*?><

A


Med

ROMANSKIMI *
NARODI


Spomini

Italije, Španije, Francije in Švice.

Vn

Spisal

Josip Lčtvfižar,

župnik v Ratečah
na Gorenjskem.

V Ljubljani.

Samozaložba.
,,Katol. Tiskarna. 1

/ }'p,l£4

VSA

Med *****

ROMANSKIMI«
NARODI ******


Popotni spomini

iz

Ifafije, Španije, Jpraneije in j§viee.

Spisal

Josip Ltavtižan

župnik v Ratečah na Gorenjsken

* vCjSJVJ*

V Ljubljani, igoh

Samozaložba. - Tiskala »Katoliška tiskarna".


OBSEG.

Stran

1 . Odhod na Beneško. 1

2. Milan. 8

3. V Piemontu.17

4. Riviera.25

5. Marseille.34

6. Na Špansko!. 44

7. Glavno mesto Katalunije.54

8. Montserrat. 68

9. Manresa.82

10. Skozi aragonsko puščavo.93

11. Zaragoza.104

12. Proti oceanu.118

13. Pri Baskih.127

14. Lourdes.137

15. Lourdes-Lyon.149

16. Iz Francije v Švico.161

17. Bern.171

18. Iz Berna v Zlirich.182

19. Zopet na Avstrijskem.193

20. Povratek v domovino .202

. <

1. Odhod na Beneško.

8 o je bilo govorjenja v vasi, ko izve
ljudstvo, da grem na daljno poto-
vanje skozi Italijo, Španijo,
Francijo in Švico. Odsluženi vojaki,
sedaj že sivolasi možje, so pripovedovali več
dni poprej spomine iz svojih mladih let, kako
hudo je bilo na Beneškem in v Lombardiji,
ko so se v vročih bojih merili z Lahi. Rekar
govori o kastelu v Veroni, Logar omenja šance
v Peschieri, Grebenec je celo trdil, da še
tič ne more zleteti skozi trdnjavo v Man¬
tovi. In tako so pripovedovali razne reči
eden za drugim. Nad vse pa je bila čudna
opazka starega Završnika, naj pogledam v
Milanu, ali še stoji zakleta črna kača na
stebru v cerkvi sv. Ambroža. Posebno ži¬
vahni razgovori so se pledli med ženicami;

1

nekatere so prerokovale kar naravnost, da
ne pridem več živ nazaj. Pri vsaki bolj
važni reči je seveda pomislekov dovolj, toda
človek ne more računiti z vsemi. Za tako
potovanje moraš imeti nekaj časa, denarja
in poguma. Treba se je krepko odločiti in
prepustiti božjemu varstvu, saj

brez pomoči ne ostane,

kdor se Njemu izroči.

Prišel je čas odhoda dne 5. avgusta
1900. Ob ginljivem slovesu so klicali iz hiš
poslednji „z Bogom!" Kaki dobri mamici se
je utrnila morebiti še solza v očesu. Zadnji,
ki mi je podal roko in dalj časa tekel za
vozom, je bil občinski tepček Skalarjev
Jaka. Revež je mislil, da se ne vidiva več
na svetu.

Zupan krepko poganja konjiča, da pri¬
deva pravočasno na Trbiž.  Tu se snideva
s tovarišem magistratnim svetnikom Aloj¬
zijem Kremžarjem,  s katerim sva
skupno potovala in podpirala drug drugega
v raznih slučajih. Večkrat se je bilo treba
muditi na kolodvorih pri blagajni, poiskati
kakega uradnika ali iti po drugih poslih.


Kolikor mogoče je opravil vselej eden za
oba, drug pa čul ta čas pri prtljagi, katere
sva imela precej s seboj. Glede varnosti sva
prenočevala vedno v eni sobi, vsled tega je
bilo stanovanje nekoliko ceneje. Plača za
stanovanje je iznašala kaj malega nad 4 K
za dve postelji, kar pač ni drago. Vožnjo
po železnici je nama oskrbela Tom Cook-ova
potovalna pisarna na Dunaju, ki je računila
za vso progo od Pontablja do Beljaka nazaj
za vsakega 355 kron. Listki so imeli ve¬
ljavo za drugi razred z brzovlaki. Izkaznice
v podobi zvezkov so morale biti lastnoročno
podpisane in potrjene na onih postajah, kjer
se je pričel nov zvezek.

Pozdravljene bodite naše gore: Mangart,
Ponča, Mojstrovka, Ciprnik in kakor se že
imenujete vsaka posebej, pozdravljene, da
vas vidim zopet ob veselem povratku. Se
en pogled na sv. Višarje s priporočilom za
srečno pot, in vlak jo piše skozi kanalsko
dolino brez prestanka-do Pontebbe.  Tu
nas spravijo v laške vozove, ki se vrte v
ozki soteski nad reko Belo (Fella) ob vznožju
karniških in julijskih planin. Dolina se
začne polagoma odpirati pri širokem produ

- 3 > 4  <$>_

Tagliamenta, od Žminja (Gemona) dalje je
na obth straneh lepo obdelano polje. Vedno
bližje prihaja Videm  (Udine) s svojo ve¬
liko vojašnico na hribu, nad mestnimi po¬
slopji pa kraljuje ostareli zvonik stolne cer¬
kve, podoben mogočni trdnjavi iz davno
preteklih časov. Na kolodvoru čaka veliko
ljudstva, med njimi nekaj italijanskih orož¬
nikov, ki so toliko bolj oprezni, odkar je
pred enim tednom anarhist Bresci umoril
kralja Umberta v Monci (29. jul. 1900).

Železniški stroj jo briše silno hitro
naprej, da smo kmalu čez ogromni most,
pri katerem sem naštel blizu sto obokanih
oddelkov. Tagliamento teče namreč v več
strugah, čez nje so naredili samo en most,
kateremu ni lahko dobiti enakega. Kadar
vozijo vlaki mimo, stoji na obzidanem pro¬
storu sredi mostu čuvaj, ali prav za prav
čuvarica, kajti tu opravljajo to službo ženske
s sivim klobukom na glavi in z rumenim
trakom okoli rokava.

Ob mestecu S a čile  se vspenja go¬
rovje, katero nadkriljuje Monto Cavallo, pri
Conegliano  so majhni griči, T r e v i s o
s svojimi priprostimi cerkvenimi stolpi pa je

—"$> d <$>—

vže raztegnjeno na obširni planjavi. Sem. in
tje tekajoč ponuja natakar na kolodvoru
različno pijačo ter kriči v tako zoprnem
glasu, da bi ga ne mogel dolgo poslušati.
V voz vstopi mož boljšega stanu kakih
40 let. Na obrazu se mu bere dobrovoljen
odkrit značaj, ki se takoj prikupi, a to za¬
buhlo napihnjeno lice bledorumenkaste barve
je slabo spričevalo o njegovem zdravju. Vidi
se, da ne morejo jetra slabe krvi ločiti od
dobre, in da je vsled tega delovanje žolča
nepravilno, kakor pri vseh močnih pivcih.
Možu je posebno dišalo kadenje, akoprav
so laške smodke najslabše, kar jih poznajo
naši kadilci. Komaj spuši eno, pa zopet pri¬
žiga drugo, slednjič nasloni glavo na steno
in objame ga sladek spanec, da mu ostanek
smodke pade iz ust. Reveža je prevzela vro¬
čina, še bolj pa obilno zavžita pijača, brž¬
kone bo posledica nerednega življenja pre¬
zgodnja smrt.

M e s t r e ! Presesti se moramo v drug
vlak, dosedanji gre namreč v Benetke. Kako
blizu si, mesto na lagunah, toda ne morem
te obiskati, ker si izven potovalnega načrta.
Naša proga, ki je šla do Mestre proti jugu,


se obrne kar hkratu na zapadno stran. Kdor
se je v neznanih krajih vozil po železnici,
ve iz lastne skušnje, kako nagli spremen
štirih strani sveta zmoti človeka, da ne vč
več, odkod in kam. Meni se je vedno do¬
zdevalo, kakor bi se peljali proti solnčnemu
izhodu, in da pridemo zdaj zdaj k jadran¬
skemu morju; celo magnetiška igla, ki go¬
tovo kaže, me ni mogla prepričati o situ
aciji Šele Padova,  stoječa ob južni strani
proge, mi odpravi napačno domišljijo in
razjasni položaj. Rad bi te počastil, sv. Anton,
mogoče se vidiva o drugi priliki, danes te
pozdravljam le od daleč, ko gledam kupole
nad tvojim svetiščem.

Naprej in naprej gre vožnja. Monte
Venda, s svojima dvema vrhovoma podoben
Šmarni Gori, izginjuje iz oči, kakor bi se
potapljal v daljavi, mesto njega pa vstaja
gorovje Monte Bčrico, pod katerim je raz¬
prostrta Vicenza. Na okrog se širijo obra-
ščeni griči, ki toliko prijetnejše denejo očesu,
kolikor dalj je zrlo poprej samo enolično
planjavo. Od daleč se vzdigujejo višave z
mogočnim zidovjem, kaj je to? Kaj pome
njajo tikasteli, bastijoni v  nasipi? V Veroni

—"$> i  <$-—

smo, v mestu, ki je mnogokrat kljubovalo
sovražniku, v trdnjavi, iz katere se je raz¬
legal bojni vriše, v vojaškem taboru, kjer
je odmeval grom topov, pošiljajoč pozdrav
upornikom. Reka Adiža (Etsch), ki priteče s
Tirolskega, deli Verono v dva dela; ob času
vojske so napeljevali vodo v okope med
zidovjem. Vsa okolica, osobito zapadna in
jugozapadna stran, je namočena s krvjo naših
vojakov. Najhujše je bilo pri Custozzi
25. julija 1848, toda boj se je končal s
slavno zmago Radeckega, ki je zagnal ita
lijansko vojsko in njenega načelnika kralja
Karola Alberta daleč nazaj v Lombardijo.

Glej, ondi se nekaj lesketa v popolu-
danskem solncu, vedno bližje prihajamo
vodni površini in kmalu smo na obrežju
velikega jezera „Lago di Garda.“ Vstavimo
se ob njegovi južni strani poleg ogromnih
vtrdb. Peschiera  — kdo te ne pozna izmed
slovenskih starih vojakov! Iz jezera teče
reka M inči  o, vsa obzidana in obdana s pre¬
kopi. Tod okoli se je večkrat zbirala av¬
strijska armada ter navdušeno korakala na
bojno polje, posadka v Peschieri pa je s
topovi varovala trdnjavo. Žal, da se je kon-


čala strašna bitka pri Solferino (jugozapad.
od Peschiere) 24. junija 1859 za nas ne¬
srečno. Boj je trajal celih štirinajst ur. Lahov
in ž njimi združenih Francozov je bilo
161 tisoč, avstrijskih vojakov pa 139 tisoč.
Štirikrat je naskočil sovražnik Solferino,
toda prav tolikokrat se je moral umakniti.
Še-le v petem poskusu se je odločila osoda
Avstrijcev, ki so odšli čez Mincio nazaj.
Poraz so zakrivili nespretni generali zaradi
nasprotujočih si povelj. Kjer ni edinosti v
zapovedovanju, ondi mora iti vse narobe.
Poleg tega so bili ubogi vojaki v tako
hudih naporih slabo oskrbljeni z živežem,
ker je imela vojskino upravo v rokah —
korupcija.

Izgubili smo Lombardijo, čez sedem let
pa še Beneško (1866), da sega italijansko
kraljestvo sedaj prav med Slovence.

2. Milan.

Lahni valčki gardskega jezera migljajo
kakor za slovo, v nj h pa se zrcalijo jasno
obrisane gore, katere nadkriljuje Monte Baldo
v višini 2200 metrov. Zapustili smo Beneško

— ^ —

ter prišli čez Mincio na lombardsko ozemlje.
Prvo večje mesto Brescia  z mogočno
stolno kupolo, ima prijazno lego pod griči,
ki so pozidani z belimi vilami. Spomnim se
srednjeveškega Arnolda,  tukajšnjega do¬
mačina, ki je z ognjevito zgovornostjo pri¬
pravljal pot ljudovladi ter zlasti Rim vzne¬
mirjal s svojimi nauki, da je moral papež
Hadrijan IV. (1154—1159) celo cesarja Fri¬
derika Barbarosso prositi pomoči zoper upor¬
nika. Njegov tragični konec je znan iz zgo¬
dovine, v Bresciji so mu postavili meščani
spominek kot svojemu rojaku. Od Brescije
dalje gre železnica po obširnih planjavah;
izpeljana je na več krajih v nepregledno
dolgi naravnostni črti. Zato vozi vlak silno
hitro, vse leti mimo nas, kar naenkrat zdr-
čimo čez Addo in kmalu smo v Milanu,
največjem mestu zgornje Italije.

Milan ima znamenito preteklost. Sov¬
ražniki so ga 48 krat oblegali in 28 krat
premagali, da morebjti nobeno drugo mesto
na svetu ni poskusilo toliko izprememb. A
čeprav ga je v raznih dobah obiskoval vihar
za viharjem, iz vsakega se je dvignil še
lepši, iz podrtij so nastale nove palače, in

_ 4 . 10

nove ulice se širile na vse strani, da šteje
sedaj blizu pol milijona prebivalcev. Obseg
mu znaša 13 km, premer od jugovzhodnih
vrat Porta Romana do severo - zapadnega
Arco della pace pa 3'5 km. Hodil sem brez
vodnika semintje, kažipot mi je bila knjižica
z mestnim načrtom ter mi služila tako dobro,
da sem dobil brez truda znamenitejše reči.
Po sebi je umevno, da ne bom opisoval
mesta na dolgo in široko, saj se dobijo take
razlage v strokovnih knjigah; tu hočem
omenjati le vtise, katere sem imel jaz, drugi
naj jih opisujejo drugače, vsak po svoji
osebni naravi.

Kar si ogleduješ v Milanu, vse prekosi
gotska stolnica,  katero so začeli
staviti 1. 1386. Velikanska zgradba, 148 m
dolga in 88 m široka, ima za 40 tisoč ljudi
prostora ter je za cerkvijo sv. Petra v Rimu
in za katedralko v Sevilli največja cerkev
na svetu. Od vrha do tal vsa iz belega
kamna, je okrašena z množico stolpov in
stolpičev (123), z neverojetnim številom kipov
(krog 6000) in z drugim kamenitim nakitjem.
Najvišji stolp, na katerem se leskeče kolo-
salna soha Matere božje, dosega višino 108 m.


Ker stoji cerkev sredi prostornega trga po¬
polno sama za-se, ločena od drugih poslopij,
se vidi še veličastnejša, v nočni razsvetljavi
ali pri svitu meseca pa je kar naravnost
čarobna. Ko sem korakal po stopnicah proti
glavnemu portalu, spominjajoč se lepote Sa¬
lomonovega tempeljna, in zamaknjen v ogle¬
dovanju svetovnega čuda, vzdigajočega se
pred menoj, mi pride naproti prodajalec, ki
razkazuje s prikupljivo besedo razne drago¬
cenosti. Kako se bleste v lični škatljici, ka¬
tero ima obešeno pred seboj, prstani, uhani,
medalijoni, zapestnice itd., vse okinčano z
migljajočimi biseri mnogovrstnih barv! Ako
je blago pristno, mora biti velika vrednost,
toda gotovo ni brez talmi — zlata in brez
ponarejenih kamenčkov. Mož kaže to in
drugo, slednjič pravi: „Le piace questo?“
ter mi ponudi lino izdelano emajlovano mi¬
lansko stolnico. Če bi se vračeval proti
domu, bi se bila napravila kaka kupčija, v
začetku potovanja pa nisem hotel izdajati
denarja za nepotrebne reči, zato se izmuznem
skozi velika vrata ter vstopim v svetišče.
Ko gledaš ta kras in to veličastvo, tedaj
spoznaš svojo nezmožnost, a klanjaš se hkratu

silovitosti človeškega duha, ki zmore kaj
takega.

Pred očmi ti je odprt hram božji, sloneč
na 52 ogromnih stebrih. Petero ladij te pelje
proti velikemu oltarju, ki ga je posvetil
papež Martin V. 1. 1418, mnogo let pozneje
pa je posvetil vso stolnico nadškof Karol
Boromej (f 1578), čegar sveto truplo hrani
dragocena kripta pod cerkvijo. Med časti¬
timi ostanki me je zanimalo leseno razpelo
katero je nosil sv. Karol ob času kuge po
Milanu. Videč, da ljudstvo popolno obupava
in v velikem številu zapušča mesto zaradi
grozne morilke, napove, trdno zaupajoč v
pomoč božjo, spokorno procesijo. Pepela si
potrosi na glavo, okoli vratu obesi vrv in v
roki držeč prav to sv. razpelo stopa bosonog
po ulicah s klicem: „Parce Domine, parce
populo tuo.“ (Prizanesi Gospod, prizanesi
svojemu ljudstvu). Ta molitev je prodrla
nebesa, kuga poneha, prebivalci se vračujejo
nazaj in polagoma zopet oživi na pol izumrlo
mesto.

Iz stolnice jo mahnem skozi Via Torino,
da obiščem največjo znamenitost Milana,
baziliko sv. Ambroža.  Va-njo je za-

—.$> 13  <$—

branil sv. Ambrož (f 397) vstop cesarju
Teodoziju, dokler se ne spokori zaradi svoje
grozovitosti v Solunu; tu se je pri krstu
sv. Avguština (387) razlegala vesela hvalnica
„Te Deum laudamus“; tu so bili z železno
krono -venčani nemški cesarji, in še sedaj je
ohranjen prastari steber, poleg katerega so
prisegali zvestobo. Se mnogo drugih vele-
važnih dogodkov nas spominja sveti kraj,
ki je kar preobložen s slikami in kipi iz
davne preteklosti. Poiskal sem v cerkvi tudi
ono kačo, o kateri je pripovedal rdteški
Završnik z naročilom, naj je ne pozabim
ogledati. Opazim jo na granitnem stebru
srednje ladije ter poizvem, da je narejena iz
brona, da so jo nekdaj imeli prav za tisto
kačo, o kateri beremo v četrti Mojzezovi
knjigi (Numeri 21, 9), a sedaj se splošno
sodi, da kača ni drugega kakor staro pagan
sko znamenje, katero so častili malikovalci.
Sicer imajo pa matere še dandanes neke
zaupanje va-njo, ako jim obole otroci.

Moj tiskani „cicerone“ pripomni, da
nisem več daleč od glasovite zadnje večerje,
katero je naslikal Leonardo da Vinci 1. 1497
za obednico dominikanskega samostana. Po-

_^> 14 <^_

dam se v ulico Corso Porta Magenta ter pridem
do cerkve Santa Maria delle grazie, ki je s
svojo tronadstropno kupolo nekaj posebnega.
Poleg nje stoji obširno poslopje z napisom:
„ C e n a c o 1 o V i n c i a n o Dva neprijazna
uradnika sta prodajala dolgčas vsak pri
svoji mizi v veži vojašnice. Prvemu plačam
eno liro vstopnine, drugi sprejme vstopnico
in me izpusti skozi ozko ograjo, ki se suče
s šesterimi rogovilami na okrog. Človek se
skoro boji te sumljive naprave in premiš¬
ljuje v prvem hipu, ali bi šel v škripec ali
ne. Bržkone so ga naredili zaradi tega, da
hodijo obiskovalci posamezno skozi in da ne
more nobeden vstopiti brez plače. V zapu¬
ščeni obednici ni žive duše, le sluga hodi
po sobi, brisoč prah raz stolov. Oko mi ob¬
stoji na podolgovati, 9 metrov dolgi steni,
katero je okrasil Leonardo s svetovnoznano
sliko Izveličarja, sedečega med apostoli pri
zadnji večerji. Ljubezniva podoba, umotvor
prve vrste, je gotovo znana marsikateremu
čitatelju, saj nam ne gre iz spomina, ako
smo jo videli le enkrat. Umetnik predstavlja
Gospoda prav v onem trenutku, ko izgo¬
varja besede: „Eden izmed vas me bo izdal.“

—š> IH —

Začudeno gibanje se opazuje med učenci,
iznenadeni si ne morejo misliti, kdo bi bil
zmožen storiti kaj takega, tudi nezvesti Juda
se dela, kakor bi ne vedel o tem. Žal da je
freska zelo poškodovana, ker so refektorij
rabili dalj časa kot konjski hlev. Razni sli¬
karji so se poskušali, kdo napravi boljši
posnetek originala, zato vidiš na stojalih
kakor na šolskih tablah razpostavljenih
več kopij, bolj ali manj podobnih prvotni
sliki.

Po mostovžih in po dvorišču so se iz-
prehajali vojaki, ki posedujejo sedaj tihi dom
dominikancev; iz samostana je pač lahko
napraviti vojašnico. Redovnikom se pove
termin, kedaj morajo oditi; po preteku od¬
povedi se postavijo pod milo nebo, akoprav
še nimajo drugega stanovanja, v samostanu
je treba podreti nekaj sten, in kmalu je do¬
volj prostora. Na Laškem dobiš večinoma
po vseh mestih vojake tam, kjer so prebi¬
vali pred leti menihi „ ali nune. Res da je
bilo veliko samostanov, a vsi so imeli pra¬
vico do obstanka, ako ne druge vsaj to, da
so si po pošteni poti pridobili imetje Tako
se spoštuje pravna lastnina!

—£> 16  <£_

Vseh 85 milanskih cerkva sicer nisem
videl, tudi skozi vseh 16 mestnih vrat nisem
šel, kajti za bolj natanko proučavanje bi moral
imeti več časa. Ogledal pa sem Viktor
Emanuelove galerije  t. j. navskrižne
ulice, ki so pokrite s stekleno" streho in
imajo v središču visoko kupolo. Slednjič
omenjam še velikanski s prekopi obdani
grad (c a s t e 11 o), okoli katerega sem po¬
hajkoval, spominjajoč se hudih bojev med
Avstrijci in Lahi. Radecki se jim mora sicer
umakniti 22. marca 1848, toda v spomin jim
zapusti pomenljive besede: „Na svidenje!"
To obljubo je tudi držal, kajti po dobrih
štirih mesecih (6. avgusta) se je povrnil s
pomnoženo vojsko v Milan nazaj. Neka bo¬
jazen me obide, ko hodim okoli tega ogrom¬
nega zidovja, stoječega na samem že bolj
zunaj mesta. Pride mi namreč na misel, da
bi me kot ptujca lahko kdo napadel, zato
odidem skozi Via Dante v svojo gostilno
„Albergo commercioA Tu spravim robo
skupaj, plačam račun, zapustim „italijanski
Pariz" ter se obrnem proti Turinu.

—.$> 17 <$>-

3. V Piemontu.

Večkrat sem že potoval v domačih in
ptujih krajih, toda ne po sedanjem običajnem
načinu s parnim strojem ali dvokolesom,
ampak s palico v roki, s torbico čez ramo
in z zaprašenimi čevlji, včasih celo z žulji
na nogah. Daši je pešhoja semtrtje težavna,
vendar so spomini, ki se vtisnejo pri ogle¬
dovanju naravnih prizorov in pri srečavanju
raznih ljudi, tako prijetni, da jih ne pozabiš
nikdar več. A po 150 km. dolgi progi iz
Milana do Turina bi ne hodil rad peš, ker
je okolica zelo enolična, nikjer gore niti
griča, povsod ravnina. Kamor pogledaš, z
rižem posajene njive in v dolgih vrstah z
murbinim drevjem zasajeni drevoredi. Poleg
tega so ti kraji s krvavimi potezami zapi¬
sani v zgodovini (Magenta, Novara!) N o -
vara  se ponaša s svojimi 35 tisoč prebi¬
valci, s famozno vzneseno kupolo sv. Gav-
dencija in s stolno cerkvijo. Kmalu nas pre¬
stavi vlak čez most, pod •katerim teče S e s -
s i a , divja hči planin, izvirajoča pod lede¬
nikom Monte Rosa ob švicarski meji. Ši¬
roka struga nanošenega peska kaže, kako
narašča reka ob nevihtah.

_<e> 18  <&-

V V e r c e 11 i dobimo prijaznega, že
bolj priletnega frančiškana. V desnem rokavu
ima spravljenih nekaj zvezkov brevirja, v
levem pa grozdje, ki je videti prav okusno,
dasi bi ga ne jedel s posebnim veseljem.
Začela sva razgovor v italijanščini, ker pa
moje znanje ne zadostuje za konverzacijo,
treba je vzeti na pomoč latinski jezik. Pa¬
trova izreka je bila seveda popolno italijan¬
skega značaja, vendar sva dobro razumela
eden drugega. Da so latinski klasiki lepo
pisali, je res; drugo vprašanje je, kako so
govorili, morebiti slično sedanjim Lahom?
Redovnik, bolj velike postave in vpadlega
lica, je imel tako obrabljeno haljo, da se ni
sledila več prvotna rujava barva na njej,
istinita podoba radovoljnega uboštva. Vže v
Milanu me je srečal mlad samostanski brat
s še bolj ponošenim habitom, noseč v roki
veliko korbo, ker je šel menda na trg ku¬
povat potrebnih reči. Mimo njega se je iz-
prehajalo mnogo imenitne gospode, oprav¬
ljene v najfinejši obleki, da se je kazal še
večji kontrast med oglodanim suknom ter
baržunom in svilo milanske aristokracije.
Tu sem videl po eni strani pojasnjen izrek

—s$> 19 <$-—

sv. Ivana o tretjem zlu, ki kraljuje med
nami, to je napuli življenja; po drugi strani
pa se mi je zdelo, da oznanuje borna halja
nečimrnost vsega posvetnega. S tovarišem,
ki sem ga dobil v Vercelli, sva govorila
tudi nekaj o duhovskih častnih službah in
o modri upravi samostanske družine. Pred¬
stojnika ali gvardijana volijo le za nekaj
časa, ko mine ta doba, ga lahko zopet od¬
stavijo, ako jim ni všeč. Prav zdrava ideja
in dobra vaja v ponižnosti: danes naš pred¬
stojnik, jutri pa ne več. Tu šele najde pravi
pomen beseda Gospodova: „Kdor je vaš go¬
spod, naj je vaš služabnik", ki se ne čita
samo na papirju sv. pisma, temveč tudi v
zgodovini našega življenja. Čast namreč lahko
zapelje človeka, da previsoko ceni sebe in
se povzdiguje nad druge, ki so morebiti
boljši kakor on sam.

Drugim načelovati je sicer častna stvar,
toda nobena posebna sreča, kajti s tako
službo je združena marsikaka skrb, vrh
tega so predstojniki bolj kakor navadni
ljudje izpostavljeni kritikovanju. Zato je
treba skrbeti za spopolnitev lastnega notra¬
njega človeka, da podložnim niso samo na-

-^$> 20  <£—

videzno dober izgled, temveč tudi v resnici.
Čudno, da so nekateri že po naravnih last¬
nostih predestinirani zapovedovalci, česar pa
ne kažejo vselej z bogve kako bistro glavo,
ampak z nekim taktnim in vstrajnim ve¬
denjem ter z gotovo brezčutnostjo, ako jim
ne gre vse po volji. S temi svojstvi nado¬
meščajo to, česar jim manjka na duhovitosti,
in prav zaradi tega izvršujejo svoj poklic
mnogo bolje, kakor oni, ki so dobili več ta¬
lentov.

Ko smo čez reko Dora Baltea,  se
vidi ob jugu nekaj gora in ob njihovem
vznožju Turin.  Kinč vsakemu mestu so
visoki cerkveni stolpi, vzdigujoči se ponosno
v zrak. A teh ima Turin zelo malo, pač pa
veliko tovarniških dimnikov, ki mu dajejo
nekako prozaično podobo, vsaj od severo-
zapadne strani, od katere sem ga gledal jaz.
Vlak nas je namreč dalj časa peljal poleg
mesta ter se slednjič vstavil na kolodvoru
di Porta Suša.

Ker sem imel za obisk odločeno le eno
popoldne, shranim svoje reči na postaji in
odidem prazen v mesto, kakor bi prišel na
kratek izprehod. Frančiškan me vpraša pri


—-$> 21  —

slovesu, me li kaj skrbi tako dolgo poto¬
vanje? Ko odgovorim, da nekoliko vendar,
mi  poda roko z besedami: „Deus sit in iti-
nere tuo et angelus eius.“ (Bog naj bo s
teboj na potovanju in njegov angel j. “ Tob.
5, 21). Se nekaj me je mislil vprašati, pa
naproti mu pride znanec, ki je imel, kakor
sem sklepal iz obnašanja, o nujni zadevi go¬
voriti žnjim. Hvala ti, osiveli samotar, za
vošilo, vem, da ti prihaja iz srca. Mirni izraz
na tvojem obličju kaže, da si korenito ob-
računil z vsakim slepilom in da ti je zatrta
želja po vsej minljivosti. Ti si že zdavnej
zapustil svet ter bivaš srečen v samostanu,
mene pa še žene dalje in dalje. Pač pride
tudi zame tisti čas, ko bom bival, ako mi
Bog včakati da starih let, v tihi sobici,
živeč od spominov preteklih dni ter priča¬
kujoč ure, ki me pozove k zadnjemu poto¬
vanju. A sedaj sem še toliko čvrst, da se
ne strašim težav, ki me čakajo med nezna¬
nimi ljudmi v daljnih deželah.

Kamor pogledam, povsod zasajeni dre¬
voredi, ravne ulice, in tako dolge, da ni
videti konca. Na obeh straneh hiš so kolo
nade, pod katerimi imajo trgovci prodajal-

—22  <$-

niče, pešci pa prijetno šetališče, da se ni
treba vmikati vozovom. Mesto ima popolno
moderni značaj, nikjer ni starega poslopja,
vse ceste so kakor nove in zgrajene po
geometriških pravilih. Moj tovariš, ki je
videl že dosti sveta, opomni, da ima Turin
glede pravilne zidave neko podobo z Mann-
heim-om na Nemškem. In vendar človeka
na vse zadnje vtrudijo te ravne črte, da si
želi kakega spremena, naj bo že kakoršen-
koli. Čeprav je simetrija pogoj dobrega
okusa, kljub temu ne dopada očesu, ako se
rabi pretirano. Sahova deščica, polna belih
in črnih kvadratov, ti je gotovo všeč, a
dolgo je ne boš ogledoval, zdi se ti pre-
dolgočasna. Dandanes mnogokrat podirajo
hiše samo zato, da se delajo pravokotne
ulice. Ta navada ima nekako opravičenje
glede ložjega in bolj varnega prometa, z
estetičnega stališča pa bi je ne mogli zago¬
varjati s tehtnimi razlogi.

Najprej ostanem pred spominkom, zlo¬
ženim iz težkih neobdelanih skal, katere so
pripeljali iz predora Mont Ceniš, ko je bila
dovršena podzemeljska železniška zveza med
Italijo in Francijo. Na Piazza di Castello,

_^> 23

središču turinskega življenja, ogledujem foto¬
grafije, ki predstavljajo nadškofa Avguština
Richelmy, izvoljenega nekoliko poprej kardi¬
nalom; marsikdo drugi še postoji poleg
mene, da vidi cerkvenega dostojanstvenika.
Od tu pridem na velik trg, sredi katerega
stoji star grad, okinčan s stolpiči in nazob¬
čanim zidovjem ter obdan s prekopi (Palazzo
Madama). Ko grem po stopnicah proti gla¬
vnemu vhodu, da vidim tudi znotranjo ma¬
sivno zgradbo, se mi pridruži pijan baraba,
ponujajoč za pet frankov album mestnih
znamenitosti. Spoznal me je kot ptujca, zato
se nadeja, da dobi zahtevano svoto, vsaj
petkrat preveliko. En frank bi že dal za to
malenkost, ker me je pa mislil le preveč
ogoljufati, se sploh nisem hotel razgovarjati
ž njim. Nekako jezno je gledal in poslal
par krepkih prislovic za menoj, hujšega se
ni zgodilo. Ne daleč proč stoji stolna
cerkev  sv. Ivana Krstnika, sezidana 1. 1492
v renesanskem slogu, torej ob času, ko je
bila v naših krajih še poVsod gotika v veljavi.
V stolnici je velezanimiva kapela sv. rešnjega
Telesa, v njej se hrani prt, v katerem je bilo
zavito Odrešenikovo truplo; je li ta ostanek

—$> 24  <£—

res pristen, nisem natančneje poizvedoval,
ogledati sem moral še več drugih reči.
Krasen pogled se odpre na kamenitem mostu,
ki drži čez reko Po. Pred teboj se vspenja
Marijino svetišče „Gran Madre di Dio“, še
višje je kapucinski samostan, z daljnega
hriba pa gleda mogočna kupola cerkve
„Superga“, brezdvomno najlepši kinč vse
okolice. Lahi, ki tako radi govore v superla¬
tivu, povzdigujejo Supergo z najbolj izbra¬
nimi besedami. Tako se n. pr. čita na pri¬
lepljenem naznanilu, s katerim se vabijo
ptujci na to višino: „La penna e impotente
a descrivere il complesso di sensationi, che
assale lo spettatore; il suo cuore si conforta
nel bello, nel buono, nel grande, nel giusto,
e scendendo da Superga 1’anima sua si

eleva ed egli, si sente migliore“.

Žična železnica te pripelje v eni uri na
vrh, raz katerega imaš pred seboj razgrnjeno
daljno obzorje, na severni strani molita o
jasnih dnevih iznad gorovja celo ledeni kopi
Mont Blanc in Mont Rosa.

Dan se je začel nagibati proti večeru
in treba je poiskati okrepčila, ker me čaka
danes še vožnja do Genove. Vprašam, kje

—■-$> 2o <£$.—

bi bila v obližju dobra gostilna in vljuden
gospod mi pokaže restavracijo Cambio z
opazko, da je na prav dobrem glasu in da
se toči v njej pristen „chianti“, temno-rudeče
vino domačega pridelka. Ostal sem v verandi,
kjer sta stregla gostom dva gibčna nata¬
karja. Tje čez trg se vidi palača Carignana,
ki nosi v zlatih črkah napis, da je bil rojen
v njej kralj Viktor Emanuel II. Rad bi se
pomudil dalj časa v nekdanji prestolnici
laških kraljev, toda strogo sestavljeni poto¬
valni red kliče: naprej!

4. Riviera.

Slovo sem dal Turinu ter se odpeljal
po progi Asti, Alessandria in Novi proti
sredo-zemskemu morju. Alessandria,
zgrajena in imenovana po papežu Aleksandru
III. I. 1168 , nima posebnih znamenitosti; le
mogočno, deloma še sedaj ohranjeno zidovje
kaže, kako dobro je bilo mesto nekdaj
zavarovano. V trdi noči drdra vlak dalje
skozi prerove ligurijskih gora in nas srečno
dovede v oholo Genovo  (la superba].
Čeprav je že proč ednajsta večerna ura, se

—$> 26  ■$'-


izprehaja po razsvetljenih ulicah še mnogo
ljudstva, Italijani se namreč radi pozno v
noč hlade, ker je po dnevu prevroče; od¬
prtih je bilo celo nekaj prodajalnic. Za danes
ne želim druzega, kakor prenočališča, katero
kmalu dobim v hotelu „Confidenza“ sredi
mesta. Kadar je človek vtrujen in vrh tega
še zaspan, da mu oči kar lezejo skupaj, mu
najboljše dene počitek. Saj je glavni pogoj
koristnega potovanja ta, da porabiš noč za
spanje, se dvigneš drugo jutro pokrepčan z
ležišča in s toliko večjim zanimanjem ogle¬
duješ kraje, katere vidiš prvič v življenju.

