List 8.
Politiški oddelek.
lll
Po deželnih zborih. I.
Zaprla so se vrata deželnim zbornicam in zopet je začel delovati državni zbor. Letos so se vsi deželni zbori najbolj pečali z gospodarskimi vprašanji. Politična vprašanja so se odrivale v ozadje, seveda v nekaterih bolj v drugih manj. Videlo se je pa, da je ideja koalicije se močno že vkoreninila tudi v raznih deželnih zastopih, posebno v večjih, in s tem bode treba računati. V češkem in moravskem deželnem zboru se je le prejasno videlo, da se konservativni veleposestniki vedno bolj pri-bližavajo Nemcem in s tem oddaljujejo od češkega naroda.
Mej sedaj vladajočimi strankami vlada nekak strah pred demokratstvom. Ta strah se je čutil tudi v deželnih zborih. Videlo se je le prejasno, da mnoge sedanje stranke le predobro vedo, da nimajo zaupanje v globokih slojih naroda. Slišali smo mnogo o nevarnosti, ki preti od socijalne   demokracije, ali nobeden ni  povedal,   kako bi se
v
dala ta nevarnost odstraniti. Ce mislijo, da gospodje s tem že ugonobe gibanje delavcev, da jim odrečejo volilno pravico, ali jo kako tako omeje, da ne bode imela nobene vrednosti, po tem se pač daleč motijo. Silo zoper silo je klical grof Buquoy, ali ni pomislil, da dosedaj baš sila še ni zatrla nobenih idej. S takim postopanjem se le še vzbuja večja nevolja. Sicer so pa vse trditve o nevarnosti in  neizvedljivosti Taaffejeve volilne reforme popol-
v
noma iz trte izvite. Z njo bi se še ne bila uvela jednaka volilna pravica in še pri jednaki volilni pravici socijalni demokratje ne dobe takoj večine, kakor kaže nam pogled v druge države.
Seveda mnogo manj nevarnosti kakor drugod je v poljedelski Avstriji. Predno bi v parlamentu bil kak socijalno demokratičen prevrat mogoč, že druge stranke lahko z resnimi socijalnimi reformami udstranijo vse nevarnosti. Seveda take reforme se ne izvedo samo z zabavljanjem na židovske kapitaliste, ker je tudi popolnoma
napačna misel, da je židovski kapitalizem sam kriv vseh sedanjih neznosnih razmer. Večkrat tudi možje, ki hočejo veljati za dobre katolike, niso nič boljši.
Ko bi bilo nekaj poslancev iz delavskih stanov v zbornici poslancev, bi tudi ložje se sklenile kake umestne reforme, ker bi ti sami pojasnili razne nedostatke, na katere se je ozirati.
Pa rekli smo, da se koalicija utrjuje, da je nam s tem računati. Ne kaže namreč dreti skozi zid, temveč ozirati se bodemo morali na faktične razmere.
Pred vsem se je videlo baš v poslednem zasedanji deželnih zborov, da se slovanska koalicija neče prav utrditi. Pokazale so se tiste prikazni, katerih smo se bali, da vsaka teh strank, ki bi morale pristopiti slovanski koaliciji, hodi svoja pota. Premalo se pošteva vzajemnost avstrijskih Slovanov, in preveč goje  specijelne težnje.
Tako so Čehi v češkem deželnem zboru obnovili svoje težnje po obnovljenju češkega državnega prava, Dalmatinci pa zopet obnovili svojo zahtevo po zjedinjenju Hrvatov. Baš taka državnapravna vprašanja bi se morala odrivati, ako se hoče utrditi slovanska koalicija, ker taka vprašanja nas najbolj ločijo.
V Dalmaciji so Hrvatje s svojim naglašanjem hrvatstva Srbe kar potisnili v italijanski tabor. Tako postopanje le slabi nas Slovane, in ne more privesti do nobenega skupnega postopanja.
Radikalnejši slovanski življi le preveč iščejo, kaj nas Slovane loči, ne pa tega, kaj nas veže. Po takem potu pa ne moremo priti do nekake veljave. Rusini so mej deželnozborskim zborovanjem imeli več posvetovanj, kako stališče naj bi zavzeli nasproti slovanski koaliciji, ali se niso za ničesa odločili. Videlo se je, da imajo mnogi razne pomislike proti slovanski koaliciji, posebno Mlado-čehi se jim ne zde povsem resna stranka.
Iz povedanega je razvidno, da naši državni poslanci bodo imeli kaj težavno stališče in bodo morali dobro premisliti, predno se bodo zavezali na kako stran. Posebno bodo morali gledati, da dobro izkoristijo svoje glasove, kadar bi jih kaj potrebovali.
70
Veseli pa nas, da so se deželni zbori letos pečali bolj z gospodarskimi vprašanji, ker mi smo še vedno tega mnenja, da velika politična vprašanja ne spadajo v deželne zbore. V njih preradi vladajo premalenkostni nazori, da bi bili za rešenje velicih političnih vprašanj. Ker je njih delokrog omejen le na jedno deželo, je naravno, da tisti poslanci, kateri ne sede tudi v državni zbornici, ali pa taki po svojem poklici mnogo ne občujejo z vnanjim svetom, nimajo pravega pojma o vsem današnjem velikem političnem delovanji. Gospodarsko polje je pa tudi dovolj obširno za deželnozborsko delovanje. V večjih deželnih zborih celo kaj rado zastajajo taka vprašanja, Gospodarska vprašanja se bodo pa deželnim zborom vedno množila. Prej ali slej bode treba večjih narodnogospodarskih in socijalnih reform v naši državi in jim tedaj tudi deželni zbori ne bodo smeli odtegovati svojega delovanja. Gospodarska vprašanja so v narodnem oziru tudi velike važnosti, podlaga so našemu narodnemu vprašanju. Če bodemo skrbeli, da narod ostane narodnogospodarski trden, ga ne bodo omajali najhujši napori nasprotnikov. Sploh so pa po svetu že prišli do prepričanja, da narodnogospodarska vprašanja ne ponižujejo nobenega parlamenta, ampak poveličujejo. Narodnagospodarska in socijalna vprašanja najbolj zanimajo evropske parlamentarce. Posebno v Nemčiji in Franciji baš taka vprašanja vznemirjajo duhove. Pri tem naj pa omenimo, da taka vprašanja zahtevajo tudi velikega prevdarka, mnogo bistroumnosti in znanja, večkrat več nego politična in so torej v čast politiku, ki se ž njimi resno bavi. Naglašajoč, da je baš narodnogospodarsko delovanje bila najsvetlejša stran mi-nolega deželnozborskega zasedanja,   končujemo za danes.