RAZGLEDI OB ZGODOVINI DIALEKTIKE Visaka zgodovina dialektike bi morala po pravici začeti — ne s filozofijo, temveč z zgodovino verstev. Saj predstavljajo verstva nekaj bolj prvotnega kakor filozofija, večkrat bi jih lahko imenovali »predistopnje filozofije«. Seveda se včasih tudi filozofija spremeni v verstvo — natančnih mej v zgodovini ni. V Dantejevi »Božanski komediji« stoji na vratih pekla napisano tudi to: »... Dinanzi a me non fur cose create se non eterne, ed io eterna duro: Laschiate ogni speranza, voi ch'entrate.si; Vsakogar, ki dobro pozna krščanstvo, ob primerjalnem študiju verstev menda nekoliko preseneti, da v vzhodnih verstvih pravzaprav ni nič stalnega. Dantejev pekel je večen: »ed io eterna duro«. Prvotni budizem pa ne pozna ne pekla ne nebes, ki bi Mla stalna. Pekel traja nekaj deset tisoč, mogoče nekaj sto tisoč det, potem pa ima grešnik spet priliko, da se poboljša. Prav tako nebesa niso stalna. Končno »uvenejo tudi rajske cvetlice«, tudi bogovi preidejo v neko negibno, neizmerno, popolnoma »razsvetljeno« realnost nad realnostmi, namreč nirvano, ki je zadnji cilj vsega. Prav tako pozna bramaizem neskončno spreminjanje oblike, prehajanje različnih stanj v neizmernost vekov. Ni mogoče tajiti, da je bujna bramansko-hindujska fantastika včasih silno privlačna. Ne pozna dosledne logike budizma, operira pa z milijoni let in z neizmernimi prostori v prostorih, kakor da bi intuitivno poznala precej izsledkov sorazmerno zelo moderne astronomije. Tu je vredno nekaj omeniti. Predbudistična indijska filozofija Samkya ali Sankya je ateistična, »ker bi bogu, ki bi bil ustvaril svet, vsekakor morali očitati, da je grozovit in pristranski«. Istočasno pozna neke vrste evolucio-ndzem, ne sicer čisto v modernem pomenu, pač pa nekako v obliki razvoja v »krogih« ali — po naše — formacijah, ki nastanejo in spet izginejo. V svojem pesimizmu je Sankya sicer predhodnik budizma. Glede jasnosti in doslednosti misli pa predstavlja prvotni budizem brez dvoma korak čez prvotni bramaizem. Pravijo, da je Budha ali Sakyamuni edini filozof-metafizik med velikimi ustanovitelji verstev. Podobno »ateistično« ali — mogoče bolj natančno — »sinetheistično« verstvo (namreč verstvo brez osebnega boga) predstavlja taoizem, zrasel iz učenja filozofa Lao-tse-ja, ki prav očitno govori o svetu, ki se spreminja, in o stvareh in ljudeh, ki se spreminjajo, večkrat zelo duhovito, n.pr-: »Ravno se spreminja v krivo, dobro se spreminja v slabo. Večna človeška slejjota!« ... Ali pa: »Misli, ki se spreminjajo, so resnične.« 66* 1043 Ali bi o teli in podobnih mislih lahko rekli, da pomenijo uvajanje dialektičnega načela v metafiziko verstev? Očitno da. Vsekakor so bili tudi »priznani« filozofi pogostokrat (ne znanstveni misleci, temveč) verniki, ki se >opirajo« na trenutno, intuitivno dognane vrednote, ki izhajajo iz razsvetljenja, ne iz racionalno preizkušenih dejstev, ob tem zgradijo sfetem in se s tem uvrščajo med vernike. Vsekakor je očitna podobnost med Lao-tse-jevimi mislimi (in mislimi nekaterih drugih starih indijskih filozofov) in med mislimi predsokratskih Grkov. Kar zadeva predsokratike (ki jih moderni Američan Durant imenuje »na pol mitične«), je seveda silno obžalovati izgubo aleksandrijske knjižnice, ki je očitno imela zelo številne podatke o njih, če že ne vseh njihovih knjig. Vendar je očitno, da na njihovem delu sloni vse, kar je kdo kasneje v grškem kulturnem območju zapisal ali mislil, in so za to najboljši dokaz Aristotelove polemike z njimi. Znano je, a zato nič manj presenetljivo, kako natančno je že Heraklit iz Efeza leta 500 pred našim štetjem govoril o dialektiki. >Temelj njegovemu naravoslovju in filozofiji je dinamično pojmovanje dogajanja v svetu. Statičnosti bivanja lu, vse je večen proces nastajanja in spreminjanja.