PESMI Lojze  Krakar
KRIZEV POT
Pozablj 1
Kristjani s puškami namesto s srci
so v dneh, ko nori bog je vladal svetu,
kot divjo zver prignali ga iz host.
Ubili so ga beli ljudožerci
ob času velike krvave žetve,
ubil ga je SS Scharfiihrer Trost.
2
Z obsodbo, težko kot granitna skala,
je šel na zadnjo pot, ki je zavila
v brezglasni gozd pred skalnatim peklom.
Ker so sodniku zdela se vešala
preblaga smrt, se sodba je glasila:
bandit naj gre v Mauthausen, v kamnolom.
Gol kot drevo je v januarski noči, razbičan v cunje in prebitih reber, izšklepetal poslednji up v temo. In v svet poslednjo solzo je potočil, ko drugi dan v veliki čredi ceber je prvič pal pod skalo na zemljo.
4
Z obrazom v tuji zemlji je pred sabo zagledal v duhu dom in ženo s sinom in topel kruh, ki z mize se kadi.
257
šele ko nanj so kot zveri na vabo planili psi, zaznal je bolečino in da iz petih ran mu teče kri.
5
Nihče mu ni nikoli ran obvezal, nihče pomagal na stopnicah strmih vsaj za trenutek vzeti križa s pleč. Vsak hip nekdo omagal je pod pezo, zvečer se zmeraj ni nekdo več vrnil na mrzel pograd ... nesli so ga v peč.
6
V peči je teklo kakor kužna reka življenje, vredno komajda še kletve, in pot smrdljiv je od življenja lil. S pepelom, ki ostal je od človeka, gnojili brazde so ob času setve — prihodnjo, vedel je, bom jaz gnojil.
7
Vsak dan so ga iz sna zbudib biči,
za zajtrk bil je strah pred novim dnevom
in za blazino mrtvi sojetnik.
Nekoč je pred barako med mrliči
v vročici najrazločneje zagledal
obraz boga z zbledelih starih slik ...
In kadar so oči vročične uzrle
podobo host, ki se po njih pehal je,
da bi nekoč prišel na sončni breg,
je blagoslavljal tiste, ki so umrli
v naročju trav in jim šumi nad zglavjem
spomin, spleten iz brstja mladih smrek.
258
9
Počasi ni več slišal pušk ne groma, ni čutil več, če se je tresel nebes in zemljo je od groze zvijal krč. V devetem, zadnjem krogu kamnoloma je sanjal le še velik ajdov hlebec svobode. In mladosti beli vrč.
10
SS Scharfiihrer Trost, poet zamlada,
zdaj strasten lovec na človeške kože,
imel je vrt opojno rdečih rož.
In v tisti vrt, potuhnjen nad prepadom,
pošiljal je ljudi nabirat rože,
če si zaželel je človeških kož ...
11
In tam ga je ustrelil. Opotekel se je jetnik, prihropel do prepada in vdano stopil na onstranska tla. Le to je še nekomu tiho rekel (ko že v temo je nezadržano padal): naj bog, če je. njih zarod pokonča!
12
Glej, človek — je kričala zemlja nema,
do tal so se oblaki priklonili
in nekaj ptic ga je prišlo kropit.
Nihče ni zanj od molil requiema,
samo volčje so od nekje tulili:
SA marschiert mit harten, festen Schritt.
13
In šel je čas. Sprhneli so spomini, že zdavnaj je črnino slekla žena in svet je spet kot nekdaj sinje bel.
259
Le v neki vse manj brani zgodovini, kjer je armada hrabrih postrojena, otožno kli pokojnikov pepel.
14
In pod svetilko iz človeške kože, pri mizi, kamor vsak večer prihaja nekakšen čuden, nepovabljen gost, strmi v spomin, ki v obledele rože zaleglo kakor volk samoten laja, SS Scharfiihrer Hans Maria Trost.
SPOMENIK ŽIVIM
Od groze posivela mu je duša.
V njegovem srcu ni več rek ne vrtnic.
Oklali so ga psi vseh ras in pasem
in humanisti vrgli na smetišče.
Zdaj tam leži kot  Job in jih preklinja
z besedamii iz katekizma Marsa.
Preklinja jih po vrsti, kot popotnik
ponoči kolne kamenje po poti,
preklinja jih s pobožnostjo duhovna,
ki moli miserere, jih preklinja
v imenu vseh milijonov podušenih
in svojih deveterih nerojenih
otrok, ki se v njegovih blodnih sanjah
igrajo pridno s krvavečo luno.
Ce mož se kdaj napije njenih žarkov,
na glas izrjove gluhim svečenikom
otožno vero v zrušene malike,
in vdano leže v posteljo ob poti.
Njegova žena je pijana cesta s krvavo glavo na asfaltni roki.
260
ČLOVEK Z MESECEM, KI IMA ZOBNO PROTEZO
Njegov plašč zaudarja po menzah
in mož je ves podoben
pesmi brez ločil
in kralju brez države.
Nekoč so ga pri nečem zalotili,
toda sodniki niso našli zanj zakona,
ker bi morali sicer obsoditi sebe.
S sodišča je šel mož na razstavo kanarčkov
in se po poti domov zaljubil v mesec
z zobno protezo.
Potem je za pust v menzi
plesal s tem mesecem z zobno protezo
v nekakšni stari smešni obleki
iz časov z veliko Začetnico.
Toda neki prestolonasledni huligan
mu je hotel vzeti še ta edini mesec s protezo.
Takrat pa je mož v plašču
iz časov z veliko Začetnico
storil svoje najbolj junaško dejanje:
zatolkel je v tla huligana, zaščitenega z vsemi državnimi zakoni.
Najbrž bo kmalu visel.
RAZVOJ TURIZMA
Prišli so časnikarji in trgovci, izbrisaU ponos iz zgodovine in pokupili z  Judovimi novci nebo, drevesa, kamne in spomine.
Pod oljkami razpeli so šotore,
grobove izravnab kot krtine
in tlakovali pot do Oljske gore
s kostmi, ki so jih polne tod doline.
Ljudje, pohlevni, topi kot osliči,
pehajo zanje se po gostem ilu,
in smrt, še včeraj cesar med mrliči,
zdaj vljudno se sprehaja tod v civilu.
261
VSI MOJI OTROCI
Vsi moji podušeni,
vsi moji nerojeni,
vsi moji izgubljeni otroci
se igrajo v meni
z velikimi rdečimi mravljami,
ki tavajo med svojim bičevjem
kakor človek
med svojimi nebotičniki.
Mravljini nebotičniki so podobni nožem.
Tudi človeški nebotičniki
so podobni mravljinim.
Med njimi tekajo preganjane živalce
in njihove misli
se nikoli ne ovij«jo
v miru božjem
druga okoli druge —
preveč so podobne nožem.
ZA DOBRO ŽETEV
Izbriši, sonce, tisto temno misel s čela, naj upanje spet zadiši kot v peči kruh, saj se še revna muha bi brez njega težko sprijaznila z usodo muh.
Umrite, mrtvi, in s seboj vzemite pomladni med, poletnih trav roso, nam pa po vseh teh vihrah dovolite požeti vsaj to ajdo in proso.
262