ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK XI. LJUBLJANA 1963 ZVEZEK 2 SLIKA KOROŠKEGA USTOLIČENJA V LONDONSKEM ROKOPISU JOSIP MAL V svoji razpravi o osnovah ustoličenja karantaiiskega kneza sem pod zaglavjein »Upodobitve« zbral in v prilogah priobčil tudi vse dosegljivo slikovno gradivo. Kot prva in najstarejša upodobitev za našo državnopolitično zgodovino tako pomemb- nega dejanja vojvodskega umeščenja po slo- venskem kmetu je tam objavljen ustolitveni prizor, posnet po miniaturi iz rokopisa Av- strijske kronike o 95 oblasteh (vladavinah) v Mestni in univerzitetni knjižnici v Bernu. Temu bernskemu po opremi in nastanku so- roden rokopis iste Avstrijske kronike se hrani v Britanskem muzeju v Londonu (The British Museum, London, Department of Manuscripts, Add. Ms. 16579). Ta ima na listu i05^ (stara paginacija lO^) upodobljen zopet tudi ustolitveni obred, vendar pa mi je bila ta slika v času, ko je omenjeni moj spis izšel, za reprodukcijo nedosegljiva.^ Po končani vojni šele mi je bilo mogoče priti do podrobnejših podatkov o tem londonskem rokopisu in do fotografske kopije kronisto- vega opisa ustoHtvenega obreda s pripada- jočo podobo, ki jo z dovoljenjem ravnatelj- stva Britanskega muzeja sedaj tudi objav- ljam. Preden si ogledamo sliko in popis obreda po tej kroniki, pa ne bo odveč, če skušamo v zgodovinskem okolju najti nagibe, ki so nagnili avtorja kronike, dvornega kaplana Albrehta III. avguštinca Leopolda Stainreu- terja, da je iz mnogih uporabljenih virov prevzel prav tudi podrobnosti koroškega vojvodskega ustoličenja, ki sta ga dva roko- pisa želela tudi v sliki približati razumeva- nju svojih čitateljev. V ta namen je treba razjasniti celo zasnovo kronike, ki sestoji iz dveh delov: iz prave kronike in pa iz vrste vladarjev, ki so kdaj načelovali Av- striji. Sestavljavec plete v tem delu zgodbe, ki v njih sicer prevladuje fabulistika, ven- dar ne tako, da bi bilo vse pripovedovanje gola izmišljotina brez vsake zgodovinske podlage, brez resnejšega stvarnega ozadja in zlasti ne brez kakih državnopolitičnih ciljev in pretenzii za bodočnost. Povsod in v vsem prihaja na dan očitna težnja, da se z zgodovinskimi in umišljeni- mi sporočili postavi Avstrija na tako mesto, da se bo mogla častno pomeriti s katerokoli sosednjih dežel. Prvikrat je naš avtor orisal zgodovino dežele s širokim ozadjem, ki so v njem prvenstveno zastopane Avstrija, Če- ška in Ogrska, ter načel s tem prvič problem podonavske monarhije, ki je stal v ospredju evropske politike več ali manj vse do raz- pada habsburške vladavine. Zenitne zveze avstrijskih vojvod naravnava naš avtor za- vestno proti Rimu, še večkrat pa jih veže s Češko in Ogrsko, le izjemoma dvakrat tudi z Bavarsko. Po namerah kronike stiki z Bavarsko skoraj popolnoma prenehajo, zato pa stopata na plan dva druga naroda, češki in madžarski. Ta za določene namene preračunana usmerjenost je bila avtorju verjetno inspiri- rana po samem vojvodu Albrehtu III., ki je svoje zamisli pletel in predel dalje po zgle- du svojega starejšega brata Rudolfa Usta- novitelja; ta se za dosego svojih visokoletečih načrtov ni ustrašil niti očitnih zlaganosti in ponaredkov. Opozorim naj le na njegov po- zimi 1358/59 skovani Privilegium majus ali interpolacijo o časti državnega arhivenator- ja v Schwabenspieglovem rokopisu, ki naj bi ga v povezavi s Koroško izenačila s po- ložajem nemških volilnih knezov.V naši kro- niki naletimo v intencijah Albrehta III. na prvo paralelo k Valvasorju, ki mu je tudi večkrat skvaril resno in dokumentarno vred- nost knjige njegov sodelavec in tako imeno- vani »glavni avtor« Erasmus Francisci, pod katerim imenom se skriva pl. Finx iz Lü- becka (1627—1694), ki je eden prvih s pri- dobitnim pisateljevanjem obrtno se ukvar- jajočih duševnih delavcev. Na drugi strani pa moramo upoštevati, da so na avstrijskem vojvodskem dvoru sku- šali dohiteti in posnemati svoje sosede, ki so se vprav v XIV. sitoletju v drznem zaletu povzpeli do zavidljive politične, kulturne in gospodarske višine. Takrat je pod velikim Anžuvincem Ludovikom dosegla Ogrska 65 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO trdno stališče v notranji in zunanji politiki, z visoko šolo v Pečuhu (1367) pa se je uve- ljavila tudi na kulturnem področju. Podoben vzpon je takrat doživljala tudi Poljska pod Kazimirom Velikim, ki je 1. 