Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) •»In treljič nam skušnje, katere smo doživeli, jasao pričajo, da jim saraim ni kaj za bandero, pod katero nas vabijo; kajli sami se ne drže načela, katero so napisali na bandero. Naši konservativni rodoljubi so več let z liberalnimi složno delali na narodnem poljn. Liberalci njim ne morejo očilati in njim ludi niso očitali, da se bi bili v kalerisikoli točki izneverili narodnemu programu, vendar so jih povsodi, kjer so le mogli, spodbijali ter si prizadevali vzeti njira ves vpliv na javno življenje. S tem pa jasno pričajo, da jim samim ni resnica s svojim narodnim programom, sicer bi jim bil kat. duhovnik, ki poleg svojega rodoljubja ves gori za svoj cerkveni poklic, enako Ijub tovariš, kakor zdravnik ali advokat, ki poleg svojega rodoljubja gorita, eden za zdravniško učenost, drugi za paragrafe raznih zakonikov .. . Odločni katoliški možje mrze jim torej le kar zavoljo vere, naj bi bili sicer še toliki rodoljubi . . .« »Bandero le stranke torej nič druzega ni, nego zapeljiva zanjka, odločnim katoliškim rodoljubom nastavljena, da bi zalajili svoje verske in cerkvenc dolžnosti, in verskim mlačnežem kakor hlapci pri delu pomagali, kadar na narodnem polju med čisto pšenico rodoijubja sejejo plevel in zel onega vrloglavnega liberalizma, kateri ni ne tič ne miš, marveč spaka vsega zdravega in doslednega mišljenja, vir vseh razprtij in nesreč, v katere je revna Evropa zabredla in se še vedno globokeje vgrezuje, pravi oče onega rudečega socijalizma, kateri bo morebiti že v kratkem njegovo dcdšeino nastopil na razvalinah podrlih oerkev in porušenih pre- stolov. Pod to bandero torej katoličani, ki se zavedamo svojih verskih dolžnostij in ob cnem tudi zdravo pamet še čisiamo, nikakor ne slopimo!« . . . »Tedaj se pa ozrimo na bandero, ki ga odločni katoliški rodoljubi priporočajo z napisom: »Narodnost po s v. veri pos večena«. Prijazno vabimo može prve stranke, rekoč: Ker mi ne moremo stopiti pod vaše bandero, stopite vi pod naše. Narodnost je itak na našem, kakor na vašem praporu zapisana; da vam pa mi ponujamo narodnost celo posvečeno, s tem sodimo, da na svoji ceni ni zgubila, nego le pridobila . . . Obrnemo se torej do vseh katoliških Slovencev in jih kličemo v imenu mile doraovine pod bandero, ki nam obeta brambo najžlahlnejših biserov: narodnosli in vere. Edinost v veri nas bo vodila k edinosti v narodnem delovanju, in edinost v veri bo privabila nebeški blagoslov na naše narodno delo!« . . . »Naše delovanje pa bodi zmerno in prizanesljivo. Resničen je prigovor: Zmotiti se, je slabost človeška, — a v zmoti trdovralnim oslati, je lastnost zavrženih duhov. Rodimo torej raed seboj potrpljivi; molečih se nikar ne zasmehujmo, nego učimo jih in prepričujmo z Ijubeznijo; kajti prepričanje se ne da prisiliti, ampak le z dokazi doseči; lažej pa bodo dokazi sprejeti, ako se nam v zmerni besedi polagajo na srce. Zmerno in spravljivo pa bodi zlasti naSe pero; in če nas kdo s peresom razžali, nikar ne povračujmo hudega z hudim, vedoči, da se časih tudi nam, nehotečim, pero preostro zastavi . . .« Pokojnik toži, da je na Slovenskem še le prav malo praveganarodnega značaja in tudi graja narodno vnemarnost privolitvah. »Stoletne razmere bile so Slovencem tako neugodne, da se niso mogli krepko povzdigniti do temeljitega narodnega značaja, kajti sovraštvo med narodi in puhli liberalizem sta nam narod na vse strani tako razjedla in pokvarila, da naše narodno delovanje mnogokrat pri slovenskem Ijudstvu samem najde hujši upor, kakor od strani zunajnih nasprotnikov. Po naših mislih naj meri torej delovanje našib rodoljubov v prvi vrsti na to, dati našemy Ijudstvu pravi jedernati narodni značaj. »Pilimo peg« slovenski jezik, pa še bolj skrbno — slovenski narodni značaj. Pometirao najpred vso nesnago izpred slovenskega praga!