Poštnina plačana o gotooini
Ce\kvejHji
6LASILO % LOVEN ^ /t _ */J ^ J L* SKIH CERKVENIH L^l U f* Wš KJ Ul i & GLASBENIKOV
ŠT. 1, 2	JANUAR O 1936 O FEBRUAR	LETO 59
Dr. A. Dolinar:
Zgodovina katoliške cerkvene glasbe.
(Dalje.)
Kot vestni zgodovinarji se moramo — kljub tesno zarisanemu okviru — dotakniti vprašanja, ki od početka ustanovitve nemškega Cecilijinega društva pa prav do današnjih dni polni nemške cerkveno-glasbene revije in se še danes ne more reči, ali je zadnja beseda že padla ali še ne. Jedro vprašanja zadeva cerkvenost skladb dunajskih klasikov: kakšen je njihov pomen kot cerkvenih skladateljev: ali je pripustiti njihova dela k izvajanju med liturgično službo božjo!
Da moremo na to vprašanje pravilno in nepristransko odgovoriti, je treba premotriti celoten obseg vprašanj, ki ravno tukaj skupaj trčijo.
Napad je otvorilo cecilijansko gibanje, ki je z ustanovitvijo »Splošnega Cecilijinega društva« v Bambergu 1. 1868 postalo sila, ki je mogla v začrtanih smereh odločilno vplivati. (0 tem sem že pisal pod naslovom: Cerkveni toni v večglasju. Cerkv. Gl. 1. 1930, št. 5, 6.) Njegov nastop je bil nujno potreben glede na nizki stalež cerkvene glasbe, zlasti v dobi med 1830 in 1860. (Cerkv. Gl. 1930, št. 3, 4.)
Da nam bo ta nizki stalež cerkvene glasbe lažje razumljiv, navajam izčrpen oris tedanjih kulturnih razmer v Avstriji. Od dunajskega kongresa dalje postane Avstrija središče evropskega državnega sistema: ne zaradi idejne sile svojih duševnih velikanov, ampak zbog pretkanih diplomatskih umetnij Metternicha, prekanjenega zavirača vseh naprednih koles raz-vitka. Ona Avstrija, ki je pod Marijo Terezijo in Jožefom II. še v visoki meri pospeševala znanstvo in položila soliden temelj dunajski medicinski šoli, prirodoslovnim vedam in tehničnim umetnostim kakor tudi pravoznan-stvu, začne igrati prvi instrument v nazadnjaškem restavracijskem koncertu diplomatov, v znanosti in umetnosti pa prihaja ob ves svoj sloves. Popolnoma zamro filozofija, zgodovina in državno pravo, hira tudi literatura,
discipline, katere s posebno pozornim in zavidnim očesom zasleduje policijsko oko postave — glavni regent te dobe. Napredni avstrijski zgodovinarji (n. pr. Friedjung) kažejo nekako tendenco, da bi zvalili v razlaganju te prikazni dobršen del krivde na katoličanstvo nemških Avstrijcev in poudarjajo, da so se sploh vse katoliške nemške province neznatno udeleževale duševnega razcvita protestantovskih Nemcev. In tudi v deželah, kjer sta živeli obe konfesiji druga poleg druge, da so ostajali katoliki v tem oziru v ozadju. Utegne biti nekaj resnice na tem, da v prevesni meri na avtoriteti sloneči katolicizem ni dajal toliko pobud znanstvu in umetnosti nego svobodno preiskovanje protestantizma. A to dejstvo, da si noben nemški tudi katoliški rod ni dal tako lahko in s tako neznatnimi protesti robovati od policijskega birokratskega režima kakor baš avstrijski Nemci, to dejstvo je treba vendar v precejšnji meri pisati na rovaš tudi njih du-ševno-sterilnemu, neumovalnemu in veseljaško-neskrbnemu značaju. Naj-tipičnejši duševni izraz Dunaja v predmarcu, tako zvani »Volksstiick«, ki je dosegel v Raimundu svoj višek, je potekel prav za prav iz fejaških »hauswurstiad«, kakor je opomnil že Scherer. Njegov pendant v glasbi je Strauss-Lannerjev dunajski valček, duševni rezervar današnje plehke in omledne dunajske operete.1
Posledice vsakršne diktature v kateri koli obliki so kvarne za vsako duševno življenje: kvarijo značaje, zaustavljajo politično in nravstveno vzgojo množic, rodijo bolno prevratnost namesto zdrave razvojnosti.
Oznaka te dobe velja posebno za razdobje od 1830 dalje, v katerem je bila tedanja cerkvena glasba ravno na poti navzdol.
Če so v tej dobi — o kateri pravi glasbeni učenjak dr. Kurthen2, da je bila prebogata muzikalnih sil, zato pa silno revna glede religioznih in posebno liturgičnih podvigov — izvajali pri božji službi dela dunajskih klasikov, so jih izvajali tako necerkveno in nestilno, da je končno izgledalo, da so ta dela v glavnem kriva propadanja cerkvene glasbe, da je smer reformnega gibanja morda le preveč enostransko udarila po tej strani in vso krivdo naprtila — morda le preveč svojevoljno — samo dunajskim klasikom. Mnenja o cerkvenosti, o pripustitvi dunajskih klasikov so bila na splošno silno različna; vsakoletna generalna zborovanja »Splošnega Cecilijinega društva« so dajala izjave tudi o tem vprašanju. Večkratne različne izjave, deloma nasprotujoče si, in sicer od priznanih glasbenih znanstvenikov (dr. Weinmann) dajo misliti, da v tem vprašanju ni bilo edinosti, da si sami niso bili na jasnem (n. pr. Musica divina, 1. 1929, št. 3). Kaj so bili glavni očitki?
1.	Njihove cerkvene skladbe so versko preplitve!
2.	Preveč spominjajo na operno glasbo!
3.	So v nasprotju s cerkvenimi liturgičnimi predpisi!
1	Ivan Prijatelj: Duševni profili slovanskih preporoditeljev, str. 1, 2.
2	Musica divina, L 1929, št. 2.
Ad 1. Tega vprašanja smo se že delno nekajkrat dotaknili. (Cerkv. Gl. 1935, št. 7—8, 9—10.) Haydn je bil globoko verne narave in tudi praktičen kristjan, tudi Mozart in Schubert sta se nedvomno priznavala kot katoličana.3 Tudi Beethoven je bil, vklj,ub nenavadno močni osebnostni zavednosti, pod vtisom katoliškega življenjskega občutja, iz katerega je na večer življenja iskal zveze s cerkvijo in jo v njenih zakramentih tudi našel. Glede njegove maše se pač more reči, da je še močneje kot Bach poudaril zgolj osebnostno (subjektivno) noto in je zato izpoved poedinca, ne celote. Ravno ta način religioznega občutja, s svojo nedoločno, tisočkrat spremenljivo čustveno vsebino, je pa v nasprotju s stvarnostjo (objektivnostjo) cerkvenosti, ki obsega celokupnost — in z izključitvijo vsega osebnostnega, postavlja točno orisano stavbo verskih resnic, in vse izjave verovanja v enotno bogočastje združuje. Zaradi prevelikih razsežnosti maša pri liturgičnih opravilih ni uporabljiva. Skladba vzbuja pri izvajanju skoraj vtis, kot bi bilo liturgično dejanje v službi glasbe — in ne obratno — kakor bi v resnici moralo biti. Izgovor torej, o verski plitvosti ne vzdrži.
Glede živahnosti, veselosti, ličnosti Haydnovih kot Mozartovih melodij pripominja dr. Lechtaler takole: Tudi v tej točki bi priporočal milejšo sodbo. Težko bomo dobili cerkveno glasbo, kjer bi iz vsakega takta dihal zgolj čisti, religiozno-liturgični duh. Človek je obtežen z materijo telesa. Tudi v trenutkih religioznega vzhičenja ostane — človek. Če s tega vidika n. pr. pregledujem »potrjeno« novejšo cecilijansko umetnost, naletim v skladbah priznanih mojstrov na mesta, pisana s tako nezdravo sentimentalnostjo, da se z veseljem spominjam Haydnove veselosti: kajti nič ne nasprotuje duhu prave religioznosti bolj kot nezdrava čustvenost sentimentalnega občutja. Da si stvorim to sodbo, ni treba biti pristaš moderne psihoanalize.4 Docela isto misel poudarja Max Auer, Brucknerjev biograf, vMusicadivina 1. 1916, št. 9: Gegen die Leidenschaft, die Subjektivitat und die, ich mochte beinahe sagen sinn-liche Glut so mancher modernen Messkomposition (ich verweise nur auf manche Steigerungen in Griesbachers »Stella maris« oder bei Filke) er-scheint uns die Kirchenmusik der genannten Wiener Meister a 1 s r e i n e E i n f a 11, als leidenschaf tlose Schonheit. Uns liegt unzweifelhaf t die moderne, dramatische Gestaltung der Messkomposition naher: ob sie aber »kirchlicher« oder weniger »theatralisch« ist, das ist wohl iiberhaupt kaum zu entscheiden. Beide Richtungen, wie jedes Menschenwerk, tragen »Allzumenschliches« an sich und dieses (nennen wir es Zeitgeist, Mode oder wie immer) muss eben von den Zukiinftigen geduldet werden, so-ferne im wesentlichen wirkliche Werte vorhanden sind.«
Ad 2. Izrečna prepoved take cerkvene glasbe, ki preveč spominja na operno glasbo, je seveda sama na sebi upravičena. Toda kaj pa dandanes vse ne spominja na gledališče! Od besedila najbolj nesmiselne operete,
3	Haas: Mozart, str. 12, 13.
4	Musica divina, str. 1, 1929, št. 3.
do svečanega igrokaza sParsifak — povsod spremlja glasba vse gledališke dogodke. Težko bi kdo trdil, da cerkvene skladbe dunajskih klasikov na slabejšo vrsto gledališke glasbe spominjajo.
Ker se je smer »monodije« (samospeva) razvijala vzporedno z dramo in bila potem sprejeta v cerkveno glasbo, zato grome proti posvetnosti v cerkveni glasbi; dandanes se dogaja isto: moderna cerkvena glasba prihaja zopet od opere: od Riharda Wagnerja, čigar slog je uporabljen v novejših mašah, n. pr. Liszta, Brucknerja. Vodilni motiv Wagnerja je Bruck-ner smiselno razvil v svojih mašah. Na vsak način je pa gotovo, da teko prav ozke medsebojne vezi med moderno dramatsko in moderno cerkveno glasbo. Meje med svetno glasbo vznositega značaja in duhovno glasbo si stoje prav blizu skupaj. Umetnost in religija idejno sovpadata: merodajno je notranje doživetje oz. mišljenje. Res je, da so dunajski klasiki privzeli neapolitansko smer v glasbi, kjer je bila arija središče izraževalnega petja. Habert zavzema stališče, da so one maše necerkvene, kjer se košati arija. V teh arijah leži nekaj, kar preveč spominja na gledališko glasbo: kar je vezalo tedanjo cerkveno in operno glasbo. Arija je bila glavna oblika tedanjega homofonskega sloga, toda ravno pri Mozartu vemo, da se ponovno zateka k polifonskemu stavku, ki ga mojstrsko obvladuje.
Pomisliti moramo na velikanski vpliv tedanje neapolitanske smeri v glasbi;5 na želje po ustvarjanju udarnih arij pri vseh pomembnejših skladateljih in na ozko vez med operno in cerkveno glasbo, ki je bila stalno združena v eni osebi. Vse to se je nedvomno podedovalo v dobo dunajskih klasikov.
Ad 3. Najbolj govori zoper cerkvenost del omenjenih mojstrov obdelava besedila, ki ni prišla iz narave in pomena besedila, ampak jo je ukazoval zgolj muzikalni — oblikovni — ozir. Pridemo zopet do zgornje ugotovitve: silno bogastvo muzike, istotako velika revščina litur-gike. Vodilna ni bila tukaj cerkvena oblast, ki bi bila to polagoma le lahko odpravila.
Sicer nam pa pogled v današnje razmere to razloži: vkljub jasnim predpisom — n. pr. glede petja pri latinskih mašah — je v modi še prav veliko navad, ki so s cerkvenimi določili v očitnem nasprotju.
Z druge strani so pa nekateri posebno poudarjali izredno oblikovno izglajenost omenjenih skladb, kar jači zlasti oblikovni čut in voljo. Vendar takoj lahko podvomijo, če ne nasprotuje ravno to onemu mestu papeževe okrožnice (Motu proprio), kjer pravi, da nobena posvetna glasbena oblika ne sme biti vzor cerkveni skladbi, oziroma da vsaj njen izvor od tam ne sme biti očit: v tem primeru naj bi vpliv svetne instrumentalne glasbe (simfonija, komorna glasba) bil preveč viden. Odgovor: »V vprašanju oblike ni umestno razlikovati pojma »Sveten« in »cerkven«. Oblike absolutne glasbe temelje v splošnem na pra-vzrokih umetnostnega oblikovanja: na dejstvu ponavljanja, variiranja (variacija), nasprotja in zaokrožitve. Ta
5 Cerkv. Gl. 1934, št. 9-10, str. 140.
počela se javljajo tudi v drugih umetnostnih vrstah, predvsem v plastiki, ki je glasbi še posebno sorodna. Ta oblikovna počela niso niti posvetna, niti cerkvena, ne slaba, ne dobra; ta delujejo enako v gregorijanskem ko-ralu kot v glasbi poznejših stoletij,: spadajo torej, k notranjemu bistvu umetnosti."
Izvajanje cerkvene glasbe — o kateri razpravljamo — je vezano na primeroma ozek krog.
Posebno priljubljene so cerkvene skladbe dunajskih klasikov zlasti v južnonemških deželah in Avstriji. Vzroki za to leže v posebnih okoliščinah. Glasba Haydna, Mozarta, Schuberta in tudi Beethovna je prav ozko povezana z avstrijsko pokrajino in z avstrijsko narodnostjo. Še prav posebno velja to za Haydna in Schuberta. V poštev je treba vzeti to, da je južnjaku melodija prvo. Avstrija leži nekako ravno na meji. Tam se sile juga in severa nekako med seboj uravnovesijo. V delih dunajskih klasikov se povzpne melodija prvič ravno v cerkvenih skladbah do odločilne prevlade. To je pa dvignilo njihovo glasbo pri ljudstvu. Pri teh zvokih zakipi tudi srce. Tukaj leži glavni vzrok, da cerkvena glasba dunajskih klasikov — kljub bistveno spremenjenemu okusu našega časa in kljub poglobljenemu liturgičnemu stališču — še zmeraj učinkuje in pri vernikih tako močan odmev najde.
Omenjenemu vprašanju je sledila zaključna beseda, ko je uredništvo lista »Musica divina« prevzel »oddelek za cerkveno glasbo« na dunajski glasbeni akademiji. Pod naslovom »Naš program« je označeno stališče zastopnikov novej,še cerkvene glasbe do dunajskih klasikov:
»Pri presoji cerkveno-glasbenih del Haydna, Mozarta, Beethovna in Schuberta in njihovih naslednikov (Nachklassiker) je merodajno načelo, da sama na sebi ni prav za prav nobena stilna doba necerkvena in je vsaka dala pobudo za muzikalno pomenljiva in liturgično uporabljiva dela. Zopet je pa res, da stavi sedanja doba glede na resnost in liturgično uglajenost večje zahteve kot predcecilijanj^a doba. Samo skladbe izredne umetniške vrednosti, katerih glasbeni razvoj se s svetostjo besedila krije, naj se izvajajo. V poštev je treba jemati tudi — popolnoma v smislu »Motu propria« — lokalne razmere. V krajih, kjer obstaja živo klasično izročilo — kot n. pr. v južni Nemčiji in na Dunaju — imajo skladbe Haydna in Mozarta popolnoma drugačen odmev kot n. pr. v Holandiji. Umetno razširjanje klasikov v deželah, ki so morda izključno gojila a capella slog, je že z liturgičnega stališča nepriporočljivo. Z nezadostnimi sredstvi izvajana Haydnova maša znači ne samo umetniški, temveč tudi liturgični zločin, ker pridejo pri slabi izvedbi ravno ona mesta do veljave, ki so necerkvenega značaja.«7
V kratkem povedano: Izvajanje cerkvenih skladb omenjenih mojstrov se pač trpi (tolerira), a naj se ne razširja (propagira)!
