matjaž barbo
Univerza v Ljubljani
RECEPCIJA LUCIJANA MARIJE 
ŠKERJANCA, KOT SE KAŽE 
V KONCERTNEM ŽIVLJENJU 
PO NJEGOVI SMRTI
Izvlecek: Clanek analizira raznoliko gra­divo, koncertne liste, napovedi koncertov, koncertne komentarje, programe, izrezke iz casopisov in revij s kritikami in ocena­mi izvedb Škerjancevih del v desetletjih po njegovi smrti. Gradivo dokazuje njihovo kontinuirano prisotnost in s tem potrjuje skladateljevo izstopajoco ustvarjalno poten­co, kompozicijsko spretnost in domišljenost ter muzikalno prepricljivost njegove glasbe.
Kljucne besede: Lucijan Marija Škerjanc, slovenska glasba, recepcijska zgodovina
Abstract: The article analyses material of many kinds including concert lists, concert announcements, concert commentaries, programmes and excerpts from newspa­pers and magazines containing reviews and evaluations of performances of Škerjanc’s works during the decades after his death. The material proves their continuous pres­ence, thereby confirming the composer’s outstanding creative power, compositional skill and imagination as well as the musical persuasiveness of his music.
Keywords: Lucijan Marija Škerjanc, Slo­venian music, history of musical reception

CC BY-SA 4.0, DOI: 10.3986/dmd20.1–2.12


Lucijan Marija Škerjanc velja brez dvoma upraviceno za enega najvecjih slovenskih glasbenikov sredine 20. stoletja. To potrjuje velika kolicina njegovih del, katerih kako­vost so poudarjali njegovi sodobniki v kritiških ocenah in muzikoloških zapisih, po­sebno mesto pa zavzema danes tudi že v historiografskih pregledih, ki ocenjujejo in vrednotijo obdobje, v katerem je deloval.1	Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Raziskave glasbene preteklosti na Slovenskem« (p6-0004) in raziskovalnega projekta »Glasba mladih po 1945 in Glasbena mladina Slovenije« (j6-3135), ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejav­nost Republike Slovenije
1	Rijavec, Slovenska glasbena dela; Klemencic, Slovenski glasbeni ekspresionizem; Cvetko, Slovenska glasba v evropskem prostoru; O’Loughlin, Novejša glasba v Sloveniji; Koter, Slovenska glasba, 1918–1991; O’Loughlin, »Slovenian Music«; Pompe, Zgodovina glasbe na Slovenskem; Pompe, Skice za zgodovino slovenske glasbe.
 Škerjanc je zlasti v zgodnejših ustvarjalnih letih veljal tudi za enega najbolj obcudovanih reproduktivnih glasbenikov. Sprva se je uveljavljal kot obetajoc pianist – še posebej tudi kot spremljevalec pevcev –, pozneje pa kot eden najbolj cenjenih dirigentov z dobro izobrazbo, širokim razgledom nad glas­benimi deli in posebno karizmaticno avtoriteto. Njegov pomen in vpliv je zlasti zrasel po vojni, ko so njegova dela redno prejemala najvišje nagrade in zvenela na koncertih najbolj vidnih glasbenikov, sam skladatelj pa je postal tudi eden osrednjih piscev zao­kroženih glasbenozgodovinopisnih del, skladateljskih monografij, razlicnih glasbenih razprav in publicisticnih zapisov, hkrati pa se je uveljavljal tudi v širšem kulturnopoli­ticnem življenju kot prvi rektor glasbene akademije, pa upravnik Slovenske filharmo­nije, clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti idr.
Po smrti je zacelo Škerjancevo ime v širši kulturni zavesti postopoma nekoliko bledeti. Poleg tega se je zmanjševala frekvenca nekdaj neprekinjenega izdajanja nje­govih skladb ter rednega izvajanja njegovih del. Razumljivo se zdi, da se je pocasi umikalo vse tisto, kar je poseben status skladatelja in njegovega dela gradilo iz nje­gove neposredne osebne karizme, osebnih zvez ali pa nekdaj zaznavne kulturnopoli­ticne moci in vpliva. Tako je postopoma upadalo zanimanje za njegovo delo, zmanj­ševalo se je število izvedb, natisov in posnetkov. Pa vendar skladateljeva prisotnost tako na koncertnih odrih kot v strokovnih zapisih, s tem pa nedvomno deloma tudi v splošni zavesti, nikoli ni zares zamrla. Tudi ko so se torej v najširšem smislu pojmo­vani zunanji kulturnopoliticni razlogi zmanjšali in postali nerelevantni, je Škerjan­cevo delo vendarle vztrajno ostajalo prisotno na koncertnih odrih tako profesional­nih glasbenikov kot šolskih produkcij, pa v radijskih oddajah in ne nazadnje tudi v strokovni muzikološki refleksiji. V primerjavi z ostalimi slovenskimi glasbeniki lahko tako zaznamo celo nedvomno precej veliko in redno zanimanje za Škerjancevo delo, ki se je navkljub opaznemu upadu v primerjavi z najbolj cvetocimi leti skladateljeve­ga življenja, vendarle konstantno ohranjalo in ostajalo prisotno v slovenski glasbeni zavesti. Prav to morda še bolj kot omenjena izstopajoca Škerjanceva osebnost za casa njegovega življenja prica o nesporni umetniški potenci njegovega opusa, s tem pa potrjuje tudi njegovo dejansko estetsko kvaliteto in kulturni pomen. Seveda je kot pri mnogih drugih velikih imenih preteklosti tudi pri Škerjancu zaznati pri tem doloce­no nihanje, pri cemer je mogoce pricakovati tudi, da se bo ponavljalo spreminjajoce se zanimanje za posamezne segmente njegove ustvarjalnosti z zamiranjem interesa ter njihovega (ponovnega) odkrivanja. A vendar pregled sedaj že nekajdesetletne prisotnosti Škerjancevega dela na slovenskih glasbenih odrih, cemur se v nadaljeva­nju posveca clanek, potrjuje posebno vrednost njegovih del in nakazuje, da se skla­datelj vendarle neizbrisno zapisuje v slovenski glasbeni spomin.
FUNDACIJA LUCIJANA MARIJE ŠKERJANCA
Pri pregledovanju oživljanja Škerjanceve zlasti skladateljske dedišcine v obdobju po njegovi smrti leta 1973 se kaže, kako pomembne so bile zunanje spodbude pri oživlja­nju spomina na skladatelja.22	Za analizo in interpretacijo dogodkov in aktivnosti, povezanih s skladateljem Škerjancem, je bilo kljucnega pomena skrbno hranjeno arhivsko gradivo Fundacije Lucijana Marije Škerjanca, Gerbiceva ul. 11, Ljubljana.
 Podobno kot pri številnih drugih skladateljih so njegovo posthumno recepcijo posebno pomembno zaznamovale obletnice, ki so z obujanjem spomina sprožale premislek o možnostih oživitve odrinjenih ali pozabljenih del. Na drugi strani pa se je – znova podobno kot v nekaterih drugih primerih – izkazala za izjemno pomembno ideja oblikovanja posebnih institucionalnih okvirov, ki bi bili na­menjeni spodbujanju rednega in nezmanjšanega oživljanja spomina na skladatelja.
V Škerjancevem primeru tovrstno kljucno in neposredno institucionalno spod­budo predstavlja premišljena ustanovitev Fundacije Lucijana Marije Škerjanca. Za­misel za njeno ustanovitev lahko povezujemo s številnimi podobnimi ustanovami, ki jih poznamo v glasbi vse od poznega 18. stoletja, ko so zaceli po vsem svetu ustanav­ljati društva in združenja za oživitev in popularizacijo del skladateljev. V tej zgodnji vrsti izstopajo najprej Bachova in Händlova društva, pozneje seveda razlicna društva Ludwiga van Beethovna, Huga Wolfa ali Richarda Wagnerja, ki se med seboj pove­zujejo v zveze tudi na širši ravni. Fundacija Lucijana Marije Škerjanca je sorodna tem prizadevanjem, ki so tudi v slovenskem okviru zapustila nekaj sledi. Med temi lahko omenimo oživljanje del preteklosti že v okviru Filharmonicne družbe in razlicnih pevskih združenj, pa znotraj Cecilijanskega društva in Glasbene matice. Pozneje so ta prizadevanja dobila tudi izrazitejši institucionaliziran okvir, pri cemer izstopajo izdaje zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae Muzikološkega inštituta. Med tovrstnimi prizadevanji velja omeniti tudi slovenski veji društev Wolfa in Wagnerja ter nekaj vec bolj ali manj uspešnih poskusov ohranjanja spomina na slovenske skla­datelje prek ustanovitve muzejskih zbirk, spominskih sob, spominskih obeležij ipd. 


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Lucijan Marija Škerjanc velja brez dvoma upraviceno za enega najvecjih slovenskih glasbenikov sredine 20. stoletja. To potrjuje velika kolicina njegovih del, katerih kako­vost so poudarjali njegovi sodobniki v kritiških ocenah in muzikoloških zapisih, po­sebno mesto pa zavzema danes tudi že v historiografskih pregledih, ki ocenjujejo in vrednotijo obdobje, v katerem je deloval.1	Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Raziskave glasbene preteklosti na Slovenskem« (p6-0004) in raziskovalnega projekta »Glasba mladih po 1945 in Glasbena mladina Slovenije« (j6-3135), ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejav­nost Republike Slovenije
1	Rijavec, Slovenska glasbena dela; Klemencic, Slovenski glasbeni ekspresionizem; Cvetko, Slovenska glasba v evropskem prostoru; O’Loughlin, Novejša glasba v Sloveniji; Koter, Slovenska glasba, 1918–1991; O’Loughlin, »Slovenian Music«; Pompe, Zgodovina glasbe na Slovenskem; Pompe, Skice za zgodovino slovenske glasbe.
 Škerjanc je zlasti v zgodnejših ustvarjalnih letih veljal tudi za enega najbolj obcudovanih reproduktivnih glasbenikov. Sprva se je uveljavljal kot obetajoc pianist – še posebej tudi kot spremljevalec pevcev –, pozneje pa kot eden najbolj cenjenih dirigentov z dobro izobrazbo, širokim razgledom nad glas­benimi deli in posebno karizmaticno avtoriteto. Njegov pomen in vpliv je zlasti zrasel po vojni, ko so njegova dela redno prejemala najvišje nagrade in zvenela na koncertih najbolj vidnih glasbenikov, sam skladatelj pa je postal tudi eden osrednjih piscev zao­kroženih glasbenozgodovinopisnih del, skladateljskih monografij, razlicnih glasbenih razprav in publicisticnih zapisov, hkrati pa se je uveljavljal tudi v širšem kulturnopoli­ticnem življenju kot prvi rektor glasbene akademije, pa upravnik Slovenske filharmo­nije, clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti idr.
Po smrti je zacelo Škerjancevo ime v širši kulturni zavesti postopoma nekoliko bledeti. Poleg tega se je zmanjševala frekvenca nekdaj neprekinjenega izdajanja nje­govih skladb ter rednega izvajanja njegovih del. Razumljivo se zdi, da se je pocasi umikalo vse tisto, kar je poseben status skladatelja in njegovega dela gradilo iz nje­gove neposredne osebne karizme, osebnih zvez ali pa nekdaj zaznavne kulturnopoli­ticne moci in vpliva. Tako je postopoma upadalo zanimanje za njegovo delo, zmanj­ševalo se je število izvedb, natisov in posnetkov. Pa vendar skladateljeva prisotnost tako na koncertnih odrih kot v strokovnih zapisih, s tem pa nedvomno deloma tudi v splošni zavesti, nikoli ni zares zamrla. Tudi ko so se torej v najširšem smislu pojmo­vani zunanji kulturnopoliticni razlogi zmanjšali in postali nerelevantni, je Škerjan­cevo delo vendarle vztrajno ostajalo prisotno na koncertnih odrih tako profesional­nih glasbenikov kot šolskih produkcij, pa v radijskih oddajah in ne nazadnje tudi v strokovni muzikološki refleksiji. V primerjavi z ostalimi slovenskimi glasbeniki lahko tako zaznamo celo nedvomno precej veliko in redno zanimanje za Škerjancevo delo, ki se je navkljub opaznemu upadu v primerjavi z najbolj cvetocimi leti skladateljeve­ga življenja, vendarle konstantno ohranjalo in ostajalo prisotno v slovenski glasbeni zavesti. Prav to morda še bolj kot omenjena izstopajoca Škerjanceva osebnost za casa njegovega življenja prica o nesporni umetniški potenci njegovega opusa, s tem pa potrjuje tudi njegovo dejansko estetsko kvaliteto in kulturni pomen. Seveda je kot pri mnogih drugih velikih imenih preteklosti tudi pri Škerjancu zaznati pri tem doloce­no nihanje, pri cemer je mogoce pricakovati tudi, da se bo ponavljalo spreminjajoce se zanimanje za posamezne segmente njegove ustvarjalnosti z zamiranjem interesa ter njihovega (ponovnega) odkrivanja. A vendar pregled sedaj že nekajdesetletne prisotnosti Škerjancevega dela na slovenskih glasbenih odrih, cemur se v nadaljeva­nju posveca clanek, potrjuje posebno vrednost njegovih del in nakazuje, da se skla­datelj vendarle neizbrisno zapisuje v slovenski glasbeni spomin.
FUNDACIJA LUCIJANA MARIJE ŠKERJANCA
Pri pregledovanju oživljanja Škerjanceve zlasti skladateljske dedišcine v obdobju po njegovi smrti leta 1973 se kaže, kako pomembne so bile zunanje spodbude pri oživlja­nju spomina na skladatelja.22	Za analizo in interpretacijo dogodkov in aktivnosti, povezanih s skladateljem Škerjancem, je bilo kljucnega pomena skrbno hranjeno arhivsko gradivo Fundacije Lucijana Marije Škerjanca, Gerbiceva ul. 11, Ljubljana.
 Podobno kot pri številnih drugih skladateljih so njegovo posthumno recepcijo posebno pomembno zaznamovale obletnice, ki so z obujanjem spomina sprožale premislek o možnostih oživitve odrinjenih ali pozabljenih del. Na drugi strani pa se je – znova podobno kot v nekaterih drugih primerih – izkazala za izjemno pomembno ideja oblikovanja posebnih institucionalnih okvirov, ki bi bili na­menjeni spodbujanju rednega in nezmanjšanega oživljanja spomina na skladatelja.
V Škerjancevem primeru tovrstno kljucno in neposredno institucionalno spod­budo predstavlja premišljena ustanovitev Fundacije Lucijana Marije Škerjanca. Za­misel za njeno ustanovitev lahko povezujemo s številnimi podobnimi ustanovami, ki jih poznamo v glasbi vse od poznega 18. stoletja, ko so zaceli po vsem svetu ustanav­ljati društva in združenja za oživitev in popularizacijo del skladateljev. V tej zgodnji vrsti izstopajo najprej Bachova in Händlova društva, pozneje seveda razlicna društva Ludwiga van Beethovna, Huga Wolfa ali Richarda Wagnerja, ki se med seboj pove­zujejo v zveze tudi na širši ravni. Fundacija Lucijana Marije Škerjanca je sorodna tem prizadevanjem, ki so tudi v slovenskem okviru zapustila nekaj sledi. Med temi lahko omenimo oživljanje del preteklosti že v okviru Filharmonicne družbe in razlicnih pevskih združenj, pa znotraj Cecilijanskega društva in Glasbene matice. Pozneje so ta prizadevanja dobila tudi izrazitejši institucionaliziran okvir, pri cemer izstopajo izdaje zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae Muzikološkega inštituta. Med tovrstnimi prizadevanji velja omeniti tudi slovenski veji društev Wolfa in Wagnerja ter nekaj vec bolj ali manj uspešnih poskusov ohranjanja spomina na slovenske skla­datelje prek ustanovitve muzejskih zbirk, spominskih sob, spominskih obeležij ipd. 