« ... Glede volilev pravi: »Ni pameten mož, ni pošlen rodoljub, ni dober kristijan, kdor se volitev ne udoležuje. Ali kaj nas uči skušnja? Uei nas, da Slovenci važnost volitev še vse premalo poznajo in cenijo. Je še namreč prav dosti gospodarjev na Slovenskem, ki ob času volitve modrujejo: Kaj bom hodil? Kaj se bom pričkal in prepiral? Bodo tudi brez mene opravili. Da! opravili bodo res tudi drugi brez tebe, — pa prav lahko da na tvojo veliko škodo, sramoto in nesrečo. Po takej vnemarnosti se namreč zgodi, da v občinskem in okrajnem zastopu, v deželnem in državnem zboru zvonec nosijo možje, ki so zagrizeni sovražniki naroda našega in naše vere. Odtod tudi izvira, da še vedno ošabni tujci gospodarijo na slovenski zemlji, li pa ubogi Slovenec, kakor zaničevan hlapec, pred njimi trcpeeeš! Zastonj se pritožuješ, da se ti knvica godi, da tujec pri maslni pečenki pri mizi sedi, ti domačin pa suhe kosti za vralmi glodaš! Kar si sejal, to žanješ, in kakor si si postlal, lako boš ležal. — Zato slovenski gospodarji! naj zanaprej zmed vas ne izostane nobeden, kadarkoli se napove volilev; bodi-si že volitev za občinski ali okrajni zastop, ali za deželni zbor; kajti edino na volitvah je ležeče, da se v občini in deželi ali ohrani narodni in krščanski duh, ali pa se naša vera in narodnost z nogami tepta in preganja. — Trojno lastnost pa mora vsakdo imeti, da ga smele brez strahu voliti: biti more prebrisane glave — goreč domoljub — dober kristjan. Kdor ima vse tri lastnosti, volite ga; komur manjka ena sama, nikar ga ne voliti!«1) .. . Kosar tepe hudo kmete, ki zato nemščino v šolah žele, ker človek pred svetom več velja, ako nemški.zna. »Taka misel — piše prelat — more le bahače slepiti in tepce premotiti, nikakor pa modrib in probrisanih glav. Res si večje hvale, časli vreden, ako svoj materni jezik uobro in pravilno pisati znaš, poleg njega pa še tudi enega ali več tujih jezikov umeš, to je gotovo, temu nihče ne oporeka. Kmetje! ali pa morele reči, da se je le eden zmed vas v Ijndski Soli dobro nemškega naučil? Ako pa ne, je-li morebiti to čast, da marsikdo nemščine komaj toliko ve, da za silo svoje ime nemški podpiše? Ali je to čast za lebe, ki si p<f šest in več let po šolskih klopeh drsal, slednjič nemških bukev ne veš niti brati, niti jih ne umeš; pri.slovenskem branju pa tudi tako jecljaš in se spodtikaš, kakor otrok, ki se še le črke sestavljati uči? Si menda to šteješ v čast, da materni jezik govoriš popačeno, nepravilno in sirovo, nemškega pa tako lomiš, da vsacega smeh sili, kdor koli le sliši. Vsak omikani narod ljubi svoj jezik in si šteje v veselje in čast, če v njem lepoglasno in pravilno govoriti more, le Slovenec meni, da postane imenitnejši, ako jezik svoje matere zaničaje in si nemško šemo na lice vleče! . . . Taka bedasta baharija dela nas Slovence pred drugimi narodi zasinehljive in zaničljive. Kdor bo tega spoštoval, kaleri zaničuje sam sebe? In kdo nam bo branil našo narodnost, ako jo sami zatiramo.«'-)... Nasproti pa Kosar narodnih prenapetnežev tudi ne mara. »Prenapetneži prestopajo daleč meje dolžnosti. V narodnem oziru se kaže prenapetost pogostem v tem, *) Pridiga pri razkr. Slomš. spom. str. 13. ') Kat. cerkev str. 97 i. d. da mnogi svojo lastno narodnost črez vso mero visoko povzdignejo, da, kakor malika jo molijo, vse druge narodnosti pa zanieujejo in zatirajo. Ne moremo tajiti, da je ravno v tem dandanešnji neugasljivo ognjišče vednih zdražb med nami, in vzrok, da se iz svojih rev izkopati in v blagonosnili napravah napredovati ne raoremo, prav v tem tudi, zlasti za naše cesarstvo, ena največjih nevarnosti za sedanji čas in raenda še tudi za bodočnost. Le kdor, kadar stopi v javno življenje, drži v eni roki luč sv. vere Kristusove, z drugo roko pa se močno oklene Stola sv. Petra, na katerem sedi nezmotljivi tolmač božjih zapovedij in torej tudi naših dolžnostij, le tak mož se sam ne zmoti in drugih v zmoto ne zvodi, nego dela blagonosno za državo in narod. . . .»') ') Drobt. 1865—66 str. 275\