s hudimi poškodbami. Kar 30 odstotkov jelk je bilo to leto hudo poškodovanih ali pa se jih je že posušilo, 49 odstotkov teh dreves pa je bilo poškodovanih. Če opazujemo vse večjo škodo na navidez razmeroma naravno nedotaknjenih gorskih območjih, lahko ugotovimo, da so tam posledice mnogo hujše kot v nižinah. Poleg vsega, zaradi česar so vsepovsod gozdovi tako dragoceni, je treba v Alpah upoštevati še nekaj: gozdovi so tam obrambni zid oziroma obrambni gozd. Mesta, vasi, domačije, ceste in železnice lahko zdravi gozdovi varujejo pred plazovi in hudourniki. Zaradi svoje funkcije, da lahko kot gobe zadržujejo deževnico, skrbijo tudi za pitno vodo in varujejo pred visokimi vodami. Prav Jelke pa najbolje opravljajo to funkcijo. Gorskemu gozdu in s tem celotni alpski regiji povzroča škodo predvsem zrak, ki ga onesnažijo dim, prah, plini in aerosoli, vse to pa izvira v glavnem od industrije in elektrarn, zasebnih kurišč, avtomobilskih motorjev in še česa drugega. Prav tako ne smemo pozabiti na sežiganje smeti in na industrijske proizvodne procese. Strokovnjaki pravijo, da obstaja zdaj približno 3000 kemičnih spojin, ki onesnažujejo zrak. Gozd propada, odmira, nastajajo goličave, visoka voda odplavlja zemljo, včasih bujno zelena pokrajina postaja pustinja. Vse kaže, da so hude ekološke katastrofe minulega poletja v Alpah že pozabljene: zdaj je sneg marsikje na debelo pokril rane v naravi, milijoni smučarskih dopust-nikov pa so si prav tam poiskali svoj prostor na soncu. Počitniški prospekt poveličuje Martellsko dolino na Južnem Tirolskem kot »nepo- zabno doživetje«. »Bilo je nekoč,« pravi trpko Josef Fieischmann, lastnik enega od večjih hotelov. Bilo je do tistega 24. avgusta 1987, ko je »divje romantični alpski potok« Plima zaradi večdnevnega deževja in taljenja snega v hribih nenadoma postal razdiralni tok in izravnal z zemljo krajevno središče. Se zdaj je vas s podrtijami pod snegom videti pošastna. »Toda sneg je milostljiv,« pravi Fieischmann, »saj pokrije številne rane.« Mrtve, opustošene pokrajine, milijardna Škoda, to je strahotna bilanca katastrofe stoletja v alpskih dolinah Italije in Avstrije, katere vzrok pripisujejo strokovnjaki brezobzirnemu izsekavanju gorskega gozda za nove smučarske proge, nestrokovnemu me-lioriranju vodž, širokopotezni gradnji cest in neprestanemu odpiranju nedotaknjenih gorskih območij za različne dejavnosti. Gozd in gozdna tla zadržujejo deževnico: če ni gozda, pade voda neovirano na tla, premeša prst in jo odnese s seboj. Strokovnjak za naravovarstvo v Avstrijski planinski zvezi Peter Hasslacher je to povedal takole: »Gora ne kliče več. Gora prihaja.« Vendar zdaj gora spet kliče sto tisoče v smučarske raje. Toda to so goljufivi raji, kajti narava ne dovoli, da bi nekaznovano šarili po njej. Poglejmo nekatera območja, kjer so se lansko poletje dogajale take katastrofe! V Stubaiski dolini pri Innsbrucku je bilo zaradi visoke vode v izsekanem gozdu v nekaj dneh za 20 milijonov zahodnonem-šklh mark škode. Poznavalci pravijo, da je treba računati s ponovitvijo take katastrofe, saj obstajajo načrti, po katerih naj bi na zavarovanem območju (!) v smučarskem središču Schllck postavili še dvojno sedežnico. V dolini Otz na Tirolskem je bilo za 36 milijonov mark škode. Celotno Škodo so od takrat odpravili, iz katastrofe pa potegnili nauk, da tod ne bodo delali nobenih novih vlečnic in cest, V Martellski dolini na Južnem Tirolskem so škodo ocenili na sto milijonov mark. Tam se deželna vlada v Bolzanu še tožari z upravljalci elektrarne, ki so menda zadrževali v jezeru preveč vode, potem pa so jo morali spustiti in je poplavljala tudi ta voda. V Salbachu pri Salzburgu je bilo lansko poletje za deset milijonov mark škode. Tudi tam, pravijo, se lahko visoka voda stoletja vsak čas ponovi. Vzrok za to je po mnenju poznavalcev velikopotezno urejanje smučarskih prog in mreže poti po gorskih pašnikih. Najhuje je bilo v Veltlinski dolini v zgornji Italiji, kjer so škodo ocenili na milijardo mark, življenje pa je izgubilo tudi 52 ljudi. Dovozne cesto z juga so še zdaj zaprte, kajti gora se tam še vedno ni umirila. V bavarskih Alpah stanje ni tako zelo katastrofalno, kajti deželna vlada je prepovedala gradnjo in urejanje novih smučarskih prog. »To je bilo pet minut pred dvanajsto,« je dejal Franz Speer iz Nemškega planinskega društva. Kljub tej neprestano grozeči situaciji v Alpah pa je Iz tirolske turistične centrale slišati komentar, ki ne dopušča nobenega dvoma: »S posameznimi katastrofami moramo živeti, kajti brez turistov se nismo sposobni preživeti.« Spomnimo se lahko, kaj je pred časom dejal veliki zoolog profesor Grzimek: »Ko je narava mrtva, umre tudi človek.« Podobno je stanje v francoskih Alpah. Raziskovalne službe francoskega ministrstva za okolje opažajo že nekaj let, turistični delavci pa šele zadnji čas, kako alarmantno je stanje njihovega največjega bogastva, gorske pokrajine. Kjerkoli namreč tereni niso primerni za smučišča, odstranijo korenine in skale, posekajo drevje, tla »zgladijo«, zarežejo od vznožja do vrha pobočij proge, ki so idealne smučarske steze pozimi, ko so pokrite s snegom, poleti pa so odprte rane, ki so zelo žalostne na pogled. Tam, kjer odstranijo vrhnjo plast z rastlinjem vred, pride do erozije. Zato morajo v nekaterih smučarskih središčih (Courohevelu, Meribelu, Tignesu) zasejati s travo cela pobočja, in sicer ne toliko iz estetskih vzrokov kot zato, da obvarujejo smučišča pred erozijo. Toda na- Zimsko Športno središče Les Menulres v SavoJ-sklh Alpah: naselje, ki Je smrl za gorsko pokrajino mesto prejšnjega bogastva gorske flore zrastejo v najboljšem primeru zelenice za golf. Nad 2000 metri nadmorske višine ni upanja, da bi se razdejana pobočja še kdaj zarasla — niti s človeško pomočjo. Tako se je zgodilo z vrhovoma Grand Renard in Frettes, ki so ju na višini 2300 metrov razrili z buldožerji. Urejanje smučarskih prog je eden od elementov, ki uničujejo okolje v visokogorskih smučarskih središčih. V šestdesetih letih so zgradili cela naselja, ne da bi se menili za to, kaj bo z vodo. Zrasla so smučarska in turistična središča z več kot 30 000 posteljami (Tignes) brez čistilnih naprav za odplake. Te onesnažujejo potoke, vodni režim v gorah pa je tako postavljen na glavo. Zaradi neprepustnosti obsežnih območij (urbanizacija, parkirišča, usedanje tal), krajše dobe rasti (umeten sneg, poškodbe rastlin) in kopičenja zemlje na enem mestu sprožajo hudourniki plazove (na primer potok La Ravoire, ki je na naselje Bourg-Saint-Maurice spomladi leta 1981 sprožil plaz 300 000 kubičnih metrov blata in skal). Na območjih, kjer so plazovi pogosti, zavarujejo stavbe in smučišča z različnimi na pogled čudnimi konstrukcijami (žalostne bankine v Val d'lseru). Komajda so ob tem omembe vredne manjše nevšečnosti, na primer praznjenja več sto litrov olja za sedežnlce ali »obglavljanje« mladih smre^ čic, ki jim smučarji zunaj smučarskih prog z ostrim! robniki porežejo vrhove in tako obsojajo na smrt cela pobočja pomlajenih gozdov. Najnovejši sovražnik gorž je nov gorski šport: motorne sani in terensko vozilo »4 x 4«. Število teh vozil se je v francoskih Alpah v zadnjih petih letih petkrat povečalo in ministrstvo za okolje je dalo narediti tudi raziskavo o škodi, ki jo povzročajo ta vozila. Novi športni in prevozni pripomočki rie uničujejo le tal, ampak kalijo mir letoviščarjev, ki prihajajo v gore uživat tišino. Motor se sliši 1300 do 3SOO metrov daleč, vozilo s pogonom na vsa štiri kolesa pa 700 do 2400 metrov daleč. Slednje na 20 kilometrov dolgi poti potepta 9000 kvadratnih metrov zemlje in uniči na njej, kar tam raste. Leta 1985 so Francozi sprejeli zakon, imenovan «Montagne« (Gora), ki daje županom pravico, da na svojem območju prepovedo ali omejijo vožnjo teh vozil. Vendar ga žal skoraj nikjer ne izvajajo. Savojci z grozo opažajo, da so njihove gore postale tovarne za smučanje in da načrt »Sneg« ni upošteval okolja. Po dvajsetih letih nenehne rasti se je povpraševanje po smučiščih ustavilo. Marsikje bi radi razvili poletni