1364 ustanovil vseučilišče v Krakovu in tako v tem za eno leto prehitel Rudolfa »Ustanovitelja« na Dunaju. Severna soseda Češka si je pod vodstvom Luksemburžana Karla IV. pribo- rila celo prvenstvo med nemškimi držav- nimi knezi. V istem stoletju je nastala češka rimana kronika z opisom dogodkov od pri- hoda Ceha pa do leta 1310, ki so jo pripiso- vali sto let pozneje živečemu Dalimilu. S to kroniko, pa tudi sicer se je v XIV. stoletju češka narodna zavednost prebudila do po- nosne samozavesti, ki je povzročila exodus nemških dijakov s češkega, po Karlu IV. leta 1348 v Pragi ustanovljenega vseučilišča. Pač tudi pod vplivom veljavnosti češkega živi ja je bila v Zlati buli 1. 1356 uzakonjena dolžnost, da so nemški volilni knezi (in s tem tudi cesar sam) poleg nemščine in ita- lijanščine obvladali tudi kak slovanski je- zik. S privoljenjem svojega polbrata cesarja Karla IV. je oglejski patriarh Nikolaj na- meraval ustanoviti vseučilišče v Čedadu za nemško, ogrsko, slovensko in italijansko mla- dino, za kar je prejel njegov prednik Ber- trand de St. Ginnes 1. 1339 tudi že papeževo privolitev.2 Karel je ustanovil v Pragi tudi poseben samostan, kjer so gojili slovansko liturgijo. V tej zvezi je zanimivo, kar trdi avtor Avstrijske kronike, Dunajčan Leopold Stainreuter, v svojem s 6. aprilom 1384 da- tiranem prologu k nemškemu prevodu zna- menitega dela francoskega liturgista in kano- nista škofa Viljema Durantija (ok. 1237— 1296), ki je zbral vse tisto, kar je bilo v zahodni cerkvi izza IX. stoletja v liturgični navadi. Ta njegov Rationale divinorum of- ficiorum je bil silno cenjen in zelo razširjen. Zato se ne smemo čuditi, da ga najdemo med prvimi spisi, ki si jih je dal Habsburžan Albreht III. zase prevesti na nemški jezik. V tem prologu razlaga Albrehtov kaplan in historiograf Stainreuter, kako je s pri- voljenjem rimske stolice prišlo do tega, da se v prispodobi sv. Trojice mašuje v treh jezikih: An dem ersten ist erwelet Chrie- chische zunge durch fuetreffunge der mai- sterschefte vnd weishait, die pey den Chrie- clien völlichleichen ist gewesen, zu dem andern mal Lateinische zu erczaigunge des adels vnd der wirdichait, wan diser werlt zeitleich adel ist von den Romern chumen, so habent auch der erste pabste Petrus vnd der erst vnd höchst lerer sanctus Paulus dise stat mit irm blut gewirdigt vnd gecziret; darumb auch die selb chirich ein mueter aller chirichen ist. Zu dem dritten mal di mess wirt begangen in Windischer spräche durch Sache der braittunge vnd gemain- liait, wann chain ainige sprach an ir sel- ber ist so getailet als di man Windische nennet. Darumb ist si auch genumen an der Ebraischen spräche stat, wann do di Juden gotes wort versmachten vnd sich dem vnwir- dig machten, do wart ez den haiden haim- gesendet, alz in der aposteln puch geschribn stet. Vnd also wurden si darnach auch gephendet, daz der heiligen messe amp t irer sprach entfrumdet wurde vnd wurde der sprach verliehen, die der haiden ain michel tail begriffen hat, daz also in disen zungen würd erchennet vnd veriehen, daz Christus vnser herre ist in der ere gocz des vaters.' Ze prej označena, nemškemu zahodu od- maknjena in novim narodom se prilagodu- joča politika prihaja do izraza tudi v tem, da je Albrehtov dvorni kaplan v svojo kro- niko iz virov prevzel tudi opis ustoličenja koroškega vojvode. Na dunajskem habsbur- škem dvoru je bila še ob koncu