" Musica divina, 1. 1929, št. 3. y 7 Musica divina, 1. 1929, št. 3.
Ludovik Puš:
Tempo starih božičnih pesmi.
V	minulih božičnih praznikih sta se v javnosti pojavili dve dokaj različni mnenji glede hitrosti ljudskih božičnih pesmi. Ker je vprašanje načelno važno, bo prav, če ga v našem strokovnem listu pobliže premo-trimo in poskusimo zavzeti za bodoči razvoj našega božičnega ljudskega petja stvarno pravilno stališče.
Povod dvema nasprotujočima mišljenjema je — kakor kaže — dala okolnost, da sta v Ljubljani na istem koru pela deloma pravistestare božične pesmice dva pevska zbora (en mešani in en otroški) v čisto različnem tempu. Prvi jih je podajal razmeroma počasi, vsekakor do kraja umerjeno, drugi (otroški) hitro, lahko se trdi, da zelo hitro. Iz tega dejstva sta zagledali beli dan dve poročili. V »Slovencu« z dne 28. XII. 1935 je poročal B. med drugim doslovno: »... Takim pesmim dati primerno obliko in jih primerno peti, naj bi bila najvažnejša naloga naših produktivnih in reproduktivnih umetnikov ... Lansko leto smo slišali številne božične pesmi v neki cerkvi, ki so drvele tako s kora, da ni bilo več cerkve dostojno. Tudi mladina more in mora primerno in dostojno peti...«
V	istem dnevniku je izšel 5. I. 1936 članek, ki pravi med drugim doslovno: »... Mladina je pela božične pesmi na način, kakor jih narod razume in poje. Slog slovenske božične pesmi je izraz prisrčnega, otroško razposajenega veselja. Taka pesem človeka ogreje. Poudariti moramo, da je narod tisti nepokvarjeni praelement, ki ga moramo prisluhniti, če hočemo narodno (podčrtal jaz) božično pesem pravilno podati. Tu in tam smo slišali peti odrasle izvežbane pevce božične pesmi popolnoma slično kot postne — počasi in žalostno...« Pisec članka ni podpisan.
Kako torej? Samo z bežnimi potezami poglejmo naše narodno oz. ljudsko petje, pa bo pravi odgovor tu! Kako narod poje svoje narodne pesmi? Ali na pr. fantje na vasi hitro pojo ali počasi? Kako je v zadnjem času, ko nam žal naš radio temeljito kvari petje naše narodne pesmi s pevci, ki hočejo posnemati vaško petje, ne vem; vem pa od vojakov, ko je človek lahko slišal petje iz vseh delov naše ožje domovine, da so peli vse pesmi, razen koračnih, zelo počasi, z estetske strani merjeno — prepočasi. Ako poslušamo ljudsko petje v cerkvah, bomo brez prigovora morali soglasno ugotoviti isto. Že značaj petja v množici (masi) zahteva sam po sebi umirjenejši tempo. Pesem, ki bi donela za petje v zboru lepo v hitrejšem tempu, bi pri petju v množici pri isti hitrosti zgubila na izrazu. To načelo velja na splošno, pa tudi za božične pesmi. Kakor hitro pa zadobi napev splošen ljudski oz. narodni značaj, je tudi v zborovskem podajanju treba pridržati značilni tempo ljudskega petja, sicer postane pesem neenotna in estetski ne more zadovoljivo učinkovati.
Res je, da se cerkvene pesmi raznih dob cerkvenega leta deloma tudi v tempu ravnajo po značaju dobe. Postne se pojo gotovo počasneje od velikonočnih ali božičnih. Vendar je treba poudariti, da pri pravem ljudskem petju razlik v tempu skoraj ni. Le poslušajte petje množice, ko poje »Kraljevo znam'nje« ali pa »Zveličar naš je vstal iz groba«, pa boste zasledili komaj zaznavno razliko v hitrosti. Masa ima neki svoj ustaljeni tempo, ki si ga ne pusti nič popravljati. Ljudstvo ne vidi in ne išče razlike za različna čustva tekom cerkvenega leta v brzini pesmi, marveč v melodiji na-peva in v večjem pevskem zanosu. Zato je treba označiti za zgrešeno mišljenje, da ljudstvo zaradi božičnega »razposajenega« veselja s petjem drvi in se prehiteva! Takšna mišljenja nam zanašajo v ljudsko petje le zmedo s popravljanjem ljudskega okusa in občutja, pesmim pa občutno škodujejo, ker jih natezajo na neprava hitrostna merila.
Sicer je pa »razposajeno« božično petje sploh problematično. 0 božiču doživljamo čisto posebno srečo (veselje ni niti čisto pravi izraz), ki se kaže prej v tihi, mirni iskrenosti, intimnosti, kakor v bučnem, šumnem, neugnanem veselju. Tudi ljudska množica čuti tako. Le poslušajmo jo, kako zapoje Gruberjevo »Sveta noč«! Kako počasi se giblje pesmica! — Zanimivo je, kar mi je pisal prav v tem vprašanju znani organist in skladatelj g. Lovro Hafner: »... Moja predraga pokojna mama ... so peli v času Riharja in Vavkna. Prav živo se spominjam, ko smo malčki sedeli pri peči ali klečali ob jaslicah in ž njimi peli stare, globoko občutene melodije. Peli smo pobožno in v zmernem tempu.,. Moja stara mati (roj. 1817) ... so tudi peli te melodije zelo pobožno s pravim notranjim umevanjem in zmerno počasi. Prepričan sem, da so se vse božične pesmi pele takrat tudi v cerkvi prav v takem tempu. Ne vem, kaj bi rekli Rihar, Vavken, Cvek, Belar i. dr. avtorji, če bi slišali svoje pesmi peti v tako drvečem tempu, kot jih žal danes proizvajajo nekateri, zlasti mladinski zbori...« Tako g. Hafner, ki je pisal iz svojega nagiba.
Iz vseh naštetih okoliščin, ki so dognane, je moči posneti, da je tempo ljudske pesmi zelo zmeren. Tudi božične. Ostane še, da vzamemo v obzir otroško petje, ki je tipično. Kdor je imel kaj več opravka ž njim, bo pritrdil, da otroci kaj radi tempo poganjajo in pesmico, ki so jo razmeroma počasi začeli, do konca naravnost do smeš-nosti naženo. Jasno je, da je otroško petje a priori hitrejše od petja odraslih ljudi — otrokom urnejši tempo pristoja — vendar le do gotove meje; ko je ta prekoračena, postane petje estetski neužitno, za njihovega pevskega vodjo pa znamenje, da jih ne more zadržati in obvladati. Otroci vodijo njega, namesto narobe. Zato bi bilo zlasti pevovodjem otroškega ljudskega petja treba nujno priporočati, da pri vajah skrbno pazijo, da jim zbor v tempu ne bo uhajal. Kajti »tudi mladina more in mora primerno in dostojno peti«. Takšno petje je predvsem otrokom potrebno za vzgojo pravega estetskega čuta, zahteva ga pa tudi slovenska ljudska pesem, za katero ne smemo dovoliti, da bi nam jo kvarili.
Pogačnik Anton:
O daritvenih pesmih »Po povzdigovanju«.
Zadnja leta se vedno pogosteje izraža želja, naj bodo pesmi pri sv. maši kar najbolj v skladu z njenimi deli. V Škofijskem listu 1. 1934, št. 9, smo dobili od našega presvetlega knezoškofa navodilo: »Petje pri tihi sv. maši mora pravilno služiti sodelovanju z daritvijo, torej se morajo zbirati take pesmi, ki daritev saj pri glavnih delih spremljajo.«
V sledečem sestavku si oglejmo, v koliko se ozirajo naše dosedanje daritvene pesmi »Po povzdigovanju« na ta najimenitnejši del sv. maše.
1.	Maša je daritev. Njen višek je v izpremenjenju. Ko mašnik reče nad kruhom Jezusove besede: »To je moje Telo«, se kruh izpremeni v Jezusovo Telo, in ko izpregovori nad vinom: »To je kelih moje Krvi«, se vino izpremeni v Jezusovo Kri. Tako je po izpremenjenju na oltarju pričujoč pod podobama kruha in vina živi Jezus kot Bog in človek, s krvjo in mesom, tak kakor živi sedaj v nebesih. Jezusu na oltarju izkažemo svoje počeščenje, da ga molimo.
2.	Jezus prihaja pri sv. maši na oltar kot s r e d n i k med Bogom in ljudmi. Sv. Pavel uči: »Eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus.« (1. Tim. 2. 5.) V svoji krvavi daritvi na križu je kot zastopnik celega človeškega rodu kar najizraziteje zatrdil, da je Bog Gospodar in Vladar vsega stvarstva in da je greh vedno nekaj napačnega. S svojo pokorščino do smrti, do smrti na križu (Fil. 2. 8.), je vrnil Bogu čast, ki Mu jo je vzel greh, ljudem pa omogočil spravo z Bogom in tako prijateljsko življenje z Njim. — Pri sv. maši ponavlja Jezus svojo daritev na križu na nekrvav način. Kakor je na križu najsijajneje počastil svojega nebeškega Očeta, tako tudi pri sv. maši kot glava svojega skrivnostnega telesa v imenu cele sv. Cerkve s ponavljanjem svoje daritve na križu najlepše časti, zahvaljuje, zadoščuje in prosi Boga za vse člane svojega skrivnostnega telesa, za celo sv. Cerkev.
Skozi dolga stoletja je bila resnica o Kristusu-sredniku med kristjani zelo živa. Vse svoje molitve so pošiljali k Bogu po sredniku Kristusu. Zato se vse molitve prvih treh stoletij končuje jo: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Ravno tako tudi molimo tik pred Očenašem: Po njem, z njim in v njem je tebi, Bogu Očetu vsemogočnemu, vsa čast in slava.
3.	Sv. maša je tudi naša daritev. Jezus se namreč daruje nebeškemu Očetu v imenu celega svojega skrivnostnega telesa, torej tudi v imenu vsakega uda tega telesa. Tako je Jezus dar tudi vsakega uda. Pri darovanju namreč darujejo verniki po mašnikovih rokah kruh in vino. Pri izpremenjenju se ti naši darovi izpremene v Jezusovo Telo in Jezusovo Kri. Po izpremenjenju imamo torej po božji vsemogočnosti in dobroti Jezusa na oltarju. In Tega mi vsi, ki smo pri sv. maši, Bogu darujemo. Zato molimo v prvi molitvi po povzdigovanju: mi tvoji služabniki (duhovniki) in tvoje sveto ljudstvo. . . darujemo tvojemu vzvišenemu veličastvu od
tvojih darov in daril čisti dar, sveti dar, brezmadežni dar, sveti kruh večnega življenja in kelih večnega zveličanja.
Ker je Jezus najdražje in najimenitnejše, kar sploh moremo imeti, zato mi s tem, da darujemo Jezusa Bogu, torej s tem, da se udeležimo bv. maše, najlepše pokažemo svojo ljubezen do Boga. Ta pa vsebuje kesanje nad grehi in trden sklep, da hočemo le za Boga živeti.
Pri izpremenjenju se torej kruh in vino izpremenita v Jezusovo Telo in Kri; Jezus obnovi na nekrvav način svojo daritev na križu in zopet posreduje med nami in Bogom, in ta Jezusova daritev je tudi naša daritev.
0	čem nam govore dosedanje pesmi »Po povzdigovanju«?1 — Pregledal sem: Anton Foerster, Cecilija I. in II. del. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 2. izd. I. 1901; Stanko Premrl, Cerkvena ljudska pesmarica, Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1928; Vinko Vodopivec, Svete pesmice, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1932; Vinko Vodopivec, Gospodov dan, Gor. Mohorjeva družba, Gorica 1930; dr. Frančišek Kimovec, dva enoglasna masna speva, slovenska Orlovska zveza; Alojzij Mav, Slovenska maša 1926; P. Hugolin Sattner, Kvišku srca, Jug. knjig, v Ljubljani 1930; Emerik Beran, tri slovenske maše, Jug. knjig, v Ljubljani 1930; Matija Tome, Stopil bom k oltarju, Jug. knjig, v Ljubljani 1932; Anton Kosi, Bog, na svoj rod ozri, Središče ob Dravi, 1935; priloge Cerkv. Glasbenika od 1. 1919 naprej in Sveta maša in pesmi, Škof. ordinariat v Ljubljani 1935.
Premrlova Cerkv. ljudska pesmarica in Vodopivčeve Svete pesmice nimajo nobene »Po povzdigovanju
Dr. Kimovčeva I., dr. Mlinar-Cigaletova v Cerkv. Glasbeniku 1. 1929, št. 3—4, Beranova II. in Šterbenčeva v C. Gl. 1935, št. 7—8, »Po povzdigovanju« se na izpremenjenje ne ozirajo in takoj prehajajo k obhajilu.
V	Sattnerjevi se ugotovi Jezusova navzočnost na oltarju, na to se omenja obhajilo, končno pa sledi prošnja za zadnjo popotnico.
V	Kosi ju naj strmi nebo in zemlja nad priču ročnostjo Rešenikovo na oltarju. Sledi želja, da bi Jezusa molili, kar se v drugi kitici izvrši.
Maše: V ponižnosti klečimo, Pred tabo na kolenih, Oče večni, Bog pred tvojim veličastvom, Pred Bogom pokleknimo, Jezus male k sebi kliče in O Bog v nebeški slavi, opozarjajo, da je pri izpremenjenju prišel Jezus na oltar, in poživljajo ljudi, oziroma angele ali oboje skupaj, da molijo in počastijo Jezusa na oltarju. Ker Cecilija uporablja v svojih 14 mašah samo ta besedila, vsebuje samo adoracijo — božje češčenje. Ozira se torej edino na navzočnost Jezusovo v sv. Rešnjem Telesu pri sv. maši.
V	pesmarici »Sv. maša in pesmi« je dvoje besedil »Po povzdigovanju«. V prvem molimo Boga v sveti bojazni in koprnenju, v drugem pa kličemo angelom, naj hite iz nebes molit presveti Kruli, in prosimo, naj bi tukaj skritega Jezusa prišli v nebesa molit in častit.
V	Premrlovi, C. Gl. 1. 1935, št. 6—7, je zopet, da ie Bog pod podobo kruha navzoč in da ga častijo angeli in verni. — Tudi Beranova III. le pozdravlja Jezusa.
1	Citiram skladatelje in naslov skladbe, ker je bralcem C. Gl. bolj Enano kot pesniki.
Nekatere »Po povzdigovanju« združujejo s češčenjem misel na obhajilo, n. pr. Mav, Železnik v Gospodovem dnevu, Laharnar v Cerkv. Gl. 1. 1932, št. 7—8.
Tomčeva v C. GI. 1. 1926, št. 11—12, omenja, da je Jezus dan za grehe. V 3. kitici vsebuje posledice daritve nas samih: 0 Jezus, tebi živimo, vsi tvoji smo vekomaj.
V	Premrlovi v C. Gl. 1934, št. 3—4, je resnica, da je sv. maša spomin Jezusovega trpljenja in vstajenja. Nadalje, da se mi z Jezusovim darom zedinjamo, torej da je sv. maša tudi naša daritev in končno je izražena še želja po uspehu sv. maše: naj bo vernim dušam v tolažilo in grešnikom nam v mir in spravo.