Krtačarju, ki je čakal na trgu pred
cerkvijo sv. Ambroža, sem rad dal 20 cen-
tezimov, da mi je osnažil obutev. Revež se
je že težko priklanjal in izdihnil večkrat
pri svojem poslu, a usnje je zlikal prav
sijajno. Vprašam ga, koliko kaj zasluži na
dan? Odgovori mi, da so dohodki zelo
različni, od ene do tri lire, kakor ravno
nanese. Sedaj je nekoliko boljša služba,
odkar so mu magistratni očetje dovolili
monopol, da drug ne sme iskati zaslužka
na tem trgu kakor on sam. Najboljše je v
zimskih mesecih; takrat dohaja s severnih

27  <$—

krajev na solčne obale Riviere veliko ptujcev,
ki prinesejo mnogo denarja s seboj, da tudi
krtačar nekaj več dobi.

V cerkvi sv. Ambroža je pred stranskim
oltarjem cerkvenec ravno prižigal sveče in
kar tačas mehanično pel litanije Matere
božje. Pred ograjo klečeča redovnica je
odpevala z nežnim glasom „ora pro nobis“
ter privabila polagoma nekaj deklic, da so
jej pomagale pri petju. Potem pristopijo
trije duhovniki v prazničnem ornatu, opravijo
molitve po litanijah, in slednjič je bil bla¬
goslov z Najsvetejšim. Navzoča peščica ljudi
se je obnašala prav spoštljivo; videlo se je,
da so prišli vsaj ti, kolikor jih je bilo, iz
pobožnosti v hišo božjo. Zunaj pa se čuje
vriše; vse je vtopljeno v posvetnih skrbeh,
vse dere za mamonom, dasi pozemeljska
sreča nima stanovitnega obstanka.

Od tu peljejo ulice navzgor — Genova
leži namreč v bregu — do gledališča Carlo
Felice, pred katerim se križajo ceste na več
strani. Kdo so neki ti elegantno napravljeni
možje v dolgih črnih suknjah, belih roka¬
vicah in z močnimi, okovanimi palicami v
roki? Več sem jih že srečal in pogledal za

_^> 28  <^_

njimi, pa tudi sami so me „fiksirali“, da
sem mislil: čemu tako zanimanje za mojo
osebo? To so mestni policaji, vsi velike,
močne postave. S počasnim korakom se
izprehajajo semterje, stoje ob hišnih vogalih
in opazujejo z bistrim očesom vsako nena¬
vadno stvar, kajti v tako obljudenih po¬
morskih mestih, kamor se priklati po suhem
in po vodi različna sodrga, je treba večje
opreznosti. Sumljivega človeka vdarijo s
palico po roki, to pomeni, da mora iti ž
njimi v preiskovalnico, kjer se izkaže, kdo
je, odkod pride in kam je namenjen. Duše-
slovja se niso učili na višjih šolah, pa vendar
znajo čitati značaj na obrazu, ker so imeli
opraviti že večkrat z raznimi „eksemplari“,
da jim je vsled tega skušnja najboljša
učenica.

Sedaj se vstavi pred menoj električni
tramvaj z napisom „C a m p o s a n t o.“
Ravno prav, o genoveškem pokopališču sem
slišal mnogo pripovedovati, hajd tje, saj
3 km ni taka daljava. Peljemo se po klancu
navzdol, potem gre vožnja ob izsušenem
potoku Bisagno, slednjič se konča v tihi
dolini zunaj mesta. Pred nami je obzidan

—*$> 29  <$.

velikansk prostor, poln marmornatih umo¬
tvorov, kakoršne more iz kamna izsekati
le živa domišljija italijanskega kiparja. Ptujec
hodi pod visokimi arkadami, katerih ni
konca ne kraja, občuduje krasoto spo¬
minkov, a vsak korak ga spominja, da ima
tukaj smrt svoje kraljestvo. Na vzvišenem
prostoru stoji okrogla cerkev (rotunda)
sredi katere je oltar, obdan z gladko zbruše¬
nimi stebri črnega marmorja.

Pridši v mesto nazaj obiščem morsko
pristanišče,  ki sega v polkrogu okoli
Genove. Ob nabrežju se razteguje dolga
vrsta večinoma peteronadstropnih hiš z
gotsko obokanimi hodniki. V pritličju je
polno prodajalnic raznega blaga in izločenih
vseh mogočih jestvin. Živahno gibanje vlada
v tem oddelku, posebno veliko se vidi
ljudstva delavskega stanu. Eni nakladajo
blago v ladij e, drugi je prenašajo na suho,
vmes škripljejo dvokolesni vozovi, ki se le
težko vmikajo med seboj. Živinčeta (konji
in mule) niso vprežena v par kakor pri
nas, temveč eno za drugim, in vsako nosi
na vratu zvonec, da je bingljanje enako
srenjski čredi na paši. Kdor je videl te


hrumne prizore, pozna živahen promet, ki
vlada v genoveški luki.

Toda hitimo dalje. Ko ogledam še krasno
cerkev deli’ Annunciatione, znotraj kar pre¬
obloženo z zlatom, pozovem izvoščeka, da
me popelje na kolodvor. Dalj časa se nisva
mogla zjediniti zaradi plače. Vgovarjal sem
mu na več strani, toda brezvspešno. Z opazko
„Non sono Inglese“ hočem poiskati drug
voz in šele ta odločen korak omehča moža,
da sprejme dobrovoljno moj predlog, saj
dobi vkljub temu toliko, kolikor mu gre
po pravici. Kadar potuješ, se vselej določno
pogodi, da ne prideš pozneje v zadrego. Ako
se drugi ne sramujejo ptujca odirati, imej
tudi ti pogum, da poprej poizveš, pri čem
da si. — Na kolodvoru je bilo še toliko
časa, da sem ogledal spominek, ki so ga
postavili meščani svojemu rojaku Krištofu
Kolumbu. L. 1492 so ga pa imeli za pri¬
smuknjenca ter se mu posmehovali prav tu
v Genovi, prosečemu potrebnega brodovja,
da gre iskat novih dežel onkraj morja. Tako
spreminjamo ljudje svoje nazore.

Iz vida mi izginjuje „mesto palač* in
gladko drči brzovlak ob ligurijskem zalivu

—■$> 31 <$>—

proti zapadu. To je ona tolikanj hvaljena
Riviera,  katero prištevajo naj lepšim kra¬
jem na svetu. Ob levi se širi nepregledna
morska ravan, ob desni pa gledaš vso lepoto
južne flore: vrtove rož, gaje lavorike, oljk,
oranž in cipres. Vse to sega daleč tje v
francosko ozemlje, kajti Riviera se razpro¬
stira od Speci j e do Nice  v dolžini
250 km. Vzhodnemu delu od Genove pravijo
Riviera di Levante, zahodnemu pa Riviera
di Ponente. Severno stran varujejo Apenine
in morske planine pred vetrovi, ves južni
del pa je obrobljen po morju in odprt proti
solncu, ki razliva svoj blagodejen sijaj po
rajski okolici. Zdi se skoro, da ima spomlad
v teh krajih večno domovanje. Komaj izvenejo
ene cvetlice, vže priklijejo druge, brez pre-
nehe se vrsti cvet in sad, vedno poganja
novo življenje, mraz s svojo kruto silo ne
dobi tukaj prostora. Ko pri nas kurimo sobe,
zapiramo vrata in upamo le v zimski obleki
stopiti iz hiše, se izprehajajo prebivalci
Riviere v prosti naravi, z višnjevega neba
pa zre na nje kraljevo solnce ter jih razve¬
seljuje s svojo neizcrpljivo gorkoto. Topli
žarki se vpirajo v pošev ležečo okolico,

-<$> 32  <^—

vsled tega je skalovje popolno segreto in
zemlja daje oni prijeten vzduh, ki se pričenja
v naših krajih šele meseca aprila ali maja.

Nepretrgano se vrste vrtovi, vile, gra¬
diči in hoteli. Kmalu pridemo v Cogoleto,
kjer je bil rojen 1446 Krištof Kolumb, po¬
zneje se pokaže S a v o n a, rojstno mesto
papeža Siksta IV. (1471 — 1484). V Venti-
migliji  me pripravi ob dobro voljo pri¬
letni natakar s svojim osornim vedenjem.
Spoznal je, da ne bo dosti zaslužil pri meni,
ker sem zahteval le eno četrtinko vina in
sicer samo zato, da sem imel pravico vsesti
se k mizi. Odgovori mi neprijazno, da ne
toči vina po četrtinkah, temveč v steklenicah
ali v kozarcih. Ko si dam natočiti majhno
merico navadnega domačega pridelka, mi
ga zaračuni toliko, kolikor moram plačati
na Kranjskem za pol litra. Bog zna, ali si
delajo ti ljudje kaj vesti iz odiranja ptujcev?
Saj je vendar ptujec revež, akoprav nima
praznega žepa, revež ne samo zato, ker
mora iskati pod ptujo streho hrane in pre¬
nočišča, temveč še bolj zaradi tega, ker se
tirja za gostoljubnost mnogokrat pretirana
plača. Ako ga čaka vrh tega še dolgo po-

— 33  <$.—

tovanje, nikakor ne more razsipati denarja,
kajti drugače bi moral nazajgrede prositi
miloščine.

Riviera doseže vrhunec naravne lepote
med francoskima mestoma Men-
t o n e in Nico.  Ako še nisi videl teh
krajev, ne moreš imeti pravega pojma o
njihovi krasni legi. Oleandri s svojim roza-
cvetjem rasejo tod okoli kakor pri nas
leskovo grmovje, iz skalnatih razpok ste¬
guje kaktus dolgo mastno perje, vmes po¬
ganjajo fige in drugo žlahtno sadje, katero
poznaš le iz prodajalnic. Naša pokojna
cesarica Elizabeta je znala ceniti prirodno
lepoto, zato je tako rada bivala v tej okolici.

Oglasiva se še za trenotek v razvpiti
igralnici Monte Carlo;za  vstop nama
ni treba druzega, kakor da se skaževa z
domovinskim listom. Vradnik zabeleži tvoje
ime, da te predolgo ne iščejo, ako bi se
zaradi velike izgube vstrelil ali skočil v
morje. Potem dobiš za en dan veljavno
vstopnico (valable pour un jour); klobuk,
solnčnik in kar imaš še nepotrebnega pri
sebi, moraš oddati vratarju. Sedaj brez skrbi
stopi v notranje prostore, a ne pozabi, da

3


je bil ta korak osodepoln že za marsika¬
terega. Hočeš poskusiti srečo, lahko vložiš
najmanjšo stavo pet trankov na rudeče ali
črne številke (rouge ou noir). Večjega po¬
guma te obvaruj Bog, kajti vložiti moraš
še enkrat toliko, če ne zadeneš barve; dobiš
pa le takrat, če zadeneš barvo in številko.

A ne mudiva se predolgo v tej težki
soparici; kdo bo gledal nervozne obraze
strastnih igralcev, koliko lepše je zunaj v
božji naravi! Pohitiva skozi kneže¬
vino Monaco v rajsko Nico,  ki
ne nosi zastonj imena: „La ville des fleurs.“

5. Marseille

Da! lepa si „rožnata ££  Nica  kakor je
lepo tvoje ime, zato se ni čuditi, da te obišče
vsako leto blizu 20 tisoč ptujcev, večinoma
gospoda najbogatejših stanov. Hodil sem
gori in doli po prostornih ulicah, spomi¬
njajoč se preroka Jona, ki je svojedobno
približno tako korakal skozi Ninive. Pri¬
bližno — pravim — tu je namreč velik
razloček. Prvič so bile Ninive „civitas magna
itinere trium dierum“, kar se ne more reči

-g> 35 <=>-

o Nici, da-si ima trikrat več prebivalcev
nego Ljubljana. Drugič je oznanjeval Jona
vsled božjega povelja pokoro, akoprav se je
temu branil, dobro vedoč, kakošni ljudje
prebivajo po mestih; jaz pa sem prišel kar
na kratek ogled brez povabila ali poobla¬
stila. Na desno in levo gledam krasne izložbe
prodajalnic, iz katerih se lahko sklepa, kako
razkošje vlada v svetovnoznanem letovišču.
Slednjič pridem iz mestnega šuma do morja
in do one promenade, ki baje nima enake
v Evropi. Oko zre po neizmerni vodni
gladini, misli pa hitijo do daljnih algirskih
bregov, kjer prebivajo v ravni črti pred
menoj ljudstva vroče Afrike. Vrnem se zopet
nazaj ter stopim v novo gotsko cerkev
„Notre Dame*.  Prijazni abe me je v
naglici razumel, da sem „ex Australia“ ter
me vprašal, kako dolgo že popotujem. A
zmota se takoj pojasni, ko mu povem, odkod
pridem; Francozi poznajo namreč naše ce¬
sarstvo le z imenom Autriche ne Austria.
Ko bivam med drugim ljudstvom v cerkvi,
pride redovnica, pobirajoča miloščino. Pri
nas opravljajo to službo cerkvenci s pušico,
a ta je hodila okoli z nekim zavitkom. Ako

3 *

—36  <$,—

pomisliš, da je stala veličastna hiša božja
ogromne svote, boš rad dal par beličev,
osobito še zato, ker se podpirajo v tem
mednarodnem mestu cerkve najrazličnejših
veroizpovedovanj: luteranov, anglikanov,

prezbiterijanov, razkolnih i. t. d.

Ob visokem zidu morskih planin (Alpes
maritimes), ki se vzdigujejo v mogočnih
skladih ena nad drugo, gre potovanje naprej
proti trdnjavi A n t i b e s in mestu Cannes.
Riviera razgrne še enkrat vso svojo lepoto,
potem pa se začnejo zapuščeni kraji, katerim
daje rujavkasta prst še bolj otožno podobo.
Železnica zapusti morsko obrežje, vijoča se
ob vznožju gora Monts de Maures. P r i
T o u 1 o n u se peljemo skozi dolge prekope,
ki kažejo, kako močno so Francozi ta kraj
zavarovali. Vsa okolica ima nekaj sličnega
z Vipavo, videti je veliko pritlične vinske
trte s črnim grozdjem, cele gozde tuj in
cipres, največ pa oljk, ker se prideluje v
okraju bližnjega mesta Aix najfinejše na¬
mizno olje.

Vlak začne voziti bolj počasi, stroj
šumno izpusti preveliko množino sopara,
kolesa se vstavijo, došli smo v Marseil le*

—37  —

Južno-francoski Babilon je napravil na me
najmogočnejši vtis, kar sem sploh sveta
videl. Ni čudo, saj ni samo prvo trgovsko
mesto na Francoskem, temveč je tudi naj¬
večje morsko pristanišče pod solncem. Tu
čuješ večni ropot, na suhem pisk vlakov,
med zidovjem hrumenje raznovrstnih vozov,
na morju tuljenje parobrodov. Ulice so kar
prenapolnjene z mešanico ljudi iz vseh
krajev, in komaj si delaš prostor skozi
neprestano gnječo. Pač je treba strogega
nadzorstva, da se vzdržuje mesto vsaj za
silo v redu. Zdelo se mi je, kakor bi blodil
v nezavesti semtertje, in še sedaj si večkrat
predstavljam to grozno vrvenje, a ne morem
si vstvariti jasne podobe o Marziliji. Ha! to
so palače, drugačne kakor v Trstu, glavo
moraš vzdigniti precej visoko, da pogledaš
v zadnje nadstropje. Naravnost velikanska
je 25 m široka ulica Rue Cannebiere
sredotočna žila velikomestnega življenja. Po¬
nosni meščanje pravijo o njej: „Si Pariš
avait une Cannebiere, Pariš serait une petit
Marseille. 4 ' (Ako bi imel Pariz ulico Canne¬
biere, bi bil Pariz majhen Marseille). Vsako
minuto pridrči omnibus mimo, da se pelješ,

—.$> 38  <$—

kamor želiš. In prav od tu imaš odprt
pogled na morje, nad katerim se vzdiguje
na visokem hribu stoječe divno Marijino
svetišče „N o t r e Dame de la Gard  e.“
(Naša Gospa na straži). Primerjal bi jo
Trsatu nad Reko, toda Notre Dame de la
Garde ima mnogo bolj impozantno in precej
višjo lego, da se vidi na vse strani. Raz
stolp se leskeče pozlačena Marijina podoba,
proti kateri obračajo oči mornarji ne samo
pri vgodni vožnji, ampak s toliko večjim za¬
upanjem ob času viharjev. Ave maris stella!

Najstarejša in zgodovinsko najvažnejša
cerkev sv. Viktorja  stoji blizu sta¬
rega pristanišča. V katakombah kažejo grob
tistega Gospodovega prijatelja, ki je na
njegovo vsemogočno besedo četrti dan vstal
iz groba. Legenda namreč poroča, da se je
Lazar po Odrešenikovi smrti pripeljal s
svojima sestrama Marijo Magdaleno in Marto
v Marzilijo, kjer je v drugič umrl. Glede
veličastnosti pa moramo postaviti na prvo
mesto v novo-bicantinskem slogu zgrajeno
stolnico  pri morju. Ta stavba s svojimi
štirimi kupolami glasno priča o francoski
požrtovalnosti, kajti stroški za-njo so izna-


~^> 39  <£- —

šali dvajset milijonov frankov. Posvečena
je bila še-le 6 maja 1897.

Na trgu poleg stolnice stoji kamenit
spominek,  predstavljajoč duhovnika v
črnem talarju. Doli po prsih mu visi velik
križ, okoli vratu ima obešeno vrv, roke pa
drži razprostrte pred seboj. Radovednost me
žene bližje, da poizvem iz napisa pomen
nenavadne podobe. Iz žepa vzamem dnevni
zapisnik ter zabeležim besede, kakor jih
čitam na podstavku: „A Msr. de Belsunge
pour perpetuer le souvenir de sa charite te
de son devouement durant la peste, qui de-
solait Marseille en 1720.“ (V vedni spominj
č. g. de Belsunge zaradi njegove ljubezni in
požrtovalnosti, ko je razgrajoča kuga opu-
stošila Marseille 1. 1720.) Grozna bolezen je
pobrala takrat 60.000 ljudij in duhovnik
Belsunge, popolno se žrtvujoč, je oskrboval
okužen ce z dušno in telesno postrežbo. Tu
se zopet vidi, da je prava krščanska ljubezen
pripravljena vse storiti in se tudi ne vstraš 1
najhujšega, kadar potrebuje bližnji pomoči.
Kužne bolezni se še dandanes rade oglašajo
v Marseillu, zlasti v starem mestu,
kjer prebivajo rokodelci, branjevci, pomor-

—•$> 40  —

ščaki, navadni delavci, sploh nižje ljudstvo.
Vtaknil sem nos tudi v ta mestni oddelek,
a odganjal me je nazaj slab vzduh, izpuh-
tujoč iz vkajenih hiš. Celo obrazi mi niso
bili všeč; v mraku ali po noči bi bržkone
bežal proč, kolikor bi me nesle pete. Te
ozke, vmazane ulice niso samo domovanje
revščine, temveč tudi pregrehe. Ko je iz¬
bruhnila ob koncu 18 . veka francoska re¬
volucija, tedaj so se v tem kraju počenjale
grozovitosti, ki so redke v zgodovini, in
prav tukaj je razkačena druhal zagnala ono
vporno visoko pesem, katero poznamo z
imenom „Marseillaise“. V novejšem času se
nekoliko bolj skrbi za snažnost starega
mesta; podrli so nekaj hiš, da je nastala
prostorna ulica Rue de la Republique, po
kateri dohaja v notranje dele več svetlobe
in prepiha. Poleg tega odpro vsak dan tri¬
krat peteline hidrantov in spuste vodo po
tlaku, da se izplaknejo ceste ter poplavi vsa
nesnaga proti morju. Edino psom to ni po
volji, ki so dobili poprej marsikak ostanek
jedil, a sedaj jim voda vse sproti odnese.

V restavraciji sem opazoval posto¬
pača,  ki gostov niti pogledal ni, temveč

—$> 41  —

s povešenimi očmi stikoval pod stoli in mi¬
zami. Česa vendar išče, in odkod ima pra¬
vico hoditi popolno brezskrbno gori in doli ?

Z lesenimi kleščami pobira zavržene smodke,
in sicer tako spretno, kakor znajo to le
„profesionisti“ v svojem poslu. Izvedel sem
pozneje, da imajo večje gostilnice privilego-
vane nabiralce, katerim je vstop dovoljen,
da si služijo s tem delom vsakdanjega kruha.
Odpadki smodk se posuše ter pridejo kot
tabak za kajenje ali noslanje v drugi zbolj¬
šani (?) izdaji zopet konsumentom v roke.
Večji „čiki“ pa se porabijo za smodke nižje
vrste, ki so na sredi natlačene z drobižem
(štinkadore!), ostanek je zopet „čik“, in tako
gre naravno kroženje vedno naprej. Kaj, ko
bi človek vse videl in vedel!

Neka skrb me še čaka, preden odrinem
naprej: oglasiti se moram v potovalni pi¬
sarni „T o m. Cook e t Son“  zaradi voz¬
nih listkov. Dunajska firma mi je sicer oskr¬
bela vse bilijete, le onih po španskih progah
ni mogla doposlati, a sporočila je, da jih
dobim pri njenem vodstvu v Marseillu. Na
podlagi spričevala, da sem jaz tista oseba,
kateri mora dati marseillska tvrdka vozne


— ~š>  42  ■$.—

listke po španskih železnicah, odgovori agent,
da naj počakam en dan ali dva dni tukaj,
ker jih pričakuje vsak čas z Angleškega.
Rad bi še ostal, da ogledam Marseille na¬
tančneje, a daljše mudenje se ne ujema s
potovalnim načrtom, zato zahtevam kate¬
gorično, naj se mi povrne dotična že pla¬
čana svota. Jud — določne poteze so ga
izdajale kot takega -— premišljuje moj pred¬
log in ne da takoj pravega odgovora. Z
nekim cinizmom piše dalje in dalje, pa vedno
se odpirajo vrata in v komptoar dohajajo
novi prišleci, ki imajo s principalom govo¬
riti. Z vsakim se pomeni hitro, ter ga z
naglo razsodbo in z vljudnim priporočilom
kmalu odpravi, le jaz moram čakati nena¬
vadno dolgo, vsled tega imam pa priliko,
opazovati moža v njegovem delovanju. Go¬
vori v vseh običajnih jezikih: francoski,
španski, italijanski, angleški in nemški, le
ruščine nisem slišal, bržkone jo tudi lomi
za potrebo Računi jako hitro, množenje in
deljenje mu ne dela nobene težave, naj so
številke še tako velike, saj ima pero in
svinčnik, da mu ni treba preveč vbijati že
itak plešaste glave. Poleg tega je vedno



miren, nerazdražljiv, hladne krvi in krepkih
živcev, kratko: človek kakor nalašč za tako
službo. Znane so mu vse proge svetovnega
prometa, ob strani mize ima razgrnjene
zemljevide, vozne listke ti naredi za železne
in pomorske ceste vseh delov sveta. Da, se¬
mitom je prirojen nenavaden talent za vsako-
\rstno kupčijo, iz katere si kujejo bogastvo.
1 u sem spoznal, kako priprost hribovec sem
v primeri s tem izvežbanim človekom. Ob
stenah pisarne sede njegovi tajniki, ali kaj
so že, vsi pišejo in računijo, ker se gotovo
mudi z odgovorom na razna vprašanja.

Mislil sem vedno, da ima načelnik opra-
v  iti z  mojo zadevo, a na vse zadnje spoznam,
da se peča z drugimi rečmi. Tedaj ga opo¬
zorim še enkrat, naj vgodi moji prošnji, in
sedaj še le odgovori, da povrne vozne listke
v denarju. Ko pritrdim, da sem zadovoljen,
veli blagajniku, naj mi izplača 100 frankov,
krejel sem pet napoleondorov, jud mi poda
milostno roko in končan je bil „boj za
pravico. “

44  ■$_

6. Na Špansko!

Zadnje dneve pred odpotovanjem sem
živel doma v nekem nemiru, pa ne zaradi
skrbi, kako se mi bo godilo na ptujem,
temveč iz drugega vzroka. Razglasilo se je
namreč po časopisih: „1. I. odrine v krat¬
kem na Špansko“ — jaz pa le nisem hotel
■odriniti. Čakal sem bolj hladnega vremena,
kajti pariti se po južnih krajih v naj hujši
vročini meseca junija ali julija bi ne bila
prijetna zabava. A znanci mi niso dali po¬
koja; kamor sem se prikazal, zdelo se je,
da gledajo le mene, češ: Bogve, ali se je
že vrnil nazaj, ali je morebiti kar doma
ostal ?

V Ljubljani me sreča na Mestnem trgu
prijatelj ter me pozdravi z vprašanjem:

„Si že šel, ali boš šele šel?“

„Kam?“

„No kam, na Španskor“

Pri Ferlincu me dobi tisti Ivanov, ki
vsako reč izve, in prve besede so:

»Si že bil, ali še nisi bil?“

„Kje ?“

„No kje, na Španskem ?“

45  <£_

Sedaj imam pa že dovolj! Kmalu bodete
slišali, kje se nahajam. Dozorel mi je trden
sklep, da povežem prej ko mogoče popotno
culico ter da sploh nikamor ne grem več,
preden se ne vrnem na Kranjsko nazaj. In

že sem v Marseillu — le pogumno
naprej!

Ko mi je jud dal tistih sto frankov,
sem imel precej ložje srce. Akopram nimam
plačane vožnje po španskih progah, dobil sem
vsaj svoto povrnjeno, vozni listki se pa
lahko dobijo na vsaki postaji, da je le
denar.

Pri mestu A r 1 e s se prepeljemo čez
reko Rodan (Rhone); vožnja gre ob bonskem
zalivu naprej skozi Monpellier, Cette
in Narbonne,  pozno v noč dojdemo v
R e r p i g n a n, slednjič smo na prvi španski
postaji P o r t b o u. Sedaj bom torej gledal
deželo, ki nosi nekak poetišk značaj na
sebi, deželo, katero so nam vedno slikali v
skrivnostni zavesi, videl bom oni veliki pol¬
otok, ki je obdan od vseh strani z morjem
ter po mogočnem zidu Pirenej ločen od
Evrope. Špansko kraljestvo ima s konti¬
nentom le dvojno železniško zvezo po suhem,

-< 8 > 46  <$—

to ste progi ob atlantskem in sredozemskem
morju, tako daleč še ni prišel napredek, da
bi se glasil hlaponov pisk tudi skozi Pire¬
neje. Vsled tega nam že izraz „špansko“
pomeni neznano reč in še celo pri najbližjih
sosedih Francozih se čuje pregovor: „Faire
de chateaux en Espagne“ (zidati zračne gra¬
dove v Španiji). Pa ne samo krajevno raz¬
merje, še večjo razliko je vtisnila Špancem
zgodovinska preteklost. Znano je, da so vla¬
dali Arabci  veliko stoletij (711-1492) v
teh provincijah, ki imajo vže zaradi zemlje¬
pisne lege, še bolj pa po svojih nekdanjih
gospodarjih orientalski značaj. Polmesec si
je zasužnil deželo 1. 711, premagavši za-
padne Gote v hudi bitki pri Xeres de la
Frontera  v Andaluziji. Goti so izgubili
v vojski svojega kralja Roderiha, in le
majhen del je vbežal v severne pokrajine
kantabriških gora. S tega skritega stališča
so v raznih bojih napadali vsiljene Mavre,
pridobivali polagoma izgubljeno posestvo
nazaj, rešili krščansko vero, vzeli sovraž¬
niku zadnjo postojanko v Granadi  leta
1492, ter si po preteku 781 let priborili po¬
polno svobodo.

—$• 47  <$—

V Portbou me je čakalo nekoliko sit¬
nosti pri postajni blagajni. Vzel sem listek
tretjega razreda (de la tercera) do Barcelone
in vstopil v pripravljeni vlak. A tukaj vidim
večjo eleganco, kakor je navadna v tretjem
razredu, kmalu pride tudi sprevodnik z
opomnjo, da ima ta vlak le vozove prvega
razreda (de la primera). Hitim nazaj k bla¬
gajni ter dodam še toliko, da iznaša voznina
od Portbou do Barcelone 23 pesčt za prime¬
roma kratko črto, ki se prevozi v štirih
u rah od 3 - 36 do 7-23 zjutraj. Lahko bi bil
ostal v Portbou do poldneva in se peljal
boljši kup, a ker pravijo, da je „čas denar“,
n isem hotel čakati.

Železnica se vedno bolj oddaljuje od
morja. V nočni tmini drdrajo kolesa dalje
in dalje; kako lahko bi se primerila kaka
nesreča, saj ni treba posebnega vzroka, in
Pripeljem se v vso drugačno deželo nego je
''Španija. Mala pomota, recimo nepravi signal,
napačno stališče menjalnikov ali kak drug
slučaj, na katerega ni nihče mislil, in potem
gorje! Media vita in morte sumus — v sredi
ziv ljenja smo v smrti. Toda izšlo se je brez

nezgode.


Ker zaradi vnanje temote ne morem
opazovati okolice, vsujem ves španski drobiž
v klobuk, da se seznanim s ptujim denarjem.
Poleg srebrnih peset, ki veljajo nekaj manj
kot naše krone, imam največ bakrenih pe-
nezev, večjim pravijo perro grande, manjšim
perro chico (veliki in mali pes). Sprevod¬
niku, temnokožcu s črnimi brkami, se je
čudno zdelo, ko vidi toliko denarja v klo¬
buku; morebiti je imel slutnjo, da pridem s
kakega ponočnega ropa, in bržkone je bil
on vzrok, da me je v Barceloni zasledila
policija.

Tu moram opomniti, da roparji v boljši
ali slabši obleki še dandanes niso kaka
redka prikazen v Španiji; ob vladanju kralja
Karola III. (1759—1788) jih je bilo še to¬
liko, da se niso mogli razločiti od drugih
ljudi. Preganjali so jih na vse načine, toda
oslabela Španija ni imela toliko moči, da bi
jim bila kos. Razna sredstva, s katerimi jim
je mislila priti do živega, so se izkazala
navadno brezvspešna, in tolovajstvo se je
bujno razvijalo naprej, da je postajalo vedno
bolj domače ter dobilo skoro idilično lice.
Izdala se je postava, da ne sme noben mo-

— 49  —

žak nositi plašča ali dolge suknje, ker se
pod tako obleko lahko skriva orožje. Kogar
so zasačili policaji, da se ni ravnal po tej
prepovedi, vgrabili so ga ter mu pristrigli
škrice. Originalno sredstvo sicer, a zlu ni
segalo do korenine. V starih časih pa, ko
je skrbela država še manj za občno varstvo,
so vstanovili meščani sami društvo „la santa
hermandad“ t. j. sveta bratovščina. Najeli
so stražnike, ki so na velikih cestah prežali
na razbojnike. Sedaj ni več tako hudo, a s
poštnimi vlaki se po samotnih krajih še
vedno vozijo oboroženi čuvaji (guardia civil).

V F i g u e r a s se je začelo daniti, v
G e r o n i pa pokaže vzhajajoče solnce svoje
prijazno obličje. Mesto stoji na mali višini,
katero nadvladuje škofijska cerkev s pira¬
midalnim stolpom, čudno, da mu manjka
zgornjega ošpičenega konca. Leno teče pod
zidovjem voda Ter, nad katero se vzdigujejo
hiše navpik, kakor bi bile zidane ena na
drugi. Od tu dalje je lepo obdelano polje,
ob mejah se vidijo pinije in neke čudne
vrste borovci. Široko dolino obdaja gorovje,
a smreke ni opaziti nikjer, sploh je drevje,
izvzemši brezo, vse drugače kakor pri nas.

4

t

_^> 50  <$>-

Na griču raztegnjeno mestece Hostalrich
s tremi okroglimi stolpi in s plitvimi stre¬
hami ima prav španski značaj, višje stoječa
razrušena trdnjava pa spominja, da so bili
nekdaj tod okoli bolj viharni časi. Tropi
majhenih rujavih ovac beže pred brizgajočim
strojem, a kmalu tišči živalica zopet glave
v travo, ki je vsa osmojena po vročini.

Žive duše ni v vagon, da-si sem se ve¬
selil že naprej, kako bom občeval z na¬
rodom. Toda kdo se bo peljal v prvem raz¬
redu, kjer ne dobim drugih tovarišev, kakor
imovito gospodo, ki potuje iz ene dežele v
drugo ter se vozi le na večjo daljavo zaradi
kupčije ali za kratek čas. Španskega kmeta
gotovo ne dobim tukaj in vže zato poiščem
v prihodnje onih prostorov, kjer pridem v
dotiko s priprostimi ljudmi — domačini.
Nekoliko živahnejše jev Granollers-u,
kjer se snide z našo progo ona, ki pripelje
iz mesta V i c h pod Pirenejami. Dečki se
obešajo po vozovih, ponujajoči skozi okna
časopise. Obleke nimajo druge na sebi kakor
hlače in čez nje dolgo sivo srajco, prepa-
sano z vrvico, kar se jim prilega prav dobro.
Okolica je vedno bolj obljudena, in vse kaže,


_<g> 51

da se približuje Barcelona,  glavno mesto
Katalunije, a h kratu naj večje trgovsko in
obrtnijsko mesto Španije. Na predzadnji po¬
staji vstopi v voz agent hotela „Ambos
mundos“ ter razmeče po sedežih priporočilo
svojega gostišča

Sedaj, prijatelj, pa pride tisti čas, ko
stopiš med popolno neznan narod, o katerem
si pač čital marsikaj, toda videl ga še ni¬
koli; tudi jezik bo treba obračati drugače.
Da bi mi španščina  ne bila preveč
španska, proučaval sem jo pol leta ter si
prisvojil vse običajne izraze, katere potre¬
buje ptujec v gostilni, v prodajalnici, na že¬
leznici in drugod. Mislil sem, da že znam
nekaj, a ko je bilo treba rabiti to znanje,
mi je predla zelo trda. Vsak jezik, ako se
mu hočeš dobro privaditi, zahteva mnogo
pismene in ustmene vaje, brez tega se ne
doseže veliko. Koliko smo trpeli z nem¬
ščino! Vže od mladih nog so nas vzgajali
v njej, pa še sedaj dela tuintam sitnosti.
Španščina seveda ni tako težavna, osobito
za takega ne, ki zna latinsko, vendar si jo
prilastiš le z velikim trudom. Veselje se hitro
dobi do nje zaradi blagoglasja: mehkega iz-

4®

—^> 52  <§,—

govora, prijetnih končnic na o s in as ter
zaradi lahke izreke. Določno kakor naš č
se izgovarja ch n. pr. muchacho = mučačo
(deček). Črka j se glasi vedno kot naš ostri
h n. pr. reloj — reloh (ura), bajo = baho
(nizek).