XIV. stol. živa zavest, ki nam jo je v XI. stoletju spo- ročil prvi zapisovavec predloge za schwa- benspieglovo interpolacijo o posebnih držav- nopravnih in jezikovnih pravicah koro- škega vojvode kot predstavnika slovenske plemenske kneževine. St. gallenski rokopis poudarja takoj v začetku vrinka o pravicah koroškega vojvode, »wie ain Hertzoug von Kaerndern hett sine Rechtt von dem lande vnd ouch dem Rieh«. Veljavnost in mero- dajnost dežele postavlja torej na prvo mesto, na drugem ima svoj pomen »tudi država«. To stopnjevanje in pravno razlikovanje je dalje poudarjeno zlasti v tem, da si je novi vojvoda moral najprej zagotoviti pristanek ljudstva in dežele. Sele ko je to dosegel, so mu pripadle vse časti in pravice, die ain hertzog vnd ain herre des landes billich vnd von recht haben vnd niessen sol. Kadar je bilo vse urejeno v zadovoljnost prebivav- stva in dežele, je šele mogel vojvoda stopiti pred cesarja oziroma kralja, da je prejel od njega fevd. Habsburžan Albreht III. je (ver- jetno že po zamisli svojega brata Rudolfa Ustanovitelja) poudarjal izredni in izjemni položaj koroške Vojvodine, ki naj bi mu dala v sklopu srednjeveške nemške države tako ugledno mesto, kakor je bilo priznano kolegiju nemških volilnih knezov.* S tem je hotel tudi pokazati, da habsburška posest koroške Vojvodine ni toliko odvisna od po- delitve fevda po nemškem cesarju, marveč od volje naroda, ki po svojem zastopniku šele poizveduje, če ima pretendent (ob der, der Herczog wil werden) potrebne lastnosti. Zato ima vojvoda tudi pravico, da se na 66 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA samem cesarskem dvoru zagovarja v sloven- skem jeziku, kar je zopet v skladu s kro- nistovim stališčem v prologu Rationala of- ficiorum: durch Sache der braittunge vnd gemainhait, wann chain ainige sprach an ir selber ist so getailet als di man Windische nennet. Da bi še bolj poudaril samobitnost slo- venske Koroške, naglasa vojvodov politični zaupnik še prav pasebej, da se za dan usto- ličenja odlagajo in tedaj rešujejo mnoge važ- ne stvari in graja tiste, ki ne razumejo glo- bokega pomena običajev ali pa se navadam še posmehujejo.' Teh stvari avtor Avstrij- ske kronike o 95 vladaVinah nikakor ni lahkomiselno zapisal po nekih splošnih go- voricah ali neodgovornih čenčah. Trditve je gotovo preveril po zanesljivih osebah. Na to kaže uvodni stavek: ich han gehört, das vil gross sach werdent geschoben vff den tag, so der Herczog sitzet vff dem stuol ze Kern- den. Prav z istim uvodom dokumentira v svojem prevodu Von der rais des pergs Synai sporočilo, da se vidi Mrtvo morje iz samo- stanske spalnice na Si jonski gori: ich han gehört, man müg es wol gesehen auz dem slaffhaus der minner prüder ze Monte Syon. K. J. Heilig« domneva, da je bil vir za ta slednji podatek Stainreuterjev znanec in pa- lestinski romar Hertel von Liechtenstein. Z izjemo omenjenega samostojnega pri- stavka o nespametnem preziranju starih običajev in reševanju važnih odločitev na sam dan ustoličenja sledi naš kronist pri opisu gosposvetskega obreda poteku, kakor ga je našel v Otokarjevi Avstrijski rimani kroniki, seveda v močno skrajšanem obsegu in v nevezani besedi. Pri tem sta se mu pri- petila dva spodrsljaja. Otokar pravi v verzu 20051, da sta vojvodo spremljala dva ple- miča na vsaki strani (torej skupaj štirje), Stainreuter pa govori le o dveh deželnih gospodih, ker je v predlogi prezrl verz »zuo ietweder siten«. Nepravilen je dalje tudi končni dostavek, da je ustolitveni obred in pravico slovenskega zagovora potrdil kralj Rudolf. Neobičajno bi že bilo, da bi kak vladar v nerazumljivem in odvečnem časti- hlepju z listino zajamčeval in potrjeval stare običaje in zakoreninjene pravne na- vade. Deželni knez lahko upošteva mores terrae ali consuetudinem a priscis tempo- ribus observatam, ker je obred po drugem viru naravnost priscarum consuetudinum lex, lahko pa se običajem tudi odreče in se jim ne podvrže, potrdil o tem pa ne izdaja; v splošnem so tudi raje čakali, da so razne pravne šege polagoma same zapadle v po- zabo. Tudi Rudolf ni izdal kakega podob- nega privilegija. Verz 20158 pri Otokar ju se namreč nanaša že na fevde Rudolfovega sina in vojvode Majnharda: kunic Ruodolf lie sich niht bevillen, — durch sines suneš willen — herzog Meinharten er erzeigt, — daz sin herze was geneigt — gegen im zallem guote.