« (Sovre, Predsokratiki, str. 70.) Naj navedem (po Sovretovi knjigi) nekaj Heraklitovih izrekov; >Boj je vsemu oče, je vsemu kralj, ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje, iz drugih svobodne.« — »Kdor stopi v reko, mu pritekajo druge in zmerom druge vode.« — »V isto reko stopamo pa spet ne stopamo, smo in nismo.« Dalje. Po Heraklitu ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, ne dvakrat dotakniti se iste minljive snovi, zakaj po burni naglici premene se zgublja in zopet zbira, prihaja in odhaja. »Eno in isto biva v nas, živo in mrtvo, bedeče in speče, mlado in staro, zakaj to postane po premeni ono, ono po novi izmeni to.« — »Vse dogajanje se vrši v nasprotjih in vse je v toku kakor reka.« V bist%'Ti je v teh Heraklitovih stavkih že skoraj vsa dialektika, stavek o notranjih nasproitjih, staveik o neprestanem spreminjanju. Vsekakor je v njih osnova vse objektivne dialektike. Ni čudno, da so Heraklita zelo cenili Hegel, po njem Marx, Engels in Lenin. Po Heraklitu je glede dialektike najbolj mikavna postava Zenon (iz Abdere. Po vsem, kar vemo o njem, sodi v vrsto zelo zaslužnih »reakcio-narjev« (med katere moramo prištevati tudi ljudi kakor Tycho in Cuvier), t. j. očitno je bil človek, ki je zagovarjal (idealistični) Parmenidov nauk o enem bivanju s tem, da se njegova duhovitost obrača proti Pitagorejcem. ki ¦so —¦ tudi idealistično — vse razumeli prek številk. Zenon trdi, da puščica pravzaprav miruje, ker neprestano zavzema prostor, in da Ahil, najhitrejši med Grki, nikoli ne more doseči želve, najbolj počasnega med četveronožci. V vseh teh primerih je »dokazovanje« presenetljivo dialektično — čeprav z nasprotne strani, ne s strani dokaza, temveč absurda. Empedokles iz Akraganta (na Siciliji) zasluti Darwinov zakon o preživetju primernega in načelo naravnega izbora. V dialektiki sicer manj izrazit kakor Heraklit, vendar precej podobno govori o ljubezni in prepiru, nasprotjih, ki imata »oblikovalno silo«. V Empedoklovi fantastiki nastanka živili bitij so mikavna zrna domislic. Preseneča nas n. pr., ko trdi, »da je kot prvo 1044 živo bitje zraslo drevje iz zemlje«. To je slutnja dejstva, da so se prva bitja vsekakor morala hraniti z anorgansko hrano. Empedokles je — nejasno, pa vendarle — nakazal boj med organi samimi znotraj enega telesa. Očitno je precej vedel, imel je že nekaj pojma o tem, da so jetra v zvezi s krvnim obtokom. (».... s tem, da jo je (hrano) želodec prebavljal, jetra pa spreminjala v kri...«) (Sovre, Predsokratiki, 106.) Očitno — dialektika in naravoslovje sta si sorodna. Aristokrat naravoslovje zavrača in označuje kot vulgarno, obrtnik ali trgovec pa brez kakorkoli primitivnega naravoslovja ne more. Antidialektika, ki je prav tako zelo opazna pri starih Grkih, je bolj ali manj jasno v zvezi z aristokratskim redom. Anaksagoras je n. pr. tak, da trdi, da nič ne nastane in nič ne premine. In vendar je bil Anaksagoras izvrsten fizik in astronom. Njegov način raz-iskavanja samo dokazuje, kako so naravoslovci izvrstni dialektiki, dokler se ukvarjajo z naravoslovjem, in nehajo biti dialektiki v trenutku, ko preidejo v območje ^čistega« mišljenja. Izrazito dialektična stališča zavzema sofiist Protagoras, ki pravi, da o vsaki stvari obstajata dve nasprotni stališči. Seveda — ali je to dialektika ali že »advokatska« zloraba dialektike, katero je stoletja kasneje hudo zameril Kant, ki mu je dialektično obravnavanje v doiločeni zvezi sinonim za nesolidno, lažnivo. In vendar zvenijo nekateri izreki Protagore čudno moderno in stvarno, na primer: »Človek je merilo vseh stvari, tistih, ki obstajajo, da obstajajo, tistih pa, ki ne obstajajo, da ne obstajajo.