S posebnim povdarkom izgovarja Spa¬
nec r, da se čuje kakor podvojen n. pr.
caro = karro (drag), amčr = amčrr (lju¬
bezen). Ako ima beseda več zlogov, je naglas
vedno na predzadnjem zlogu n. pr.: „La lite¬
ratura espanola tiene muchas bellezas y
escelentes ob ras en todos los ramos de
ciencias y artes.“ (Špansko slovstvo ima
veliko lepot in odličnih del iz vseh strok
znanosti in umetnije.), Če se naglas ne ravna
po tem pravilu, dobi beseda zaznamovan
akcent na dotičnem zlogu. Umevno je po
sebi, da španščino ložje razumeš na papirju,
kakor če jo čuješ med ljudstvom. Tu vpliva
pred vsem narečje, posebno katalunjski dia¬
lekt, katerega še prebivalci južnih provincij
malo razumijo, težavo dela hitra govorica,
kateri ptujec ne more slediti tako naglo in
ostane zato mnogokrat na cedilu. Druzih
jezikov pa Spanec navadno ne zna; redki


so, ki govore francosko ali laško, o nem¬
ščini nimajo niti pojma

Pri tej priliki moram oipeniti, da sem
zadnjo nemško govorico slišal v Pontablju
na avstrijsko-italijanski meji. Revež bi bil,
kdor bi se zanašal na to, da zna nemški, in
naravnost laž je opomin, s katerim so nas
svoje dni spodbujali k učenju tega jezika,
češ: učite se nemščine, ker z njo bote prišli
po celem svetu. Tak „švindel“ more trositi
le tisti, ki je še bore malo sveta videl. Po
Italijanskem čuješ samo laščino, po Spa-
njolskem samo španščino, po Francoskem
samo francoščino itd. Le v prodajalnici ka¬
kega velikega mesta znaš dobiti trgovskega
pomočnika, ki bi ti dal nemški odgovor na
nemško vprašanje, ali pa v hotelu kakega
natakarja, katerega je gospodar nalašč na¬
ročil iz „rajha“, da govori z Nemci, ki imajo
— kakor znano — nenavadno slab talent
za proučavanje ptujih jezikov. Tako se čita
o nekem profesorju, da je na potovanju vsa¬
kega ptujca, s katerim je imel opraviti,
vprašal: „Sprechen Sie deutsch?“ A mož je
bil v večni zadregi, videč, da ga nikjer ne
razumijo. In takih nemških profesorjev-uče-

54 sr¬

njakov (?) je jako veliko. Ravno zato ne
morejo Slovanov, ker se jim zdi naš jezik
pretežaven, prav za prav je pa le njihova
glava pretrda, da bi se mu priučili.

Ako želiš torej hoditi po Španiji, na¬
vadi se vsaj najbolj potrebnih izrazov, sicer
boš potoval kakor mutec okoli. Vpraševali
te bodo mimično, česa želiš, ter se ti vrh
tega še smejali, ko jim boš odgovarjal le z
vnanjimi znamenji. Tu spoznava človek, kako
občutna kazen je bila zmešnjava jezikov pri
zidanju babilonskega stolpa, in kako velik
dar je dar — govora.

7. Glavno mesto Katalunije

„En sitio y en belleza linica !£  — tako
hvali Cervantes Barcelono;  domačini
jo slave kot najlepše mesto na svetu, in
znani nemški pisatelj Alban Stolz, ki je po¬
toval že 1. 1850 po Španiji, pravi, da ni mo¬
goče izraziti s črkami njene krasote. Čemu
bi jo poviševal še jaz ?

Prva pot s kolodvora mi je bila v hotel
„internacional“. Iznenaden stopam ob lahnem
pljuskanju morskih valov skozi drevored


—$> 55  <$>-

mogočnih palm, kakor bi se izprehajal v
jutrovi deželi. Radovedno gledam ta čisto
novi svet, ljudstvo pa gleda mene in marsi¬
kdo se obrne celo nazaj, češ: Odkod bi bil
ta človek, iz našega kraja ni, gotovo mora
biti daleč doma.

Mlad fakin,  katerega sem najel za
nošnjo prtljage, koraka pred menoj, na ti¬
hem se veseleč, da je dobil zopet enega v
svojo oblast. In res! Za četrturni trud mi je
računil toliko, kolikor zasluži dober delavec
celi dan Oporekal sem mu, da je to „demasi-
ado caro“ (preveč drago), a „gavnar“ odgo¬
varja tako predrzno in glasno, da spravi vse
markerje in hišine skupaj, ki poslušajo, ka-
košen prepir je med nama. Kaj hočem, naj¬
boljša je častna kapitulacija. A še potem,
ko sem plačal zahtevano svoto, je metal pe-
sčte po kamenitem tlaku, da jih poskusi, ali
imajo žvenk po srebru. Tu sem se prepričal
z lastnimi očmi, o čemur so mi pripovedali
že poprej, da je špansko srebro na zelo
slabem glasu. Tudi po prodajalmcah so ogle¬
dovali vsako pesčto, ali je prava ali ne.
Celo železniški uradniki goljufajo ptujce na
kolodvorih, da jim dajejo ničvredni denar.

56  <£_

Glede postreščekov in fijakarjev pa pri¬
pomnim še enkrat: Pogodi se ž njimi „a
priori“, da se obvaruješ škode. Najboljše je,
da se vsedeš na postaji v omnibus ter se
pripelješ v stanovanje dotičnega hotela.

Minulo noč nisem zatisnil očesa, kljub
temu ni čutiti posebne vtrujenosti. Umijem
se in preoblečem, pa je vse dobro, toda no¬
vega „durchmarscha“ bi ne mogel prenesti
več. Takoj se podam v najbolj znamenito
ulico Ra m bi a, ki se razteguje v meridi-
anski legi od morskega pristanišča do se¬
vernih predmestij v daljavi 2 '/ 2  kilometra.
Razdeljena je v pet delov, katerih vsak ima
svoje ime (de Estudios, Canaletas, del Centro,
s. Monica in s. Josč). Tu se izprehajam pod
košatimi platani, kjer je od jutra do večera
polno ljudstva; nekateri gredo po opravkih,
drugi čakajo dela, preganjajo dolgčas ali
iščejo zabave. Naj omenim nekaj uličnih
prizorov ter pokažem nekatere mestne
tipe.

Ob voglih hiš čakajo prodajalci sreček,
vihteči papirčke po zraku in na ves glas
hvaleči svojo robo; med njihovo vpitje se
meša klic dečka, ki ti pomoli časnik prav

— 57  —

pred oči in zaškriplje z zobmi, ako ga ne
kupiš. Pri prodaji časopisov mora biti dober
dobiček, kajti v kavarnah ni nikjer berila,
časnik si moraš kupiti sam, ako ga hočeš
čitati. V naših krajih je te reči v izobilju,
ni treba druzega, kakor da se stegneš na
steno, ali posežeš na bilijardno mizo in
izbereš „leibjournal“, a tukaj ne dobiš ničesa.

Od daleč se začuje glas malih zvon¬
cev, in kmalu pride iz stranske ulice čeda
koz. Pastirja v običajnih opankah priženeta
deloma rogato, deloma mulasto drobnico;
eden gre pred njo, drugi jo poganja, vsta¬
vljata se pred hišami ter namolzeta mleka,
kolikor se ga zahteva; pač pristen „argu-
mentum ad hominem", da je mleko res ne¬
popačeno.

Kot prijatelj tisti domači živali, ki
spremlja človeka po vsem svetu, ki je znana
zaradi neomahljive zvestobe do gospodarja,
ki se drži prav tako rada reveža kakor bo¬
gatina, da le dobi potrebne hrane, sem stal
dalj časa pri prodajalcu mladih psičkov.
Gospodar jih je imel otvezene na verižici,
bili so beli in črno-progasti ter si s cvi¬
ljenjem iskali prostosti, a dva sta bila kmalu

— 3 > 58

prodana saj tri pesete za enega ni tako vi¬
soka cena; tudi jaz bi bil rad enega vzel
za spomin, ako bi ga imel kam spraviti.

Pohajkujoč dalje pridem do oddelka s.
Josč, kjer prodajajo cvetlice. Kako prijeten
duh veje tod okoli! Mlade senorite ogledu¬
jejo in kritikujejo dišečo izložbo, med njimi
je videti domišljav „gigerl“, ki si pripenja
svež šopek k suknji, v bližini pa stoji ogoren
cigan, zavit v klasičnih cunjah južnih pre¬
bivalcev. Cvetlice mu menda niso dosti mar,
pač pa premišljuje, kje bi se dobilo kaj gor¬
kega za želodec. Prosijakov — teh se ne
manjka nikjer, a tako očitnih z lepo ne
kakor tukaj. Dobro bi bilo, ako bi nosil
človek „perro chico“ ali „perro grande"
kar v roki, da bi ne bilo treba vedno segati
v denarnico po drobiž. .Saj bi že rad kaj
podaril, toda mudi se naprej, na ulici se
vstavljati in iskati po žepih pa ni kaj prijetno.

Med množico vidim pohabljenega mla¬
dega fanta, plazečega se po kolenih. No, to
ni ničesa posebnega, saj se dobijo taki siro¬
maki tudi drugod, redkokrat sicer, pa vendar
dobijo se. Zanimalo me je nekaj drugega
pri tem revežu. V otročjem vozičku ima

— 59  —

namreč vpreženega psa najmanjše vrste, kar
vzbuja občno pozornost. Oba imata okoli
sebe mnogo gledalcev, ki mil ujej o mladega
pohabljenca, mu dele miloščino ter se za¬
bavajo nad njegovim zvestim prijateljem,
ki deli žalostno osodo s svojim gospo¬
darjem.

Iz Ramble pridem skozi ozke ulice v
središče Barcelone. Pred menoj stoji gotska
stolnica sv. Evlalije,  ki ima naj¬
višjo lego v mestu, celih 18  m  nad morjem.
Skoda, ker je tako stisnjena med hišami, da
se težko ogleda njena lepa vnanjost. Spom¬
nim se tistega dneva, ko je odkritelj novega
sveta Cristčbal Colčn  na povratku v
domovino prišel v Barcelono, da sporoči o
svojem čudovitem potovanju kralju Ferdi¬
nandu Katoliškemu in kraljici Izabeli, biva¬
jočima prav takrat v tem mestu. Vse je
vrelo skupaj, da vidi moža, katerega so imeli
poprej za „prismuknjenega“, a sedaj za tako
slavnega, da se ga niso mogli dovolj na¬
gledati.

V slovesnem sprevodu so nosili pred
njim tiste čudne reči, katere je dobil pri
divjakih, in v nepopisni radosti se podajo

-~$> 60

skupno v cerkev sv. Evlalije, da zapojo
zahvalno pesem. Prav skozi ta veličastni
portal, kamor je spremljala navdušena mno¬
žica Kolumba, sem vstopil po preteku dobrih
štirih stoletij sedaj jaz — neznaten človek,
jaz — nepomembna stvarica, ki se izgubim
kot prah v svetovni zgodovini.

Cerkev je temna, kakor jih je veliko v
Španiji, da ima ptujec pri vhodu neko ne¬
prijetno čutilo, ker se oko, poprej v vnanji
svetlobi, le počasi privadi skrivnostnemu
mraku. Gotovo so delali cerkve nalašč tako
temne z namenom, da bi prišlec pozabil vse
posvetno ter na svetem kraju zbral svoje
misli v pobožni molitvi. Med stebri srednje
ladije je vzidan čveterovoglat podolgast kor,
pa tako, da se pride lahko ob vseh štirih
straneh okoli njega. Vnanje stene bi bile
seveda dolgočasne, ako bi stale prazne, zato
so okrašene z raznimi slikami in kipi, a
človek mora imeti za natančneje opazovanje
teh spominkov pri slabi razsvetljavi jako
dobro oko in veliko potrpežljivost, da vse
razume, kar vidi. Sicer se pa ravno vsled
tega, ker zavzema kor v ladiji veliko pro¬
stora in tvori pravzaprav samostojno stavbo

-<$> 61

v sredi cerkve, izgublja splošen pregled
(perspektiva), da skupna zidava ne dela tako
mogočnega vtisa, kakor ga delajo velike
cerkve s popolno odprto srednjo ladijo.

Rad bi bil stopil naprej, toda cerkveni
služabniki so imeli zastražen prostor, ker
so duhovniki  opravljali dnevnice. Sredi
kora so stojala, na katerih leže velikanske
obredne knjige s tolstimi črkami; prenašanje
tako mogočnih foliantov bi še odrašenemu
delalo preglavico, pa menda jih sploh ne
prenašajo, ako se rabijo le v koru. Po do¬
vršenih molitvah vstopijo vikarji na obe
strani in mimo njih odhajajo kanoniki eden
za drugim iz cerkve. Menda so se vrstili
po dostojanstvu, le tega ne vem, kateri imajo
mogočnejšo besedo v kapitulu: ali prvi ali
zadnji. Mladega ni bilo nobenega med njimi,
vsem se poznajo leta, osiveli lasje in golice
na glavi. Nekaterim se vidi, da že težko pre¬
našajo pezo življenja, nekateri sicer še niso
starčki, pa vendar ne več dale.č od tega ča¬
stitega naslova. To je tudi popolnoma prav,
kajti gospodom, ki imajo veljavo v konzi-
storiju in vplivajo z glasovanjem na osodo
takozvane „nižje“ duhovščine, se pač spo-

- 3 > 62  <£—

dobi, da so že sami kaj poskusili in trpeli
v svojem stanu. Čudno se mi je zdelo samo
to, da imajo korarji pri vsaki stolnici dru¬
gačno obleko, povsod se vidi kak razloček,
edini so si le v tem, da se nosijo vsi izvan-
redno sijajno. Tu se spomnim svojih otroških
let, ko so me mati prvič pripeljali v ljub¬
ljanske šole. Bila sva ob devetih pri ko-
rarski maši in iz cerkve grede vprašam
mater: „Ali so to vsi škofje, ki so sedeli
za oltarjem, ker imajo tako lepo rudečo
obleko?"

O, kaj mi pomaga vsa čast, ako nimam več
mladosti! Morebiti sem lepši zaradi obleke,
toda na obrazu zarisanih letnic mi ne izbriše
nobeno lepotičje več. Tako sem si mislil,
ko je odšel zadnji dostojanstvenik, brisoč z
šumečim talarjem prah cerkvenega tlaka.

Tem možem je že pre ekel najlepši del
življenja, blaženega časa veselih mladih dni
ne morejo priklicati več nazaj, nasprotno
pa jih spominja marsikatera težava neiz¬
ogibne prijateljice, ki se jim pridruži prej
ali slej, da jih spremi v boljšo deželo.

Glavne reči sem omenil o Barceloni,
toda sedaj tudi ne smem pozabiti zgodbice,

-<$> 63  <^-

ki se mi je primerila, ko sem iskal tukaj
meč sv. Ignacija Lojolana

Krasno jutro je. Nikjer sapice, na viš¬
njevem nebeškem oboku nobenega oblaka,
tudi morje ne zaganja valov, vse tiho in
skoro izmrlo. Pač je hrumelo skoro vso
noč, raznašalci časopisov so kričali do 12.
ure in tramvaji ropotali semtertje, a potih¬
nilo je vrščenje proti jutru. Za silo pokrepčan
se dvignem z ležišča ter stopam iz vesti-
bula „Hotel internacional 4 ' na prostorne ulice.
Tu vidim veliko ljudstva, ki nima drugega
stanovanja kakor trde klopi pod košatimi
platani in palmami glasovitega drevoreda v
Rambli. Nekateri si ob jutranjem svitu ma-
nejo oči, drugi pa še dremljejo v sladkem
počitku pod milim nebom. Ondi vleče mož
iz svoje skromne krošinje krtače za sna-
ženje obutve, tu gleda fakin okoli sebe, kje
vlovi kakega zgodnjega ptujca, da mu po¬
streže in da ga tudi oslepari, ako bo mogoče.

Pot me privede do cerkve.. „Nu estra
Senora de Belčn,  katero so nekdaj
posedovali jezuitje. Pred glavnim vhodom
sedč reveži proseči miloščine. Vsak ima na
prsih tablico, na kateri se bere, koliko let

64

je že bolehen, da si ne more sam prislužiti
živeža. Blizu velikih vrat je ob notranji
evangeljski strani oltar s Kristom na križu.
Ljudstvo mu pobožno poljublja noge in ve¬
liko sveč gori na okoli. Sicer pa je pro¬
storna cerkev, zgrajena v renesanškem slogu,
večinoma prazna. V žagradu dobim dva
dečka-strežnika, ki začudeno gledata nezna¬
nega človeka, priletni cerkvenec pa dremlje
na stolu. Povem mu, da bi želel maševati,
toda odvrne mi neprijazno, da moram pro¬
siti župnika dovoljenja.

Tačas pride mlad duhovnik in si zapali
smodčico v sobi poleg žagrada. Vprašam
ga, je li shranjen tu meč sv. Ignacija Lojo-
lanskega ? Ta ne vč ničesa o tej reči, a jaz
ne morem umeti, kako bi mogla biti tako
imenitna starina domačinu neznana. Kmalu
potem vstopi župnik, krepak mož rujavih
kratkih las in z bliščečimi z zlatom obrob¬
ljenimi očali. Počasi in glasno čita spriče¬
valo ljubljanskega škofijstva: „Antonius

Bonaventura, princeps-episcopus Labacensis,
omnibus et singulis . . . .“ Slednjič iz-
pregovori, zavedajoč se svoje duhovske
oblasti:

-3> 65

„V naši škofiji in tudi drugod po Špan¬
skem imamo strog ukaz, da ne smemo biti
brez sutane. Dovoljenja seveda ne morem
odreči; ker pa nimate talarja, ne bote ma¬
ševali v cerkvi, ampak v kapelici za velikim
oltarjem “

Napravljen v zmečkano in ponošeno
obleko odidem s strežajem v zaduhlo ka¬
pelo, kjer naju ni motila živa duša. Tudi
perilo, ki se rabi pri kelihu, je bilo tako
zanemarjeno, da nisem še videl sličnega
nikjer.

Med temi štirimi stenami in v na¬
vzočnosti edinega strežnika je bila istinita
»missa privata.“ Pri povratku mi odda
župnik spričevalo nazaj z zapisano sledečo
opazko:

Hoy, dia de la peden, ha celebrado en
esta iglesia de mi cargo.

Barcelona 10 de Agosto de 1900.

Antonio Labor, par.

Naj je mož podpisan s polnim imenom,
saj ničesa nečastnega ne poročam o njem,
sicer mu pa te vrstice gotovo ne pridejo
pred oči.

5

—^g> 66 —

Sedaj vprašam don Antonija, kateremn
je gotovo znano, kakošne dragocenosti ima
cerkev v svoji posesti:

„ Ali se ne hrani tu meč svetega Igna¬
cija ?“

„Da“, odgovori kratko, „lahko si ga
ogledate."

Njegov kapelan pa poprej o tem ničesa
ni vedel!

Takoj prinese cerkvenec dolg lesen za¬
bojček ter vzame iz njega orožje, zavito v
rudeči svileni vrečici, pretkani z zlatimi in
srebrnimi nitimi. Meč je en meter dolg ter
samo 2-5 cm. širok. Po vsej dolgosti ima
na vsaki strani dve zarezi, ki se izgubite
ob ošpičenem koncu. Roč je železen in 13
cm. dolg, da iznaša skupna dolžina 1'13 m.
Orožje ni težko, ker se je rabilo le za pre-
bodenje.

Ta meč si torej vrtil, vitežki Lojolan,
v boju s Francozi pri mestu Pamplona ob
jugo-zapadni strani Pirenej! Čast si si hotel
priboriti in slavno zmago, toda zadene te
sovražna krogla (1521) in odnesti te morajo
ranjenca na očetovi dom v grad Lojola. Od
tega časa te posvetna vojaška služba ne ve-

h 7 od¬

seli  več. S tem mečem prepasan si priromal
v bojevniški opravi na Montserrat, obesil
orožje na Marijin oltar in bliščečo obleko
podaril revežu, da v siromašni trdi halji po¬
svetiš nadaljno življenje časti božji. Zbral si
krog sebe več tovarišev ter postal usta-
novnik Jezusovi družbi, ki se bori še dan¬
danes „z uma s vi tlim mečem“ zoper sovraž¬
nike sv. cerkve.

Se sem držal bridko jekleno orodje v
roki, ko pride sopotnik Kremžar v zakri¬
stijo. Čakal je dolgo časa, kdaj pristopim k
oltarju, in že mislil, da se je pripetila kaka
nezgoda.

„Začul sem nek ropot" — tako začne
pripovedovati — „kakor bi bilo padlo težko
tramovje na tla. Strežniki so letali po cerkvi
in šepetali med seboj, kar me je zopet po¬
trjevalo v slutnji, da se je moralo nekaj
zgoditi “

„Ničesa hudega", mu odgovorim, „le v
cerkev me niso pustili. Čakali ste dolgo in
zaman, sedaj je vse dobro. Poglejte to ča¬
stito starino. “

Tedaj sva bila vesela oba, videča toli
drag ostanek iz davno preteklih časov.

5 *

— 68  ^—-

Nemška potovalna karavana je vpraševala
po njem L 1887 na Montserratu, pa ga ni
mogla dobiti. V opisu, ki ga je priobčil o
tem potovanju jezuit P. Kolb (Pilgerfahrt
nach Frankreich und Spanien vom 30. Aug.
bis 4. Oktob. 1887), se čita opazka: „Degen
des hi. Ignatius von Lojola nicht mehr hier.“
Meni pa ne bo prišlo iz spominja nikdar,
kdaj in kako sem iskal ter tudi našel v Bar¬
celoni meč sv. Ignacija.

8. Montserrat.

Preden sem se poslovil od Barcelone,
me je čakalo še veliko iznenadenje. Vsedel
sem se ravnokar h kosilu, ko mi sporoči
mozo (natakar), da bi rad nekdo govoril z
menoj.

„Z menoj?" ga vprašam začudeno, „saj
me tukaj nihče ne pozna.“

„Da, sporočiti imam, da Vas nekdo
čaka.“

„No — to mora biti kaj posebnega.“

Na hodniku dobim tri neznane može.
Eden me nagovori z besedami „buenos dias
senor“ (dober dan gospod) ter se predstavi

—v$> 69 <§.—

kot policijski uradnik, noseč dolgo črno
brado in prav tako suknjo; druga dva, bolj
priprosto oblečena, sta mu bila spremlje¬
valca.

Gotovo so mislili, da se jim zna slaba
goditi, zato so me počastili kar trije skupaj.
Ta je lepa, prišel sem policiji v roke.
A pogum, saj imam dobro vest, ničesa se
ni treba bati!

Umeva se po sebi, da me je stvar ven¬
dar nekoliko razburila, zato zastavim kratko
in odločno vprašanje:

„Que significa esto? Mi nombre es
Jose L.“ (Kaj to pomeni? Moje ime je
J- L.)

Uradniku podam škofijsko spričevalo,
katero je za silo razumel in ki je zadostovalo
namesto izkaza od okrajnega glavarstva.
Obrne se k detektivoma, ki nepremično gle¬
data v mene, kakor bi hotela zaslediti po
vsej sili iz potez na obrazu kak nepošten
značaj.

Potem so govorili polglasno nekaj med
seboj, česar nisem razumel, toda na vedenju
se jim je poznala zadrega, ki jo kaže človek,
ako je v kaki zmoti. Da bi dobila neljuba

--§> 70  <$>-

zadeva lepše lice, me opozori tisti s črno
brado, naj ne hodim po mestu brezskrbno
okoli, ker prihajajo pogostne tožbe, da ptujci
niso varni rokovnjačev. Naposled se vljudno
priporoči z besedami:

„Dispense Usted, que le haya molestado
tanto. Feliz viaje!“ (Oprostite, da sem Vas
tako nadlegoval. Srečno pot!)

Na to se je moral izkazati s svojim
potovalnim listom tudi moj tovariš Kremžar,
ki je bil vsled tega menda še bolj razžaljen
kot jaz.

Izvedel sicer nisem, a mislil sem, da
me je ovadil tisti sprevodnik, ki je videl
pretečeno noč na potu iz Portbou v Barce¬
lono večjo svoto denarja pri meni. Ko sem
pa pozneje čital v časopisih, da je v barce¬
lonski okolici mnogo karlistov, to je onih,
ki delujejo zoper vladajočo dinastijo za don
Karlosove naslednike, se mi zdi bolj ver¬
jetno, da je imela naju policija za skrivna
agenta karlistovske stranke. Naj bo že tako
ali tako, vsa stvar je bila jako neprijetna,
dasi je častno izpadla. Toda akoprav člo¬
vek ne pride ob dobro ime, vendar težko
dobi izgubljeno zaupanje nazaj, in rad mu


—<$> <£■—

ostane kak madež (semper aliquid haeret).
To se je lahko spoznalo iz tega, ker sva
morala že zvečer plačati stanovanje; bali so
se gotovo, da bi ne odkurila drugo jutro na
skrivnem iz hotela. Na svetu je seveda dosti
sleparjev, posebno po večjih mestih, zato so
gostilničarji bolj previdni.

Tako mi je kanila zaradi tega dogodka
kapljica grenkobe v čašo navdušenosti za
glavno mesto Katalunije. Lahko me boš raz¬
umel, da so mi pri odhodu prav iz srca šle
pesnikove besede:

Za mano ostani o mesto,
z veselo te dušo pustim . . .

Mnogo ljudstva je čakalo vlaka, ki nas
odpelje z barcelonskega kolodvora. Počasi
izginjujejo hiše iz pogleda, in ko pridemo
na prosto, je odprta proti severo - vzhodu
zopet ona dolina, po kateri smo se pripe¬
ljali s Francoskega. A današnja vožnja se
obrne na zapadno stran. Kmalu “dospemo v
tovarniško mesto S a b a d e 11, nad katerim
moli množica visokih dimnikov v zrak. To
je katalunjski Manchester. Še par postaj in
pred nami stoji razčesano skalovje, ki se

—$> 72  <^—

razteguje na precejšnjo daljavo. Njegove
oblike so podobne visokim stolpom in vit¬
kim piramidam, strmine se vzdigujejo v te¬
rasah ena nad drugo, nad njimi se vspe-
njajo zopet novi oddelki z vertikalnimi pe¬
činami, kakor bi jih bila postavila zidarjeva
roka. Sploh se opazuje pri vsej gori neka,
čudna, zelo interesantna tvorba. Sredi gore
je enako lastovičjemu gnjezdu ob skalnatih
stenah zgrajeno veliko poslopje cerkev
in samostan Montserrat.  Beseda
Montserrat pomeni toliko kakor napiljena
gora; ime je dobila od naravnih formacij, ki
so podobne zarezam pile.

V Monistrolu  izročimo kolodvor¬
skemu vratarju vso nepotrebno prtljago ter
se vsedemo v voz elektriške železnice-zobače
(el ferrocarril de cremallera), ki nas bo po¬
tegnila navzgor. Kako zložno se potuje dan¬
danes! Ni treba druzega, kakor da se pre¬
sedeš, pa te odpošljejo kamor hočeš. A to
ni nobeno potovanje več v pravem pomenu,
ampak navadna ekspedicija živega blaga iz
enega kraja v drug kraj. To ni več romanje
s sragami na obrazu, z rožnim vencem v
roki ali celo z žulji na nogah, to je zabaven

--$> 73 <&—

izlet, pri katerem počivaš na mehki naslo¬
njači, zreš skozi okno in nastavljaš daljno¬
gled na -oči. Kak napredek!

Cesta se spušča najprej v dolino, katero
namaka počasni in kalni Llobregat,
ki ima svoj začetek pod Pirenejami, konec
pa v sredozemskem morju. Železen most
nas prestavi z levega na desni breg, poleg
katerega poganja visoko bičevje iz močvirne
zemlje.

Na postaji mesteca Monistrol dobimo
požirek mlačne limonade, potem pa odri¬
nemo v strmino — bilo je ravno poldne —
ter se vozimo še 40 minut do cerkve. To
nad vse zanimivo gorsko železnico so zgra¬
dili Španci 1. 1892, slaveči 4001etnico, odkar
je bila najdena Amerika in odkar so šli iz
montserratskega samostana prvi oznanjevalci
krščanske vere med indijanske divjake. Že¬
leznica je dolga 7800 m. ter se vije med iz
klesanimi soteskami navkreber (10—15%.)
Postaje so tri: prva pri kolodvoru Monistrol,
druga poleg mesteca Monistrol in tretja pod
cerkvijo Montserrat. Vsa vožnja sem in tje
(ida y vuelta) stane 4 pesete in 65 centimov;
vlak vozi 4krat na dan gori in doli ter po-

- 3 » 74  <$>-

trebuje eno uro navzgor in eno navzdol.
Kdor se prvič pelje po tej poti, ga obide
neka groza, kajti nad seboj vidi navpične
stene, pod seboj pa visoke nasipe in pre¬
pade, toda počasi ga mine strah, ker se
vspenja stroj brez vsakega sunka naprej.
Grozen slučaj bi bil seveda, ako bi se me¬
hanizem bistveno poškodoval, a tako strašna
ponesrečba je zelo neverjetna, ker so var¬
stvene naprave toliko zanesljive, da se ne
zgodi lahko kaka nezgoda. Že gosti zobci,
ki se vlečejo sredi tira, so popotniku neka
tolažba.

Vlak, ki je sestavljen iz stroja in dveh
vozov, namreč ne more zdrčati nazaj, ker
bi se sicer vjel in obtičal v močnem zo¬
bovju.

Pač bi bil rajše korakal po lepi cesti,
ki je izpeljana v dolgih serpentinah proti
vrhu. Kolikokrat bi bil postal, se oziral v
dolino nazaj in si natančneje ogledal vso
okolico, toda za pešhojo ni bilo časa.

Spolnila se mi je torej želja, katero sem
imel že dalj časa, da obiščem tisto Mari¬
jino cerkev,  ki velja kot najbolj zna¬
menita v vsej Španiji. Knjižica, katero sem

——

prinesel z Montserrata za spomin s seboj,
se začenja z besedami: „Quien no te co-
noce ? y el que, siquiera una vez te ha vi-
sitado, podra de ti olvidarse? el trono mas
sublime de la Reina de cielos y tierra. Tu,
la Madre de Dios, čres la Abogada de los
hombres, Madona de las batallas, Virgen de
las victorias, Perla de Cataluna. Te venera
con profundo respeto el piadoso peregrino,
Te pronuncia con entusiasmo el turista."
(Kdo te ne pozna? in kdo, ki te je enkrat
obiskal, bi te mogel pozabiti ? ti visoki
prestol kraljice nebes in zemlje. Ti, mati
božja, si pomočnica ljudstva, zavetnica v
vojskah, devica v zmagah, biser Katalu-
nije. Tebe časti s posebnim spoštovanjem
pobožni romar, Tebe slavi z navdušenjem
popotnik.)

Ko so prihruli v začetku 8. veka Mavri
na Špansko, sta skrila barcelonski škof Peter
in gotski knez Erigonij Marijino podobo v
neko votlino Montserrata, kjer je bila shra¬
njena do 1. 880. Z veliko slovesnostjo so jo
hoteli prenesti v bližnje mesto Manresa, toda
niso je mogli — tako pripoveduje legenda
—. spraviti z dosedanjega kraja. O tej ču-

—76  <£—

doviti dogodbi poroča ohranjeni napis z be¬
sedami: „Aqui se hizo immdvil la santa
Imagen.“ (Tukaj se ni dala premakniti sv.
podoba.)

Sezidali so torej v montserratskem
skalovju najprej manjšo cerkev in poleg nje
benediktinski samostan. Sedanje veli¬
častno svetišče  pa je bilo zgrajeno
ob času opata Garriga od 1560 do 1592.
Dolgo je 68, široko 29, visoko 33 metrov.
Poleg glavnega se nahaja na obeh straneh
ladije dvanajst manjših oltarjev. Pred cer¬
kvijo je velik obzidan prostor, podprt s
čveterovoglatimi stebri. Po hodnikih sem
čital imena svetnikov, ki so prišli na Mont-
serrat počastit preblaženo Devico ter tukaj
manj ali dalj časa prebivali v celicah (apo-
sentos). Zabeležil sem imena: sv. Izidor, sv.
Fulgencij, sv. Benito, sv. Milan, sv. Ludo-
vik, sv. Leonard de Porto Mauritio, sv.
Frančišek Borgia, sv. Alojzij Goncaga, sv.
Florentina in sv. Terezija.

Zanimivi ste posebno dve kameniti
plošči, vzidani v steni.

Prva ima napis: Hic s. Petrus No-
lascus voto visitandi B. M. Virginem se

-<S> 77  o—

exsolmt , ubi crebro devoteque orans
primo ignes condendae religionis hausit
et posiea, cum ei gratiosissima Virgo
Barcinonae apparuit, ordinem redimendi
captivos ex Saracenorum potestate in¬
stituti anno 1218.  (Tu je spolnil sv. Peter
Nolask obljubo ter obiskal preblaženo De¬
vico, kjer se mu v pogostni in pobožni mo •
litvi obudi namen, da vpelje nov red. Ko se
mu potem v Barceloni prikaže premilostna
Devica, vstanovi red za odkup sužnjev iz
turške oblasti 1. 1218.)

Na drugi plošči berem: 5. Ignatius a
Loyola hic multa preče fletuque Deo s.
Virginique se devovit, hic tamquam
armis spiritualibus sacco se muniens
pernoctavit et hinc ad societatem Jesu
fundandam prodiit anno 1522.  (Sv. Igna¬
cij Lojolan se je tukaj v obilnih molitvah
in solzah posvetil Bogu in sv. Devici, prečul
noči z duhovnim orožjem, oblečpn v raše-
vini, ter se odtod podal 1. 1522, da vstanovi
Jezusovo družbo.)

Pri ogledovanju omenjenih spominkov
se mi pridruži špansk duhovnik,  ka¬
terega sem že poprej videl sedečega na

_ 4 > 78  <$>-

nizkem zidu pred cerkvijo Spremljal me je
ob vnanjih samostanskih stenah in mi pomagal
citati napise, toda na vsem njegovem vedenju
se je opazila neka otožnost. Ta nezdrava
barva obraza, te skoro bridke poteze okoli
ust, da so me zadele v dno srca, to rahlo
govorjenje brez vneme, to kalno oko brez
živahnosti, to počasno kretanje še ne sta¬
rega moža: — vse mi svedoči, da imam
pred seboj človeka nenavadnega duševnega
stanja. Mogoče, da je zaradi neprijetnih sku¬
šenj, ki so vsakemu odmerjene v razni ka¬
kovosti in velikosti, spoznal hudobijo sveta,
s katerim noče imeti nadalje nobene zveze
več; mogoče pa tudi, da mu je iz vzvišenih
nagibov zamrlo vsako posvetno čutilo/enako
svetnikom, ki so tolikokrat obiskovali ta
slavnoznani kraj.

A časi, kojebil Montserrat
na vrhuncu sijaja, so že davno
m i n o 1 i,  izginilo je bogastvo, katero je
posedovala cerkev, skrčilo se je število nje¬
nih varuhov — sinov svetega Benedikta, in
bržkone tudi romarji ne dohajajo več v tako
gostih trumah kakor nekdaj. Veliki oltar,
lesketajoč se v onih časih v zlatu, srebru

_vg> 79 <&~

in biserih, nima sedaj, da-si še vedno krasan,
več teh dragocenosti. Spominki, katere so
nanosili tu-sem božjepotniki v preteklih sto¬
letjih, katere so pošiljali papeži in posvetni
knezi Mariji v dar, važni ne samo glede
materijalne, temveč tudi gledč zgodovinske
vrednosti — kje so? V žagradu pač kažejo
še nekaj zakladov, a ti so večinoma vsi iz
novejše dobe. Največjo škodo so napravili
Francozi ob času Napoleona I. Cerkev je
1. 1811 pogorela, samostan bil razdejan,
arhivi pokončani, le milostna soha Matere
božje, katero časte že toliko vekov, je ostala
nepoškodovana. Bilo mi je privoljeno, da
sem šel v „camarin“ t. j. v tron velikega
oltarja poljubit Marijino roko (besamanos).
Marija sedi na prestolu, držeča Jezusa v
naročju; v desnici ima svetno kroglo, iz
katere poganjati dve liliji. Nek beneficijat
iz Barcelone, ki je šel z menoj v camarin,
me opozori, da se čuti pri poljubu Marijine
roke prijetna vonjava. Spominjal sem se vseh
onih venčanih glav, ki so se klanjale tukaj
preblaženi nebeški kraljici, pozabil tudi nisem
onih bogoljubnih duš, ki so se prav na tem
mestu kakor jaz, izročevale njenemu var-

-<S> 80  <5^

stvu. Kdo pač, ako mu je znana zgodovina
Montserrata, bi ne bil ginjen pri pogledu
tiste podobe, v katero je zrlo že toliko
božjepotnikov. imenitnih po stanu in odli¬
čnih vsled svojega življenja, zemeljskih mo¬
gočnikov, ki so znani iz svetovne zgodo
vine, ali onih blaženih, o katerih se čita v
knjigi svetnikov!