^ Leopold Stainreuter je svojo kroniko do- končal ok. 1. 1394, ko ji je bila po nasvetu vojvode Albrehta III. priključena še bajev- Jia vrsta knezov in vladavin. Kot nekaka aprobirana poluradna deželna zgodovina je bila zelo razširjena, saj se je ohranilo nič manj kot 52 prepisov kronike, med njimi le 9 močno fragmentarnih. Izvod s prvotnim tekstom se je izgubil, najbliže mu je roko- pis, ki je na gradu grofov Attemsov v Pod- gori pri Gorici. Vendar pa prof. Seemüller, ki je vse različne variante razdelil v sku- pine, pri svoji izdaji^ ni vzel za podlago teksta podgorskega rokopisa, ker je šele iz 1. 1456, marveč nekoliko starejšega berlin- skega. Seemüller je delu, ki so ga poprej pripisovali nekemu Mateju oziroma Gregor- ju Hagenu in je po svojem dialektu avstrij- sko-štajerskega izvora, dal ime österreichi- sche Chronik von den 95 Herrschaften, ker se (1. 1909) še ni mogel z gotovostjo odločiti za avtorstvo dunajskega avguštinca in voj- vodovega kaplana Leopolda Stainreuterja, kar je potem (1. 1933) dokazal K. J. Heilig v zgoraj (pri opombi št. 3) citirani razpravi. Od ohranjenih rokopisov Stainreuter je ve kronike imata dva — kakor sem že zgoraj omenil — med drugim tudi najstarejšo do- slej znano upodobitev ustoličenja koroškega vojvode. To sta rokopis v Mestni in univer- zitetni knjižnici v Bernu (s sign. A 45) ter rokopis Britanskega muzeja v Londonu (Add. Ms. 16579). V navadni avtotipiji je bernsko miniaturo 1. 1936 prvi objavil prof. ■ Hans Fehr v svoji knjigi Die Dichtung im Recht (med tekstom in na ovoju knjige). V barvah in v izvirni velikosti je to podobo objavil 1. 1941 prof. K. Rauch;' po tej pred- logi je bil napravljen kliše za moje Osnove ustoličenja karantanskega kneza. Bemski rokopis (na papirju) ima rubri- cirano besedilo, ob robu risbe, arabeske ter več navodil za iluminatorja; kronika ima razen tega 2 večji inicialki, 25 celostranskih podob ter 82 slik grbov. Na listu 66'' je upo- dobljeno koroško ustoličen je: v sredini sedi na kamnitem sedežu moški, gologlav in z žezlom v desnici, rumeni vzorčasti plašč se- ga do tal; za njim na stolu z naslonjalom mož v rdeče-belo-zeleno progasti (kmetski) obleki z belo-rdečo čepico; pred obema v levem delu slike jezdec na črno-belo maroga- stem konju, v čmobelordeči progasti noši in s čepico v istih barvah, zadaj glava bika ter 67 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dva moška v čepicah, okrašenih s peresi, eden od obeh plemičev kaže na sedečega kmeta v ozadju. Zraven pridejano navodilo za ilustratorja naroča: dä mach wie ein pur uff dem veld in einem stein in stuol siezt vnd ein hertzög öch in purenkleid für inn kump mit einem stier vnd mit einem feld- ross vnd mit zwei lantzheren. Vendar je šel miniaturist preko teh pred- pisov: vojvodo je posadil kar na konja, na- mesto da bi ga pustil pešačiti med obema živalima, kmetu je ob stran obesil še meč, tudi ga ni oblekel v običajno sivo raševino, marveč v pisano blago, ki je po predpisih tiste dobe bilo pridržano le za višje stanove. Med sedečega kmeta in prihajajočega voj- vodo z njegovima spremljevavcema (tu se se je slikar držal besedila kronike, ki v pri- meri z Otokarjevo rimano kroniko pomoto- ma prisoja vojvodu le dva spremljevavca) in živalima je postavil še vojvodo na pre- stolu z vsem ornatom. Na eni in isti podobi je slikar v tako imenovanem pripovednem, kontinuirajočem načinu slikanja, ki je bilo v navadi še ob koncu srednjega veka in je živo še danes med preprostim ljudstvom, upodobil dvoje [v drugih primerih tudi tro- je ali še več] zaporedno potekajočih dejanj.'" Londonski rokopis Avstrijske kronike o 95 vladavinah je v opremi in nastanku po sodbi K. Raucha brat bernskemu, ki naj bi bil prepisan v frančiškanskem samostanu Königsfelden. Ta v švicarskem kantonu Aar- gau ležeči samostan je ustanovila 1. 