i54__ JERNEJ ZUPANČIČ
Etnična sestava prebivalstva
in medetnični odnosi v velenju
Ethnic structure of population and interethnic relations in Velenje
I etenje is a typical example of a Slovene industrial coat mining town with distinctly mixed ethnic structure, caused mostly by rapid population growth and immigration. The rapid expansion of coal mining and industry in the 1960s and 1970s kept providing new jobs that were taken by immigrants from regions of the formerfederal state - Bosnia. Herzegovina, Croatia. Macedonia and Serbia. The ethnic structure of population was getting more and more diverse. In the beginning workers in coal mining were mostly men, so there were many marriages between immigrants and locals already in thefirst generation. This caused better integration of immigrants into the new surroundings. The vicinity and intensity of communication in the apartment bloc districts called for coexistence between immigrants belonging to different ethnic groups. Moreover, they were of relatively equal social status, as coal mining and basic industry were strongly favoured in the ideology of socialist system. The latter also supported the ideolog)' of interethnic coexistence, expressed in the slogan "unity and brotherhood ". Yet this coexistence was not without frictions. After Slovenia 's gaining independence, conflicts between groups increased, mostly due to ethnic polarization in immigrants' original settings, and less so between Slovenes and members of other ethnic groups, although this phenomenon is also noticeable. Manifestations of cultural differences and differences, arisingfrom religion, are also becoming more frequent. The article presents the present ethnic structure of the population of Velenje, and the quality of interethnic relations between individual ethnic groups, based on field research project, carried out in 2004.
Keywords: Slovenia. Velenje, ethnic question, interethnic relations, political geography
Velenje je značilen primer slovenskega industrijsko-rudarskega mesta z izrazito mešano narodno strukturo, ki se je oblikovala v desetletjih nagle prebivalstvene rasti predvsem na račun dosel jevanja. Na delovna mesta, ki so se posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih ustvarjala ob naglem povečevanju izkopa lignita v premogovniku ter širjenju industrijskih obratov, so prihajali prebivalci predvsem z območij nekdanje skupne države; iz Bosne in Hercegovine. Hrvaške. Makedonije in Srbije Narodna struktura prebivalstva se je močno popestrila. Na razpoložljiva delovna mesta v premogo vništvu so sprva prihajali skoraj izključno moški. Zato je bilo že v prvi generaciji zelo veliko porok med priseljenci in domačinkami. To je omogočilo nekoliko tesnejšo navezanost na novo okolje in med seboj. Bližina in intenzivnost stikov v blokovskem naselju je med priseljenci, ki so pripadali različnim narodnim skupinam, ustvarjala nujo po sožitju. Socialni položaj delavcev se glede na narodno pripadnost ni razlikoval Takratna socialistična oblast je industrijo in rudarstvo spodbujala kol najpomembnejši element družbenih in gospodarskih sprememb. Prav tako je imela visoko družbeno in politično veljavo ideologija medet-ničnega sožitja, izražena v sloganu "bratstva in enotnosti '. Poleg tega so bili v dokaj enotnem socialnem položaju. Ideologija socialističnega sistema je namreč rudarstvo in bazično industrijo izrazito podpirala; prav tako pa je podpiral ideologijo medetničnega sožitja, izraženo v sloganu »bratstva in enotnosti«. I 'enclar to sožitje ni bilo brez trenj Po osamosvojitvi Slovenije so se nasprotja med skupinami močno povečala, v glavnem zaradi etnične polarizacije v izvornih okoljih priseljencev in manj med Slovenci in pripadniki drugih etničnih skupin. A prisoten je tudi ta pojav. Do izraza prihajajo tudi nekatere kulturne razlike ter razlike, ki izhajajo iz verske pripadnosti. Prispevek prikazuje današnjo etnično strukturo prebivalstva mesta Velenje ter raven medetničnih odnosov med posameznimi etničnimi skupinami, ki smo jih ugotovili na podlagi terenske raziskave leta 2004.
Ključne besede: Slovenija, Velenje, narodno vprašanje, medetnični odnosi, politična geografija
155
UVOD IN NEKATERI: METODOLOŠKE OPOMBE
Na slovenskem etničnem zemljevidu izstopa Velenje kot eno tistih mest, kjer je odstotek slovenskega prebivalstva med najnižjimi in kjer je narodna sestava zato kar najbolj pestra. Ta podoba je rezultat zelo živahnega razvoja mesta, ki dolguje svojo naglo rast predvsem razvoju premogovnika kot temeljnega gibala mestnega razvoja. Z okrog 70 odstotki slovenskega prebivalstva se Velenje postavlja ob bok industrijskim Jesenicam, Izoli, Piranu, Lendavi, Kopru in nenazadnje tudi Ljubljani z izrazito multietnično sestavo prebivalstva (Geografski atlas Slovenije 1998, Popis 2002). V takem okolju je vprašanje medetničnih odnosov vselej aktualno, še posebno, če gre za razmeroma mlad konglomerat prve in druge generacije in kjer se je večina prebivalcev prve generacije v mesto priselila. Kakšno lokalno identiteto so si oblikovali, kakšna je raven njihovega sožitja in sodelovanja, ali kako naj se izognejo medsebojnim konfliktom, ki so za etnično mešana okolja v Evropi pač konstanten problem?