turizem, vendar z grozo ugotavljajo, da za to nimajo naravnih pogojev — in ukrepajo čisto klasično: v lovu na stranke širijo smučišča in tako iznaka-zijo še zadnja obvarovana naravna območja. Ironija je, da je Savoja podpisala s Parizom protokol o valorizaciji savojske pokrajine (Pariz bo prispeval 1,7 milijona, Savoja pa 2,3 milijona frankov), žal pa tega denarja ne bodo porabili za varstvo okolja, ampak za povezovanje smučarskih središč, kar bo usodno za zadnje ostanke neokrnjene flore in favne. Baje mislijo ukiniti celo zakon, ki prepoveduje prevažanje smučarjev s helikopterji na goro, od koder se nato spuščajo po urejenih progah v doline. KDO BO ŠE ZASTONJ HODIL PO HRIBIH? POKLICNI ŠPORT IN PLANINSTVO H. ČAUŽEVIČ V svetovni in naši publicistiki se občasno srečujemo z dobro pripravljenimi razpravljanji o zadnjih okopih amaterskega športa, ki menda bije zadnji boj za svoj obstoj. Na drugi strani poudarja znanost zelo resne dokazne razloge proti preoblikovanju športa v »služkinjo politike in prido-bitništva« in zahteva, naj bi športu vrnili njegovo dušo — igro. Vendar hkrati pod pritiskom neizprosnih življenjskih tokov do zob oboroženi poklicni šport, ki ga vsestransko podpirajo, osvaja vse večja prostranstva v sodobni družbi in postaja trda realnost, ki jI moramo priznati pravico do obstoja, pa čeprav nam je še tako pri srcu tisti stari francoski pregovor »Kdor se igra za denar, se sploh ne igra«, s katerim smo včasih navdušeno branili tezo, da mora biti šport absolutno »nekoristen«. Poklicni šport je svoje tipalke zavrtal globoko v vse razpoke družbenega življenja in je praktično skoraj nesmiselno samo pomisliti na to, da bi ga na vsej črti potisnili na stran. Čeprav je teoretično še tako dvomljiv, je dandanašnji ta šport dejstvo, kot so dejstvo vse težave, ki ga spremljajo in ki so se raztresle iz Pandorine Škatlice profesionalizma. Življenjska modrost nam zato nalaga, da jih sprejmemo in poskusimo ukrotiti vsaj v tolikšni meri, kolikor je mogoče. NEKORISTNOST IGRE Presenetljivo in neverjetno je, da šport, ki je postal pridobitev skoraj vseh civiliziranih družb, še zdaj nima enotno spre- jete In sprejemljive vsebinske določitve tega pojma, tz številnih poskusov sociologov in zgodovinarjev športa, da bi našli skupni imenovalec, bi bilo mogoče sklepati, da se vsi ali skoraj vsi strinjajo v tem, da se vsebina športa izčrpava v vse večjem in večjem trudu, da bi — s predpisanimi pripomočki ali brez njih — uresničil glede na predpisana pravila družbeno priznan in vnaprej negotov namen (zmaga?). Pri tem je tekmovanje poudarjeno kot nujna sestavina športa, kajti šport je tudi boj, v katerem morata nujno sodelovati vsaj dva tekmeca. Vendar v novejšem času nekateri resno trdijo, da je nasprotnik lahko tudi anonimen in da v vseh primerih niti ni nujno, da bi bil na bojišču (primer: alpinist izbira vse težje smeri in se trudi, da bi z njimi opravil v najkrajšem možnem času in tako premagal anonimnega oziroma odsotnega plezalca, ki je isto smer plezal prej ali ki se bo pojavil pozneje). Glede na to je dovolj samo zavest o obstoju nasprotnika — drugega tekmovalca, ki je v trenutkih, ko en tekmovalec začenja športni podvig, še anonimen in ga ni, vendar bo glede na razvoj dogodkov prav gotovo prišel in enako poskušal doseči boljši rezultat, kot ga je človek pred njim. Po amaterskem dojemanju je šport napor, vendar hkrati normativno urejena igra, ki jo športnik sprejema (in tako po pravilu uporabi svoj prosti čas) iz zadovoljstva, zaradi razvedrila in brez kakršnihkoli namenov, da bi bila to zanj prido-bitniška dejavnost. V igri in nekoristnosti moramo torej prvobitno iskati smisel amaterskega športa, kakršnega smo poznali prej in katerega ostanke slutimo tudi še zdaj. Toda če v krhko telo amaterskega športa s premeteno potezo presadimo plačano igro, igro za denar in zaradi denarja, pridemo do splošnega pojma poklicnega športa, katerega igra je zdaj veščina, pogosto vrhunska, in ki predvsem služi za pridobivanje gmotnih koristi. Popolnoma razumljivo je, da poklicnega športnika ne moremo smatrati izključno za robota, ki je programiran samo za igranje, za zma-govanje In zaslužkarstvo. Tudi poklicni športnik najde — enako kot vsak delavec, ki Ima rad svoje delo — po pravilu v svoji pridobltniški igri zadovoljstvo in potrditev svojega »jaza« in bi bilo pre-pogumno in neprimerno trditi, da poklicni športnik zmaguje izključno zato, da bi mu izplačevali premije ali da bi imel od tega kakšne druge koristi. Tudi profesionalec doživlja — enako kot vsak drug človek — slasti zmage in trpkost poraza ne glede na to, da je v njegovi uspešni in celo briljantni igri vedno skrita želja, da bi svojo veščino čim donosneje prodal. PROIZVOD NOVEJŠEGA ČASA Neredko se tako v vsakdanjem življenju kot tudi v književnosti zastavlja vprašanje, kakšen je status cirkuškega igralca, ki nedvomno (na primer med igro na trapezu) navidez postopa po vseh športnih pravilih atletike. Vendar to ni športnik, saj je iz njegove igre že vnaprej izključena vsakršna negotovost; cilj njegove igre ni kakršnakoli odkrita ali prikrita zmaga. Cirkuški igralec skrbi za odlično zabavo, kar je gotovo tudi naloga poklicnega športnika, vendar je med njima (kot je videti) bistvena razlika. Pozornemu opazovalcu bo prav težko ušlo zgodovinsko dejstvo, da ni bil šport nikoli popolnoma nekoristen. Celo udeležene! prvih olimpijskih iger v antični He-ladl so bil! deležni posebne obravnave, ko so se pripravljali na igre, če pa so zmagali, so imeli celo nekakšne materialne ugodnosti. Rimski gladiatorji bi bili značilni poklicni športniki v sodobnem smislu besede, če bi bil cilj njihove surove igre bolj človeški in človečen. Poklicni šport je vendarle proizvod novejšega časa. Nastal je tisti trenutek, ko je športnik začutil, da je družbi potreben in da lahko dobro živi od svoje igre — veščine. Poznejšega razvoja poklicnega športa nI bilo več težko spremljati. Dobiček in politika sta zelo hitro odkrila svojo priložnost v poklicnem športu: poklicni managerji neizčrpen vir dohodkov in reklame, politiki pa izredno sredstvo, ki je bilo že zdavnaj znano v psihologiji množic, da so usmerjal! In preusmerjali pozornost množic od težav vsakdanjega življenja k privlačnim zabavam, kar so sicer že v davnini poznali celo rimski imperatorji (kruha in iger). In tako se dandanašnji poklicni šport pojavlja pred nami globoko zastrupljen s premišljenimi zvijačami poslovnih ljudi in dnevnih politikov, kar pa mu niti najmanj ne zmanjšuje privlačnosti. Neoregledne množice tako imenovanih navijačev, ki se istovetijo s svojim klubom, dan za dnem prihajajo na bojišča in tam padajo v zamaknjenost, ki pogosto meji na izbruhe najvišje stopnje strasti. ALPINISTI — STARI PROFESIONALCI Med svojim razvojem se je planinstvo vedno previdno in skoraj s strahom izogibalo misli, da bi se istovetilo s športom; iskalo je svoje mesto v nekakšnih drugačnih, lepo povedanih, vendar vsebinsko nedorečenih rešitvah. Po pravilu je živelo na obrobju ustreznih družbenih dogajanj. Kot razmeroma mlado gibanje je bilo planinstvo v svoji otroški dobi (sredina 19. stoletja) zares daleč od vsakega športa. Vztrajalo je na navadnih previdnih stikih z gorami, da bi zadovoljevalo človekovo potrebo po lepoti in radovednosti, ko je hodeč hotel spoznati skrivnostni gorski svet. Zato najdemo v starejših zvezkih Britanske enciklopedije pod oznako »planinstvo« razlago, ki pripoveduje, da je »... nekaj skrito za goro« In da je zato treba iti dalje. Tisti čas, ko je planinstvo kot pešačenje šele začelo rasti, je alpinizem že zdavnaj obstajal, in sicer z vsemi profesionalnimi bistvenimi značilnostmi. Alpinisti so bili namreč dobro plačani vodniki prvih znanstvenih odprav po Alpah, nato pa tudi po gorah zunaj Evrope. Šele pozneje se je alpinizem rešil svoje podrejene vodniške vloge in se je pojavil kot planinska panoga, vendar je kljub temu ljubosumno čuval svojo samostojnost, pri čemer je včasih stopil na področje jamarstva (podzemski alpinizem) ali pa se je preoblikoval v visokogorsko turno