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Zaradi tovrstnih prizadevanj se tako posebej uspešno ohranja denimo spomin na Slavka Osterca, Marija Kogoja, skladatelje Ipavce, Giuseppeja Tartinija, Frana Gerbi­ca idr. Vendarle lahko recemo, da je zaradi edinstvenosti svojega poslanstva, hkrati pa širokega in vztrajnega prizadevanja mesto Fundacije Lucijana Marije Škerjanca še posebej izpostavljeno in pomembno.
Fundacijo so ustanovili malo pred stoletnico skladateljevega rojstva. Uradni da­tum ustanovitve je na skladateljev rojstni datum, 17. decembra, leta 1999.33	Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 Kot lahko razberemo iz pricevanj glavnih pobudnikov fundacije, so do ideje prišli »že nekaj let pred bližajoco se umetnikovo 100-letnico rojstva«, pri cemer so razumeli, »da je naša nacionalna dolžnost in nuja proslaviti ta izjemen glasbeni dogodek v obsegu, ki pripada umetniški velicini ene najvecjih in najpomembnejših osebnosti minulega stoletja«.44	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca.
 Glavni pobudniki za njeno ustanovitev so bili Škerjancevi sorodniki in nekateri vidnejši slovenski glasbeniki. Osrednjo osebnost je predstavljala skladate­ljeva necakinja, operna pevka Tatjana Kralj, ki je idejo oblikovala skupaj s hcerko, prav tako priznano pevko Ireno Baar. Slednja je bila posebej nepogrešljiva v prvih letih delovanja fundacije. K ideji sta pritegnili vrsto slovenskih glasbenikov, ki so tudi dotlej cenili skladateljeva dela ter jih izvajali. 
Tatjana Kralj je razloge za ustanovitev fundacije pozneje povzela z besedami: »Da se ocuva realizacijo, smo zadnje trenutke prejšnjega tisocletja hitro še usta­novili ustanovo za ohranjanje umetniške dedišcine po vzoru glasbenika Arnica. S tem dejanjem smo lažje komunicirali z institucijami in sama izvedba Komor­nih vecerov je postala sigurnejša.«55	Spominski zapis o ustanovitvi Fundacije Lucijana Marije Škerjanca, rokopis, hranjen v 		arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 Potrebo po ustanovitvi fundacije je podžigal tudi obcutek odrinjenosti in spregledanosti Škerjancevih del, zaradi cesar Tatja­na Kralj govori celo o »Škerjancevem molku«.66	Ibid.
 Podobno obcutje lahko zaznamo tudi iz pricevanja Irene Baar, ki pravi, da so ob pripravah na pocastitev obletnice rojstva »naleteli na vrsto preprek, ki so nam bile popolnoma nerazumljive in spoz­nali, da moramo ustanoviti pravni subjekt, ki bo zašcitil njegov [Škerjancev] ume­tniški opus, predvsem pa ga s svojim delovanjem v celoti predstavil naši in tuji 
javnosti«.77	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca, 137.

Glavni cilji fundacije so bili že ob njeni ustanovitvi natis Škerjancevih neobja­vljenih del, snemanje in izdajanje plošc ter organiziranje koncertov in dobrodelnih prireditev, s ciljem, da »aktivno posežemo v dogajanje ter cimprej nadoknadimo za­mujeno«.88	Ibid.
 Razumljivo se je zato fundacija sprva izraziteje posvecala pripravam živih izvedb Škerjancevih del, v nadaljnjih letih pa se je usmerila tudi v izdajo natisov skla­dateljevih del, nosilcev zvoka ipd.
Že v prvem desetletju je delovanje fundacije prizadelo nekaj tragicnih dogod­kov. Med njimi je bila posebno boleca smrt tajnice fundacije in ene njegovih glavnih pobudnic Irene Baar (1958–2006). Kmalu za tem sta umrla tudi dva izmed najbolj izpostavljenih sodelavcev, pianist Primož Lorenz (1942–2007) in violoncelist Ciril Škerjanec (1936–2009). 
Kljub vsem težavam je fundacija prakticno brez prekinitev uresnicevala svoj program. Razlicne izdaje so sicer navadno izšle ob financni podpori Ministrstva za kulturo in Mestne obcine Ljubljana, pri cemer so v društvu skrbeli za to, da so se pravocasno in redno prijavljali na ustrezne razpise, cetudi ne vedno enako uspešno.
Med vidnejšimi dosežki, ki jih je nacrtovala že Irena Baar, velja izpostaviti uredi­tev skrbno nacrtovane antologije Škerjancevih samospevov na nosilcih zvoka, to pa so spremljale notne izdaje s pomembnejšimi podatki in prevodi besedil. Ob koncu leta 2004 sta v založništvu Fundacije tako izšli dve dvojni zgošcenki. Poleg objave posnetkov petdesetih skladateljevih samospevov z razlicnimi solisti je bil objavljen tudi klavirski koncert v avtorjevi interpretaciji in posnetki Škerjancevih klavirskih del. Med ostalimi izdajami skladb izstopa natis Škerjancevih Zbranih del za kvartet violoncel (2002). Leta 2003 sta izšli skupaj Sonata za violo solo ter Duettini za dve violi. Leta 2005 so v okviru Fundacije izdali Godalni kvartet št. 2, naslednjega leta, 2006, pa Tri skladbe za godalni orkester ter violoncelo in godalni orkester (Arietta, Capricio in Canzonetta). Posebej zanimiv je bil tudi natis Slovenske maše za dva godalna kvarteta, orgle in bariton solo leta 2008. Med vsemi natisi pa nedvomno izstopa monumen­talna izdaja Škerjancevega Sonetnega venca na Prešernovo besedilo za tenorski in ba­sovski solo, tri soliste iz zbora (tenor, bariton, bas), moški zbor in veliki orkester leta 2009. Sonetni venec je izšel pred tem tudi že na zgošcenki.
Ob izidu posameznih publikacij je fundacija praviloma pripravljala tudi po­sebne predstavitve s koncerti. Tako so na prireditvi 18. septembra 2001 predstavili zgošcenko s posnetki Škerjanceve Slavnostne uverture, Dramaticne uverture, Petih li­ricnih melodij za violoncelo in komorni orkester, Koncerta za harfo in orkester ter Prve simfonije. Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Uroša Lajovca je v okvi­ru promocije zgošcenke na koncertih 20. in 21. septembra 2001 izvedel Škerjancevo Slavnostno uverturo. 
Fundacija je ob stoletnici skladateljevega rojstva izdala dragoceno monografijo z bibliografijo Škerjancevih skladb ter znanstvenih in publicisticnih zapisov, krajšo biografijo, popisom nagrad in priznanj ter nekaterimi drugimi priložnostnimi za­pisi.99	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca.
 Monografijo odlikuje obsežno likovno gradivo s fotografijami, kopijami do­kumentov, reprodukcijami likovnih del itn. Financno podporo izdaji je prispevalo 


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Zaradi tovrstnih prizadevanj se tako posebej uspešno ohranja denimo spomin na Slavka Osterca, Marija Kogoja, skladatelje Ipavce, Giuseppeja Tartinija, Frana Gerbi­ca idr. Vendarle lahko recemo, da je zaradi edinstvenosti svojega poslanstva, hkrati pa širokega in vztrajnega prizadevanja mesto Fundacije Lucijana Marije Škerjanca še posebej izpostavljeno in pomembno.
Fundacijo so ustanovili malo pred stoletnico skladateljevega rojstva. Uradni da­tum ustanovitve je na skladateljev rojstni datum, 17. decembra, leta 1999.33	Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 Kot lahko razberemo iz pricevanj glavnih pobudnikov fundacije, so do ideje prišli »že nekaj let pred bližajoco se umetnikovo 100-letnico rojstva«, pri cemer so razumeli, »da je naša nacionalna dolžnost in nuja proslaviti ta izjemen glasbeni dogodek v obsegu, ki pripada umetniški velicini ene najvecjih in najpomembnejših osebnosti minulega stoletja«.44	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca.
 Glavni pobudniki za njeno ustanovitev so bili Škerjancevi sorodniki in nekateri vidnejši slovenski glasbeniki. Osrednjo osebnost je predstavljala skladate­ljeva necakinja, operna pevka Tatjana Kralj, ki je idejo oblikovala skupaj s hcerko, prav tako priznano pevko Ireno Baar. Slednja je bila posebej nepogrešljiva v prvih letih delovanja fundacije. K ideji sta pritegnili vrsto slovenskih glasbenikov, ki so tudi dotlej cenili skladateljeva dela ter jih izvajali. 
Tatjana Kralj je razloge za ustanovitev fundacije pozneje povzela z besedami: »Da se ocuva realizacijo, smo zadnje trenutke prejšnjega tisocletja hitro še usta­novili ustanovo za ohranjanje umetniške dedišcine po vzoru glasbenika Arnica. S tem dejanjem smo lažje komunicirali z institucijami in sama izvedba Komor­nih vecerov je postala sigurnejša.«55	Spominski zapis o ustanovitvi Fundacije Lucijana Marije Škerjanca, rokopis, hranjen v 		arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 Potrebo po ustanovitvi fundacije je podžigal tudi obcutek odrinjenosti in spregledanosti Škerjancevih del, zaradi cesar Tatja­na Kralj govori celo o »Škerjancevem molku«.66	Ibid.
 Podobno obcutje lahko zaznamo tudi iz pricevanja Irene Baar, ki pravi, da so ob pripravah na pocastitev obletnice rojstva »naleteli na vrsto preprek, ki so nam bile popolnoma nerazumljive in spoz­nali, da moramo ustanoviti pravni subjekt, ki bo zašcitil njegov [Škerjancev] ume­tniški opus, predvsem pa ga s svojim delovanjem v celoti predstavil naši in tuji 
javnosti«.77	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca, 137.

Glavni cilji fundacije so bili že ob njeni ustanovitvi natis Škerjancevih neobja­vljenih del, snemanje in izdajanje plošc ter organiziranje koncertov in dobrodelnih prireditev, s ciljem, da »aktivno posežemo v dogajanje ter cimprej nadoknadimo za­mujeno«.88	Ibid.
 Razumljivo se je zato fundacija sprva izraziteje posvecala pripravam živih izvedb Škerjancevih del, v nadaljnjih letih pa se je usmerila tudi v izdajo natisov skla­dateljevih del, nosilcev zvoka ipd.
Že v prvem desetletju je delovanje fundacije prizadelo nekaj tragicnih dogod­kov. Med njimi je bila posebno boleca smrt tajnice fundacije in ene njegovih glavnih pobudnic Irene Baar (1958–2006). Kmalu za tem sta umrla tudi dva izmed najbolj izpostavljenih sodelavcev, pianist Primož Lorenz (1942–2007) in violoncelist Ciril Škerjanec (1936–2009). 
Kljub vsem težavam je fundacija prakticno brez prekinitev uresnicevala svoj program. Razlicne izdaje so sicer navadno izšle ob financni podpori Ministrstva za kulturo in Mestne obcine Ljubljana, pri cemer so v društvu skrbeli za to, da so se pravocasno in redno prijavljali na ustrezne razpise, cetudi ne vedno enako uspešno.
Med vidnejšimi dosežki, ki jih je nacrtovala že Irena Baar, velja izpostaviti uredi­tev skrbno nacrtovane antologije Škerjancevih samospevov na nosilcih zvoka, to pa so spremljale notne izdaje s pomembnejšimi podatki in prevodi besedil. Ob koncu leta 2004 sta v založništvu Fundacije tako izšli dve dvojni zgošcenki. Poleg objave posnetkov petdesetih skladateljevih samospevov z razlicnimi solisti je bil objavljen tudi klavirski koncert v avtorjevi interpretaciji in posnetki Škerjancevih klavirskih del. Med ostalimi izdajami skladb izstopa natis Škerjancevih Zbranih del za kvartet violoncel (2002). Leta 2003 sta izšli skupaj Sonata za violo solo ter Duettini za dve violi. Leta 2005 so v okviru Fundacije izdali Godalni kvartet št. 2, naslednjega leta, 2006, pa Tri skladbe za godalni orkester ter violoncelo in godalni orkester (Arietta, Capricio in Canzonetta). Posebej zanimiv je bil tudi natis Slovenske maše za dva godalna kvarteta, orgle in bariton solo leta 2008. Med vsemi natisi pa nedvomno izstopa monumen­talna izdaja Škerjancevega Sonetnega venca na Prešernovo besedilo za tenorski in ba­sovski solo, tri soliste iz zbora (tenor, bariton, bas), moški zbor in veliki orkester leta 2009. Sonetni venec je izšel pred tem tudi že na zgošcenki.
Ob izidu posameznih publikacij je fundacija praviloma pripravljala tudi po­sebne predstavitve s koncerti. Tako so na prireditvi 18. septembra 2001 predstavili zgošcenko s posnetki Škerjanceve Slavnostne uverture, Dramaticne uverture, Petih li­ricnih melodij za violoncelo in komorni orkester, Koncerta za harfo in orkester ter Prve simfonije. Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Uroša Lajovca je v okvi­ru promocije zgošcenke na koncertih 20. in 21. septembra 2001 izvedel Škerjancevo Slavnostno uverturo. 
Fundacija je ob stoletnici skladateljevega rojstva izdala dragoceno monografijo z bibliografijo Škerjancevih skladb ter znanstvenih in publicisticnih zapisov, krajšo biografijo, popisom nagrad in priznanj ter nekaterimi drugimi priložnostnimi za­pisi.99	Kralj, Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca.
 Monografijo odlikuje obsežno likovno gradivo s fotografijami, kopijami do­kumentov, reprodukcijami likovnih del itn. Financno podporo izdaji je prispevalo 


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Ministrstvo za šolstvo,1010	Kot je videti iz ohranjenega gradiva, je Ministrstvo za šolstvo prispevalo 150.000 sit. 		Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 medtem ko je Ministrstvo za kulturo svoje sodelovanje zavr­nilo. Velik del financnega bremena so morali prevzeti clani društva; tako je med dru­gimi skladateljev sin Noel Škerjanc financno pokril stroške fotografij. Predstavitev monografije so pripravili na klavirskem recitalu v Cankarjevem domu.1111	Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.

Ob stoletnici skladateljevega rojstva je fundacija spodbudila pripravo posebne spominske znamke. V istem casu je izšla tudi jubilejna znamka v spomin obletnice Blaža Arnica. Ob tej priložnosti so v Mariboru 21. septembra 2001 pripravili slav­nostno akademijo z deli obeh skladateljev, na kateri je med drugim zazvenela Canzo­netta za violoncelo in godalni orkester s harfo.
PRAZNOVANJE STOLETNICE ROJSTVA
Praznovanja obletnic skladateljevega rojstva in smrti so redno predstavljale posebno spodbudo za obujanje, predstavljanje in izdajanje Škerjancevih del. Ob praznovanju 80. obletnice Škerjancevega rojstva leta 1980 so tako na ljubljanskem radiu v redakciji Vide Šegula pripravili posebno spominsko oddajo, v kateri so nastopili trije Škerjance­vi študenti, Uroš Krek, Dane Škerl in Zvonimir Ciglic.
Enega pravih vrhuncev obeleževanja Škerjancevega spomina z oživitvijo, pre­zentacijo in ohranjanjem njegovega dela pa je predstavljalo praznovanje 100. obletni­ce skladateljevega rojstva. Ob tej priložnosti se je v veliki vecini na pobudo Fundacije Lucijana Marije Škerjanca ali pa vsaj ob njeni koordinaciji zvrstila cela vrsta dogod­kov, predvsem koncertov nekaterih najvidnejših izvajalcev tudi na najbolj prestižnih koncertnih prizorišcih. 
Najbolj celovito je omenjeno stoletnico zaznamovala Koncertna poslovalnica v Mariboru, ki je proglasila Škerjancevo leto ter skladatelju posvetila dva samostoj­na koncertna vecera. Tako je simfonicni orkester Mariborske filharmonije pod vod­stvom dirigenta Uroša Lajovca v okviru svojega abonmaja kot prvi koncert v novem letu 11. februarja 2000 pripravil koncert, na katerem so izvedli Škerjancevo Slavnostno uverturo. Poleg tega so predstavili tudi ciklus samospevov Iskal sem svojih mladih dnij Antona Lajovca v Škerjancevi instrumentaciji. Škerjancev tudi sicer veckrat izpostav­ljen obcutek za orkestrske barve je tokrat znova poudaril kritik Tone Žuraj, ki je zapi­sal, da so samospevi »prav zablesteli [...] v Škerjancevi orkestraciji«.1212	Tone Žuraj, »Spontan sprejem glasbe domacih avtorjev«, Vecer, 16. februar 2000, 19.