»Povzdigovanje« Tomčeve Stopil bom« ponovi najprej posvetilne besede, ki so malo izpremenjene le po besedah, ne pa po vsebini. Nato se začudi nad preimenitnim darom, ki ga darujemo Bogu: Preveč, Gospod, vse preveč je dobrote tvoje.
V	15. Cecilijini maši se zopet poudarja, da »TVoj Sin je sam ta dar presveti, iz zgolj ljubezni darovan, ki hotel je za nas trpeti in bil kot Jagnje je zaklan«.
Beranova I. nam lepo pove, da Stvarniku vseh svetov polagamo na oltar naš dar.
Na podlagi pregledanih maš vidimo jasno — tega zaključka najbrže ne bi dosti izpremenile tudi ostale mašne pesmi — da imamo sedaj še bolj malo daritvenih pesmi, ki bi se nanašale na bistvo najvažnejšega dela presvete daritve. Zato je zelo razveseljivo, da se zadnja leta ravno te pesmi vedno bolj množe.
M. Elizabeta Krenižar:
Daritvene pesmi.
Darovanje.
Svet.
Večni Bog, glej, kruh in vino z mašnikom darujemo, vse, kar smo in kar imamo, tebi posvečujemo. Naj bo vse življenje naše tebi v slavo, v tvojo čast, Stvarnik, razpolagaj z nami, saj smo tvoji, tvoja last.
Svet si Bog v nebeški slavi, moli te človeški rod, čudovit si v svojih delih, slavljen in češčen povsod. Čas in večnost v slavo tvojo pojeta ti himno svojo: Svet, neskončno svet si, Bog!
Po povzdigovanju.
Molimo te, Kralj nebeški,
evharistični naš Bog,
na oltarju nam ponujaš vse bogastvo svojih rek. Tvoje rane so odprte ... tvoja najsvetejša Kri
naj izbriše naše grehe, dušam mir naj podeli!
Stanko Premrl:
Seznam latinskih maš, izvajanih v ljubljanski stolnici ocl julija 1909 do konca leta 1935.
Z julijem I. 1909 sem prevzel za Antonom Foersterjem vodstvo glasbe na stolnem koru v Ljubljani. Ker je od takrat preteklo že 25 let in še nekoliko čez, se mi zdi primerno podati kratek pregled latinskih maš, ki smo jih v tem času izvajali. Vpogled v ta repertoar bo marsikoga gotovo tudi sicer zanimal in mu dobrodošel.
Izvajane so bile sledeče latinske maše:
1.	Kimovec Fianc: Missa in hon. Ss. Cordis Jesu za meš. zbor in orgle 1909.1
2.	Foerster Anton: Missa in hon. immaculatae Conceptionis B. M. V. za
triglasni zbor z orglami (peli orglarski učenci). 1909.
3.	S t e i n Joseph: Missa VI. in Es za mešani zbor, orgle in ork.2 1909.
4.	Schweitzer Johannes:Jlfissa in hon. divini Infantis Jesu za mešani
zbor in orgle. 1909.
5.	R a m p i s Pancratius: Missa »Cunibert« za mešani zbor in orgle. 1909.
6.	Foerster Anton: Missa in hon. s. Caeciliae za mešani zbor in orgle. 1909.
7.	Premrl Stanko: Missa in hon. s. Christinae V. et M. za mešani zbor,
orgle in orkester. 1909.
8.	Hribar P. Angelik: Missa »Tota pulchra es Maria« za mešani zbor in
orgle. 1909.
9.	Schweitzer Johannes: Missa Ss. Angelorum Custodum za mešani zbor
in orgle. 1909.
t. 10. R i h o v s k y Adalbert: Missa »Loretto« za meš. zbor, orgle in orkester. 1909.
11.	Benz I. B.: Missa »0 clemens, o pia, o dulcis Virgo Maria« za meš. zbor
in orgle. 1909.
12.	Gruber Joseph: Missa »Mater dolorosa« za meš. zbor, orgle in ork.3 1909.
13.	U li 1 Felix: Missa in F za meš. zbor in orgle. 1909.
14.	Griesbacher Peter: Missa »Rosa mystica« za enoglasni zbor z orglami.
1909.
15.	—: Missa de Angelis (VIII. koralna maša). 1909.
16.	Mitterer Ignaz: Missa in hon. s. Caroli Borromaei za meš. zbor, orgle
in orkester. 1909.
17.	—: Missa in Dominicis Advenlus et Quadragesimae (XVII. koralna maša).
1909.
18.	Goller Vinzenz: Missa in hon. s. Clementis Maria Hofbauer za meš zbor
in orgle. 1909.
19.	Kaim Adolf: Missa in hon. s. Caeciliae za meš. zbor in orgle. 1909.
20.	Bros i g Moritz: Missa solemnis IX. in H-moll—D-dur za meš. zbor, orgle
in orkester. 1909.
21.	Mitterer Ignaz: Missa in laudem et adorationem Ss. Nominis Jesu za
meš. zbor, orgle in orkester.4 1910.
22.	Stehle Eduard: Missa »Salve Regina« za meš. zbor, orgle in ork. 1910.
23.	Koenen Friedrih: Missa »Panis angelicus« za meš. zbor in orgle. 1910.
24.	Canniciari Pompeo (f 1744): Missa in A-moll za 4glasni meš. zbor
a capella. 1910.
'	Letnica pomeni, kdaj je bila maša naštudirana.
2	Izvajali samo z orglami.
3	Izvajali skoro samo z orglami.
4	Izvajali z orglami.
25.	Mitterer Ignaz: Missa solemnis in hon. Ss. Cordis Jesu za meš. zbor,
orgle in orkester. 1910.
26.	Griesbacher Peter: Missa in hon. s. Stephani Protomartyris za dva
glasa in orgle (peli orglarski učenci). 1910.
27.	Sattner P. Hugolin: Missa serapluca za meš. zbor, orgle in orkester. 1910.
28.	S c h i 1 d k ne c h t Jcseph: Missa in lion. s. Josephi za dva glasa z orglarni
(peli orglarski učenci). 1910.
29.	Foerster Anton: Missa solemnis in A-moll op 25. za meš. zbor, orgle in
orkester. 1910.
30.	Gruber Joseph: Missa dominicalis II. za meš. zbor in orgle 1910.
31.	Griesbacher Peter: Missa »Stella maris« za meš. zbor, orgle in ork. 1910.
32.	Pogačnik Janez: Missa in hon. s. Josephi za mešani zbor. 1910.
33.	Filke Max: Missa in lion. beatae Mariae Virginis (op. 47) za meš. zbor,
orgle in orkester. 1910.
34.	Faist Anton: Missa V in F za meš. zbor, orgle in orkester. 1911.
35.	Witt Franz: Missa VII ioni za dva glasa z orglami (peli orgl. učenci). 1911.
36.	Mitterer Ignaz: Missa in hon. s. Cassiani za meš. zbor in orgle. 1911.
37.	Kocli Markus: Missa in hon. s. Sophiae za meš. zbor in orgle. 1911.
38.	Goller Vinzenz: Missa in hon. B. M. V. de Loretto za meš. zbor, orgle in
orkester. 1011.
39.	Haller Michael: Missa septimu za 4glasni meš. zbor a capella. 1912.
40.	Greitli Carl: Missa in D za mešani zbor, orgle in orkester. 1912.
41.	Haller Mick.: Missa tertia za dva glasa in orgle (peli orglar, učenci). 1912.
42.	Filke Max: Missa solemnis »Oriens ex alto« op. 106 za meš. zbor, orgle
in orkester. 1912.
43.	—: Missa tempore paschali (I. koralna). 1913.
44.	Stein Bruno: Missa XI. in Es za triglasni moški zbor z orglami (peli
orglarski učenci). 1913.
45.	Brosig Moritz: Missa IV. in F-moll—F-dur za mešani zbor, orgle in
orkester. 1913.
46.	W e i s - O s t b or n Rudolf: Missa in E-moll za meš. zbor in orgle. 1913.
47.	Rheinberger Josef: Missa in As-dur, op. 172, za meš. zbor in orgle. 1914.
48.	Premrl Stanko: Missa in hon. Beatae Mariae Virginis »Salutis infirmo-
rum« za meš. zbor, orgle in orkester. 1914.
49.	Rosso P. Roberto: Missa »Veni de Libano« za dva glasa z orglami (peli
orglarski učenci). 1914.
50.	Pero s i Lorenzo: Missa pontificalis II. za triglasni meš. zbor, orgle in
orkester. 1914.
51.	Tregler Edvard: Missa jubilaei za meš. zbor, orgle in. trobila. 1915.
52.	Bo hm Joseph: Missa s. Josephi za meš. zbor in orgle (godalni orkester
pride j al St. Premrl). 1915.
53.	Mitterer Ign.: Missa in promitiis neosacerdotum za mešani zbor, orgle
in trobila. 1916.
54.	Ca i ne r Jcseph: Missa in h. Domini nostri Jesu Christi za meš. zbor. 1917.
55.	Picka Franc: Missa in B-dur za meš. zbor in orgle. 1917.
56.	F r a n e k Gabriel: Missa solemnis »Beata es Virgo Maria« in F-moll za
meš. ztor, orgle in orkester. 1917.
57.	Picka Franc: Missa solemnis in C za meš. zbor in orgle. 1919.
58.	P e r o s i Lorenzo: Missa pontificalis I. za 3 gl., meš. zbor, orgle in ork. 1920.
59.	Rihovskv Adalbert: Missa pastoralis za meš. zbor in orgle. 1920.
60.	Erb M. J.: Missa »Dona nobis pacem« za meš. zbor in orgle. 1920.
61.	Rheinberger Josef: Missa in C-dtir za ineš. zbor, orgle in ork. 1921.
62.	Premrl Stanko: Missa s. Josephi za meš. zbor, orgle in orkester. 1921.
63.	Kimovec' Franc: Missa pastoralis za meš. zbor, orgle in orkester. 192°.
64.	Premrl Stanko: Missa vocalis brevissima (brez Gloria in Čredo). 1923"'.
65.	M a g r i Pietro: Missa s. Francisci Sal. za dvoglasni mešani zbor, orgle. 1923.
66.	Schindler Josepii: Missa in d-moll za meš. zbor in orgle (orkester pri-
dejal St. Premrl). 1924.
67.	Griesbacher Peter: Missa »Por t a coeli« za enoglasni zbor z orgl. 1925.
68.	Skop V. F.: Missa festiva in hon. s. Benedicti za meš. zbor, orgle in go-
dalni orkester (2 rogova pride jal Si P.) 1926. u 69. Refice Licinio: Missa in hon. s. Tlieresiae ab Infante Jesu za mešani zbor in orgle. 1927.
70.	—: Missa cum jubilo (IV. koralna). 1927.
71.	Hochreiter Emil: Missa »Christus Rex« za meš. zbor, orgle in ork. 1928.
72.	Zuccoli Gastone: Missa s. Francisci Assisiensis za mešani zbor in orgle
(orkester pride jal St. Premrl). 1930.
73.	M a v Alojzij: Missa in hon. s. Vincentii a Paulo za meš. zbor in orgle. 1931. » 74. Wagner Rudolf: Missa »Jubilate Deo« za meš. zbor, orgle in ork. 1932.
75.	Kimovec Franc: Missa montana gracilis za meš. zbor in orgle. 1933.
76.	Goller Vinzenz: Missa »Beati pacifici« za solo, meš. zbor, orgle in mali
orkester (za flavto, dva klarineta, dva rogova in pozavno dodal St. P.). 1933.
77.	Pembaur Kari: Missa in hon. s. Familiae za meš. zbor, violino solo,
I., II. violino, violo, čelo in orgle. 1934.
78.	Cerer Avgust: Missa s. Jacobi za meš. zbor in orgle. 1935.
79.	Bruckner Anton: Missa vocalis in F-dur. 1935.
80.	Premrl Stanko: Missa in hon. s. Nicolai za meš. zbor z orgl. 1935.
Adolf Grobming:
Nekaj poglavij iz fiziologije in fonetike.
(Dalje.)
Odpora. Kadar sta ustnici tako daleč narazen, da zrak lahko neovirano prehaja, govorimo o ustnični odpori. Ta zožitev ni glasotvornega značaja, kakor ustnična zapora (b, p) in pripora (w) ampak oblikovalnega, kajti ustnice ne vplivajo v tem primeru direktno na tvorbo glasov, temveč na njih barvo in na resonančnost ustne votline.
O pomenu ustnične odprtine za resonančnost ustne votline sem govoril že pri »Resonanci« (C. Gl. 1. 52 str. 11—12). Za barvo glasov pa je važno, so li ustnice zaokrožene ali ne, so li našobljene, in kolikšna je napetost njihovih mišic pri artikulacijj. Na konsonante je vpliv ustničnega delovanja razmeroma majhen, medtem ko je za vokale izrednega pomena.
Že pri ustnični pripori smo se seznanili z dvema osnovnima zožitvama: z dulčkom in z razo. Obe zožitve najdemo tudi pri odpori, le da je dulček mnogo večji in da se raza često razteza od enega ustnega kota do drugega. Z dulčasto odporo izgovarjamo vokale o in u. Ustnice so pri tem zaokrožene, o čemer se najlaže prepričamo z zrcalom. Seveda ne gre tu za geometrično pravilen krog, ampak bolj za občutek, ki ga imamo pri artikulaciji. Pri nekaterih vokalih te vrste, zlasti pri nepoudarjenih
5 L. 1933 sem zložil k tej maši še Čredo, ki smo ga tudi izvajali.
(golob, kosti) še tega občutka ni in je odpora bolj razi kakor krogu podobna. Navzlic temu se je pa za take vokale udomačil pridevek zaokroženi ali zaobljeni1. Vokale, ki jih izgovarjamo z razo (i, e), pa prištevamo k nezaokroženim2. Samoglasnik a je v slovenščini neutralen vokal in sodi po artikulaciji nekako v sredo med zaokrožene in nezaokrožene vokale, zato ga bomo po Brochovem vzorcu imenovali normalnega.3
Oglejmo si najprej oblike odpore pri vokalih naše zborne izreke. Ozki dolgopoudarjeni u, t. j. tisti u, ki ga uporabljamo v besedah: muha, suha, rjuha itd., artikuliramo z zaokroženim dulcem, ki zavzema približno notranjo tretjino ustnic. Pri kratkopoudarjenem u-ju (kwp, krwh...) in nepoudarjenem (hudo, pustiti...) pa o dulcu ali zaokrožitvi v navadni govorici ni mnogo opaziti, le pri zelo izraziti počasni izreki se kaže šibak nastavek za dulec. Posebno lepo zaokroženo dulčasto odporo, ki sega skoro čez 2A ustniphe dolžine, imamo pri ozke ni dolgo-poudarjenem o-ju (moka, most, mož...). Še večjo odporo, tako da se ustnice le malo v kotih stikate, pa pri dolgem širokem o-ju (oče, koza...). Vendar je zaokrožitev razmeroma majhna in navzlic veliki odpori bolj a-jevska kot o-jevska. Pri kratkopoudarjenem (nož, bob...) in nepoudarjenem širokem o-ju (oko, oba...) je odpora mnogo manjša in skoraj povsem; nezaokrožena.
Široko odprte, vendar nezaokrožene so ustnice pri poudarjenem a-ju (mati, darovati...), pri kratkopoudarjenem in nepoudarjenem a-ju (brat, tatu) je ustna odpora nekoliko manjša, ne da bi se " radi tega barva vokala bistveno izpremenila. Vendar sega v obeh primerih odpora do ustnih kotov. Pri polgOasniku (daž, pž>s, stabsr ...) tvorita ustnici razmeroma ozko, a malo izrazito razo.