Ta vprašanja smo skušali pojasniti ob pomoči dosedanjih raziskav, statističnih virov in predvsem terenskega dela. V Velenju smo aprila 2004 s pomočjo študentov politične geografije1 izvedli terensko raziskavo in opravili 250 anket, kar je dovolj za kolikor toliko reprezentativno sliko mesta, njegovih prebivalcev in njihovih medsebojnih razmerij. Anketirali smo naključno izbrane domačine v starosti nad 15 let, in sicer na najbolj clostopnih javnih zbirališčih ljudi, kot so na primer pred večjimi trgovinami, šolsko-rekreativnimi prostori in drugih lokacijah, kjer je bilo pričakovati večje število ljudi. Z anketami smo skušali zajeti predvsem sodobni utrip življenja v mestu z vidika medetničnih odnosov. Anketo smo izvedli dva zaporedna sobotna dopoldneva v aprilu 2004. Za predhodno testiranje zaradi kratkih rokov izdelave študije ni bilo časa. V primerjavi s populacijo je bil dobljeni vzorec nekoliko »mlajši« (33 odstotkov pod 20 let v vzorcu; manj je predvsem ljudi med 30 in 50 let, medtem ko je delež starejših od 50 let nekako skladen s strukturo po statističnih virih - dobrih 25 odstotkov), uravnotežen po spolu, slovenskega prebivalstva je bilo nekaj več (77 odstotkov v vzorcu in 70 odstotkov po statistiki). Povsem logično je bil v našem vzorcu nadpovprečen delež vzdrževanega prebivalstva (mladi in upokojenci) - nad polovico vprašanih. Zaradi teh odstopanj interpretacija rezuttatov terja več previdnosti. Vendar se nekateri parametri ne navezujejo nujno in neposredno na delovne odnose in lahko prikazane rezultate vendarle resno obravnavamo. Po drugi strani pa nan: ravno okoliščina, da imamo v vzorcu znaten delež tako mladih kakor tudi starejših, omogoča, da naredimo medgeneracijsko primerjavo in lahko opazujemo
* * *
' Damir Lovenjak, Matejjuvan, Matej Štepec, Meta Leban, Severina Gliha, Teja Rular. Danca Razpotnik, Gregor Steklačič.
156
|errtej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju
izkušnje in stališča različnih generacij do istih vprašanj in problemov, ki se javljajo v javnem življenju mesta in njegovem medetničnem utripu.
DOSELJEVANJE V VELENJE IN OBLIKOVANJE PESTRE NARODNE SESTAVE
PREBIVALSTVA
Po zunanjem izgledu je Velenje precej netipično slovensko urbano naselje; manjka mu namreč »stari«, srednjeveški del. Primerja se lahko z nekaterimi središči nekdanjih občin, ki jim je razvojne možnosti dala predvsem socialistična doba. Vendar so kraji, kot so Nova Gorica, Grosuplje, Trebnje, Kidričevo, Ivančna Gorica in tudi Velenje naselja, ki imajo vsak svojo - in niti ne tako kratko -zgodovino. Nova Gorica je nastala iz potreb po novem regionalnem središču, potem ko je bila določena razmejitev med Italijo in (takrat) Jugoslavijo. Grosuplje je čisti produkt potrebe po novem občinskem središču: v življenje ga je torej priklicala administrativno določena funkcija in ga iz vasi spremenila v urbano naselje z danes nad 5000 prebivalci. Trebnje je zraslo na križišču poti, občinska funkcija središča je njegovo mestotvornost le še močno okrepila. Ivančna gorica je zrasla ob križišču ceste in dolenjske železnice - podobno kot Trebnje. Kidričevo so postavili povsem na novo zaradi enega samega industrijskega obrata na Dravskem polju: tovarne glinice in aluminija. Povsem urbana fiziognomija ni mogla prevzeti bližnjega vaškega naselja Strnišče. Velenje je dobilo svojo današnjo urbano podobo predvsem s širjenjem izkopa lignita po drugt svetovni vojni, korenine pa so zanesljivo starejše, saj ga pisni viri kot naseljen kraj prvič omenjajo leta 1250, kot trg pa je prvič zapisan leta 1374 (Krajevni leksikon Dravske banovine 1939). Očitno je bila lega na robu majhne Šaleške kotline nevzpodbud-na za razvoj večjega naselja, vendar pa lega na prometni poti med Slovenjegraško kotlino z navezavo na Dravsko dolino na severu in Savinjsko dolino (Celjsko kotlino), ki so jih nadzirali utrjeni gradov Šalek, Turn in Velenjski grad, dovolj privlačna za razvoj majhnega trškega naselja (Leksikon SR Slovenije 1976, II), Stoletja je bilo skromno naselje v senci pomembnejšega Šoštanja, Premog so odkrili že v 18. stoletju, resneje pa so ga začeli izkoriščati sto let pozneje, po letu 1885. To je pripomoglo, da je kraj v naslednjih letih dobil železniško povezavo s Celjem (1892) in z Dravogradom (1900). Šele prometne povezave so omogočile prodajo premoga in s tem spodbudile povečanje izkopa. Lastnik D. Lapp je v začetku 20. stoletja odprl prvo rudarsko kolonijo, ki so jo naseljevali poleg domačinov tudi priseljenci. S tem se že začenja tudi zgodba Velenja kot multietničnega središča, saj med priseljenci najdemo pripadnike različnih narodov takratne habsburške monarhije. Toda prebivalstvena rast je bila še vedno dokaj zmerna: od majhne vasi v prvi polovici 19. stoletja do nad 500 prebivalcev (doseže ga po prvi svetovni vojni) je spet minilo skoraj stoletje. Pred drugo svetovno vojno jih je bilo okrog 650, v petdesetih letih pa že okrog 1800 (Enciklopedija Slovenije, 14). Naslednji