Posebno velicasten dogodek praznovanja Škerjancevega leta v Mariboru je pomenila izvedba kantate Sonetni venec v okviru abonmaja Simfonicnega orkestra Mariborske filharmonije pod vodstvom dirigenta Staneta Jurgca, 10. oktobra 2000. 
Na koncertu so nastopili še tenorist Janez Lotric, baritonist Jaki Jurgec, basist Neven Belamaric, zbor mariborske Opere in Akademski pevski zbor kud Študent. Koncert je hkrati s Škerjancem obeleževal tudi dvestoletnico Prešernovega rojstva. Izvedba je doživela v celoti pozitiven kritiški sprejem, ceprav je bilo mestoma zaznati tudi bolj zadržane ocene. V sklepu svoje kritike jo je mariborski glasbenik in kritik Janko Šetinc povzemajoce ocenil z besedami: »Za izvedbo v celoti, ce bi jo morali oznaciti v enem stavku, lahko recemo, da ni bila medla, navdušujoca pa tudi ne.«1313	Janko Šetinc, »Otvoritveni koncert cikla Mariborske filharmonije: kantata Sonetni venec 	za soliste, zbor in orkester«, Vecer, 17. Oktober 2000, 22.
 Šetinc je sicer velik del svoje kritike posvetil premisleku o povezavi med besedo in glasbo, pri cemer se je spraševal o možnostih prepricljive uglasbitve forme, kakršno predstavlja sonetni venec. In ceprav je tudi on poudaril, da je bil Škerjanc »suveren tonski obli­kovalec in briljanten instrumentator«, je vendarle opozoril, da je bila sama struktu­ra pesnitve za skladatelja morda prehud zalogaj: »Taka dolgost skladbe bi zahtevala vec kontrastnih stanj [stavkov?], širokopotezno dramaturško gradnjo in organicnost. Tega lirsko nastrojen in k impresionisticnemu koloritu nagnjen skladatelj po vsej verjetnosti ne zmore.«1414	Ibid.
 Res je Škerjancev monumentalni spoprijem z vélikim Pre­šernovim delom vse od zacetka izzival podobna vprašanja in ocene, pri cemer so kri­tiki tako prvi kot drugi verziji sicer precej razlicnih uglasbitev Sonetnega venca vedno ob hvalospevih in poklonih Škerjancevemu delu pogosto namenili tudi podobne skepticne misli. Kot smo že omenili, je ob tej priložnosti Fundacija Lucijana Marije Škerjanca izdala tudi natis partiture Sonetnega venca, kar je prav tako že samo na sebi pomenilo izjemen dosežek. Narodni dom Maribor je v sklopu praznovanja Škerjan­cevega leta 17. oktobra 2000 pripravil tudi komorni koncert za glasbeno mladino, na sporedu pa so bila seveda skladateljeva dela.
Med najvidnejšimi dosežki ob stoletnici skladateljevega rojstva izstopa prav tako že omenjena monografija Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca, ki jo je uredila Ta­tjana Kralj. S tem je bilo prav ob stoletnici prvic zares nadrobneje predstavljeno skla­dateljevo delo, ob njem pa tudi nekateri pomembnejši dokumenti, povezani z njego­vim življenjem. Monografija je tako postala poslej nespregledljivo izhodišce za vsako tehtnejšo obravnavo Škerjancevega dela in ne nazadnje tudi presojo njegove estetske veljave. Knjiga je pomenila dragoceno dopolnilo v spoznavanju Škerjancevega opu­sa, za katerega je tedaj v splošni zavesti pogosto veljala ocena, ki jo je ob predstavitvi knjige zapisal Marijan Zlobec, ceš da je bilo skladateljevo delo deležno »številnih muzikoloških krivic in strokovnih nedozorelosti [...] v tem, da je še ogromno del neizvajanih in neposnetih«.1515	Marijan Zlobec, »Podrobna predstavitev opusa: Škerjancevo stoletje«, Delo, 28. november 
2000, 8.


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Ministrstvo za šolstvo,1010	Kot je videti iz ohranjenega gradiva, je Ministrstvo za šolstvo prispevalo 150.000 sit. 		Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
 medtem ko je Ministrstvo za kulturo svoje sodelovanje zavr­nilo. Velik del financnega bremena so morali prevzeti clani društva; tako je med dru­gimi skladateljev sin Noel Škerjanc financno pokril stroške fotografij. Predstavitev monografije so pripravili na klavirskem recitalu v Cankarjevem domu.1111	Prim. arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.

Ob stoletnici skladateljevega rojstva je fundacija spodbudila pripravo posebne spominske znamke. V istem casu je izšla tudi jubilejna znamka v spomin obletnice Blaža Arnica. Ob tej priložnosti so v Mariboru 21. septembra 2001 pripravili slav­nostno akademijo z deli obeh skladateljev, na kateri je med drugim zazvenela Canzo­netta za violoncelo in godalni orkester s harfo.
PRAZNOVANJE STOLETNICE ROJSTVA
Praznovanja obletnic skladateljevega rojstva in smrti so redno predstavljale posebno spodbudo za obujanje, predstavljanje in izdajanje Škerjancevih del. Ob praznovanju 80. obletnice Škerjancevega rojstva leta 1980 so tako na ljubljanskem radiu v redakciji Vide Šegula pripravili posebno spominsko oddajo, v kateri so nastopili trije Škerjance­vi študenti, Uroš Krek, Dane Škerl in Zvonimir Ciglic.
Enega pravih vrhuncev obeleževanja Škerjancevega spomina z oživitvijo, pre­zentacijo in ohranjanjem njegovega dela pa je predstavljalo praznovanje 100. obletni­ce skladateljevega rojstva. Ob tej priložnosti se je v veliki vecini na pobudo Fundacije Lucijana Marije Škerjanca ali pa vsaj ob njeni koordinaciji zvrstila cela vrsta dogod­kov, predvsem koncertov nekaterih najvidnejših izvajalcev tudi na najbolj prestižnih koncertnih prizorišcih. 
Najbolj celovito je omenjeno stoletnico zaznamovala Koncertna poslovalnica v Mariboru, ki je proglasila Škerjancevo leto ter skladatelju posvetila dva samostoj­na koncertna vecera. Tako je simfonicni orkester Mariborske filharmonije pod vod­stvom dirigenta Uroša Lajovca v okviru svojega abonmaja kot prvi koncert v novem letu 11. februarja 2000 pripravil koncert, na katerem so izvedli Škerjancevo Slavnostno uverturo. Poleg tega so predstavili tudi ciklus samospevov Iskal sem svojih mladih dnij Antona Lajovca v Škerjancevi instrumentaciji. Škerjancev tudi sicer veckrat izpostav­ljen obcutek za orkestrske barve je tokrat znova poudaril kritik Tone Žuraj, ki je zapi­sal, da so samospevi »prav zablesteli [...] v Škerjancevi orkestraciji«.1212	Tone Žuraj, »Spontan sprejem glasbe domacih avtorjev«, Vecer, 16. februar 2000, 19.

Posebno velicasten dogodek praznovanja Škerjancevega leta v Mariboru je pomenila izvedba kantate Sonetni venec v okviru abonmaja Simfonicnega orkestra Mariborske filharmonije pod vodstvom dirigenta Staneta Jurgca, 10. oktobra 2000. 
Na koncertu so nastopili še tenorist Janez Lotric, baritonist Jaki Jurgec, basist Neven Belamaric, zbor mariborske Opere in Akademski pevski zbor kud Študent. Koncert je hkrati s Škerjancem obeleževal tudi dvestoletnico Prešernovega rojstva. Izvedba je doživela v celoti pozitiven kritiški sprejem, ceprav je bilo mestoma zaznati tudi bolj zadržane ocene. V sklepu svoje kritike jo je mariborski glasbenik in kritik Janko Šetinc povzemajoce ocenil z besedami: »Za izvedbo v celoti, ce bi jo morali oznaciti v enem stavku, lahko recemo, da ni bila medla, navdušujoca pa tudi ne.«1313	Janko Šetinc, »Otvoritveni koncert cikla Mariborske filharmonije: kantata Sonetni venec 	za soliste, zbor in orkester«, Vecer, 17. Oktober 2000, 22.
 Šetinc je sicer velik del svoje kritike posvetil premisleku o povezavi med besedo in glasbo, pri cemer se je spraševal o možnostih prepricljive uglasbitve forme, kakršno predstavlja sonetni venec. In ceprav je tudi on poudaril, da je bil Škerjanc »suveren tonski obli­kovalec in briljanten instrumentator«, je vendarle opozoril, da je bila sama struktu­ra pesnitve za skladatelja morda prehud zalogaj: »Taka dolgost skladbe bi zahtevala vec kontrastnih stanj [stavkov?], širokopotezno dramaturško gradnjo in organicnost. Tega lirsko nastrojen in k impresionisticnemu koloritu nagnjen skladatelj po vsej verjetnosti ne zmore.«1414	Ibid.
 Res je Škerjancev monumentalni spoprijem z vélikim Pre­šernovim delom vse od zacetka izzival podobna vprašanja in ocene, pri cemer so kri­tiki tako prvi kot drugi verziji sicer precej razlicnih uglasbitev Sonetnega venca vedno ob hvalospevih in poklonih Škerjancevemu delu pogosto namenili tudi podobne skepticne misli. Kot smo že omenili, je ob tej priložnosti Fundacija Lucijana Marije Škerjanca izdala tudi natis partiture Sonetnega venca, kar je prav tako že samo na sebi pomenilo izjemen dosežek. Narodni dom Maribor je v sklopu praznovanja Škerjan­cevega leta 17. oktobra 2000 pripravil tudi komorni koncert za glasbeno mladino, na sporedu pa so bila seveda skladateljeva dela.
Med najvidnejšimi dosežki ob stoletnici skladateljevega rojstva izstopa prav tako že omenjena monografija Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca, ki jo je uredila Ta­tjana Kralj. S tem je bilo prav ob stoletnici prvic zares nadrobneje predstavljeno skla­dateljevo delo, ob njem pa tudi nekateri pomembnejši dokumenti, povezani z njego­vim življenjem. Monografija je tako postala poslej nespregledljivo izhodišce za vsako tehtnejšo obravnavo Škerjancevega dela in ne nazadnje tudi presojo njegove estetske veljave. Knjiga je pomenila dragoceno dopolnilo v spoznavanju Škerjancevega opu­sa, za katerega je tedaj v splošni zavesti pogosto veljala ocena, ki jo je ob predstavitvi knjige zapisal Marijan Zlobec, ceš da je bilo skladateljevo delo deležno »številnih muzikoloških krivic in strokovnih nedozorelosti [...] v tem, da je še ogromno del neizvajanih in neposnetih«.1515	Marijan Zlobec, »Podrobna predstavitev opusa: Škerjancevo stoletje«, Delo, 28. november 
2000, 8.


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Med muzikološkimi in teoretskimi prispevki k odkrivanju in spoznavanju Šker­jancevega opusa izstopa predavanje, ki ga je že takoj po novem letu, 8. januarja 2000, v okviru tradicionalnih ponedeljkovih vecerov Društva slovenskih izobražencev v Tr­stu pripravil Paolo Petronio. Petronio je podrobno spregovoril ne le o Škerjancevem opusu, temvec je kriticno ocenil tudi kulturnopoliticne razmere casa, v katerem je skladatelj živel, in razmere v obdobju po njegovi smrti. Vecer je bil dobro obiskan in so se ga med drugim udeležili tudi ravnatelj tržaške Glasbene matice, Bogdan Kralj, poleg njega pa še dolgoletni ravnatelj iste ustanove Gojmir Demšar in Aleksander Vodopivec – oba nekdaj tudi Škerjanceva ucenca.
Študenti Akademije za glasbo iz razreda Irene Baar so 3. februarja 2000 pripra­vili recital z izborom najboljših Škerjancevih zgodnjih samospevov. Na koncertu v Cekinovem gradu so nastopili nekateri pozneje izstopajoci slovenski pevci in glasbe­niki, kot so Teja Saksida, Marta Mocnik, Matjaž Prah, Helena Fojkar Zupancic, Janko Volcanšek, Mateja Arnež, Andraž Hauptman in Andreja Kosmac. Nekateri od teh so se ponovno predstavili tudi dobra tri leta pozneje na slavnostni akademiji, ki so jo ob 30. obletnici skladateljeve smrti pripravili 13. septembra 2003 v Narodnem domu v Celju. Takrat so ob klavirski spremljavi Andraža Hauptmana z izborom Škerjancevih samospevov nastopili Teja Saksida, Marta Mocnik, Matjaž Prah, Janko Volcanšek in Mateja Arnež Volcanšek.
Kot vsako leto od leta 1995 naprej so na posebni prireditvi 4. februarja 2000 po­delili po skladatelju poimenovane Škerjanceve nagrade, diplome in priznanja Sre­dnje glasbene in baletne šole v Ljubljani. Na koncertu, ki je spremljal prireditev, so izvedli Škerjancev Concertino za klavir in godala ter dva soneta iz Sonetnega venca.
Škerjancevi obletnici se je v okviru svojega Oranžnega abonmaja poklonila tudi Slovenska filharmonija. Na dveh zaporednih koncertih 2. in 3. marca 2000 so izvedli skladateljevo Simfonijo št. 1 v A-duru, zasnovano kot sonatni stavek. O izvedbi, ki jo je vodil dirigent Uroš Lajovic, je naklonjeno oceno napisal v Delu kritik Pavel Mi­helcic.1616	Prim. Pavel Mihelcic, »Pred orkestrom kontrabas«, Delo, 4. marec 2000, 8.

Orkester Slovenske filharmonije je sodeloval tudi pri slavnostnem zakljucku 15. Slovenskih glasbenih dni. Potekali so med 11. in 14. aprilom in predstavljali ned­vomno še enega od vrhuncev proslavljanja stoletnice skladateljevega rojstva. Poleg spominu na Škerjanca so bili posveceni tudi 200. obletnici rojstva pesnika Franceta Prešerna. Spremljevalni mednarodni muzikološki simpozij je prinesel nekaj analiz razlicnih del iz Škerjancevega opusa, posebno dragocen pa je bil prispevek sklada­teljevega študenta Daneta Škerla, ki je predstavil svoje spomine na ucitelja. Poleg tega je bilo v okviru festivala izvedenih vec Škerjancevih del. Na uvodnem koncertu Simfonicnega orkestra rtv Slovenija so pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta iz­vedli Concertino za flavto in orkester s solistom Matejem Zupanom in tri pesmi za sopran in komorni orkester z naslovom De profundis s solistko Ireno Baar na besedila Alojza Gradnika. V delu se skladatelj preizkuša tudi z novejšimi slogi, med drugim z dodekafonijo. Na koncertu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je zazvenela Škerjanceva Druga suita za godala. Poseben izstopajoc dogodek v okvi­ru festivala pa je nedvomno bil omenjeni koncert Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Marka Letonje ob zakljucku Slovenskih glasbenih dni. Na koncertu so ob nekaj novih delih izvedli tudi cikel skladateljevih sedmih orkestrskih pesnitev z naslovom Gazele. Njihov nastanek so spodbudile Prešernove Gazele, zato je delo še posebej primerno oznacilo sklep praznovanja obletnic obeh velikih slovenskih ume­tnikov, ki jima je bil festival posvecen.
V organizaciji Fundacije Lucijana Marije Škerjanca je bil 6. maja 2000 v Cekino­vem gradu v ljubljanskem Tivoliju koncert kvarteta violoncel v sestavi Ciril Škerja­nec, Igor Škerjanec, Ivan Šoštaric in Milan Hudnik. Koncert je bil v celoti posvecen zgolj Škerjancevim skladbam. Tako so izvedli Enajst etud (1961), Elegijo (1940), Etudo (1943) in Concertone (1954). Koncert sta z uvodno besedo pospremila Irena Baar in pesnik Tone Pavcek.
Le nekaj dni pozneje, 10. maja 2000, je pianistka Tatjana Ognjanovic pripravila samostojen recital Škerjancevih del v Cankarjevem domu. Na njem je izvedla izbor Škerjanceve klavirske glasbe, ki ga je leto dni pred tem predstavila tudi v tujini, na konferenci Mednarodnega združenja klavirskih pedagogov na Norveškem. Odigrala je med drugim Štiri klavirske skladbe, znacilno skladateljevo mladostno delo, in prvega od njegovih sedmih Nokturnov. Sledila je izvedba Maestoso lugubre, zadnjega stavka iz Tria za violino, violincelo in klavir (1935). Stavek, ki ga zaznamuje ekspresionisticna žalna koracnica, je pianistka predstavila skupaj z violinistom Volodjo Balžalorskim in celistom Damirjem Hamidulinom. V nadaljevanju so bile na sporedu še Sonata št. 2 (1956), Dvanajst preludijev (1954) in Improvizaciji št. 3 in 5.1717	Jure Dobovišek, »Škerjancu v spomin«, Delo, 17. maj 2000, 9.

V praznovanje stoletnice skladateljevega rojstva so se vkljucili tudi številni drugi glasbeniki in ustanove. Tako je denimo med 10. in 18. majem 2000 Glasbena šola Ra­dovljica pripravila tri koncerte komornih skladb Lucijana Marije Škerjanca na Bledu, Radovljici in v Škofji Loki. 
V Cekinovem gradu v Ljubljani je 3. junija Fundacija Lucijana Marije Škerjan­ca pripravila še en vecer Škerjanceve komorne glasbe. Nastopili so pianista Alenka Šcek - Lorenz in Zoltan Peter, Trio Lorenz, violoncelista Ciril Škerjanec in Andrej Petrac ter Pihalni kvintet Slowind. Predstavili so nekaj posebej znanih Škerjancevih del, tako 4. stavek Marcia funebre iz njegovega Klavirskega tria (1935), pa Intermezzo romantique (1934) in Liricno bagatelo (1941) za violino in klavir, Pet liricnih melodij (1935) za violoncelo in klavir, Sonato za violoncelo (1941) ter Škerjancev Pihalni kvin­tet (1934).

