365
Zato uči potem slovanski svet:
Ne poveličuj pred Beligradom se Praga, češke čast zemlje. Ne poveličuj pred Višegradom se zlatokrile Moskve moč .  .
Pomislimo, da smo bratje, zato:
Ne poveličuj se s svojo silo, kdor je zmagalec v bitki bil, ne obupuj, kdor je nemilo braneč se pal pod težo sil,,,
'***$¦
Čemulpsko pristanišče v  Koreji.
Kdor je padel, vstane s pomočjo drugih :
Preide skoro mrak nesrečni in davno že pričakovan, ko bratje vstanejo spet srečni, zašije nam prekrasen dan ...
Homjakov pa je videl, da ne verujejo njegovi besedi, da ga ne umevajo. Videl je slovanski  greh  nesloge  in  nezaupanja ter
želje po gospodstvu.  Kakor preteč prerok veli:
Ne govorite: To bilo je, to stari je očetov greh, ne naš; v mladini to prešlo je in ne pozna več grehov teh ...
Ne, gieh je ta še z vami večno, on v duši, v krvi vam živi — on zrastel v srcih je nesrečno, ki v njih ljubezni bratske ni...
Dvignite k nebu roke svoje za grehe vseh preteklih dni, za vaše kajnske vse poboje, za grehe bratovske krvi...,
za solze dni, ko oslepljeni ste klicali sovražni grom, s sovraštvom težkim opojeni, nad lastne brate v lastni dom ...
On kliče k pokori in h kesanju : Mo-litesj, kajtesj! — za sramoto in smrt lastnih otrok, za strastno besno sovraštvo, za slepoto, za hudodelstva, za ošabnost, za mrzloto srca, za plenjenje naroda, za vse, za kar so prišli prosit ozdravljenja, ne k Bogu, ki ima zmago v rokah in mir in ogenj ljubezni in luč resnice, ampak k mrtvim, slepim bogovom ! Odrekli so se vsemu svetemu, ljubezni do domovine, in zato se naj kesajo za grehe   očetov in svoje:
Za vse nesreče domovine pred Bogom blagosti, moči, molite iz srca globine, da odpusti vam, odpusti ...
Pesnik vidi bodočo moč in sanja o njej. Ni mu bilo dano, da bi bil doživel slovanski shod v Rusiji leta 1867. in vendar, kot da ga je videl, poje veličastno v sanjah že 1. 1847. o tem velikem dnevu:
Brezzvezdna je polnoč z vetrovi pihljala in vila se Laba šumeč pod menoj, o Pragi je duša temna razmišljala, o Pragi pozabljen je sanjal duh moj...
Duh sanjal je moj... Ej, kje orel'pod mano že davno omagal bi bil — zaostal, a jaz pa, kot gnan bi bil s silo neznano, vse više se dvigal sem v nebesno dalj.