Dušno pastirstvo, ki daje mnogo dela,
oskrbujejo še dandanes benediktinci, poleg
tega imajo še dva druga posla. V samostanu
je namreč zavod, ki nosi pri vhodu naslov
„Missionarii proterris transmarinis.“ V njem
se pripravljajo duhovniki kot misijonarji za
paganske dežele onstran morja. Dalje imajo
tukaj menihi slovečo šolo (le escolama), v
kateri podučujejo fantiče v cerkvenem petju.
Vsak večer se razlega pred velikim oltarjem
„Salve Regina", katero prepevajo nežni deški
glasovi združeni z resnobnim zborom redov¬
nikov, zato je na vsaki podobi montserratske
Matere božje vpodobljen pevski zbor, slaveč
preblaženo Devico.

Pa ne samo božjepotniku, tudi turistu
nudi Montserrat marsikako zanimivost. Vže
pri cerkvi v višini 713 m imaš daljen po-

-<®> 81  <§—


gled okoli sebe. Posebno obsežen panorama
pa se ti odpre, ako greš 528 m višje do
vrha. Pot pelje skozi divjo sotesko, na obeh
straneh te obdajajo pečine kakor okroglasti
stolpi, oglajeni od vetra in izprani vsled
deževja. Kmalu prideš na poševno zeleno
ravnino in preden dospeš na vrh £1241 m),
je pot nekoliko bolj strma. Ves trud ti po¬
plača krasno obzorje, ki se širi pred očmi.
Ob severu stoje pirenejski velikani, proti
severo-vzhodu se svetli Snežnik Mont Ceniš,
proti zapadu je raztegnjena aragonska puščava,
na vzhodni strani pa zreš valovito gričevje
in sredo-zemsko morje, v čegar sredini opaziš
pri čistem zraku balearske otoke. Ko si se
odpočil v restavraciji, kjer ti postrežejo z
imenitnim benediktincem, z dobro kavo in
s hladno vodo, vračuješ se vesel nazaj, gle¬
daš skozi razpokano gorovje naravnost doli
na cerkev ter si misliš: Koliko je stalo truda,
preden so se izkresale te skale, da se je
dobil prostor za stavbo veličastnega sve¬
tišča, katero imenujejo Kataljunci s ponosom :
„La catedral de las montaiias“.

6

—*£> 82  <£.—

9. Manresa.

Srečno smo se pripeljali po vratolomni
poti v dolino nazaj. Oba vozova sta bila
polna romarjev, ob zadnji steni so sedeli
tudi štirje mladi duhovniki črnih, kratko
pristriženih las in z znatnimi tonzurami na
glavi. Živahno so se zabavali v veselem
pogovoru ter pušili običajne smodčice. Nav¬
zoče gospodičine so z nekakim zanimanjem
poslušale njihovo govorjenje in se semtertje
nasmejale med seboj; bržkone so bili kaki
dovtipi, a jaz sem razumel le malokatero
besedo. Se enkrat se ozrem v gorovje, kate¬
rega skoro gotovo ne vidim več v življenju,
za slovo pa pošljem zadnji pozdrav s prošnjo:
„Nuestra Seirora de Montserrat rogad por
nosotrosk' Potem je šlo dalje v Manreso.

Dva vzroka sta bila, da sem se vstavil
v tem sicer nepomenljivem mestu. Prvič sem
želel obiskati kraj, kjer je živel nekaj časa
vstanovnik jezuitskega reda, drugič bi rad
videl značaj manjših španskih mest. In ni
mi bilo žal, kajti Manresa ima lepo lego na
griču, pod katerem teče voda Cardoner.
Na ozkem železnem mostu, služečem samo

—'-$> <$.—

za pešce, se ponudita dva fantina, ki bi rada
nesla mojo robo v gostilno. Oba upata kaj
zaslužiti, zato nastane med njima nasprotstvo,
ki se spremeni polagoma v odrivanje in
suvanje, da se čuje glasno oporekanje drugih
ljudi, ker se morajo vstavljati za nami. K
sreči čaka na koncu mosta voz iz gostilne
Santo Domingo, ki spridi fakinoma zabavo
puljenja ter ju pripravi ob zaslužek. Prepiru
je namreč takoj konec, ko izročim svoje
blago in sebe vozniku. To je bila pristna
španska „tartana“ iz starih časov, s podol¬
govato streho, dvema kolesoma in vpreženo
mulo, ki mora krepko potegniti, da spelje že
itak težek voz po strmih ulicah. Pri vsaki hiši
se opazi kaka pripognjena glava, ki bi rada
izvedela, kdo sedi danes pod to streho, pač
najboljši dokaz, da Manresa ne vidi veliko
ptujcev, sicer bi se gotovo ne zmenila za
vsakega neznanega človeka ter si omislila
novodobni omnibus. Med ropotom in škri¬
panjem koles se vstavimo slednjič pred go¬
stiščem „fonda santo Domingo." Poslopje
izgleda bolj starikovo, a vendar dobim pri¬
jazne ljudi, da se čutim nekako domačega.
Z gostilničarjem sva imela hudo jezikoslovno

6 *

-<$> 84  <&-

borbo, slednjič sva se sporazumela tako, da
plačam za večerjo, prenočališče in opol¬
dansko kosilo šest peset (nekaj nad pet
kron), kar je bilo glede dobre postrežbe
prav malo. Ostalo je še zadnje vprašanje,
kako bo z vinom?

„Todo compreso, todo compreso a  po¬
navlja gostilničar. Vse skupaj šest pesčt!
Prišel sem torej v prav solidno hišo.

S tovarišem se zmeniva, da greva vsak
po svojih potih. Na ta način bova več videla
ter pozneje referirala eden drugemu; na
nekem kraju morava pa tako priti skupaj,
saj se ne moreva izgubiti. Jaz odidem po
trgu navzgor, prijatelj pa zavije v drugo
ulico.

Brez posebno dobrih oči se opazi takoj,
da mestecu manjka snažnosti. Prahu in smeti
imaš v izobilju, semtertje naletiš tudi na
debelo kamenje. Po tleh leže ogrizki sadja,
raz katero zašumi tropa os in muh, ko greš
mimo. Srečujejo te visoko naloženi vozovi
z dvema ogromnima kolesoma, katera vle¬
čejo v zaporedni vrsti vprežene tri ali štiri
mule, španske kamele. Živinčeta morajo ve¬
liko trpeti, ko prevažujejo drevesno volno,

-s> 85  <&-


iz katere se tče v bližnjih tovarnah blago
za obleko. Izložbe prodajalnic so priproste
in v njih razstavljene le take reči, ki se
rabijo za vsakdanjo potrebo Z neprijetnim
čutilom stopam mimo prostornih delavnic,
kjer izdelujejo rakve za mrliče. Povedali so
mi, da imajo mizarji pogodbo z barcelonsko
bolnišnico, kateri morajo pošiljati vsak teden
določeno število teh žalostnih zabojev.

Pot, ki je vodila do sedaj navzgor, se
konča na prostornem trgu pred glavno cer¬
kvijo. Nad njenim vhodom čitam: „B a s i-
lica de santa Maria  de  la  Seo“.
Nekdaj je bil tukaj škofijski sedež — odtod
ime „de la Seo“ — sedaj prebiva škof v
bližnjem mestu Vich, severovzhodno od Man-
rese. V notranjščini me iznenadi Mavrova
glava, viseča ob stropu navzdol. Obraz dobro
rejenih rudečih lic je menda iz lesa, brada
narejena iz dolgih črnih las, okoli čela je
ovit rudeč robec, turški turban. Take glave
vgledaš v mnogih španskih cerkvah; na prvi
pogled se ti zdijo kakor strašilo, v resnici
pa imajo važen zgodovinski pomen. Potomci
naj se spominjajo svojih prednikov, katerim
so gospodarili neverniki, kljub temu se Spanci

-<S> 86

niso vklonili mohamedanstvu, temveč se
dolga stoletja borili za krščansko vero in
rodno zemljo.

Vračajoč se nazaj, pridem do druge
manjše cerkve, ki je postavljena, ako se
prav spominjam, v čast bizantinskemu vitezu,
zmajevemu krotitelju s v. J uri j u. Na vratih
prilepljeni list naznanja, da se bo obhajala
ta teden slovesna tridnevnica, katere naj se
spoštovani, častiti, blagorodni in slavni (hon-
rados, estimddos, escelčntes, insignes) me¬
ščani blagovole vdeležiti v obilnem številu.
Tu imaš celo vrsto titulatur, da moraš
reči: Spanci so pa res vljudni. Iz plakata,
s katerim vabi župnik v cerkev, bi sklepal,
da prebivajo v Manresi najodličnejši ljudje,
kar jih je na svetu. Stolz liebe ich den Spa-
nier! Morebiti pa vsled tega, ker se jim
daje taka čast, rajši zahajajo v cerkev, in
potem bi to sredstvo ne bilo napačno.

Sedaj se oglasi majhen zvon, a hitro
vtihne, zapoje drugič in zopet preneha, ka-
košno bi bilo to zvonjenje? Sele pogled v
stolpove line mi reši čudno vganjko. Zvon
gonijo tako močno, da se pri vsakem vdarcu
postavi na glavo; ko pride v prvotno lego

87  <£.—

nazaj, da zopet glas od sebe ter se presuče
vnovič za polovico kroga. Pri nas bi letelo
vse skupaj, ako bi se tako zvonilo.

„Ist das ein Nest!" govori od daleč
svetnik Kremžar, ko prideva skupaj. „In ti
radovedni ljudje tako zijajo za ptujcem ka¬
kor v Tržiču."

„No, kaj se hoče, Manresa je seveda
prej Tržič nego Dunaj, toda ljudstvo je
vljudno, videl sem samo dobrovoljne obraze
in na vsako vprašanje dobil prijazen od¬
govor."

Pri večerji se je zbralo ob zgornjem
koncu dolge mize nekaj gospodov, menda
so bili uradniki ali kaj takega, bržkone za¬
hajajo v gostilno na hrano, ker so še samci
brez družine. Strežnik pridno donaša, da se
mi čudno zdi, kako se more v navidez pri-
prostem hotelu tako dobro večerjati. Vsem
je šla okusno pripravljena jed v slast, k
sklepu dobimo še domači pridelek: breskve
in grozdje.

Ne govorim rad o človeških nizkotnih
potrebah, saj hrana ni naš namen, temveč
le sredstvo, s katerim moramo vzdržavati
to, kar je umrjočega, a tukaj omenjam teh

tvarinskih reči, da priporočim gostišče onemu,
ki bi znal kdaj priti v Manreso. Tudi vina
smo pili, kolikor se ga je komu poljubilo;
komaj izprazniš prvo steklenico, že dobiš
drugo In kakšno vino je to! Žareče kakor
solnce in pristno kakor zlato, saj kmetje v
okolici pridelujejo samo vino in olje.

Naslednje jutro sem obiskal dvoje
znamenitih svetišč.

Prvo je nekdanja bolnišnica
(colegio de los nirios) v spodnjem delu me¬
sta, kjer se je vršila znamenita zgodba v
življenju sv. Ignacija Lojolana. Rana na nogi,
ki jo je prejel v bitki pri Pamploni, se mu
je sicer počasi zacelila, toda zanaprej ostane
nekoliko šepast. V Manresi Ignacij zopet
oboli ter leži en mesec v bolnišnici. Ohra¬
njen je še kropilnik, iz katerega je zajemal
blagoslovljeno vodo, in kamen, na katerem
sedeč je poučeval otroke.

Poleg bolnišnice stoji jezuitska cerkev.
Bled frater, ki mu je visel talar po životu,
kakor bi bil obešen ob suhem deblu, me
pelje iz evangeljske strani ladije po stop-
njicah v spodnji del cerkve, kjer je lepa

— ^> $9  —

gotska kapela z imenom „e 1 r a p t o“ t. j.
zamaknjenje. Tu vgledam sv. Ignacija v na¬
ravni velikosti, ležečega na tleh iz navadne
opeke in oblečenega v surov platnen habit.
Prvi hip te obide strah, ker misliš, da imaš
mrtveca pred seboj, dasi je le Ignacijeva
soha. Nekaj črno oblečenih gospej z malim
kapucem na glavi, kleči pred podobo ter jej
poljubuje noge. To je prav tisti prostor, na
katerem je ležal svetnik od sabote 5. aprila
do sabote 12. aprila 1522, torej celih osem
dni zamaknjen, enak mrliču, da so ga že
mislili pokopati. V tem času je prejel na¬
vodilo za ustanovitev Jezusove družbe, kar
nam pove napis: „Origenes de la Compania
de Jesus.“ V gledanju nebeških reči (en la
contemplacion de las cosas celestes) je videl
trpljenje, ki čaka družbo, pa tudi zmage, ki
bodo sledile trpljenju. Ravno zato, ker je bil
Ignacij o svojem božjem poslanju popolno
prepričan, se ni bal nobene zapreke več ter
je v Parizu 1. 1534 faktično ustanovil red,
kakor mu je bilo v Manresi razodeto.

Da, družba je zmagovala, a tudi trpela
veliko. Posebno hud vdarec jo je zadel prav
v španskih deželah 1. 1767 ob času vladanja


-3> 90 <£_

Karola III. Njegov prvi minister grof Arando,
ki bi bil moral biti jezuitom hvaležen, da
so ljudstvo odvračevali od brezverstva, pošlje
vsem mestnim in okrajnim glavarjem trikrat
zapečateno pismo. V njem je bilo vkazano,
da naj vojščaki brez najmanjšega hrupa po
noči dne 2. aprila 1767 zastražijo jezuitske
samostane in zbudijo predstojnika, ki naj
skliče vse redovnike v obednico. To se je
natanjko izvršilo. V obednici zbranim pre¬
čita častnik kraljevo povelje, da morajo za¬
pustiti deželo in da sme vzeti vsak s seboj,
česar bi potreboval na potu. Potem jih po
šest in šest nalože v vozove ter prepeljejo
do morja, kjer so bile pripravljene ladije.
Vse se je godilo tako tiho in točno, da so
ljudje zvedeli o dogodku šele drugi dan, ko
so našli prazne samostane. Za nekaj dni je
prijadralo celo brodovje pred papeževo mesto
Civita-Vechia na Laškem, kjer so hoteli po¬
veljniki nesrečne izgnance spraviti na suho
ter jih prepustiti neoskrbljene nadaljni osodi.
Toda papeževa vlada jim ni dovolila izstopa,
ker ni upala s čim prerediti 6000 (!) ljudi.
Mnogo jezuitov je na ladijah zbolelo in
pomrlo, ostale so odpeljali na otok Korsiko,

—*$> 91  < 3 -—

kjer so živeli v groznem pomanjkanju. Še
le potem, ko obljubi španski kralj Karol III.
Klemenu XIII., da plača za vsakega jezuita
en frank dnevne pokojnine, jih papež sprejme
v svojo deželo. (Jos. Stare: Občna zgodo¬
vina XI, 471). Ta suha zgodovinska dejstva
prepuščamo brez komentara prijateljem in
sovražnikom Jezusovega tovarištva.

Drugo svetišče je votlina „ s a n t a
c u e v a “  , nad katero se vzdiguje ponosno
poslopje, bržkone najlepše v vsi Manresi; v
njem se pripravljajo jezuitje za svoje pri¬
hodnje službovanje (domus probationis). Tukaj
sem se seznanil z o. Avgustom Hupfeld, ki
je nosil pred leti prusko vojaško suknjo,
obiskujoč s sedanjim nemškim cesarjem ka-
detno šolo v Berolinu. Iz luterana postane
katolik, stopi v red Jezusove družbe ter de¬
luje sedaj kot dušni pastir v Španiji. Kako
čudno vodi mnogokrat božja roka naše živ¬
ljenje! Na o. Hupfeldu sem opazil, da je bil
veselo iznenaden mojega obiska, ker ima le
malokrat priliko govoriti v maternem nem¬
škem jeziku. Povedal mi je marsikaj, kar
se je ohranilo po tradiciji med ljudstvom o
življenju sv. Ignacija, in me peljal v ono

-<S> 92  <s—


votlino, kjer je prebival svetnik pišoč obče-
znane duhovne vaje, ki nas vodijo po trojni
poti k popolnosti (via purgativa, illumina-
tiva et unitiva t. j. pot očiščenja, razsvet¬
ljenja in združenja). Potem mi pokaže tri
križe, katere je Ignacij vdolbil v skalo in
kamenito razpelo, pred katerim je večkrat
molil.

Sv. Ignacij  (1491—1556) in njegov
sovrstnik Martin Luter  (1483—1546)
sta bila oba reformatorja, toda s tem raz¬
ločkom, da je eden podiral, drugi pa zidal.
Kakor je bil Luter dosleden v naporu zoper
cerkveno veljavo, tako je bil Lojolan do¬
sleden v pokorščini do cerkve. Veliko je
škodoval prvi, podpiran po knezih, veliko
je koristil drugi, dasi mu ni pomagala po¬
svetna oblast. Luter v svojem nasprotstvu
do papeža nevstrašljiv in energičen, je za¬
pisal o sebi: „Pestis eram vivus, moriens
tua mors ero, papa!“ (Kuga sem ti bil v
življenju, umirajoč ti bom smrt, papež). Prva
polovica izreka se je pač izpolnila, a ne
druga, kajti ob Petrovo skalo se je že mar¬
sikdo brezvspešno zaletaval. In glej! prav
ob onem času, ko sežge Luter pred vratmi


mesta Wittenberg papeževo pismo (1520) ter
se začne širiti hud verski boj po nemških
deželah, obudi Gospod v daljni biskajski
provinciji moža, ki se uči, že 30 let star, v
Barceloni prvih začetkov čitanja in pisanja,
da je v svoji rujavkasti suknji malim pa¬
glavcem v zasmeh, moža, ki se pripravlja v
skalnati votlini v Manresi na svoje vzvišeno
zvanje ter dovrši slednjič na pariškem vse¬
učilišču visoke šole. Ljudje so ga različno
sodili; nekateri so ga imeli za bedaka, drugi
so govorili o njem, da zapeljuje mladino in
da je zarotnik; vsled tega je bil nekaj časa
priprt v ječi. Kritične dobe potrebujejo iz-
vanrednih mož, in takih eden je bivši stotnik
Ignacij Lojolan. Z geslom: „Omnia ad ma-
jorem Dei gloriam! (vse k večji časti božji)
zavihti zastavo ter zbere okrog sebe družbo,
ki se je borila in se še bori za božje kra¬
ljestvo, prav tako kakor dobro organizovana
vojska za svojo domovino.

10. Skozi aragonsko puščavo.

Mojemu dobremu gostilničarju v Man¬
resi sem pa vendar naredil eno krivico, ka-

—$> 94

tero moram očitno spoznati, saj bi jo rad
popravil, toda kar je prepozno je prepozno.
Dolžujem mu še danes steklenico kisle vode,
katero sem izpil prejšnji dan takoj po do¬
hodu, ko še nisva bila zgovorjena zaradi
plače; pri poslovu jo je pozabil on zaraču-
niti, a meni tudi ni prišla na misel. Obra-
čunil sem sicer s svojo vestjo, ki mi je
rekla: Ako nimaš večjih pregreškov na sebi
kakor je ta, se ti zna še kdaj dobro goditi.
Toda po drugi strani me spominja moral¬
nega izreka: „Nemo judex in sua causa.“
Kako bodo presodili ta slučaj kazuisti in
kaj poreko zaradi povrnitve?

Nizki griči, ki obdajajo Manreso, izgi-
njujejo polagoma, semintje zdrčimo čez kak
most, a voda je izsušena, da se vidi samo
kamenje in pesek.

Ko smo zapustili Rajadell, C a 1 a f
ni Cer v era,  se začne odpirati ravnina.
A ta neznosni prah! Pri nas se kadi samo
po cestah, tukaj pa tudi po železnicah, vrh
tega postaneš od premogovega dima ves črn,
da se moraš dobro umivati, ako se hočeš
iznebiti nesnage. Človek gre pač snažen od
doma, zanemarjen pa pride nazaj.

.§> 95  <^>—

Dolg železen most, pod katerim teče
reka S e g r e, nas prestavi v mesto L e -
r i d a. Tu je na kolodvoru polno ljudstva,
večinoma gosposkega: eni šetajo po kori¬
doru, drugi se poslavljajo od prijateljev in
prijateljic, eni iščejo okrepčila pri bufetu,
drugi oblegajo prodajalca hladilne pijače,
gospe mahljajo s pihljači, gospodje si bri¬
šejo pot s čela.

Vozovi tretjega razreda niso vrejeni
tako slabo, kakor se mi je pripovedovalo
poprej. Akoprav smo nekoliko stisnjeni med
seboj, je vendar zabava živahna. Vročina
sicer pritiska, toda prenaša se lahko pri
odprtih oknih, skozi katera dohaja potreben
prepih. Nedostatek je samo ta, da ni vr¬
hovnih polic in da moraš blago, kar ga
vlačiš s seboj, stlačiti pod klop.

Nasproti sta mi sedela dva gospoda,
vsak s svojo hčerko pri sebi. Iz pogovora
spoznam, da se pomenkujeta o k..a r 1 i s t i h,
katerih se ne manjka v severnih španskih
provincijah. Država ima velik križ z njimi,
komaj je zatrta vstaja v eni pokrajini, že
zopet vsplamti v drugi. Glavni krivec teh
mnogoletnih domačih vojsk je kralj Ferdi-

-<g> 96 <$—

nand VIL, ki je 1. 1830 vsilil s svojo pra-
gmatiško sankcijo novo dedno nasledstvo,
vsled katerega so dobili otroci ženskega
spola pravico do vladanja. Kljub temu, da
je imel Ferdinand brata Don Karlos-a, je
podedovala na podlagi omenjene nepotrebne
postave Ferdinandova hči Izabela pravico
do krone (1833), a za mladoletno je vladala
njena mati Kristina v ne posebno spodbudo
svojim podložnim. Don Karlos bi bil lahko
pridobil žezlo v svojo roko, toda zamudil
je zaradi neodločnosti vgodno priliko ter
slednjič, brezvspežno se vojskujoč, umrl v
Trstu L 1855. Staro pravico do španskega
prestola je izročil svojemu sinu, toda drugo
vprašanje je, ali jo dobi kdaj nazaj ? Sedaj
je očitnemu bojevanju konec,- karlisti so
podlegli, a vstaja tli pod pepelom in vlada
zasleduje še vedno s sumljivim očesom na¬
sprotno gibanje. Na strani karlistov je tudi
mnogo duhovnikov, ki pa menda niso tako bo¬
jeviti, kakor se o njih čita, da jim je ljubša
puška kakor rožni venec, in da rajše duhajo
smodnik v vojski kakor kadilo pred oltarjem.

Od Leride naprej je okolica tako ža¬
lostna, da bi zaspal lahko pri belem dnevu

—'•$> t)7 <£—

in ničesar ne zamudil. Na vse strani se raz¬
teguje nepregledna ravnina, pa kakošna? Ni¬
kjer hiš, nikjer drevesa, nikjer vode. Redka
trava, vsa ožgana po solncu, poganja iz
razpokane rujave prsti, med katero se vidi
nekaj plitvih vdrtin, bržkone stoje v njih
mlake ob času deževja. Ne moremo si mi¬
sliti bolj otožnega pogleda; to je prava pu¬
ščava,  ki bi bila še za kazensko kolonijo
preslaba. Ves okraj se imenuje „la noguera“,
železniške postaje so 30—40 km. oddaljene
ena od druge, ubogi čuvaji, ki morajo pre¬
bivati v teh pustah!

Ravno prav; ker ni zabave v naravi, jo
dobim pri sopotnikih.  Tip možakov
me spominja njihovih pradedov Arabcev.
Debela glava, potlačeno čelo, kratek klju¬
kast nos, široka usta in temna barva obraza
svedoči pri marsikaterem, da so bili njihovi
prvotni stariši orientalci. Prav tako prevla¬
duje pri ženskah brunetost, frizura jim gre
ob straneh glave naravnost proti temenu,
kjer se črno lasovje združuje v bujno kepo;
pri starejših opaziš dobro razvite brke, ka¬
terih bi se gotovo rade iznebile, ako bi bilo
mogoče.

7

—,$> 98 <§.—

Bržkone vpliva ozračje na to abnor¬
malnost, ki je ni videti v naših krajih, ali
pa je podedovana lastnost, ki se nahaja pri
gotovih rodovinah.

Poleg mene sedi črno oblečena seno-
rita, ki še morebiti ni videla 30 spomladi,
krepke muskulature, živahnih oči in sploh
čedne postave.

Tovaršici sta jej dve mlajši gospici,
gotovo njeni dobri znanki, sicer bi ne obi¬
rale skupno mastnih koščekov pečenega
piščanca. Za priboljšek jim je steklenica
vina, ki se v vročini in na okusno jed dobro
prilega.

Odkrito moram reči, da mi njihov obed
ni delal skomin, ker sem si v Leridi vto-
lažil žejo, lakota se pa sploh še ni oglasila,
odkar je dobila v Manresi svoj zadostni
delež.

Moji sosedi pa je okrepčilo posebno
dobro dišalo, in tudi sicer mora imeti dober
tek, ker izgleda tako cvetoče kakor mlada
gostilni čari ca ali mesarica. Začela je celo
razgovor z menoj, bržkone da zadosti ženski
radovednosti, kje bi bil jaz doma. A moji
odgovori so bili jako kratki in previdni,

—■$> 99  <$—

nekaj zato, ker me je tepla španščina bolj
kakor furlanskega zidarja slovenski jezik,
deloma pa tudi gledč tega, ker se „nas eden“
ne more spuščati v preveč zaupno občevanje
z nežnim spolom.

Vlak je drdral tačas silno hitro naprej,
saj se mu ne more primeriti nobena nesreča
na tej ravnini, k večjemu da zadene s kakim
drugim vlakom skupaj, kar pa zopet skoro
ni mogoče, ker vidi strojevodja v ravni črti
daleč naprej. Ko začne soparni kotel še huje
delovati, se premetujejo vozovi semtertje
kakor ladija v nevihti. Ob tej priliki se
zibljemo eden proti drugemu, da sem čutil
tudi jaz neljubo pezo svoje sosede.

Dolgo časa se nismo nikjer vstavili,
slednjič izklicuje sprevodnik postajo M o n -
zon.  Vlak čaka v globokem preseku, kjer sta
obastranska bregova v enaki višini z vozovi.

Star mož vdrtega obraza, na katerem
bi lahko študiral anatomijo, hodi ob pre¬
kopu gori in doli ter pomalja proti oknom
na dolgi palici pritrjen usnjat mošnjiček.
Ptujcu se zdi taka birnja nekam čudna in
h kratu nadležna, toda težko je zapreti srce
vzgojila prav po naravni poti dvojna vrsta

7 *

-^> 100  <£_

potrebnemu. Zato vrže marsikdo „perro chico“
ali „perro grande“ v originalen nabiralnik
in vsakemu zakliče prosjak: „Que Dičs le
guarde.“ To je njegova zahvala ter voščilo,
naj obvaruje Bog milosrčnega darovalca
srečnega na njegovem potovanju. Reveža
hvaležnost, čeprav le običajna, mi vedno
dobro dene.

Ako sem v tako vgodnih okoliščinah,
da imam vsega zadosti, zakaj bi ne pomagal
onemu, ki je v pomanjkanju, saj me k temu
sili že navadno človekoljubje brez ozira na
to, da mi tudi tisti, ki je plačnik vsakemu
dobremu delu, povrne s kako dobroto. Mnogo
se dobi sicer nevrednih prosjakov, a španski
so res potrebni podpore. Le pomislimo, ko¬
liko je dežela prestala hudih prevratov,
vporov in vojska, koliko družin je izgubilo
reditelje itd.

Vsa njena zgodovina ni druzega kakor
boj, torej ni čudno, ako izpraznjene blagajne
ne morejo oskrbovati revnih ljudi ter jim
vlada dovoljuje „praesta quaesumus“. Po¬
sledica slabega gospodarstva v Španiji je
po eni strani nasilstvo, po drugi pa pro-
sjaštvo, ali z drugo besedo: v državi se je

—-£> 10 i <$—

ljudi: enih, ki zahtevajo podpore s silo, to
so roparji, enih pa, ki jo zahtevajo s prošnjo,
to so berači. Tudi v Zaragozi sem videl
drugi dan mnogo patentovanih revežev, se¬
dečih ob voglu ulic ali ob cerkvenih vratih.
Na prsih jim visi tablica z napisom imena
in s priporočilom, da je dotičnik vsled one¬
moglosti primoran prositi miloščine.

Kako lahko bi se Španija pospela do
blagostanja, ker jo združuje vez, ki se redko
dobi v drugih državah! Ves narod spoznava
eno vero ter govori en jezik, in vendar ne
more živeti v edinosti med seboj. Poleg tega
je dežela tako rodovitna, da bi brez posebne
škode pozabila zgubo Filipinov, Kube in
drugih pomorskih naselbin, ako bi skrbela
samo za iberski polotok ter poiskala za¬
klade, ki leže zakopani v prostranih neob¬
delanih pokrajinah. Dohodki bi popolno za¬
dostovali vsem prebivalcem, %aj so zadnji
itak le redko posejani po obsežnem teritoriju.
Koliko je še praznega prostora, koliko puščav,
katere bi z malim trudom spremenili v plodo-
nosno polje!

Toda vse zastonj. Španec jadra raje
po vsem svetu, kakor da bi se brigal za

102

rodno zemljo. V njem tiči nemirna kri, po¬
dedovana od prastarišev, ki so se v nepre¬
trganih bojih po morju in po suhem voj¬
skovali zoper arabsko nasilstvo, a pozneje
se borili z drugimi državami. Kadar pa imajo
Spanci mir z vnanjimi sovražniki, tedaj se
krvavo lasajo sami med seboj, mesto da bi
delovali za blagor dežele, ki ne pride na ta
način nikdar do počitka.

Znano je, da je bila Španija ob vla¬
danju Karola I., ki se imenuje kot rimsko-
nemški cesar Karol V. (1519 — 1556), jako
mogočna država, toda kmalu je začela propa¬
dati, propada še sedaj in kakošen konec jo
čaka, o tem bo govorila poznejša zgodovina.

Vže smo na desnem bregu reke Sinka,
a puščave noče biti konec. Se le ko pri¬
demo v Tardiento  — grdcias a Dičs!
— dobiva okolica prijaznejše lice. Tu se
loči od glavne proge postranska železnica v
mesto H u e s k a, znano izza časa aragon-
skega kralja Jakoba I. On je vzel Mavrom
pokrajino Valencijo z balearskimi otoki, zbral
postave vseh provincij skupaj ter sestavil
zakonik, ki je bil potrjen v drž. zboru v
Hueski 1. 1247.

—^> 103

V Tardienti izstopi mnogo ljudstva, da
se odpelje v Huesko, kajti jutri se vrši ondi
„c o r s o de t o r o s“ t. j. boj z biki. Jaz
se nisem zanimal za ta surovi špektakelj
ki ni druzega, kakor trpinčenje živali Gro¬
zovit prizor mora biti, ko se izpusti v areno
junec, ki je vzrasel v prostosti in katerega
še ni krotila človeška roka. Poprej mu je
morala jenjati vsaka zapreka, kaj bo storil
sedaj v tako čudnem kraju in vpričo toliko
gledalcev ?

Pravijo, da obstane v prvem hipu po¬
polno miren, ves zavzet, kam je prišel, a
potem se silovito zažene proti jezdecem v
nadi, da se mora vse pokoriti njegovi moči. .
Tu pa dobi odpor ter se krvavo zadet še
bolj drzovito zaganja v nasprotnika. Zago¬
vorniki tega barbarstva trdijo sicer, da rujove
ranjeni bik le zato, ker je razdražen in da
vsled togote ne čuti bolečine, ffida kdo bi
tajil, da boli telesna poškodba žival prav
tako kakor človeka? Drugi pravijo, da se
kaže v teh bojih zmagovitost človeške spret¬
nosti zoper fizično moč. Res da smo gospo¬
darji stvarstva, ki mora služiti v našo korist,
a ko je Bog rekel: „Tu dominaberis“, nam

gotovo ni dal pravice, da bi smeli žival
trpinčiti.

Španija naj oskrbi svojim državljanom
najprej tega, česar najbolj potrebujejo t. j.
kruha, še le potem — ako jih že hočejo
imeti — pridejo na vrsto „circenses.“

11 Zaragoza.

Pozno zvečer smo došli na arabski kolo¬
dvor v Zaragozi.  Skoro mi je bilo žal,
da se od svoje znanke nisem nič poslovil,
ker se je hipoma izgubila s prijateljicama
med množico popotnikov. Tedaj izročim
svojo malenkost omnibusu „Gran Hotel de
Europa“, kjer se nas nabere poln voz. Strež¬
niki donašajo kovčeke, jih po lestvi pori¬
vajo na streho ter nakopičijo polagoma tako
težo nad našimi glavami, da bi bilo joj, ako
bi se vse skupaj podrlo. Pa še ni konca,
zopet ropota na vrhu, odkod neki že jem¬
ljejo toliko blaga ? Sedaj je vendar mirno,
kočijaž požene, konja močno potegneta in
krepko peketajo podkve čez Ebro.

Dolga vrsta prižganih svetilnic stoji na
obeh straneh ulic, mogočne kupole Marijine

_<c> 105 <$>-

cerkve „del Pilar“ se vzdigujejo proti ne-
besu, še višje stegujeta dva vitka stolpa
svoja vrhunca v sinji zrak, na „Plaza de la
Constitucion“ pa kar mrgoli ljudstva, ker
svira godba v sredi trga.

Kakor nalašč dobim prav tukaj v dru¬
gem nadstropju lepo stanovanje, ki ima bal¬
konska vrata obrnjena v središče ljudske
zabave. Z zvišenega prostora opazujem mrgo-
ljenje občinstva, oko gleda nebroj luči, na
uho done vesele melodije, med katere se
meša vpitje prodajalcev časopisov. Ko hrup
nekoliko potihne, razločujem klic „e 1 p a i s,
e 1 p a i s“, sličen grlu kakega dečka.

Kdo bi mislil pri tej mamljivi vadi na
spanje ?