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Med muzikološkimi in teoretskimi prispevki k odkrivanju in spoznavanju Šker­jancevega opusa izstopa predavanje, ki ga je že takoj po novem letu, 8. januarja 2000, v okviru tradicionalnih ponedeljkovih vecerov Društva slovenskih izobražencev v Tr­stu pripravil Paolo Petronio. Petronio je podrobno spregovoril ne le o Škerjancevem opusu, temvec je kriticno ocenil tudi kulturnopoliticne razmere casa, v katerem je skladatelj živel, in razmere v obdobju po njegovi smrti. Vecer je bil dobro obiskan in so se ga med drugim udeležili tudi ravnatelj tržaške Glasbene matice, Bogdan Kralj, poleg njega pa še dolgoletni ravnatelj iste ustanove Gojmir Demšar in Aleksander Vodopivec – oba nekdaj tudi Škerjanceva ucenca.
Študenti Akademije za glasbo iz razreda Irene Baar so 3. februarja 2000 pripra­vili recital z izborom najboljših Škerjancevih zgodnjih samospevov. Na koncertu v Cekinovem gradu so nastopili nekateri pozneje izstopajoci slovenski pevci in glasbe­niki, kot so Teja Saksida, Marta Mocnik, Matjaž Prah, Helena Fojkar Zupancic, Janko Volcanšek, Mateja Arnež, Andraž Hauptman in Andreja Kosmac. Nekateri od teh so se ponovno predstavili tudi dobra tri leta pozneje na slavnostni akademiji, ki so jo ob 30. obletnici skladateljeve smrti pripravili 13. septembra 2003 v Narodnem domu v Celju. Takrat so ob klavirski spremljavi Andraža Hauptmana z izborom Škerjancevih samospevov nastopili Teja Saksida, Marta Mocnik, Matjaž Prah, Janko Volcanšek in Mateja Arnež Volcanšek.
Kot vsako leto od leta 1995 naprej so na posebni prireditvi 4. februarja 2000 po­delili po skladatelju poimenovane Škerjanceve nagrade, diplome in priznanja Sre­dnje glasbene in baletne šole v Ljubljani. Na koncertu, ki je spremljal prireditev, so izvedli Škerjancev Concertino za klavir in godala ter dva soneta iz Sonetnega venca.
Škerjancevi obletnici se je v okviru svojega Oranžnega abonmaja poklonila tudi Slovenska filharmonija. Na dveh zaporednih koncertih 2. in 3. marca 2000 so izvedli skladateljevo Simfonijo št. 1 v A-duru, zasnovano kot sonatni stavek. O izvedbi, ki jo je vodil dirigent Uroš Lajovic, je naklonjeno oceno napisal v Delu kritik Pavel Mi­helcic.1616	Prim. Pavel Mihelcic, »Pred orkestrom kontrabas«, Delo, 4. marec 2000, 8.

Orkester Slovenske filharmonije je sodeloval tudi pri slavnostnem zakljucku 15. Slovenskih glasbenih dni. Potekali so med 11. in 14. aprilom in predstavljali ned­vomno še enega od vrhuncev proslavljanja stoletnice skladateljevega rojstva. Poleg spominu na Škerjanca so bili posveceni tudi 200. obletnici rojstva pesnika Franceta Prešerna. Spremljevalni mednarodni muzikološki simpozij je prinesel nekaj analiz razlicnih del iz Škerjancevega opusa, posebno dragocen pa je bil prispevek sklada­teljevega študenta Daneta Škerla, ki je predstavil svoje spomine na ucitelja. Poleg tega je bilo v okviru festivala izvedenih vec Škerjancevih del. Na uvodnem koncertu Simfonicnega orkestra rtv Slovenija so pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta iz­vedli Concertino za flavto in orkester s solistom Matejem Zupanom in tri pesmi za sopran in komorni orkester z naslovom De profundis s solistko Ireno Baar na besedila Alojza Gradnika. V delu se skladatelj preizkuša tudi z novejšimi slogi, med drugim z dodekafonijo. Na koncertu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je zazvenela Škerjanceva Druga suita za godala. Poseben izstopajoc dogodek v okvi­ru festivala pa je nedvomno bil omenjeni koncert Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Marka Letonje ob zakljucku Slovenskih glasbenih dni. Na koncertu so ob nekaj novih delih izvedli tudi cikel skladateljevih sedmih orkestrskih pesnitev z naslovom Gazele. Njihov nastanek so spodbudile Prešernove Gazele, zato je delo še posebej primerno oznacilo sklep praznovanja obletnic obeh velikih slovenskih ume­tnikov, ki jima je bil festival posvecen.
V organizaciji Fundacije Lucijana Marije Škerjanca je bil 6. maja 2000 v Cekino­vem gradu v ljubljanskem Tivoliju koncert kvarteta violoncel v sestavi Ciril Škerja­nec, Igor Škerjanec, Ivan Šoštaric in Milan Hudnik. Koncert je bil v celoti posvecen zgolj Škerjancevim skladbam. Tako so izvedli Enajst etud (1961), Elegijo (1940), Etudo (1943) in Concertone (1954). Koncert sta z uvodno besedo pospremila Irena Baar in pesnik Tone Pavcek.
Le nekaj dni pozneje, 10. maja 2000, je pianistka Tatjana Ognjanovic pripravila samostojen recital Škerjancevih del v Cankarjevem domu. Na njem je izvedla izbor Škerjanceve klavirske glasbe, ki ga je leto dni pred tem predstavila tudi v tujini, na konferenci Mednarodnega združenja klavirskih pedagogov na Norveškem. Odigrala je med drugim Štiri klavirske skladbe, znacilno skladateljevo mladostno delo, in prvega od njegovih sedmih Nokturnov. Sledila je izvedba Maestoso lugubre, zadnjega stavka iz Tria za violino, violincelo in klavir (1935). Stavek, ki ga zaznamuje ekspresionisticna žalna koracnica, je pianistka predstavila skupaj z violinistom Volodjo Balžalorskim in celistom Damirjem Hamidulinom. V nadaljevanju so bile na sporedu še Sonata št. 2 (1956), Dvanajst preludijev (1954) in Improvizaciji št. 3 in 5.1717	Jure Dobovišek, »Škerjancu v spomin«, Delo, 17. maj 2000, 9.

V praznovanje stoletnice skladateljevega rojstva so se vkljucili tudi številni drugi glasbeniki in ustanove. Tako je denimo med 10. in 18. majem 2000 Glasbena šola Ra­dovljica pripravila tri koncerte komornih skladb Lucijana Marije Škerjanca na Bledu, Radovljici in v Škofji Loki. 
V Cekinovem gradu v Ljubljani je 3. junija Fundacija Lucijana Marije Škerjan­ca pripravila še en vecer Škerjanceve komorne glasbe. Nastopili so pianista Alenka Šcek - Lorenz in Zoltan Peter, Trio Lorenz, violoncelista Ciril Škerjanec in Andrej Petrac ter Pihalni kvintet Slowind. Predstavili so nekaj posebej znanih Škerjancevih del, tako 4. stavek Marcia funebre iz njegovega Klavirskega tria (1935), pa Intermezzo romantique (1934) in Liricno bagatelo (1941) za violino in klavir, Pet liricnih melodij (1935) za violoncelo in klavir, Sonato za violoncelo (1941) ter Škerjancev Pihalni kvin­tet (1934).

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Godalni kvartet Tartini je nato 7. novembra pripravil v Cekinovem gradu vecer komorne glasbe, prav tako v pocastitev 100. obletnice Škerjancevega rojstva. Izvedli so tri skladateljeva temeljna kvartetna dela, Malo suito za godalni kvartet (1961) ter Cetrti (1935) in Peti godalni kvartet (1945). Le vecer pozneje, 8. novembra 2000, je v sklopu koncertnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana violinist Rok Zgonc ob spremljavi Bojane Karuze na koncertu zaigral Škerjancev Intermezzo romantique.
Svojo abonmajsko sezono so z vecerom skladb zaceli tudi v Kulturnem domu Franceta Bernika. Tako so se na veceru komornih skladb 24. oktobra 2000 predstavili sopranistka Irena Baar, pianistka Nataša Valant ter kvartet violoncel, ki je nastopil maja v ljubljanskem Cekinovem gradu v zasedbi Ciril Škerjanec, Igor Škerjanec, Ivan Šoštaric in Milan Hudnik. Na sporedu so bili tokrat izbrani biseri zgodnjih Škerjan­cevih samospevov ter nekaj komornih del: Enajst etud (1961), Elegija (1940), Etuda (1954) in Concertone (1954). Celist Milan Hudnik je ob spremljavi pianistke Hermine Hudnik nastopil tudi na koncertu 28. novembra 2000, na katerem je znova zazvenela Škerjanceva Sonata za violoncelo solo.
Poseben Slavnostni koncert ob stoletnici rojstva skladatelja je 29. novembra 2000 pripravil Cankarjev dom v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charlesa No­dierja. Na sporedu so bili Škerjanceva samospeva V tujino in Samotno pirovanje, pa njegova Nesodobna bagatela ter Intermezzo romantique za violino in klavir. Na koncer­tu so posebej izpostavili povezavo Škerjanca s francosko glasbo. S slednjo je bil tesne­je povezan vse od študijskih let v Franciji, sicer pa se ji je posvecal tudi pozneje, ko je francoske avtorje kot izvajalec in predavatelj predstavljal slovenskemu obcinstvu. Na omenjeni koncert so bila zato uvršcena dela nekaterih izbranih francoskih skla­dateljev. Na koncertu so nastopili sopranistka Pia Brodnik, pianistka Marina Horak in francoska violinistka Sylvie Gazeau. Pred iztekom Škerjancevega leta so v okviru abonmaja Simfonikov rtv Slovenija 4. decembra izvedli še Koncert za harfo in orke­ster pod vodstvom Marka Muniha.
Posebna prireditev, posvecena obletnicama Prešerna in Škerjanca, je bila prip­ravljena tudi v kulturnem središcu Mohr-Villa v Münchnu z recitacijo Prešernovih pesmi in pisem ter s koncertom Škerjancevih klavirskih del pianistke Tatjane Ognja­novic ter samospevov v izvedbi sopranistke Irene Baar in pianistke Nataše Valant, ki sta nastopili z enakim programom kot oktobra v Domžalah.
Neposredno pred samo obletnico skladateljevega rojstva je v Modrem salonu hotela Union 16. decembra 2000 zazvenel koncert Škerjancevih samospevov. Širši izbor mladostnih del so ob klavirski spremljavi Nataše Valant predstavili vidnejši slovenski pevci, Irena Baar, Bernarda Fink, Marjan Trcek in Marcos Fink. Hkrati so istega vecera pripravili na tv Slovenija posebno oddajo s predstavitvijo Škerjancevih del po zamisli in scenariju Danice Dolinar. Ob tej priložnosti je bil posnet tudi tele­vizijski balet Marenka in televizijska upodobitev sedmih orkestrskih pesnitev Gazele pod vodstvom režiserja Mihe Vipotnika.
V sodelovanju s franciškansko župnijo Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani je rtv Slovenija pripravila koncert skladateljevih del prav na njegov roj­stni dan, 17. decembra 2000. V okviru liturgije je bila izvedena Škerjanceva Slovenska maša iz leta 1940, po njej pa še Kvartet št. 4 v interpretaciji Ljubljanskega godalnega kvarteta, organista Saše Freliha - Miša ter clanov Simfonikov rtv Slovenija pod vod­stvom Marka Muniha.
V tem letu je bilo mogoce zaslediti poleg napovedi, porocil, kritik in ocen s koncertov tudi vec priložnostnih strokovnih ali poljudnejših zapisov o Škerjancu in njegovem delu v revijah, zbornikih in casnikih. Neposredno ob stoletnici rojstva, decembra 2000, je izšel daljši prispevek o skladatelju izpod peresa Paola Petronia, ki je torej z bržkone podobno vsebino nastopil že na zacetku leta na omenjenem predavanju v Trstu.1818	Petronio, »Ob stoletnici rojstva«, 19.
 Gre za pregleden in poglobljen, deloma tudi kriticen pogled na Škerjancevo delo ter njegovo recepcijo zlasti tudi po njegovi smrti. V clanku je mogoce najti vrsto pomembnih biografskih podatkov, pa navzkrižne reference, s ka­terimi avtor osvetljuje skladateljev slog in ponuja mestoma celo analiticni uvid v nje­gov opus. V svoji oceni je vcasih izrazito oster, njegovo mnenje pa si v izraziti osebni angažirani prizadetosti niti ne prizadeva ohranjati jasnejše distance. Tako njegovo pisanje razodeva temeljne poteze obce Škerjanceve recepcije po njegovi smrti, pri cemer v ospredje prihaja obcutenje skladateljeve odrinjenosti in pozabljenosti. Pe­tronio to pripisuje slovenski muzikologiji, »ki je že pred leti zavestno usmerila svojo pozornost na modernejšo, avantgardno in homogeno evropsko glasbeno sceno, na škodo zgodovinske stvarnosti in izvirnosti«.1919	Ibid.
 Petronijevo oceno oznacuje poklon Škerjancu, ki ga oznaci za »najvecjega slovenskega skladatelja« oz. »slovenskega glasbenega Prešerna«. To je tudi izhodišce za njegovo prepricanje, da velja Škerjanca kot odrinjenega in diskriminiranega talenta obuditi. Pri tem navaja dva razloga za od­rinjenost: poleg omenjene neprimernosti za v avantgardizem zagledani muzikološki glavni tok naj bi ji botrovalo tudi to, da skladatelj v casu socializma ni ustrezal vlada­jocemu politicnemu razredu. Petronio je iz tega prišel do sklepa: »Stališce uradne muzikologije, ki je podpirala avantgardno in cerebralno glasbo, in politicnega razre­da, ki je podpiral skladatelje, ki so bili politicno na liniji, je privedlo do diskriminaci­je resnicnih talentov, takih talentov, kot je bil Lucijan Marija Škerjanc.«2020	Ibid.
 Vendarle je pri tem težko spregledati dejstvo, da je bil Škerjanc eden dejansko najvidnejših oblikovalcev kulturne politike povojnega obdobja. Lahko bi rekli, da je Škerjanceva podoba, zarisana v potezah Petronia, tako kljub številnim pomembnim ugotovitvam in dejstvom ostajala vendarle tudi nekoliko nenatancna in nepopolna. Škerjanceve izkušnje in umetniško prepricljivost, ki izvira iz njegove svetovljanskosti, je Petronio 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Godalni kvartet Tartini je nato 7. novembra pripravil v Cekinovem gradu vecer komorne glasbe, prav tako v pocastitev 100. obletnice Škerjancevega rojstva. Izvedli so tri skladateljeva temeljna kvartetna dela, Malo suito za godalni kvartet (1961) ter Cetrti (1935) in Peti godalni kvartet (1945). Le vecer pozneje, 8. novembra 2000, je v sklopu koncertnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana violinist Rok Zgonc ob spremljavi Bojane Karuze na koncertu zaigral Škerjancev Intermezzo romantique.
Svojo abonmajsko sezono so z vecerom skladb zaceli tudi v Kulturnem domu Franceta Bernika. Tako so se na veceru komornih skladb 24. oktobra 2000 predstavili sopranistka Irena Baar, pianistka Nataša Valant ter kvartet violoncel, ki je nastopil maja v ljubljanskem Cekinovem gradu v zasedbi Ciril Škerjanec, Igor Škerjanec, Ivan Šoštaric in Milan Hudnik. Na sporedu so bili tokrat izbrani biseri zgodnjih Škerjan­cevih samospevov ter nekaj komornih del: Enajst etud (1961), Elegija (1940), Etuda (1954) in Concertone (1954). Celist Milan Hudnik je ob spremljavi pianistke Hermine Hudnik nastopil tudi na koncertu 28. novembra 2000, na katerem je znova zazvenela Škerjanceva Sonata za violoncelo solo.
Poseben Slavnostni koncert ob stoletnici rojstva skladatelja je 29. novembra 2000 pripravil Cankarjev dom v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charlesa No­dierja. Na sporedu so bili Škerjanceva samospeva V tujino in Samotno pirovanje, pa njegova Nesodobna bagatela ter Intermezzo romantique za violino in klavir. Na koncer­tu so posebej izpostavili povezavo Škerjanca s francosko glasbo. S slednjo je bil tesne­je povezan vse od študijskih let v Franciji, sicer pa se ji je posvecal tudi pozneje, ko je francoske avtorje kot izvajalec in predavatelj predstavljal slovenskemu obcinstvu. Na omenjeni koncert so bila zato uvršcena dela nekaterih izbranih francoskih skla­dateljev. Na koncertu so nastopili sopranistka Pia Brodnik, pianistka Marina Horak in francoska violinistka Sylvie Gazeau. Pred iztekom Škerjancevega leta so v okviru abonmaja Simfonikov rtv Slovenija 4. decembra izvedli še Koncert za harfo in orke­ster pod vodstvom Marka Muniha.
Posebna prireditev, posvecena obletnicama Prešerna in Škerjanca, je bila prip­ravljena tudi v kulturnem središcu Mohr-Villa v Münchnu z recitacijo Prešernovih pesmi in pisem ter s koncertom Škerjancevih klavirskih del pianistke Tatjane Ognja­novic ter samospevov v izvedbi sopranistke Irene Baar in pianistke Nataše Valant, ki sta nastopili z enakim programom kot oktobra v Domžalah.
Neposredno pred samo obletnico skladateljevega rojstva je v Modrem salonu hotela Union 16. decembra 2000 zazvenel koncert Škerjancevih samospevov. Širši izbor mladostnih del so ob klavirski spremljavi Nataše Valant predstavili vidnejši slovenski pevci, Irena Baar, Bernarda Fink, Marjan Trcek in Marcos Fink. Hkrati so istega vecera pripravili na tv Slovenija posebno oddajo s predstavitvijo Škerjancevih del po zamisli in scenariju Danice Dolinar. Ob tej priložnosti je bil posnet tudi tele­vizijski balet Marenka in televizijska upodobitev sedmih orkestrskih pesnitev Gazele pod vodstvom režiserja Mihe Vipotnika.
V sodelovanju s franciškansko župnijo Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani je rtv Slovenija pripravila koncert skladateljevih del prav na njegov roj­stni dan, 17. decembra 2000. V okviru liturgije je bila izvedena Škerjanceva Slovenska maša iz leta 1940, po njej pa še Kvartet št. 4 v interpretaciji Ljubljanskega godalnega kvarteta, organista Saše Freliha - Miša ter clanov Simfonikov rtv Slovenija pod vod­stvom Marka Muniha.
V tem letu je bilo mogoce zaslediti poleg napovedi, porocil, kritik in ocen s koncertov tudi vec priložnostnih strokovnih ali poljudnejših zapisov o Škerjancu in njegovem delu v revijah, zbornikih in casnikih. Neposredno ob stoletnici rojstva, decembra 2000, je izšel daljši prispevek o skladatelju izpod peresa Paola Petronia, ki je torej z bržkone podobno vsebino nastopil že na zacetku leta na omenjenem predavanju v Trstu.1818	Petronio, »Ob stoletnici rojstva«, 19.
 Gre za pregleden in poglobljen, deloma tudi kriticen pogled na Škerjancevo delo ter njegovo recepcijo zlasti tudi po njegovi smrti. V clanku je mogoce najti vrsto pomembnih biografskih podatkov, pa navzkrižne reference, s ka­terimi avtor osvetljuje skladateljev slog in ponuja mestoma celo analiticni uvid v nje­gov opus. V svoji oceni je vcasih izrazito oster, njegovo mnenje pa si v izraziti osebni angažirani prizadetosti niti ne prizadeva ohranjati jasnejše distance. Tako njegovo pisanje razodeva temeljne poteze obce Škerjanceve recepcije po njegovi smrti, pri cemer v ospredje prihaja obcutenje skladateljeve odrinjenosti in pozabljenosti. Pe­tronio to pripisuje slovenski muzikologiji, »ki je že pred leti zavestno usmerila svojo pozornost na modernejšo, avantgardno in homogeno evropsko glasbeno sceno, na škodo zgodovinske stvarnosti in izvirnosti«.1919	Ibid.
 Petronijevo oceno oznacuje poklon Škerjancu, ki ga oznaci za »najvecjega slovenskega skladatelja« oz. »slovenskega glasbenega Prešerna«. To je tudi izhodišce za njegovo prepricanje, da velja Škerjanca kot odrinjenega in diskriminiranega talenta obuditi. Pri tem navaja dva razloga za od­rinjenost: poleg omenjene neprimernosti za v avantgardizem zagledani muzikološki glavni tok naj bi ji botrovalo tudi to, da skladatelj v casu socializma ni ustrezal vlada­jocemu politicnemu razredu. Petronio je iz tega prišel do sklepa: »Stališce uradne muzikologije, ki je podpirala avantgardno in cerebralno glasbo, in politicnega razre­da, ki je podpiral skladatelje, ki so bili politicno na liniji, je privedlo do diskriminaci­je resnicnih talentov, takih talentov, kot je bil Lucijan Marija Škerjanc.«2020	Ibid.
 Vendarle je pri tem težko spregledati dejstvo, da je bil Škerjanc eden dejansko najvidnejših oblikovalcev kulturne politike povojnega obdobja. Lahko bi rekli, da je Škerjanceva podoba, zarisana v potezah Petronia, tako kljub številnim pomembnim ugotovitvam in dejstvom ostajala vendarle tudi nekoliko nenatancna in nepopolna. Škerjanceve izkušnje in umetniško prepricljivost, ki izvira iz njegove svetovljanskosti, je Petronio 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