smučanje. Okoliščina, da lahko vse Štiri temeljne planinske panoge (pešhoja po gorah, alpinizem, turno smučanje in jamarstvo) obstajajo in se razvijajo samo v gorski pokrajini (jamarstvo kaže tukaj samo posamična odstopanja), je bila odločilna za njihovo skupno vodenje pod enotnim pojmom planinstvo. Tukaj je edinole izpuščeno smučanje na urejenih smučiščih, ki se prav tako dogaja v gorah In ima vse športne prilastke, vendar tej panogi nikoli niso priznali planinskega statusa. Vzrok je verjetno ta, da je smučanje na urejenih smučiščih dejavnost na omejenem in posebej pripravljenem gorskem prostoru, medtem ko planinsko delovanje za- jema celotno gorovje, katerega velikanska prostranstva zahtevajo v vseh letnih časih od človeka različno velik trud in duševno pripravljenost za vsakršno situacijo, ki se nenadoma pojavi (za razliko od urejenega smučišča, kjer je v glavnem vse programirano). POKLICNO PLANINSTVO Kljub vsakršnim odporom, ki so še zdaj močno izraženi, se je šport skoraj nevidno vtihotapil v različne planinske panoge. V konservativnem in premalo dinamičnem planinstvu — pešačenju še najmanj opažamo sledi športnih napadov. Opaziti je mogoče celo nekakšno razje-danje te planinske panoge, ki kaže vse večjo mlačnost do gibanja kot oblike nekakšnega napornega delovanja, brez česar si planinstva ni mogoče niti zamisliti. številni že dajejo prednost lažjim sprehodom in iščejo najlažji dostop do planinske točke. Temu uničevanju planinstva — pešhoje morda nehote pomaga tudi planinska organizacija. (Pred nedavnim je bil na primer zlet planincev Bosne In Hercegovine v Ouboki pri Bugojnu, na značilno neplaninski lokaciji, čeprav bi bilo logično pričakovati, da bodo planinci svoje obče manifestacije usmerjali izključno v težje dostopne gorske predele.) V taki situaciji je treba iskati športne prvine planinstva — pešhoje predvsem v visokogorskem planinarjenju in v nekaterih novejših oblikah planinstva — pešhoje (transverzale, orientacijska tekmovanja itd.), s čimer bi želeli v slabokrvno planinsko disciplino natočiti nove življenjske sokove in razgibanost. V takem planinstvu {pa čeprav bi ga pogojno sprejeli kot športno dejavnost) bi prav težko našli celo najmanjši košček tal, primeren za razvoj profesionalizma. Samo teoretično je mogoče, da bi se na primer v orientacijskem tekmovanju pojavil kakšen profesionalec z zelo skromnimi zahtevami. Jamarstvo bi lahko bila nekakšna športna dejavnost, saj so bila tudi že pri nas celo tekmovanja v jamarskem plezanju in spuščanju. Ker pa jamarji pogosto služijo znanosti, gospodarstvu in še posebno turizmu, bi lahko na hitro prišli do zaključka, da se ta del planinstva lahko profe-sionallzira. Vendar bi bila profesionalizacija iz drugačnih vzrokov in ne iz športnih. Za razliko od jamarstva so v alpinizmu, ki je zdaj družbeno že potrjen kot šport (čeprav ga nekateri posamezniki smatrajo kot nekakšen nadšport, »specialistično dejavnost« itd.), profesionalistični vsadki najrazličnejši in jih je pogosto teže opa- ziti. V gorskem svetu že zdavnaj obstaja institucija poklicnega alpinista. Pred nedavnim so jo tudi pri nas javno ustoličili (Slovenija). Nekatere tvrdke In trgovine izrabljajo vse večjo priljubljenost alpinizma in se jim zadnji čas gospodarsko splača prevzeti pokroviteljstvo in najeti znane alpiniste, katerih edina naloga je ta, da se lotijo zanimivih in nenavadnih ali vsaj pozornost zbujajočih vzponov In hkrati propagirajo izdelke svojih mentorjev. Alpinizem je namreč zelo drag šport, ki težko obstaja brez družbene pomoči, ta pa je včasih za nekatere sicer priznane alpiniste stalen vir dohodkov. Posebno zanimivi so managerji ali organizatorji alpinističnih odprav, ki opravijo to delo z izrazito naglašenimi pridobitniškimi cilji. Pri tem neredko tudi navaden alpinistični pohod predstavljajo kot odpravo. □VE STRANI MEDALJE Čeprav je še v zametku, kaže, da profe-sionalizem že postavlja — resda sramežljivo in zelo previdno — zahteve po priznanju v planinstvu. Prihodnje generacije ga bodo morda sprejele kot popolnoma normalen pojav, ne da bi trenile z očesom. Vendar bodo nedoločen status planinstva v naši družbi, posebno pa zelo omejene materialne možnosti planinske organizacije še dolgo prepreka za napa-dalnejši in odločnejši prodor profesionalizma v posamezne planinske dejavnosti. Zdi pa se, da bo s tem prodorom vendarle treba računati. Vedeti je seveda treba, da profesionali-zem prinaša s seboj neusmiljeno selekcijo. Sprejema samo najboljše in najpo-gumnejše, ki se ne bojijo tveganja. Ali bo profesionallzem {če mu bodo kdaj na široko odprta vrata tudi v planinstvu) sprejet kot vzorec oziroma obrazec za oblikovanje novega, močnejšega planinstva, ko bodo slabi ostati zadaj in tavali v svoji povprečnosti, ali pa bo planinstvo modro razčlenilo tudi drugo, temnejšo stran profesionalizma in poiskalo kakšne druge poti za izhod iz dotedanjih modelov? O tem je zdaj vsekakor še prekmalu razpravljati. (Naše planine) Recite svojim planinskim tovari-Sem, tudi tistim, ki jih boste te dni srečevali na vse bolj obljudenih gorskih poteh in v planinskih kočah, kakšno dobro besedo za Planinski vestnik! Svetujte jim, naj se naroČijo na našo revijo, na najstarejši mesečnik na Slovenskem! PRVI OBISK NAŠIH ALPINISTOV V SKUPINI PAINE V PATAGONIJI DEŽELA ZADNJEGA UPANJA EDO KOZOROG Majhno letalo lovi ravnotežje v močnem vetru in pristane sredi pampe. Razmajan avtobus nas odpelje proti mestu na obzorju, vse okoli nas je tuje, brez življenja, vetrovno .., Od doma smo poleteli v zimi, poletje južne poloble smo samo preleteli in sedaj smo tu, v deželi vetrov in provinci Ultima esperanza, zaviti v vetrovke. Čutimo, da je tu čas počasnejša razsežnost in da je vreme še slabše, kot smo si predstavljali. Vendar se ne da pomagati: poleta ne moremo prestaviti, saj ima naša družba v tem času zasedene vse polete. Torej bo moral biti mesec in pol ali pa mesec dni za plezanje dovolj za naše načrte... Ze neštetokrat korakam, zavit v vetrovko in termoflis, na rob pritlikavega gozda nothofagusov,1 v katerem stoji v varnem zavetju pred vetrovi naša koliba — bazni tabor. Tukaj, civilizaciji za hrbtom, ni veliko dobrih steza; teh 30 metrov od kolibe do sem, od koder se vidi v zasnežene vrhove Torresov, pa je že neštetokrat prehojenih. Tu smo že dva tedna in lahko smo pravzaprav zadovoljni. Vsakih nekaj dni Je bila sicer snežna nevihta, vendar smo vmes vedno izkoristili kakšen dan ali dva za plezanje naše smeri v Severnem stolpu. Tako imamo fiksiranih že najtežjih spodnjih 350 metrov — pa še krušljivih povrhu. Naprej se obeta precej boljša skala, plezanje bo nekoliko lažje in zato hitrejše. Potrebujemo le še tri dni spodobnega vremena do vrha, časa pa imamo še 15 dni; ni vrag, da ne bi Izsilili... Z Matjažem zopet sediva v temačni kolibi ob toplem ognju. Oba čutiva napetost po zadnjem vzponu, ko naju je vreme z vsemi svojimi podivjanimi silami že drugič zavrnilo. Obupno! V tej baraki čakaš dneve dolgo kot napeta vzmet, da lahko takrat, ko močan veter končno razcefra oblake, skočiš na piano In Še isti dan odtavaš do višinskega Šotora. Zjutraj pre-gaziš nov sneg med nevarnimi špaltnaml2 do stene, potem ure In ure žimariš do najvišje točke, vmes pa se vreme zopet 1 NOTHOFAGUS — pritlikavo drevo, dobro prilagojeno na vetrove. J 5PALTNA — ledenlška razpoka. Slovenska smer v Severnem stolpu ob (Izjemoma) lepem vremenu Foto: Edo Kozorog pokvari. Vseeno preplezaš kakšen raztežaj ali dva, dokler te ne preženeta veter in sneg spet v varno kolibo. Ko si Še bolj vztrajen, ostaneš zvečer v steni in prespiš v netopirju,3 zjutraj pa se do konca obupan nad vremenom spustiš po zale-denelih vrveh. In ko spet dneve in dneve čakaš v tej baraki, si ves čas vesel, da si jo srečno odnesel iz meteža. Do sedaj smo vse prenašali kot stroji, ta teden pa je Ivan odšel zaradi zastrupitve prsta na operacijo v 150 kilometrov oddaljen Puerto Natales. Za dva je vse še bolj naporno; Matjaž zagotavlja, da v takih pogojih ne bo šel več v steno, niti po opremo ne! Sam pri sebi se tega veselim, govorim