« Zelo izrazit zastopnik dialektike je n. pr. Demokrit z Leukipom, svojim učiteljem vred, in tudi eden najbolj izrazitih predstavnikov staroveškega materializma. Dialektičen je n.pr. izrek: »Če prestopiš pravo mero, se ti prevrže najslajša sladkost v najbridkejšo grenkost.« Takih izrekov pa je pri njem precej. Demokrit, ostroumni atomist, ki je že govoril o relativnosti barv, ki da jih imenujemo take ali drugačne »po dogovoru«, je bil po drugi strani zelo izrazit moralni filozof, ki je obravnaval dejstvo, da v vseh deželah ni isto spodobno ali pa nespodobno in celo ne vse enako pravično. Eno njegovih najpomembnejših odkritij pa je njegova »teorija o pračloveku«. Medtem ko so ljudje takrat v neštetih primerih govorili o davnem »izgubljenem raju« ali vsaj rajskem stanju, medtem ko so takrat (in še tisočletja pozneje) trdili, da so sami »potomci bogov«, je Demokrit že silno jasno govoril o tem, da so bili' prvotni ljudje nemirna, gola bitja, ki celo ognja še niso poznali, da so se zatekali pozimi v votline, da so zbirali sadeže in še mnogokaj tega. Kdo ve, ali so ljudje v tistih dobah že poznali ostanke pračloveka v jamah ali pa so prišli do resnice predvsem s sklepanjem po analogiji, s poznavanjem primitivcev? Vsekakor moramo občudovati ta začetek našega znanja o pračloveku. To je bil v resnici velikanski korak naprej. Demokrit je okrog leta 370 pred n. š. uvedel razvojno misel v človeško prazgodovino, po njem je isto storil tadj Epikuros, pozneje pa rimski pesnik Titus Lukretius Carus. Zelo zanimiva je osesbnost tega pesnika, ki je prepeval o atomih in o prostoru. Tudi Lukrecij govori o strahotno siromašnem življenju prvih ljudi. Materialistični pesnik je bil hkrati dialektik. Govoril je o tem, da doba spreminja naravo vseh stvari, da nastaja drugo iz drugega in da nobena stvar ne 1045 ostane sama sebi enaka, da »vse potuje« (omnia migrant), vse spreminja naravo in si prizadeva za spremembo. Dovolj presenetljivi verzi se glasijo v originalu: »Mutat enim mundi naturam totius aetas, ex alioque alius status esciipere debet, nec manet ulla sui similis res; omnia migrant, omnia commutat natura et vertere cogit.« Tudi če upoštevamo, da je na Lukrecija vplivala dolga vrsta predsokra-tikov od Empedokla do Epikura, so take trditve dokaj presenetljive, izraz, da »vse potuje« pa tudi v resnici poetičen. V isto vrsto dialektikov spada tudi stoik, Rimljan Seneca. Če zdaj od teh in takih filozofov sežemo spet nazaj v stari čas do »najmodernejšega« med Grki, se pravi do Sokrata, opažamo, da nam pravzaprav ta sloveči dialektik nima posebno dosti povedati glede dialektike v našem pomenu. Sokrat je očitno do skrajnosti dognal umetnost vpraševanja in odgovorov. Govoril je o tem, da »pomaga roditi misel« kakor neke vrste »babica misli«. Očitno pa je, da je vsakikrat, kadar je v resnici nekaj obravnaval, ostro odklanjal samo misel na spremembo pojmov ali stvari — torej natančno tisto, kar nam danes dialektika pomeni. Tako Sokratu v dialogu Protagoras niti enkrat ne pride na misel, da velja za vladajoče druga pravičnost, taka, ki so si jo napravili sami, in druga spet za ix>dložnike, ki so jim vladajoči vsilili svojo »pravico« (ki je njim krivica). Seveda velja isto za razbojnike, ki morajo biti — kakor Sokrat duhovito dokaže — vsaj drug proti drugemu pravični, in za tiste ljudi, ki jih imajo razbojniki za svoj plen. Sokrat za dialektiko narave sploh ni imel nobenega smisla. Dokaz