Rozprove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46
157
dve desedetji je doseljevanje prineslo skokovit porast prebivalstva. Hiter tempo so narekovale potrebe po delovni sili v premogovniku. Potrebe po premogu so se močno povečale v petdesetih letih z izgradnjo termoelektrarne v bližnjem Šoštanju in se kasneje še povečevale. Leta 1961 je v Velenju živelo že nad 7000 prebivalcev, leta 1971 nad 13.000, leta 1981 skoraj 23-000 in leta 1991 dobrih 27.000 (SURS; Slovenija - pokrajine in ljudje). V osemdesetih letih se je dotok prebivalstva močno zmanjšal in po letu 1991 praktično prekinil. Mesto je pozneje naraščalo bolj zaradi naravnega prirastka, ki ga je omogočala za slovenske razmere nadpovprečno »mlada« populacija, pogojena z nedavno priseljenimi prebivalci, ki so bili še v reproduktivnem obdobju. Vendar se je do zadnjega popisa leta 2002 število prebivalstva v občini celo rahlo zmanjšalo (SURS 2002), kar je že posledica zmanjšanja reproduktivne kvote na eni ter povečane selitve iz mestnih blokov v bližnja podeželska naselja, kjer so si gradili lastne stanovanjske hiše. V tem je Velenje sorodno večini drugih urbanih središč, ki jih je ob zmanjšani rodnosti zatekla še suburbanizacija (selitev meščanov na podeželje) (Ravbar 1995, Ravbar 1997).
Skokovit porast mestnega prebivalstva v obdobju od srede petdesetih do začetka osemdesetih let gre predvsem na račun doseljevanja. Danes le okrog 40 odstotkov Velenjčanov od rojstva živi v domačem okolju, vsi drugi so priseljeni. Dobra tretjina jih prihaja z območij nekdanje Jugoslavije, več ko polovica pa z drugih območij Slovenije. Starostna struktura prebivalstva je bila zelo ugodna, kar dokazujejo nizki indeksi staranja. Ta okoliščina je prispevala k nadpovprečni rodnosti in nizki smrtnosti, zato pa tudi k nadpovprečnemu naravnemu prirastku. Ta se je pričel v devetdesetih letih zmanjševati, kot posledica prekinitve doseljevanja pretežno mladega prebivalstva. Priseljenci so sprva prihajali predvsem iz različnih predelov Slovenije. Medtem ko so v začetku obratovanja premogovnika prevladovali mlajši moški s kmetij iz bližnje okolice, se je prispevno območje postopoma širilo. Po drugi svetovni vojni je bilo čedalje več priseljencev iz manj razvitih jugoslovanskih območij. Prihajali so zlasti iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Srbije. Črnogorcev in Makedoncev je bilo sorazmerno malo. Albanci so se pričeli priseljevati nekoliko pozneje, zlasti v osemdesetih letih. Doseljevanje je bilo najbolj intenzivno v sedemdesetih letih, razmere so bile tedaj namreč zelo ugodne. Premogovnik je bil v obdobju svojega najbolj intenzivnega vzpona in rasti zaposlenih (kljub temu, da je bil v nekdanji državi tehnološko najbolje opremljen), stanovanjska gradnja je temeljila na poceni in dostopni blokovski gradnji, obenem pa so bili na razpolago tudi ugodni krediti za gradnjo individualnih hiš. Te so bile čedalje bolj privlačne zlasti za slovenske doseljence. Potem ko se je zaposlovanje v premogovniku pričenjalo umirjati, je čedalje več delavcev potrebovala industrija, zlasti podjetje »Gorenje«. Če je bila za glavnino doseljencev - tako iz Slovenije
158
|errtej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju
kakor iz območij nekdanje Jugoslavije - značilna nizka kvalifikacijska struktura, sta tehnološko vse bolj zahtevna industrija in tudi tehnična oprema ter tehnologija izkoriščanja debelih slojev lignita zahtevali usposobljeno prebivalstvo. V sedemdesetih in še posebno v osemdesetih letih so zato prihajali čedalje višje izobraženi priseljenci. Pomembno je tudi razmerje med priseljenci po spolu. Če so sprva zaradi potreb premogovnika prihajali predvsem moški, se je pozneje (zlasti v sedemdesetih letih) številčno razmerje med spoloma precej uravnovesilo. Ugodne možnosti pridobitve stanovanj so sprožile precej verižnih selitev; za moškimi so prihajale (verjetno z istih območij) še ženske. Medtem ko so v prvih letih priseljenci sklepaii vrsto mešanih zakonov, je bilo pozneje zaradi verižnih migracij tega celo nekoliko manj. Največjo intenzivnost dodeljevanja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je pokazala tudi pri priselitvah anketirancev oziroma njihovih staršev (pri mlajših od 20 let).