drugače, oba pa čutiva v zraku razočaranje in napetost — in tedaj prlrobantl Ivan s čelno svetilko, obvezanim prstom in polnim nahrbtnikom hrane in nove volje ... * * » Veter me ziba v neenakomernih sunkih, ne pomagajo niti dodatni prusiki, s ka- 1 NETOPIR — mreža za spanje v navpičnih ste- nah. Preplezana smeri In resnejši poskusi v Torres del Paine: 1. Via normale (1356), Z. Smer Bonlngton-Wllliams (1963), 3. Astejeva smer (1863), 4. Južnoafriška (1974), S. Via Maglco est (1986); A. Ameriška (1985), B. Španska (1986). C. naša smer. terimi sem pritrdi! svojega netopirja ob steno. Pod seboj v megli slutim Ivana v njegovem netopirju, nad seboj pa Matjaža, kako že celo noč drži svoj porla !edge4 in vem, da so se mu dokončno podrli miti o sodobnem načinu tehničnega plezanja tukaj, v Painu. Za nami je šest dni plezanja, od tega samo en dovolj dober dan za plezanje, in 15 dni čakanja v baraki baznega tabora. Danes je Matjaž opravil veliko deto; v hudem vetru je preplezal kar štiri raztežaje. In sedaj bivakiramo tukaj v vršni zajedi 550 metrov visoko v snežni nevihti. Jutri bo torej odločilen dan: Če bo vsaj tžko vreme kot danes, smo lahko pojutrišnjem zjutraj na vrhu še neosvojenega severnega vrha Severnega stolpa, že jutri pa na vrhu težav ,.. Z Matjažem se podiva po pampi za guanaki3 in nuandujf je sledil vzpon po smeri Belak-Sešlln (VI +); to je še ena pred kratkim potegnjena smer, ki jo je česen ponovil kot solist, skupno pa je bila to šele druga ponovitev. Sledil je edini sestop za »počitek« — in že je bil v smeri JLA (VI +). Zadnji napor dneva je bil Jalovec z vrhuncem v prostem plezanju na Dutarjevo piramido (Vil—). Tokrat je sestopil po Hor-novi smeri (IV) zasluženemu počitku naproti. Celotna ta velika dirka pa je bil le pre-ludij k največjemu podvigu, enemu od najpomembnejših v poletju 1987. Po daljšem obdobju slabega vremena se je Česen preselil v Chamonix, kjer je naletel na odlične vremenske pogoje, vendar tudi hud mraz. Brez omahovanja je šel Jugoslovan v napad na severno steno Grandes Jorasses po smeri No siesta. To je eks-tremno težka smer, ki še ni bila ponovljena in sta jo odprla Čehoslovaka Stanislav Glejdura in Jan Porvaznlk med 21. in 23. julijem 1986. Stopnja težavnosti je VII — in A 2 z odseki ledu do 90°. Na Češkoslovaškem so ta vzpon poimenovali »vzpon leta« v alpski kategoriji. Tudi Česen potrjuje njegovo težavnost in jo uvršča takoj za Diretissimo v VVaikerju Ga-barrouja in Buvarda, preplezano v petih dneh poleti 1986. »Bil je to moj najtežji vzpon v življenju,« je izjavil Česen po sestopu. 38 raztežajev vrvi, navpičnica VII —, ostanek skoraj ves VI +. Zaradi obilice ledu je bilo treba štiri petine smeri preplezati z derezami. Najnevarnejši trenutek? Prekoračitev razpoke, ki je vrezana v gladke navpične plošče in je ključna točka smeri. Štiri ure je potreboval za zmago nad tem nevarnim mestom v sredini stene. Itinerar se odvija pod monolitnim stebrom. Česen je za vzpon porabil polnih 14 ur. Malo zatem, še vedno ne popolnoma zadovoljen, je splezal še slavni severovzhodni ozebnlk v Druju (VI—, VI, 75°, 800 m), ki je bil, sicer premagan poleti, v primerjavi z No Siesto pravi sprehod. (Alp) AFRIKA Slovensko planinstvo se je razvijalo v dveh smereh: v vertikalo (osvajanje vse višjih vrhov) in v »horizontalo« (osvajanje vse bolj oddaljenih vrhov). Alpinistična »tura« na himalajske vrhove je alpinistično nekako stopnjevanje glede na osvajanje domačih vrhov (tako glede na višino kot na obliko itd.), je pa precejšen del »ture« ekspedicija, ki po svoji obliki ni ekskluzivno karakteristična samo za planinski vzpon (ki v takem primeru ekspe-diciji sledi), ampak lahko ekspedicija v drugem kontekstu vsebuje tudi drugačen cilj. Je pa ekspedicija vendar tudi prt končnem osvajanju himalajskega vrha vendar bistven del tudi pri ocenjevanju končnega uspeha in jo zato v taki oblik! nekako že pri nas prištevamo k alpinističnim (himalajskim) podvigom. No, če sedaj gorstva nekako znižamo in ekspedicijo po smeri in vsebini nekako spremenimo, dobimo morda območja, ki 196 nimajo take gorske višine kot Himalaja, ki pa so lahko tudi zanimiva zato, ker so nepoznana in ekspedicijsko zelo težko dostopna. Merim na gorstva v centralni afriški Sahari, ki merijo preko tri tisoč metrov in ki so skoraj povsem nepoznana. Dr. Boris Ogrizek m plamske ¡terato Društvena glasila Kot 32. številka je z lansko letnico pred letošnjim januarskim občnim zborom izšel »Planinski bilten«, glasilo Planinskega društva Delo iz Ljubljane, ki so ga zgledno uredili Simona Pavšič, Jože Gasparič in Vlado Muc. Ze po tradiciji je to bogato Ilustrirano planinsko glasilo: poročila so ciklostilno razmnožena, vmes so vložene barvne in Črno-bele fotografije, ki so jih odtisnili v domači tiskarni, vse skupaj pa je zvezano v več kot 50 strani debelo knjigo formata A 4. Menda ni lanske akcije tega planinskega društva, ki je ne bi vsaj zabeležili v svojem Biltenu, medtem ko so večje akcije nadrobno opisane: da bi za vedno ostale dokumentirane. Ko bodo Delovi planinci kdaj pisali kroniko, jo bodo zlahka sestavili: le Bilten bo treba prelistati. Lani so bili Delovi planinci marsikje; na pohodih v Dražgošah, na Stolu, Snežniku, Poreznu in Glogu, na Fruškl gori In na Trški gori, na Visu in Komatih, alpinisti pa poleg vsega še v ameriških Yosemitih in drugi planinci na grafičnih srečanjih in potovanjih po slovenskih hribih. Bilten so natisnili v 350 izvodih, ki so za društvene člane brezplačni. PD Integral je z glasilom »Gorski popotnik« s svojo januarsko številko začel osmo leto izhajanja. Marinka Koželj, ki je očitno urednica glasila, čeprav v tej funkciji ni v glasilu nikjer zapisana, je napisala večino prispevkov za Popotnika, ki zadevajo predvsem izletniško dejavnost, medtem ko je Ivan Biažič napisa! poročilo o lanskoletni društveni dejavnosti. Kot je videti iz predloga letošnjih izletov, bo društvo karseda aktivno na tem področju. Lanskega decembra je izšla druga številka Planinskih utrinkov, ki jih je izdalo PD Brežice. Kot uvodni prispevek je objavljen prikaz delovanja in razvoja društva od njegovih začetkov do danes izpod peresa društvene predsednice Marije Veb-le. Iz njega povzemamo, da je bilo društvo ustanovljeno 28. decembra 1950 in takrat ni imelo niti nobenih denarnih sredstev niti opreme, doslej pa nikoli ni imelo niti lastne planinske postojanke. Vseskozi je bilo v ospredju društvene dejavnosti izletnlštvo, pred približno desetimi leti pa so se iz tega razvile Še druge dejavnosti, med drugim planinski tabori in šole. Pred štirimi leti so označili svojo prvo planinsko pot, predlanskim pa še drugo, 2e vrsto let sodelujejo s sosednjimi planinskimi društvi, tudi Iz Hrvaške. Glede na poročilo o delu nI nenavadno, da je v Planinskih utrinkih, ki jih je uredil Vinko Sebrek in lektoriral (kar je za planinska glasila nedvomno redkost) prof. Viktor Sunčič, odmerjenega največ prostora izletniški dejavnosti, tako lanskoletni kot načrtom za letos. Dobili smo še zadnjo lansko in prvo letošnjo številko Informatorja PD Viharnlk iz Ljubljane. Medtem ko je zadnja lanska številka posvečena predvsem izletom, je v prvi letošnji, s katero se poslavlja dosedanja urednica Helena Tepina, poleg tega daljše poročilo upravnega odbora o društveni dejavnosti v lanskem letu, V njem je navedeno, da ima društvo 360 članov, od tega 36 mladincev in 55 pionirjev, da članstvo ne zajema niti deset odstotkov članov delovnih skupnosti republiških komitejev in uprav, kjer je organizirano PD Viharnik, da so lani dobili med drugim dotacije od osnovnih organizacij sindikata v nekaterih republiških organih in organizacijah, od koder so člani tega PD, tako med drugim od RK SZDL, Skupščine SRS, sekretariata IS SRS ter delovne skupnosti CK ZKS, in da so 90-odstotno izpolnili načrt lanskoletnega dela, po katerem naj bi imeli 45 akcij, od tega 35 planinskih izletov. V poročilu urednice pa je napisano, da je lanski, 12. letnik Informatorja izšel v šestih številkah po 340 do 400 izvodov, v katerih je bilo objavljenih 21 potopisov, 