1310 kraljica Elizabeta na kraju, kjer je bil umor- jen njen mož Albreht L Elizabeta je bila hči Majnharda IL, prvega koroškega voj- vode iz hiše goriško-tirolskih grofov. Ven- Slika ustoličenja po bcrnskem rokopisu 68 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODO'VINO KRONIKA' dar je umrla (1. 1313) kmalu po dozidavi samostana, pa mu je enako naklonjenost iz- kazovala njena hči Neža, vdovela kraljica ogrska, ki je umrla 1. 1364 v Königsfeldmi, kjer sta tudi obe z nekaterimi člani svoje družine pokopani. Kot nekaka habsburška zadužbina je ostal samostan tudi v poznej- ših stoletjih v tesnih zvezah z avstrijskimi deželami in z njihovo vladarsko rodovino, pa je zato razumljivo, da so bili menihi že po tradiciji dobro poučeni o vseh stvareh in zadevah, ki so se tikale rodovine njihovih dobrotnikov in ustanoviteljev. V teh okoli- ščinah je zato tudi razumljivo, da so v umetniški opremi obeh svojih prepisov ofi- ciozne Avstrijske kronike predstavili v sliki vprav tudi državnopravno pomembni pri- zor koroškega vojvodskega ustoličenja. Mojo 1. 1938 izraženo domnevo, da sta oba rokopisa Schwabenspiegla z interpolacijo koroškega ustoličenja nastala v kakih bliž- jih odnosih do prvotnih dednih posestev na zadevnih vprašanjih interesiranih Habsbur- žanov kje na ozemlju alemanskega narečja," je K. Rauch konkretiziral tako, da je tako giessenški rokopis Schwabenspiegla kot tudi rokopis Kronike o 95 vladavinah nastal v švicarskem Königsfeldnu.'^ Na moje vpra- šanje glede bernskega rokopisa mi je tudi vodja Mestne in univerzitetne knjižnice (Burgerbibliothek Bern) Dr. Chr. v. Steiger ljubeznivo pojasnil, da je bernski izvod kro- nike pisal 1. 1479/80 frater Klemens Speker v samostanu Königsfelden, kakor je to z ne- dvomno jasnostjo razvidno iz vpisa na str. 29/30 papirnega rokopisa.'' Slika ustoličenja po londonskem rokopisu 69 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVI.NO Naš londonski rokopis ni napisan niti z isto roko niti pod vplivom iste šole kakor bernski. Oba pa izdajata nekatere poseb- nosti alemanskega narečja (medtem ko je izvirnik kronike pisan v bavarsko-avstrij- skem narečju), oba rokopisa imata dalje kolorirane inicialke, oba v tekstu po dve veliki začetnici ter vsak po 25 celostranskih slik in skoraj enako število grbov (london- ski 83, bernski 82). Iz navodil za ilumina- torja pri bernskem rokopisu (ki so pri po- znejšem londonskem postala nepotrebna), bi mogli sklepati, da je ta kmalu po svojem nastanku služil za predlogo londonskemu, ki je glede na pravkar omenjene podrob- nosti in okoliščine izvršitve ter glede na prej očrtane težnje kronike in habsburške od- nošaje do samostana v Königsfeldnu najbrž prav tako tudi tukaj nastal. Kar se tiče pisave same, so črke london- skega rokopisa tesneje stisnjene in povezane kot pri bernskem ter delajo vtis lahkotne, a vendar skrbne in lične gotske knjižne (ne poslovne) polkurzive. Oba pisca uporabljata malo okrajšav, v prvi vrsti za en, er, r, ra, vendar ima londonski izvod kronike morda nekaj več takih krajšav, ki pa se jih pisca promiscue poslužujeta. V londonskem roko- pisu prevladuje okrogli r, medtem ko je ta pri bernskem skoraj pokončen. Iz starejše dobe sta oba obdržala tudi nadpisani o pri dvoglasniškem u. Ostri »v« na začetku be- sede uporablja londonski rokopis skoraj do- sledneje. Novejšega (za XVI. stoletje tako značilnega) kopičenja konzonantov pa v na- ših rokopisih domala ne najdemo. Med