Tako se je zaradi intenzivnega doseljevanja narodna sestava naglo rastočega mesta v Šaleški kotlini, ki je potisnila zasnovo s starim trgom povsem na rob, izrazito popestrila. Velenje se je v obdobju svoje najbolj intenzivne prebivalstvene rasti oblikovalo v mesto s prepoznavno urbano »vrtno« zasnovo, v katerem je poleg najštevilčnejših Slovencev vrvelo pripadnikov drugih narodov in etničnih skupin nekdanje Jugoslavije. Delež Slovencev se je od popisa do popisa zmanjševal. Leta 1981 jih je bilo še okrog 73 odstotkov, leta 1991 71 odstotkov in ob zadnjem popisu 70 odstotkov. Naraščal je delež Hrvatov, Srbov in Bošnjakov (tedaj Muslimanov). Na mešane zakone kaže podatek o za slovenske razmere visokem deležu »Jugoslovanov« leta 1981 (kar je biio sicer značilno še za nekatera druga slovenska rudarsko-industrijska mesta) (Genorio 1984). Leta 1991 je bilo Hrvatov 7 odstotkov, »Muslimanov« v pomenu narodne pripadnosti 8 odstotkov in Srbov 6 odstotkov, dobrih 6 odstotkov pa neopredeljenih, ki so se v precejšnji meri verjetno rekrutirali iz »Jugoslovanov« iz popisa leta 1981. Leta 2002 je bilo ob 70 odstotkih slovenskega prebivalstva v mestni občini še skoraj 6 odstotkov Hrvatov, blizu 5 odstotkov Srbov in nad 8 odstotkov Bošnjakov in Muslimanov (združeno). Blizu petine prebivalcev ima svoj izvor na območju nekdanjih jugoslovanskih republik, nad 10 odstotkov pa jih ni želelo odgovariti na vprašanje o narodni pripadnosti oziroma so podatki o tem neznani. O maternem jeziku jih je dobrih 22 odstotkov izjavilo, da je njihov materni jezik eden od »naslednikov« srbohrvaščine (hrvaški, bošnjaški, črnogorski, srbski, srbohrvaški) (slovenščina je bila ob popisu materinščina 75 odstotkom prebivalstva). Nedvomno je nekoliko težavno neposredno primerjati podatke zaradi občutnih sprememb v metodologiji popisa, poleg tega pa je treba računati tudi na določene premene v identifikaciji prebivalstva, še posebej v luči etnično mešanih zakonov in drugih okoliščin. Zelo
Razprave in gradivo, Ljubljana, 2Q05, št. 46
159
zanimiva je tudi verska sestava prebivalstva. H katoliški veroizpovedi se je ob zadnjem popisu leta 2002 javilo dobrih 53 odstotkov prebivalcev, 5 odstotkov je bilo pravoslavnih, 9 odstotkov je pripadnikov islamske veroizpovedi, skoraj 10 odstotkov ateistov, dve petini pa nista želeli odgovarjati, ali pa so podatki o tem neznani (Prebivalstvo Slovenije 2003).
Velenje je torej izrazito narodno, jezikovno, kulturno in versko mešano naselje oziroma okolje, v katerem prevladuje priseljeno prebivalstvo prve generacije. Razmeroma kratka doba navajanja drug na drugega, vse medsebojne razlike ter burno obdobje devetdesetih let, zaradi geografske in osebne ter družinske bližine pripadnikov različnih narodov, katerih rojaki so bili vpleteni v brutalne državljanske vojne in mecletnične spopade na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Makedoniji, niso mogli ostati povsem brez odmeva. Parolo »bratstva in enotnosti«, ki je marsikdaj v času obstoja socialistične Jugoslavije dušila pritajeno konfliktnost, izvirajočo iz krepkih medsebojnih razlik in nenazadnje tudi starih zgodovinskih zamer, so naglo zamenjale precej bojevite nacionalne ideologije nekdanjih jugoslovanskih narodov, nekateri, kot na primer bošnjaški, pa se je šele v jeku krvave državljanske vojne izkristaliziral kot samostojna in navzven prepoznavna etnična, kulturna in politična entiteta. V teh pogojih se je še kako pomembno vprašati - ne glede (ali pa morda prav zaradi tega) na siceršnjo občutljivost teh vprašanj - o ravni medetničnih odnosov med različnimi narodnimi skupinami v multikulturnem velenjskem okolju.