Ne morem se več premagati in na¬
mesto da iščem počitka v postelji, odidem
na trg nazaj med živahno zabavo. Godba
svira naprej in naprej tiste „gassenhauarje“,
ki se sicer ušesu navadnega človeka prile¬
gajo, a so brez vsake glasbene vrednosti.
Zopet začujem „el pais, el pais“ s takim
stopnjevanjem, da bi intervale lahko zapisal
v glaskah, dotičnik prihaja vedno bližje in
slednjič se srečava, a to ni deček, ampak

-<g> 106  <$>—

koščena baba, ki nese pod roko velik šop
tiskovin.

Bogve v koliko praskah je že pote¬
kalo življenje tega ženskega bitja in koliko
je bilo zanj ranjenih src, ki so sedaj ozdrav¬
ljena.

„E1 pais“ zakliče prav poleg mene, da
imam priliko videti to črnikasto stvar, ka¬
tero je že menda vse drugo zapustilo, le
jezik jej še ni odpovedal službe.

„Quanto vale el periodoco?" jo vpra¬
šam. (Koliko velja časopis ?)

„Diez centimos, caballero.“ (Deset cen¬
timov, gospod).

Dobro, bom vsaj vedel, kak časnik je
„el pais“, ki pomenja svet ali zemljo. Ob¬
like je tako obilne, da bi služil za pogri¬
njalo čez veliko mizo, mišljenja pa republi¬
kanskega, kar se razvidi iz besedi pod na¬
slovom „diario republicano.“ Na vsaki strani
ima pet širokih kolon, izhaja pa trikrat na
dan v Madridu. Koliko se porabi dandanes
papirja, koliko se mora zbrati gradiva, da
je ves ta papir napolnjen, koliko truda imajo
vredniki in stavci, da dobi vsa reč lepo
vnanjo obliko in koliko mora biti ljudstva,

107

da to pokupi! Po pravici imenujemo tisk
velesilo, ki dela javno mnenje, velesilo, ki
živi mnogokrat od samih fraz in laži, ka¬
terih se poprijema množica, nezmožna samo¬
stojnih nazorov ali prelena, da bi si vstva-
rila lastno sodbo. In vse te ideje po čas¬
nikih, kako hitro so sprejete in kako naglo
zopet zavržene, slično mušicam — efeme-
ridam, katerim je usojeno le enodnevno živ¬
ljenje, ki zjutraj rojene že zvečer zapadejo
smrti.

Toda spomnimo se tudi dobre strani
tiskarstva, kajti pošteni časniki odpirajo oči
zapeljanim, saj je resnica le ena, ki se sicer
lahko prikriva daljšo dobo, a prodre pozneje
s toliko večjo silo.

Drugi dan je bila nedelja, katere ne
pozabim tako hitro. Pred cerkvijo N u e s t r a
Seilora del Pilar  (Naša Gospa na
stebru) stoji mož, ponujajoč romarjem drobne
knjižice, in tudi ženica že čaka v okrogli
kolibi, okoli katere so za steklenimi okni
razstavljeni odpustki v spomin božje poti.
Iz ulic prihajajo duhovniki v svetlih talarjih
in plaščih, prepasani s svilenimi cinguli in
pokriti s širokokrajnimi, ob straneh privi-

—^>> 108  <§*-

hanimi klobuki. Vsi hite proti cerkvi, nad
katero se vzdiguje osem azuleja kupol z le¬
sketajočo raznobarveno streho. (Azuleja-plo-
ščice so delane iz ilovice ter prevlečene s
steklenino; rabijo jih za kinčanje sten in za
kritje strehe. Ker je ilovica steklenasta in
raznobarvena, se svetijo ploščice od daleč,
da dela njihova bliščoba prijeten vtis na
oko.) Na obeh straneh cerkvenih vrat so
zbrani reveži, katerim je to gotovo najljubši
kraj. Ker niso tako srečni, da bi enako
boljšim stanovom vlekli mesečno ali kvar-
talno plačo na podlagi kolekovane pobot¬
nice, molč okrogle kovinaste posodice na¬
sproti, da se položi va-nje kak milodar.

Stopivši v velikansko hišo božjo, zgra¬
jeno v renesanškem slogu s temeljnim obri¬
som podolgovatega čveterokota in s trojno
ladijo, ne vem, kam bi se obrnil najprej.
Kajti ne ena, temveč dve cerkvi ste to, pa
sklenjeni tako med seboj, da tega ne opaziš
pri prvem pogledu. En veliki oltar je obrnjen
proti vzhodu, drugi proti zapadu.

Pri prvem, katerega se držita še oltarja
ob desni in levi, kleči mnogo ljudi. Vsem
so oči obrnjene v preblaženo Devico,

-^> 109  <$—

držečo v naročju božje Dete, ki ima majh¬
nega ptiča v roki (pajarito). Mati in Sin sta
opravljena v dragoceni obleki, katero zame¬
njujejo ob raznih godovih z drugimi še bolj
dragocenimi krili, darovi španskih kraljic
in princesinj. Marija stoji na marmornatem,
poldrugi meter visokem stebru. Mnogo lučic
v srebrnih svetilnicah miglja v svetišču, nad
katerim se vspenja ovalna, na več krajih
prevotljena kupola, podprta s štirimi korint¬
skimi stebri s pozlačenimi kapiteli. Na ravno
tem marmornatem stebru, na katerem stoji
Mati božja, jo je videl stati apostol Španije,
sv. Jakob Veliki, ko je ob bregovih reke
Ebro oznanjeval sv. evangelij. Da morejo
romarji steber poljubovati, je na zadnji strani
mala odprtina, ki dopušča počeščenje tega
starodavnega spominjka. Ljudje stojč v dolgi
vrsti eden za drugim ter skazujejo zapored
spoštovanje sv. ostanku.

Med božjepotniki vidim gospodo, ki se
ne loči veliko od naše; bolj nenavadni se
mi zdijo čevlji iz belega platna, katere no¬
sijo gospodje zaradi vročine. Gospe so črno
opravljene z običajno mantilo čez gorenji
život, s kratkim kapucem na glavi in s svi-

no <$^-

leno mrežo okoli las. Najbolj me zanima
aragonski kmetič v belih nogavicah, črnih
baržunastih hlačah, segajočih do kolen, v
višnjevkastem, na hrbtu nabranem in za-
drgnenem jopiču ter s širokim pasom okrog
ledij.

Iz Marijine kapele pridem mimo manjših
kapel k velikemu oltarju, gledajočemu proti
zapadni strani. Tu se je pravkar začela
slovesna sv. maša,  pri kateri imam
priliko opazovati španjolsko grandeso; med
drugim mi je bil jako všeč ponosno kora¬
kajoči ceremonarij v beli obleki z zlatimi
okraski in s svetlo obiedno palčico v roki.
Nad menzo se vzdiguje mogočna alabastrova
skupina Marijinega vnebovzetja, duhovščina
je oblečena v snežnobelih leskečih para-
mentih, sv. dejanje pa se vrši ob finem ko-
ralu moških in deških glasov. Odgovori so
se peli brez orgelj; melodijozno, ne sicer
umetno, a vendar dostojno latinsko mašo so
spremljevale orgije.

Občudoval sem čiste, elastične, skoro
bi rekel sladke deške glasove, ki jih je pod¬
pirala umna registratura z nežnimi 8’ in 4’
piščalimi. Polne orgije, katerim dajejo spre-

--$> 111

meni na jezičke še večji sijaj, se čujejo pri¬
jetno doneče. Kratko: vsa glasba je bila
,,mušica sacra“, petje in orgljanje cerkveno,
kakršno bi težko dobil v Italiji.

Ta krasna liturgija  v katoliški
cerkvi in enakost v bogoslužju! Kako do¬
mačega se čutim pri sv. obredih, da-si daleč
daleč od domovine! Vse mi je ptuje, le
cerkev mi ni ptuja. In ko pristopim k ol¬
tarju, prisostuje ljudstvo sv. daritvi kakor
bi jo opravljal domačin; mali deček, Spanec
od nog do glave, pa razume Slovenca in
Slovenec njega.

Ne samo pred konfesijo sv. Petra v
Rimu, tudi tukaj mi stopi živo pred oči sim-
bolum: „Et unam, sanctam, catholicam et
apostolicam ecclesiam.“

Pozdravljeno bodi še enkrat prečastno
svetišče, preden se ločim od tebe! Davno so
že pretekla leta, ko si bilo v oblasti nezna-
bogov, a tudi oni so cenili versko prepri¬
čanje vsaj toliko, da so prepustili za dolo¬
čeni tribut to sveto posest kristijanom. Zara¬
goza se je prištevala namreč že ob vladanju
Arabcev glavnim mestom države. Kalifi so
imeli sicer prestolnico v Kordovi, toda po-

—-$> 112  <£.—

našali so se tudi s Zaragozo, ki se je z
drugimi mesti osobito za časa Abderamana
III. (913—961) odlikovala po izvanrednem
blagostanju. Tu in tam je še ohranjen mav-
riški značaj mesta, ki broji dandanes krog
90.000 prebivalcev.

Iz cerkve grede vprašam starega in na
videz odličnega gospoda, kje je nadškofijska
stolnica „la Seo.“ Dotičnik mi ne da samo
prijazne besede, temveč je še toliko dober,
da gre sam z menoj.

Popotnik ve ceniti malenkostno vslugo
bolj, kakor bi mu bila skazana velika do¬
brota, zato se mu takoj prikupi vljuden človek.

Kako prijetno me iznenadi v ptujini
dobrovoljen obraz ali celo ljubezniv nasmeh;
večkrat sem se prepričal o taki priliki, da
ni treba obupati nad človeštvom, ker je še
dovolj dobrih ljudi na svetu. Pač sem dobil
na vprašanje včasih tudi oduren odgovor,
kakor bi bila moja oseba premalenkostna,
da bi se kdo zmenil za-njo. Značaji so se¬
veda različni. Ta je dober, ki bi dal — .kakor
pravimo — srce iz sebe, drug pa surov in
brez sočutja. Med obema skrajnostima je
mnogo stopinj, ki se nagibljejo na boljšo ali

— 3 > 113  o^-

na.  slabšo stran, a vsa razlika je vtemeljena
v naši naravi, kolikor je namreč ni spreme¬
nila vzgoja. Marsikdo ne more občevati dru¬
gače nego elegantno, nerodnež pa skoro ne
drugače nego nevljudno, dasi je pod trdo
lupino mnogokrat skrito dobro jedro. Ljudje
smo žalibog že taki, da sodimo po vnanjosti
in osobito po prvem vtisu, ki ga napravi
na nas nepoznanec. Toda pravilo, ki se čuje
večkrat: „Prvi vtis je navadno pravi“ ni
nikakor resnično, kajti človeka spoznaš
kmalu po obrazu, a ne tako naglo po značaju.

Stolnica  „la Seo“ je stara gotska
stavba s petimi ladijami in venčana z osmero-
voglato kupolo; sredi glavne ladije je vzidan
kor za kanonike in pevce. Med dolžino in
širjavo cerkve ni opaziti mnogo razlike, da
je videti skoro kvadratična. Notranjščina je
preobložena z raznimi okraski; sploh pre¬
kaša ornamentika španskih cerkva vse, kar
se je storilo v tem oziru po drugih deželah.
Bogato vnanjost povzdiguje tudi bujni mav-
riški slog, ki se nahaja čestokrat primešan
gotskemu ali renesanškemu.

Med velikim oltarjem in korom vgledam
sredi tlaka ploščo z latinskim napisom.

8

-<s> 114 <£•

Mrtvi kamen govori o dogodku, ki so ga
že bogve kolikokrat ocenjevali zgodovinarji.
Na tem mestu sta namreč najeta morilca
Ivan Labadia in Ivan Sperandeo zabodla
glavnega inkvizitorja kanonika Petra
A r b u e s dne 17. septembra 1485. Ob bližnji
steni visi dvoje bodal, prav tisti dve, s ka¬
terima je bil Arbues umorjen. Kralj Ferdi¬
nand Katoliški in kraljica Izabela sta mu
oskrbela veličasten pogreb, ker sta mu po¬
prej tudi ona dva poverila inkvizitorsko
službo, in sicer zato, „cum vellent e suis
finibus judaicam exterminare perfidiam ££  (ker
sta hotela potrebiti iz svojih dežela judovsko
hudobijo.)

Cerkveni nasprotniki opisujejo Arbuesa
kot neznosnega fanatika, ki je brezštevilno
krivovercev obsodil k smrti na gromadi ali
jih dal uničiti na drug način. Posebno hud
vrišč je nastal 1. 1867, ko je papež Pij -IX.
Arbuesa prištel svetnikom. Brezverni zgodo¬
vinarji so hudo napadali cerkev in slikar
Kaulbach je s svojim čopičem vpodobil
kar celo rodovino, katero je dal Arbues
sežgati. Ljudstvo, ki čita ta obrekovanja ter
vidi grozovitost plastično pred seboj, seveda

-$> ii5 <$—

veruje, toda kaj je resničnega na vsej stvari?
Arbues je bil inkvizitor samo eno leto, tedaj
v tako kratkem delovanju sploh ni mogel
ugonobiti na tisoče in tisoče krivovercev,
kakor se mu očita.

Poleg tega vprašamo: Kako bi mogla
cerkev sprejeti med svetnike takega tri¬
noga? In kaj pravijo k temu sumničenju
domači aragonski zgodovinarji, ki so pre¬
iskali dotične dogodke ondi, kjer so se vr¬
šili t. j. v Zaragozi? Blankos in Paramo,
popisujoča zgodovino inkvizicije, pravita, da
je bil kanonik Arbues pravičen in dober mož,
ki niti enega heretika ni obsodil k smrti.

Ker je zasledil goljufije judov, ki so se
dali le na videz krstiti (muranos), so se le¬
ti po pravici bali, da bi jim inkvizitor ne
konfiskoval njihovega imetja. Zato najamejo
dva morilca, ki napadeta Arbuesa v "cerkvi,
kjer je ravno opravljal svoje molitve. Pri¬
jatelji so ga o pravem času opozorili ne¬
varnosti, katera ga čaka vsled zarote, ter
mu svetovali, da naj opusti službo preisko¬
valnega sodnika (inkvizitorja), ako mu je
življenje drago, toda odgovori jim, da zaradi
tega rad umrje.

8 *

--£> 116  —

Ako je bil tako prepričan o svoji pra¬
vici, kako se more trditi, da bi bil delal
napačno? Postal je torej mučenec vsled
grozovite smrti in je mučenec tudi po smrti,
ker mu jemljejo sovražni pisatelji dobro
ime, kazoči ga nerazsodni množici kot naj¬
hujšega brezsrčnega človeka.

Popoldne se podam iz mesta na spre¬
hod. V široki ulici „Calle de la Indepen-
dencia" kar mrgoli mladega ljudstva,
ki ima danes prost dan, da brezskrbno seta
gori in doli. Akoprav večinoma delavskega
stanu, se vede mladina tako samozavestno,
kakor bi ne poznala nobenega razločka med
imenitno gospodo in med seboj, pa tudi tako
dostojno, da jo je veselje gledati. Mladenči
po trije ali štirje skupaj vsak s kapico na
glavi, kakršne nosijo pri nas kolesarji, imajo
toliko pripovedovati eden drugemu; še ži¬
vahnejši pogovori se pleto med dekleti, ki
hodijo v posebnih malih gručah semintje.
Seveda je bilo ves teden dela dovolj, zato
se prilega zabava.

Pot me pripelje skozi senčnati drevo¬
red (alameda). do vojašnice, pred katero je
polno vojakov,  ki si po svoje preganjajo


dolgčas. Vsi imajo sivkasto platneno obleko,
katera jim služi le za bivanje v vojašnici,
sicer so opravljeni v drugi uniformi. Daši
finančno stanje Španije ni najvgodneje, pri¬
vošči vendar država vojakom dvojno obleko:
bolj praktično za dom in drugo za službo.

Griček na zapadni strani mesta se ime¬
nuje T o r e r o s, toda svet je vzvišen le
toliko, da se komaj pozna. Tu imajo meščani
majheno jezero, ki je na umeten način na¬
rejeno iz napeljane vode. Več čolnov je pri¬
vezanih ob bregu, da se ž njimi vozijo po
tej mlaki, kadar nimajo drugega početi.

Ne vem, koliko je bila že ura — prav
zgodaj že ne — ko poiščem v „Gran Hotel
de Europa“ najeti kvartir štev. 43. Skušal
sem kolikor moč tiho položiti trudne ude k
počitku, da ne zbudim z nerodnim ropo¬
tanjem sosedi, ki sta se nastanili v bližnji
sobi. In kakošni sosedi? Dve mladi redov¬
nici v belih habitih in črnih plaščih. Kaj
takega videti v hotelu, je po naših nazorih
nekaj izvanrednega, v Zaragozi se pa more¬
biti nihče ne spodtika zaradi tega, akoravno
se nahaja v mestu menda dvanajst ženskih
samostanov. A pustimo to stvar za sedaj v

— 4 > 118

miru. Ker bom imel priliko, še pozneje go¬
voriti o naših dveh znankah, naj zadostuje,
da sem ju tukaj le mimogrede seznanil s
čitateljem.

12. Proti oceanu

Stal sem v Zaragozi na kamenitem mostu,
pod katerim teče vmazano-rumeni Ebro, izvi¬
rajoč na daljnem severu v kantabriškem go¬
rovju. Struga je potlakana s širokimi ploščami,
da se odteka voda polagoma kakor po stop¬
nicah, in da ob času, ko narase vsled de¬
ževja, ne odnaša zemlje. Ob straneh mostu
so obzidani prostori, kamor se izogneš vo¬
zovom in kjer brezskrbno opazuješ drvenje
ljudstva, ali pa spremljaš tok reke, kateri
se kar nič ne mudi proti sredozemskemu
morju. Pred očmi se razgrinja enolično pla¬
njava, nad njo pa jasno nebeško obzorje.

In ta vročina!  Tudi pri nas žge
solnce v poletju, toda kak razloček med to
soparico! V naših krajih potegne mnogokrat
hladilni veter, tukaj pa leži nad teboj enako¬
merna toplota brez vsake sape. Vse je mirno,
še perje na drevju ne zatrepeta, nobenega
prepiha.

— 119  <£-—

Pač je lepo to južno nebo; zdi se,
kakor da bi bilo zavito v višnjevkastem
pajčolanu, nobene meglice ni videti na njem,
in vendar postaja čedalje bolj neznosno.
Vedno brisati pot raz čelo, nositi vso pre¬
močeno obleko in nikjer dobiti hladilne pi¬
jače, ali če jo že hočeš imeti, moraš ota-
jati v njej led, ki je pripravljen v posodah
na mizi — tega planinci nismo navajeni. Tu
spoznam, koliko so vredni naši bistri stu¬
denci, in že misel na njihovo žuborenje je
majheno tolažilo v tej atmosferi. Kje ste ve
zelene doline, obraščene gore in beli snež-
niki mojega doma?

Dežela ljuba kje ležiš,

ki jezik moj mi govoriš ?

V domotožnih sanjarijah na Ebrovem
mostu me zmoti borno oblečena ženska, po¬
birajoča po tleh kar z rokama tisto reč, ki
je v gospodarstvu tako zelo koristna, da bi
se baje smeli odkriti pred njo, posebno ako
se nahaja v večji množini skupaj. Zena ima
gotovo doma kako gredico, kateri streže
kolikor moč, a ker nima živali, ki bi jo
zakladala s tem blagom, ga išče po ulicah.

-<$> 120

Da opravlja takošen posel tudi ob nedeljah,
jej še na misel ne pride.

Ker sem odločil, da obhajam veliki
šmaren v Lurdu, in je manjkalo do praznika
samo tri dni, vzamem v Zaragozi vozni list
naravnot do San Sebastiana v baskiškem
zalivu. Proga, za katero sem plačal 16 peset
v tretjem razredu, je dolga 319 klm. Vedno
se še širi sama pusta ravnina, ki se kon¬
čuje ob severni strani s temnim obrišem
gorovja „Sierra de la Peiia.“

Vlak je čakal v G a 11 u r - u dalj časa,
da sem imel priliko seznaniti se z lepim
prepeličarjem, katerega je njegov gospodar
klical z imenom „Kampos.“ Imel sem še
nekaj ostankov klobas, katere mi je dala
doma dobra soseda, da jih prigriznem na
potu. Prvi teden so bile prav okusne, a po¬
zneje se jih je prijela tista bela barva, ki
jej pravimo plesnoba. Skoda bi jih bilo za¬
vreči, ker so še vžitne, in to je prav dobro
vedel Kampos, ki me ni zapustil poprej,
dokler ni dobil zadnjega koščeka.

Na jugo-zapadu se začnejo vzdigovati
razni vrhovi, izmed katerih moli' Moncayo
svoj ponosni greben 2316 m visoko, žal, da

--$> 121  <^-

se mu zaradi megle le redkokrat pokaže
glava. Ob njegovem vznožju je grad znane
vojvodske rodovine Borgia, izmed katere sta
papeža Kalikst III. (1455 — -1458) in Ale¬
ksander VI. (1492—1503) ter sv. Fran¬
čišek Borgia.  Poslednji ima nenavadno
„kariero“ za seboj. Se v otročjih letih iz-,
gubi dobro mater, zato ga vzame v svoje
varstvo materin brat, nadškof v Zaragozi.
Mladi vojvodič je sprejet med dvornike ce¬
sarja Karola V., se imenitno oženi, toda po
soprogini smrti ostane zapuščenemu vdovcu
osmero nedoraslih otrok. Ko umrje še ce¬
sarica Izabela v najlepši dobi svojih let,
mora Frančišek Borgia kot višji dvorni
oskrbnik vse potrebno vrediti za njen pogreb,
in prav to je bilo povod, da mu zamrzi ta
svet. Videč cesaričin poprej tako krasen
obraz grozno spremenjen, in čuteč "mrliški
duh okrog sebe, trdno sklene, ne več iskati
posvetnega, temveč skrbeti za večno. V začu¬
denje cele Španije odloži svoje visoke službe
— bil je tudi namestni kralj Katalunije —
stopi v red sv. Ignacija, postane mašnik, sled¬
njič celo general tovarištva Jezusovega ter
sklene svoje življenje v Rimu 1.1572.

122

Zapustivši mesto Tudela, gre leva že¬
lezniška proga v staro Kastilijo, mi pa se
obrnemo v dolino reke Aragon, ki jo pre¬
mostimo pri Marcili. Tu moram omeniti
čudnega  „p a s a ž i r j a“, kateremu ni
mogla biti vožnja posebno všeč, ker je sedel
v sredi dveh orožnikov. Kakošno hudodestvo
bi bil zakrivil, nisem mogel izvedeti — kaj
takega se težko vpraša — le toliko vem,
da smo imeli vsi sočutje ž njim. Njegove
male črne oči se mi niso zdele odurne,
ampak skoro prikupljive; tudi žalosti ni
opaziti na gladko obritem ogorelem obrazu,
prej bi bral z njega popolno vdanost v
osodo. Oblečen v višnjevkastem jopiču ter
vso pot brez pokrivala, je imel okoli vratu
zvit in pod brado zavozlan robec, da mi ne¬
hote na misel pride podoba, kakošna kazen
je namenjena (vsaj v Avstriji) za velike
hudodelnike; v Španiji sta jim odločena
smodnik in krogla.

Toda moj Bog! takega zločinstva ven¬
dar ni storil, da bi ga čakala justifikacija.
Sopotniki so mu ponujali piti, pa ničesa ni
pokusil, le smodčice je pušil brez prenehe.
Ubogi njegovi stariši, osobito mati, ako mu

—^ 123  —

še živi; koliko solz bo pretočila reva zaradi
nesrečnega sina!

Kakor drugod so tudi španski orož¬
niki  krepko zraščeni in ponosni mladi
ljudje. Njihova oprava ne kaže tako žive
barve kakor laških, vendar je jako lepa.
Nosijo namreč črno obleko, našito z belimi
okraski, belimi gumbi in rudečimi ovratki.
Čez obe rameni so jim navskriž pripeti ru¬
meni jermeni, glavo pa pokriva okroglasta,
na zadnji strani zavihana in z bliščečim
črnim platnom prevlečena čaka. Da lažje
prenašajo soparico, nosijo pod čako bel ro¬
bec, ki jim pahlja ob licih navzdol ter dela
nekoliko vetra.

Že se kažejo prvi začetki Pirenej, toda
gore so večinoma brez drevja, pokrite z
osmojeno travo; tudi skalovja ni nikjer.
Večja kraja, mimo katerih se peljemo, sta
O 1 i t e in T a f a 11 a. Tu sem na cesti videl
več žensk, ki so sedele na oslih ter držale
širok solnčnik v roki, da se zabranijo pre¬
hudi vročini.

Bolj se bližamo Pamploni, več dobi¬
vamo tovarišev, med katerimi so se odli¬
kovali posebno trije fantje,  pravi tiči,

—$> 124 <c>—

bržkone še od včerajšnje nedelje „in excelsis“.
Enemu se pozna, da je bil svoje dni v hu¬
dem pretepu, kajti na lici pod levim očesom
je videti nekaj takega, kar ostane potem, ko
sta se koža in zdravnikova šivanka sezna¬
nila ena z drugo; vrh tega ima dva srednja
zgornja zoba izbita, kar nas potrjuje v misli,
da boj ni bil malenkosten. Ali je dobil le
spominke v eni praski ali v dveh, ni vredno
daljše preiskave. Toda hvalno moram ome¬
niti, da je bil še precej miren v primeri z
onima dvema, ki sta postajala preveč nad¬
ležna.

Pri vsaki postaji sta nas odrivala, nam
stopala na noge, stegovala glavi skozi okno
ter vpila nad ljudmi, kakor bi bila z vsemi
znana. Sicer pa je ves čas krožila med
njimi neka posoda, narejena iz kozličje ali
mačje kože; tudi na mene je prišla vrsta,
da bi pil, kar sem seveda hvaležno odklonil,
torej ne morem reči, kakošna tekočina je
bila v posodi. Po pravilu dobro volj cev „Si
vis cantare — disce potare“ so si v enomer
močili grla, začeli prepevati, zaključevali
vsako kitico z besedo „la maiiana a  (jutro)
ter se poljubovali med seboj. Taka zabava

--$> 125  ^—

bi se prenašala nekaj časa, toda ker ni
konca ne kraja, smo že težko čakali, kdaj
bomo rešeni neljube tovaršije.

„ Sedaj ste torej med narodom, česar ste
tako želeli“, izpregovori tovariš. V teh be¬
sedah sem čutil vljudno in deloma zaslu¬
ženo očitanje. Da se nekoliko opravičim, od¬
govorim:

„V družbo pijancev nisem želel priti,
kajti te vrste ljudje se ne vedejo prav nič
drugače kakor pri nas. Potrpiva, morebiti
kmalu odidejo.“

Pripeljali smo se v Pamplono,
glavno mesto provincije Navara. Delinkvent
se ozre še enkrat po sopotnikih, kakor bi
pričakoval od nas pomoči, a iz rok pravice
ni upati rešitve poprej, dokler ni zadoščeno
hudodelstvu. Orožnika ga vzameta v sredo
ter odkorakata ž njim proti mestu, ki stoji
na mali raztegnjeni višini. Ako revež še ni
obsojen, se izvrši v Pamploni sodba; ako je
pa že obsojen, ga shranijo do določenega
časa v ondotni trdnjavi.

Tudi dva izmed razgrajočih fantinov
odideta iz voza, in kakor bi trpela najhujšo
žejo, vbereta pot naravnost v kolodvorsko

126  <£—

restavracijo. Eden se kmalu pokaže pri
vratih, hlastno obirajoč veliko kost, katero
je kupil v kantini. Bali smo se, da ne pri¬
deta nazaj, pa ni ju bilo več; ostal je le
oni „zaznamovani“, ki je sedaj, ko ni imel
več sorodne družbe, popolno vtihnil.

Železnica pride v ozko sotesko s pla¬
ninskim značajem, v zgodovinsko znano do¬
lino Ronces-valles,  ki veže po naj¬
krajši poti Francijo s Španijo. Skozi njo so
leta 732 drli Arabci ter dospeli celo do
mesta Poiters, kjer jih je frankovski major-
dom Karl Martel v grozni bitki zagnal nazaj;
tod je šel leta 778 Karol Veliki v Španijo
itd. Gore so že večinoma obraščene, toda
nikjer ni videti smreke, ampak le listnato
drevje. Peljemo se skozi več prerovov, ki
nam odkrivajo vedno nove prizore; ob desni
in levi se prikazujejo skalnati vrhovi, med
njimi Sierra de Alaral 1471 m. in Sierra de
Andia 1493 m.

V A1 s a s u i smo se mudili eno uro,
čakajoči vlaka iz Burgos-a. Tu sem imel
zopet čast spoznati natakarja, ki vporablja
lepo priložnost, da pritisne ptujca, ako se
mu pritisniti da. Dvakrat mi ni enako po

——

vedal, koliko dolžujem, in vselej je moral
nekaj prijenjati v računu, ko mu dokažem
očitno krivico.

Ubogi popotnik! Lakota in žeja je več¬
krat velika, naravne potrebe tirjajo neiz¬
prosno svoj davek, in ako nisi poprej
prašal, koliko stane to ali ono, moraš pla¬
čati do beliča vse, kar zahtevajo od tebe.

Svet postaja čimdalj bolj idiličen, po¬
doben romantiškim krajem naših gora. V
trgu Zumarraga  se odcepi stranska do¬
lina, ki te pripelje po 12 kilometrov dolgi
cesti v grad Loyola, dom sv. Ignacija. Naša
vožnja gre poleg šumečega potoka Oria med
Pirenejami in kantabriškim gorovjem naprej
proti Tolosi, kjer pohaja mnogo letovičarjev
v senci košatega drevja. Toda kar naenkrat
se začne svetliti in pred očmi se razprostre
mesto San Sebastian,  ob katero plju¬
skajo valovi atlantskega morja.

13. Pri Baskih.

Tl HaAcrara! Ako bi bil obdarovan s pes¬
niškim vzletom, bi te poveličeval v slav¬
nostni himni; toda ker nimam tiste žilice,

128  <§—

naj zadostujejo prozaično navdahnena čutila
pri pogledu na lesketajočo vodno množino.
V daljavi se zibljejo večje ladije, poleg
obrežja pa plavajo mali čolni, ob katere se
zaganja val, ki zašumi po izpranem pesku
zopet nazaj. Ves ta del atlantskega morja
se zove baskiški zaliv,  čegar glavno
mesto San Sebastian je stisneno v najožjem
kotu z imenom „la concha“ t. j. školka.
Znano je, da ima tukaj tudi španska kra¬
ljeva rodovina svoj grad, stoječ na vzvi¬
šenem kraju nad morjem.

San Sebastian  prištevajo prvim
letoviščem v Španiji. Tu se zabava najod¬
ličnejše občinstvo, in vsled tega je treba
tudi vsako reč dražje plačati kakor drugod.
Prav zato se potika tod okoli mnogo nič¬
vredne plaže, a ne v podobi slabo oblečenih
vagabundov, temveč v fini opravi kavalirjev,
ki se pokažejo, ako jih zasači policija, kot
prekanjeni goljufi. Zato je treba posebne
opreznosti; ako imaš le majheno slutnjo, da ti
kak človek ne všečuje zarad svoje prevelike
prijaznosti, ničesa ne imej opraviti ž njim!

Mesto mi je zelo vgajalo, ker ima ne¬
navadno lepo lego. Na severni strani obdan

—129  <£—

po morju je San Sebastian venčan na vseh
drugih straneh z zelenimi, zaraščenimi griči;
proti vzhodu opaziš vrhove Pirenej, proti
zapadu pa začetek kantabriških gora. Pri-
prostih hiš ne vidiš nikjer, temveč povsod
palače in z vsakovrstnim okusom zgrajene
vile; na najbližjem griču se vzdiguje mo¬
gočna podrtija, ki daje okolici še bolj za¬
nimivo podobo.

Navaden popotnik ima precej rešpekta
pred kraji, v katerih prebiva elita domačih
ter inostranskih bogatašev, ker mora globlje
poseči v žep. Tu sčm zahajajo namreč ljudje,
ki imajo toliko zemeljskih dobrot, da jih
ne morejo porabiti doma in iščejo zabave
tam, kjer se dobi večji vžitek med izbrano
družbo. Ti magnatje štejejo denar v poljubni
množini, razvajajo gostilničarje, trgovce, na¬
takarje, postrežčeke, kratko vse stanove, od
katerih česa potrebujejo, da se vsled tega
za vsako postrežbo več računi in zahteva
večja napitnina. Le vstopi v kak hotel, re¬
cimo v Nici, San Sebastianu, Biaricu ali
drugod, pa boš videl, kako te obda cel roj
vslužbencev, ki se ti klanjajo kot vsemo-
gočniku ter skazujejo vsakršno vslugo. Ko-

9

—^> 130  <^—

maj ti je zdrčal bakšiš v fiakarjevo roko,
že drži gibčni sluga tvoj kovček, da ga po¬
nese v določeno sobo. Potem se odkrije
pred tvojo milostjo deček, kateremu je iz¬
ročena dvigalni ca (lift) v oskrbništvo, da se
popelješ z njo ter prihraniš korake v višja
nadstropja. Toda vsak ne gre rad vanjo, ker
je že marsikdo obtičal v zraku, ko je stroj
odpovedal službo. Naposled te sprejme hi-
šina in tako bi bilo stanovanje v redu. Sedaj
pa stopiš v restavracijo, kjer ti naproti hi¬
tijo dvorljivi markerji, ki ti postrežejo tako,
da se kar čudiš njihovi pozornosti.

Natakar, ki nam je stregel v San Se-
bastianu, je imel anglešk značaj, gladko
obrit obraz in le pod licami šopek črnih
brk. Obleka iz finega črnega sukna, snežno-
belo perilo, katero menda menjuje vsak dan.
in ravno tak ovratnik, poleg tega najvljud-
nejše vedenje z vednim smehljajem na ustih:
sploh vsa njegova vnanjost je bila taka, da
bi lahko reprezentoval dvornega svčtnika,
ako bi bilo treba. Seveda moraš „ljubav“,
katero ti kaže pri serviranju, tudi dejansko
pripoznati in ne pozabiti, da toliko veljaš
kar plačaš. Je že tako na svetu, vsak rad

131

kaj zasluži. Denar moraš trositi na vse
strani, in zato se razleti vsak dan toliko
drobiža, da ti izpade svota stroškov mnogo
večja, kakor si doma preračunih Pa vendar,
če tudi nisi dostojanstvenik glede stanu ali
imenitne službe, temveč se prištevaš onim
„ex numero minorum", nikar ne štedi z de¬
narjem v ptujini. Varčuješ lahko doma, na
potovanju ni mogoče.

Toda vrnimo se nazaj k naslovu priču¬
jočega spisa ter si oglejmo ljudstvo, ki pre¬
biva v okolici baskiškega zaliva To so
Baski  (Vascongados), najstarejši narod v
Evropi, pleme prvotnih Ibercev. Tekom sto¬
letij so si ohranili neko samostalnost, svoje
običaje in posebno narečje. Vseh skupaj se
jih šteje 440 tisoč. Daši prebivajo tudi na
južno-francoskem ozemlju, je vendar njihov
glavni stan v španskih provincijah: Biscaya,
Guipozcoa in Alava z glavnimi mesti: Bilbao,
San Sebastian in Vitoria. Vsi so krepke po¬
stave.

Pristnega Baska, ki ima še narodno
nošo, takoj spoznaš po baržunastih hlačah,
rudečem pasu okoli ledij in po pokri¬
valu, ki mu maha ob glavi doli. Govo-

9 *

rica obsega osem glavnih dialektov ter
se zelo loči od španščine, akoravno je
z njo nekoliko v sorodu. Don Karlosova
stranka ima med Baski veliko somišlje¬
nikov.