omenjenimi 25 celostranskimi slikami srečamo m. dr. podobo Boga očeta s soncem, luno in zvezdami, angela, ki podi prva člo- veka iz raja, Adama, kako orje, Evo, ki prede, Noetovo barko, kronanjfe Davida, Rudolfa, ki podeljuje Otokarju Češko v fevd, dalje je nekaj bojnih in vojaških pri- zorov in kot 14. celostranska slika sledi na listu 1051^ (nove paginacije) koroško vojvod- sko umeščenje, ki je v bistvu bernskemu zelo podobna, le da so barve druge in da je bernska miniatura v podrobnostih bogatejša. Barve londonske miniature so naslednje: okvirni rob slike je rdeč; oblačila oseb od leve proti desni: 1. kapa in ovratnik rume- na, pas na kapi in jopič sta modra, hlače zelene; 2. ovratnik rumen, obleka rdeča; 3. kapa in hlače rdeče, jopa in škornji modri; 4. sedlo, prestol in stol so rumeni; 5. nebo je na vrhu zasenčeno s sivim; konj je siv; cvetlice rumene. Rokopis na papirju ima 189 listov v veli- kosti 190 X 277 mm ter obsega 1. Die Coro- nick der erwirdigisten herrschaft Osterrich do leta 1398 (objavil prvič Hier. Pez: Ma- thaei cuiusdam vel Gregorii Hageni germa- nicum Austriae chronicon in Scriptores re- rum Austriacarum I, Lipsiae 1721, 1045), 2. Ettliche stuck wirdig ze schriben, gezogen uf anderen Historien und Coronicken der edlen herschaft Osterich od lista 182 dalje; zadnji vpis v tem oddelku je iz leta 1408. Kar zadeva usodo rokopisa, je bil 1. 1594 lastnina Krištofa barona Wolckhenstain & Rodenegg etc., kakor popisuje to on sam na svojem z grbom opremljenem bakrorezu, prilepljenem k listu 2. Njegov vpis v nem- ščini na listu 1 pravi, da si je nabavil roko- pis zadnji dan meseca julija 1588. Britanski muzej je kupil rokopis 9. januarja 1847 od g. Asher v Berlinu, kakor to na kratko ome- nja R. Priebsch (Deutsche Handschriften in England, vol. II, 1901, str. 146).'* Ce si sedaj ogledamo tega lastnika roko- pisa, moramo ugotoviti, da sodi rodovina Wolkensteinov v vrsto tirolskega praplem- stva. Omenjeni Krištof pl. Wolkenstein- Rodenegg je bil rojen 1. 1530 in je umrl v Rodeneggu 1. 1600, pokopan je v briksenški stolnici, 1. 1564 je bil povzdignjen v baron- ski stan, 1. 1568 ga srečamo na odličnem upravnem položaju (Tiroler Erbstabelmei- ster- und Vorschneidamt), 1. 1572 je postal tajni svetnik nadvojvode Ferdinanda Tirol- skega, bil je lastnik posestev Rodenegg in Lienz. Poročen je bil z Uršulo pl. Spaur, roj. 1. 1532, umrlo 1. 1575 na gradu Bruck pri Lienzu. Na tem gradu so se med 1. 1553— 1561 rodili tudi nekateri njegovih sedmero otrok.'' Navedeni podatki o življenjski poti Kri- štofa Wolkensteinskega nam upravičljivo pojasnjujejo, da si je nadvojvodov tajni svetnik v svojem dinastičnem patriotizmu omislil za svojo knjižnico poluradni priroč- nik zgodovine in rodoslovja svojih vladar- skih prednikov. Prav tako je tudi naravno, da mu je kot Tirolcu pri nakupu izvoda Avstrijske kronike bila jezikovno-dialektič- no in krajevno pač najbližja švicarska so- seščina. Ako primerjamo obe sliki, bomo takoj ugotovili, da je predstava ustoličenja v bern- skem rokopisu mnogo točnejša in se verneje naslanja tako na priloženo navodilo kakor tudi na samo besedilo kronike o načinu umeščanja. Slika ustoličenja po bernskem rokopisu je bila že večkrat reproducirana, vendar še nikoli s pridejanim navodilom za iluminatorja. Priobčujemo zato bernsko po- dobo v celoti, ker je zanimivo videti, kako je pisec kronike pustil prazen prostor za pozneje vrisano podobo. Ta je bila namreč za spoznanje večja, tako da je prekrila ne- 70 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA kaj črk navodila; tudi rep konja moli preko tekstne širine v prazen rob lista. Londonski rokopis je brez navodil, je pa očitno, da je ilustrator v glavnem prevzel osnovno razporeditev prikaza umeščanja iz Spekerjevega rokopisa. Ker je bil brez dvo- ma bolj neokreten in manj spreten risar, si je delo poenostavil tako, da