povezal mimogrede tudi s Parmo, ki se mu je sicer sam raziskovalno intenzivno po­svecal in ga tako celo v clanku o Škerjancu ni pozabil izpostaviti kot tistega tržaškega somešcana, s katerim je »prava slovenska nacionalna glasba [...] nastala« in »ki je ustvaril slovensko opero in slovensko opereto in ki ga lahko upraviceno štejemo za oceta slovenske glasbene nacionalne šole«.2121	Ibid.

Iz svojega zornega kota je Petronio tako videl Škerjanca kot tistega skladatelja, cigar velik pomen je bil po njegovem mnenju zaradi politicnih razlogov spregledan: »Vendar ga slovenska glasbena javnost ni upoštevala tako, kot bi si bil zaslužil. Ver­jetno se za tem skrivajo politicni razlogi. Škerjanca je vojna kot umetnika prizadela, trpel je in upal v osvoboditev, vendar ni direktno sodeloval v nob. Zaradi gosposkosti svojega znacaja v komunizmu ni mogel videvati prihodnost svojega naroda. Zato je pasivno spremljal razvoj dogodkov.«2222	Ibid.
 Zdi se, da ta ocena Škerjancevega »pasivne­ga« spremljanja dogodkov ni zares pravicna do skladateljeve siceršnje mestoma iz­razite kulturnopoliticne angažiranosti, in sicer v izjemno nedvomno tudi zelo pozi­tivnem, intenzivnem, bogatem in raznolikem udejstvovanju na razlicnih podrocjih. Povrhu vsega je bilo njegovo delovanje in ustvarjanje vendarle deležno precejšnje pozornosti javnosti – tako dobronamerne kot kriticne –, zato je težko pritrditi mne­nju, da je šlo v Škerjancevem primeru za »akademski molk«, ko Petronio v sklepu svojega besedila ocenjuje, da »ostaja pot za popolno ovrednotenje Škerjancevega opusa še dolga. O tem nam zgovorno prica ob letošnji obletnici uradni molk aka­demskega sveta.«2323	Ibid.
 
Nekatere podobne ocene recepcije Škerjancevega opusa se sicer pojavljajo in ponavljajo tudi pri nekaterih drugih piscih. Znacilen tovrstni zapis spremlja predsta­vitev Škerjanca na koncertnem listu ob veceru komorne glasbe Godalnega kvarteta Tartini 7. novembra 2000 v Cekinovem gradu. V njem lahko beremo, da se je slo­venska znanstvena misel preredko ustavljala pri preucevanju Škerjanceve bogate dedišcine, kar avtor utemeljuje z ugotovitvijo, ki morda dokazuje prej nasprotno: »Razen nekaj clankov in razprav v strokovni literaturi ter ducata raziskovalnih nalog o posameznih podrocjih Škerjancevega kompozicijskega snovanja v seminarskih in diplomskih nalogah študentov muzikologije na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, je mojstrov ogromen skladateljski opus pravzaprav še nerazi­skan.«2424	Leskovic, Godalni kvartet Tartini.
 
S koncem leta 2000 se obeležitve 100. obletnice rojstva skladatelja niso povsem zakljucile, tako da je nekaj slavnostnega praznovanja odmevalo tudi še v prihodnjem letu. Simfonicni orkester Mariborske filharmonije je denimo z Urošem Lajovcem 

9. februarja 2001 tako pripravil še koncert, na katerem so s solistko Ilonko Kovacic predstavili Škerjancev Concertino za klavir in orkester.
Omenili smo tudi že natis zgošcenke, za katero je poskrbela Fundacija Lucijana Marije Škerjanca s posnetki Slavnostne in Dramaticne uverture, Petih liricnih melodij za violoncelo in komorni orkester, Koncertom za harfo in orkester ter Prvo simfonijo. Predstavitev cd-ja 18. septembra 2001 je spremljal koncert Orkestra Slovenske filhar­monije, znova pod vodstvom Uroša Lajovca, 20. in 21. septembra 2001, na katerem je zazvenela tudi skladateljeva Slavnostna uvertura. Prav tako smo omenili slavnostno akademijo z deli Škerjanca in Blaža Arnica ob izidu jubilejnih znamk obeh skladate­ljev v Mariboru 21. septembra 2001.
OBLETNICA LETA 2010
Nekaj vec zgošcene pozornosti do Škerjancevega dela je znova spodbudila tudi 110. obletnica skladateljevega rojstva. Na zacetku leta, 21. januarja 2010, so v okviru kon­certne sezone Akademije za glasbo pripravili koncert manj znanih komornih del Lu­cijana Marije Škerjanca. Nastopile so komorne skupine iz razreda Franca Avseneka, ki so predstavile nekaj del, ki so redkeje na sporedih oz. sodijo v skladateljevo zgodnje ustvarjalno obdobje: Klavirski kvintet, »Pomladni«; Trio za flavto, violino in violo; Trio za violino, violo in violoncelo; Mala suita za godalni kvartet v povezavi z recitacijo pesmi Ciciban in cebela Otona Župancica ter celo Scenska glasba h komediji Žlahtni mešcan Jeana Baptista Moličra.
Fundacija Lucijana Marije Škerjanca je ob skladateljevi obletnici pripravila ce­lovecerni koncert samospevov pod okriljem Glasbene mladine ljubljanske 4. febru­arja 2010 v Viteški dvorani Križank v Ljubljani. Koncert je pospremila kritika Jure­ta Doboviška z zgovornim naslovom »Škerjanceva pesem je naša reprezentancna glasba«, pri cemer pa se je avtor, ki je sicer v celoti pozitivno ocenil dela in njihove izvedbe, obregnil ob zasnovo koncerta, ceš da je Škerjanceva pesem »le stežka – ce­lovecerna«.2525	Jure Dobovišek, »Škerjanceva pesem je naša reprezentancna glasba«, Delo, 9. februar 2010, 14.
 Po njegovem prepricanju je namrec lahko v nevarnosti dramaturgija celovecernega koncerta z zgolj Škerjancevimi samospevi zaradi »njihove mikav­nosti, temnega leska, a tudi pasti opitega zvoka«.2626	Ibid.
 Svoj premislek je upraviceno kriticno uperil tudi proti premalo domišljeni interpretativni svežini in recepcijski umešcenosti Škerjanceve glasbe v sodobnem casu. Vendarle je v sklepu opozoril: »Glavno nas torej še caka, saj ni dovolj, da se glasbe spominjamo, ampak jo mo­ramo zmeraj znova odkrivati, tako v njenih notranjih koordinatah kakor zunanji 
umešcenosti.«2727	Ibid.
 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


povezal mimogrede tudi s Parmo, ki se mu je sicer sam raziskovalno intenzivno po­svecal in ga tako celo v clanku o Škerjancu ni pozabil izpostaviti kot tistega tržaškega somešcana, s katerim je »prava slovenska nacionalna glasba [...] nastala« in »ki je ustvaril slovensko opero in slovensko opereto in ki ga lahko upraviceno štejemo za oceta slovenske glasbene nacionalne šole«.2121	Ibid.

Iz svojega zornega kota je Petronio tako videl Škerjanca kot tistega skladatelja, cigar velik pomen je bil po njegovem mnenju zaradi politicnih razlogov spregledan: »Vendar ga slovenska glasbena javnost ni upoštevala tako, kot bi si bil zaslužil. Ver­jetno se za tem skrivajo politicni razlogi. Škerjanca je vojna kot umetnika prizadela, trpel je in upal v osvoboditev, vendar ni direktno sodeloval v nob. Zaradi gosposkosti svojega znacaja v komunizmu ni mogel videvati prihodnost svojega naroda. Zato je pasivno spremljal razvoj dogodkov.«2222	Ibid.
 Zdi se, da ta ocena Škerjancevega »pasivne­ga« spremljanja dogodkov ni zares pravicna do skladateljeve siceršnje mestoma iz­razite kulturnopoliticne angažiranosti, in sicer v izjemno nedvomno tudi zelo pozi­tivnem, intenzivnem, bogatem in raznolikem udejstvovanju na razlicnih podrocjih. Povrhu vsega je bilo njegovo delovanje in ustvarjanje vendarle deležno precejšnje pozornosti javnosti – tako dobronamerne kot kriticne –, zato je težko pritrditi mne­nju, da je šlo v Škerjancevem primeru za »akademski molk«, ko Petronio v sklepu svojega besedila ocenjuje, da »ostaja pot za popolno ovrednotenje Škerjancevega opusa še dolga. O tem nam zgovorno prica ob letošnji obletnici uradni molk aka­demskega sveta.«2323	Ibid.
 
Nekatere podobne ocene recepcije Škerjancevega opusa se sicer pojavljajo in ponavljajo tudi pri nekaterih drugih piscih. Znacilen tovrstni zapis spremlja predsta­vitev Škerjanca na koncertnem listu ob veceru komorne glasbe Godalnega kvarteta Tartini 7. novembra 2000 v Cekinovem gradu. V njem lahko beremo, da se je slo­venska znanstvena misel preredko ustavljala pri preucevanju Škerjanceve bogate dedišcine, kar avtor utemeljuje z ugotovitvijo, ki morda dokazuje prej nasprotno: »Razen nekaj clankov in razprav v strokovni literaturi ter ducata raziskovalnih nalog o posameznih podrocjih Škerjancevega kompozicijskega snovanja v seminarskih in diplomskih nalogah študentov muzikologije na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, je mojstrov ogromen skladateljski opus pravzaprav še nerazi­skan.«2424	Leskovic, Godalni kvartet Tartini.
 
S koncem leta 2000 se obeležitve 100. obletnice rojstva skladatelja niso povsem zakljucile, tako da je nekaj slavnostnega praznovanja odmevalo tudi še v prihodnjem letu. Simfonicni orkester Mariborske filharmonije je denimo z Urošem Lajovcem 