temu je njegova kritika filozofa Anaksagora, ki ga je »razočaral«, ker je namesto o duhu začel govoriti o »vodi, zraku in drugih čudnih rečeh« (James Jeans, Zgodovina fizike). »Čudno« pa je razmišljanje o tem moglo biti samo aristokratsko usmerjenemu človeku. Skratka, v našem pomenu je Sokrat zaradi naglašene negibnosti pojmov naravnost »antidialektik«, kakor je untidialektik Platon, ki so mu seveda neizipremenljive ideje vir stvari in mu je — v popolnem nasprotju z Demokritom — bila »rana doba zlata doba«, stari časi (človeška prazgodovina) pa prelepi, polni izobilja ali celo bogovski. Aristotel govori o enotnosti in nasprotju stvari v spoznanju, torej se nekoliko bliža dialektiki, ki jo sicer popolnoma zavestno odklanja s sleherno slutnjo razvojne teorije vred, pa čeprav je prvi zelo lepo popisal individualen razvoj (ipiščanca). Pogostokrat je izjavljal: »Stvari so take, ker je njihova narava taka.« To ne samo da ni bilo vredno velikega filozofa, temveč je naravnost »morilsko« nasprotovalo vsakemu raziskavanju. Če bi tega ne bilo, bi Aristotela zaradi impozantnega razgleda res lahko imenovali »sonce znanosti«, kakor je to storil Milankovič (Zgodovina astronomije). Toda na tem soncu so bile pege in sholastika, uradna srednjeveška naslednica Aristo-ielovega nauka, je zrasla ravno v »sijaju« teh peg. Vsekakor je — po nekaterih pogumnih poskusih srednjeveške filozofije .— dialektika kot miselna osnova zaživela šele v renesansi, v nekaterih izrekih Leonarda da Vincija, v neki teoriji Giordana Bruna, ki trdi, da »verh sonca sije soncov cela čeda« (da se izrazimo po prešernovsko), in v nekih razlagah mistika Jakoba Bohmeja. Vse to pa so v našem pomenu besede samo slutnje-Dialektično mišljenje predsokratskih filozofov nadaljujejo mnogo bolj opazno 1046 Michel de Montaigne — in sicer v območju človeške družbe in njegove zgodovine. Montkazal v uvodu tega dela) stvari se imenujejo dobre in slabe, kolikor jih med seboj primerjamo, in manjše zlo je (iz istega vzroka) dobrina.« Tu je opaziti, kako so dialektične metode uporabljali glede na človeka. Tu, glede človeka in družbe, so dosegli kmalu višjo stopnjo popolnosti kakor glede vrednotenja sprememb v naravi. Ne samo da je Montescjuieu bil izrazit dialektik, ko je razlagal »duh zakonov«. Ravnal se je po načelu koristi, ko docela materialistično in temu primerno razlaga, da zakoni seveda niso enako pripravni vsaki družbi prav tako, kakor ista suknja ni enako prav dečku, mladeniču in možu. In ne samo, da so nekatere njegove razlage docela dialektične v modernem pomenu te besede. Nekatere metode njegovega gledanja so prešle v njegovem času tudi v »splošno rabo«, tako zelo, da so pogostokrat zelo vidne tudi v takih tekstih, kakršni so n. pr. memoari maršala Marmonta.^ Dialektika običajev je takrat Goetheja navdihnila, da je zapisal (Faust I): »Vernunft wird Unsinn, Wohltat Plagc, weh dir, dass du ein Enkel bist, vom Rechte, das mit uns geboren ist, von dem ist leider nie die Frage.« ^ Marmont na nekem mestu prav duhovito razlaga, da je dana beseda v posebni čas.ti pri nepismenih narodih, ki seveda nimajo drugega sredstva, da bi uvedli red v medsebojnem občevanju, da velja precej manj pri pismenih narodih, kjer velja predvsem podpis, da pa obilica uradov povzroči sipet drugo gledanje, da namreč v takem primeru cenijo predvsem overovljene pogodbe. Na drugem mestu razlaga Marmont veliko gostoljubnost naših rojakov Črnogorcev s tem, da je pač tak običaj nujen v deželah, kjer ni hotelov. .. Podobne primere iz njegovih memoarjev bi bilo naravnost vredno »izkopati«. Očitno pa je nanj vplival Montesqui6U. 1047 Vse to pa je