Zelo ozko, izrazito razo, ki sega od enega ustnega kota do drugega, najdemo pri ozkem dolgopoudar jenem l-ju (miza, riba ...). Pri jasni izreki sta ustna kota celo nazaj potegnjena. Pri kratkopoudarjenem (miš, tič...) in nepoudarjenem i-ju (babica, žabica...) pa ne sega raza do ustnih kotov. Najbolj podobna i-jevski odpori, v šir nekoliko večja, je raza za ozki dolgo poudarjeni e (sreča, pet...). Tudi ustni koti se pri izrazitem govoru nekoliko odmaknejo. Dolgi široki e pa zahteva razmeroma široko razo (žena, peta ...), ki je le nekoliko manjša kakor a-jevska. Ustnih kotov pri tem e-ju ne potegujemo nazaj. Pri kratkem širokem e-ju (lev, meč...) in nepoudarjenem e-ju (lepo, žanjem...) je raza mnogo manjša in manj izrazita.
Posebno skupino tvorijo v tujih jezikih z dulcem (t. j. z zaokroženo odporo) tvorjeni vokali i in e, Če izgovorimo ozki i z dulcem, dobimo «
1	Nem. gerundet, angl. round, franc. arrondies.
2	Nem. ungerundet, angl. not round, franc. non arrondies.
3	Pri drugih narodih naletimo cesto na zaokroženi a, ki tudi nam Slovencem ni povsem tuj. Ta a nagiblje nekoliko k o-ju in se tako izreka (ponekod na Goriškem, Štajerskem in Koroškem) v besedah kakor mati...
(nem. Mithe, v slov. narečju luknja), ozki e z dulcem nam da nemški o (Sdhne), Široki e pa francoski eu (neuve). Ako opustimo dulec, se izpre-mene ti vokali zopet v navadne.
Z zaokroženo odporo (dulcem) je v zvezi manjša ali večja našob-ljenost ustnic, ki je najbolj izrazita pri ii-ju, nekoliko manj pri ozkem M-ju in o-ju. Tudi ozki o in široki o izgovarjamo z več ali manj našoblje-nimi ustnicami. Poseben pomen ima šobljenje za petje vokalov, ki jih je težko nastaviti, toda o tem več na primernejšem mestu.
Za tvoritev dulca in raze je potrebna neka napetost ustničnega mišičevja, ki je tem večja, čim izrazitejša je odpora. Največja je napetost pri ozkih vokalih, dočim je pri širokih in nepoudarjenih razmeroma majhna. V naslednjem naj sledijo glavne stopnje napetosti, kar seveda ni jemati dobesedno, ker se te radi mnogoličnosti člov. govora izpreminjajo4:
zelo napeti vokali: i, u, napeti: e, d, mani napeti: e, o,
nenapeti (ali vsaj zelo malo napeti): i (i), e (e), o (o), u (u), d (a, a), povsem pasivni: a. .
Za konsonante in sonornike je oblika ustnične odpore podrejenega pomena. To velja seveda le za tiste glasove, ki jih ne tvorimo z ustnicami samimi, ampak v ustni votlini, ali kje drugje v nastavni cevi. Več ali manj izgovarjamo skoro vse takšne glasove z odporo, ki se ravna po sosednih vokalih. Pri besedah A n a, a t a se ustnici med izreko n-a in t-ja nekoliko približata, v glavnem pa ostane odpora ves čas, zlasti pri hitri izreki, ne-izpremenjena. V besedah juha, cula... bomo opazili, da preide zapora iz u-jevske lege neposredno v a-jevsko in da se h in l izgovorita med tem prehodom. Nadaljnji primeri se mi ne zdijo potrebni, ker je opazovanje ustnic v zrcalu tako lahko, da si je mogoče brez truda ustvariti točno sliko o njih delovanju.
Šobljenje uporabljamo včasih tudi pri konsonantih. Tako izgovarjamo n. pr. z našobljenimi ustnicami medmet s s t ! kadar ga v sveti jezi siknemo med nemirneže (ššt !). Vse drugače, navadno z razo, tvorimo ta medmet, kadar hočemo koga prav diskretno opomniti, da naj da mir. Tudi pod vplivom smehljanja in joka se izpreminja artikulacija. Z nasmehom izgovorjeni medmeti o - j e ! u - j e !... zvenijo povsem drugače, kakor če jih mirno izgovorimo. Jokajoče dete, ki toži materi svoje težave in bridkosti (navadno na vprašanje: »Kaj, pa zopet tuliš?«) poznamo že po barvi vokalov, da se šobi. Z našobljenimi ustnicami se izgovarjajo pritajeni vzkliki: Ježeš! Ježeš!, s katerimi hočemo izraziti strah ali začudenje. Tako artikulirajo kaj rade tudi matere, kadar med božanjem ogovarjajo dete (»ko ie pa tako pridkano«). Mislim, da pozna vsak takšne in slične pri-
4 Jezen, ironičen »kaj!?« če se n. pr. zaderemo na koga, ima napet a, v nav. govoru je ta a nenapet.
mere iz svojega življenja, ki dovolj jasno kažejo, kako neizmerno bogata je izrazitost človeške govorice.
S tem smo zaključili prvo veliko poglavje glasoslovja, (analizo), kjer sem skušal čitatelja spoznati z artikulacijskimi posebnostmi posameznih organov in z njihovim delovanjem pri tvoritvi glasov. Sledilo bo drugo poglavje (sinteza), ki ima namen predočiti istočasno delovanje teh organov pri govorjenju.
Bernard Pirnat:
Črtice iz življenja slovenskega organista.
(Dalje.1) Radovljica.
Radovljica na Gorenjskem je župnija sv. Petra apostola. Svoj čas je imela z mestom in okolico 1550 duš. Župnik in dekan je bil takrat g. Janez Novak, pozneje ludi častni kanonik. Bil je dober pevec in koralist. Od mene kot organista je zahteval, da sem mu moral vsako nedeljo in vsak praznik predložiti vse, kar se je potem na koru pelo. To sem tudi storil. Dekan se je vedno ravnal po predpisih cerkvenih obredov in tako zahteval tudi od organista. Istctako je zahteval od cerkvenika natančnost, red in snago. Rad je imel lepo, ubrano petje, toda na kor so smele samo ženske; moških kratkomalo ni maral in ni pustil na kor. Bilo je več dijakov, srednješolcev in visokošolcev, ki bi bili prav radi sodelovali na koru. Dekan jih je sicer rad imel, a na koru peti jim ni dovolil. Tako sem smel samo še jaz kot organist in pevovodja peti s pevkami.
G. dekan je bil navdušen turist. Šel je vsako leto enkrat ali dvakrat Da Triglav. Bil je visoke postave, suh kot trska, imel urne noge kot srna; nosil je očala. Tak je bil po svoji zunanjosti.
Kmalu po mojem nastopu je prišel v Radovljico za kaplana g. dr. Jožef Jerše, Dogovarjala sva se in delovala na to, da se za mesto in okolico ustanovi slovensko izobraževalno društvo. Dr. Jerše je to naznanil dekanu; ta pa je bil proti in šel hitro v Ljubljano k škofu tožit kaplana in organista radi njune namere. Kmalu na to je bil dr. Jerše klican radi tega na odgovor. Ko se je vrnil, mi je takoj povedal, da sva bila oba pri škofu tožena, a da so škof na najini strani in naj delava naprej, kar sva pričela. In tako je prišlo do ustanovitve društva 1. 1902. Imeli pa nismo prav nič razun sobe v kaplaniji, kjer smo se zbirali. Zbiral in agitiral sem na vse strani in tako pridobil mnogo fantov in mož za društvo. Več fantov se je priglasilo tudi za pouk v petju; žal da nismo imeli nobenega instrumenta. Zato sem šel k dobremu možu in mu potožil, da bi rad učil fante petja, pa nimamo niti harmonija. Ta dobri in bogati mož je bil stari trgovec g. J. Bulovec. Obljubil mi je, da kupi harmonij za društvo s pripombo, da ako društvo razpade, ostane instrument njegova lastnina. Kupil je res lep harmonij za 400 gld. in ga podaril društvu. Družina Bulovec je bila tudi meni osebno velika dobrotnica, za kar sem ji še danes hvaležen. Bog ji povrni tisočero kakor tudi vrlemu g. Bulovcu še posebej!
1 G. E v g e n Legat, ravnatelj pokopališke uprave v Ljubljani, nas je opozoril na dve pomoti v teh črticah, ki sta se pripetili v št. 11. in 12. na sir. 175: 1. Naslednik mu js bil g. Avgust Šinkovec iz Stare Loke — ne z Jesenic; 2. g. Šinkovec ni umrl v Škofji Loki marveč v Kamniku in bil tam pokopan. — G. ravnatelju se za blagohotno pozornost in popravke zahvaljujemo. Uredništvo.
Za pouk v petju sem imel sam nekaj pesmi za moški zbor, nekaj sem jih kupil, nekaj prepisal. Dr. Jerše je skrbel za predavanja in knjige. Tako smo pričeli po malem v društvu delovati. Dr. Jerše pa je moral kmalu od tod, ker je bil kot izvrsten govornik poklican v Ljubljano kot stolni vikar. Za njim je prišel v Radovljico drug gospod, ki pa sem njegovo ime že pozabil. Tuli tega je dekan Novak zaradi delovanja v izobraževalnem društvu škofu tožil. Ker pa njegove tožbe niso nič pomagale, je končno odnehal. In potem je delo v društvu šlo mirno naprej svojo pot.
0 moji organistovski službi v Radovljici še par besed. Mesečne plače sem imel 35 gld. Od teh sem moral plačevati pomožnemu cerkovniku za delo ob nedeljah in praznikih mesečno 4 gld. Ostalo mi je še 31 gld. S temi sem moral preživljati sebe, ženo in otroka ter skrbeti za obleko treh oseb in si nabavljati potrebne knjige oz. muzikalije. Trda je bila, pa naj bo vse Bogu v čast! Zadovoljen sem bil in srečen, da sem smel sesti k orglam in Bogu v čast igrati in peti. — Kot organist in pevovodja je bil pred menoj g. Josip Turna, učitelj v pokoju. Bila sva dobra prijatelja. Ime-l je dobro izvežbane pevke; zato sem za njim lahko nadaljeval. Ženski zbor je štel 15 pevk. V izobraževalnem društvu sem imel 1. 1903 dobro izvežban moški zbor, 15 pevcev in še 17 novincev.
V	Radovljici sem imel kot organist še najboljše orgle. Naredil jih je in postavil Franc Goršič, orglarski mojster v Ljubljani 1. 1889 kot svoje 53. dele. So pnevmatične, dvomanualne s 14 registri. I. Manual: Burdon 16', Principal 8', Dvojna flavta 8' Viola di Gamba 8', Oktava 4', Flauto amabile 4', Mik-stura 22/a'; III. Manual: Salicional 8' Burdonček 8', Rog 8', Violinski principal 4'; Pedal: Violon 16', Subbas 16' Violončelo 8'. Zveze: manualna II—I, sup IT Ped I, Ped II.
V	Radovljici sem služboval od 25. maja 1901 do 29. septembra 1903, to je 27 mesecev in 9 dni.
Sv. Peter, prvak apostolov, prvi papež in namestnik Kristusov, prosi za nas!
Anton Lavrič:
f Dr. Tomaž Romih.
Nedavno je umrl v Novem mestu pri svojem sinu Božidaru, sodnem svetniku in nadarjenem glasbeniku, bivši ravnatelj krške meščanske šole in mnogoletni župan krškega mesta, dr. Tomaž Romih. S smrtjo tega odličnega šolnika se mi vzbujajo nanj in na meščansko šolo mnogi prijetni .in hvaležni spomini, ko sem pred 40 leti obiskoval ta zavod. Romih je bil takrat učitelj, ravnatelj pa blagopokojni Ivan Lapajne. Poleg drugih predmetov kakor: računstva, fizike, naravoslovja, slovenščine in kmetijskega pouka, je še s posebno vnemo in ljubeznijo poučeval petje. Pouka smo imeli dnevno 6, odnosno 7 ur. Vsak dan poleg predpisane pevske ure (ene na teden), nas je vadil posebno v cerkvenem petju od 1—2.
Ker smo vsako nedeljo in praznik peli v župni cerkvi pri deseti maši, smo se morali za ta nastop dobro pripraviti, ker je bila pri tej maši navzoča vsa mestna elita in je bilo naše petje na glasu kot prav lepo. Takrat sem pel alt v mešanem zboru. Peli smo iz raznih zbirk kakor: iz Cecilije, Slava Bogu, prilog Cerkv. Glasbenika in drugih pesmaric. Veliko pesmi je Romih sam prestavil iz moškega zbora v mešani zbor kakor: Miklošičevo mašo »O sladka ura«, Foersterjev motet za praznik sv. Treh kraljev »Crudelis Herodes«, Lisztovo himno sv. Cirila in Metoda »Slavimo slavno obletnico«, Jenkovo »Molitev« (»Ti ki si nas ustvaril«) in več drugih. Organist je bil takrat Josip Rott, izvrsten
organist in pevec. Vsako soboto popoldne smo imeli z organištom glavno vajo v šoli ali cerkvi. Šola je imela dober harmonij s premakljivo klaviaturo, pri katerem nas je Romih učil. Z levo roko je "igral enoglasni stavek, z desno je dirigiral. Zaradi pohabljenega mezinca na eni roki ni mogel 4 glasno. igrati. Naučil nas je tudi eno dvoglasno latinsko mašo in en dvoglasen rekvijem; imena skladateljev sem pozabil. Obe skladbi sta bili zelo cerkveni, oecilijanski in s popolnim tekstom, novejšega sloga. Latinsko mašo smo peli prvič o priliki, ko je Krško postalo samostojna župnija. Dotlej je bilo mesto samo vikariat, katerega je opravljal naš katehet f g. vikar Knavs. Latinsko mašo smo še peli vsako leto 4. oktobra na cesarjev godovni dan in ob sklepu šolskega leta. Rekvijem smo pa izvajali na smrtni dan velikega mecena in dobrotnika krškega mesta in meščanske šole Martina Hočevarja in ob smrti kakšnega imovitega krškega meščana. Ko je v letu 1893. Romih substituiral na ljubljanskem učiteljišču nekega bolnega profesorja matematike, je prišel vsako sredo in soboto v Krško, da je imel z nami pevsko vajo in v nedeljo pri maši vodil petje. Pač velika marljivost in požrtvovalnost. Kot zaveden in navdušen rodoljub nas je učil tudi posvetne pesmi; največ narodne. Meščanska šola je bila takrat nemška in edina na Slovenskem. Slovenščino smo imeli samo dve uri na teden. Drugi predmeti so se poučevali izključno v nemškem jeziku. Cerkveni pevci smo bili vsako leto obdarovani. Soproga umrlega Hočevarja Josipina, istotako velika dobrotnica mesta in meščanske šole, je vsakemu pevcu oskrbela popolno novo in lepo obleko; pevcev nas je bilo približno 30. Pač lepo in bogato darilo! Omenim naj še, da smo učenci meščanske šole dobivali vse šolske potrebščine: knjige, svinčnike, peresa, zvezke, risalni papir itd. od šole brezplačno. Tudi je bilo šest dijaških Hcčevarjevih ustanov; v prvi vrsti za učence krške meščanske šole. — Romih nas je naučil tudi eno staroslovensko mašo, od nekega hrvatskega frančiškana, ki smo jo peli v nedeljo po godu sv. Cirila in Metoda. Bil je zaveden naroden buditelj Krčanov, ki so radi nernšku-tarili in bili premalo zavedni Slovenci. — Naj bodo te skromne vrstice znak globokega spoštovanja in srčne hvaležnosti vrlemu možu, izvrstnemu pedagogu in navdušenemu ljubitelju lepe cerkvene in posvetne pesmi. Njegov spomin naj trajno živi v srcih njegovih mnogoštevilnih učencev, ki mnogi zavzemajo v javnosti odlična mesta in so v čast krški meščanski šoli. Slava njegovemu spominu!