je črtal oba deželana, ki sta spremljala vojvodo, tudi bika je izpustil, marogastega konja je po- barval v enotni sivi barvi, vojvoda na pre- stolu (v sredi) je brez vzorčastega plašča, prestol je brez pregrinjala, tudi kmetov stol je kaj primitiven. Na bernski sliki plava na modrem in osončenem nebu jata ptic, londonsko pa shematično zaključuje gora s cerkvijo na vrhu, nebo samo pa je zasenčeno v sivino, v zemljo so zasajene tri rumene cve- tlice, v tem ko je hotel bernski prikazati cvetočo tratino. Mogoče bi tudi bilo, da je sliko v londonskem rokopisu izdelal pisec rokopisa sam po vzorcu podobe bernskega rokopisa, ki pa jo je opravil poseben ilu- minator-strokovnjak. Vojvodov prestol v sredini je v svojih ob- risih točen posnetek bernskega, enako tudi kmetov, dasi zelo poenostavljeni stol, tudi oba konja naznačujeta v koraku iste gibe nog, pri obeh je enak tudi v vozel povit rep, podobni so tudi kodri las vseh treh oseb, ista je drža nog pri jezdecu, oba kmeta se- dita prekrižanih nog in s podobno gesto rok, ki je ista celo pri vojvodi na prestolu, če- prav je v londonskem rokopisu popolnoma neutemeljena, ker slikar vojvodi ni položil žezla v roke. Medtem pa, ko sedi na bern- ski sliki vojvoda (pravilno) na neosedlanem konju (Feldpferd),'* mu je slikar londonske podobe podložil rumeno sedalo. Po vsej tej primerjavi sledi z vso goto- vostjo, da je služila bernska miniatura za predlogo iluminatorju (piscu?) londonskega rokopisa, ki jo je le prilagodil svojim ne- dvomno skromnejšim sposobnostim. Vsak je po svoje pobarval oblačila nastopajočih oseb. V težnji po pestrosti in učinkovitosti pa sta oba prezrla, da bi morala po trdno uveljav- ljenem običaju obleči svojega kmeta v pre- prosto enobarvno, sivo raševino. Ob koncu naj sledi še celotno besedilo od- stavka Avstrijske kronike 95 vladavin o ob- redu ustoličevanja koroškega vojvode. Za osnovo je vzet tekst po londonskem rokopisu. Zaradi primerjave so v oklepaju dodane iz- razitejše posebnosti iz bernskega rokopisa, pri čemer pa zgolj ortografske razlike niso upoštevane; kadar ima bernski rokopis ka- ko dodatno besedilo, opozarja na to znak »-|-«. Von hertzog Albrechten (Aulbrechten) kung Ruodolfs sun, die zwoundnu(n)czigest herschaft von Österrich. Kvng Ruodolf ließ darnach ainen hof rüf- fen gen Ougstburg (Ögspurg), darzuo er allen fiirsten gebot vnnd herren zuo im ze komen. Die kamend (köment) dahin (däw hin) mit grosser gezierd (zierdt), darnach machet er sinen (dar nachet er sinen) sun graf Albrecliten herzogen zuo (ze) österrich vnnd ze Styr, vnnd grafe Meinharten von Tyrol macht (machett) er hertzog zuo Kern- den. In der zyt {+ do) fuort kung Wencz- lauß (Wentzläß) sin wib frow Guoten, kung Ruodolfs tochter gar erlichen haym gen Bechern. Doch (Do doch) bevalch kung Ruodolf sinem aidem (+ das ist siner | siner tochter man dem kung von Bechem), daß er absatzte den Zabischen von dem gewalt, das ( + sy) im auch (öch) gelobtend (gelöptend) ze tuond alle herren (tuond die herren) von Bechem. Hertzog Albrecht (Aulbrecht) von österrich vnd grafe Mainhart von Tyrol, hertzog in Kernden sich ze Ougstburg (ögs- purg) lieblich (liepplichen) schiedent von kung Ruodolfen vnd rittens (rittend) von dannan (dannen). Hertzog Albrecht (Aul- brecht) sich darnach vnderwand österrich vnnd auch (öch) Styren, grafe Mainhart zuo Tyrol fuoT (Mainhart der fuor) gen Kernden vnnd saß da ze Zoll nach den alten gewon- haiten vff dem stuol. Die selb gewonhait ist also, das ain puerrisch geschlecht, das da erbt, vnnd der eilest puer (elltesch purr) des geschlechts {+ der) setzt sich vf den staynin stuol, der in dem Zollveldt stät. Darnach kompt (so kumpt) der herczog für in puerrischen gewand, mit ainem stier vnd mit ainem veldpferitt. Den herczogen euch zwein (öch zwen) lanczherren also wysent, der puerr (+ der) fragt ob der, der herczog wil w^erden, rechtens