ZNAČILNOSTI PROSTORSKE RAZPOREDITVE ETNIČNIH SKUPIN V VELENJU
Velenje je morfološko dokaj homogeno mesto, saj premore predvsem tri tipe zazidave: prevladujočo blokpvsko zazidavo v slogu »vrtnega mesta«, ki obvladuje osrednji del naselja in pri tem vključuje tudi industrijsko-premogovni del.2 Ob robu, zlasti proti severu, se razteza najnovejši del, ki ga sestavljajo individualne stanovanjske enote in vrstne hiše. Tretji del predstavlja staro trško jedro na jugozahodu, ki je stisnjeno med Pako in grad. Hiter tempo rasti in s tem tudi prostorske širitve se zaradi načina kolonizacije (vsi hkrati in brez pomembnejših socialnih razlik) niso izoblikovale četrti glede na etnično sestavo stanovalcev. Pri vprašalniku tako anketiranci niso vedeli identificirati kake značilne »etnične« četrti v Velenju. Pač pa iz terenske raziskave izstopa, da med lastniki hiš odločno prevladujejo Slovenci, medtem ko so blokovska naselja - celo ne glede na leto pozidave, etnično izrazito mešana. Tudi sedaj ni opazne tendence po etnični stratifi-kaciji, še posebno ne med pripadniki druge generacije.
* * *
2 Znaten del (npr. Skale) so zaradi ugrezanja tal ozelenjene oziroma ojezerene.
160_|errtej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju
MEDETNIČNI ODNOSI: REZULTATI TERENSKE RAZISKAVE
Vprašanje medetničnih odnosov je v obdobju visoke stopnje prostorske mobilnosti in marsikje močno (etnično, jezikovno, kulturno ipd.) pomešanega prebivalstva tudi pomembna postavka gospodarske stabilnosti in uspešnosti. Posebno etnični konglomerati, ki zaradi sorazmerno kratkega trajanja še niso imeli dovolj priložnosti spoznati medsebojnih prednosti na eni oziroma konflikt-nosti na drugi strani, so pogosto na velikih preizkušnjah, Z anketo smo skušali zajeti utrip medsebojnih odnosov v Velenju, mestu, ki se je v dobrih treh desetletjih izoblikovalo v močno in uspešno gospodarsko središče. Obdobje dveh generacij je kratko. Poleg tega so državotvorni procesi na prostoru nekdanje skupne države v odnose med skupinami verjetno vnesli vsaj nekaj nemira; skoraj desetletje so jih spremljale tudi krvave medetnične vojne in spopadi. Ugotavljali smo neposredne izkušnje intervjuvancev in njihovo zaznavanje (percepcijo) medetničnih odnosov v njihovi okolici (mestu).
Najprej so anketiranci z ocenami od 1 (najslabše; konflikti) do 5 (najboljše; prijateljstvo in sodelovanje) ocenjevali odnose s tistimi, s katerimi imajo stike v različnih (pogostejših, ponavljajočih se) situacijah. Gre torej za ocene, ki izhajajo iz izkušenj. Rezultate prikazuje tabela. Pokazalo se je, na katerih področjih je stanje slabše (nižje ocene) in s katerimi skupinami. V splošnem lahko ugotovimo solidno raven odnosov, saj se na večini področij povprečne ocene približujejo 4. Logično, da so anketiranci najvišje ocenili stike s sorodniki (4.08) in še višje s prijatelji (4.12). Drugod so nižje, a še vedno krepko nad 3. Najnižje so na področjih oskrbe (v trgovinah, lokalih, različnih storitvah), ki jih opravljajo pripadniki posameznih etničnih skupin - 3.48, nato pa med sosedi - 3-74. Na teh področjih torej lahko pričakujemo več trenj in problemov. Razlike med posameznimi etničnimi skupinami so razmeroma opazne: najvišje med Slovenci in Hrvati, najnižje med Albanci, Makedonci in Romi. Vendar je treba opozoriti, da je bilo stikov s pripadniki zadnjih treh skupin občutno manj kot z drugimi, ker jih je tudi manj v mestu (tudi po statistiki). Razlike med staro in mlado generacijo v proučevanem vzorcu so bile sorazmerno majhne, čeprav ne neopazne. Mladi so bili nekoliko manj kritični in so raje dajali nekoliko višje ocene. To lahko pojasnimo s tem, da imajo starejši več izkušenj in so bili zato nekoliko bolj kritični.