Srečko Koporc:
Poltonski sistem, m.
Zanimanje za glasbeno estetsko teoretsko proučavanje je dalo v 19. stoletju povod, da so glasbeniki začeli natančneje presojati pomen disouahce, ki je dobivala vedno večjo moč in pomen v napetosti, medtem, ko je konsonattca zgubljala tehtnost in služila le za harmonični razvez, ki naj zadovolji poslu-šalčeve čute. Polagoma se je spremenil tudi način poslušanja, glasbo so postavljali bolj in bolj na estetsko merilo, čeprav je bilo to v resnici le relativnega pomena, merodajm esteti so skušali ustvariti nekak absolutizem, ki naj ga priznajo vse generacije in dobe (vsaj tako si je zamislil Hanslick). Če bi bilo kaj takega mogoče v glasbi, bi ne bil mogoč nikak nadaljnji razvoj, na. drugi strani pa spet vemo, da so se razvijale v glasbi razne smeri (ki so več ali manj vplivale kasneje na take estetske korifeje kot na pr. na Hans-licka) tudi izven estetskega merila, saj ga v pravem pomenu besede takrat še ni bilo. Na podlagi novega poslušanja in zlasti novih akustično-fizikalnih spe-
kulacij, ki so jih izvajali Helmholz, Hauptmann in Stunipf, je pa na drugi strani pripomogla tudi nova interpretacija, da je disonanca v začetku 20. stol. zavzela vodilno vlogo v glasbi, zato je odveč vsako nadaljnje razpravljanje.
Interpretacija, nastala na podlagi posebnih iz vseobče družabnosti vzetih činjenic (značaj, izobrazba, čas in osebni okus), je ustvarila nazor, ki je prišel v kompozitorno tehniko do vodilne vloge in je poleg drugih tehničnih pripomočkov uveljavil tudi disonanco. V tej dobi je umetniški kriterij (začetek 20. stol.) nove tehnike oznanjal nauk »Zuriick zur Natur« (Debussy). Ko je pa Stumpf pokazal v glasbi povsem nove akustično-fizikalne vidike, je prišel še popolnejši nauk v glasbeno prakso »Vorvvarts, vor zur Natur« (Schonberg). Stumpfov nauk je glasbeno praktiko prepričal o nujni spremembi estetskega merila, zato danes razumemo besede, ako slišimo: »človek je akustični generator«. Da je prišlo do tega, je pripomogel nauk Stumpfa.
Poglejmo v razvoj glasbene teorije! Tu vidimo, da je šla čista teorija pred glasbeno prakso in pred glasbeno pedagogiko. Slednja ni imela možnosti, da bi šla vzporedno s praktičnim glasbenim razvojem, kajti princip pedagogike je, da uči po nekem sigurnem sistemu, toda glasbeni razvoj pa kaj takega ne pozna.
R. Ziehu je napisal 1. 1888. harmonijo, v kateri opisuje trizvok z že dodanimi sekundami, sekstami, zvečanimi kvartarni, skratka akord z dodanimi intervali, ki predstavlja sukeesivno zvezo dur-mola. To čisto teorijo so učili šele 20 let kasneje zastopniki harmonske pedagodike, od katerih je tipičen Louis-Thuille (Stuttgart, 1907); to je značilen primer za stereotipno praktično naziranje v glasbi, ki ga dobimo tudi v drugih dobah. Tedanji umetniški kriterij je učil: Genij črpa svoje sile iz prirodnih osnov, talent pa iz umetniških. Komponiranje je delo duha in duhovno zmožnostna materija. Pedagoški kriterij je oznanjal: če hočemo uporabiti tehnična sredstva, je treba časa, da dokažejo svojo vrednost in praktičnost. Čista teorija je bila na stališču: »vsako gibanje je izraz sile, pa naj pride iz duhovno znanstvenega ali tipološkega problema.«
Za nas je važna teorija, zato poglejmo, kakšnih nazorov se je oprijela. Poznamo dvoje nazorov: prvega je zastopal M. Hauptmann. Osnove Haupt-mannovega nazora so vzete iz srednjeveških pojmov o konsonancah in diso-nancah (Hauptmann: Die Natur der Harmonik und Metrik, Leipzig 1882) kakor: občutek — konsonančna oktava, razum - konsonančna kvinta, zavest — konsonančna kvarta.
Tem pojmom so se pridružili v novejšem času W. Harburger (Methalogik, Miinchen, 1919), ki pravi, da je glasbena logika geometrija čustev in umetnost Boga. Temu sledi podobno tudi Ot. Stembauer (Das Wesen der Tonalitat, Miinchen, 1928), nato so sledili v pedagoški teoriji: Riemann, Tiersch, Krons-haar, Le.ichtentritt. Od teh teoretskih zastopnikov je pa nastopila pedagoška sistematika od Jadassohna, Busslerja, Richterja in Thuilleja. V harmoničnem oziru so šli za tem, da slede logičnemu upodabljanju klasičnega harmoničnega sistema. V glavnem je pa vendarle Riemannov nauk veljal do nedavnega časa za najbistvenejši nauk glasbeno pedagoške teorije sploh.
Očitno uveljavljanje teli pojmov je bilo tudi v strogi polifoniji, ki je vzeta iz vokalnega sloga 16. stol. Seveda so teoretiki nekatere intervale odstranili (Pytagorovo terco, Franko Kolinskijevo seksto, etc.) in uredili strogi stavek po "najstrožjih pravilih (Fux, Sechter, Albrechtsberger, Bussler, Beller-rnann), čeprav ni strogi stavek izključeval absolutno vseh disonanc, na pr. parentetičen razvez, noto cambiato, etc,. Princip disonančnega uveljavljanja je ostal samo še v pripravi in prehodu, nekaj tretjega pa v strogem stavku ni.
Vpliv disonance je segel tudi v glasbeno analizo, žal ne moremo na tem mestu razmotrivati o tem; omenim le osebnosti, ki so se prizadevale za
čim jasnejšo razčlembo glasbene oblike (skladbe ni mogoče dovršeno predavati, ako, ni izvajalcu jasna oblika v vseli podrobnostih): Mattheson, Westphal, Lully, Koch, Mara, Riemann, Wiehmayer. Pri slednjem šele dobimo jasno razlago glasbene analize na podlagi zvočnice kot osnovne vrednote glasbene ritmike in metrike. Ves nauk Wiehmayerja izvira iz grške pesniške metrike. Pri Riemanrtu je le hafmonsko melodična podlaga.
Oglejmo si Stumpfov akustično-fizikalni nazor, ki se naslanja na osnove našega razuma. Pravi, da za harmonično obravnavo ni več merodajna tonalna enotnost, ki je tvorila prej horizontalno vez med akordi (Stumpf: »Geschichte des Konsonanzbegriffes«, 1898). Stumpfu so sledili teoretiki: Polak, Capellen in Mayerhofer.
Polak pravi: »So harmonične disonance, ki so tonalno pravilne, in so tonalne disonance, ki pa niso še zato neharmonične. Ni mogoče z matematično natančnostjo ugotoviti napetost in velikost disonance. Važen za to je osebni okus. »Nikjer ni jasne meje, da bi rekli, tu slišimo konsonanco, tu začne diso-nanea. Medtem ko glasbeni pedagogi strogo ločijo (Riemann) eno od drugega, je akustično-gradualno razliko disonance ugotovil vendarle Stumpf. ~
V čisti teoriji pojasnjuje Mayerhofer (Die organische Harmonielehre, 1908) septakord za konsonančrii akord in to s pomočjo dur-molovih celic:
Vsa klasična harmonija do Riemanna in Thuilla je smatrala septakord za disonančni akord. Janaček (Uplna nauka o harmoniji, Brno) pravi: »tro-zvok lahko zgostimo s pomočjo septime, none, undecime ali tercdecime«. Kasneje pravi: »trozvok lahko zgostimo z vsemi intervali in njih zvezami«. V tem času so poznali interval kot:
a)	akustično konsonanco,
b)	glasbeno kpfcsonanco, na pi\:
Na podlagi takih povsem novih glasbeno-teoretskih razmotrivanj je nastopila nova fiziognomija, ki je povzročila nov preokret glede problema disonance. Ta preokret je pokazal več novih Vidikov: a) alteracijo (nezavedno pri Venosi, Vicentiniju, Lottiju, Senflu, zavedno pri klasični metodiki in v romantičnih akordih).
b)	vodilni ton (naraščanje v ostrini in pomnožitvi vodilnih tonov).
c)	razširjeno tonaliteto (kromatika, sukcesivnost in simultanost melo-dično-akordne gradbe).
Najvažnejše za nas, je tonaliteta, ki se uveljavlja po treh bistveno različnih faktorjih, in sicer:
a)	po melodični strani, ako je vrsta zvokov res prišla v osnovno toniko'T
b)	po harmonični strani, ako se nastop vseh akordov v glasbenem stavku absolutno zaključuje v osnovni konsonančni toniki,
c)	po oblikovni strani, ako je nastop v vseh tonih, preko katerih prehaja skladba v eno osnovno glasbeno toniko.
Tonaliteta je dosegla svoj melodični in harmonični višek v tako zvanern »nemškem razvoju« (Mahler, Wolf, Strauss, Reger, Bussoni). O tem se najlažje prepričamo v »visoki alteraciji«, ki ni nič drugega kot golo izvajanje klasično-romantične tradicije. Čeprav so imeli Nemci že Ziehnovo harmonijo, ki ni imela nikakega pomena za nemško glasbeno kulturo, pač pa je mnogo pomenila francoskemu harmoničnemu čutu Debussyjeve generacije. Tonaliteta, ki so jo gojili nemški skladatelji po znani tradiciji, je v francoski glasbi začela poganjati nove kali. Tu dobimo »vzporedno akordiko« (Prelude a l'apres-

midi d'un Faune), vzporedne kvarte in kvinte z dodanimi sekundami kot je učil Ziehn. (V istem času, ko je pisal Debussy vzporedne kvinte, se ie-teh ni upal pisati Reger, ker mu jih je bil zabranil Riemann.) I)6bussyjeva glasba je nasprotovala »nemškemu glasbenemu razvoju«, kajti folklorna diatonika, ki je prišla od Musogorskega preko francoskih kolonijalnih popevk, deloma tudi „ iz gregorijanike, je bila za Debussyja poglavitni vir glasbenega snovanja, a za »nemški razvoj« je bila tuja in nasprotna, to pa zaradi gole nemške tradicije. Vkljub temu, da je bil Wagner odločen nasprotnik vsaki narodni glasbi (tudi Wolf je bil proti Balakirewu, Cuiju, Griegu), se je vendar »folklorna diatonika« uveljavila, sicer ne več na, principu čiste diatonike, temveč na principu »disonančne mikavnosti«. Sedaj je bila praktično realizirana Zieh-nova teorija. Francoz je torej posegel po nemški tehniki (podobno kot je segel Bach po Rameaujevi harmoniji in postavil kontrapunkt na barinonsko podlago).
Disonančna mikavnost je povzročila deloma večjo ali manjšo zvočno fi-neso. Najprej je prišla v poštev sekunda kot najpomembnejši interval. Na prvi pogled so nekateri mislili, da bo zaradi disonančnega dodajanja prenehala tonaliteta, čeprav »niso imeli dodani toni nobene skupnosti s sestavo terenih akordov. Vendar je vodilna melodija ostala še v diatoniki in v okviru tona-litete. Nova situacija je nastala potom dodanih disonančnih intervalov, ki so služili za zvočno fineso ali kakor pravimo za »zvočno mikavnost«. Pozneje' je dodajanje intervalov prešlo v navado, temu so rekli »kolorizem«, ki je dal glasbi novo tehniko. V tej dobi" je važna prikazen »celtonske lestvice«, ki je nastala zaradi slučajne uporabe dveh zvečanih trozvokov. Nekateri prištevajo celtonsko lestvico k eksotični glasbi, češ, da je prišla iz orientalske interpretacije, kar je za nas brez pomena. Važno je le, da je prišla kultura intervalnega dodajanja tudi v to lestvico. Že Liszt (Liszt: Briefe, I. del La Mara 1893, str. 362) piše zelo zanimivo o tem celtonskem kakor tudi o četrt- in osem-tonskem sistemu in govori tudi o dodanih sekundah. Schonberg (Harmonie-lehre, str. 435.) pravi, da sicer ne ve točno, zdi se mu pa, da je lil Liszt prvi, ki je napisal celtonsko lestvico (»Don Juan-fantazija«): »...verjetno je, da je nastala celtenska lestvica sama od sebe...« Sicer pa ni celt onska lestvica osamljen slučaj nedognanega izvora, saj dobimo tudi v liebrejsko-jemenitski psalmodiji tetrakorde, kjer ni v njih nobenega poltona, torej celtonski tetrakord. Slično je pri keltski lestvici.
Kultura intervalnega dodajanja je postala splošna, zato pravi Lenormand (Etude sur l'Harmonie moderne, Pariš, 1912): »vsa moderna šola se mi zdi, da je glasbo hipnotizirala s sekundo, ki jo povsod pišejo.«
Kot prvo novo sredstvo takega disonančnega dodajanja je sukcesivna menjava« zvočnih značajev (dur-mola), ki jo dobimo celo v srednjeveški glasbi (zveza lidijske lestvice z eolsko lestvico), seveda slučajno. Sukcesivno menjavo pa dobimo tudi pri Beethovnu in sicer v tako zvaneni »simfonskem slogu«, kjer prenaša kompezitorna tehnika modeliran dur-motiv v mol-motiv. Pri Schu-^ bertu je taka sukcesivna menjava izražena v večji dimenziji: začetek skladbe v cis-molu, sklep v E-duru (Der \Vanderer), seveda nezavedno.
Drugo sredstvo disonančnega dodajanja je »atonalnost«. Mnogi so mislili, kot smo že omenili, da bo začela zaradi disonančnega dodajanja v harmoničnem smislu popuščati centralna moč tonike, zato so nekateri prerokovali propad tonalitete, konec funkcij, konec tonalne gravitacije. Nekaterim se je zdelo, da je mikrokozmičen pomen dur-mol lestvice prenehal, sicer ne bi na široko razpravljali o atonalni glasbi (Eimert: »Atonale Harmonielehre«, Leipzig, 1924). Prvič zasledimo ime »atonalnost« pri Polaku (Die musikalisehen Intervale, Leipzig, 1909). Atonalnost naj bi v glasbi pomenila breztonalno zvočnost, ki nima nobene harmonske energije, torej tudi ne funkcije. Atonalnost se razvija na podlagi treiiotnega glasbenega temperamenta. Mnogi so pri-
števali »atonainost« Sehonbergu, čeprav sam pravi: »Sem glasbenik in nimam z atonalnostjo ničesar opraviti«. Niill (Moderne Harmonik, 1933) piše: »Ato-naliteta je le v tistih glavah, ki niso nikoli resno poslušali nove glasbe in je niti niso analizirali.«
Sedaj omenimo še tretji pojav disonančnega dodajanja, to je »simultana« (sočasno) menjava zveze dur-mola. Ta glasbeni pojav je splošen, ker sega v polifonijo ravno tako kot v harmonijo, v obliko kot tudi v instrumentacijo. Ta pojav zaključuje višek harmonskega razvoja, zadnjo konsekvenco novih tehničnih sredstev, ki jih je povzročila povojna glasbena čustvenost. In tu pridemo neposiedno v našo sedanjost, ki jo ustvarja na eni strani izredna ekonomska kriza, na drugi strani pa duhovna praznota. V tem ozračju je nastopil »poltonski sistem« svojo pot kot najnovejši- glasbeno-tehnični pripomoček.
