Usmiljenje.
prvih dneh gorkega poletja je vstal naš Rudol! iz postelje. Slab je bll še v začetku, oče in mati sta ga morala podpirati pri hoji, a sčasoma se je tako okrepil, da se je šel satn izprehajat okrog MJe.
Crez kakih oseni dnij pa se je napotil precej zg-odaj v bližnji gozdič. Spremljala sta ga, kakor navadno, mali bratec in sestrica in čebljala in ga izpraševala vso pot: ,Kako se zove ta cvetica?" ,,Kako se pravi onemu drevesu?" „Ali je globoka onale voda?" On pa jima je smeje odgovarjal in se izprehajal po senčnatcm logu.
Hode  nekaj  Casa po  stezici, ki je peljala skozi hosto v sosednjo vas. zaSepeče mali braiec:
»Rudolf,  glej  no  tamle  beračico.  ali  pa je še ciganka."
— 149 —
nTam pod onim-le velikim drevesom."
In res je ležala pod drevcsora raztrgana ženska. Ko pristopijo bliže, opazijo, da spi in da ji je po-nočna rosa pala po laseh in obleki.
Rudolf je zakašljal.
Takoj se je zganila in segla po debeli palici poleg sebe.
,Kdo pa je spet tukaj, da mi ne da spati, — ah ta otročja svojat! Čakaj, jaz ti pokažem."
Dvignila se je in namerila s palico.
.Stojte no, saj vidite, da vam nihče noče hudega!"
»Kaj pa, kakor hudo .. . Vsi Ijudje tni hudo želč. Ali me niso sinoči otroci s palicami in kamenjem spo-dili iz vasi, mesto da bi mi bili izprosili prenočišča?"
In pokazala je na sosednjo vas . . .
,Le potolažite se, mi vam nismo storili nič ža-lega. Pojdite z natni v vas, pa se tam posušite in okrepčajte z jedjo in pijačo."
,Kdo mi jo bo dal? Od hiše do hiše sem včeraj hodila, pa so me povsod odpravljali, češ, da sami nič nimajo."
BLe z nami pojdite, bodete videli, da vam bodo Ijudje postregli."
,Pa kako je to, da imate toliko usmiljenja z menoj ?"
,,Ali niste billi morda tudi usmiljenja vredni, ko ste ležali na tnrzlih, nezdravih tleh, kjer vam preti ne-varnost, da se prehladite in obolite?"
Vstala je in odšla tiho za otroci.
»Odkod pa ste? Ali imate še kaj svojih Ijudi?" jo vpraša Rudolf.
,Od daleč sem, in svojih nimam nikogar. V pred-zadnjem velikem požaru so drugi zgoreli, a mene so na polzgorelo rešili iz ognja. Roke so mi otrpnele, da komaj morem ž njimi zajeti in se obleči."
Dospeli so mimo cerkve in skozi vas, potem so jo pa zavili v gostiino. Na vratih sc je neznanka spet obotavljala, dokler je ni prisilil Rudolf, da je sedla k prvi mizi. Oni trije pa so sedli nji nasproti.
Rudolf je naročil krčmarju, naj prinese gorke juhe, kruha, vina in mesa.
—  150 —
Solze so stopile revici v oči, ko je videla vse to pred seboj, a vendar je pridno zajemala: znamenje, da je bila lačna.
Ko so bili pospravili, je Rudolf plačal, vstali so in odšli.
Pred vrati pa prime beračica Rudolfa za roko in ga skoro jokaje vpraša:
„5 čim naj vam revna, nadlpžna ženska povrnem, kar..."
»Molčite o povračilu", pretrga ji besedo. ^Molite in prosite Boga, da vas preživi tudi naprej. Pa z Bogom!"
Odšli so vsak na svoj kraj.
nZakaj si jo pa peljal v gostilno?" vpraša bratec Rudolfa med potjo.
,Se spominjaš li, kako sem bil hudo bolan?"
„0, da, saj so mama tako jokali."
,No, vidiš. In se spominjaš li, kdo me je ozdravil?"
»O, tudi! Tisti gospod, ki je hodil k nam v črni suknji z zlatimi naočniki.
Rudolf se je nasmejal.
„ VidiS, dragi bratec, kako sc motiš. Ozdravil me ni oni mož, ampak Ijubi Bog. Olej, Bog me je videl v svojem velikem usmiljenju ležati na postelji in mamo poleg. Zasmilila sva se mu, in poslal je svojega angela k meni, in angel je blagoslovil zdravilo na mizi. In ozdravcl sem. Sedaj pa, ko sem dobil po usmiljenju najdragocenejšo dobroto na svetu, Ijubo zdravje. ali ne smem tudi jaz skazati usmiljenja tam, kjer mi dopuste moCi? Ali razumeš sedaj, zakaj sem peljal (o beračico v gostilno?"
Bratec je pokimal z glavo, a potem pa molčal vso pot.                                                            Ciril Vesel.