tembolj zaslužno, ker so številni materialistični filozofi (kakor je pokazal Plehanov) razlagali stvari docela nedialektično na podlagi neke baje vsesplošne »človeške narave«, ki povzroča take ali drugačne običaje, različne v tem, kako prihaja človeška narava bolj ali manj do veljave. Izrazit dialektik je bil Diderot, ki ga je silno cenil Marx, do danes eden največjih dialektičnih filozofov. Primer njegovega moralnega razmišljanja: »On (Rameau): Toda če je narava tako mogočna, kakor je pametna, zakaj jih (Greuzea, Voltaira itd.) ni napravila tako dobre, kakor jih je napravila velike? Jaz (Diderot): Kaj mar ne vidite, da s takimle preudarjanjera prevračate splošni red in da bi ne bilo nič izvrstnega, če bi bilo na svetu vse izvrstno?« To zveni skoraj kakor odmev Spinozovega modrovanja. Veliko Didero-tovo genialnost pa je spoznati predvsem v njegovem postavljanju primerov. Diderot primerja človeka s klavicembalom, na čigar čute »igra« zunanji svet (kar zadeva materializem, spoznavno teorijo in dialektiko hkrati). Silno zabavno pravi: »Obstoji trenutek zablodelosti, ko občutljivi klavicembal misli, da je edini klavicembal na vsem svetu in da se vsa harmonija vesoljstva zlije vanj« (slovenski prevod, str. 440). Diderot je bil materialist, eden najpomembnejših materialističnih filozofov, znano pa je, da so pot do dialektičnega gledanja na svet dokončno utrdili idealisti, predvsem Hegel. Znano je tudi, kako je Hegel prvotno sploh odklanjal »zunanji« svet. Marx in Engels pravita: »Heglova fenomenologi ja zametu je materialne, čutne, predmetne osnove različnih odtujenih oblik človeškega spoznavanja ...« Nadaljujeta pa: »Hegel je postavil svet na glavo in zato tudi v glavi lahko poruši vse pregrade, pri tem pa le-te seveda še veljalo za robato čutnost, za resničnega človekas. (podčrtala Marx in Engels). Marx in Engels sta v »Sveti družini« (O umetnosti in književnosti, str. 59, slov. prevod) čudoTOto razložila bistvO' Heglove abstrakcije: »Ce iz različnih sadežev najprej podzavestno in nehote napravim pojem sadež in si potem domišljam, da je moja ob resničnih sadovih dobljena predstava »sadež«, nekaj, kar obstaja izven mene, kar je celo pravo bistvo hruške, jabolka itd., tedaj proglašam — če uporabim spekulativni izraz — »sadež« za »substanco« hruške, jabolka, mandeljna itd. Pravim torej, da je za hruško nebistveno, da je hruška, za jabolko, da je jabolko. Bistven na obeh stvareh ni njun resnični, vidni obstoj, marveč bistvo, ki sem jima ga podtaknil, bisfvo' moje predstave, »sadež.« Hegel je nadel »abstraktnim formulam« . .. »imena resničnih stvari«, on je tisti filozof, ki po Marxu in Engelsu »svojo lastno dejavnost, s katero priliaja od predstave jabolka k predstavi hruške, proglaša za samodejavnost absolutnega subjekta, ,sadeža'«. To, pravita Marx in Engels, »se pravi v spekulativnem jeziku pojmovati substanco kot subjekt, kot notranji proces, kot absolutno osebo in tako pojmovanje je bistveno za hegelijansko metodo...« (»O umetnosti in književnosti«, str. 62, slov. prevod; vse podčrtala Marx in Engels). Vse to se zdi silno zamotano in vendar velja za premnoge filozofe tudi danes. Predstava, ki jo najdemo v sebi, je »normalno« bolj čista, kakor tista, ki jo primerjam s težo, robatostjo, oglatostjo, hrapavostjo', ostrino, motnostjo, umazanijo resničnega sveta, zato je — po logiki nekaterih — tudi bolj resnična. 