16 društvenih obvestil, 9 izobraževalnih prispevkov, 8 prispevkov o dejavnosti mladinskega odseka, 8 humorlstičnlh prispevkov, 6 pesmi, 5 povzetkov iz Obvestil PZS, 4 predstavitve planinske literature in en intervju. Letošnjega januarja se začenja že šesti letnik »Snežnika«, glasila planinske skupine Osnovne šole Dragotin Kette v Ilirski Bistrici. Dvajset strani debela deveta številka vsebuje nekaj prispevkov, ki so planinsko širše pomembni kot na primer o lanskem dnevu planincev ali o slovenskem kulturnem društvu Snežnik iz Lu-ksemburga, največ strani glasila pa je vendarle posvečenih vtisom mladih planincev z izletov in tur. Tako za starejše kot za mlajše planince je vsekakor Izredno zanimivo pripovedovanje Viljema Kindlerja o gozdarski naselbini Gomance na južnih pobočjih snežniškega masiva, ki bi bila zaradi lege in klime vredna večje pozornosti obiskovalcev. Z letošnjim februarskim datumom je izšla 13. številka 11. letnika »Bohorskega pla- ninskega poročevalca«, ki ga izdaja Planinsko društvo Bohor iz Senovega. Ta številka je bolj informativna, Čeprav so v njej tudi nekateri vtisi s planinskih izletov. Edo Mirt piše, da so planinci v občini najštevilnejša telesnokulturna in vzgojna organizacija, saj vključujejo več kot 1500 članov. Nato polarna, da društvo ni deležno ustrezne družbene pomoči: medtem ko je večina drugih planinskih koč v Zasavju vzorno urejenih, ker so deležne politične in gmotne podpore združenega dela, njihova koča na Bohorju propada In je zanemarjena. — Lani je PD Bohor izvedlo več kot 60 planinskih akcij, od tega največ izletov in tur, sedem predavanj z diapozitivi in tri družabna srečanja, vseh teh prireditev pa se je udeležilo kakšnih 3500 planincev in drugih ljubiteljev narave, V društvenem glasilu opozarjajo na letošnje prireditve, tako med drugim na turo po Durmltorju in splavarjenje po Tarl, pa tudi spodbujajo, naj bi cele družine hodile na izlete, tudi planinske, in naj bi se cicibani, ki bi radi postali planinci, pridružili že organiziranim vrstnikom. — Vsekakor je Bohorski planinski poročevalec bogat vir informacij o delu planinskega društva, ki ga izdaja. M. R. špansko in nizozemsko glasilo »Planinski vestnik« je dobil v zamenjavo za nas precej eksotični planinski reviji: iz Barcelone v Španiji je prispela 419. številka revije »Mai eurera/Ceg«, iz Haaga na Nizozemskem pa revija »Berggids«. Prva je natisnjena v katalonskem, druga pa v nizozemskem (dutch) jeziku. V prvi objavljajo prispevke, ki zadevajo vsakršno dejavnost v gorah, tako plezanje, alpinizem, smučanje, izletništvo, jamarstvo in podobno, v drugi poleg vsega tega (z izjemo speleologije) tudi pomembna obvestila, kajti revija je uradno glasilo Nizozemske kraljevske planinske zveze. V reviji »Mai enrera/Ceg«, ki izhaja letos že petdeseto leto in je Četrtietnik, objavljajo velik del prispevke z večjih alpinističnih odprav katalonskega planinskega društva iz Barcelone. Tako so bili društveni člani v Centralnih Alpah, kjer so plezali predvsem v Svtcl in objavljajo od tod med drugim zanimive informacije za »navadne« planince, v Keniji, kjer so bili kot planinci in alpinisti na več vrhovih, na Visokem Atlasu v Maroku in na Antarktiki, od koder so med drugim prinesli izredne fotografije ledenih gorž. Osrednji prispevek v reviji »Berggids« je posvečen padalstvu v gorah, naslednji pa severni steni Elgerja in še nekaterim severnim stenam v Centralnih Alpah, pustolovskemu potovanju z gorskim kolesom po vulkanskih gorah Afrike, turnemu smu- čanju z vsemi možnimi nasveti o opremi, možnostim za planinsko (in popotnlško) udejstvovanje na Kreti (s praktičnimi nasveti in informacijami) in seveda novicam iz vseh društev, ki so člani te planinske zveze. Kjer se Evropa dotika neba_ Gabriele Seitz je za založbo Artemis v Münchnu napisala 238 strani debelo knjigo »Kjer se Evropa dotika neba« (Wo Europa den Himmel berührt) in ji dala podnaslov »Odkrivanje Alp«. Knjiga velikega formata je obogatena s 188 deloma barvnimi Ilustracijami, stane pa 98 mark. Iz tega gradiva je nastala nenavadna knjiga o Alpah, ne čisto navadna alpinistična knjiga, čudovito potovanje skozi zgodovino, književni panoptikum in hkrati razburljivo poglavje evropske kulture. Naslovno stran krasi slika Markusa Pern-harta, na kateri je pred dobrimi sto leti upodobil Grossgiockner. Komaj obrnemo nekaj listov, že naletimo na znamenito ti-tografijo, na kateri je upodobljen pohod Hanibala prek Alp, Listamo dalje — in naletimo na še ničkoliko zanimivih upodobitev: na srednjeveške koplje cestnega zemljevida rimske države, na slike prvih raziskovalcev tega sveta In prvih knjig-vod-nikov po teh pogorjih. Ob teh lepih slikah je seveda ustrezno besedilo, ki pripoveduje o zadnjem tisočletju in podrobneje o zadnjem stoletju pestre dejavnosti v Alpah. Knjiga je seveda draga, vendar je treba poudariti, da je odlično natisnjena, da so v njej izbrane ilustracije, da je papir izvrsten. Kdor lista po tej knjigi, naleti na številna prijetna presenečenja, kakršna na koncu koncev kljub vsemu tudi še dandanašnji ponujajo Alpe tam, kjer se Evropa dotika neba. Milanu Zjnauerju v spomin V Ljubljani je 18. decembra 1987 preminul dolgoletni planinski popotnik in aktivist planinske organizacije MIlan Zinauer-Cinko. Izteklo se je plodovito življenje, končala pot, ki jo je v rodnih Slovenskih goricah začel pred dolgimi leti, 23. oktobra 1908. leta. Rojenice so mu v zibel nasule vsakršnih darov, posebej pa odločile, da bo pravnik In mu mimogrede naložile, da po dolgem In počez obrede kar največ gorž, od slovenskih do gora Jugoslavije, da obleze vrhove Zahodnih Julijcev in se povzpne na vršace Karnijskih Alp, se razgleda z Breithorna, Grossglocknerja in Grossvene-digerja, se dvigne na Sonnblick pa na odmaknjeni Olimp, pobrska po gorah Krete in osvoji t§me Evrope, belo goro — Mont Blanc. O Cinku sta ob petdeset- In šestdeset-letnici v PV priložnostno pisala že Stanko Hribar in Fedor Košir ter nam ga — deloma v prijateljsko šaljivem tonu — orisala kot neumornega gornika in aktivista, čigar pot se je začela v PD Maribor in ubirala zrela leta pri PD Ljubljana-Matica in v PZS. Od leta 1952 je bil odbornik in nepoklicni tajnik tedanjega UO PZS, kasneje odbornik tO PZS, pa član in predsednik nadzornega odbora in disciplinske komisije. Zaupane dolžnosti je opravljal z veseljem In pobudo, nikoli ni čakal, da mu bodo delo naložili — znal ga je poiskati sam. Takšen je bil, dokler mu tega v prvi polovici osemdesetih let ni preprečila bolezen In izguba vida. Njegovi planinski prijatelji vedo povedati, da je svoje prve planinske poti opravil na Pohorju v prvih letih šolanja v Mariboru. Šestnajstleten je z dr. Viktorjem Tomln-škom zastavil prve korake v Kamniško-Savinjskih Alpah. Od leta 1923 naprej je bil nepretrgoma organiziran in aktiven član planinske organizacije, še v rosnih mariborskih letih markacist, kasneje kot oblikovan planinec zrelih let oganizator in vodja izletov pri PD Matici v Ljubljani. Bil je hodeč in pol; v njegovi družbi Je tudi dosti mlajšim In utrjenim planincem jemalo sapo, četudi je imel za seboj kar dve hudi poškodbi noge. Celo zadnja leta, ko je ostal z eno samo ledvico, tega po ritmu njegove hoje in njegovi zdržljivosti ni bilo mogoče ugotoviti... Najti ga je bilo na vseh poteh, zdaj v družbi, zdaj samega. S pohodniki je hodi! na Stol, Porezen, Snežnik, sam je ubiral različne zvezne poti, se priložnostno udeležil izleta na kakšno redko obiskano goro, pa spet sam povedel planince na Jalovec, Mangrt ali drugam. Kaj pogosto je delal družbo prejšnjemu dolgoletnemu oskrbniku Kredarice Stanetu, da ta ni preveč samotarll, ko je v lepem in grdem skrbel za svojo postojanko. Sedaj je vse to že preteklost. Clnkovi dnevi so se iztekli, vrnitve ni. Ostajajo samo še spomini, pretkani s hvaležnostjo za vse, kar nam je dal kot človek, pa za vse njegovo obilno in požrtvovalno delo, ki je neizbrisno vgrajeno v snovanja in bit slovenske planinske organizacije. Cinko, žal nam je, da nisi več z nami,.. Milanu v slovo Milan Krenos se je rodil 20. 5. 