Poltonski sistem je posledica naše sedanjosti. Nujni razlogi so ga hitro uveljavili. Ustvaritelj tega je Scbonbeig. Vendar je napačno mišljenje, da je poltonski sistem poglavitno sredstvo za harmonijo. Uspešno se uveljavlja tudi v kontrapunktu, zlasti pa v kompoziciji. Osnova pojtonskenm sistemu je 12 kromatičnih lestvic, ki predstavljajo celokupni zvočni materijal glasbenega oblikovanja. S poltonskim sistemom sta postala harmonični stavek in tonalua jasnost bolj zastrta (kakor pri Wagnerju periodična jasnost).
(Dalje prihodnjič.)
Organistovske zadeve.
Seja društva organistov za ljubljansko škofijo se je vršila dne 15. jan. t. 1. Predsednik poroča o tekočih zadevah društva, zlasti kar se tiče priprav za ureditev služb in plač organistov. Omenja, da je bila deputacija pri g. podbanu in da so tudi drugi v poštev prihajajoči krogi za to stvar zainteresirani. Blagajnik msgr. Premrl poroča, da je izplačal vdovski sklad po umrlem članu Francu Kovačiču, organistu v Šmartnem pri Kranju. Potrdili o prejemu in zahvali za izplačani vdovski sklad sta došli društvu od vdove Lavrič iz Šmihela pri Žužemberku, in od vdove Hlebce iz Stražišča pri Kranju. Nekaj članov je še, ki nimajo poravnane članarine za 1. 1935 in nekaj tudi za 1. 1934. Dospelo je društvu 9 prošenj za razpisano škofijsko podporo. Blagajnik poroča dalje, da je od prosvetnega ministrstva ugodno rešena prošnja glede priznanja dveh razredov srednje šole za absolvirane učence ljubljanske orglarske šole. Ta ugodnost bo prišla v poštev zlasti onim organistom, ki imajo kot stransko opravilo še kako državno ali banovinsko službo.
V društvo je bilo sprejetih pet novih članov in sicer: Vid Rovanšek, organist na Igu, "Valentin Pire v Škof ji Loki, Franc Milielič, organist v Leskovici, Jože Prus, organist v Radomljah, in Janez Kastelic v Šmihelu pri Žužemberku.
Prošnje za podporo je odbor pregledal in dovolil vsem prosilcem podporo v znesku 2700 Din. Odbor je sprejel predlog, da se bo odslej strogo držal pravila, da se le tistim članom dovoli podpora in izplača vdovski sklad, ki imajo poravnano članarino za tekoče leto in plačan znesek za zadnji vdovski sklad. Vsem onim, ki še nimajo poravnane članarine za 1. 1934., preneha članstvo in vse pravice; ki jih nudi društvo svojim članom.
Naše organistovske službe. Zadnji čas so bile razpisane in podeljene organistovske službe: v Trebnjem — dobil absolvent orglarske šole v Ljubljani 1. 1935. Maks Vrhovnik, v Radomljah — dobil absolvent orglarske šole v Ljubljani 1. 1935. Jože Prus, na Vrhniki — dobil absolvent orglarske šole v Ljubljani 1. 1903. Josip Heybal. Eno mesto,
ki je bilo oddano brez jazpisa, se bo moralo razpisati. — Nadzornike organ i s to v kakor tudi oiganists saaie, absolvente oiglarskih šal, opozarjamo, naj pazijo pr to, da se bo ukrz. ljubljanskega škof. ordinaiiata glede pravilnega oddajanja crganistovskih mest točno izpolnjeval. Do vseh organistovskih mest, boljših in slabših, imajo prvo pravico izšolani organisti; še le če bi nobeden teh orga-nistov ne prosil za to ali ono razpisano mesto, se morejo nastaviti tudi organisti samouki, oz. kake druge osebe.
Nekaj organistovskih in splošnoglasbenih mest je prostih drugod. Orga-nista. potrebujejo in iščejo v Skoplju za stolnico. Obrniti se je na ondotni katolički župni ured. Najraje bi imeli že poročenega. Imel bi prosto stanovanje, luč in eventualno tudi hrano, če bi njegova žena znala dobro kuhati. Poleg tega mesečno plačo okrog 700 Din. Organist bi moral pomagati tudi v zakristiji. Cerkev je majhna. - V Paračinu (tudi v Srbiji) bi radi dobili kapel-nika. Imel bi likratu službo v ondotni tvornici. Kapelnik naj bi poleg instai-mentov na pihala obvladal tudi gosli. Oseba poštena, krščanska. Obrniti se je g. Rudolfa Meciloška, kaplana v Paračinu. — V Kalkuti (Indija) bi potrebovali za cerkev Žal. M. B. inteligentnega, angleščine zmožnega, prvovrstnega crganista. Podrobna pojasnila še dobe pri oo. jezuitih v Ljubljani.
Koncertna poročila.
1. Koncerti v Ljubljani. 1. decembra 1935 se je vršil običajni časnikarski koncert z mnogimi sodelujočimi. Sledil je intimni koncert avstrijske sodobne glasbe. Na tem so nam bili predstavljeni skladatelji" Paul Pisk, Arnold Schonberg, Alban Berg in Hans Pless, ki še vsi močno tiče v ekspresionizmu. Kljub zelo dobri izvedbi, pri kateri so sodelovali: pianista dr. Švara in Šivic, operni pevec Janko, violinist Vekjet in violist Dermelj, izvajana glasba ni ne prepričala ne navdušila.
—	Izredno velik uspeh pa je imela pianistinja Magda R u s y. Izvajala je Bachov Italijanski koncert, Beethovnove variacije, Webrovo Sonato v As-duru, Sc.hubertov Im-proniptu, več Chopinovih etud in Griegovo Balado. Rusy je resna, sijajna umetnica z izredno močnim doživljanjem podajanih skladb. Za njen koncert je bila Hubadova dvorana premajhna. — Prva produkcija gojencev drž. konserva'torij a je prinesla francosko glasbo v njenem razvoju od Couperina preko Rameaua do Faureja, Charpentjera, Debussyja in Rousella. Skladbe so bile deloma klavirske, deloma pevske, deloma za godalni orkester. Produkcija je napravila prav ugoden vtis. — Cerkveni pevski zbor Cirila in Me toda je pod vodstvom svojega pevo-vodje g. Ludvika Puša priredil pred božičem v frančiškanski cerkvi koncert božičnih pesmi. Spored je obsegal skladbe naših starejših skladateljev: Levičnika, Čveka, Lavtižarja in Vavkna ter več starejših narodnih božičnih, lepo prirejenih od Ba-juka, Kimovca in Puša. Petje zbora, ki se je že visoko dvignil, je bilo umetniško pre-finjeno, v celoti kakor tudi v posameznostih vzorno izoblikovano in tudi doživeto podano. Pesmi so bile tudi prav primerno odbrane. Orgelsko spremljanje p. Franceta Ačka je bilo tudi zelo skladno, in z malo izjemo ni vsiljivo stopalo v ospredje. — Ciril-Metodov zbor je ta koncert ponovil 5. januarja 1936 v cerkvi sv. Cirila in Metoda.
—	Prav lepo je uspel tudi koncert božičnih pesmi, prirejen in izvajan od Šentpeterskega cerkvenega pevskega zbora v cerkvi sv. Petra 29. decembra 1935. Tu so združili naše starejše božične pesmi Čveka, Ipavca, Vavkna in še druge z novejšimi Tomca, Mava, Cererja in Železnika. To popolnpma odobravamo. Poleg starejših naših božičnih, ki imajo v resnici mnoge mnogo domačega, božičnotoplega v sebi, ki so pa vanje nekateri malce preveč zaljubljeni, ne smemo iti mimo naših mnogih novejših tudi božično izrazitih, gla.-beno pa vsekako pomembnejših. Šentpetenski pevski zbor se je vobče vrlo dobro držal, le tuintam bi si želeli še nekoliko več izgla-
jenosti. Zelo je ugajal sopran gdč. Korenčanove. Petje je vodil in tudi tri samostojne orgelske točke: dve Hladnikovi in eno Adolfo Bossijevo prav spretno zaigral g. Ivan Zdešar, vodja šentpeterskega kora. Petje pa je na orglah spremljal g. Konhajzler. — 13. januarja 1936 smo v Ljubljani prvič slišali Zagrebške madrigaliste, pevsko skupino 11 pevk in pevcev,1 ki so si postavili nalogo gojiti resno polifonno starejšo in novejšo zborovsko glasbo, predvsem motete in madrigale. V Ljubljani so izvajali 'Obrechtov Matejev pasijon v treh delih, Lassov »Super flumina«, Vittorijev »Estote fortes«, Schiitzov Pater noster in tri Mozartove motete; v drugem delu pa šest skladb jugoslovanskih skladateljev: Odaka, Dugana, Dobroniča, Adamiča in Grgoševiča. Artistični vodja madrigalistov je prof. Mladen Pozajič, ki tudi sam v zboru sodeluje; koncertirajo pa brez dirigenta. Izvajanje krasnih vokalnih skladb je bilo pevsko in estetsko na višku. Doživeli smo izreden glasbeni užitek. — Sijajen — to se razume — je bil nastop Praškega kvarteta (Švejda I. gosli, Berger II. gosli, Černy viola, Večtomov čelo) 17 januarja. Izvajali so Mozartov Godalni kvartet v C-duru, Škerjančev IV. godalni kvartet (Adagio, Presto) in Sukov klavirski kvintet, pri katerem je kot pianist odlično sodeloval prof. Janko Ravnik. Višek sporeda in izvedbe je bil Sukov kvintet; moderna, a vseskoz v izrazu in obliki jasna glasba, značilno češka, a vendar občečloveška, na široko se razpredajoča pa pristno iskrenost izžarevajoča.
II. Koncerti drugod. Zagrebški godalni kvartet je koncentiral 4. novembra 1935 v Mariboru. — Istotam je nastopil v koncertu bolgarski tenorist, solist sofijske opere g. Haralambija Ivanov z raznimi operskimi arijami in bolgarskimi pesmimi. Njegov nastop ni zadovoljil. — Mariborski mali harmonikarji so dosegli na svoji turneji v Pragi in drugih češkoslovaških mestih največji uspeh. — Pevsko društvo »Slavec« je priredilo 22. decembra v Š m a r t n e m pri Kranju H 1 a d n i k o v koncert. Poleg zbora pod vodstvom g. Ivana Rupnika sta sodelovala gg. Blaž Arnič in Srečko Koporc (samostojno orglanje in orgelsko spremljanje). — Uspela glasbena prireditev se je vršila na Štefanovo v Črnomlju. Vodil jo je pevovodja g. Josip Šterbenc. Izmed 20 pevskih točk je bilo osem novih Šterbenčevih. — Tamburaški in cerkveni pevski zbor v Trzinu pri Domžalah sta priredila 29. decembra svoj prvi koncert v G robi j ah. — Ciril-Metodov pevski zbor iz Ljubljane je izvajal na praznik sv. Treh kraljev koncert starih božičnih pesmi v Št. Vidu nad Ljubljano. — P e v s k o -1 a m b u r a š k i koncert se je vršil na Sv. dan v Š t a n g i. 19. januarja letos so ga ponovili na Prežgan jem. — Jako uspel klavirski koncert je priredil štajerski rojak g. dr. Klasine v Mariboru.	gt premrl
Dopisi.
Žiri. Po daljšem presledku mi, g. urednik, dovolite v našem listu par vrstic iz obmejnih Žirov. Zirovci so poleg lepe cerkve lahko ponosni tudi na krasne orgle, ki so zadnje Milavčevo delo in delujejo brezhibno že od svojega rojstva. Vrlo posrečeno delo prerano umrlega mojstra! Tudi kor je lep in prostoren in je ob zadnjem koncertu dekanijskega zbora z lahkoto nastopilo nad sto pevcev.
Ker je cerkev velika, zahteva tudi močnejšega zbora, ki šteje 45 glasov, večinoma mladih moči, in so redne vaje izven par izjem, ki se pojavijo povsod, povoljno obiskane. Zbor je dobro izvežban — želel bi si seveda še boljšega — in je v celoti poln in doneč. Pojemo vse najnovejše stvari, pa tudi lepih starejših skladb ne odlagamo. Lotili smo se slovenskih maš, ki so praktične, ker ni treba iskati raznovrstnega sporeda, ki je brez prave celote, ustrezajo pa tudi najbolj iz liturgičnega stališča in novim navodilom glede petja pri tihih mašah.
1 Nastopilo jih je samo deset.
Da damo zboru prilike polnoštevilnih nastopov, se pogosto poslužujemo ljudskega petja pri eni maši. Ljudsko petje je tudi za razbremenitev zbora velikega pomena. Kakor vojak na fronti, tako tudi pevec ne poprime s korajšo, ako ne vidi zadostne zasedbe in postane sčasoma omahljiv in malodušen. Z uporabo ljudskega petja pa je mogoče, da nastopi zbor dobro zaseden enkrat pri jutranji, drugič pri deseti maši polnoštevilno in dobro pripravljen ob najlepšem razpoloženju. Tudi organistu, ako vidi poleg sebe šibak zbor, pade vse veselje in se pridruži k slabemu petju navadno tudi prav slabo igranje. Gotovo je ta neugoden vpliv občutil že marsikateri organist, ki ima količkaj glasbene duše v sebi.
Glede spremljanja pri petju pa se popolnoma strinjam s Puševimi nasveti v njegovem članku v zadnji številki C. Gl. Tudi glede preglasnega spremljanja je vredno, da na omenjeni članek ponovno opozarjamo. Nad samim seboj igralec to napako ne čuti tako kričeče, kakor jo čuti kot poslušalec.
V podeželju čutimo precejšnje pomanjkanje res dobrih tenoristov. Nekaj prav dobrih mi je zaporedoma pokosila smrt, kakor da nam prav iz nagajivosti ne privošči rešitve iz tenorske krize. Imamo pa nekaj starejših, ki' prav krepko držijo. Dvajsetletnico sodelovanja praznuje ravnokar ga. Primožič, izreden ženski tenor. Celo rajnki zelo kritični p. Hugolin se je o njenem glasovnem materijalu izjavil odlično. Požrtvovalno, nesebično pevko nam Vsemogočni ohrani še mnogo let!
Glede nabav muzikalij nam je g. župnik naklonjen in je arhiv kora že prav bogat.
Dovolil bi si ob tej priliki kot opazovalec še nekaj splošnih pripomb. Po vseh korih naj bi se nabavile res potrebne omare za muzikalije. Jako neokusno je, ako leži arhiv zaprašen in neurejen po raznih kotih. Ker mora organist odgovarjati za cerkveni arhiv, naj se mu preskrbi prostor, da jih inore obvarovati večje škode. Orgle čistimo pogosto. Ker ne rabimo pri službi božji vseh registrov, jih preizkusimo in izigrajmo vsaj parkrat na mesec temeljito izven službe božje. Mehanizem vsled redke rabe zaostaja, kar povzroča velike neprijetnosti. Jezičniki se pogosto razglasijo in je treba večkratno uglasitev, vsaj pred vsakim praznikom, ko porabimo polne orgle ob slovesnejših prilikah. Kjer je uglaševalec oddaljen, naj bi se za ta posel zanimal organist sam. Ni nobene težkoče, treba je le pozanimati se za ta posel pri orglarskem mojstru. Podpisani uglašujem sam že več let. Po pridobljeni praksi gre uglaševanje hitro izpod rok.
Ob koncu še par vrstic o našem društvu organistov. Večje število organistov, bodisi absolventov orglartske šole kakor tudi drugih, še ni v našem krogu. Zavedajmo se, da je moč le v slogi. Vsako društvo ima moč, ugled in veljavo le v močni organizaciji. Vsak stan se danes z naglico organizira, ker se zaveda, da osamljenec ne pomeni ničesar. Ni pa nikakor že član oni, ki javi svoj pristop. Pravi član društva postane šele z uplačano vpisnino in članarino. Zavedajmo se, da se bo društvo borilo le za svoje člane, nečlani bodo prepuščeni samim sebi.