Drugo jutro se podam v cerkev, naj-
Bližjo mojemu stanovanju; vgledam jo nam¬
reč, ko stopim skozi vežna vrata, takoj na
koncu ulic pod košatim gričem. Ob straneh
portala se vzdigujeta dva lična stolpa, ki
dajeta fasadi lepo podobo.

Res je, da imamo sebe za boljše kakor
smo, a mislim, da bi se do neznanega ne
mogel vesti tako nevljudno, kakor se je
vedel tukajšnji župnik do mene. Spričevalo,
katero razvijem pred njim, pogleda le od
daleč ter reče apodiktično, da se brez ta¬
larja ne inore maševati. Torej zopet tak
križ kakor v Barceloni, toda v San Seba-
stianu je bilo še huje. Bog zna, zakaj je bil
mož tako razburjen. Mojega odgovora še
poslušati ni hotel enak svojeglavnežu, ki si
ničesa dopovedati ne da. Kaj je storiti ?
Kregati se ne morem in ne smem ž njim,
ker sem le jaz v njegovi oblasti in ne on
v moji, druzega ne ostane, kakor da se pri-


—-$> 133

poročim in odidem. Si bom vsaj zapomnil,
kdaj sem bil pri Baskih.

Prirojeno nam je, da držimo precej
sami na-se in da nam ne vgaja poniževanje,
ker ima vsak gotovo mero domišljavosti v
sebi. Tudi meni je ta poraz obudil v srcu
misel: Ali sem res tako malovreden človek?
So sicer značaji, ki lahko prenašajo na-
sprotstvo in mirno spravijo v žep surovost,
žal, da se ne morem prištevati tem srečnim.

O omenjenem gospodu, katerega bi lahko
imenoval neomikanega, pa se mi je pletla
pozneje cela vrsta dušeslovnih premišljevanj,
katera sem skušal spraviti v kavzalno zvezo
s tem dogodkom. Sodil sem tako-le:

Ako je mož po naravi tako nevljuden,
je pač čudno, zakaj so ga postavili za
župnika v mestu, kjer se shaja toliko iz¬
obraženega sveta. Ali pa se mu je zdela
moja vnanjost neprikupljiva, da sploh ničesa
ni hotel imeti opraviti z menoj ? Mogoče
tudi, da še ni veliko skusil na svetu, držeč
se vedno domačega kraja, da vsled tega ne
ve, kako je vsak popotnik, akoprav mu ne
manjka denarja, vendar navezan v marsikaki
zadevi na milost drugih ljudi. Ali ga je

— 134  —

morebiti pred mojim dohodom na vse; zgodaj
razdražila kaka reč, da se je potem znosil
nad menoj, ali pa je sploh tako razdražljivega
temperamenta? Lahko bi tudi mislil, da je bil
svoje dni bolj prijazen kakor sedaj, saj se
človek vsled raznih okoliščin spremeni v
svojih nazorih in v svojem vedenju, osobito
takrat, ko ga je zadela kaka huda skušnja,
ko ga je prevaril ta ali oni prijatelj, da
zato nobenemu več ne zaupa itd.

Z vzori smo stopili iz šolske sobe v
življenje. Vse se nam je smehljalo in mislili
smo, da je cel svet res tako dober, kakor
izgleda po vnanje. Koliko vspeha smo si
obetali v delovanju, živeči v nadi, da se bo
vse klanjalo naši besedi! A prišla je pre¬
vara za prevaro. Nekdaj sem bil tak, ka¬
kršnega so me naredili učeniki in knjige,
a sedaj sem tak, kakršnega so me naredili
ljudje. Srečen, komur ostanejo še ideali!

Spance bi pa rad vprašal: Ako se vam
celo pri ptujcu zdi tako velik nedostatek,
če nima sutane, zakaj niste tako prijazni, da
bi mu jo posodili za one pol ure? In kaj
hočem reči o ogledalih, ki vise po vaših
žagradih, segajoči od pritličja skoro do

—135

stropa gori? V barcelonski cerkvi „Nuestra
Senora de Belen“ sem v zakristiji dolgo
časa iskal klečalnik, zrkal pa je v izobilju
in ravno tako v San Sebastianu. Ne vem,
čemu so? Ako bi jaz tako stvar obesil v
žagrad na Kranjskem, bi jo moral kot zoper-
liturgično gotovo takoj odstraniti. Tuje šege,
tuja ljudstva!

Toda pustimo to reč v miru, saj se z
zabavljanjem nič ne opravi. Citatelj mi bo
bolj hvaležen, ako mu podam celotno podobo
Pirenej, katere sem videl na vsej južni strani.

Pireneje  segajo od Cap de Creus
sredozemskega do San Sebastiana atlantskega
morja. Vlečejo se v severo-zapadni smeri v
dolžini 430 kilometrov ravne črte ter delajo
velikansko naravno trdnjavo med Francijo
in Španijo. Lahko jih ločimo v vzhodne,
centralne in zapadne Pireneje.

Vzhodne  so raztegnene od' sredo¬
zemskega morja do doline, v kateri izvira
reka Segre. Najvišja vrhunca tega oddelka
sta: Puigmal 2909 m. in osamljeno stoječi
impozantni Canigou 2785 m. V tej okolici
izvirajo na španski strani vode: Muga, Flu-
via, Ter, Llobregat in Segre, na francoski

—-£> 136 <$>—

strani: Tech, Tet in Aude. Ne daleč od
morja pelje s Francoskega na Špansko čez
Col le Perthus cesta, katero so zgradili že
stari Rimljani; kjer se pa gorovje nagiba
proti morju, veže obe deželi železnica Per-
pignan-Barcelona.

Centralne Pireneje  se začenjajo
z 2504 m. visokim Pic d’ Anie ter vzdigu¬
jejo svoje ponosne glave tje do izvira reke
Segre. Med njimi kraljuje glasovita Mala-
detta s svojo granitno, s snegom pokrito
kopo v višini 3404 m. Ponosen tekmec jej
je velikan Mont Perdu 3352 m., dalje še
imenujem: Vignemale 3290 m., Montčalm (v
bližini ljudovlade Andorra) 3080 m in Pic
du Midi 2885 m. Ob vznožju so jim skal¬
nate, v polkrogu zavite circus-doline, kjer
imajo svoje studence španske reke: Cinca,
Gallego in Aragon; na francosko ozemlje pa
se stekajo: Garonne, Adour in Ga ve.

Zapadne Pireneje  stražijo mejo
obeh držav od Pic d’ Anie do atlantskega
morja. Toda njihova višina pojema vedno bolj,
dokler ne izgine popolno v baskiškem za¬
livu. V tem delu Pirenej je ljudstvo gosto
naseljeno, ker se zaradi nižjega gorovja

—.£> 137  <^—

lažje vzdržuje promet po prelazih, cestah
in zlasti po železnici, ki veže, speljana pri
morju, sosedna naroda enega z drugim.

Ko pridemo do zadnje španske postaje
I r u n, poleg katere teče mejna voda Bi-
dassoa, je dokončano potovanje skozi de¬
želo narodnega ponosa. Lepi spomini se ne
izbrišejo nikoli več iz srca. Rad bi videl enkrat
tudi južne provincije in napravil sprehod
po Andaluziji, toda kdaj bo to ? Z upanjem,
da se morebiti spolni ta želja, kličem Špa¬
niji: Hasta la vista!  (Na svidenje!) Res
da je potovanje po oddaljenih krajih težavno,
toda človeku se razširi obzorje, ako po¬
gleda nekoliko po svetu. Humboldt piše o
sebi: „Das Wissen verdanke ich meinen
Reisen“, in v nekem oziru ima tudi Levstik
prav, ki trdi v svojem „Popotniku“: „Ta ni
mož, ta ni za rabo, kdor ptujih yidel ni
ljudi.“

14. Lourdes.

Več dni sem poslušal španščino in se
tudi sam poskušal v njej, zato sem, pridši
med Francoze, čutil toliko bolj razloček
med njo in med francoskim jezikom. Govor-

~ 3 > 138  <$_

jenje prijaznih Frankov je skoro podobno
gruljenju golobov in grlic, kajti zdelo se
mi je, da ne delujejo samo usta, temveč tudi
oni del našega telesa, ki je odločen za vo¬
njavo. Ti ljudje požirajo kar cele zloge,
samoglasnike pa zadržujejo v nosu, da ima
izreka nekaj polnega, a tudi nekaj čudnega
na sebi. Kaka razlika med njimi in Spanci,
ki izgovarjajo besede naravnost in določno
kakor se pišejo! Zato bi se mnogo lažje
privadil neprisiljeni kastelanščini nego fran¬
coski resonanci.

Mimogrede sem se oglasil v morskem
kopališču B i a r i c, ki je zaslovelo najbolj
vsled tega, ker je cesar Napoleon III. več¬
krat zahajal v ta kraj. Ko si zapustil želez¬
nico in korakal dobre pol ure skozi košat
drevored, se vstaviš na visokem morskem
bregu, obrobljenem z mogočnim skalovjem.
Na uho ti doni sikanje oceana, ki bi s svojo
penečo maso rad porušil naravno vtrdbo, a
vse zastonj. Sicer pa je v Biaricu, kakor po
drugih modernih letoviščih, veliko palač,
prodajalnic in finih gostilnic. Srečuje te go¬
spoda v dragih toaletah, mimo drče leskeče
vprege, na ulicah čakajo postrežčeki in voz-

—^ 130  —

»

niki, v hotelih se suče trop garconov in
hišin.

Nenavadna se mi je zdela karavana
otrok,  ki so poleg morja z lopaticami
premetavali glino, kopali skozi njo rove,
stavili hiše ter zopet začenjali iz nova, ko
se je vse skupaj sesulo. Ker se gosposki
rod, vajen mehkužnega življenja, premalo
giblje, otročje telo ni tako krepko razvito
kakor ono živahne vaške mladine. Kmečki
paglavci imajo dovolj opravka na polju, pri
paši itd., gosposki si morajo pa na drug
način dela iskati, da se jim kosti vtrdijo in
da dobijo bolj zdravo barvo. Nekaj poseb¬
nega je, gledati to delavsko kolonijo, ki te
spominja brezskrbnega življenja mladosti.
Otroci letajo plitvim valovom naproti ter se
smehljajoč vračajo nazaj, ko jih je voda ne¬
koliko poškropila. Toda vedno so jim na
strani strežniki ali guvernante, in tudi v
bližini se vozi nekaj čolnov, ki so takoj
pripravljeni, ako bi se zgodila kaka ne¬
sreča.

Iz Biarica ni daleč v Bayonne,  trd¬
njavo prvega razreda. Mesto ima bogato
pristanišče ob veliki reki Adour; prebivalci,

-^$> 140 <$i~-

katerih je okrog 25 tisoč, so vsi baskiškega
rodu

Meščani prištevajo slavnoznanega kar¬
dinala Karola Lavigerie, apostola Afrike,
svojim rojakom. Jaz si bom Bayonne tudi
zato zapomnil, ker sem moral, komaj sto-
pivši na francoska tla, plačati nepostavno
takso izvoščekovi zvijači. Namesto naravnost
v zahtevano gostilno „Saint Esprit“, stoječo
prav blizu kolodvora, me je peljal nalašč
skozi več ulic in potem v daljnem ovinku
nazaj, da je mogel več računiti, vrh tega pa
še zahteval napitnino. La grande nation!
Premetenost onih ljudi, katere potrebuješ na
poti, moramo imenovati res izgledno t. j.
nesramno. Ako se jim posreči nakana, dobro;
ako ne, je tudi prav. Varuj se torej, da ne
prideš brez potrebe slugam v oblast; več¬
krat sem raje potrpel ali si sam postregel
ter na ta način ohranil svobodo. Za po¬
strežbo, ki se mi ne skaže, nisem ničesa
dolžan, zato ostanem neodvisen, samostojen.

Sedaj pa proti Lurdu,  katerega sem
se že poprej vsak dan spominjal; v dobrih
štirih urah smo tam. Vlak drči poleg široke
reke Adour skozi bajonsko okolico ter pride

~ 3 > 141

kmalu do vode Gave, katere ves čas ne za¬
pusti notri do Lurda. Na južni strani mesta
P a u štrli kar cela vrsta orjaških snež-
nikov proti nebu, med njimi izolirani Pic de
Moulle s svojimi 2051 metri višine.

Vozovi se polnijo z božjepotniki, na
vsaki postaji dobivamo novih tovarišev, vse
je namešano: svetno in duhovsko. Nasproti
mi sedeči abč s svojim dobrovoljnim obrazom
in z Mojzesovimi tablicami pod vratom, je
vzel v roko rožni venec ter ga prebiral s
smehljajočimi ustnicami, da me je ginila nje¬
gova neprisiljena pobožnost; vidi se, da res
ljubi to molitev. In kako bi je ne, saj je
mlada Bernardka pri prvi viziji 11. febr. 1858
videla tisto belo opravljeno lepo gospo z
rožnim vencem v roki.

Ravnina, poprej na daleč okoli odprta,
postaja bolj ozka, ko prihajamo bližje cen¬
tralnim Pirenejam. Na postaji Dufau vgledam
zopet našo smreko, katere menda nisem videl
na vsem potovanju. Dobro rejen Francoz se
začne nekako zanimati za mojo malenkost
ter se dela bolj prijaznega kakor je pri
ptujcih navada. Videč, da nisem potomec
njegovega naroda, mi razkazuje okolico in

— 1A2 < 3 >_

me vpraša, ali imam že v Lurdu stanovanje ?
Na odgovor, da še ne, mi pove, da je on
posestnik gostilne „Sacre Coeur“, in da
lahko ostanem v njej za toliko in toliko plačo.

Obema s tovarišem je bila ponudba
všeč, posebno še zaradi Francozovega do¬
stavka, da ima na kolodvoru omnibus, s
katerim se bomo skupaj peljali naravnost v
gostišče. Mož išče dobička od romarjev,
zato se jim vozi par postaj naproti, da pri¬
dobi na ta način marsikoga, ki bi sicer ne
ostal v njegovem hotelu. No pa nama ni
bilo žal, da sva se mu vdala, ker sva prišla
v dobro hišo.

Približali smo se svetemu
kraju,  po katerem sem že dolgo hrepenel.
Nemirno začne vtripati srce, ko vgledam na
masabejskih skalah baziliko z belim vitkim
stolpom. Par solz se prikrade v očesu, a da
bi jih kdo ne opazil in ne vpraševal po
vzroku, obrnem se k oknu nazaj. To je torej
tista cerkev, katero sem že tolikokrat videl
na podobah in ki je znana po imenu vsa¬
kemu otroku; to je votlina, kjer so se po¬
navljale prikazni, ki so se strogo preisko¬
vale, pa se niso mogle vtajiti; to je jama, iz

143  <^~

katere izvira oni čudodelni studenec: — vsi
ti spomini stopijo sedaj pred dušo, vpliva¬
joči s tako silo na-njo, da se mora topiti
veselja. Čemu bi prikrival čutila, prijetna
in draga, da mi ostanejo sveta in nepozabna
do konca.

Kaka gnječa na kolodvoru! Romarji
odhajajo in prihajajo, stare trume se poslav¬
ljajo, a nove vprašujejo po stanovanju. Cela
gromada kovčekov je naložena na vozovih;
ko so znošeni med vozno blago, da se od¬
pravijo naprej, nakladajo zopet druge, katere
odpeljejo v mesto. Kak zaslužek dobivajo
vozniki in strežaji, ki imajo posla čez glavo!
Kak dohodek za gostilničarje, katerim se
donaša denar iz celega sveta! Kake svote
za trgovce, pri katerih kupujejo božjepotniki
razne spominke! In kako bogata miloščina
za cerkev, kateri podeli vsak nekaj po svojih
močeh!

Odpeljemo se v mesto po ulicah navzdol.
Ura je že blizu poldneva, ko se v naglici
umijem, potem pa hitim proti svetišču. Ob
koncu mesta prekoračim most sv. Mihaela,
pod katerim šumi gorska reka, čestokrat
imenovani Gave, ki izvira ob vznožju

--š> 144 <£.—

glasovitega Rolandovega prelaza (La breche
de Roland).

Gladka cesta z lepimi nasadi ob straneh
me privede do rožnivenske cerkve, ki ima
izmed treh cerkva, vzdigajočih se ena nad
drugo, najnižjo lego. V mogočni okrogli
zgradbi z drznimi oboki je 15 kapel v spo¬
min 15 skrivnosti rožnega venca. Od tu
prideš po stopnjicah v višjo srednjo cerkev,
takozvano kripto, izklesano iz skalovja. Nad
njo pa je sezidana veličastna bazilika, gotska
zgradba iz belih kvadrov.

Oko gleda povsod blesk in bogastvo,
zlate in srebrne izdelke, umotvore iz mar¬
morja in slonove kosti. Stene so kar pose¬
jane z dragocenimi darovi; zlata votivna
srca bi lahko snemal in spravljal v žep,
toda kaj takega ne pride menda nikomur
na misel. Posebno značilne so zastave, na-
nošene po božjepotnikih iz najdaljših krajev,
viseče gori pod obokom. Glavni marmor¬
nati oltar bazilike stoji prav nad ono vot¬
lino, kjer se je prikazovala Mati božja, ki
je rekla Bernardki: „Povej duhovnom, naj
se zida tukaj kapela, in ljudje naj dohajajo
v procesijah. 44  To naročilo se je izvršilo v

-<«> 145 <s—

polni meri, kajti ne kapela temveč tri cerkve,
rožnivenska, kripta in glavna bazilika, so
se postavile na kraju, kamor zahajajo sedaj
ljudstva od vseh strani zemlje.

Prijetno iznenaden dobim v Lurdu dva
rojaka, ki sta došla skozi Švico ter se po¬
dala naprej v Pariz. To sta bila stolni ka¬
nonik Ivan Sušnik in horjulski župnik Peter
Bohinjec.

Cenjeni čitatelj morebiti pričakuje, da
bom razlagal na dolgo in široko zgodovino
božjega pota ter našteval čudeže, ki so se
godili in se še vedno gode v Lurdu. To bi
bilo po eni strani nepopolno, kajti dogod¬
kov, ki so se tukaj vršili, ni mogoče načr-
tati v kratkih potezah; po drugi strani pa
tudi nepotrebno, ker se je že toliko pisalo
in govorilo o tej reči, da ni nobenemu več
neznana. Moje pripovedovanje naj obsega le
to, kar sem videl; natančnejih poročil je do¬
biti v knjigah, ki se znanstveno bavijo s to
zadevo.

Lurdske cerkve so sicer prekrasne, toda
središče ali srce je ona častita, skalnata,
šest metrov visoka duplina,  kjer je
obiskovala nedolžna deklica preblaženo De¬
lo

~^> 146  <&-

vico. „Želim, da pride veliko ljudi tu sem“
— jej je enkrat rekla nebeška Gospa. O
sreča! Med milijoni božjepotnikov sem iz¬
vedel tudi jaz za to vabilo in priromal k
jami, pred katero in v kateri sem se v pri¬
srčni molitvi — tukaj nihče ne more moliti
drugače kakor prisrčno — izročeval Mari¬
jinemu varstvu. Ne v samohvalo, temveč v
znamenje hvaležne prijateljske zveze, moram
opomniti, da so mi stopili pred oči vsi
dragi znanci, ki ne morejo obiskati tega
blaženega koščeka zemlje, pa so mi pri po-
slovu od doma naročevali, naj se jih spomnim
vLurdu. Votlina je vsled mnogoštevilnih plapo¬
lajočih sveč vsa okajena. Ob straneh viseča
znamenja človeške revščine (palice, berglje
in drugo tako „luksurijozno“ orodje) govorč
o usmiljenem maternem srcu. Nemo kleči
ljudstvo na tleh, usta se ne gibljejo veliko,
ker Je srce prevzeto najblažjih čutil, sveti
mir veje tod okoli, le vzdihi pomoči po¬
trebnih in šumenje bližnje reke moti tišino.
Da, tukaj človek ne občuje več s svetom;
zdi se, da živi v prijetnem zamaknenju in
da je dvignen v nadzemeljsko bivanje. Tu
je moral pripoznati že marsikater brezverec


moč milosti, ko je dobil izgubljeno vero
nazaj in se učil zopet moliti..

V vozičkih sedeči bolniki pričakujejo
ozdravljenja. Med njimi omenjam belo oble¬
čeno bledo damo, katero so strežnice vzdig¬
nile iz vozička ter jo počasi pripeljale do
piscine t. j. do kopališča, kjer je bil že
marsikdo ozdravljen. Na levi strani jame iz¬
vira namreč tisti čudoviti vrelec, ki je začel
teči 15. febr. 1858 pa se ni nikoli več po¬
sušil od onega časa. Vsako minuto d& 85
litrov vode, bistre studenčnine, katere se
lahko vsak napije ali natoči v posodo in
vzame s seboj.

Naj dostavim še nekaj toček, ki zna-
čijo lep red lurdske božje poti.

1. Ne samo v cerkvah, ampak tudi
zunaj njih sem videl snago,  iz katere se
lahko sklepa, da je oskrbništvo v najboljših
rokah. Toliko prostorov in vsi se morajo
snažiti, pa nikjer kake zanemarjenosti. Pridno
se sučejo metle, omela in brisalke, da ni
smeti. Ali je po naših božjih potih tudi tako?
Tudi pri nas imamo kraje, kamor prihajajo
od blizu in daleč romarji, ki se pa morebiti
spodtikujejo nad to ali ono nerednostjo.

10 *

—^ 148 <^—

2. V Lurdu ni nobenega  „š t a n t a“
pri cerkvi. Eno prodajalnico sem sicer videl,
pa je tako vzidana med drugimi poslopji,
da jo komaj opaziš. Pri nas pa sme vsaka
babura prav poleg cerkvenih vrat prodajati
svoj „pofelj“, na katerem se dobijo večkrat
celo nespodobni napisi. Kako dobro vedo
barantači za vsako žegnanje, birmo, misijon
itd. Po božjih potih zasedajo najlepše pro¬
store; kolibe imajo postavljene kar sredi
trga (Brezje!), in nihče se ne zmeni za to,
ker smo vsega navajeni. Kramarjem, ki iščejo
dobička po svetih krajih, je že naš Gospod
pokazal z bičem pot, torej proč z njimi od
obližja hiše božje.

3. V Lurdu ni nobene gostilnice
pri cerkvi. Krčmarjem je gotovo izvanredno
dišala krasna pozicija, kjer bi se dalo kaj
zaslužiti, toda nobeden ni smel zidati na tem
kraju hiše. Vrišč v gostilni in molitev v
cerkvi se ne podasta skupaj. In vendar v
Lurdu lahko vse dobiš, česar potrebuješ, iti
moraš namreč deset minut v mesto nazaj,
kar ni bogve kaka daljava.

4. Tudi prosjaka nisem no¬
benega videl,  dasi bi reveži tukaj lahko

- 3 > 149  <$-

obogateli. Akoprav je miloščina dobro delo,
vendar v Lurdu nimaš prilike, da bi jo delil,
ker nihče ne sme beračiti. Kljub temu do¬
bijo tudi siromaki na lep način svoj del, ker
se podpirajo iz nabiralnikov, katere polnijo
božjepotniki s svojimi milodari. Da se pa
denar prav obrača, nam kažejo krasne stavbe,
vzoren red, sploh neko blagostanje, ki se
povsod vidi in katerega ni ondi, kjer se z
denarjem slabo gospodari.

Koga srečam v lurdskih ulicah, ko se
že pripravljam za odhod? Tisti dve re¬
dovnici, moji bivši sosedi v Zaragozi. Spo¬
znal sem ju takoj, menda tudi oni dve mene.
Mlajša je bila bolj šibke, starejša pa krep¬
kejše postave; čudno se mi je zdelo, da no¬
site obe očali. Na moj pozdrav, kateremu je
sledila opazka, da se poznamo iz Zaragoze,
odgovori starejša, da ste priromali iz daljne
Valencije in da ste presrečni, ko vidite Lurd
prvič v življenju. Spomin na Lurd je pač
vsakemu neizbrisljiv.

15. Lourdes-Xiyon

Težko je slovo, a mora biti. Po zadnjem
priporočilu še krepek požir iz hladnega stu-

—150  <$._

denca, potem pa naprej skozi južno Fran¬
cijo. Romarji imajo navado, da prižgo svečo
in jo nataknejo na svetilnik v votlini. Mi¬
slim, da moja lučica še ni pogorela do konca,
ko sem bil že daleč od Lurda. Toda začela
je pojemati tudi ona in naposled vgasnila
popolno. Ave Maria!

Pri mestu T a r b e s smo zopet poleg
reke Adour, ki priteče iz romantiške kam-
panske doline. Tu so sloveče toplice Bag-
neres de Bigorre, kamor zahaja v poletnem
času mnogo imenitne gospode. Na kolodvoru
je čakalo več izletnikov, med njimi družba
višjih vojakov v sijajnih uniformah, ker so
spremljevali odhajajočega generala.

V natlačeno 'polnem vozu smo imeli
tovariša duhovnika,  katerega zato
omenjam, ker je bil tako sličen ranjkemu
g. Froncu od sv. Jošta, da bi ga v naglici
zamenjal ž njim. Pri prvem pogledu sem
rekel: To je Tavčar-redivivus. Značilno pa
je tudi to, da se ni strinjala med njima samo
telesna podoba, temveč ves značaj ju je de¬
lal enaka, kakor bi bila vnanjost pogoj
enakih duševnih lastnosti. Prišedši bolj pozno
v našo družbo, ko je imel vlak že oditi

—-$> 151  <$•—

in ni bilo več prazne police, položi svoje
blago vrh neke druge robe, a revež pride
v nasprotje s hudo damo. Bog zna, kaj
je imela posebnega v svojem zavitku. Jeze
rudeča porine ptuj kovček v stran, iz ust
pa se jej vsipajo zaradi te malenkosti ne
ravno prijazne besede. Gospod se ne da
spraviti iz dobrovoljnosti, prenaša molčeč
babje očitanje, vzame kovček nazaj ter ga
drži, namesto prepirati se, raje na kolenih.

Znana reč je, da so nekatere ženske
zelo hude, a nisem verjel, da se razdražijo
iz ničvrednega vzroka. Ubogi možje, ki mo¬
rajo skupaj prebivati s takimi zmaji!

In kako se je maščeval naš sopotnik
nad žensko? Ko se je poslovila na postaji
St. Gaudens, jej pomaga še prtljago spraviti
iz voza. Sploh je vsakemu rad postregel ter
se moral, sedeč pri vratih, mnogokrat umak¬
niti, pa vsikdar brez nevolje.

Tako blagih ljudi se ne nahaja veliko
na svetu; lažje dobimo napuh, hlimbo, kleče-
plastvo, brezznačajnost, prav po pesnikovih
besedah:

V lice se ti smejejo,
v srcu zlobo grejejo.

—1 o2

Toda kljub temu ne smemo soditi svo¬
jega bližnjega preostro, ker biva med nami
še marsikak nesebičen človek, ki vsakemu
dobro želi in tudi stori dobro, ako se mu
nudi prilika. Večkrat mislim o samem sebi:
V tem slučaju bi jaz ne bil ravnal tako ple¬
menito, kakor ta ali oni. Dvomim, da bi se
bil premagal, on pa se je vedel tako sprav¬
ljivo. Tu ne vidim samo srečne narave,
temveč pridobljeno čednost kot posledico
zatajevanja, krotitve, zmage nad strastjo.

Prišli smo v slavno Toloso  (Tou¬
louse), nekdanje glavno mesto zapadnih
Gotov. Daleč na okrog se vidi dolgočasna
toda rodovitna planjava, kjer so se vršili v
davno preteklih stoletjih važni dogodki. Tou¬
louse ima burno preteklost in posebno v
cerkveni zgodovini tako važno ulogo, da se
imenuje „Rim na Garoni“. Najhujši viharji
so bučali tod okoli ob času velikega papeža
Inocencija III. (1198—1216). Tu je namreč
domovina glasovitih, cerkvi in državi ne¬
varnih Albingenzev, ki niso zavrgli le ene
ali druge verske točke, temveč bi bili radi
porušili ves družabni red. Zato Inocencij ni
brez vzroka trdil o njih, da so hujši kakor

—153 <£.—

Saraceni, ter je moral sklicati zoper nje kri¬
žarsko vojsko. S kakim orožjem se je boril
z njimi sv. Dominik, in koliko tisoč jih je
pripeljal na pravo pot, je menda dovolj znano.

Mesto s svojimi 150 tisoč prebivalci, z
dolgimi, večinoma ozkimi in skrivljenimi
ulicami, je središče prometa med sredo¬
zemskim in atlanskim morjem. Na zapadni
strani teče reka Garonne, čez katero peljejo
trije mostovi v predmestje St. Cyprien, ob
vzhodni strani pa je izpeljan Canal du Midi,
ki sega od bonskega zaliva do mesta Bor-
deaux. Nadškofijska stolnica  St.
Etienne ima lepo gotsko svetišče s tremi
ladijami, a predcerkev, katero podpira na
listni strani mogočen steber, ni v nobeni
simetriji z glavno stavbo. Na vrhu masiv¬
nega brezstrešnega stolpa visi osamljen zvon,
s katerim delajo naravne sile, kar še jim
poljubi.

Toulouse se ponaša z množico cerkva
— nekdaj jih je bilo 80 — glavno svetišče je
bazilika sv. Saturnina  (Saint Sernin),
katero prištevajo slovitim zgradbam pristno-
romanskega sloga. Marsikoga bo zanimalo,
ako spregovorimo o njej nekoliko več.

-S> 154 <5>-

Vzdiguje se na onem kraju, kjer so po¬
kopali truplo škofa-mučenca sv. Saturnina,
ki je oznanoval tukaj sv. vero in jo spričal
s svojo smrtjo 1. 253. Sedanja stavba je bila
sezidana iz rujavkaste opeke deloma v 11.,
deloma v 14. veku. Ako omenim, da je 115
metrov dolga in 32 metrov široka ter da
ima pet ladij, si lahko predstavljaš njeno
obsežnost.

Dolgo časa sem korakal ob vnanjih
stenah, preden sem prišel okoli in okoli,
toda iz priproste vnanje podobe se ne more
spoznati, kako veličastna je notranjščina. V
kripti hranijo poleg telesnih ostankov sv.
Saturnina še mnogo drugih častitih relikvij
n. pr. avtentičen košček Gospodovega križa;
žebelj, s katerim je bil Zveličar pribit na
križu; svetinje apostolov Jakoba (mlajšega
in starejšega), Filipa, Simona, Tadeja in Bar¬
naba; koščice slavnega španskega kanonika,
vstanovnika pridigarskega reda sv. Dominika
ter glavo „angeljskega učenika" sv. Toma
Akvinskega. Vsled tega ima kripta sicer ne¬
koliko pretiran, pa deloma resničen napis:

Omnia si lustres alienae climata terrae,

Non est in toto sanctior orbe locus.

_^c> 155 <$—

To bi se reklo po naše, da na zemlji
ni svetejšega kraja kakor tuluška cerkev
sv. Saturnina. Narodni ponos ceni seveda
domače znamenitosti višje nego jih ceni
objektivna sodba.

Posebej še omenjam njen grandiozni
osmerostranski zvonik, ki nadvladuje vso
okolico kot značilno znamenje „Rima na
Garoni." Ne morem povedati, kako je visok;
preštel pa sem okna, ki se vspenjajo na
vseh osmerih straneh eno nad drugim ter
jih naštel 8 v vsakem oddelku, torej 8X8
= 64 .

Sijajen trg je C a p i t o 1 s ponosnimi
palačami in kavarnami, kjer so v pritličju
podolgasti prostori, pokriti z velikanskimi
baldahini. V južnih krajih nihče ni rad med
zidovjem, zato so pred kavarnami in gostil¬
nicami verande, da sede gostje v svežem
zraku in lahko opazujejo, kaj se godi po
trgu.

V obljudenih mestih dobiš namreč do¬
volj brezplačne zabave po ulicah; tu vgle-
daš vedno kaj novega. Jaz sem srečal ne¬
navadno veliko psov, pri katerih bi bil
lahko študiral raznovrstne pasme, in mnogo

—.$> 156

rigajočih oslov, ki se derč v ravno tisti
zvikšani kvarti, znižani kvinti ali sploh v
težko določljivih intervalih kakor pri nas.
O prosjakih, ki ti sledijo za petami, se mora
hvalno omeniti, da imajo do ptujca posebno
trdno zaupanje. Navadno so se bližali od
zadnje strani in me rahlo cukali za suknjo,
proseči miloščine.

Toda hajdi naprej skozi pokrajino Lan¬
gu  e d o c. O železniških sprevodnikih imam
poročati, da so sami mladi živahni fantje,
ki skačejo urno ob vozovih gori in doli,
izklicujejo glasno imena postaj in se vedejo
zelo vljudno. Sicer pa je občna sodba vseh
potovalcev, da se nahaja v ravnini spod¬
njega Rodana (Rhone) posebno lep tipus
ljudstva, Osobito jim dopadajo ženske s svojim
bledim obrazom, ki spominja baje klasiških
matron rimskega cesarstva, o katerem je
tukaj še nekaj sledov v deloma ohranjenih
ali že razpadlih stavbah.

V Tarascon-u  smo imeli daljši od-
počitek. Lahko bi si bil mesto ogledal, pa ker
je deževalo, sem se sprehajal po kolodvoru.

Tu čitam na steni svarilo, naj se ptujci
varujejo rokovnjačev. Zapisano je v fran-

—<o> 157 <3>-

coskem, italijanskem in angleškem jeziku:
Mefiez-vous de voleurs! Diffidatevi dei ladri!
Beware of pickpockets! Nemcem gotovo ni
všeč, da se njihov jezik prezira, a Fran¬
cozi so glede svojega stališča do germanskih
sosedov popolno dosledni in težko čakajo
prilike, kdaj se bodo odškodovali za hude
poraze leta 1870.

Prostorna rodanska dolina je videti zelo
obljudena; zato je tudi oskrbljena z vgodno
zvezo, kajti na obeh bregovih reke se vije
železnica.

Pri pogledu mesta Avignon  in nje¬
govega mogočnega gradu na višini se spom¬
nim dobe od 1305 do 1376, ko so stolovali
cerkveni poglavarji prav v tem gradu, ži¬
veči v takozvani 70 letni babilonski suž-
nosti.

Ko je bil namreč vsled vpliva franco¬
skega kralja Filipa „Lepega“ izvoljen za pa¬
peža nadškof iz Bordeaux z imenom Klemen
V., si je le-ta nekaj iz političnih vzrokov,
nekaj tudi iz ljubezni do svoje domovine
izbral sedež v Avignonu. Kardinali so ga
prosili, naj se preseli v Rim, v staro in pravo
papeževo stolnico, toda zastonj. Klemen in

—.§> 158 <$—

še šest njegovih naslednikov je bivalo v
Avignonu; lahko si mislimo, da ne v prid
cerkvi.

Papeštvo je dobilo pred svetom fran¬
coski značaj in raztrgala se je edinost, ve¬
zoča druge narodnosti z Rimom. Slednjič
dobi Gregor XI. toliko poguma, da otrese
francosko premoč ter se preseli v Rim 1.
1376. Razkol, ki je nastal vsled tega, da sta
bila sedaj dva papeža, izmed katerih ljudstvo
ni vedelo, kateri je pravi, eden v Rimu in eden
v Avignonu, k sreči ni trajal dolgo časa.