1951 v Velenju v delavski družini. Ker po končani osemletki ni mogel priti do poklica zaradi finančnih težav, je poprijel za različna dela; tako je bil na primer nekaj časa poklicni šofer različnih vozil, poštar In nazadnje zaposlen 19 let v Elektrarnah Šoštanj. Sodeloval je v različnih društvih, in sicer pri invalidih, slušno prizadetih, pri gasilcih, tam kar polnih 28 let, prav tako pa je bil dolga leta zvest in vnet član planinskega društva Šoštanj in zadnja štiri leta član upravnega odbora. Prehodil je domala vse naše gore in planinske postojanke, bil nekaj let zapored v akcijah »smetarjev« okrog Triglava, večkrat bil vodič invalidom na Sedmera jezera in tudi oskrbnici Zinki je pomagal nositi h koči. Skratka, pomagal in delal je povsod, za kar je dobil dosti pohval. Udeležil se. je kar devet mladinskih delovnih akcij po Sloveniji in Jugoslaviji, manjkal ni nikjer, kjer so ga rabili. Še bi lahko naštevali njegova dobra dela — a prišlo je kot strela z jasnega, da Milana ni več med nami. Kar ne moremo verjeti, da je po tragičnem padcu umrl v 37. letu starosti dne 21. januarja 1988. Nanj nam bo ostal drag spomin. Zaradi njegove prerane smrti je nastala v našem planinskem društvu globoka vrzel. Hvala, dragi tovariš Milan, za vsa tvoja dela In trud. Zelo te bomo pogrešali. A vendar: kogar bogovi ljubijo, umre mlad. Tvoji kolegi planinci PD SoStanj Občni zbor največjega društva Po slavnostnem delu, ko so proslavili 95-letnico Slovenskega planinskega društva, so imeli člani Planinskega društva Ljubljana-Matica kot nasledniki SPD redni letni občni zbor. V poročilih so ugotavljali, da društva nima le bogate zgodovine, ampak tudi plodno sedanjost in začrtano prihodnost. PD Ljubijana-Matica deluje v treh avtonomnih sektorjih. In sicer planinsko alpinističnem, gospodarsko poslovnem in investicijsko razvojnem. Osnova društva je planinsko alpinistični sektor, ki je razdeljen na šest odsekov. 75 alpinistov je lani opravilo 1468 vzponov, med njimi na Trlsul, Pik Komunizma, McKinley in Daulagiri, 30 markacistov skrbi za 162 kilometrov gorskih poti, od tega največ zavarovanih po Triglavskem pogorju, v mladinskem odseku je več kot 800 aktivnih mladih planincev, 42 naravo-varstvenikov je združenih v svojem odseku, izletniški odsek je lani organiziral 132 planinskih izletov in tur s 4287 udeleženci, predavateljstvo je po krajšem zastoju spet dobilo nov zagon, v postaji Gorske reševalne službe pa je 86 reševalcev. Gospodarsko poslovni sektor je slejkoprej skrbel za svojih pet planinskih postojank, med katerimi je kar tretjino prometa prispeval Triglavski dom na Kredarici. — Strateška opredelitev društva in njegovega investicijsko razvojnega sektorja je postopno urejevanje lastnih postojank, kot je v poročilu povedal predsednik društva Gregor Klančnik. Medtem ko so v preteklem petletnem obdobju povečali in prenovili Triglavski dom na Kredarici, ki ima zdaj 260 ležišč, posvečajo zdaj pozornost postojankam v Bohinjskih gorah; tako bodo 25, septembra letos odprli posodobljeno Kočo pri Triglavskih jezerih, v kateri bo odslej 175 ležišč. Poleg tega nameravajo rekonstruirati tovorno žičnico iz Bohinja na Komno. V razpravi sta se na občnem zboru med drugimi oglasila dr. Miha Potočnik in dr. Tone Strojln. Prvi je govoril o tem, kako je planinstvo vedno bogatilo slovensko kulturo in narodno zavest, drugi pa se je spomnil pomembnih društvenih mož in njihove velike vloge v zgodovini slovenske planinske organizacije. Že desetič na Arihovo peč_ Sobotne padavine so preprečile, da bi bi! 10. zimski pohod na Arihovo peč tako množična prireditev, kot so si organizatorji zamislili. Se v soboto popoldne je bila namreč pri Polancu na čemernici gosta megla, v nedeljo, na dan pohoda, pa so bile prav vigredne temperature in je bilo skoraj jasno. Ker je še v nedeljo zjutraj po vsej Koroški rahlo snežilo, so se številni planinci in tekači ustrašili grdega vremena in tako zamudili jubilejno srečanje in tekmovanje. Udeležba kljub temu nI bila od muh: nad 300 ljudi, večina iz matične države, je prispelo v gorski kraj nad Šentjakobom v Rožu, da bi šli po poteh partizanov in se Mislite, da bi bil za planinsko društvo prevelik izdatek, če bi za vsako svojo planinsko kočo naročilo izvod Planinskega vestnika? Vsaj posredno bi društvo tako postalo aktivist glasila, ki pomaga Širiti planinska obzorja. spomnili tistih osmih borcev, ki so bili umorjeni februarja leta 1945; pod Anhovo pečjo je bit namreč v bunkerju sedež okrajnega odbora Osvobodilne fronte za Beljak, nacisti so za bunker zvedeli, ga izsledili, obkolili in do kraja razdejali, trupla padlih partizanov pa vrgli ob rob šentjakobske ceste in jih tam pustili ležati nekaj dni, da bi ustrahovali prebivalstvo. V spomin na ta dogajanja je Slovenska športna zveza leta 1979 organizirala prvi zimski pohod. Letošnji, deseti, je bil v znamenju 40. obletnice obstoja Slovenske športne zvezo in, kot je ob pozdravu dejal njen predsednik dr. Ludvik Druml, v opomin na leto 1938, ki je pomenilo začetek najhujših represij proti koroškim Slovencem. — O pohodniklh je treba zabeležiti, da so se nekateri že desetič udeležili pohoda, za petkratno udeležbo pa so številni prejeli zlato značko. Za brezhibno oskrbo udeležencev sta skrbela soprlrediteija SPD Rož s klobasami In čajem in Slovensko planinsko društvo, katerega člani so teptali stezo. SŠD Obir je z najmodernejšimi napravami meril čas tekačev na progi, ki jo jo speljal Stanko Mečlna. Njega in ekipo Kapelčanov je pohvalil predvsem najboljši dneva in dobitnik Vestni kove plakete, Celovčan Hans Moli, ki je te dni postal tudi koroški prvak. Deseti zimski pohod in smučarski tek sta se iztekla v prijetni družabnosti na prostoru pred Potančevo domačijo. (Slovenski vestni k) Predvsem preventivno delovanje Osnovna dejavnost gorske reševalne službe je gotovo preprečevanje nesreč v gorah — in preventivnemu delu so tudi v preteklem letu namenili velik del dejavnosti gorski reševalci iz Bovca, kot so konec letošnjega februarja ugotavljali na svojem rednem letnem občnem zboru. Lani so bovški gorski reševalci na območju, ki ga pokriva njihova postaja, kar dvajsetkrat hiteli na pomoč v gore tistim, ki jih je tam doletela nesreča, število posredovanj je bilo tako kar štirikrat večje kot leta 1986. Helikopter RSNZ je uspešno pomagal v šestih primerih, 14 reševalnih akcij so reševalna moštva izpeljala na klasičen način. Zal je za deset ponesrečencev prišla pomoč prepozno, saj so poškodbam podlegli na kraju nesreče, osem ponesrečencev je utrpelo hujše telesne poškodbe in štirje lažje. Reševalci so reševali v najrazličnejših vremenskih in drugih razmerah, na planinskih potih, na brezpotjih in v stenah, pa tudi v avgustovski letalski nesreči v Lepeni. Sredi lanskega januarja, ko so Bovško zajele obilne snežne padavine, so se reševalci na smučeh 190 podali v snežni metež, v žamete, da bi obiskali in pomagali ostarelim krajanom zaselkov Na Skali, Bavšiča, Jablanca in Za Brajdo. Tiste dni so z aki čolnom prepeljali v dolino dva bolnika ter truplo umrlega občana. Odkar so kaninska smučišča odprta širši smučarski javnosti, bovški reševalci ob koncu tedna, med zimskimi šolskimi počitnicami in ob smučarskih konicah opravljajo tam dežurno reševalno službo. V pretekli smučarski sezoni so na kaninskih smučiščih nudili pomoč 95 poškodovanim smučarjem, pa tudi njihovo preventivno delovanje na smučiščih ni zanemarljivo glede na to, da smučarska kultura in disciplina na naših smučiščih nista ravno čislani vrlini. Tako je leta 1987 29 reševalcev in 12 pripravnikov postaje Bovec prebilo na reševalnih akcijah in dežurstvih okroglo 3600 ur, sem pa seveda ni štet čas vaj, trenaže, tečajev in seminarjev. Reševalci so na zboru z zadovoljstvom ugotovili, da v Trenti po nekajletnem mrtvilu raste nov rod reševalcev. Osmerica mladih Trentarjev, zvečine sinov tiste prve povojne generacije trentarskih reševalcev, se je z veliko delovne volje vključila v vrste G RS in že opravila prvo šolanje. Štirje izmed 16 pripravnikov so konec lanskega leta uspešno