< __¦? '¦. — 159 — * «j,-..:>^ -.- / *<- Samoslepnik. ¦* ¦• " •':*¦ V rimskej deržavi je bil kralj, kateri je razglasil zakon, da od njega vsak slepec dobode po sto novčicev na leto. Nameri se, da je dvajset tovarišev prišlo v mesto, kder so zavili v kerčmo pit. Sedem dnij so jedli in pili, a ko so kerčmarju plačevali, dali so mu vse, kolikor so imeli noveev. Kerčmar jim reče: ^dragi moji! sto novčieev je še premalo. Kesnično, resnično vam govorim, ne otidete, dokler ne doplatite zadnje trohe!" To zaslišavši rek6 drug drazemn: wkaj nam je storiti? Nemamo s čim platiti." Nekdo iz njih veli: »poslušajte dober svet! Kralj je razglasil zakon, da, kdor koli je slep, dobode po sto novčičev iz njegovega zaklada. Storinio žreb (loz) mej soboj, a ka-terega zadene sreča, temu iztekniino oči ter potem da pojde v kraljevo poslopje, kder mu dade sto novčičev, iu s temi vse nas reši." Odgovore mu: ,,dober je ta svet." Mej soboj store žreb, kateri zadene baš 6nega, ki je tako svetovai. Mahoma ga oslepe ter odved<5 k poslopju. Terkajččih povpraša vratar, kaj bi radi. Kek6 mu: nimamo slepca, kateri prosi milostmje po zakonu." Vratar odgOTOri: rpovem Telicemu dv6rnikxi,u ter otide in zglasi dv6miku: npred vrati stoji slepec, proseč milostinje po zakomi." Veliki dv6mik mu de: rsam ga hočem videti." Kadar stopi k slčpcu, jame ga dobro gledati in premišljatl Naposled ga vpraša: ndragi moj, kaj hoceš?u A slepec: nsto novčičev po zakonu." Veliki dv6rnik reče: ^resnično ti govorim, včeraj sem te v kerčmi videl, imejočega očesen vid zdrav in svetal. Krivo si razumel zakon, ki je dobrodejstvo odmenil samo tacemu, kogar bi oslepila bolezen ali kakovo na-ključje, katerega se nij ubraniti; a li si le samoslepnik, zakaj radovoljno si STetoval, da so ti oči izteknlii, v kerčini se liapivšemu ter najedšemu. Dnigod išči pom6či, tnkaj ne dobodeš ničesar!" — Zgodilo se mu je, kakor je bil ¦ Treden. M—e.