Ob desnem bregu Rodana se vidijo Se-
vene (Cevennes) z najvišjim vrhom Mont
Mezenz (1754 m.) Prav lepa okolica je med
mestoma Valence in Vienne; vse kaže, da
vlada tu blagostanje; kamor pogleda oko
sami vinogradi. Koliko se mora pridelati
žlahtne kapljice v dobrih letinah, saj je
znano, da je Francija najrodovitnejša vinska
dežela na svetu.

Bližje smo Lyona, bolj se množe po¬
slopja, zlasti tovarne, kajti L y o n je v
pravem pomenu velikanska tovarna. V njem
biva nad stotisoč samih delavcev, ki se pe¬
čajo s tkanjem svile. Kot prvo mesto za

—^ 159  ^—

Parizom slovi tudi zaradi vgodne lege med
rekama Rodan in Saone, ki se stekata ob
spodnjem koncu skupaj. Mnogo mostov veže
mestne oddelke enega z drugim. Hodil sem
iz ulic v ulice, s trga na trg, a dalje in
dalje se odpirajo nova predmestja.

Glede stare zgodovine bi skoro trdil, da
izvzemši Rim ni lahko dobiti kraja, kjer se
je kazal heroizem v taki meri kakor p r i
prvih kristijanih  v Lyonu. Že v
drugem stoletju po Kristu najdemo veliko
krščansko občino, katero je vodil krog leta
150 škof sv. Fotin in njegov naslednik sv.
Irenej (f 202). Katakombe prastare cerkve
v predmestju sv. Ireneja pričajo, da so tekli
potoki krvi, katero so prelili ob vladanju
rimskih imperatorjev tukajšni kristijani. Na
stenah se čita veliko imen mučencev, a nad
vse značilen je dostavek: Irenaeus et cum
eo plus quam XIX millia,  t. j. Irenej in
ž njim več kot 19 tisoč. Torej višji pastir
in v njegovi družbi toliko tisoč zvesto-
vdanih ovčic je prestalo grozovito smrt za
sv. vero!

Na zapadni strani mesta . je raztegnen
podolgast hrib, ves obzidan s hišami. Med

-^> 160  <^—

njimi kraljuje slavnoznana štiristolpna Ma¬
rijina cerkev „Notre Dame de Four-
v i e r e s“ (Forum vetus), stoječa na pro¬
storu stare rimske trdnjave. Ko se je nemška
vojska 1. 1870 bližala Lyonu, so obljubili
meščani, da sezidajo namesto starega novo
veličastno svetišče Mariji v čast, ako jih
obvaruje sovražnika. Vslišani takoj začnejo
staviti sedanjo cerkev, ki je bila dodelana
v petindvajsetih letih, torej v najnovejšem
času. Kako da je krasna in koliko je mo¬
rala stati, (pravijo da 50 milijonov frankov),
se lahko sodi iz dolge dobe zidanja.

Poglejmo še škofijsko stolnico
sv. Ivana Krstnika, ki stoji ob vznožju Four-
viera blizu reke Saone ter priča s svojimi
sivimi stenami, da je preteklo že marsikako
stoletje od onega časa, ko so jo zgradili v
bizantsko-gotskem slogu. V njej sta se vršila
dva važna koncila.  Pri prvem so imeli
leta 1245 zbrani cerkveni očetje mnogo tožba
zoper cesarja Friderika II. Ker je prihrul z
vojsko v Rim, zbeži papež Inocencij IV. v
Lyon, kjer se posvetuje, kaj bi bilo storiti.
Friderika je zagovarjal njegov kanclar Tadej
Suessa, toda ne s posebnim vspehom.

~^<j> 161  <c>_

Pri drugem zboru 1. 1274 so bili na¬
vzoči odposlanci grškega cesarja Mihaela
Paleologa, da se dogovore zaradi združenja
z rimsko cerkvijo. Združenje se je doseglo,
ker pa ni imelo prave podlage, tudi ni imelo
dolgega obstanka.

16. Iz Francije v Švico.

Na obrežju reke Saone  sem se
pridružil postopačem, ki so gledali, kako
love njihovi tovariši ribe na trnke. Nekateri
so splezali prav do škarpinega roba, da na
niti obešena vada lažje doseže spodaj tekočo
vodo. Kako mora biti človek trden v glavi,
da se upa podati v tako opasen kraj, raz
katerega bi lahko vsak trenotek padel v
globočino! A predrzni ribiči se zanašajo na
radovedno ljudstvo, ki opazuje z zanimanjem
njihov šport, in bi jim bilo precej v pomoč,
ako bi prišli v nevarnost. Poleg tega pri¬
plava po reki večkrat kak majhen parnik
ali čoln, ki bi ponesrečenca o pravem času
vlovil in spravil na suho. Sicer so pa ti
ljudje gotovo dobri plavači in si lahko sami
pomagajo iz valov, če bi jih neprostovoljen
skok pognal z višine.

11

162  <^_

V nekem kraju starega Lyona, menda
je bilo v obližju cerkve sv. Jurija, vgledam
capina — naj se mi odpusti ta izraz, saj
mož morebiti ni po lastni krivdi to — na¬
slonjenega ob vodnjaku in čitajočega časo¬
pis „Le progres“. Kaka razlika med raztr¬
ganim politikom in listovim naslovom! Na¬
mesto da bi mož začel napredovati sam pri
sebi, česar je tako zelo potreben, čita more¬
biti, kako bi se zboljšala armada, da stopi
brez skrbi tje čez Ren, ali kako bi se dalo
popraviti to ali ono. Toda mislil sem si:
Ti nisi edinec, ki se baviš z rečmi, katere
te nič ne brigajo; koliko je še drugih, ki
se vtikajo v ptuje zadeve, svoje pa zane¬
marjajo.

Kar tako brez načrta pohajkujoč po
raznih ulicah, pridem do spominka, ki pro¬
slavlja žrtev morilčeve roke. Hvala, da se
nisem pospel do višje stopinje v človeški
družbi; koliko brezskrbneje živim v nižjem
stanu, katerega mi nihče ne zavida in
tudi menda nihče ne čaka, da bi po moji
smrti prejkoprej zasedel izpraznjeni prostor.
Ti pa, slavljeni predsednik republike, ne¬
srečni C a r n o t, si krvavel na tem kraju

_^g> 163 <£—

in prestal silovito smrt, katero ti je pro-
vzročil hudodelec Caserio 24. jan. 1894.
Spominek bo stal mnogo let in pričal, da si
zgubil tukaj drago, narodu posvečeno živ¬
ljenje, toda kako dolgo bo še nosilo oholo
glavo brezboštvo, ki je zakrivilo že toliko
hudobij ? Da, ko bi posvetna oblast združena
s cerkvijo gojila vero v vsevednega pravič¬
nega Boga, ki dobro plačuje in hudo ka¬
znuje, bi bilo to gotovo najmočnejši jez zoper
vsa zločinstva in neprimerno boljše sredstvo
kakor drugi varstveni pripomočki.

Z Bogom stari Lugdunum! treba bo za¬
pustiti Francijo in obrniti se proti domu.
Na kolodvoru je čakalo veliko vojakov, ka¬
terim se kaj dobro podajo francoske čepice
in hlače živorudeče barve. Pri pogledu bram¬
bovcev domovine mi pride na misel žalostna
osoda naroda, nad katerim je triumfovala
ohola Prusija; spomnim se, koliko sinov je
padlo na bojnem polju leta 1870 in kako
Francozi ne morejo tega poraza pozabiti, a
težko, da bi prišle izgubljene lepe dežele kaj
kmalu nazaj.

V St. Rambertu  je videti cela vrsta
vil, ker se hodijo meščani radi v ta kraj

11 *

—164  <§—

hladit. Kot prijatelja gora me je zanimala
lepa formacija skalovja, vzdigujočega se na
obeh straneh ozke doline v mogočnih sku¬
pinah, podobnih ogromnim trdnjavam. Tudi
v Culozu  se sprehaja mnogo gosposkih
ljudi, ki vživajo počitnice med krasnim pla¬
ninskim svetom. Železnica se odcepi proti
jugu v mesti Chambery in Grenoble, naša
pa pelje ob globoki skalnati strugi Rodana,
ločečega gorovje Jura od Alp.

Na postaji B e 11 e g a r d e , kjer smo
imeli daljši oddih, me živahen jazbičar zopet
domisli značajnosti naših zvestih spremlje¬
valcev. Kako je vesel svoje gospe, ki se je
vrnila s potovanja domu! S cviljenjem, pra¬
skanjem in skakanjem izraža radost, videč
zopet svojo gospodinjo. Njegova navdušenost
doseže vrhunec, ko se požene še enkrat
kviško ter pretrga dami svileno obleko. Na¬
mesto kazni, katere pač ni zaslužil, akoprav
je naredil nekaj škode, se vsa družba za¬
smeje nad psičkom, ki je pokazal tako ljubav
pri sprejemu.

Spomnim se pri tej priliki, da tudi
moj Miško vganjuje, kam bi bil šel njegov
gospodar in odkod pride, ker ga že toliko

— 16 S <g>—

časa ni nazaj. Živalica gotovo polega ža¬
lostno semintje ter posluša, kdaj začuje znane
korake in znani glas. To bo veselje, ko se
vrnem.

Iz Bellegarde se peljemo čez visok via¬
dukt, pod katerim teče hudournik Valserine,
takoj potem izginemo v dolgem prerovu ter
pridemo pri trdnjavi Fort de 1’ Ecluse zopet
na dan. Mogočno zidovje, zgrajeno ob času
kralja Ludovika XIV., ima namen, da zabra-
njuje v zvezi z ozko sotesko sovražniku vhod
v Francijo.

Prestopili smo na švicarska tla in kar
naenkrat se pokaže G e n 6  v a (Geneve, Genf),
ki se imenuje tako rada mesto prostosti, raz¬
svetljenosti, napredka.

Ko so ob času kalvinskega fanatizma
opustošili cerkve, pregnali duhovnice ter
počenjali grozovitosti, katerih tudi cerkvi
sovražni zgodovinarji ne morejo tajiti in ne
zagovarjati, tedaj se je začul v Genevi glas:
„Post tenebras lux!“ (Po temi luč!) Mesto
ima še sedaj ta izrek za svoje geslo, toda
ne smemo misliti, da je bila v srednjem
veku tema in da je dandanes v Genevi res
toliko reformovanih, kakor se obče trdi, kajti

—166  <$—

izmed 73 tisoč prebivalcev je lepo število
t. j. 31 tisoč katoličanov.

Kalvinu  (1509—1564) se ne more
odrekati, da je vneto in vstrajno oznanjeval
svoje zmote; tako je n. pr. v Genevi vsak
dan pridigoval, dobil ljudstvo popolno v
svojo oblast in se vedel kot gospodar s
povsem odločilno besedo. Prepovedal je ve¬
selice, ženske so morale nositi priprosto
obleko brez lišpa, denar se ni smel izposo-
jevati na obresti, očitni grešniki so morali
delati očitno pokoro, kdor se pa ni hotel
klanjati strogim zapovedim, je bil kaznovan
z zaporom ali pregnanstvom. Bogoslovje je
prikrojil po svojem temperamentu ter do
skrajne meje nestrpljiv s silo razširjeval
krivoverstvo.

Nekaj groznega in hujši od turškega
fatalizma je njegov nauk o absolutni pre-
destinaciji, ki jemlje človeku vso prostost,
ker je itak zveličan ali zavržen, naj živi
kakor hoče.

Največjo zaslugo, da se je kljub hu¬
demu preganjanju mnogo zmotenih povrnilo
v katoliško cerkev, ima goreči Savojec, ge-
neviški škof sv. Frančišek Salezij

-£> 167  <£_

(f 1622 ), ki je bil glede svojega ljubezni¬
vega značaja popolnoma nasproten krutemu
Kalvinu.

Blagi Salezij prehodi vso škofijo, pri¬
dobi tisoče in tisoče kalvincev pravi veri,
ustanovi semenišča za mlade duhovnike in
pošilja zapuščenim vernikom dobre dušne
pastirje. Vse pa dela s prijazno besedo, da
so se tudi heretiki, dobro pomneč Kalvi¬
novo silovitost, čudili Frančiškovi krat¬
kosti.

Škoda znamenite katedrale St.
Pierre,  ki ima najvišjo in najlepšo lego
v Genevi, a je že od 16 . stoletja v posesti
drugovercev. Rad bi jo bil ogledal, toda
iskajoč na vseh straneh vhoda, pritiskam
zastonj kljuke na zaklenjenih vratih, dasi je
bila nedelja. Kakošno bogoslužje je to, vpra¬
šam, da imate zaprto svojo molilnico celo
ob takih dnevih?

V katoliški cerkvi Sacrč Coeur
(ulice Boulevard de Plainpalais) pa dobim
precej ljudstva, ki se je vedlo prav vzgledno.
Dostaviti imam opazko, da se vidi v krajih,
kjer so katoliki v manjšini, več prisrčne po¬
božnosti nego tam, kjer so v večini. Vzroka

—168  <^—

ni treba iskati daleč; povedan je s tremi
besedami: quod rarum-carum. Česar imaš v
obilnosti, ne ceniš toliko kakor tisto, kar
je bolj redko. Vsaj zdi se mi tako in more¬
biti me ne moti sodba. O tej cerkvi omenjam,
da ima s stebri podprt raven strop ter je
podobna velikemu salonu. Prvotno je bila
last prostozidarjev, ki so imeli v njej svoja
shajališča, pozneje so jo posedovali staro-
katoliki, in slednjič je prišla po nakupu v
sedanje roke.

Pravijo, da je Geneva glede naravne
lepote brez tekmeca. Mogoče, ali pa tudi ne,
ker imajo vsake oči svojega slikarja, ali
kakor je rekel tisti, ki še ni bil prav trden
v latinščini: de gustibus non est disputan-
tibus. Lepota je namreč pojm, ki se raz¬
laga na mnogo strani; imamo sicer defini¬
cije o njej, toda popolno dovršene menda
nobene.

Ob jugu stoječe savojske gore, ki se
kopičijo v vertikalnih plasteh ena nad drugo,
dajejo okolici značilno podobo. In jezero
Lac L e m a n s svojo 80 klm. dolgo in
14 klm. široko površino je tudi nekaj po¬
sebnega.

-«£> 169

Najlepši prostor, na katerem se po¬
kaže mesto v vsem krasu, je menda Pont
du Montblanc, to je most, ki sega v dva¬
najstih obokih z enega brega na drugo stran.
Pod njim se izliva brzi Rodan iz jezera,
šumeč v mogočnem toku med starim in
novim mestom naprej proti francoskemu
ozemlju. Z mostu se odpira čaroben pogled
na sinje vrhove, izmed katerih moli glavar
Alp, velikan Montblanc, svojo belo glavo
4810 metrov visoko.

Ko si prišel na desni breg, stojiš kmalu
na onem osodnem kraju, kjer je stegnil
Luccheni grozovito roko po naši blagi c e-
s a r i c i Elizabeti  ter jej zadal z bo¬
dalom smrtno rano v srce 10. sept. 1898.
Da vidim ječo, v kateri se pokori morilec,
stopim čez most nazaj in krenem mimo
ruske cerkve naravnost proti tisti" skrbno
zavarovani hiši, ki dobiva svetlobo le od
zgoraj doli. Tu je Lucchenijevo dosmrtno
bivanje. Ali bi ne bilo bolje, takega hudo-
delnika precej poslati na uni svet? Nedolž¬
nost mora umreti, zločinec pa živi!

Mesto je pravcat „rendez-vous“ vseh na¬
rodnosti. Ker biva v njem veliko bogatih


170 <c^_

inozemcev ter dohaja leto in dan mnogo
ptujcev, dobiš razvedrila kolikor hočeš. Ako
bi Kalvin vstal od smrti, bi videl v današnji
Genevi ravno nasprotje temu, kar je on za¬
hteval. Prepovedal je vse šumne zabave, kaj
pa sedaj ? Nikjer nisem videl toliko godal
in pihal kakor tukaj. Po ulicah te srečujejo
muzikanti  vsake vrste, ki prenašajo
svoje glasbeno orodje iz gostilne v gostilno,
in ako sediš v restavraciji ali kavarni dalj
časa, slišiš toliko godbe, da je imaš preveč.
Komaj odide ena glasbena družba, že pri¬
haja druga, tretja itd. Običajni krožnik, ka¬
mor se pobira plača, gre vedno okoli,- in
tako se iznebiš na lahek način precej dro¬
biža. Mene so najbolj zanimali novodobni
trubadurji — večinoma ljudske pevke —
ki si s svojim res lepim glasom, sprem¬
ljanim po harpi ali guitari, služijo vsakda¬
njega kruha.

Česar pa tukaj in sploh v Švici ni najti,
to so vagabundi ali barabe. Znano je sicer,
da se v švicarski zvezni ljudovladi nahaja
dovolj nevarnih elementov — kolikokrat se
čita, da ima ta ali ona zarota ravno tu svoje
agente — toda ti delujejo na skrivnem, a

—$> 171  < 5 —

po zunanje znajo nastopati elegantno. Slabo
oblečenega človeka boš težko dobil, kajti
ljudstvo drži tako samo na-se, da se vsak
sramuje razcapan okoli hoditi. Poleg tega
pa policija hitro poseže vmes, ako se po¬
kaže kak zanemarjenec na cesti. Prav tako
je prosijaštvo strogo prepovedano; država
namreč noče, da bi se kazali njeni podložni
pred svetom kot reveži. Te naredbe razla¬
gamo iz tega, ker ima Švica velik dobiček
od ptujcev, ki hodijo ogledovat njene na¬
ravne lepote Zato je storila za njihovo ko-
moditeto toliko kakor nobena druga dežela,
in da bi nesli popotniki dober vtis s seboj,
skrbi tudi, da jih nihče ne nadleguje.

17. Bern.

Koliko skrbi  si napravi človek na
potovanju! Vlačiti s seboj prtljago in pre¬
števati objekte, ki se te ne drže, da česa ne
pozabiš; nervozno iskati vlaka, kateri je
pravi, in paziti, kdaj odhaja; prerivati se med
gnječo ljudi; vsak dan iskati drugje strehe
in mize: — vse to ni baš prijetna zabava
Ako me vrh tega še kdo prekani, ali se pri-

—172  —

meri druga nezgoda, tedaj je dobra volja
pri kraju in slišati moram lastno očitanje:
Čemu se pehaš po svetu, ko bi doma lahko
živel v miru!

Take misli mi hodijo po glavi, ko se
poslavljam od Geneve. Tedaj vgledam na
kolodvoru kar celo družino:  očeta,
mater, kopico malih otrok in zraven njih v
culicah povezano blago, iz česar sklepam,
da se selijo v drug kraj. Najmanjšega otroka
pestuje žena; večjega, ki tudi še ne more
hoditi, ima mož v naročju; ostali drobiž se
pritiska k obema. Sedaj začnem drugače
računiti, namreč tako-le: Sam si, nikogar
nimaš, da bi moral skrbeti zanj, teh pa je
sedem; kar vidiš, je skoro gotovo njihovo
celo premoženje, in vsem služi kruh eden,
ki morebiti zaradi slabe plače pritrguje sebi,
da imajo vsi skupaj kaj jesti. Glej, to so
ubogi ljudje, a tebi ni nobene sile.

Tačas prihrumi vlak na peron. Zapustili
smo Rim „ reformovanih “ — kakor naziv-
ljejo Genčvo zaradi mnogega števila kal-
vincev — ter se odpeljali preko lemanskega
jezera v Bern. Rad bi bil gledal po okolici,
toda na tako neugodnem sedežu ni bilo mo-


goče. Šele v Lausanne  se je voz izpra¬
znil, in dobil sem pripraven prostorček poleg
okna.

Vedno bolj zginjuje gorovje Jura na
severo-zapadu, dalj časa pa se še blesti prav
poleg nas jezero ob južni strani. Veliko
palač stoji v bregu ena nad drugo, ker ima
Lausanne vzvišeno lego nad železnico. Povsod
so zasajeni vinogradi, da bi lahko trgal
grozdje kar iz vagona, a vlak gre preveč
hitro. Takoj za mestom Freiburg  se
prepeljemo čez 80 metrov visok most, pod
katerim teče v globočini zelenkasta Saane,
ki ima svoj izvir daleč gori v bernskih pla¬
ninah. Sopotniki so govorili do sedaj veči¬
noma francosko; bližje smo Berna, bolj pre¬
vladuje švicarska nemščina, katero moraš
pazljivo poslušati, da jo razumeš.

Da-si ima Bern  le krog 60 tisoč pre¬
bivalcev (med njimi samo 7 % katolikov),

v

se prišteva vendar glavnemu mestu Švice,
ker ima zvezna vlada tu svoj sedež v krasni
palači, venčani z mogočno kupolo. Mesto je
zgrajeno na strmem polotoku, na treh straneh
se okoli njega pretaka reka Aare; nenavadno
visoki, krasno izdelani mostovi vežejo sre-

-"£> 174

dišče s predmestji. Lahko rečem, da je Bern
izmed najbolj zanimivih mest, kar sem jih
videl do sedaj. Ohranil je še „purgarsko“
podobo in starinski značaj, ki se kaže v
obokanih nizkih hodnikih, ozkih hišah, sem-
tertje skrivljenih ulicah in srednje - veških
spominkih. Kako to prijetno vpliva na pot¬
nika, ki vidi drugod same palače, vse po
geometriških pravilih stavljene ena poleg
druge.

Za kolodvorom obstojim pred velikim
poslopjem, čitajoč nad glavnim vhodom napis:
Christo in pauperibus.  To je gotovo kaka
dobrodelna naprava — si mislim — kajti
besede bi pomenile po moji razlagi: „Kar
ste storili kateremu mojih najmanjših bratov,
ste meni storili.“ (Mat. 25, 40). In nisem bil
v zmoti. Na vprašanje, kdo prebiva v tej
zgradbi, mi odgovori mimoidoč gospod, da
da je to meščanska bolnišnica.

Ne daleč proč (Laupenstrasse) so sezi¬
dali katoličani pred nekaj leti krasno
baziliko  v čast sv. Trojici. Poprej niso
imeli nobene pripravne cerkve, a sedaj so z
mnogimi žrtvami postavili to monumentalno
hišo božjo, s katero se lahko ponašajo. Toda

-$> 175 <£_

zelo je zadolžena; na tablici nabiralnika se
bere: „Ker ima cerkev še 200 tisoč frankov
dolga, naj je ne zapusti nihče, da bi jej česa
ne daroval.“ Taka prošnja vzbudi gotovo v
vsakam srcu brcu usmiljenje.

Druge cerkve so v luteranskih rokah.
Predvsem omenjam „Miinster“, ki se vidi
s svojim belim kamenitim stolpom kot zna¬
čilnim znamenjem Berna daleč okoli. Ta
veličastni gotski dom (85 metrov dolg,
34 metrov širok in 23 metrov visok) (so za
čeli staviti 1. 1421. Delo je vodil mojster
Matija iz Strassburga, čega soha je tu ohra¬
njena s podpisom njegovega gesla „Mach’s
na.“ Oltarjev ali kakega kinča iščeš zamra
v notranjščini, o kaki molitvi ni govora,
izprehajaš se semtertje in ogleduješ stare
spominke, kakor v posvetni dvorani Slavne
orgije služijo po letu za večerne koncerte,
plačati moraš en frank vstopnine. Morebiti
bi si bil zaslužil tudi jaz par frankov, pa
me niso pustili k igralniku.

Zgodovinsko še bolj važna je fran¬
coska cerkev  v Zeughaus - Gasse z
nekdanjim dominikanskim samostanom. Tu
je, vračujoč se s cerkvenega zbora v Kon-

—3> 176 <g^_

štancu, papež Martin V. v praznik svetega
Rešnjega Telesa 1418 maševal pri velikem
oltarju, obdan z množico kardinalov.

Potnik dobi v Bernu mnogo inte¬
resantnega,  s čemur se kratkočasi.
Meni je postalo mesto nekako domače, da
se ga vedno rad spominjam. Na močnem
mestnem stolpu imajo imenitno uro, pred
katero čaka vedno nekaj tujcev, kdaj začne
biti. Vse gleda nakvišku, ko zapoje petelin
in zapahlja s perutnicami. Ob udarcih ure
gredo medvedje v kolobarju okoli, na pre¬
stolu sedeči kralj pa giblje z žezlom ter
odpira usta, kakor bi dajal povelja. Smeješ
se nad to skoro otročjo, a vendar duhovito
iznajdbo. V obližju vgledaš sredi vodnjaka
na stebru stoječega moža, ki ima več malih
otrok natlačenih v vreči, enega je zadrgnil
celo za pas, da mu visi ob strani. Najhuje
pa se godi onemu revčeku, katerega je
videti le pol, kajti drugo polovico je mož
že požrl. (Kindlifresser - Brunnen). To kuri-
joznost so postavili v spomin dogodbe
leta 1288, ko je jud umoril krščanskega
otroka, vsled tega so vse jude pregnali iz
mesta.

-<g> 177 < 3 ^

Pred gledališkim poslopjem
je stalo v gručah nekaj gospodov in dam,
katerim se pozna ob prvem pogledu, da so
igralci; zbirali so se za kako skušnjo ali
pa so prišli po plačo. Ker v poletnih me¬
secih ni rednih predstav, sem imel igralce
za potovalno družbo, ki se producira po
večjih mestih. Vsem se vidi na obrazu, da
so prestali že marsikaj, ne samo na deskah
odra, temveč tudi v boju življenja. Eden je
bil na licu obvezan s črnim robcem, bržkone
ga je trgalo po čeljustih, mogoče tudi, da
je dobil neljubo potezo v kakem dvoboju.
Še bolj odcvele so videti dame. Ena, za¬
buhlega brezbarvenega lica, je šetala gori
in doli, držala med dvema prstoma smodlco
ter pošiljala iz ust krepke bele oblačke. Ako
bi nosila slabo obleko, bi jo imel za ..pro-
palo žensko. Tako pa predstavlja v igrah
skoro gotovo kako mater ali gospodinjo, ki
imponuje s svojim globokim altom. Mimo¬
grede naj dostavim, da se mi gabi ženska,
ako jo vidim kaditi. Druga, bolj mladega
obličja a velih lic in drobnih oči, ima po
moji misli vlogo prvega soprana, sprehaja¬
jočega se v najvišjih legah, ki se zgubljajo

12

178  <^—

že v cviljenje ter išče prvenstva v prisiljeni
kromatiki in nenaravnih koloraturah, s pu¬
drom" pa nadomešča to, česar jej manjka
na pristni lepoti, da všečuje kavalirjem, ki
pobijajo čas pri predstavah.

Kolikokrat se norčujejo po glediščih iz
najboljših reči, in preslepljeno občinstvo
ploska; kako radi tirajo na oder duhovsko
osebo, da jo spravijo v zvezo s kakim nič¬
vrednim prizorom, in nerazsodnim poslu¬
šalcem je všeč. Ako bi pa postavil glumača
poleg redovnika in igralko poleg redovnice,
komu bi dal prednost, koga bi višje cenil?
Tu vživanje sveta, želja hvale, življenje brez
premagovanja, lavorovi venci, tam delo za¬
radi Boga, žrtvovanje iz ljubezni do bliž¬
njega, molitev, trnjeva krona. Pojmi o čed¬
nosti nam niso tako otemneli in vest še ni
tako zamrla, da bi ne znali več ločiti dobro
od slabega ali popolno od nepopolnega. Zato
ne moremo misliti, da bi čednosti vsaj v
srcu ne spoštoval tudi tisti, ki je sicer že
globoko propadel.

Ako prideš kdaj v Bern, ne pozabi ob¬
iskati naravo-zgodovinskega muzeja (Waisen-
haus-Strasse), kjer je mnogo veleimenitnih

-<$> 179

reči iz prirode. Med drugimi te bo posebno
zanimal bernardinski pes Barry,  ki stoji
kakor živ pred teboj. Barry je bival 12 let
v samostanu vrh prehoda velikega sv. Ber¬
narda (2472 m), ki pelje iz Švice na Laško.
Po tako visokih krajih je potovanje zelo
nevarno o viharjih in zametih. Zato imajo
tukaj menihi hospic, da sprejemajo popot¬
nike pod streho ali jih iščejo po samoti, ako
mislijo, da je kateri opešal na potu. V po¬
sebno pomoč so jim veliki izučeni psi, ki
oslede ponesrečence in potem z raznimi
znamenji (lajanje, tuljenje, cviljenje, mahanje
z repom, nagli skoki) kažejo menihom, kam
naj gredo iskat. In ravno Barry se je tako
odlikoval v tem poslu, da ga ni bilo treba
nikdar opominjati njegove dolžnosti. Kadar
je nastopila megla ali začelo snežiti, tedaj
ni mogel ostati več doma. Nemirno je letal
gori in doli, lajal in iztikoval po potu, kje bi
našel kakega človeka, ki ne more več napx - ej.
Marsikoga je izkopal sam iz snega, potem
hitel naznanjat v samostan, da je dobil reveža
ter na ta način rešil veliko ljudem življenje.

In kako tragična je bila njegova smrt,
dasiprav ga je dohitela v spolnovanju nje-

12 *

-<c> 180  <5^-

gove dolžnosti! Popotnik, h kateremu prileti
Barry, da mu pomaga iz zameta, vstreli zve¬
stega Bernardinca, misleč, da ga hoče po¬
pasti stekel pes. Pogumna žival torej po vsi
pravici zasluži časten prostor med zbirko v
muzeju, vrh prehoda so mu postavili spo¬
minek.

Odkar je iznajden telefon, so menihi na
obeh straneh prehoda, t. j. od švicarske in
italijanske strani zgradili hišice, ki stoje v
kratki oddaljenosti ena od druge. Hišice so
zvezane s hospicem po telefonu, s katerim
lahko vsak popotnik naznani, da čaka re¬
šitve. Redovniki dobro vedo, iz katerega za¬
vetišča dohaja glas, in takoj se s psi od¬
pravijo na pomoč.

Tudi živi medvedje  niso kar si
bodi, vsak jih rad obišče v zabavo. Pojdiva
na vzhodnjo stran mesta in stopiva čez most
Nydeck, pa sva kmalu pri njih v takozvanem
„Barengraben.“ Ker ima Bern v svojem grbu
medveda, opaziš na veliko krajih medvedjo
podobo. Prav zato imajo meščani vedno ne¬
kaj živih eksemplarov, da so toliko bolj
ponosni na svoj grb. V okroglo obzidanem
prostoru se izprehaja sedaj šest kosmatincev:

--š> 18 L <$>-

štirje starci in dva mladiča, gledaš jih od
zgoraj doli kakor v cirkusu. V sredi stojite
dve visoki smreki, po katerih plezajo na¬
vzgor in navzdol, da so vse veje polomljene
in koža odrta. Tudi kopališče so jim na¬
pravili, v katerem se hlade in pljuskajo vodo
semtertje.

Ves dan imajo dovolj obiskovalcev, ki
gledajo njihove burke, kako se premetujejo
po bazčnu, kako na zadnjih nogah stoječi
prosijo jestvine ali se celo klofutajo med
seboj; večkrat kateri zarujove, ako mu ni
vse po godu. Vreči jim smeš samo kruh ali
korenje, katerega kupiš pri bližnjem bra¬
njevcu; občinstvu je strogo prepovedano,
dajati jim kaj drugega, ker si lahko pokva¬
rijo prebavila. In škoda bi bila vendar ve¬
lika, ako bi moral vsled tega kateri pogi¬
niti, kajti živ medved se ne dobi tako lahko
kakor druga žival.

Pa vrniva se v mesto nazaj, da stopiva
v obče znano gostilno „K o r n h a u s -
k e 1 1 e r “ V teh podzemeljskih prostorih
je imela nekdaj vlada kot skrbna mati ve¬
liko zalogo žita za čas lakote, sedaj dobiš
tukaj postrežbo v jedi in pijači, kakršno

—182  <^_

zahtevaš. To ni niti gosposka niti kmečka
restavracija; vsakemu gostu, naj je višjega
ali nižjega stanu, servirajo dobro, točno in
po isti ceni, saj ima denar vsakega enako
veljavo. Da, v tej kleti se bom krepčal in
hladil, kadar potegne vgodni veter in me
zopet zanese v Bern.

18. Iz Berna v Ziirich.

Vso to pisarijo z naslovom „Med ro¬
manskimi narodi" bi moral sedaj pravzaprav
končati, ker smo v Bernu že med nemškimi
Švicarji. Toda ako to storim, mi zna kdo
očitati, da sem popotne spomine prezgodaj
dovršil, preden sem namreč prišel domu;
želim torej povedati tudi ostale dogodke ter
se posloviti od bralca še le pri povratku v
domovino.

Rad bi se bil pomudil dalj časa v Bernu,
a treba se je držati določenega reda in od¬
riniti naprej. Zopet ropotajo kolesa ter nas
neso proti severu, da vidimo švicarske ni¬
žave. Pri Burgdorfu se odpre dolina E m m e n
(Emmenthal), znana po okusnem siru; ob

183 <5^

jugu vedno bolj zginjujejo gore, bližje smo
reki Aare, širša postaja ravan:

In kamor se oko ozre,
povsod se mi nov svet odpre.

Opazil sem mnogo narodne noše, po¬
sebno pri ženskah. Svitlobeli rokavi jim se¬
gajo do lakti, odtod dalje ogrinja roke črn
pajčolan, baržunasti modrci so okrašeni s
srebrnimi verižicami, pripetimi na hrbtu in
na prsih, klobuček na glavi pa dovršuje sli¬
kovito obleko.

V Aarau-u  dobimo mlado sopotnico.
Vso pot ni govorila z nikomur in nihče ni
govoril ž njo, a na njenem vedenju ni vi¬
deti kake domišljavosti, pač pa odseva s
tega obraza nepokvarjeno srce. Pomaknem
se k tovarišu ter mu pravim:

„Česa spominjajo te poteze? Ali ni
profil podoben onemu naše pokojne cesarice
Elizabete, kakor jo slikajo izza njenih mla¬
dih let?“

„Saj res" — mi pritrdi — „hitro ste
dobili enakost. Tudi mene je opozoril obraz
na nekaj znanega, pa nisem mogel takoj
najti primere “

—■£>

Krasna si mladost, a spomlad ti je vso-
jena le kratko dobo!

„H a b s b u r g!“ — s to besedo me
opozori prijazen gospod na poraščen grič,
kjer se vzdiguje nad vasico Schinznach sivo
zidovje, zibelka Habsburžanov. Tu je do¬
moval pogumni in pobožni grof Rudolf, ka¬
terega so leta 1273 izvolili za cesarja. Takoj
za mestecem Brugg se prepeljemo čez vodo'
Reuss ter dospemo skozi marno obdelano
dolino v Z ii r i c h. Večina popotnikov za¬
pušča vozove. Treba je opreznosti, da ti
ne stopajo na kurja očesa, da se čim prej
preriješ skozi grozno gnječo in poiščeš pri¬
pravno stanovanje. Se hujše je pred kolo¬
dvorom. Tu izbruhne pravcata rabuka med
postrežčeki in fijakarji, kdo prevzame mojo
prtljago, katero zahtevajo kar nasilno iz
rok, da nimam skoro več osebne prostosti.
Vrh tega se razlega vpitje, da ni slišati
nobene pravilne besede, vmes ropot kočij,
vihranje konj in vdarci kopit. Povsod boj
za življenje!