9. februarja 2001 tako pripravil še koncert, na katerem so s solistko Ilonko Kovacic predstavili Škerjancev Concertino za klavir in orkester.
Omenili smo tudi že natis zgošcenke, za katero je poskrbela Fundacija Lucijana Marije Škerjanca s posnetki Slavnostne in Dramaticne uverture, Petih liricnih melodij za violoncelo in komorni orkester, Koncertom za harfo in orkester ter Prvo simfonijo. Predstavitev cd-ja 18. septembra 2001 je spremljal koncert Orkestra Slovenske filhar­monije, znova pod vodstvom Uroša Lajovca, 20. in 21. septembra 2001, na katerem je zazvenela tudi skladateljeva Slavnostna uvertura. Prav tako smo omenili slavnostno akademijo z deli Škerjanca in Blaža Arnica ob izidu jubilejnih znamk obeh skladate­ljev v Mariboru 21. septembra 2001.
OBLETNICA LETA 2010
Nekaj vec zgošcene pozornosti do Škerjancevega dela je znova spodbudila tudi 110. obletnica skladateljevega rojstva. Na zacetku leta, 21. januarja 2010, so v okviru kon­certne sezone Akademije za glasbo pripravili koncert manj znanih komornih del Lu­cijana Marije Škerjanca. Nastopile so komorne skupine iz razreda Franca Avseneka, ki so predstavile nekaj del, ki so redkeje na sporedih oz. sodijo v skladateljevo zgodnje ustvarjalno obdobje: Klavirski kvintet, »Pomladni«; Trio za flavto, violino in violo; Trio za violino, violo in violoncelo; Mala suita za godalni kvartet v povezavi z recitacijo pesmi Ciciban in cebela Otona Župancica ter celo Scenska glasba h komediji Žlahtni mešcan Jeana Baptista Moličra.
Fundacija Lucijana Marije Škerjanca je ob skladateljevi obletnici pripravila ce­lovecerni koncert samospevov pod okriljem Glasbene mladine ljubljanske 4. febru­arja 2010 v Viteški dvorani Križank v Ljubljani. Koncert je pospremila kritika Jure­ta Doboviška z zgovornim naslovom »Škerjanceva pesem je naša reprezentancna glasba«, pri cemer pa se je avtor, ki je sicer v celoti pozitivno ocenil dela in njihove izvedbe, obregnil ob zasnovo koncerta, ceš da je Škerjanceva pesem »le stežka – ce­lovecerna«.2525	Jure Dobovišek, »Škerjanceva pesem je naša reprezentancna glasba«, Delo, 9. februar 2010, 14.
 Po njegovem prepricanju je namrec lahko v nevarnosti dramaturgija celovecernega koncerta z zgolj Škerjancevimi samospevi zaradi »njihove mikav­nosti, temnega leska, a tudi pasti opitega zvoka«.2626	Ibid.
 Svoj premislek je upraviceno kriticno uperil tudi proti premalo domišljeni interpretativni svežini in recepcijski umešcenosti Škerjanceve glasbe v sodobnem casu. Vendarle je v sklepu opozoril: »Glavno nas torej še caka, saj ni dovolj, da se glasbe spominjamo, ampak jo mo­ramo zmeraj znova odkrivati, tako v njenih notranjih koordinatah kakor zunanji 
umešcenosti.«2727	Ibid.
 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Na vec koncertih je tega leta Škerjancevo glasbo predstavil tudi Damski komor­ni orkester Musidora z dirigentko Živo Ploj Peršuh. V okviru ciklusa Festine so iz­vedli mešan program, na katerega so uvrstili med drugim Škerjancevo Suito v starem slogu. Skladbo so predstavili na treh koncertih, ki so si sledili med 21. in 23. majem 2010 v Lendavi, Mariboru in Ljubljani.
Pihalni kvintet Artvento je 18. novembra 2010 na koncertu v Koncertnem ate­ljeju Društva slovenskih skladateljev izvedel Škerjancev pihalni kvintet. Neposredno pred obletnico skladateljevega rojstva je bila izvedena tudi skladateljeva Slovenska maša. Izvedbi v cerkvi sv. Jožefa v Celju, 26. novembra, je sledila izvedba v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, 1. decembra 2010. Komorni orkester Hiše kulture Celje je ob tej priložnosti vodil dirigent Simon Dvoršak.
Na abonmaju Orkestra Slovenske filharmonije je bil takoj nato, 2. in 3. decem­bra 2010, na sporedu znova tudi Koncert za harfo in orkester s solistko Mojco Zlobko Vajgl, tokrat z dirigentom Urošem Lajovcem. Na koncertih so poleg tega znova izved­li Škerjanceve Gazele. Harfistka Mojca Zlobko Vajgl je pozneje v okviru Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev 16. maja 2013 izvedla Škerjancev Koncert za harfo tudi v skladateljevi lastni priredbi za harfo s klavirjem. Na koncertu je nastopi­la ob spremljavi pianista Marjana Peternela. V analiticno zasnovanem komentarju h koncertu je Peter Šavli izpostavil »obcutene intervalne nastope«, pa »posreceno harmonijo«, ki »preseže dotedanjo novoromanticno zvocnost skladbe« v kadenci, ki vodi k velicastnemu sklepu, oznacenem s Šavlijevimi besedami: »Energija glasbe naraste vse do zakljucnega plesnega zanosa.«2828	Šavli, Koncert za harfo in klavir, 12.

Posebno imeniten dogodek je bil na skladateljev rojstni dan, 17. decembra 2010, ko so v novi stavbi Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana poimenovali veliko koncertno dvorano po Lucijanu Mariji Škerjancu. Pri tem so v izvedbi dijakov Kon­servatorija pripravili tudi priložnostni koncert njegovih skladb.
DRUGE IZVEDBE ŠKERJANCEVIH DEL
Poleg že omenjenega precej intenzivnega in pisanega dogajanja ob razlicnih obletnicah in omenjenih dogodkih lahko najdemo v arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca tudi drugo raznoliko gradivo, koncertne liste, napovedi koncertov, koncertne komen­tarje, programe, izrezke iz casopisov in revij s kritikami in ocenami izvedb idr., iz ce­sar lahko razberemo kontinuirano Škerjancevo prisotnost v splošni kulturni zavesti v desetletjih po njegovi smrti. To je na eni strani spodbujala dejavnost same Fundacije Lucijana Marije Škerjanca in njenih clanov, na drugi strani pa je bila rezultat rednega koncertnega in širšega kulturnega utripa, repertoarna trdoživost Škerjanceve ustvarjal­nosti pa znacilno naznanja tudi njeno estetsko prepricljivost.
Med izvedenimi deli nedvomno izstopajo Škerjancevi samospevi. Zlasti zgo­dnji skladateljev opus, ki ga je zaznamovala muzikalna eruptivnost, spodbujena 
z mladostno obcutljivostjo in prefinjenim sentimentom, predstavlja enega najbolj nespregledljivih del slovenske samospevne literature in sodi v tovrstni železni reper­toar. Zato ni cudno, da srecamo Škerjanceve samospeve redno na sporedih koncer­tov najrazlicnejših slovenskih pevcev. 
Omenimo lahko nekaj koncertov s predstavitvijo Škerjancevih samospevov. Ene­ga takih sta pripravili v Slovenski filharmoniji 26. oktobra 1995 ob 10-letnici skupnega delovanja sopranistka Irena Baar in pianistka Alenka Šcek - Lorenz.
S Škerjancevimi samospevi se je predstavila tudi slovita Marjana Lipovšek na koncertu junija leta 1996 v Laškem. Kritik Pavel Mihelcic je v njenem nastopu kot posebej kvalitetna izpostavil prav Škerjanceva dela, ki jih je oznacil kot »pesemski biseri, umetnine, ki dokazujejo Škerjancevo sposobnost in svetovljansko razgleda­nost«.2929	Pavel Mihelcic, »Lipovškova na vrhuncu«, Delo, 26. junij 1996, 6.

Med organizatorji koncertov na podrocju vokalne glasbe posebej izstopa Glas­bena matica Ljubljana, pri cemer so na koncertih samospevov v njeni organizaciji redno zvenela Škerjanceva dela. Posebej lahko izpostavimo koncert tenorista Am­broža Bajca Lapajneta in pianistke Abigail Richards 13. marca 2013. Zlasti odmeven je bil tudi koncert na kulturni praznik, 8. februarja 2016, ko sta v ljubljanski operni hiši v soorganizaciji sng Opera in balet Ljubljana ter Glasbene matice Ljubljana nastopila mezzosopranistka Bernarda Fink in pianist Anthony Spiri, med drugim tudi s petimi Škerjancevimi samospevi.
V obravnavanem obdobju so redno na koncertih zazvenela tudi Škerjanceva druga komorna dela. Že v letu 1976 so tako pripravili v okviru Petkovega kulturnega vecera Kulturnega centra Velenje koncert, na katerem so nastopili sopranistka Ta­tjana Kralj s pianistko Jelko Suhadolnik in Triom Lorenz. Koncert je ponudil izbor zgolj skladb Lucijana Marije Škerjanca, ki je bil na koncertnem programu oznacen kot »velikan med slovenskimi skladatelji«.3030	»Lucijan Marija Škerjanc: velikan med slovenskimi skladatelji«.
 Poleg samospevov so bili na sporedu še Dva preludija za klavir, Dve liricni melodiji za celo in klavir, Intermezzo romantique za violino in klavir ter Maestoso lugubre – Marcia funebre za klavirski trio. V povezavi s tem koncertom je v arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca ohranjeno tudi zanimivo pismo muzikologa Rafaela Ajleca, v katerem Škerjancevi soprogi Olici od­govarja na njeno vabilo, da bi koncert pospremil s priložnostnim besedilom. Ajlec se je moral zaradi okrevanja po operaciji opraviciti, ker žal »Vašega prijaznega in zame castnega povabila« ni mogel sprejeti.3131	Rafael Ajlec Olici Škerjanc, 21. marec 1976, arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Na vec koncertih je tega leta Škerjancevo glasbo predstavil tudi Damski komor­ni orkester Musidora z dirigentko Živo Ploj Peršuh. V okviru ciklusa Festine so iz­vedli mešan program, na katerega so uvrstili med drugim Škerjancevo Suito v starem slogu. Skladbo so predstavili na treh koncertih, ki so si sledili med 21. in 23. majem 2010 v Lendavi, Mariboru in Ljubljani.
Pihalni kvintet Artvento je 18. novembra 2010 na koncertu v Koncertnem ate­ljeju Društva slovenskih skladateljev izvedel Škerjancev pihalni kvintet. Neposredno pred obletnico skladateljevega rojstva je bila izvedena tudi skladateljeva Slovenska maša. Izvedbi v cerkvi sv. Jožefa v Celju, 26. novembra, je sledila izvedba v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, 1. decembra 2010. Komorni orkester Hiše kulture Celje je ob tej priložnosti vodil dirigent Simon Dvoršak.
Na abonmaju Orkestra Slovenske filharmonije je bil takoj nato, 2. in 3. decem­bra 2010, na sporedu znova tudi Koncert za harfo in orkester s solistko Mojco Zlobko Vajgl, tokrat z dirigentom Urošem Lajovcem. Na koncertih so poleg tega znova izved­li Škerjanceve Gazele. Harfistka Mojca Zlobko Vajgl je pozneje v okviru Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev 16. maja 2013 izvedla Škerjancev Koncert za harfo tudi v skladateljevi lastni priredbi za harfo s klavirjem. Na koncertu je nastopi­la ob spremljavi pianista Marjana Peternela. V analiticno zasnovanem komentarju h koncertu je Peter Šavli izpostavil »obcutene intervalne nastope«, pa »posreceno harmonijo«, ki »preseže dotedanjo novoromanticno zvocnost skladbe« v kadenci, ki vodi k velicastnemu sklepu, oznacenem s Šavlijevimi besedami: »Energija glasbe naraste vse do zakljucnega plesnega zanosa.«2828	Šavli, Koncert za harfo in klavir, 12.

Posebno imeniten dogodek je bil na skladateljev rojstni dan, 17. decembra 2010, ko so v novi stavbi Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana poimenovali veliko koncertno dvorano po Lucijanu Mariji Škerjancu. Pri tem so v izvedbi dijakov Kon­servatorija pripravili tudi priložnostni koncert njegovih skladb.
DRUGE IZVEDBE ŠKERJANCEVIH DEL
Poleg že omenjenega precej intenzivnega in pisanega dogajanja ob razlicnih obletnicah in omenjenih dogodkih lahko najdemo v arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca tudi drugo raznoliko gradivo, koncertne liste, napovedi koncertov, koncertne komen­tarje, programe, izrezke iz casopisov in revij s kritikami in ocenami izvedb idr., iz ce­sar lahko razberemo kontinuirano Škerjancevo prisotnost v splošni kulturni zavesti v desetletjih po njegovi smrti. To je na eni strani spodbujala dejavnost same Fundacije Lucijana Marije Škerjanca in njenih clanov, na drugi strani pa je bila rezultat rednega koncertnega in širšega kulturnega utripa, repertoarna trdoživost Škerjanceve ustvarjal­nosti pa znacilno naznanja tudi njeno estetsko prepricljivost.
Med izvedenimi deli nedvomno izstopajo Škerjancevi samospevi. Zlasti zgo­dnji skladateljev opus, ki ga je zaznamovala muzikalna eruptivnost, spodbujena 
z mladostno obcutljivostjo in prefinjenim sentimentom, predstavlja enega najbolj nespregledljivih del slovenske samospevne literature in sodi v tovrstni železni reper­toar. Zato ni cudno, da srecamo Škerjanceve samospeve redno na sporedih koncer­tov najrazlicnejših slovenskih pevcev. 
Omenimo lahko nekaj koncertov s predstavitvijo Škerjancevih samospevov. Ene­ga takih sta pripravili v Slovenski filharmoniji 26. oktobra 1995 ob 10-letnici skupnega delovanja sopranistka Irena Baar in pianistka Alenka Šcek - Lorenz.
S Škerjancevimi samospevi se je predstavila tudi slovita Marjana Lipovšek na koncertu junija leta 1996 v Laškem. Kritik Pavel Mihelcic je v njenem nastopu kot posebej kvalitetna izpostavil prav Škerjanceva dela, ki jih je oznacil kot »pesemski biseri, umetnine, ki dokazujejo Škerjancevo sposobnost in svetovljansko razgleda­nost«.2929	Pavel Mihelcic, »Lipovškova na vrhuncu«, Delo, 26. junij 1996, 6.

Med organizatorji koncertov na podrocju vokalne glasbe posebej izstopa Glas­bena matica Ljubljana, pri cemer so na koncertih samospevov v njeni organizaciji redno zvenela Škerjanceva dela. Posebej lahko izpostavimo koncert tenorista Am­broža Bajca Lapajneta in pianistke Abigail Richards 13. marca 2013. Zlasti odmeven je bil tudi koncert na kulturni praznik, 8. februarja 2016, ko sta v ljubljanski operni hiši v soorganizaciji sng Opera in balet Ljubljana ter Glasbene matice Ljubljana nastopila mezzosopranistka Bernarda Fink in pianist Anthony Spiri, med drugim tudi s petimi Škerjancevimi samospevi.
V obravnavanem obdobju so redno na koncertih zazvenela tudi Škerjanceva druga komorna dela. Že v letu 1976 so tako pripravili v okviru Petkovega kulturnega vecera Kulturnega centra Velenje koncert, na katerem so nastopili sopranistka Ta­tjana Kralj s pianistko Jelko Suhadolnik in Triom Lorenz. Koncert je ponudil izbor zgolj skladb Lucijana Marije Škerjanca, ki je bil na koncertnem programu oznacen kot »velikan med slovenskimi skladatelji«.3030	»Lucijan Marija Škerjanc: velikan med slovenskimi skladatelji«.
 Poleg samospevov so bili na sporedu še Dva preludija za klavir, Dve liricni melodiji za celo in klavir, Intermezzo romantique za violino in klavir ter Maestoso lugubre – Marcia funebre za klavirski trio. V povezavi s tem koncertom je v arhivu Fundacije Lucijana Marije Škerjanca ohranjeno tudi zanimivo pismo muzikologa Rafaela Ajleca, v katerem Škerjancevi soprogi Olici od­govarja na njeno vabilo, da bi koncert pospremil s priložnostnim besedilom. Ajlec se je moral zaradi okrevanja po operaciji opraviciti, ker žal »Vašega prijaznega in zame castnega povabila« ni mogel sprejeti.3131	Rafael Ajlec Olici Škerjanc, 21. marec 1976, arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.


de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Škerjanceve skladbe so na svoje koncerte uvršcali tudi nekateri tuji glasbeniki. Na koncertu v okviru ljubljanskega Festivala sta tako 23. avgusta 2001 nastopila ita­lijanska glasbenika, violoncelist Franco Maggio Ormezowski in pianistka Barbara Lunetta, ki sta izvedla med drugim Pet liricnih melodij za violoncelo in klavir L. M. Škerjanca. Isti cikel Petih liricnih melodij za violoncelo in klavir sta v okviru koncertov iz ciklusa Glasba iz pozabe Glasbene matice Ljubljana predstavila na svojem kon­certu 2. decembra 2007 tudi brata, Andrej in Tomaž Petrac. Roman Leskovic je v komentarju k omenjenemu koncertu zapisal: »V melodijah Škerjanc zvocno slika razne podobe istega osnovnega razpoloženja, ki bi lahko šlo v nedogled: sedaj bolj melanholicno, ›jesensko‹, pa navidez impresionisticno lebdece, intenzivno, a lepo salonsko, nostalgicno.«3232	Leskovic, Glasba iz pozabe, 5.

Zanimiv je bil tudi koncert, ki sta ga skupaj pripravila Glasbena matica Ljubljana in Društvo Tartini Quartet 26. maja 2008 v Cekinovem gradu. Na njem so izvedli med drugimi deli priredbo treh od osmih stavkov iz Škerjanceve Druge suite za go­dala v priredbi za kvartet z naslovom Tri skladbe za godala. Klavirski trio Ars musica v zasedbi Mojca Menoni Sikur, Martin Sikur in Jerneja Grebenšek je na svojem kon­certu v okviru Glasbene matice Ljubljana 20. januarja 2009 v Slovenski filharmoniji oblikoval spored samo slovenskih del, nanj pa med drugim uvrstil tudi Škerjancev klavirski Trio. 
Godalni kvartet Tartini, ki velja za eno vodilnih slovenskih komornih zasedb v tem obdobju, je v okviru koncertnega abonmaja Premiki in zamiki Festivala Ljub- ljana 23. marca 2011 nastopil s Škerjancevim Godalnim kvartetom št. 5. V kontekstu izvedbe komorne glasbe Rotta in Mahlerja je Škerjancev zadnji kvartet izzvenel kot svojevrsten poklon in dopolnilo izrazni intenzivnosti pozne romantike. V okviru 32. Slovenskih glasbenih dnevov je Godalni kvartet Tartini znova izvedel tudi enega od Škerjancevih kvartetov, in sicer na gostovanju festivala v koprskem franciškanskem samostanu sv. Ane konec marca 2017. Ob tej priložnosti je prvi violinist kvarteta, Miran Kolbl igral na znamenito Tartinijevo violino.
Ce vemo, kako redko pridejo skladbe slovenskih avtorjev na koncertne sporede simfonicnih del, še posebej po njihovi smrti, lahko recemo, da je bila vendarle raz­meroma dokaj pogosta tudi izvedba Škerjancevih simfonicnih oz. orkestralnih del, in to ne le v okviru omenjenih slovesnosti ob praznovanjih skladateljevih obletnic. V okviru Slovenskih glasbenih dnevov so Simfoniki rtv 22. junija 1997 pripravili koncert slovenske glasbe, na katerega so uvrstili tudi Škerjancevo Peto simfonijo v 
F-duru iz leta 1943. Kritik Pavle Mihelcic je v oceni koncerta posebej izpostavil lepoto drugega stavka, pri cemer je vzneseno zapisal: »Spomin je mocan, spremljal nas bo tudi v novo tisocletje.«3333	Pavel Mihelcic, »Prihodnost iz spominov«, Delo, 24. junij 1997, 15.