Tovariši! Naše geslo v novem letu naj bo: vsi v našo stanovsko organizacijo!
A. Jobst.
Šenčur pri Kranju. Tudi v naši fari se je začelo živahno pevsko življenje. Na pobudo g. župnika Fr. Vavpetiča se je ustanovilo Cecilijino društvo za celo taro. To je bila zelo lepa misel — saj samo na ta način je mogoče zbrati vse pevce iz cele fare skupaj.
Na Cecilijino nedeljo je bil ustanovni občni zbor, na katerem se je koj pokazalo prvo navdušenje. V odbor so bili izvoljeni: za predsednika farni župnik, tajnik in blagajnik sta dva od šenčurskih pevcev, po tem vsi štirje organisti iz cele fare — naj bo povedano, da imamo v fari štiri zbore in sicer: šenčurski farni zbor, olševski ekspo-zitni zbor, voglanski ekspozitni zbor in hraški zbor.
Koj na prvi seji smo se odločili, da napravimo pevsko nedeljo in sicer koj tretjo v adventu, kar se je tudi prav lepo izvršilo. Dne 15. decembra so duhovniki vseh štirih duhovnij povabili vernike na akademijo v Šenčur.
Ob 2 popoldne so bile v farni cerkvi v Šenčurju pete litanije Matere božje z ljudskim petjem, pri katerih je pela vsa cerkev s cerkvenimi pevci na čelu. Po litanijah je bil v Ljudskem domu koncert, pri katerem moram ugotoviti, da ljudje še zmeraj radi poslušajo petje, ker so napolnili precej prostorno dvorano.
Pred nastopom samim je spregovoril g. župnik in razložil pomen in namen prireditve — nato se je oglasil zbor iz Hrastja pod vodstvom pevovodja Ivana Pintarja. Peli so obhajilno »O Jezus ves moj blagor Ti« in Marijino; na harmoniju jih je spremljal g. Zupan. Zbor ima še precej dobre glasove, pogrešali pa smo naraščaja, ko so bili le bolj priletni pevci. Ko so odpeli, je imel njihov duhovnijski upokojeni dekan g. Pod-vinski 10 minutni govor; poveličeval je pevce, kako lepo službo da imajo, da je to služba kerubinov, ki pojo in poveličujejo Boga.
Nato je nastopil zbor iz Olševka; peli so 2 Marijini, eno mešani in eno moški zbor, obe a capella. Ta zbor se je odlikoval po svojih izdatnih basih. Vodil jih je njihov pevovodja g. Jakob Naglic. Njim na čelu je govoril kaplan g. Alojzij Žitko o ljudskem petju sploh, da morajo pri ljudskem petju peti vsi, tako da je škofova želja, — ne pa samo otroci — kako nekaj veličastnega je, če poje vsa cerkev, ako pritisnejo tudi moški.
Za Olševkom je nastopil moj voglanski cerkveni zbor: peli smo: Vodopivčevo adventno mašo »Rosite nebesa« in Premrlov mešani zbor »Z glasnim šumom s kora« oboje a capella. Premrlova »Z glasnim šumom« je skladba za večji zbor, vendar so ženski glasovi kar dobro obvladali, le moških glasov je bilo premalo, da bi dali skladbi primerno mogočnost. Na to je imel 10 minutni govor g. Franc Rajčevič, beneficijat v Voglah, o lepoti petja, ki je s svojimi humorističnimi besedami spravil poslušalce kar v dobro voljo.
Za nami je nastopil šenčurski zbor pod vodstvom pevovodje g. Jožefa Zupana. Peli so: »Ave Marija« s spremljevanjem harmonija in Vodopivec »Sveta hostija«. Na to je govorit župnik g. Franc Vavpetič; razložil je namen društva in povabil ljudi, da bi pristopili k društvu kot podporni člani, ker ima društvo lepo idealno misel za povzdigo petja v fari, zlasti še cerkvenega petja.
Za sklep je nastopil združeni, skupni zbor s tremi pesmi: 1. Vodopivec »Sv. Cecilija«, 2. A. Mav »Kraljica angelska«, 3. Vodopivec »Najvišji vsemogočni Bog«. Nad vse je bil regimenten skupni zbor okrog 80 pevk in pevcev. Le tako naprej!
Franc Šter, organist.
Novo mesto. (Obračun pevskega zbora v kapiteljski cerkvi.) Okrog novega leta polagajo navadno tudi pevski zbori obračun o svojem delovanju v minulem letu. V tem obračunu se hočemo ozreti samo na zadnjega dobrega pol leta, odkar je prevzel službo kapiteljskega organista g. Anton Markelj, V tej kratki dobi se je pod živahnim vodstvom g. Marklja petje v kapiteljski cerkvi zelo povzdignilo. Pred vsem moramo z zadovoljstvom ugotoviti, da se je v tem času število cerkvenih pevcev in pevk izdatno pomnožilo. Pevski zbor šteje stalno 27 glasov, ob raznih prilikah jih je tudi nekaj več. Pevske vaje so redno dvakrat na teden, k praznikom pa po trikrat. Izmed latinskih maš so na novo naštudirali dve, namreč najnovejšo Premrlovo »Missa in hon. s. Nicolai« za mešani zbor in orgle, in pa Josip Gruberjevo »Pastoral-Messe« za mešani zbor, orgle in orkester. Latinske maše so peli še sledeče: Jos. Gruber, »Missa in hon. Nativitatis Domini n. J. Chr.«, Kempterjevo v D-duru, Hladnikovi »Tui sunt coeli« in »Sacratissinii Rosarii B, M. V.«
Salonski orkester, broječ 12 mož, je v tej dobi trikrat sodeloval na kapiteljskem koru. Vodi ga spretno g. Šproc, ki je obenem učitelj violine. Zlasti impozantna je bila v minulem letu glasba na sveti večer pri polnočnici, ko so prvič izvajali krasno Gruberjevo »Pastoral-Messe« s spremljevanjem orkestra. Sodelovalo je takrat na koru 45 oseb. Bila je pa tedaj tudi udeležba ljudstva pri polnočnici izredno velika. Videlo se je, kako veliko privlačno moč ima lepa cerkvena glasba.
Gospod Markelj je s svojim cerkvenim pevskim zborom naštudiral tudi več novejših cerkvenih pesmi, največ dr. KimovČevih, Premrlovih, Sattnerjevih, Mavovih in Vodopivčevih. Za svečnico se sedaj uče tudi Tomčevo mašo »Stopil bom k oltarju«. Včasih pridenejo tudi kakšno Hladnikovo in drugih starejših skladateljev, ki pa so tukaj že zelo prepete.
»Tebe Boga hvalimo« so na novo naštudirali Premrlovega, ki se je splošno priljubil. Proizvajali so ga parkrat tudi s spremljevanjeni orkestra. Instrumentacijo je napravil na prošnjo g. prosta Karla Cerina njegov brat, g. višji kapelnik v pokoju, dr. Josip Čerin.
Končno naj še omenim, da bi bil kapiteljski pevski zbor kmalu na zelo tragičen način izgubil vnetega svojega člana, basista Ludovika Tešarja, paznika v novomeški jetnišnici. Tretjo nedeljo, 15. decembra m. 1. popoldne je opravljal službo v ječi. Zakrknjeni vlomilec Urbane, ki je bil zaradi vlomov obsojen na 10 let robije in bi rad ubežal, ga je nenadoma napadel, ga podrl na tla, mu potegnil bajonet iz nožnice ter ga večkrat zabodel v hrbet in v vrat. Tešar je začel klicati na pomoč, in ko se mu je pomoč bližala, ga je hudodelnik popustil in zbežal skozi zadnje okno pisarne na prosto. Sicer so ga orožniki kmalu prijeli v neki šupi, kjer se je skril v mrvi. Ranjenega Tešarja pa so odpeljali v kandijsko bolnišnico, kjer je bil takoj operiran, a se je moral dolgo časa zdraviti. Pred kratkim se je vrnil iz bolnišnice in hodi zopet k pevskim vajam, a je še zelo slaboten. Bog mu daj zopet krepkejšega zdravja, da bo mogel še dolgo pevati v čast božjo!
O presnaženju in popravi naših kapiteljskih orgel sporočim kaj prihodnjič.
Fr. Ferjančič.
Oglasnik za cerkveno in svetno glasbo.
S t. Premrl: 10 masnih daritvenih pesmi. Odkar je izšlo navodilo g. škofa <lr. Gregorija Rožmana glede petja pri tihih mašah, ki želi čim večjo skladnost med sv. daritvijo in petjem, smo pogrešali zlasti primernih daritvenih pesmi. Sicer najdemo nekaj literature te vrste raztresene po najrazličnejših pesmaricah in glasbenih zbirkah, a praktično smo jo do sedaj malo gojili, bodisi v skladanju bodisi v izvajanju, tako da so izrecno daritvene pesmi našim zborom toliko kot neznane. Ko so izšla nova navodila, so pesniki pohiteli in napravili nova besedila, pa tudi skladatelji niso hoteli zaostali. Marsikaka od teh skladb je dobra; marsikaj je pa tudi nastalo le pod vplivom novih navodil brez prave nuje in ni vsakomur najsi bo tekstovno ali glasbeno toliko simpatično, da bi to izvajal, čeprav nosi naslov »daritven«. Zato bo Premrlova zbirka še posebno dobrodošla. Zbirka je pravzaprav le ponatis njegove prve zbirke mašnih pesmi z novim darovanjskim besedilom. Večina pesmi ima besedilo za darovanje in Svet, nekatere tudi po povzdigovanju. Pesmi so se že v prejšnji izdaji obnesle, zborom so že skoraj vse znane. Spremenjen tekst tudi ne bo delal težav, dal se bo morda celo še na stare glasove pripisali. Zbirko priporočamo!	M. Tome.
Matija Tome: Preludiji in modulacije za orgle. I. Samozaložba. Cena 30Din. Zopet smo dobili večjo zbirko domačih orgelskih iger, ki bo izvrstno služila predvsem liturgiČno praktični uporabi, ki pa je tudi za študij solidnega orgelskega preludiranja in moduliranja kot takega poučna in zanimiva. Te Tomčeve skladbe odlikuje zdrava, krepka, odločna invencija, skrbna tematična izvedba in marsikatera izvirna, moderna poteza. Preludijev, krajših in daljših, je 46. Najkrajši so osemtaktni; najdaljši (str. 24), zložen v veliki trodelni pesemski obliki, zavzema dve celi strani velikega formata. Podrobno analiziran prikazuje ta preludij v prvem delu (A) 22 taktov, v drugem (B) 28, v tretjem (A) 33 taktov in je prikupno pripovedujočega oz. razmišlja-
jočega značaja. Daljše razviti so tudi preludiji: str. 32, 35, 41 in 45. Srednje dolgih je precej-; med temi done krepko in mogočno št. 6, 13, 14, 22, 26, 39. Hromatično zanimivi sta: št. 5, ki je pastoralnega značaja na pedalnem tonu in št. 25, z značilnimi sinko-pami in hromatično lestvico v basu v drugem delu. Prevladuje seveda diatonika. Gladko teko vsi preludiji. Zloženi so v sledečih tonovskih načinih: v C-duru, a-molu, G-duru, e-molu, D-duru, h-molu, A-duru, fis-molu, E-duru in cis-molu; v navzdol idočih tonovskih načinih jih dobimo najbrž v drugem zvezku. Več preludijev je zloženih samo triglasno, bodisi v celoti, ali vsaj pretežno: št. 8, 9, 15, 17, 19, 24, 28, 30, 31. Št. 41 pa je pretežno peteroglasna. Preludiji so pisani na dva sistema, samo št. 33 (trio) in 35 zaradi boljšega pregleda na treh. Fraziranje razen v nekaj primerih — ni označeno. Dobri organisti bodo izhajali res tudi brez tega; za marsikoga bi pa še ta ali oni migljaj ne bil odveč. — M o d u 1 a c i j je 109. Izpeljane so iz sledečih durovskih tonovskih načinov: iz C, G, F, D, A, E, B, Es in As v razne druge dure in tudi mole. Obsegajo največ po štiri takte, nekateri so še krajše, nekaj — tematično izvedenih — je nekoliko daljših. Uporabljene so različne modulacijske poti: diatonična, hromatična in enharmonična; istotako različna posebna modulacijska sredstva: dominantni trizvok, dom. septakord, zmanjšani septakord, zvečani trizvok, neapolitanski akord, hromatična terena sorodnost trozvokov itd. — Tiskovnih napak skoraj ni; le v št. 29. mora v 2. taktu v sopranu stati h, kar se jasno vidi iz ponovitve v 6. taktu, v št. 39 pri sklepu v zgornjih glasovih: e, h, v št. 40 na koncu druge vrste v tenorju zadnja osminka: c i s. — Zbirka je odobrena od Škof. ordinariata v Ljubljani. Na opalografu jo je natisnil Roman Pahor v Dravljah nad Ljubljano. Tomčevo delo najtopleje priporočam.
St. Premrl.
Razne vesti.
V	Mostah pri Brdu na Zilji je 13. decembra 1935 preminul France Grafe n a u e r, eden izmed prvoboriteljev naših slovenskih Korošcev. Pokojni Grafenauer je bil tudi vešč orglarski mojster. Orglarstva se je učil in izučil pri svojem očetu in postal po očetovi smrti (1889) v orglarski obrti njegov naslednik. Postavil je mnogo novih orgel, posebno na Koroškem, nekaj pa tudi drugod. Naj v miru počiva!
Umrl je 16. decembra 1935 v ljubljanski bolnici g. France Kovačič, ki je bil na zadnje organist v Šmartnem pri Kranju, kjer je služboval od 1. 1925—1935. Prejšnje njegove službe pa so bile: v njegovem rojstnem kraju pri Sv. Luciji ob Soči 1896—1915, na Bledu 1915—1918, v Ribnem 1918—1920, od 1920—1921 zopet pri Sveti Luciji, od 1922—1925 na Črnučah. Naj se pri Bogu odpočije!
V	Mariboru je 29. novembra 1935 preminul dvorni svetnik dr. Janko Bezjak, prosvetni inšpektor v pokoju. Rojen je bil 15. aprila 1862 pri Sv. Trojici v Slov. goricah. Študiral je gimnazijo v Ptuju, Mariboru, univerzo obiskoval v Gradcu. Po odlično izvršenih študijah je služil kot profesor na mariborskem učiteljišču, potem na ondotni gimnaziji, zopet na učiteljišču, nakar je bil imenovan za šolskega nadzornika. 1906 je prišel za ravnatelja II. drž. gimnazije v Ljubljano, nato bil gimnazijski ravnatelj v Gorici. Iz Gorice se je vrnil v Ljubljano kot deželni šolski nadzornik. Po prevratu je postal šef prosvetnega oddelka takratne vlade za Slovenijo. Od 1. 1924 je živel v pokoju, največ v Mariboru. Sedem let je bil od kapi hrom, sicer pa na duhu čil do zadnjega. Mnogo je tudi pisal o vzgojeslovju in jezikoslovju. Ril je tudi navdušen in izvrsten pevec. V Ljubljani in v Mariboru je sodeloval pri petju v stolnici in v drugih zborih. Za vse njegovo vzgojno in glasbeno delo kakor tudi za njegov odločno katoliški nastop naj mu bo Bog obilen plačnik!
Umrl je v Ljubljani 7. januarja 1936 g. Josip Bervar, bivši mnogoletni organist, potem uslužbenec pri Dramskem gledališču v Ljubljani. Zadnja leta je živel kot državni upokojenec. Svetila mu večna luč!