Rozprove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46
161
Tabela 1
	s sorodniki	s sosedi	s prijatelji	v prostem času	pri delu	pri oskrbi	pri verskih obredih	SKUPAjl
Slovenci	4.43	3.96	4.63	4.34	4.07	3.74	3.97	4.16J
Hrvati	4.48	3.73	4.26	4.03	3.87	3-57	4.38	4.04J
Srbi	4.11	3.82	4.25	4.00	3.84	356	4.32	3.98 J
Albanci	3.75	3.44	4.07	3.55	3.68	350	2.90	3.54"1
Bošnjaki	4.39	3.66	4.13	3-93	391	3.67	4.06	3.97 1
Makedonci	4.44	3.73	3.98	3.75	3.84	3.34	2.77	3.68 ]
Črnogorci	3.00	3.88	4.08	3.94	3.86	3.48	4.62	3.83
Romi	0	3.7	3.60	3-73	3.65	3.04	3.66	3.56
SKUPAJ	4.08	3.74	4.12	3.90	3.84	3.48	3.84	-
Povprečne ocene anketirancev o tem, s pripadniki katerih od naštetih narodnih skupin se družijo in kakšne izkušnje imajo z njimi. Skupna ocena.3
Vir: anketa, Velenje, aprif 2004, N - 250
(Ocene: 1 - se ne razumemo; konflikti/napetosti; 2 - nesporazumi, občasno slabši odnosi; 3 - brez problemov; 4 - odnosi dobri, sodelovanje; 5 - odnosi so odlični, prijateljski; 0 - ni ocene, ni pojava)
Naslednja vprašanja so beležila opažanja anketirancev v njihovem okolju in ne njihovih neposrednih izkušenj. Sogovorniki so bili pri tem precej bolj kritični in so v povprečju stanje odnosov ocenjevali slabše, kot pa so sprva ocenili tiste, s katerimi ob različnih priložnostih sami prihajajo v stik. Na vprašanje, kako ocenjujejo (enaka lestvica kot zgoraj) odnose med posameznimi narodnimi skupinami v mestu na splošno, jih je največ (42 odstotkov) odgovorilo z oceno 2 (slabi odnosi, več je nesporazumov), 5 odstotkov pa jih je potrdilo obstoj konflikov (ocena 1). Nadaljnja tretjina (35 odstotkov) jih je ocenila s 3 (odnosi brez problemov), le slaba petina pa jih je menila, da so odnosi v splošnem dobri in neproblematični. Mladi so bili tokrat bolj kritični in so v povprečju dajali nižje ocene. Postavlja se vprašanje, v kolikšni meri nanje vpliva šolski okoliš in predvsem odnosi med sošolci na šolah.
Na vprašanje, ali v svojem okolju zaznavajo med narodnimi skupinami napetosti, nesporazume in morebitne konflikte, jih je blizu dve tretjini (60 odstotkov) odgovorilo pritrdilno, 40 odstotkov pa zanikalo. Razlike med generacijama so zelo opazne. Medtem ko opaža konflikte le okrog tretjina starejših od 60 let (večinoma upokojenci), je med mladimi (pod 30 let) teh skoraj tri četrtine. S starostjo opažanje težav v okolju torej postopoma nazaduje. Izobrazbena raven anketirancev ni pokazala tako občutnih razlik. To seveda pomeni, da določene napetosti in
konflikti v okolju obstajajo in se verjetno v mlajši generaciji kažejo bolj odkrito in
* * *
3 Gre za skupno (kumulativno) oceno vseh ankerirancev z vsemi etničnimi skupinami. Podrobnejše navedbe, tj. med posameznimi etničnimi skupinami, sledijo v nadaljevanju.
162
|errtej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju
pogosteje. Zaradi tega lahko sklepamo, da je precej nesporazumov in napetosti na ravni zaznavanja, kulture in subkulture, manj pa tistih, ki bi izvirali iz nasprotja stvarnih interesov. Ali če povemo drugače: marsikatera od napetosti je pretežno psihološkega izvora in bi jo lažje uvrstili med antipatije kot pa med resne zamere.
Posebej smo ugotavljali, med katerimi skupinami prebivalstva anketiranci opažajo napetosti, nesporazume ipd. Tako smo dobili zanimive skupine, med katerimi naj bi obstajala določena antipatija. Slovenci naj bi bili v slabih odnosih z vsemi drugimi (16 odstotkov vprašanih), nato s Hrvati in Bošnjaki (po 12 odstotkov), nekaj manj s Srbi (7 odstotkov) in še manj z Albanci (2 odstotka). Srbi naj bi po mnenju vprašanih imeli slabše odnose predvsem s Hrvati (13 odstotkov), z Bošnjaki (10 odstotkov), nekaj manj pa s Slovenci (7 odstotkov) in z Albanci (6 odstotkov), Hrvatje predvsem z Bošnjaki in s Slovenci (po 12 odstotkov), Albanci s Srbi (6 odstotkov) in Slovenci (2 odstotka) ter Bošnjaki s Slovenci (12 odstotkov) in Srbi (10 odstotkov). Gre torej za dokaj zapleteno shemo medsebojnih odnosov, kjer se je treba vprašati, od kod izvirajo. Ali so (zlasti med mlado generacijo) rezultat precej pogostih stereotipov, prisotnih nasploh v slovenski družbi in še posebej v multietničnih okoljih, ali pa odmev burnih etničnih in političnih procesov na Balkanu v zadnjih dveh desetletjih.
