KRAJANI STARE LJUBLJANE PRI POBRATENIH KRAJANIH ADLEŠIČEV
Globoke korenine
France Bevk je nekoč dejal: »Kultura, ta druži Ijudi. Ta jih povezuje.«
In teh besed sem se spomni-la v majhni dvoranici Adleške šole, ko sem se 21. marca letos, kot član delegacije krajanov Stare Ljubljane udeležila slav-ja ob njihovem krajevnem prazniku.
V imenu krajanov Stare Ljub-ljane so na slavju v Adlešičih nastopili in navdušili s svojo umetniško interpretacijo gleda-liška igralka Jerica Mrzelova, opernd pevec Rajko Koritnik in njegov spremljevalec Milan Stante. Ostali kultumi prog-ram pa so izvedli domači kul-turniki   —   vaščani.
Adleške žene, zbrane v žen-skem pevskem zboru, so s svo-jimi čistimi glasovi in z nek-danjim partizanskim zanosom pele narodne in partizanske pesmi. Domači godbeniki in tamburaši so s svojo ubrano-stjo pestrili in povezovali prog-ram. Domači plesalci v belo-kranjskih narodnih nošah pa so ob spremljavi tamburaške-ga zbora (kljub mrazu) kljub temu, da v pretesni dvoranici zanje ni bilo prostora, dovrše-no odplesali svoj folklorni pragram   kar   na   prostem.
Vsi nastopajoči, s svojo mla-do učiteljico, tudi domačinko doma iz Velikih Sel, Anico Jankovičevo, ki zdaj poučuje v črnomlju in v Metliki, a se še vedno zvesto vrača v svoj do-mači kraj, kjer vodi ženski pev-ski zbor, so izžarevali v kul-turni zagnanosti, v ljubezni do umetnosti, v navdušenju do kulturno prosvetnega dela. In nemara je bila prav v tem tista sila, ki nas je vse, ki smo bili zbrani na tem slavju pritegovala, a hkrati tudi po-vezovala in med nami ustvar-jala pravo bratsko razpolože-nje. Ne tisto formalno, ki je bilo podpisano z dokumentom, pač pa tisto resnično, ki gre do srca, kd v človeku vzbuja ob-čutek domačnosti, občutek, da se je po dolgem času vrnil do-mov, v domači kraj, po kate-rem   ga  je  že  dolgo  žejalo/
Prepričana sem, da smo tako čutiii vsi. Že obrazi prisotnih so izdajali notranje razpolože-nje in sproščenot. Sama sem bila v Adlešičih prvikrat in ta občutek v meni ni bil nič manj-ši. In morda sem se prav za-
voljo tega spomnila Bevkovih besed. Kultura, ta zares druži ljudi.   Ta   jih   zares   povezuje.
V  bratstvu, ki so ga krajani Adlešičev sklenili s krajani Sta-re Ljubljane in s krajani hrva-škega  Prilišča,  Vukove  Gorice in Ladešid Drage, pa so, poleg kulturne navezanosti, skrite še globlje vezi, še globlje koreni-ne.
»Do pobratenja z Adlešiči ni prišlo šele sedaj, s podpisom pogodbe,« je dejal predsednik borčevske organizacije iz po-bratenega hrvaškega Prilišča, tov. šimunovič. »To pobratenje je bdlo že v času NOB pod-pisano   s   krvjo.«
In nekdanji hrvaški partizan je nizal dogodek za dogodkom. Oživljal je žrtve, samoodpove-di in trpljenje, ki so ga pre-stajali   adleški   ljudje.
V  Adlešičih je bila bolnišnica karlovaškega   vojnega   področ-ja. V Adleških  vaseh je našlo zatočišče na  stobine beguncev, ki   so   pobegnili   pred  ustaški-mi klavci. To so bili ljudje iz Gorskega Kotorja, iz Like, Kor-duna  in   iz   drugih   krajev   za-hodne Hrvaške. V Adlešiče so prihajali nešteti borci, pogosto lačni,  utrujeni   in  izčrpani   do onemoglosti. Adleški ljudje so vse in vsakogar sprejeli z od-prtimi   rokami.
