Cerkvene zadeve. Poddrnžnice mariborske farne cerkve: 2. Kapela sv. Duha v mestnem spitaln. V tej kapeli sta bila leta 1703. dva altarja, eden sv. Duba, drugi pa Matere Božje. Tudi pri tej kapeli je bila kaplanija ali beaeficija, kojo je ustanovil mestjan Matijaž Has, umrl leta 1643. Ta je sporočil špitalu 18000 fl., naj bi vsako leto iz odstotkov te glavnice prejemala: beneficiat 100 tolarjev, mestni župnik pa tudi 100 tolarjev. Za te dohodke je moral beneficiat vsaki teden 3 sv. meše brati, eno v špitalski kapeli, drugo v farni cerkvi, (retjo pa v cerkvi sv. Ulrika; mestni župnik pa enega kaplana s vsemi potrebami razun obleke preskrbeti. Prvi beneficiatje bil Franc Paskvalin, poznejši mestni župnik. Iz te kapele, kojo so menda tudi ob času cesarja Jožefa II. opustili, so si Mariborcani napravili gledališče, pozneje pa dekliško šolo. 3. Lavretauska k apela v spodnjem mariborskem gradu, katero je pozidal leta 1655. grajščak Juri Jernej Kisl grof Kočevski, posvetil pa France Maksimilijan Vakan, petens-ki škof in ljubljanski prošt, 10. dan avgusta 1661. Poninenja vredno je, da je papež Piji VI., ki je 1782. marca 18. dan potovaje k cesarju Jožefu v Maribor došel ino tu v giadu prenočeval, drugi dan na god sv. Jožefa v tej kapeli pri sv. meši bil. Med zamovce v srednji Afriki so začeli zopet kat. misijonarji Kristusovo vero širiti, akoravno je to sila težavno delo. Prvi je tje potoval poljski jezuit Maks Kyllo, ter je v mestu Kartumu postavil misijonsko biso 1. 1847. Ali nezdravo podnebje ga umori že črez leta dni. Enako se je godilo jegovimnasleduikom, slavnemu Knobleharju, potem Keintalerju in 40. misijonarjem. Vsi so umrli nagle smiti. Leta 1862. so morali težavno delo popustiti. Toda Bog se je ubogih zamorcev zopet usmilil. Ubudil je novega misijonarja, ki se je evangeljskega dela na celo novi način poprijel. častiti duboven Daniel Komboni je ta misijonar. Videvši, da je za Europejce v Afriki pre vroče, za zamorce pa v Europi pre hladno, zato je ustanovil v Veroni na Laškem semenišče za učitelje in učiteljice zamorskib otrok. Tako izučene misijonarje potem poailja v Egipt, kder ima v Kabiri drugo seminišče, kder se zamorski fanti in dekleta iz srednje Afiike podučujejo in izrejajo za prihodnje misijonarj& In lani že je previdni gospod v srednjo Afriko poslal blizo 30 takih misijonarjev, ter daleč za Kartumom v mestu: Obeidu postavil novo misijonsko bišo. — Največ denarne podpore za razširenje krščanstva med ajdi v Aziji, Afdki in Ameriki žrtvujejo vrli Francozi. V Lijonu je dvoje velikih društev. Prvo je društvo za katoliške misijone in je lani darovalo V/2 miljona tolarjev. Drugo društvo pa se zove: društvo detinstva Jezusovega, ter je lani imelo 566,000 tolarjev za svoje blage namene pripravljenib. Tolikej požrtvovalnosti Francozev se moiamo tem bolj čuditi, ako pomislimo, da so ob enem plačevali strabovito veliko denarjev grabljivirn Prajzom, namreč 2000 milj. goldiuarjev. Katoliški sosedni Nemci so na den v nebovzerja bl. Device Marije napravili velike piocesije v Maria-Celje. Samo iz Gradca jih je šlo 2000 pobožnikov. Molili so po narodbi gračkega vrlega škofa za sv. cerkev, da bi brž premagala svoje nasprotuike. Beremo, kako močno da koristijo za utrjenje katoliškega duha in zavesti veliki sbcdi ali tabori (katb. Wanderversammlungen), ki se zdaj posebDO na Českem, Moravskem, v Gornj.- in Spod. Avstrijskem pogosto obbajajo. Ali bi ne bilo kaj takega tudi nam Slovencem koristno, posebno zdaj, kedar so liberalni Slovenci verno ljudstvo po svojih časnikih begati začeli? Slovenski katoličani prevdarimo to!