Sogovorniki so probleme v medetničnih odnosih opažali že v preteklosti. Napetosti v preteklosti je potrdilo 44 odstotkov anketirancev. Pari antipatij so identični, odstotki pa nekoliko nižji, bržkone tudi zaradi tega, ker več mladih ni moglo odgovoriti na to vprašanje. Tako naj bi bili Slovenci v preteklosti v slabih odnosih predvsem z Bošnjaki (8 odstotkov), s Srbi (6 odstotkov), z vsemi imi-granti (6 odstotkov), manj pa s Hrvati (4 odstotke) ali z Albanci (3 odstotke). Po drugi strani pa se kažejo slabi odnosi Srbov do Hrvatov (11 odstotkov), Bošnjakov (9 odstotkov), Slovencev (5 odstotkov) in Albancev (3 odstotke), Hrvatov do Srbov (11 odstotkov) in Slovencev (4 odstotki), Bošnjakov pa do Srbov (7 odstotkov) in Slovencev (8 odstotkov). Očitno so odnosi med posameznimi narodnimi skupinami v mestu razmeroma zapleteni in tudi bolj dolgotrajni. Zato smo posebno pozornost namenili tudi morebitni odmevnosti procesov iz obdobja devetdesetih let.
Anketiranci so kritično zaznali devetdeseta leta kot občutno bolj problematična, kar zadeva medetnične odnose. Kar 16 odstotkov jih je omenilo, da so bili odnosi tedaj slabi in konfliktni, nadaljnjih 46 odstotkov pa, da so bili slabi (ocena 2), skupaj torej skoraj dve tretjini tistih, ki so ocenili medetnične odnose kot bolj ali manj problematične. Le 2 odstotka je omenjalo dobre odnose (ocena 5) in le nekaj več - 8 odstotkov - solidne (ocena 4). Tistih s srednjimi ocenami je namesto sedanje tretjine le četrtina. Tudi tokrat so starejši (starostne skupine med 40 in 50 in še posebej med 50 in 60 let) veliko bolj kritično presojali raven medetničnih odnosov v obdobju politično in etnično burnih devetdesetih let. To kaže na real-
Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46
-163
nost določenih predkonfliktnih in konfliktnih stanj, ki jih je mogoče v prvi vrsti opredeliti kot posledico - odmev na procese, dogodke in pojave razpadanja nekdanje skupne države po etničnem šivu, oblikovanje novih nacionalnih držav in krvave medetnične spopade, ki bodo imeli očitno še dolgo posledice ne le v območjih neposrednih spopadov, temveč tudi v okoljih, kjer se bodo nahajali kot izseljenci oziroma/in njihovi potomci. To je logično pričakovati in rezultati te raziskave to jasno potrjujejo.
V tej luči je zanimivo tudi zadnje vprašanje, ki smo ga v anketi zastavili vprašanim: ali opažajo razlike v ravni medetničnih odnosov med generacijami. Dobra polovica anketirancev (57 odstotkov) je odgovorila pritrdilno. V vseh starostnih skupinah je pritrdilno odgovorila več kot polovica; v starejših starostnih skupinah so bili odstotki pozitivnih odgovorov nekoliko višji. To kaže na splošno tendenco in torej na prisoten problem. Seveda pa so bile ocene, med katerimi skupinami je pričakovati največ problematičnih odnosov, dokaj različne. Zanimivo pa je, da so ob odgovorih, med katerimi etničnimi skupinami so odnosi najslabši, anketiranci celo pogosteje navajali medgeneracijske razlike in iz tega izvirajoče težave. Največ (22 odstotkov vseh) jih je odgovorilo, da so mladi bolj nestrpni; torej je lahko v teh starostnih skupinah pričakovati tudi več medetničnih sporov, nesporazumov ali tudi konfliktov. Ugotovitev je skladna tudi z večjo kritičnostjo mladih, kar smo zaznali pri opažanju medetničnih problemov v okolju. Toda kmalu za njim je tudi odgovor, da so mladi bolj strpni, da se torej lažje razumejo, so manj obremenjeni, imajo drugačne ambicije ipd. Dobra desetina jih je menila, da so najbolj problematični spori med posameznimi narodnimi skupinami, okrog 6 odstotkov pa je omenjalo odnose med slovenskim in vsem drugim prebivalstvom (ki jih je mogoče razumeti tudi kot relacijo domačini -priseljeni, čeprav ta odnos ni tako enostaven; mnogi Slovenci so prav tako priseljeni tudi iz bolj oddaljenih regij). Okrog 7 odstotkov anketirancev - predvsem mladih - je omenjalo, da so bolj konfliktne starejše generacije, ker da so premalo strpne in preveč toge. Strpnost starejših je (v primerjavi z opazno desetino mlajših) omenilo le 2 odstotka sogovornikov, 5 odstotkov vprašanih je izrecno podčrtalo prisoten medgeneracijski spor, kar pa je lahko tudi zunaj konteksta medetničnih odnosov. Omenjali so ga tako mladi (pod 20 let) kot stari (nad 60 let).