»To, kar je za Jugoslavijo po-menil Drvar,« so skoraj legan-darno slovesno zvenele govor-nikove besede, »to so za naše borce pomenild Adlešiči. To ve-mo mi, preživeli borci iz Prili-šča, iz Vukove Gorice, iz La-dešič Drage. To ve celoten Gorski Kotor. To vedo borci XIII. primorske divizije, borcd 43. Istrske divizije, borci naše slavne   karlovške    brigade ...«
Še in še je govoril, nizal do-godke in jih nanizal za dolg ro-man. Na kraju je skoraj tiho vprašal:
»In ali bomo dovolild, da bodo junaški boj, ki je šel sko-zi te kraje in vse nadčloveške žrtve   šle   v   pozabo?«
Bolnišnica v Bojancih. Kurir-ska pot, ki je šla skozi Adleške vasi in je vzdrževala zvezo med Vrhovnim štabom Jugoslavije, med glavnim štabom Hrvatske in glavnim štabom Slovenije, od relejne postaje do II. ope-rativne cone v žužemberku — vse   to   in   še   mnogo   drago-
cenih spomenikov iz časa NOB se počasi izgublja iz spomina. Umira, kot umirajo borci. Nič ni opisanega. Nič ovekovečene-ga.
»In 22. marec! Praznik, kd ga slavimo danes. Praznik, ki nas hkrati spominja na grozo-dejstva, ki so jih pred stva, ki ga slavimo danes. Praz-nik, ki nas hkrati spominja na enaintridesetimi leti storili Nemci in njihovi pomagači ustaši. Vas Prilišče so bombar-dirali in hkrati v sedmih Adle-ških vaseh zanebili požar. 167 gospodarskih poslopij in 43 sta-novanjsih hiš je tega dne za-gorelo kot baklja. Padle so žrt-ve. In vsega tega ne smemo pozabiti. Cas NOB mora biti prisoten vedno in povsod. Ne samo nam, ki smo bili udeležen-ci boja. Tudi naši otroci in bo-doči rodovi morajo vedeti ka-ko krvava in kako junaška je bila zgodovina njihovih pred-nikov.«
Besede so se zlivale v pro-šnjo, v zahtevo, da naj se ven-dar najdejo ljudje, ki bodo sposobni, da bodo v napisani besedj ohranili vsaj del tega dragocenega in vendar tako težkega boja. A ne prošnja in ne zahteva nista bili potrebni. Podatki, ki so vreli iz nekdanje-ga hrvaškega partizana so sarni po sebi klicali po opisovalcih, po Ijudeh, ki naj bi, kot je rekel nekdanji hrvaški partizan, v napisani besedi ohranili zgodo-vino tudi tega dela naše zem-lje, premalo znanega ali vsaj premalo   opisanega.
In misel, ki jo je načel pred-sednik borčevske organizacije iz hrvaškega Prilišča in jo do-polnil predsednik KS Adlešiči, tov. Požek, potem predsednik organizacije ZZB NOV Adleši-6i, tov. Cvitkovič in drugi, je bila ves čas prisotna tudi v go-voru predsednika KS Stare Ljubljane, tov. Rozmana, kd je med   drugim   dejal:
»Zamisel dveh borčevskih or-ganizacij o pobratenju obča-nov KS Adlešiči in KS Stare Ljubljane, ki je bila sklenjena s podpdsom pogodbe pred le-tom dni, je danes že dokaz, da smo bili prav borci tisti, ki smo želeli, da bi se naše brat-stvo in enotnost med naml, skovano med NOB, utrdilo in razvijalo tudi v miru. Borci Sta-re Ljubljane poznamo vašo zgodovino v času NOB in smo ponosni na pobratenje z va-mi...«
Predsednik Rozman in vsi ostali govorniki pa so si bili enotni, da so žrtve, ki so jih y času NOB dale Adleške vasi in celo Bela Krajina, premalo upoštevane. Bela Krajina še ni na tisti gospodarski stopnji, kot bi to zaslužila. In tudi adle-ški ljudje se, kljub številnim žrtvam in zaslugam, ki jih ima-jo iz najbolj krvavega obdobja naše zgodovine, še borijo z go-spodarsko zaostalostjo. Z do-grajeno cesto se počasi vrača življenje, vendar je treba gradi-ti naprej. Potrebno je razširiti industrijske obrate. Modernizi-rati je treba kmetijstvo. Storiti je treba vse, da bi v Adlešičih zgradili   kulturni   dom.