opravili preizkus znanja in postali člani GRS. Pomembna točka v delovnem programu za letošnje leto, ki jo je zbor reševalcev povsem podprl je še nadaljnje sistematično dopolnjevanje, obnavljanje in posodabljanje tehnične in medicinske reševalne opreme. Ob zaključku občnega zbora so bovški gorski reševalci ponovno izvolili za načelnika postaje Silva Cuferja ter osemčlanski sekretariat postaje GRS Bovec, ki bodo vodili delovanje postaje enako kot doslej: na najvišji stopnji strokovnosti in morda že kar profesionalno, a vendarle prostovoljno, amatersko in ljubiteljsko. Naj temu poročilu ne uide omemba, da je lani brez posebnih slovesnosti minilo 40 let od ustanovitve postaje GRS v Bovcu. Obletnico so reševalci obeležili delavno in ustvarjalno. Boris Mlekuž Slavje planincev pod Triglavom Člani Planinskega društva Dovje-Mojstrana so v začetku letošnjega leta skromno, a hkrati slovesno proslavili lep jubilej — 60-letnico ustanovitve društva. Zgodovina planinstva na tem območju sega še veliko bolj nazaj, v sredino prejšnega stoletja, ko so domači vodniki že vodili turiste na Triglav in druge okoliške vrhove. S prihodom župnika Jakoba Aljaža na Dovje ieta 1889 pa je planinska dejavnost začela dobivati vse večje razsežnosti. 8. januarja 1928 so v Mojstrani ustanoviti triglavsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Takrat se je zbralo okoli 100 članov, prvi predsednik pa je bil takratni nadučitelj in upravitelj ljudske šole na Dovjem Serajnlk. Trdo delo in velika ljubezen do domačih gora sta bili in ostajata trdno zakoreninjeni v srcih članov društva. Tako kot brijejo vlharjjl v mogočni triglavski steni, tako so skozi mnoge viharje in prepreke morali najboij vztrajni planinski zanesenjaki pri gradnji koč, na-delavi planinskih poti, razvoju gorske reševalne službe itd. Jubilej so planinci zaokrožili s slovesno akademijo in podelitvijo priznanj. Najprej je zbranim spregovorit predsednik občinske konference SZDL Jesenice Alojz Ka-lan, o bogati društveni dejavnosti je govori] sedanji predsednik Stanko Kofler, v Imenu Planinske zveze Slovenije pa je navzoče pozdravil Tone Skarja. Ob tej priložnosti so podelili več priznanj ter Janeza Brojana st. In Alojza Rekarja proglasili za častna člana društva. Plakete so prejeli Tomaž Banovec, Marjan Oblak, Janez Košnek, dr. Miha Potočnik, Skupščina občine Jesenice, Železarna Jesenice, LIP Bled —TOZD Mojstrana, hotel Triglav Mojstrana, PD Jesenice, PD Kranjska gora, PD Javo rni k-Ko roška Bela, PD Gorje, uprava Triglavskega narodnega parka, Gorenjski muzej Kranj, Loški muzej Skofja Loka, Tehnični muzej Železarne Jesenice, Kulturno društvo Jaka Rabič Dov-je-Mojstrana, Turistično društvo Dovje-Mojstrana, Osnovna šola 16. december Mojstrana in likovni klub Dolik Jesenice. V okviru jubileja so planinci pripravili tudi tri zanimiva tekmovanja, in sicer o razvoju alpinizma v Mojstrani, o plezanju v gorah ZDA in o delu gorske reševalne službe v krajevni skupnosti. Planincem ne manjka načrtov za naprej. Vedno se najde delo, volja in vztrajnost največjih planinskih zanesenjakov pa je najlepše zagotovilo za nadaljnji kvaliteten razmah planinstva pod Triglavom. Janko Rabič Smučarsko srečanje gorskih reševalcev Gorske reševalce sosednjih dežel ob tro-meji med Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo je v nedeljo, 6. marca letos, gostil italijanski Rabelj (Cave del Predil) na tradicionalnem smučarskem tekmovanju. Ob gostiteljih — reševalcih iz domačega Rablja in Trbiža, ki so tudi tokratno srečanje vzorno organizirali, so se v pravem zdravem športnem duhu med seboj pomerili v veleslalomu še reševalci Iz Beljaka, Rateč in Bovca. Temeljito obvladovanje smučarskih veščin je eno od področij znanj slehernega gor- skega reševalca. Vendar bi morda v prihodnje kazalo tekmovanje organizirati in izpeljati bolj »reševalno«, denimo kot tekmovanje dvojic reševalcev v reševanju in prevozu poškodovanca z akia čolnom ali podobno. K dolgoletnemu tesnemu sodelovanju je gorske reševalce treh držav pripeljala preprosta ljudska potreba, saj gorski svet, steze in stene ne poznajo meja, nesreče pa si tudi ne izbirajo svoje »domovine«. Povsem običajno je zato, da reševalci — predstavniki posameznih postaj GRS sodelujejo na vajah bodisi v Avstriji, Italiji ali pri nas v Jugoslaviji, Pri tem seveda prihaja do praktičnih izmenjav izkušenj na področju reševalne tehnike, reševalne opreme, medicinske opreme ali organizacije reševanj v gorah. Pozabiti ne smemo niti medsebojnega osebnega spoznavanja reševalcev, kar je Še posebno pomembno ob skupnih reševalnih akcijah v obmejnem prostoru. Predlansko jesen so, denimo, pri iskanju pogrešanega italijanskega planinca na območju Mangrta, Ponc in Kotove Špi-ce istočasno in med seboj povezano iskali reševalci iz Rateč, Rablja in Bovca, pa še helikopterja sta bila vključena v akcijo, tako pri nas kot v Italiji. V sončnem zimskem dnevu je veleslatom-sko tekmovanje na strminah v bližini Rablja pokazalo, da med gorskimi reševalci, kolikor jih je sodelovalo na tekmovanju, ni domala nikogar, ki ne bi imel vsaj trohice športne zagnanosti. Najuspešnejši tekmovalci so bili tokrat reševalci iz Bovca (61 točk), ki so se tudi kot posamezniki najbolje izkazali. Na drugo mesto so se med ekipami uvrstili domačini (57 točk), tretji so bili Beljačani (31 točk), četrti pa Ratečani (16 točk). Med zmagovalci, bovškimi reševalci, so se v posameznih starostnih kategorijah najbolje odrezali: Anton Mlekuž (12. mesto), MIha Mlekuž (2. mesto), Matjaž Žagar (1. mesto) in Vojko Komac (1. mesto). Prihodnjo zimo bodo smučarsko srečanje gorskih reševalcev treh sosednjih dežel pripravili na avstrijskem Koroškem reševalci iz Beljaka. Boris Mlekuž Srebrni Ormožani Planinsko društvo Maksa Meška iz Ormoža praznuje letos srebrni jubilej — staro je 25 let. V tem času je preraslo v eno od najmnožičnejših organizacij te občine, saj šteje blizu 400 članov. Društvo se je že pred leti poimenovalo po enem od svojih ustanoviteljev, planincu, zdaj že pokojnem Maksu MeŠku, kmetu Iz Lahonec. Na jubilejnem občnem zboru so društveni člani poudarili, da je ormoško planinsko društvu najmnožlčnejša rekreativnošportna organizacija v občini. Lani so imeli 20 večjih akcij, med največjimi pa je bil pla- ninski tabor, ki se ga je udeležilo 85 planincev, od tega 70 otrok in mladine, kar 40 pa jih je opravilo planinsko šolo. Enako zavzeto bodo delali tudi letos, ko načrtutejo 21 večjih akcij. Letos se bodo med drugim odpravili na Mangrt in Triglav, nekaj planincev bo odšlo v norveške gore in na Islandijo, predvsem otroci in mladina pa se že zdaj veselijo planinskega tabora, ki bo sredi julija na Jezerskem ali v Bohinju. V kratkem bodo sklenili tudi urejanje svojih prostorov v Ormožu, kjer ne bo le prostor za opremo in sestanke, temveč tudi nekaj prenočišč. (Večer) 30. občni zbor PD TAM Jubilejnega, 30. občnega zbora PD TAM se je udeležilo več kot 130 članov izmed približno 1800, kolikor jih šteje društvo. Miro Marušič, ki je namesto predsednika ali podpredsednika (oba sta namreč predčasno odstopila) poročal o lanskoletnem društvenem delu, je med drugim dejal, da se je ta čas 42 društvenih izletov udeležilo 853 planlnk in planincev, da je 26 društvenih članov lani prejelo za prehojene poti 60 transverzalnih značk, da so kar na desetih osnovnih šolah planinski krožki, ki so vezani na PD TAM, da so člani markacijskega odseka lani pregledovali in po potrebi obnavljali pota na Pohorju in Kozjaku, za katera skrbi to društvo, letos pa nameravajo skupaj z mar-kacisti iz Avstrije obnoviti mednarodno planinsko pot od Radelj do Remšnika, da so društveni alpinisti lani opravili več kot 600 vzponov, od tega 12 devete težavnostne stopnje, in da so alpinisti PD TAM lani v Cordillerl Blanci opravili 37 vzponov na pet vrhov. — Naslednji dve leti bo društvo vodil nov upravni odbor pod predsedniko-vanjem Mira Marušiča. (skazi TAM) Odločitev na Triglavu_ Planinsko društvo IMP ima 443 članov, od katerih je 54 mladincev in 50 pionirjev. Lani, ko je IMP slavil svojo 40-letnico, je