ZAKLJUČEK
Velenje je primer muitietničnega mestnega središča, ki je na podlagi industrije in rudarstva hitro nastalo. Ustvarili sta ga dve generaciji priseljencev iz različnih slovenskih in v veliki meri tudi nekdanjih jugoslovanskih okolij; slednje mu je tudi dalo narodno, jezikovno in kulturno tako pestro podobo. Terenska raziskava je potrdila razmeroma zapletene odnose med posameznimi skupinami prebivalstva
164
|errtej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju
po narodni pripadnosti, ki se ta hip sicer ne izkazujejo v konfliktih, temveč v že dalj časa trajajočih »antipatijah« med posameznimi skupinami prebivalstva. Ne gre za polarizacijo med slovenskim in drugim, temveč v veliki meri tudi med samimi skupinami priseljencev prve in druge generacije. Zato je to vprašanje aktualno in potrebno tudi še nadaljnjih obsežnejših znanstvenih osvetlitev, v praksi pa je treba poudariti medkulturno vzgojo ter vzgojo k strpnosti. Prav tako bo treba iskati morebitne stvarne nasprotne interese med etnično definiranimi skupinami ter jih - kolikor je le mogoče - odpravljati. Velenje je primer gospodarsko uspešnega mesta z nizko stopnjo brezposelnosti (Nared 2002) ter obenem primer razmeroma hitre konsolidacije v za večino priseljencev (ne glede na etnično poreklo) novem okolju. Zato bi bilo zanimivo narediti primerjalno analizo tudi drugih izrazito multietničnih okolij v Sloveniji in poleg samih medetničnih odnosov ugotavljati tudi razlike v rabi prostora in s tem povezane specifične potrebe pripadnikov posameznih etničnih skupin in njihovo prostorsko obnašanje.
Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 REFERENCE
165
ANKETA »Narodna struktura in medetnični odnosi v Velenjski kotlini«, april 2004, N = 250, izvajali študentje usmeritve »Politična geografija«, 3. in 4. letnik.
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, 14. zvezek. Ljubljana.
GEOGRAFSKI ATLAS JUGOSLAVIJE. Zagreb, 1988.
GEOGRAFSKI ATLAS SLOVENIJE. Ljubljana, 1998.
GENORIO, R. (1985): Socialnogeografski vzroki spreminjanja narodnostne strukture in poselitve prebivalstva narodnostno mešanih ozemelj v SRS. Ljubljana, raziskovalna naloga, IGU.
KLEMENČIČ, V. (1971); Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva. Geografski zbornik, Ljubljana, 135-211.
KLEMENČIČ, V. (1994): Prostorsko-strukturne spremembe Slovenije kot nove države. Znanstvena revija, Maribor.
KLINAR, P. (1976): Mednarodne migracije. Maribor,
KOMAC, M. (1997): Srbska skupnost v Sloveniji. Statistična slika. Razprave in gradivo, št. 32, 73-115, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana.
KRAJEVNI LEKSIKON DRAVSKE BANOVINE. Ljubljana, 1938.
KRAJEVNI LEKSIKON SLOVENIJE. Ljubljana, 1993.
NARF.D, J. (2002): Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive. Geografski vestnik, 74-2, Ljubljana, 33-45.
POPIS PREBIVALSTVA, gospodinjstev in stanovanj 2002. SURS, Ljubljana.
POPIS PREBIVALSTVA, gospodinjstev in stanovanj 1991. Zavod RS za statistiko, Ljubljana.
PREBIVALSTVO SLOVENIJE 1997, zvezek št. 730. SURS, Ljubljana.
PREBIVALSTVO SLOVENIJE 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 in 1999. Rezultati raziskovanj, Statistični urad Republike Slovenije
RAVBAR, M. (1995): Zasnova poselitve v Sloveniji. Inštitut za geografijo, Ljubljana.
RAVBAR, M. (1997): Slovene Cities and Suburbs in Transformation. Geografski zbornik, letnik 37, Ljubljana, 64-109.
RAVBAR, M. (1998): Značilnosti urbanizacije. Geografski atlas Slovenije, DZS, Ljubljana, 310-313.
SLOVENIJA - POKRAJINA IN LJUDJE. Ljubljana, 2001.