Nekaj je bilo tudi posebnih drugih priložnostnih izvedb Škerjanceve glas­be, ki prav tako pricajo o njeni priljubljenosti in vrednosti. V Festivalski dvorani na Bledu je Orkester Slovenske filharmonije ob kongresu zdravnikov cerebralne paralize leta 2001 pripravil slavnostni koncert, na katerem so izvedli Škerjancevo Slavnostno uverturo. Naslednje leto, 22. avgusta 2002, pa je v okviru ljubljanskega Festivala gostoval Komorni orkester Dunajskega koncertnega združenja (Wiener Concert-Verein). Pod vodstvom dirigentke Karen Kamensek so med drugim s har­fistko Mojco Zlobko - Vajgl izvedli Škerjancev Koncert za harfo in orkester (1954). Izvedbo je posebej pohvalil kritik Pavel Mihelcic, ki je v Delu zapisal, »da se je glasba Lucijana Marije Škerjanca zaradi odlicne izvedbe izkazala z vso umetniško 
pregnanco«.3434	Pavel Mihelcic, »Zgledno s Škerjancem«, Delo, 24. avgust 2002, 5.

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je 18. maja 2010 pripravil v Narodni galeriji Vecer slovenske glasbe, posvecen leto dni pred tem preminulemu vi­oloncelistu Cirilu Škerjancu. Koncert je izzvenel v celoti samo z deli Lucijana Marije Škerjanca. Predstavili so skladateljevo Drugo in Tretjo suito za godala (1954), sin po­kojnega celista, Igor Škerjanec pa je izvedel Pet liricnih melodij za violoncelo (1953). V letu 2015 so Slovenski glasbeni dnevi praznovali trideset let delovanja. Ob tej pri­ložnosti je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije na svojem koncertu 15. marca izvedel tudi Škerjancevo Simfonijo št. 4, napisano za godala.
PREDSTAVITVE ŠKERJANCA V ZAMEJSTVU IN TUJINI
Vec izvedb Škerjancevih del je v obravnavanem obdobju mogoce zaslediti tudi v za­mejstvu in tujini. Tudi pri teh predstavitvah prednjacijo izvedbe samospevov in ko­morne glasbe. Posebno izstopajoc je bil koncert na sejmu glasbe Musicora v Parizu leta 1996, na katerem je med drugim tudi s Škerjancevimi samospevi nastopil basbaritonist Marcos Fink ob spremljavi pianistke Nataše Valant.
Leta 1999 je pianistka Tatjana Ognjanovic z izborom Škerjanceve klavirske glas­be nastopila na Norveškem, na konferenci Mednarodnega združenja klavirskih pe­dagogov. Na koncertu je predstavila program, ki ga je izvedla nato maja 2000 tudi na samostojnem recitalu v Cankarjevem domu v okviru praznovanja stoletnice sklada­teljevega rojstva. Na sporedu so bile, kot smo že omenili, Škerjanceve Štiri klavirske skladbe, pa prvi od sedmih Nokturnov, Druga sonata, Dvanajst preludijev ter dve Im­provizaciji.
Omenili smo že predavanje Paola Petronija ob skladateljevi stoletnici rojstva, ki so ga 8. januarja 2000 pripravili v okviru tradicionalnih ponedeljkovih vecerov Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Predavanje je bilo tudi dobro obiskano. Prav tako smo že omenili poseben koncert z naslovom Zveneci obrazi Slovenije 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


Škerjanceve skladbe so na svoje koncerte uvršcali tudi nekateri tuji glasbeniki. Na koncertu v okviru ljubljanskega Festivala sta tako 23. avgusta 2001 nastopila ita­lijanska glasbenika, violoncelist Franco Maggio Ormezowski in pianistka Barbara Lunetta, ki sta izvedla med drugim Pet liricnih melodij za violoncelo in klavir L. M. Škerjanca. Isti cikel Petih liricnih melodij za violoncelo in klavir sta v okviru koncertov iz ciklusa Glasba iz pozabe Glasbene matice Ljubljana predstavila na svojem kon­certu 2. decembra 2007 tudi brata, Andrej in Tomaž Petrac. Roman Leskovic je v komentarju k omenjenemu koncertu zapisal: »V melodijah Škerjanc zvocno slika razne podobe istega osnovnega razpoloženja, ki bi lahko šlo v nedogled: sedaj bolj melanholicno, ›jesensko‹, pa navidez impresionisticno lebdece, intenzivno, a lepo salonsko, nostalgicno.«3232	Leskovic, Glasba iz pozabe, 5.

Zanimiv je bil tudi koncert, ki sta ga skupaj pripravila Glasbena matica Ljubljana in Društvo Tartini Quartet 26. maja 2008 v Cekinovem gradu. Na njem so izvedli med drugimi deli priredbo treh od osmih stavkov iz Škerjanceve Druge suite za go­dala v priredbi za kvartet z naslovom Tri skladbe za godala. Klavirski trio Ars musica v zasedbi Mojca Menoni Sikur, Martin Sikur in Jerneja Grebenšek je na svojem kon­certu v okviru Glasbene matice Ljubljana 20. januarja 2009 v Slovenski filharmoniji oblikoval spored samo slovenskih del, nanj pa med drugim uvrstil tudi Škerjancev klavirski Trio. 
Godalni kvartet Tartini, ki velja za eno vodilnih slovenskih komornih zasedb v tem obdobju, je v okviru koncertnega abonmaja Premiki in zamiki Festivala Ljub- ljana 23. marca 2011 nastopil s Škerjancevim Godalnim kvartetom št. 5. V kontekstu izvedbe komorne glasbe Rotta in Mahlerja je Škerjancev zadnji kvartet izzvenel kot svojevrsten poklon in dopolnilo izrazni intenzivnosti pozne romantike. V okviru 32. Slovenskih glasbenih dnevov je Godalni kvartet Tartini znova izvedel tudi enega od Škerjancevih kvartetov, in sicer na gostovanju festivala v koprskem franciškanskem samostanu sv. Ane konec marca 2017. Ob tej priložnosti je prvi violinist kvarteta, Miran Kolbl igral na znamenito Tartinijevo violino.
Ce vemo, kako redko pridejo skladbe slovenskih avtorjev na koncertne sporede simfonicnih del, še posebej po njihovi smrti, lahko recemo, da je bila vendarle raz­meroma dokaj pogosta tudi izvedba Škerjancevih simfonicnih oz. orkestralnih del, in to ne le v okviru omenjenih slovesnosti ob praznovanjih skladateljevih obletnic. V okviru Slovenskih glasbenih dnevov so Simfoniki rtv 22. junija 1997 pripravili koncert slovenske glasbe, na katerega so uvrstili tudi Škerjancevo Peto simfonijo v 
F-duru iz leta 1943. Kritik Pavle Mihelcic je v oceni koncerta posebej izpostavil lepoto drugega stavka, pri cemer je vzneseno zapisal: »Spomin je mocan, spremljal nas bo tudi v novo tisocletje.«3333	Pavel Mihelcic, »Prihodnost iz spominov«, Delo, 24. junij 1997, 15.

Nekaj je bilo tudi posebnih drugih priložnostnih izvedb Škerjanceve glas­be, ki prav tako pricajo o njeni priljubljenosti in vrednosti. V Festivalski dvorani na Bledu je Orkester Slovenske filharmonije ob kongresu zdravnikov cerebralne paralize leta 2001 pripravil slavnostni koncert, na katerem so izvedli Škerjancevo Slavnostno uverturo. Naslednje leto, 22. avgusta 2002, pa je v okviru ljubljanskega Festivala gostoval Komorni orkester Dunajskega koncertnega združenja (Wiener Concert-Verein). Pod vodstvom dirigentke Karen Kamensek so med drugim s har­fistko Mojco Zlobko - Vajgl izvedli Škerjancev Koncert za harfo in orkester (1954). Izvedbo je posebej pohvalil kritik Pavel Mihelcic, ki je v Delu zapisal, »da se je glasba Lucijana Marije Škerjanca zaradi odlicne izvedbe izkazala z vso umetniško 
pregnanco«.3434	Pavel Mihelcic, »Zgledno s Škerjancem«, Delo, 24. avgust 2002, 5.

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je 18. maja 2010 pripravil v Narodni galeriji Vecer slovenske glasbe, posvecen leto dni pred tem preminulemu vi­oloncelistu Cirilu Škerjancu. Koncert je izzvenel v celoti samo z deli Lucijana Marije Škerjanca. Predstavili so skladateljevo Drugo in Tretjo suito za godala (1954), sin po­kojnega celista, Igor Škerjanec pa je izvedel Pet liricnih melodij za violoncelo (1953). V letu 2015 so Slovenski glasbeni dnevi praznovali trideset let delovanja. Ob tej pri­ložnosti je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije na svojem koncertu 15. marca izvedel tudi Škerjancevo Simfonijo št. 4, napisano za godala.
PREDSTAVITVE ŠKERJANCA V ZAMEJSTVU IN TUJINI
Vec izvedb Škerjancevih del je v obravnavanem obdobju mogoce zaslediti tudi v za­mejstvu in tujini. Tudi pri teh predstavitvah prednjacijo izvedbe samospevov in ko­morne glasbe. Posebno izstopajoc je bil koncert na sejmu glasbe Musicora v Parizu leta 1996, na katerem je med drugim tudi s Škerjancevimi samospevi nastopil basbaritonist Marcos Fink ob spremljavi pianistke Nataše Valant.
Leta 1999 je pianistka Tatjana Ognjanovic z izborom Škerjanceve klavirske glas­be nastopila na Norveškem, na konferenci Mednarodnega združenja klavirskih pe­dagogov. Na koncertu je predstavila program, ki ga je izvedla nato maja 2000 tudi na samostojnem recitalu v Cankarjevem domu v okviru praznovanja stoletnice sklada­teljevega rojstva. Na sporedu so bile, kot smo že omenili, Škerjanceve Štiri klavirske skladbe, pa prvi od sedmih Nokturnov, Druga sonata, Dvanajst preludijev ter dve Im­provizaciji.
Omenili smo že predavanje Paola Petronija ob skladateljevi stoletnici rojstva, ki so ga 8. januarja 2000 pripravili v okviru tradicionalnih ponedeljkovih vecerov Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Predavanje je bilo tudi dobro obiskano. Prav tako smo že omenili poseben koncert z naslovom Zveneci obrazi Slovenije 

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


(Klingende Gesichter Sloweniens), ki so ga pripravili v Münchnu. Dogodek je bil 
posvecen pocastitvi obletnic Prešerna in Škerjanca. Prireditev je organizirala slovenska pianistka Marina Horak skupaj s slovenskim Ministrstvom za kulturo in pod okriljem 
münchenskega Referata za kulturo v kulturnem centru Mohr-Villa, 9. decembra 2000. Na koncertu je pianistka Tatjana Ognjanovic izvedla Škerjanceve Štiri klavirske skladbe, Deset skladb za mladino in Dvanajst preludijev. Poleg nje sta nastopili sopra­nistka Irena Baar in pianistka Nataša Valant z izborom skladateljevih samospevov. Poseben pecat je dogodku dodala recitacija pesmi in pisem Franceta Prešerna pred koncertom. 
Zanimiv spominski vecer so v soorganizaciji s Fundacijo Lucijana Marije Šker­janca pripravili na Reki 24. novembra 2011 v zamejskem Slovenskem domu kpd Ba­zovica. Na veceru je nastopila Tatjana Kralj, ki je predstavila delovanje Fundacije in prizadevanja za ohranjanje spomina na skladatelja Škerjanca. Posebna pozornost je bila posvecena tudi spominu petletnice smrti sopranistke Irene Baar, skladateljeve pranecakinje in ene od ustanoviteljic Fundacije.
Tržaška Glasbena matica je ob sodelovanju s Fundacijo Lucijana Marije Šker­janca pripravila poseben koncert 10. februarja 2012. Na njem so nastopili gojenci Glasbene matice, ki so med drugim izvedli Škerjancevo Arietto na G struni za violino (Vera Sturman, violina; Claudia Sedmach, klavir) ter Adagio v septimah in Nokturno v sekstah za klavir (Rachele Valeri).
PODELITEV ŠKERJANCEVIH NAGRAD, PRIZNANJ IN DIPLOM
Posebno izstopajoc prispevek k obujanju spomina na Lucijana Marijo Škerjanca po­menijo tudi vsakoletne podelitve Škerjancevih nagrad, priznanj in diplom Srednje glasbene in baletne šole oz. Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Nagrade na­menjajo že vse od leta 1995 izjemnim uspehom dijakov, profesorjev in razlicnih zuna­njih sodelavcev pri uveljavitvi šole v letu pred tem. Nagrade podeljujejo na posebni prireditvi, ki jo pripravijo v neposredni bližini Prešernovega dne. Ob tej priložnosti vedno izvedejo tudi kakšno od del skladatelja Škerjanca, po katerem se priznanja ime­nujejo. Med nagrajenci so se v preteklih desetletjih zvrstila številna pozneje najbolj znana imena iz glasbenega oz. kulturnega življenja, prav tako pa je na priložnostnih koncertih zazvenela cela vrsta Škerjancevih skladb. Tradicionalna prireditev je postala tako pomembna ne le za promocijo dijakov, ki se uveljavljajo v svetu glasbe, ampak ne nazadnje tudi za utrditev posebnega mesta Škerjanca v slovenski splošni kulturni zavesti.3535	Prim. Stefanija in Zorko, Med ljubeznijo in poklicem.

Nekakšen preludij k tej tradiciji je pomenil že spominski koncert na Srednji glas­beni in baletni šoli 23. februarja 1993, pripravljen ob 20. obletnici Škerjanceve smrti. Na njem so s samo Škerjancevimi skladbami nastopili nekateri pozneje priznani glas­beniki, tako Francka Šenk, Maja Fürst, Maša Poljanec, Andraž Hauptman, Marko Hribernik idr. 
Med koncerti, ki so se ob podelitvi priznanj zvrstili v poznejših letih, velja ome­niti nekatere posebej izstopajoce izvedbe Škerjancevih del. Tako so 4. februarja 1999 v tem okviru predstavili Škerjancevo »V onom cernom lese«, ciaccono na narodno temo za godalni orkester. Naslednje leto, 4. februarja 2000, so ob Škerjancevem jubileju izvedli njegov Concertino za klavir in godala ter dva soneta iz Sonetnega venca. Na prireditvi 5. februarja 2002 je zazvenel Škerjancev Koncert za fagot, harfo in godala. Na koncertu 6. februarja 2008 so med drugim predstavili štiri od sedmih Škerjancevih orkestrskih pesnitev z naslovom Gazele. Ob 110. obletnici skladateljevega rojstva je na prireditvi 5. februarja 2010 s Concertinom za flavto in orkester nastopila flavtistka Eva Nina Kozmus ob spremljavi orkestra, ki ga je vodil Tomaž Habe. Kot smo že omenili, je na šoli to leto še posebej slovesno izzvenelo v znamenju Škerjanca, saj so v novi stavbi na skladateljev rojstni dan poimenovali po njem veliko koncertno dvora­no Konservatorija, ob tej priložnosti pa pripravili tudi priložnostni koncert njegovih skladb.
Na slavnostnem koncertu v dvorani Slovenske filharmonije 4. februarja 2011 je simfonicni orkester Konservatorija pod vodstvom Tomaža Habeta zaigral Škerjan­cevo Slavnostno uverturo, naslednjega leta pa Škerjancev Notturno za veliki orkester. Med posebno izstopajocimi izvedbami velja omeniti tudi koncert s podelitvijo pri­znanj 4. februarja 2016, na katerem je simfonicni orkester šole pod vodstvom Slavena Kulenovica s solistko Ivano Percan Kodarin izvedel Škerjancev Intermezzo roman­tique za violino in orkester.
Ceprav v našem pregledu ni mogoce povsem celovito in podrobneje predstavi­ti vseh koncertov, snemanj, notnih in zvocnih izdaj, tonskih posnetkov, predavanj, razmišljanj, tudi številnih omemb v strokovni in poljudni literaturi, razlicnih diplom­skih in seminarskih nalog, pa ne nazadnje številnih drugih in drugacnih predstavi­tev Škerjancevega dela v desetletjih po njegovi smrti, nam že pricujoc prelet ponuja vpogled v široko paleto raznovrstnih prispevkov, ki pricajo o stalnem in neusahljivem zanimanju za skladateljev glasbeni opus in njegov pomen. Cetudi je v doloceni meri sicer morda mogoce zaznati dolocena nihanja v obsegu in intenzivnosti soocanja s Škerjancevim delom, pa nam vendarle analiza dogajanja potrjuje, da njegova glas­ba vsekakor tudi v obdobju, ko je zbledel neposreden vpliv skladateljeve osebnosti, vztraja na koncertnih odrih in v snemalnih studiih ter da se spomin nanjo v celoti ohranja v živi glasbeni zavesti. Prav to pa predstavlja ob vseh estetskih in poetoloških premenah in zasukih zadnjih desetletij verjetno najbolj trden dokaz tudi posebne skladateljeve ustvarjalne potence, njegove posebne kompozicijske spretnosti in do­mišljenosti ter ne nazadnje muzikalne prepricljivosti njegove glasbe.