imelo društvo svoj 10-letnl jubilej. Ustanovljeno je bilo na pobudo tozdov Tena in Trate, Dokončna odločitev o njegovi ustanovitvi se je izkristalizirala na množičnem pohodu na Triglav leta 1977, ko je 168 IMP-jevih planincev kljub vetru in dežju doseglo vrh očaka. Ta pohod je bil zgovoren dokaz, da je delavcem potrebna rekreacija, da bi se ubranili pred posledicami moderne dobe in zadržali v sebi del človeškega v čedalje boij tehniziranem svetu, saj bi ie tako laže opravljali svoje delo In naloge. Ustanovnega občnega zbora se je potem udeležilo 60 planincev. Marija Prime Predaja štafete v Samoboru_ Že kmalu po sprejemu štafete pri Valvasorjevem domu sva s Tejo zvedeli, da bova odšli na predajo v Samobor. Ob sedmih zjutraj sva morati biti 24. februarja letos na železniški postaji v Celju, od tu pa smo s kombijem krenili proti Samoboru, kamor smo prispeli kmalu, malo Iskali muzej, v katerem je bila predaja — in že smo bili na cilju. V muzeju smo prišli v sobo, v kateri je bilo že vse pripravljeno in v kateri sem povedala sestavek; »Predajam vam planinsko štafeto, ki je pozdrav mladosti 88 in smo jo nosili po poteh legendarne XiV. divizije in I. celjske čete. Želim, da jo tudi vi ponesete po poteh revolucije.« In štafeta je bila predana. Sprejeli so jo »starejši pionirji«, poprečno stari 40 do 50 let, čeprav bi jo morali pionirji. Potem smo si ogledali muzej, v katerem so bile zelo lepe slike, manjše izkopanine in zgodovinske znamenitosti Samobora. Muzejski vodič nama je pred odhodom dal prospekte in razglednico Samobora, Potem smo odšli na kosilo, nato pa domov. Petra Vovk VI. planinski ples Planinsko društvo Matica iz Murske Sobote je priredilo že 6. planinski ples. V nabito polni restavraciji hotela Zvezda, vsakoletnega domačina prireditve, je sobotni večer v prijetnem vzdušju kar prehitro minil. Program je povezoval in skrbel za dobro razpoloženje z zabavnimi igrami Milan Zrlnski. Niso pozabili na že tradicionalni prispevek za reševanje finančnih problemov Planinskega vestnika. Od sredstev srečolova so namenili skromen prispevek v višini dveh letnih naročnin PV. Jože Ružlč Kdo je avtor? Sedaj, ko zbiramo gradivo za planinski muzej, sem se spomnil, da sem nekoč med vojno v vpisni knjigi na vrhu hriba bral naslednje: V snegu planina, v robstvu domovina. O, kdaj te spet videl bom, zeleno planino in svobodni dom? Pokojni Andrej More (Gandi) mi je takrat povedal, da je bil pisec teh vrstic ustreljen. Zanima me, če kdo od bralcev ve, kje je bilo to napisano. Morda na več vrhovih? In kdo je bil pisec? Prosim, če to sporoči uredništvu Planinskega vestnika. Jože StoIcar KAKO SO KRIŠKI PODI POSTALI »NAŠI« PRVIČ V DOMAČI HIŠI FRANCE KREU2ER Kmalu po osvoboditvi smo se začeli zbirati planinci Javornika in Koroške Bele in se vpisali v planinski odsek Fizkultur-nega društva, ki je prvi začel delovati. Članstvo planinskega odseka je naglo naraščalo in že smo začeli misliti na svoje planinsko društvo. Po nekaj formalnostih smo dobili stike s Planinsko zvezo Slovenije, ki nam je omogočila ustanoviti planinsko društvo. 2 vso vnemo smo se lotili zbiranja članstva in mladine, organizirali smo skupinske izlete, pa tudi na zabave nismo pozabili. Ko smo se čutili dovolj močne, smo zaprosili PZS, naj nam pomaga poiskati kje v bližini našega kraja planinsko postojanko, ki bi jo bili pripravljeni obnoviti. Res nam je PZS iz Ljubljane kmalu ponudila Kriške pode, kjer je v bližini spodnjega jezera stala opuščena italijanska obmejna karavla. Ker smo to sporočilo od PZS prejeli v zimskem času, smo težko čakali pomladi, da si bomo šli lahko ogledat stavbo in videli, kje stoji in kakšen je dostop do nje. Že zelo ^zgodaj spomladi smo se odpravili v Vrata, da bi od tu po najbližji poti dosegli cilj. Zelo slabo vreme je bilo in še prave poti nismo poznali — in to nas je obrnilo že visoko nad Vrati. Poskušali smo še enkrat in doživeli isto kot prvič. Do Trente pa se takrat še ni prišlo tako kot danes in tudi prevoza nismo imeli, pa še predaleč naokoli se nam je zdelo. Čas je hitro tekel, mi pa še nič nismo vedeli, pri čem smo Bilo je sredi aprila, ko sem se neki ponedeljek odločil, da grem sam pogledat, kako in kaj je z našo še neznano kočo. V Železarni sem bil dežurni in smo delali v turnusu, tako da sem bi! za nedeljo, ko sem bil v službi, prost en delavnik. Zelo mi je prišlo prav, da sem prost, ker se je tudi vreme popravilo. Zgodaj zjutraj sem se s kolesom odpeljal v Mojstrano in naprej v Vrata; nahrbtnik in vse potrebno sem imel že dalj časa pripravljeno. 2e od Peričnika sem moral kolo na več mestih prenesti na ramenih čez snežne zaplate, tako da sem precej pregret prispel do Aljaževega doma. Tam sem v bližini skril kolo. z njega odvezal smučarske palice in takoj nadaljeval pot proti Sovatni. K sreči so bile v snegu že stopinje in sem kar hitro napredoval. Le proti vrhu sedla je bilo nekaj novega, deloma spihanega snega. Sonce je že močno greto, ko sem prispet do vrha in do kraja, kjer je iz snega gledala upognjena traverza ogrodja opuščene in razpadle stražarnice. Obrnjen proti jugu sem sestopal in opazil rahlo meglo, ki je ležala nad Trento. Ker sem približno vedel, kje stoji karavla, sem jo kmalu našel. Sele tukaj sem si privoščil malico in se takoj lotil dela. Ure nisem imel, zato mi je kazalo hitro delati. Na hitro sem zrisal stavbo in zmeni prostore, ki so bili v kaj slabem stanju: oken in šip sploh ni bilo več, vrat tudi ne. Tudi streha je bila zelo slaba. Največji prostor je služil drobnici, da se je semkaj zatekla pred neurji. Vrata so bila sneta s tečajev in prislonjena, tako da je bil en kot v sili uporaben kot bivak. Zdrobljena in z ovčjim govnom pomešana slama je gotovo komu služila za ležišče. Z merjenjem in vrisovanjem sem se tako zamotll, da nisem opazil, kdaj se je megla dvignila in kdaj so začele naletavati rahle snežinke. Od nekod se je priplazil veter in vse bolj se je temnilo. Pohitel sem torej z delom, pospravil vse v nahrbtnik in se odpravil proti domu. Že po prvih korakih pa sem se čudil, kdaj je lahko padlo toliko novega snega. Gosta megla in snežna nevihta sta me začeli skrbeti. Megla je bila od časa do časa tako gosta, da sem komaj videl nekaj metrov pred seboj. Postajalo mi je vroče in mrazilo me je po hrbtu, ko sem pomislil, da sem tako daleč od ljudi in povrh vsega še sredi tedna in brez vsake orientacije, kam naj se obrnem. Nič ne vem, koliko časa sem taval, se dvigoval in spuščal in si predstavljal, kje sem. Utrujen še nisem bil, le negotovost me je grizla. Povsod je bila sama sivina, sneg je plesal okrog mene in se kopičil v vdolbine in stopinje. Občutek sem imel, da sem že zadosti visoko, pa sem se po vesini počasi spuščal — in res se je teren zravnal Naenkrat sem na razpihanem snegu v vzpetini opazil sledi velikih čevljev. ki so bile obrnjene pravokotno na mojo smer. Sledil sem stopinjam, še prej pa sem na tem mestu temeljito steptal sneg, da bi se lažje znašel, če bi se moral vrniti. Začelo se je svetlikati, tudi vidljivost je bila boljša. Po nekaj sto korakih sestopanja sem se znašel pred tistim ukrivljenim železom, ki sem nanj naletel na poti k cilju. Megla se je dvignila in kdajpakdaj sem že videl strmine in grape severne stene Triglava. Nisem si mogel kaj, da ne bi na ves glas zavriskal od veselja, ker sem bil rešen morečih skrbi in negotovosti. Dan se je močno nagibal k večeru, ko sem se po strmini Sovatne spuščal proti dolini Vrat. Planinski vestnik na koncu koncev ni tako drag, da si ga ne bi mogla privoščiti vsaka slovenska planinska družina: vsak mesec bi se bilo treba odpovedati le prav drobni razvadi pa bi imel vsak družinski član 48 strani planinskega branja. Planinski vestnik vas prosi: priporočite ga svojim prijateljem in znancem, za katere veste, da imajo radi gorsko naravo! Posodite jim ga, da ga prelistajo, morda se bodo potem naročili nanj. Postanite tudi vi propagandist Planinskega vestnika! Razširjajte našo idejo: V vsako slovensko planinsko družino Planinski vestnik, najstarejši slovenski mesečnik s še vedno mladim srcem!