Nenadno sta preminula: organist Filip Seljak iz Spodnje Sv. Kungote, ki so ga našli prve dni decembra 1935 utopljenega v Pesnici, in Aleksander K r i ž m a 11, nadarjen glasbenik, ki je živel zadnja leta v Ljubljani, ki ga je povozil vlak. Bog bodi obema milostljiv!
Umrl je v Ljubljani 13. januarja 1936 g. Albin E r k 1 a v e c, član Narodnega gledališča, dolgoletni pevec opernega zbora. Sodeloval je tudi na nekaterih ljubljanskih cerkvenih korih. Bil je izvrsten baritonist. Pokoj njegovi duši!
Na orglarski šoli Cecilijinega društva v Ljubljani se je z januarjem 1936 na željo ljubljanskega škofijskega ordinariata uvedel kot nov predmet pouk o c e r k o v -niških poslih. Predmet poučuje prof. Anton Anžič. Kot pomožna učna knjiga se je za ta predmet uvedla Jaklič-Vrečarjeva Liturgika.
Vsled odloka ministrstva prosvete dne 24. decembra 1935 št. 48997, ki si je osvojilo predlog Glavnega prosvetnega sveta z dne 3. decembra 1935, bodo absol-venlje orglarske šole v Ljubljani uživali odslej kvalifikacijo zvaničnikov po § 10 uradniškega zakona, dokler ostanejo v svojstvu stroke. S tem je ljubljanski orglarski šoli dana ista ugodnost kot pred nekaj leti celjski šoli.
Ljubljanska radijska postaja je prenašala 7. decembra 1935 lep sveten spored iz Karli nove dvorane v Mariboru, naslednji dan 8. decembra pa je bil prvi prenos cerkvene glasbe iz mariborske stolnice. Pod vodstvom stolnega kapelnika Janeza Ev. Gašpariča se je izvajala Gollerjeva krasna latinska 111 a š a »B e a t i p a c i f i c i« za mešani zbor, moški solo, orgle in orkester. Uporabljala se je tudi harfa, ki je za to mašo ad libitum predpisana.
V	ljubljanskem radiju so bile 23. decembra 1935 izvajane sledeče skladbe slovenskega skladatelja Srečka Kopo r ca: 1. D i v e r t i -111 e n t o : Fantazija, Fuga, Humoreska, Intermezzo in Koncertniški finale za flavto, klarinet in fagot; 2. Suita za klavir: Rondo, Giga. Fuga ricercata; 3. Samospev.
Izšel je šesti zvezek Slovenskega biografskega leksikona, ki ga urejuje univ. profesor dr. Fr. Ks. Lukuian. Med glasbeniki so v tem zvezku opisani: Na rak s Ivan, Nedved Anton, Neffat Anton, Noč Ivan, Nolli Josip, Novak Jernej, Ocvirk Ivan, Omersa Mihael, Orel Rihard, Osterc Slavko, Oš tir Filip, Pahor Karel, Pahor Leopold, Pahor Roman, Parma Viktor, P a v č i č Josip (st.) in P a v č i č Josip (ml.).
G. Franc Jenko, naš odlični orglarski mojster, je dobil v delo nove velike orgle za djakovsko stolnico. Mojstru čestitamo in mu želimo pri tem delu posebnega božjega blagoslova.
V	Mladinskem domu na Kodeljevem v Ljubljani so na Miklavžev večer 1935 uprizorili novo spevoigro »Miklavža čakamo«, delo skladatelja dr. J e r k a Gržinčiča.
#
G. Jan Ulnian. dosedanji kapclnik društvene godbe v Kamniku, je v decembru 1935 obhajal 50 letnico rojstva in 35 letnico godbe niš k ega udej-s t v o v a n j a. Rojen na Češkem L 1885 je kot godbenik sodeloval pri vojaški godbi v Zagrebu, pri mestni godbi v Novi Gradiški, v orkestru uradniškega združenja v Banja-luki in po prevratu pri vojaški godbi v Ljubljani pod kapelnikom dr. Josipom Čerinom. V Ljubljani je g. Ulman služil kot pozavnist in starešina godbe (generalni tambur). Nekaj časa je bil kapelnik godbe na Kodeljevem, pozneje še na Vrhniki. Po upokojitvi je odšel v Kamnik in ustanovil društveno godbo. V proslavo njegovih dveh jubilejev je ljubljanska vojaška godba priredila 7. decembra 1935 v Kamniku koncert. G. Ulmanu čestitamo.
V< »Slovenževi« božični številki je izšel Lovro Hafnerjev samospev »Božična noč« za visok glas in klavir.
V	ljubljanski operi je bila v decembru 1935 uprizorjena kot noviteta W a g -n e r - R e g e n y j e v a opera »Kraljičin ljubljenec«, ki je dosegla nenavadno velik uspeh. Dali so jo pa do sedaj le parkrat. V »Faustu« je gostoval tenorist Josip Rijavec, v »Carmen« tenorist Marij Šimenc. Kot gost nastopa že dalj časa prav uspešno tenorist dr. A d r i j a n. Zelo se je izkazal n. pr. v Verdijevem »Trubadur j u«, kjer se pevsko in igralsko močno uveljavlja zlasti tudi gospa Bernot-Golobova. Gospa Golobova je postavila na oder tudi novo, krepko, dasi njej sami manj odgovarjajočo Carmen. Opereta »Prešnientani grad« je bolj malo zadovoljila. Straussova »Šaloma« pa je bila podana v preveč podčrtani erotično-čutni smeri.
Tečaj za organiste in pcvovodje se je vršil 2. in 3. januarja v minoritskem samostanu v Ptuju. Udeležilo se ga je 20 organistov, večinoma iz ptujskega okraja. Tečaj je vodil prof. Marko Bajuk iz Ljubljane. V zvezi s tečajem se je ustanovilo Ptujsko pevsko okrožje s sedežem v Ptuju.
Cecilijiiio društvo za stolno župnijo v Mariboru je imelo koncem novembra 1935 redni občni zbor. Škofijsko Cecilijino društvo za lavantinsko škofijo pa — kakor čujemo — žal ne deluje več.
Društvo za glasbeno vzgojo, ustanovljeno v Pragi 1.1934, priredi od 4. do 9. aprila mednarodni glasbenovzgojni kongres. Kongres se bo vršil v treh sekcijah. Poleg predavanj se bodo vršili ob tej priliki posebni koncerti Češke Filharmonije in drugi.
Anton Dobroničeva maša, zložena na staroslovensko in 1 a t i n si k o besedilo, ki jo je zagrebški ,Oratorijski odbor sv. Marka' izvajal na cerkvenem koncertu, izide v tisku. Zložena je v lahkem slogu za triglasni moški ali ženski zbor z orglami ali harmonijem. Prej naročena stane 40 Din.
V	Belgradu se je pod okriljem »Prosvetnega društva« osnoval slovenski pevski zbor.
Letos obhajamo stoletnico himne »Hej Slovani«, ki je bila prvotno namenjena Slovakom z besedilom »Hej Slovaci« in je po njej prilagodena sedanja naša »Hej Slovenci«.
Slovenski vokalni kvintet, ki ga sestavljajo gg. Štibernik, Jug, brata Petrovčič in Š u 1 c, je v novembru koncertiral v v e e češkoslovaških mestih.
Marjan Kozinovo opereto »Majda« so 24. novembra prvič izvajali v Mariboru. Opereta je uspela.
TO IN ONO.
Kdaj se je pela božična pesem »Sveta noč, blažena noč« prvič na Kranjskem in kdo jo je poslovenil. Lepa zadnja božična številka »Slovenca« je prinesla na str. 10. zgodovino svetovno znane božične pesmi »Sveta noč, blažena noč«, v katerem spisu omenja, da se je ta res krasna božična pesem v kratkem času razširila po vsej zemlji, da je prevedena na razne jezike in se dandanes poje na vseh delih sveta. Mislim, da bo primerno, če sporočim pri priliki, kdaj in kako je prišla med Slovence in kdo jo je poslovenil, kolikor mi je znano. Bilo je v adventu 1. 1884., ko so priredili neki večer višjegimnazijci v Novem mestu v risarnici stare gimnazije božični oratorij. Med drugimi prireditvami so zapeli dijaki tudi »Sveto noč, blaženo noč«, seveda v nemškem jeziku,, kakor je bila vsa prireditev nemška, saj je bil takrat ravnatelj znani Gustav Fischer, nemški Čeh, in kakor so govorili, renegat. Bil sem takrat kaplan v Št. Petru pri Novem
mestu, od koder se nas je bilo odpeljalo k prireditvi več oseb. Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilno novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja -j- p. Hugolin, ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda. Zato pa se je p. Hugolin, kolikor mi je znano, obrnil na tedanjega šmarješkega župnika Jan. Volčiča, slov. pisatelja in pesnika, s prošnjo, naj bi on preskrbel prevod, kar je tudi rade volje storil. Vendar pa mislim, da so njegovo besedilo kasneje nekoliko spremenili. Kolikor mi je torej znano, se je ta prelepa pesem glasila na bivšem Kranjskem prvič 1. 1884. v Novem mestu v nemškem jeziku, po 1. 1885. pa se je naglo razširila v slov. Volči-čevetn prevodu po vsem Slovenskem. Letos obhajamo torej 50 letnico, odkar se glasi
ta lepa božična pesem po naših cerkvah.1	I. šašelj.
★
Anekdote iz življenja velikega ruojslra, skladatelja Fran. Jožefa Haydna.
Ko se je Haydn mudil leta 1790—92 v Londonu, je obiskal nekoč slovečo pevko Billington, kajti njena umetniška spretnost ga je bila sila navdušila. Poleg klavirja je-visel portret umetnice, ki ga je naslikal Reynold. Bila je vprizorjena kakor sveta Cecilija, ki s pobožnim obrazom prisluškuje zboru angelov. »Portret je dober, toda zamisel je napačna,« meni Haydn. — »Kako to?« — »Reynold je naslikal, kako angele poslušate;
pa bi moral angele naslikati, kako vas poslušajo.«
*
V Londonu je Haydn stopil tudi v prodajalno za razne muzikalije. »Ali mi morete pokazati kaj novih glasbenih del?« — »Gotovo. Pravkar smo dobili krasne skladbe Jožefa Haydna.« — »Haydn?«, odgovori Haydn, »njegova dela me ne zanim-ljejo.« — »Kaj, za Haydna ne marate? Kaj pa vam na njegovi glasbi ne ugaja?« — Havdn se je ljubeznivo nasmehnil in rekel: »Marsikaj. Ali imate kaj drugega?« — »Že, že, pa ne za človeka, ki je tako malo muzikaličen, kot ste vi« — ga je zavrnil trgovec.
*
Nekega dne je imel Haydn nenavaden obisk. Prišel je k njemu mesarski mojster, bogat človek, pa ga je nagovoril: »Oprostite, gospod, da vas nadlegujem. Slišal sem, da ste jako ljubezniv človek. Veste, jaz ljubim vaše skladbe, posebno so mi pa všeč vašf menueti. Ker bo jutri poroka moje hčerke, bi vas prosil, če bi za to priliko napisali nov menuet.«
Haydnu je bila všeč ta originalna pohvala, pa je brez ugovora obljubil, da hoče ustreči. Stvar je bila brž skupaj in kmalu odposlana.
Nemalo se je pa začudil, ko je nekaj ur nato slišal odmev nove skladbe pod oknom svojega stanovanja. Odpre in pogleda. Orjaškega vola s pozlačenimi rogovi in s cvetjem ovenčanega. »Mislim, da kot mesar ne morem lepše pokazati svojega priznanja za tako krasen menuet« — je zaklical mož pod oknom — kakor da vam v dar pripeljem najbolj rejenega vola.«
Haydn se je branil in branil, da bi prevzel tako veliko plačilo; toda mesar ni odnehal, dokler skladatelj ni privolil.
Takrat so izbrali za novi svatovski menuet ime »v o lovski menuet«, pa ga ima še danes.
1 V »Cerkv. Glasbeniku« jo je Anton Foerster objavil 1. 1885. v 11. štev. — Ur.
DAROVI ZA »CERKVENI GLASBENIK«	|
Po 20 Din so darovali: g. Josip Hevbal, organist na Vrhniki, g. Anton Markelj. organist v Novem mestu, g. Vojteh Hybašek, profesor glasbe v St. Vidu nad Ljubljano, g. Jože Ferkulj, kaplan v Moravčah, Cerkveno predstojništvo na Brezjah; po 10 Din: g. Luka Kramolc, profesor glasbe v Ljubljani, g. Franc Požun, organist v Žužemberku, g. Anton Duhovnik, kaplan na Koroški Beli, g. Maks Pirnik, glasbenik v Ljubljani, g. Anton Bižal, organist v Gorjah, msgr. Anton Koritnik, ravnatelj Marijanišča v Ljubljani, g. Viktor Schweiger, profesor glasbe v Ljubljani, g. Jože Rozman, kaplan v Šmarju, župni in dekanijski urad na Vrhniki, g. Franc Vavpetič, župnik v Šenčurju pri Kranju, g. Ivo Cvek, občinski tajnik v Loki pri Zidanem mostu, čč. sestre v splošni bolnici v Ljubljani, g. Martin Zeleznik, šolski upravitelj v Sorici, gdč. Ivana Klemene, prof. glasbe v Ljubljani, župni urad v Stranjah pri Kamniku, Neimenovan v Ljubljani, g. Alojzij Krajnc, mestni obč tajnik v Slovenjgradcu, g. Alojzij Lesar, župnik na Premu. Vsem se najlepše zahvaljujemo in Bog Vam povrni!
SVOJI K SVOJIM!
Švicarski cerkveno-glasbeni list »D e r Chorwachter« je leta 1930 objavil poziv na švicarske cerkvene pevske zbore, naj upoštevajo pri nakupu in izvajanju predvsem domače š v i -c a r.s k e skladbe.
Češki list »H u d e b n i Z p r a v o d a j« poziva v 7. lanski številki v uvodniku: »Kdo Čech — p r o p a g u j češko u skladb u«.
Isto velja za nas Slovence. Dajmo že skoraj prednost domači produkciji! Skladbe slovenskih skladateljev, pa bodisi slovenske ali latinske, naj zavzemajo na naših k o r i h prvo mesto!
POZIV SLOVENSKIM SKLADATELJEM
Ker nameravam v letošnjem »Cerkvenem Glasbeniku« objavljati statistiko naše slovenske orgelske, klavirske in, če bo mogoče, še simfonične in komorne literature, prosim gg. skladatelje, naj mi sporoče kakšne tovrstne skladbe imajo v rokopisu. Kar pa je izšlo v tisku, kdaj in kje je izšlo.
Urednik.
PROŠNJA
Kdor bi mogel kake cerkvene muzikalije pogrešati, naj jih — prosimo — podari župni cerkvi v Strugah pri Dobrepoljah. Zadnja velika povodenj je v ondotni cerkvi uničila tudi precejšen notni material.
NAŠE PRILOGE.
Današnjet glasbena priloga v obsegu osmih strani prinaša Anton Jobstovo kratko in lahko slovensko mašo »O Bog na svoj se rod ozri« za mešani zbor in orgle. Cena izvodu 3 Din, pri večjem nakupu 2.50 Din. — Vabimo naročnike na stalno, celoletno naročilo glasbenih prilog. V tem primeru jih vsak naročnik gotovo dobi in ceneje kot sicer. Za en izvod računamo letno brez poštnine po 9 Din.
Izhaja kot mesečnik v dvojnih številkah. Cena listu z glasbeno prilogo vred 40 Din, za dijake 25 Din, za inozemstvo protivrednost 60 Din letno. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo 12/1. Odgovorni urednik lista in glasbene priloge in izdajatelj Stanko Premrl v Ljubljani. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel Ceč.