1048 Ta način mišljenja je za mnoge še obvezen, pa čeprav ga ni mogoče razumeti brez precejšnjega znanja psiholo^je. Vendar — od absurda do genialnosti je včasih tudi samo korak in ravno Hegeil je ta korak prehodil ponovno. Na mno^gih mestih v njegovih delih je videti, kako se je po poiti dialektike bližal materializmu. Kantova »stvar sama po sebi, je bila Heglu preabstraktna, obravnavati je hotel »logos, razum tega, kar je, kar obstoji« (navedba iz Leninovih »Filozofskih zvezkov«). Hegel je izjavil, da filozofije ne gre začeti z »jazom«. Ali pa je zapisal, da »stvari so, resnica o tem bivanju pa pomeni tudi njihov konec«. Z drugimi besedami, Hegel je tu in drugje ponovno kljub vsemu idealizmu zelo natančno razločeval subjekt, ki spoznava, in objekt spoznavanja — natančno tisto, kar je drugje po nesreči »strnil v eno« baje »objektivno enoto« in s tem spet opustil pot do znanstvenega spoznanja. Hegel je vreden občudovanja. Rodil se je leta 1??0, torej malo pred odločilno tehnično (in pred ameriško) revolucijo, umrl pa je že leta 1831. To pomeni, da je sicer doživel prve tehnične zmage mladega revolucionarnega meščanstva, uvedbo za tiste čase neverjetno učinkovitih predilnih strojev, razvoj parnih strojev s parniki in železnicami vred. Lemarckovega dela pa najbrž ni poznal in mu tudi Geoffrev de St. Hilaire ni prišel prav do zavesti. Hegel je bil vsekakor daleč od tega, da bi razvoj naravoslovja tistih dni občutil kot nekaj, kar je njegovi filozofiji blizu. In vendar je v filozofiji uvedel razvojno misel. Velike zmage razvojne teorije pripadajo dobi po njem. Charles Lyell je .5V0JO razvojno pisano knjigo »Principles of Geology« izdal šele leta 183?! Znano je, kako je Marx veselo pozdravil Darwinovo knjigo o razvoju vrst (1859). Znano je tudi, kako zelo je moderna znanost potrdila pravilnost dialektičnih materialističnih stavkov Marxa in Engelsa, kako danes govorimo ne-samo o razvoju vrst, temveč o razvoju zvezd in o razvoju elementov. Vse to pa še Heglu nikakor ni moglo biti znano razen v oblikah slutenj, nič bolj določenih n. pr. od Goethejeve in Okenove »teorije o vretencih«. (Ta se je izkazala za napačno z jedrom resnice. Oba sta namreč trdila, da je bila lobanja sestavljena prvotno iz vretenc.) Današnji Marxov' in Engelsov materializem razmišlja prav tako o subjektu kakor o objektu, ravno tako o stvareh v prostoru kakor o stvareh v času. V tem mu moderna znanost silno pomaga. Hegel vse te opore ni imel, tem bolj se lahko čudimo bogastvu in pravilnosti številnih misli v njegovih knjigah. Najlepših priznanj pa mu je dal Lenin, ko je zapisal, da je »razumni idealizem bliže razumnemu materializmu kakor neumni materializem«. Hegel predstavlja »zadnjo predstopujo« znanja pred dialektičnim in zgodovinskim materializmom, resnični »izhod« iz nemške klasične filozofije. Tako se glasi tudi naslov Engelsove knjige (»Der Ausgang der deutschen klassischen Philosophie«), kjer Engles najprej zelo jasno oriše razmerje med Feuerbachom, ki je bil materialist, ne pa dialektik, in Heglom, ki je bil idealist, pa dialektik. Nato naglasa velike Heglove zasluge, čigar sistem, »heglovstvo«, je med leti 1830 in 1840 »okužilo celo svoje nasprotnike«. Nato pravi: »Ni nam več za absolutno resnico, ker je po tej poti in za vsakega posameznika nedosegljiva, in se podimo mesto tega za dosegljivimi relativnimi 1049 resnicami po poti pozitivnih znanosti in posplošenja njihovih rezultatov s pomočjo dialektičnega mišljenja. S Heglom se filozofija vobče konča.« Torej, s Heglom se ni končala filozofija, pač pa »filozofija nasploh« ali »vobče«, taka, ki je hotela svet spnjznati iz »čistega« mišljenja tudi takrat, ko bi morala — s pomočjo dialektičnih metod — pridobiti osnove za svoje shle-panje iz različnih pozitivnih (torej ne navideznih) znanosti. V teh kratkih stavkih pa je nakazan ves novejši razvoj dialektike. Branko Rudolf 1050