Od razvoja industrije in hkrati od razvoja kmetijstva in ne nazadnje od možnosti na-daljnega razvoja kulturnih, že starih tradicij Adlešičev, je od visen obstoj teh vasi. Adlešiča-ni so delovno zagnani ljudje. Želijo in hočejo sodelovati pri gospodarskem razvoju in pri kulturnem napredku, vendar so za samostojen boj gospodar-sko prešibki. Potrebujejo druž-beno pomoč, ki jo ljudje, kot so Adlešičani, prav gotovo tu-dl   zaslužijo
In mocda (tako vsaj upajo Adlešičani) se bodo s sploš-nim gospodarsfcim in kultur-nim razvojem Adleških vasi, vrnili v svoje rodne kraje vsi tisti mladi ljudje, ki so po voj-
ni, prav zavoljo gospodarske zaostalosti zapustili domačijo in odšli za boljšim kruhom. Se bo vrnilo vseh štiristo izselje-nih Adlešičanov,. ki so odšli s trebuhom za kruhom? Adleši-čani, ki še vstrajajo na svojih domovih., bi bili srečni, če bi se jih vrnil vsaj del, da bi ob-novljene Adleške vasi spet za-živele polno in bogato življe-nje. Bogato zavoljo svoje kul-ture, zavoljo svoje delavnosti in zavoljo svoje poštene in ne-izmaličene partizanske misel-nosti   Adleških   ljudi.
»Vseh problemov, ki še tare-jo zaostale, vendar v času NOB tako aktivne partizanske kraje, kot so Adlešiči, ne bo mogoče rešiti takoj.« je rekel predsed-nik KS Stare Ljubljane tov. Rozman in dodal: »In vendar je uspeh že v tem, da vsaj se-daj, po treh desetletjih svobo-de to vprašanje načenjamo, da govorimo o spomenikih naše zgodovine da govorimo o njiho-vi   obnovi.«
KS Stare Ljubljane pa bo za leto 1977 spreiela sklep, da bo-
do stdke s pobratenimi Adlešiča-ni tudi v bodoče nadaljevali in poglabljali na vseh področjib. dela. Poleg tega bo ta sklep veljal tudi za skoraj 150 Adle-ščanov, ki živijo v Ljubljani. Omogočili jim bodo skupno povezovanje dobili bodo svoj prostor, kjer se bodo shajali, kjer bodo našli svoj drugi dom.
Tov. Rozman je ob koncu izrazil zadovoljstvo, ker so se krajani pobratene Stare Ljub-ljane, ki so se udeležili slavja v Adlešičih srečali tudi z bor-ci, ki so prišli z drugega brega Kolpe, iz hrvaškega Prilišča, iz Vukove Gorice in iz Ladešič Drage. Ob tem je dejal:
»že res, da most preko Kol-pe še ni zgrajen a gradili ga bo-mo s tem, da bomo izmenjava-li kulturne manifestacije, da bomo utrjevali bratstvo in enotnost   med   narodi.«
Srečanje v Adlešičih je v nas vseh zapustilo globoke vtiše, ki ne bodo in tudi ne smejo za-mreti.
Marta Grom