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


(Klingende Gesichter Sloweniens), ki so ga pripravili v Münchnu. Dogodek je bil 
posvecen pocastitvi obletnic Prešerna in Škerjanca. Prireditev je organizirala slovenska pianistka Marina Horak skupaj s slovenskim Ministrstvom za kulturo in pod okriljem 
münchenskega Referata za kulturo v kulturnem centru Mohr-Villa, 9. decembra 2000. Na koncertu je pianistka Tatjana Ognjanovic izvedla Škerjanceve Štiri klavirske skladbe, Deset skladb za mladino in Dvanajst preludijev. Poleg nje sta nastopili sopra­nistka Irena Baar in pianistka Nataša Valant z izborom skladateljevih samospevov. Poseben pecat je dogodku dodala recitacija pesmi in pisem Franceta Prešerna pred koncertom. 
Zanimiv spominski vecer so v soorganizaciji s Fundacijo Lucijana Marije Šker­janca pripravili na Reki 24. novembra 2011 v zamejskem Slovenskem domu kpd Ba­zovica. Na veceru je nastopila Tatjana Kralj, ki je predstavila delovanje Fundacije in prizadevanja za ohranjanje spomina na skladatelja Škerjanca. Posebna pozornost je bila posvecena tudi spominu petletnice smrti sopranistke Irene Baar, skladateljeve pranecakinje in ene od ustanoviteljic Fundacije.
Tržaška Glasbena matica je ob sodelovanju s Fundacijo Lucijana Marije Šker­janca pripravila poseben koncert 10. februarja 2012. Na njem so nastopili gojenci Glasbene matice, ki so med drugim izvedli Škerjancevo Arietto na G struni za violino (Vera Sturman, violina; Claudia Sedmach, klavir) ter Adagio v septimah in Nokturno v sekstah za klavir (Rachele Valeri).
PODELITEV ŠKERJANCEVIH NAGRAD, PRIZNANJ IN DIPLOM
Posebno izstopajoc prispevek k obujanju spomina na Lucijana Marijo Škerjanca po­menijo tudi vsakoletne podelitve Škerjancevih nagrad, priznanj in diplom Srednje glasbene in baletne šole oz. Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Nagrade na­menjajo že vse od leta 1995 izjemnim uspehom dijakov, profesorjev in razlicnih zuna­njih sodelavcev pri uveljavitvi šole v letu pred tem. Nagrade podeljujejo na posebni prireditvi, ki jo pripravijo v neposredni bližini Prešernovega dne. Ob tej priložnosti vedno izvedejo tudi kakšno od del skladatelja Škerjanca, po katerem se priznanja ime­nujejo. Med nagrajenci so se v preteklih desetletjih zvrstila številna pozneje najbolj znana imena iz glasbenega oz. kulturnega življenja, prav tako pa je na priložnostnih koncertih zazvenela cela vrsta Škerjancevih skladb. Tradicionalna prireditev je postala tako pomembna ne le za promocijo dijakov, ki se uveljavljajo v svetu glasbe, ampak ne nazadnje tudi za utrditev posebnega mesta Škerjanca v slovenski splošni kulturni zavesti.3535	Prim. Stefanija in Zorko, Med ljubeznijo in poklicem.

Nekakšen preludij k tej tradiciji je pomenil že spominski koncert na Srednji glas­beni in baletni šoli 23. februarja 1993, pripravljen ob 20. obletnici Škerjanceve smrti. Na njem so s samo Škerjancevimi skladbami nastopili nekateri pozneje priznani glas­beniki, tako Francka Šenk, Maja Fürst, Maša Poljanec, Andraž Hauptman, Marko Hribernik idr. 
Med koncerti, ki so se ob podelitvi priznanj zvrstili v poznejših letih, velja ome­niti nekatere posebej izstopajoce izvedbe Škerjancevih del. Tako so 4. februarja 1999 v tem okviru predstavili Škerjancevo »V onom cernom lese«, ciaccono na narodno temo za godalni orkester. Naslednje leto, 4. februarja 2000, so ob Škerjancevem jubileju izvedli njegov Concertino za klavir in godala ter dva soneta iz Sonetnega venca. Na prireditvi 5. februarja 2002 je zazvenel Škerjancev Koncert za fagot, harfo in godala. Na koncertu 6. februarja 2008 so med drugim predstavili štiri od sedmih Škerjancevih orkestrskih pesnitev z naslovom Gazele. Ob 110. obletnici skladateljevega rojstva je na prireditvi 5. februarja 2010 s Concertinom za flavto in orkester nastopila flavtistka Eva Nina Kozmus ob spremljavi orkestra, ki ga je vodil Tomaž Habe. Kot smo že omenili, je na šoli to leto še posebej slovesno izzvenelo v znamenju Škerjanca, saj so v novi stavbi na skladateljev rojstni dan poimenovali po njem veliko koncertno dvora­no Konservatorija, ob tej priložnosti pa pripravili tudi priložnostni koncert njegovih skladb.
Na slavnostnem koncertu v dvorani Slovenske filharmonije 4. februarja 2011 je simfonicni orkester Konservatorija pod vodstvom Tomaža Habeta zaigral Škerjan­cevo Slavnostno uverturo, naslednjega leta pa Škerjancev Notturno za veliki orkester. Med posebno izstopajocimi izvedbami velja omeniti tudi koncert s podelitvijo pri­znanj 4. februarja 2016, na katerem je simfonicni orkester šole pod vodstvom Slavena Kulenovica s solistko Ivano Percan Kodarin izvedel Škerjancev Intermezzo roman­tique za violino in orkester.
Ceprav v našem pregledu ni mogoce povsem celovito in podrobneje predstavi­ti vseh koncertov, snemanj, notnih in zvocnih izdaj, tonskih posnetkov, predavanj, razmišljanj, tudi številnih omemb v strokovni in poljudni literaturi, razlicnih diplom­skih in seminarskih nalog, pa ne nazadnje številnih drugih in drugacnih predstavi­tev Škerjancevega dela v desetletjih po njegovi smrti, nam že pricujoc prelet ponuja vpogled v široko paleto raznovrstnih prispevkov, ki pricajo o stalnem in neusahljivem zanimanju za skladateljev glasbeni opus in njegov pomen. Cetudi je v doloceni meri sicer morda mogoce zaznati dolocena nihanja v obsegu in intenzivnosti soocanja s Škerjancevim delom, pa nam vendarle analiza dogajanja potrjuje, da njegova glas­ba vsekakor tudi v obdobju, ko je zbledel neposreden vpliv skladateljeve osebnosti, vztraja na koncertnih odrih in v snemalnih studiih ter da se spomin nanjo v celoti ohranja v živi glasbeni zavesti. Prav to pa predstavlja ob vseh estetskih in poetoloških premenah in zasukih zadnjih desetletij verjetno najbolj trden dokaz tudi posebne skladateljeve ustvarjalne potence, njegove posebne kompozicijske spretnosti in do­mišljenosti ter ne nazadnje muzikalne prepricljivosti njegove glasbe.

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™

matjaž barbo |   recepcijalucijana marije škerjanca, kot se kaže v koncertnem življenju 


BIBLIOGRAFIJA
Cvetko, Dragotin. Slovenska glasba v evropskem prostoru. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. 
Klemencic, Ivan. Slovenski glasbeni ekspresionizem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988. 
Koter, Darja. Slovenska glasba, 1918–1991. Ljubljana: Študentska založba, 2012.
Kralj, Tatjana, ur. Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca. Ljubljana: Fundacija Lucijana Marije Škerjanca, ustanova za ohranjanje umetniške dedišcine, 2000.
Leskovic, Roman. Glasba iz pozabe: 5. koncert v ciklu Glasbene matice Ljubljana. Ljubljana, Slovenska filharmonija, 2. december 2007. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Leskovic, Roman. Godalni kvartet Tartini: v pocastitev 100. obletnice rojstva Lucijana Marije Škerjanca. Ljubljana, Cekinov grad, 7. november 2000. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
»Lucijan Marija Škerjanc: velikan med slovenskimi skladatelji; koncert v okviru Petkovega kulturnega vecera«. Velenje, Kulturni center in kulturna skupnost Velenje, 9. april 1976. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
O’Loughlin, Niall. Novejša glasba v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska matica, 2000.
O’Loughlin, Niall. »Slovenian Music in Its Central European Context: The 20th-Century Experience«. Muzikološki zbornik 40, št. 1–2 (2004): 267–276. https://doi.org/10.4312/mz.40.1-2.267-276.
Petronio, Paolo. »Ob stoletnici rojstva Lucijana Marije Škerjanca«. 17. december 2000. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Pompe, Gregor. Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. https://doi.org/10.4312/9789610601623.
Pompe, Gregor. Zgodovina glasbe na Slovenskem. Zv. 4, Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete in Založba zrc, 2019. 
Rijavec, Andrej. Slovenska glasbena dela. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979.
Stefanija, Leon, in Suzana Zorko, ur. Med ljubeznijo in poklicem: sto let Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020.
Šavli, Peter. Koncert za harfo in klavir. Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, 16. maj 2013. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Summary
reception of lucijan marija škerjanc’s music 
as reflected in concert life after his death
Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) is considered one of the greatest Slovenian musi­cians of the mid-twentieth century. This is confirmed by the large quantity of his works, the quality of which was emphasized by his contemporaries in critical assessments and professional records. Today he also occupies a special place in historiographical retro­spectives that evaluate and assess the period in which he worked.
Examining the revival of Škerjanc’s compositional legacy in the period after his death shows how important external stimuli were in reviving his memory. As with many oth­er composers, his posthumous reception was marked by anniversaries that triggered reflections on the revival of forgotten works. On the other hand, the idea of the well-thought-out design of the Lucijan Marija Škerjanc Foundation proved to be extremely important.
The foundation was established shortly before the centenary of the composer’s birth. The main initiators were Škerjanc’s relatives and several prominent Slovenian musi­cians, who included the composer’s niece, the opera singer Tatjana Kralj, who devel­oped the idea together with her daughter, the equally renowned singer Irena Baar. The need to set up a foundation was fuelled by a feeling that Škerjanc’s works were being pushed aside and overlooked, which is why Tatjana Kralj even speaks of “Škerjanc’s silence”. The main aims of the foundation were the publication of Škerjanc’s unpub­lished works and the organization of concerts and charity events. The publication of a monograph on the composer containing a biography and a bibliography of his compo­sitions was another notable success for the foundation.
The celebration of the composer’s hundredth birthday was the highlight of the com­memoration of Škerjanc. A whole series of events were held to mark the occasion — in particular, concerts with some of the most prominent performers in the most prestig­ious concert venues. A large number of events were also held in the anniversary year 2010.
In the archive of the Lucijan Marija Škerjanc Foundation we find a variety of materials, concert lists, concert announcements, concert commentaries, programmes and clip­pings from newspapers and magazines containing reviews and ratings of performances. The material enables us to trace Škerjanc’s continuous presence on the concert stage even after his death. Among the works performed, Škerjanc’s songs undoubtedly stand out, being characterized by musical boldness and refined emotions. Škerjanc’s piano compositions, works for cello and string quartets were also regularly performed. Even performances of Škerjanc’s larger symphonic and combined vocal and instrumental compositions were relatively frequent. Also several performances of Škerjanc’s works in other countries can be traced. A particularly interesting contribution to reviving the memory of Lucijan Marija Škerjanc is the annual awarding of Škerjanc prizes by the Conservatory of Music in Ljubljana. A large concert hall in the new building of the conservatory was also named after the composer.
The abundance of events testifies to the constant interest in the composer’s musical work. Although there are fluctuations in the extent and intensity of engagement with Škerjanc’s work, the analysis confirms that his music continues to be heard on concert stages and in recording studios, and that the memory of it is preserved in the living musical consciousness. At all events, this is solid proof of the composer’s special cre­ative potential, his compositional skill and imagination, and not least of the musical persuasiveness of his music.

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™


BIBLIOGRAFIJA
Cvetko, Dragotin. Slovenska glasba v evropskem prostoru. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. 
Klemencic, Ivan. Slovenski glasbeni ekspresionizem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988. 
Koter, Darja. Slovenska glasba, 1918–1991. Ljubljana: Študentska založba, 2012.
Kralj, Tatjana, ur. Stoletnica rojstva L. M. Škerjanca. Ljubljana: Fundacija Lucijana Marije Škerjanca, ustanova za ohranjanje umetniške dedišcine, 2000.
Leskovic, Roman. Glasba iz pozabe: 5. koncert v ciklu Glasbene matice Ljubljana. Ljubljana, Slovenska filharmonija, 2. december 2007. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Leskovic, Roman. Godalni kvartet Tartini: v pocastitev 100. obletnice rojstva Lucijana Marije Škerjanca. Ljubljana, Cekinov grad, 7. november 2000. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
»Lucijan Marija Škerjanc: velikan med slovenskimi skladatelji; koncert v okviru Petkovega kulturnega vecera«. Velenje, Kulturni center in kulturna skupnost Velenje, 9. april 1976. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
O’Loughlin, Niall. Novejša glasba v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska matica, 2000.
O’Loughlin, Niall. »Slovenian Music in Its Central European Context: The 20th-Century Experience«. Muzikološki zbornik 40, št. 1–2 (2004): 267–276. https://doi.org/10.4312/mz.40.1-2.267-276.
Petronio, Paolo. »Ob stoletnici rojstva Lucijana Marije Škerjanca«. 17. december 2000. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Pompe, Gregor. Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. https://doi.org/10.4312/9789610601623.
Pompe, Gregor. Zgodovina glasbe na Slovenskem. Zv. 4, Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete in Založba zrc, 2019. 
Rijavec, Andrej. Slovenska glasbena dela. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979.
Stefanija, Leon, in Suzana Zorko, ur. Med ljubeznijo in poklicem: sto let Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020.
Šavli, Peter. Koncert za harfo in klavir. Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, 16. maj 2013. Koncertni list. Arhiv Fundacije Lucijana Marije Škerjanca.
Summary
reception of lucijan marija škerjanc’s music 
as reflected in concert life after his death
Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) is considered one of the greatest Slovenian musi­cians of the mid-twentieth century. This is confirmed by the large quantity of his works, the quality of which was emphasized by his contemporaries in critical assessments and professional records. Today he also occupies a special place in historiographical retro­spectives that evaluate and assess the period in which he worked.
Examining the revival of Škerjanc’s compositional legacy in the period after his death shows how important external stimuli were in reviving his memory. As with many oth­er composers, his posthumous reception was marked by anniversaries that triggered reflections on the revival of forgotten works. On the other hand, the idea of the well-thought-out design of the Lucijan Marija Škerjanc Foundation proved to be extremely important.
The foundation was established shortly before the centenary of the composer’s birth. The main initiators were Škerjanc’s relatives and several prominent Slovenian musi­cians, who included the composer’s niece, the opera singer Tatjana Kralj, who devel­oped the idea together with her daughter, the equally renowned singer Irena Baar. The need to set up a foundation was fuelled by a feeling that Škerjanc’s works were being pushed aside and overlooked, which is why Tatjana Kralj even speaks of “Škerjanc’s silence”. The main aims of the foundation were the publication of Škerjanc’s unpub­lished works and the organization of concerts and charity events. The publication of a monograph on the composer containing a biography and a bibliography of his compo­sitions was another notable success for the foundation.
The celebration of the composer’s hundredth birthday was the highlight of the com­memoration of Škerjanc. A whole series of events were held to mark the occasion — in particular, concerts with some of the most prominent performers in the most prestig­ious concert venues. A large number of events were also held in the anniversary year 2010.

de musica disserenda xx / ˇ­­­­­­­–™