Sedaj še le spoznam, kaj je Ziirich. To
je veliko mesto, da, največje mesto v Švici,
broječe 160.000 prebivalcev. Izročivši robo

—185

priletnemu postrežčeku, ki me spremlja v
bližnji hotčl Briinig, dobim v prvem nad¬
stropju sobo za dva in pol franka na dan.
Gostilna sicer ni prve vrste, pa vendar s
snažno opravo in dobro postrežbo.

Mesto leži 409 m. nad morsko višino
med gorama Uetliberg in Ziirichberg. Na
južni strani ga obdaja podolgovato jezero,
okrašeno s palačami, kakoršne vidiš komaj
na Dunaju. Čez reko Limmat, ki teče iz je¬
zera in loči mesto v dva dela, je zgrajenih
več mostov, vezočih desno in levo nabrežje.
Od obeh gorskih strani dobivajo prebivalci
dobro pitno vodo, katero zajemajo v 600 te¬
kočih studencih.

V Ziirichu se nahaja jako različno ljud¬
stvo, bodisi glede narodnosti, vere ali poli-
tiškega prepričanja. Mesto je popolno inter¬
nacionalno in v pravem pomenu dom ptujcev;
za vsakega je prostor, da le živi po deželni
postavi. Odtod toliko emigrantov, ki so
prostovoljno ali neprostovoljno zapustili
svojo domovino ter dobili tu varno zavetje.
Pravijo, da je vsak dobro došel, samo anar¬
histov ne marajo. Omenjati pa menda ni
treba, da je med temi naseljenci dosti ro-

—186  <^~

varjev, ki delajo na skrivnem pogubne
načrte.

Tudi o šolstvu  trdijo, da stoji na
nenavadno visoki stopinji. Raznih šol, manjših
in velikih, imaš kar na izbiro, eno poslopje
lepše od drugega. Zato se ponaša mesto z
neko učenjaško slavo, ki dosega vrhunec v
občeznanem vseučilišču in glasovih poli¬
tehniki. Oba zavoda sta združena v eni veli¬
kanski palači, do katere se pripelješ iz
nižjeležečih ulic po strmi elektriški železnici.
Da je vsled toliko učnih naprav knjigotržtvo
zelo razvito, se ume po sebi. V prodajal-
nicah dobiš najrazličnejšega berila od pri-
proste knjige do najvišjih akademiških raz¬
iskovanj, ki se bavijo z vsemi verjetnimi
in neverjetnimi hipotezami človeškega duha.

Izmed cerkva je vredno pogledati
Grossmiinster,  sezidan v čast sv. mu¬
čencem Feliksu, Ekssuperanciju in Reguli, o
katerih poroča legenda, da so prišli z bliž¬
njega limatskega obrežja tu-sem, vsak z od¬
sekano glavo v roki, v znamenje, naj se na
tem kraju pokopljejo njihova trupla. Cerkev,
sedaj lastnina protestantov, kaže romanski
slog; čudno, da je svetišče zidano v pravo-

—187  <^_

kotu in ne v zaokroženi obliki. Posebnost
zidave se kaže tudi v tem, da glavni vhod
(portale) ne stoji svetišču nasproti, ampak
ob strani cerkve. Znotraj ne vidimo nobe¬
nega okraska, poleg nas in nad nami se
vspenja samo golo zidovje. Katoličanu, ki
je vajen v hiši božji oltarjev, podob in
raznega kinča, se zdi tako svetišče popolno
zapuščeno, a reformovani hočejo imeti vse
strogo priprosto. Spomin treh obglavljenih
svetnikov je pa vendar ohranjen med njimi,
da, časte jih kot svoje zavetnike; ves kanton
Zurich ima namreč še dandanes njihove po¬
dobe v državnem pečatu. Pozabiti tudi ne
smemo obeh cerkvenih stolpov, ki se vidita
daleč okoli. Pokrita z vitkima kupolama
sta kinč Grossmiinstru ter dajeta mestu nad
vse prijazno podobo.

Enako Ivanu Kalvinu v Genevi je U d a 1 -
r i k Z w i n g 1 i (1484—1531) v Ziirichu po
svoji glavi prevstrojil katoliško vero ter v
bistvenih točkah prišel navskriž z njenimi
pristnimi nauki. Poprej župnik pri slavni
romarski cerkvi Maria Einsiedeln pride
Zvvingli 1. 1518 v Zurich, kjer mu je od¬
ločen važen delokrog v Grossmiinstru. Žal,

188

da je svoj bister um in ognjevit govornišk
talent zlorabil v oznanjevanju takozvanega
čistega evangelija, ki pa ni bil druzega ka¬
kor krivoverstvo.

Glede bogoslužja je zahteval reformator,
da se ima vršiti brez vsakega sijaja; zato
ukaže odstraniti iz cerkva oltarje, podobe
in orgije, slikane stene so se morale pobe¬
liti, iz dragocenih posod so kovali denarje,
da slednjič za božjo službo ni ostalo dru¬
zega nego pridiga in čitanje sv. pisma.

Posledica rovanja je bila, da so se švi¬
carski kantoni ločili v dva sovražna tabora,
ki sta se spoprijela 11. oktobra 1531 v hudi
verski vojski pri Kappelu, severno od mesta
Zug. Katoličani so premagali svoje nasprot¬
nike, in Zwingli sam, ki se je oborožen
podal v boj, ni prišel več živ nazaj. V no¬
vejšem času (1885) so mu postavili blizu
Grossmiinstra poleg reke Limmat bronast
spominek.

Ostalih 14 (!) protestantovskih cerkva
nam ni treba omenjati, obiščimo raje novo
katoliško baziliko  »Liebfrauen-
kirche“, katero ugleda takoj vsak ptujec ter
vprašuje, kaj je ta zgradba. Že njena impo-

~<S> 189 <$_

zantna lega v precejšnji višini (Weinberg-
strasse) jo dela častitljivo, osobito masivni
zvonik, ki spominja z mnogimi okni onega
pri cerkvi S. Sernin v Toulouse na Fran¬
coskem, akoprav ima zadnji osmerostransko
obliko, ta pa le čveterostransko. Srednja la-
dija nima ne svoda ne stropa, da se vidi
skozi lično izdelano tramovje sama streha,
na velikanskem oboku pred svetiščem pa
bereš besede: „Salve regina, mater miseri-
cordiae, vita, dulc.“ Duhovščina izdaja vsako
saboto list, ki stane 50 centimov za celo
leto. List naznanja duhovna opravila nedelje
in naslednjega tedna, opominja odraščene,
naj dohajajo vsaj ob nedeljah in zapovedanih
praznikih k maši, priporoča starišem, naj
pošiljajo otroke v cerkev itd.

Ako prideš v Ziirich, hočeš videti -nekaj
veliko-mestnega življenja.  V
tem oziru ti dam dober svet. Ni treba, da
bi hodil iz ulic v ulice ter se vedno umikal
na desno in levo, poišči si n. pr. ob deveti
uri zjutraj pripraven prostor na krasnem
trgu pred kolodvorom, ali pa se vstopi na
vogel bližnjega mostu. Tu imaš izvanredno
zabavo v prizorih, ki se vrše eden za dru-

190  <£—

gim. Mimo tebe hiti ljudstvo raznega stanu
in opravka, da ti kar mrgoli pred očmi.
Pravo človeško mravljišče je to; kakor iz
rovov prihajajo vedno nove množice na dan;
komaj vloviš en zanimiv „tip“, že se pri¬
kaže drugi, toda vsak zgine med čudno me¬
šanico ali se izgubi v bližnjem ovinku.
Težko boš ugledal koga brez dela, vsakemu
se mudi, ker ga določena ura kliče domu,
ali v pisarno, šolo, kuhinjo in kdove kam
drugam.

No, sedaj pride vendar mož, ki pelje
počasi čuden voziček za seboj. Akoprav je
vehikelj visok, zdi se vendar, da nima no¬
bene teže, saj se mož nič ne upira z njim.
Vedno bližje prihaja in slednjič se ustavi
skoro nalašč poleg mene. Ni čuda, to stvar
bi še otrok prepeljaval, ker je vsa votla. Na
štirih straneh so razpete plahte najbolj živih
barv, da jih mora vsakdo pogledati, ob
španskih stenah pa se z velikimi črkami
naznanja „eine grosse Sehenswiirdigkeit in
Ziirich.“ To originalno vado preteguje po-
strežček od jutra do večera semintje, se
ustavlja ž njo na trgih, ljudstvo bere na¬
znanilo in podjetnik dobi obiskovalcev do-

—^> ^91  <£■—

volj, da še pošteva ne, kar mora plačati za
ambulanco.

Na ptujem opazuješ vsako reč bolj z
zanimanjem in bolj brezskrbno kakor doma.
Z večjim zanimanjem zato, ker je reč ne¬
navadna, torej ptuja; brezskrbno pa zaradi
tega, ker se ni treba ozirati na druge ljudi,
saj si popolno sam. Nikogar ne poznaš in
tebe nihče ne pozna, nobeden te ne pozdravi
in ti nobenega, živa duša se ne zmeni za-te.
Kako prijetno čutilo, da si prost enako ptici
pod nebom. V kraju, kjer bivaš, ostaneš
dokler hočeš, in ko si se naveličal, imaš
odprte vse štiri strani sveta, da greš naprej,
kamor se ti poljubi.

Za svojo osebo moram pripoznati, da sem
v ptujini boljšinego doma,  naj že opa¬
zujem to boljšo stran v kakršnemkoli .oziru.

Osamljen se obračam z večjim zaupa¬
njem proti nebeškemu oboku, kjer je naša
prava domovina. „Veri Christiani patria est
coelum“ je odgovarjal apostol Norika sveti
Severin (f 482) na vprašanje, kdo je in
odkod pride.

Na ulicah srečujem množico ljudi naj¬
različnejših stanov. Vsi so mi neznani, in

- 3 > 192  <$>-

vendar so moji bratje, ker imamo skupnega
Očeta v nebesih. Daši je med njimi mnogo
takih, ki so pozabili nanj, prejemajo vendar
vsak dan njegove darove. Glej božjo dobroto!

Gledajočemu velikanske stavbe in umo¬
tvore, stopa pred oči silovitost človeškega
duha, ki je to izumil in izvršil. Kljub temu
ima vsaka stvar eno ali drugo pomanjklji¬
vost, da ni popolna, naj je še tako občudo¬
vanja vredna. Kaj so vsa dela človeških rok
v primeri s stvarstvom, posebno s svetovi
nad nami? Glej božjo vsemogočnost!

Ko se bližam velečastnim domom, vspe-
njajočim se v višave, ter vstopim v notranji
skrivnostni mrak, kamor dohaja skozi krasno
barvana visoka okna nekaj čarobne svetlobe,
tedaj se vzbujajo v srcu tista prijetna čutila,
ki niso vselej v naši oblasti. To ni običajna
vsakdanja molitev, ampak oni blaženi tre-
notek pobožnosti, ko je duša dvignena v
nadzemeljsko bivanje, kjer bi se rada mudila
dalj in dalj. In ako bi tudi tukaj sklenil
zemeljsko potovanje — v nekem kraju nas
itak čaka konec — imam upanje, da najde
truplo prostor v blagoslovljeni prsti, iz katere
se vzdigne ob dnevu vesoljnega vstajenja.

—^ 193

Pa — naj se kaže širni svet v boga¬
stvu in krasoti, nobena reč me ne premoti,
da bi ne ljubil nad vse svoje domovine.
Majhena je in skoro neznana, a lepa; oso-
bito slovenski planinski kraji ne zaostajajo
za toliko hvaljeno romantiko švicarskih in
tirolskih snežnikov. Čemu torej poveličevati
to, kar je ptuje; le doma se ozrimo okrog
sebe, pa bomo našli marsikaj, na kar je
lahko ponosna naša dežela.

19. Zopet na Avstrijskem

„Ha! wie will ich triumphieren!" —
vskliknem z Mozartovim Osminom, ko vča-
kam pred odhodom iz Ziiricha prijetno
zabavo.  Trajala je sicer le malo časa, pa
vendar sem jo smatral kot proslavo moje
osebe, ki ni imela do sedaj veljave drugod
kakor edino pri gostilničarjih in natakarjih.
In kako je prišlo to nenadoma! Poprej mo¬
ram pa še omeniti, da mi je skoro dobro
dejalo, ko se dva francoska duhovnika v
„Liebfrauenkirche“ nista mogla razumeti z
nemškim cerkvencem; kar gledali so se in
z rokami kazali eden drugemu. V slični

13

—-£> 194  <£.—

dasi ne tako veliki zadregi sem bil jaz pri
Spancih in Francozih, poskusite torej še vi
te prijetnosti.

Sedaj pride tisto, kar sem imel zgoraj
v mislih. Zadnji, ki bi rad maševal, je ča¬
stitljiv mož kakih 60 let. Pred velikim ol¬
tarjem je poljubil tla, potem pa z nekakim
strahom stopil v žagrad, češ, kako ga bodo
kaj sprejeli, posebno zato, ker se mu je
precej zakasnelo. Glede tega, da so že odšli
domači duhovniki po svojih opravkih, me
prosi cerkvenec, naj zahtevam jaz od pri¬
šleca škofijsko spričevalo. Aha, poprej so
pregledovali drugi moj „celebret t£ , sedaj
vas bom pestil jaz. Tako se povračuje vse
na svetu.

Glasno in počasi čitam listič s pečatom
nadškofijstva v Marseille. Iz njega izvem, da
je pred menoj stoječi duhovnik superijor
misijonarjev, katerega naj povsod sprejmo
prijazno in mu ne delajo kakih zaprek. No,
jaz jih gotovo ne bom, saj je obleka spo¬
štovanega gospoda bolj klerikalna nego moja.
Z uljudnim odgovorom: „merci, bien“ mu dam
priporočilno pismo nazaj in opomnim stre-
žaja, da je vse v redu. Čutil sem, kakor bi

19o

me v pravni zadevi, katero sem ravnokar
rešil v pozitivnem smislu, obdajal nimbus
samozavesti, škoda za tako kratek ponos!
Tolaži me misel, da vse hitro mine na svetu,
a neko zadoščenje nesem vendar s seboj v
Avstrijo.

Dve uri po tej dogodbici sem zapustil
mesto. Da, krasno si, tako krasno pa vendar
ne, kakor te opisujejo fantasti.

Slušajmo slavo, katero mu poje neki
beletrist: „Le slikar more izraziti s čopičem,
česar mi ne moremo s peresom. Najlepši
del sveta je Evropa, naj lepša dežela Evrope
je Švica in Švice najlepše mesto si ti o —
Zurich!“

Ta trditev bi se morala bolj logično
podpreti; zadostovati more lahkovernim, ne
pa onim, ki se ne dajo prepričati s. tako
splošnimi dokazi. Kaj pravita mesti Geneva
in Lucerna ? Zadnje sicer nisem videl, a čul
o njej veliko hvale.

Odrinili smo iz Ziiricha. Dolgo časa se
vrstč na obeh straneh jezera vile in gradovi,
slednjič pridemo zopet v prosto naravo, kjer
ni treba dihati več kozmopolitskega zraka.
V okolici Horgen in Au je videti mnogo

13*

—^ 196  <$_

sadnega drevja, med njim košate tepke, ki
obetajo dobro letino. Proti jugu se kažejo
visoki vrhovi, katere nadkriljuje orjak
Glarnisch  (2910 m); ob vznožju je skrito
mesto Glarus. Rad bi pogledal vanj, toda
naša črta gre ob samotnem jezeru (Wallen
See) v rensko dolino.

Tu sem imel čast, seznaniti se s pruskim
Nemcem; prišteval bi ga omikancem, ako bi
ne bilo na svetu nobenega zemljepisja. Tekom
pogovora sem spoznal njegovo grozno ne¬
vednost v tej stroki in ga miloval tembolj,
ker se je kazal v obleki in vedenju pravega
kavalirja.

Kako nas goljufa vnanjost! Kolikokrat
ima skromen človek bogato zalogo znanosti,
pa svet ga ne čisla in večkrat samo zato
ne, ker nima iz naj lepšega blaga narejene
ali ne po novejšem kroju prirezane suknje.
Prislovica „habitus non facit monachum“
velja o vsakem stanu; ne dajmo se torej
slepiti navidezni veljavi, za katero se skriva
pogosto sama fraza ali kakor pravimo po
domače — puhla glava.

Ko se peljemo mimo Wallen See,
vpraša, kako se imenuje jezero. To sicer ni

■

_^> 197 <g>-

nič posebnega, ako ne ve imena, bolj me
iznenadi drugo vprašanje: „Ali smo sedaj v
Švici?" Pri Sargans-u zavije železnica ob
Renu naravnost proti severu, kar se mu
tako čudno zdi, da izusti opazko: „Zakaj se
peljemo nazaj ?“

Človek, ki potuje brez glave okoli, ima
pač take pojme o svetu, kakršne mu vstvarja
njegova domišljija. Ptuje dežele je videl, toda
stopajo mu zmedeno pred oči, da si ne more
narediti prave podobe. Na vse zadnje ni
posebnega razločka med njim in tovornim
blagom, katero naložč v enem kraju ter
odpošljejo z voznim listom do zadnje po¬
staje.

Navadil sem se, da človeka ne sodim po
tem, kar na njem vidim, naj je še tako imenitno
opravljen, temveč po njegovi naravi in omiki.
Prvo sicer težko spoznamo, drugo pa lažje,
in popolno prav je imel tisti profesor, ki je
rad rekel nevednemu učencu: „Aus der
Antwort rveiss ich jetzt Vieles, was Sie nicht
Avissen."

Pri mladih ljudeh, ki živijo od same
domišljije ter imajo v takozvanih nerodnih
letih sebe za najmodrejše, moramo seveda

_wg> 198 <5^-

delati izjemo, ker ti mladiči še nimajo vtr-
jenega značaja. Drugače je pri onih, ki so
prišli že k pameti, in gledajo svet, kakršen
je. Zal, da je vnanjost tako rada v nasprotju
z notranjščino. Pod imenitno obleko najdemo
marsikdaj prav omejeno osebo, o kateri se
čudimo, da je mogla splezati na višjo sto¬
pinjo v človeški družbi. Toda skušnja uči, da
imata slučaj in sreča zelo važno ulogo v
našem življenju.

Ravno tako zagrinja človekova vnanjost
tudi to, kar se vrši v njegovi duši. Na
videz je vse lepo in vrejeno, a če bi mogli
pogledati do dna, bi videli, koliko viharjev
besni v srcu, koliko skrbi razriva mir, ko¬
liko zlobnih misli blodi po glavi in koliko
ničvrednih značajev se skriva pod krinko
prijateljske ljubezni.

Živahno gibanje se razvije v Buchs-u
ob avstrijsko-švicarski meji. Najprej nam
finančni stražniki pregledajo kovčeke in na¬
hrbtnike, potem se v kolodvorski gostilni
pokrepčamo za nadaljno potovanje. Jaz imam
precej „rešpekta“ pred takimi restavracijami,
ker sem dobil že večkrat za dober denar
kaj slabega, zlasti mi je obležala v želodcu

—199

italijanska Ventimiglia z njenimi „cam-
merieri“, ki bi me bili pred štirinajstimi
dnevi radi osleparili, pa se jim nisem pustil.
Tega ne bom več ponavljal, saj sem že ondi
omenil, le toliko rečem, da me navdaja neka
tiha mržnja do frakov in kravat. Nevem, zakaj
mi ne ugaja ta noša, bržkone je to moj osebni
okus, ali mogoče zato, ker nisem imel nikdar
tako elegantne obleke v svojem življenju.

Pač enkrat, ko sem doli v Ljubljani
delal nevkretne poklone višjim gospodom
— toda ne proseč kake milosti — sem nosil
nov „Staatsrock“, ki je spravljen sedaj, če
tudi še prav dober, med staro šaro, in more¬
biti sanja o tem, komu pripade po moji
smrti. Jaz nisem bil zanj in on ne za mene,
zato sva se ločila, in prav nič ne pogrešava
eden drugega.

Da pridem zopet v Buchs nazaj, omenjam
dobro in točno postrežbo v kolodvorski re¬
stavraciji, kjer so servirale ženske. Priprosto
oblečene služkinje so donašale potnikom vsega
dovolj, računale zmerno ter se vedle prav
spoštljivo.

Kjer dobim kako spominsko
knjigo,  v katero vpisujejo turisti svoja

-^> 200

častita imena, in dostavljajo bolj ali manj
duhovite opazke, ki so se porodile v njihovi
lastni glavi, rad brskam po listih, da za¬
sledim kaj markantnega. Tudi tukaj naletim
na „Fremdenbuch“, v katerem se je oveko¬
večil izletnik, ki je plezal prej ta dan na
2504 metrov visoki Santis, s sledečim origi¬
nalom:

Kleine Steine, grosse Steine,

Miide Beine, Aussicht keine.

Vratar začne klicati: Feldkirch, Bludenz,
Arlberg, Innsbruck, in vse hiti k vozovom.
Vsak bi rad dobil prej ko mogoče pripraven
sedež zase, in za svojo robo prostor na po¬
lici, vsled tega nastanejo prepiri, porivanja
in celo nasilstvo. Sprevodniki vpijejo: „Platz
genug, Ruhe, Unsinn, Sie sind doch gebil-
dete Leute!“ Res je čudno, da so tudi ljudje
boljših stanov večkrat surovi; ako pa vidijo
nad priprostim človekom neoglajeno ve¬
denje, vpijejo takoj, da mu manjka olike.

Vlak nas prestavi čez renski most ter
brzo piha po avstrijski zemlji ob vodi 111
proti Bludenz-u. Na jugo-zapadu je razteg-
neno gorovje Rhatikon, izmed katerega

-<e> 201 <$—

vzdiguje ledenik Scesaplana  svojo belo
glavo v višini 2962 metrov; velikanski prod,
segajoč prav sem do ceste, pa kaže srditost
hudournikov, ki se drve ob nevihti v planjavo.

Le kratek pogled nam je dovoljen v
dolino Montafon, kajti naša pot gre vedno
bolj navzgor, dokler ne ostanemo na kolo¬
dvoru Langen pred glasovitim
arlberškim prerovom,  ki je do
sedaj najdaljši v Avstriji. Potniki planejo
po jedi in pijači kakor sestradane živali.
Vsak sili naprej, da dobi kak prigrizek, go¬
stilničar pa vihti roke nad postrežnicami in
zapoveduje s krepkim glasom, naj donašajo
hitro, ker je potreb veliko, časa pa malo. Poleg
tega mora tudi skrbeti, da speča pripravljene
jestvine prej ko mogoče v denar, sicer bi
jemale konec in dobiček bi šel v zgubo.

Pač je treba neke vaje, da ugodi vsem,
ki od raznih strani pritiskajo v kantino in
hoče biti vsak prvi na vrsti.

Najboljše sta storila dva Rusa, ki sta
se vračevala s pariške razstave nazaj v
Moskvo. Dala sta si prinesti kosilo kar v vagon
in lepo v miru zavživala božje dari skozi
tunel, ker traja vožnja skoro dvajset minut.

_^> 202  <^-

Jaz sem kupil klobasico ter jo zaradi
dobrega okusa prav z veseljem prigrizoval;
še-le proti koncu, ko je bil že majhen košček,
opazim nekaj belih pikic, katere brez višje
prirodoznanske vede takoj spoznam kot
mušjo zalego. Škodovala mi sicer ni, a
vendar se ne spominjam rad tega zabelje¬
nega obeda. Naj bo, saj je odšlo že veliko
sličnih embrijonov v prebavila tebi in
meni, ki pa do sedaj niso imeli slabih po¬
sledic.

Vlak je srečno dokončal 10.263 metrov
dolgo podzemeljsko pot ter prišel na drugi
strani pri postaji St. Anton zopet na dan.
Sedaj mu ni treba več toliko napora, kajti
proga je dosegla na Arlbergu vrhunec, od
koder se spušča proti Innu navzdol.

20. Povratek v domovino.

„Post tot discrimina rerum“ — po to¬
liko dogodkih — te zopet gledam tirolsko
mestece L a n d e c k kakor pred dvema leti,
ko sem iz solnčnega Merana skozi Vintschgau
peš prišel med tvoje gorovje. Takrat je tra¬
jala pot samo en teden, a danes se vračujem

—^g> 203 <£—

iz romanskih dežel, kjer me je dalj časa
smodila južna vročina. Kako se prilegajo
hladne sapice, katerih ni po razsušenih
španskih in južno-francoskih planjavah! Kako
prijetno vdarja na uho šum gorskih po¬
tokov, s kakim veseljem zre oko po sinjih
vrhovih! Na jugu se prikazujejo otzthalski
in stubajski velikani s svojim večnim sne¬
gom, na severu pa nas spremljajo skalnati
grebeni, stoječi kakor straža ob bavarski
meji.

Došli smo v Innsbruck!  Večkrat
sem se že mudil tukaj, in tudi to pot nisem
kar letel naprej, ampak en dan postopal po
ulicah.

Ob periferiji mesta čitam nad vhodom
podolgovate enonadstropne hiše: „Einkehr-
Gasthaus zum weissen Ochsen.“ Po vozovih,
ki stoje izpreženi na prostornem dvorišču,
bi se dalo sklepati, da jo obiskujejo kmetje
z dežele, pri glavnih vratih pa sloni gostil¬
ničar z belim predpasnikom, belo srajco in
belo čepico na glavi. Vse kaže, da se mu
ne more slabo goditi, posebno zato ne, ker
je tako tolst, da se kar guglje semintje. V
priprosti gostilni sem se že dostikrat bolje

-^g> 204

počutil kakor v hotelu s slavnim imenom,
kaj, ko bi se oglasil o tej priliki „pri
belem volu!“ Gospodar me prijazno sprejme,
odpre boljšo sobo in prav dobro postreže.
Bistroumni bralec se bo morebiti domislil
nekega sorodstva med njim t. j. med gospo¬
darjem in med naslovom njegovega gostišča,
vsaj glede predzadnje besede. Z zadnjo si
pa po mojem prepričanju nista nič v žlahti,
kajti mož se mi je zdel, kolikor sem govoril
ž njim, prav modra glava.

V predmestju Wilten obiščem cerkev
in samostan premonstratenzev.
Pravzaprav imajo tukaj menihi dve cerkvi:
samostansko in župnijsko. Poslednja se ime¬
nuje „H1. Maria unter den vier Saulen/
Pripoveduje se, da so na tem prostoru Ma¬
rijino podobo častili krščanski vojaki ob
vladanju rimskega cesarja Marka Avrelija
(161—180.) Ko je nastalo preganjanje, po¬
kopali so jo med štiri drevesa, odtod ime
„unter den vier SaulenA Po cerkvenih stenah
visi mnogo votivnih podob, med njimi zna¬
menita stara slika, katero je daroval avstrijski
vojvoda Friderik (s praznim žepom) 1. 1418
Mariji v zahvalo.

-$> 205 •$_

Zgovorni cerkvenec mi je pokazal to
in ono ter me potem peljal v samostan,
kjer sem ogledoval po mostovžu slike opatov,
vladajočih samostan od njegovega početka
1. 1140 do sedanjih časov.

Dopadala mi je noša redovnikov, katere
sem srečaval po hodnikih. Vsa oprava jim
je bela, tudi bireti so beli, same fantastične
prikazni, ki te spominjajo bitij izven tega
sveta. Kako srečni, ako vam ta nedolžna
obleka ni pretežka!

Noben ptujec ne pozabi obiskati v
Innsbrucku dvorne cerkve,  ki je iz¬
redna mestna zanimivost, ne gledč stavbe,
temveč gledč tega, kar je v njej. — Na
obeh straneh ladije stojč v dolgi vrsti bro¬
nasti kipi, ki predstavljajo v nadnaravni
velikosti vladarje in vladarice iz stare
avstrijske zgodovine. Sredi med njimi se
vzdiguje glasoviti mavzolej „zadnjega viteza"
cesarja Maksimilijana I. (1493 — 1519).

Ves dan, zlasti v poletenskih mesecih,
je ogledovalcev dovolj, ki hodijo od kipa
do kipa ter čitajo v knjigi, kaj pomeni vsaka
podoba. Frančiškani, oskrbovalci cerkve,
imajo velik križ ž njimi, t. j. s ptujci. Opo-

206

minjajo jih na tablicah, naj se vedejo do¬
stojno, ker niso v muzeju ampak v cerkvi,
naj ne govorijo glasno in vsaj med mašo
ne hodijo gori in doli. Nekaj se na vse
zadnje vendar doseže s svarilnimi napisi,
gotovo je boljše, da so, kakor bi jih ne bilo.
Sicer je pa opravičena opazka, da imajo
katoliške cerkve bolj vzvišen namen kakor
je panorama ali proučavanje svetne povest-
nice. Mislim, da v tej dvorni-frančiškanski
cerkvi moli malokdo, saj tudi ne more, ako
bi prav hotel.

Zvečer se oglasim v občeznani gostilni
Breinossl na cesti Marije Terezije. Ob mnogo¬
številnih svetilkah sedijo gostje raznih stanov
pod košatimi kostanji, pri eni mizi je videti
posebno vesela družba, kateri je pijača raz¬
grela srce. Navdušeno se razlega iz krepkih
prs: „Briider, reicht die Hand zum Bunde!“
Akoprav neprijatelj popivanju, pomaknem
se vendar bližje, ker mi je všeč živahna
zabava. In ko so se drugi krepčali s kap¬
ljico, ki je dozorela doli okrog Bolcana ter
trkali z zvenečimi kozarci, je umevno, da tudi
jaz nisem pil — vode. Kdaj si podamo Slovenci
„die Hand zum Bunde“ v složno delovanje ?

—,§» 207  —

Naslednji dan grem v menjevalnico, da
dobim za preostali ptuj denar avstrijsko ve¬
ljavo. Bankir se čudi, videč toliko peneze\
iz štirih držav, a vse mi plača točno po
vrednosti. Potem sem se odpeljal skozi
Wippthal čez Brenner.

V Steinachu nam je deklica točila iz¬
vrstno vodo; kako se prileže hladen požirek!
Elegantna gospa išče v denarnici drobiža,
da bi ga dala mali Tirolki za to ljubav, a
prav nič ne more dobiti, vrh tega še nobenega
znanca nima, ki bi jej posodil groš ali par
krajcarjev. Z veseljem jej pomagam iz zadrege.

Akoprav ni bil to kak kavalirsk čin,
sem si pridobil vendar kar v trenutku njeno
naklonjenost, saj ni treba omenjati, kako so
take dame večkrat visoke. Ko šem se peljal
n. pr. iz Genčve v Bern, bi bil rad pri oknu
gledal na jezero, toda neka „milostna:‘ vrže
svoj plašček in slamnik na bližnji sedež
samo zato, da se nisem mogel vsesti poleg
nje. Do druzega spol^ mora biti človek
kakor pravijo — dvorljiv, zato sem potrpel,
dasi bi bil lahko oporekal in napravil prepir.
Ker mi je pa parfum naravnost zoprn, nisem
želel se seznaniti z njegovo vonjavo.

208  <g^-

Odgovor bi imel rad samo na vpra¬
šanje: Zakaj se vedejo nekatere ženske tako
oholo, ko se jim vendar povsod, in mnogo¬
krat po nepotrebnem, daje prednost v vsaki
zadevi? Menda jih preveč obožujemo, odtod
taka domišljavost.

Poglejte sedaj mladega Žida,  kako
dobro se je vredil v kupeju. Bog zna, kaka
čuda ima v kovčegih, katere vlači s seboj ?
Vidi se, da mu je vroče, zato sleče vrhnjo
obleko, se napravi v drugo bolj lahko in
začne čitati knjigo „Die Brennerbahn.“ Vpraša
me več reči, ki mu niso iz berila dovolj
jasne, toda nobenemu vprašanju ne dostavi
običajnega „prosim“, in tudi zahvali se ne za
pojasnilo.

Prijazno mu odgovarjam nekaj časa, a
kmalu spoznam, da imam pred seboj aro¬
gantnega človeka, ki morebiti celo misli, da
mi skaže kako milost, ako govori z menoj.
Ne bom ti hlapčeval, dragi Jeiteles ali Mo-
scheles, sva že zgovorjena za vselej.

Došli smo na vrh prehoda (1362 m.)
Kaj vse železnica prinese s seboj! Nekdaj
zapuščeni planinski svet je sedaj popolno
preobražen: brzovlaki švigajo gori in doli,

—.$> 209  <$—

imenitna gospoda prebiva v lepih vilah ter
se izprehaja v senci drevoredov, v hotelu
dobiš štručice, ki so bile to jutro pečene v
Innsbruck-u, in najnovejše časopise, katere
čitajo ravnokar po mestnih kavarnah.

Ko se nagne proga proti južni strani,
zazija pred nami temen predor, ki nas po
dolgem ovinku privede v Gossensass, kamor
pride z vrha pešec prej kakor vlak.

V Franzensfeste smo imeli kratek oddih.
Židek, kateremu sem za slovo pokazal hrbet,
se je odpeljal s svojimi „kofri K  v laške Ti-
role, midva s popotnim tovarišem sva se
pa vračala na Kranjsko skozi pustriško do¬
lino, o kateri poje pesnik-domačin:

In unserm Thal
San kreuzbrave Leut’,

Aufm Hut haben’s Federn,

Unter’m Hut san se gtscheid.

K sklepu predstavim še nekega Ogra,
ki se nam je pridružil v Toblach-u. Kako
gladko je tekla temu človeku nemščina, kako
zanimivo je znal pripovedovati, in vse v do¬
vršenih perijodah! Največ je opisoval do-
godbe leta 1859  iz avstrijsko-laške vojske.
Ni mu zmanjkalo gradiva vso pot notri do

14

-<$> 210  &-

Beljaka, pa naveličal sem se ga poslušati.
Bil je izmed tistih, ki v govorjenju ne ome¬
njajo lastne osebe, toda vse znajo napeljati
tako, da si misli poslušalec: ti si pa ime¬
nitna oseba! Kar je ta „Maulheld“ natvezel
sopotnikom, ni več navadna „farba“, ampak
dosega že lažnjivega Kljukca. Stari vojaki
— in to je bil tudi on — so pač podobni
eden drugemu. Hvaležno priznamo, da so
prestali mnogo hudega; kolikor pa je nji¬
hovo pripovedovanje prepleteno z bujno do¬
mišljijo, naj jim bo v zabavo, saj zaradi
tega ne bo imela nobene škode zgodovina.

Glej na oni strani Drave dolgo vrsto
gord, to so naše Karavanke. Čuj krepek in
dolgotrajen pisk, vlak jeprivozil v B e 1 j a k ter
namesto mene tako navdušeno zavriskal
Srečno sem se vrnil v domovino, no¬
bena posebna nezgoda se mi ni pripetila, in
spolnilo se je voščilo onega blagega moža
v Turinu, ki mi je rekel pri poslovu: „Deus
sit in itinere tuo et angelus ejus.“

Sedaj, ko sem odložil popotno palico,
mi hite mnogokrat misli izpod hladnega
vznožja julijskih planin do žarečega solnca
romanskih dežel. Osebe, katere sem spoznal,

—211  «$•—

in prizori, ki sem jih gledal, so mi kakor
živa zbirka: vse se giblje, vse govori z
menoj, vse me pozdravlja kot znanca. Ta
celokupna slika mi je posebno draga, spo¬
mini pa, katere sem napisal, so v prvi vrsti
meni samemu najprijetnejše razvedrilo.

Krasen si svet, in mi te po¬
znamo tako malo!