Cristens glouben syg (glöbens syge) vnnd ain rechter richter vnnd beschirmer der priesterschaft vnnd (+ öch) witwen vnd ouch weisen (vnd weyssen). Darum die zwen lanczherren sweren (schwe- ren) müssend (muossent) die in wysend. Darnach (-|- so) rümbt (rumpt) der pur den stuol dem herczogen, der ouch (öch) also muoss sweren (schweren) vnnd der pur (+ der) nimpt den stier vnnd das veldpferit. Aber der herczog (+ der) licht miltiklich vff dem stuol sitzend sine lehen. Ettlich vnver- nunftig zellend die gewonhait für ain tho- renspil, die der gewonhait haimlikait (heim- lichheitt) nit betrachtend. Ich han (hon) gehört (-1- sagen), das vil gross sach (grosser Sachen) werdent geschoben vff den tag, so der herczog sitzet vff dem stuol ze Kernden, die sust nit mögend werden betrogen (nitt 71 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO werden mugent betragen). Das recht hat der herczog von Kernden, war (wer) inn (im) vor dem kaiser hefilich anspricht, so sol er vor dem rieh in windescher sprach ver- antwurten. Das hat ouch (öch) also kung Ruodolf verbriefet. i OPOMBE 1. J. Mal, Osnove ustoličenja karantanskega kneza. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XXIII, 1942, str.59. — 2. Czörnig, Das Land Görz und Gradišča, I (1873), 327. — 5. Konrad Josef Heilig, Leopold Stainreuter von Wien, der Ver- fasser der sogenannten Oesterreichischen Chro- nik von den 95 Herrschaften. Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichtsforschung. Bd. 47, 1933, p. 275, 274. — 4. Jos. Mal, Die Eigenart des karantanischen Herzogtums (Südost-For- schungen, XX 1961), p. 33 SS., 40, 65—75. — J. Mal, Schwabenspiegel in koroško ustoličenje. Glasnik Muzej, društva za Slovenijo, XIX, 1958, p. 114 ss. — 5. Sto let zatem pravi Jakob Unrest, da je treba gledati bolj na dobro stvar ko na kako nespametnost in toži, da je postalo v de- želi slabše, ko so opustili stare in dobre uredbe. Jacobi Unresti Chronicon Carinthiacum: Hahn, Collectio monumentorum, I. 485. — 6. Heilig, Leopold Stainreuter von Wien, o. c, 265, 286. — 7. Monumenta Germaniae historica. Deutsche Chroniken, t. V/l. Ed. Jos. Seemüller: Ottokars österreichische Reimchronik, p. 262 ss., v. 19990 ss., 20158 SS., — J. Mal, Osnove ustoličenja ka- rantanskega kneza, GDMS, XXIII, 1942, 7, 45. — Fr. Beyerle, Sinnbild und Bildgewalt im älte- ren deutschen Recht (Festschrift Ulrich Stutz, Savigny- Stiftung für Rechstgeschichte, Germa- nistische Abt., 1938, 788—807). — 8. Monum. Germ. hist. Deutsche Chroniken, t. VI: öster- reichische Chronik von den 95 Herrschaften, p. 140. — 9. K. Rauch, Die Kärntner Herzogseinsetzung nach alemannischen Handschriften. Abhandlun- gen zur Rechts- und Wirtschaftsgeschichte. Fest- schrift Adolf Zycha. Weimar, 1941, str. 173—232;^ slika ustoličenja pri str. 222. — 10. Ad. Gold- schmidt, Die deutsche Buchmalerei, II. Bd., tab. 28, 62. — St. Yurnik, Slovenske panjske končni- ce. Etnolog, III, 1929, tab. II pri str. 168. — 11. J. Mal, Schwabenspiegel in koroško ustoličenje. Glasnik Muz. društva za Slovenijo, XIX, 1938, str. 110. — 12. K. Rauch, o. c. (Festschrift Adolf Zycha), p. 225 s., 229 s. — IJ. O tem glej po- drobnejše razpravljanje pri izdajatelju Kronike Seemüllerju, M G, Deutsche Chroniken, VI, uvod, str. 57. Prim, tudi K. Rauch, o. c. 218 ss. — 14. Za te podatke o rokopisu, o barvah miniature in za fotokopijo slike in opisa vojv. obreda se za- hvaljujem g. T. J. Brownu, kustosu Britanskega muzeja. — 15. Po podatkih, ki jih je ljubeznivo oskrbela Heraldisch-genealogische Gesellschaft »Adler« in Wien po rokopisnem rodovniku dru- žine grofov Wolkenstein v Innsbrucku. — Na dvoru in pri visokem plemstvu je prišla pone- kod v navado posebna častna služba Vorschnei- derja z nalogo, da je pri slavnostni mizi razre- zal perutnino in manjšo divjačino; tudi je v tej spretnosti poučeval plemiške dečke (Edelknaben). —16. Pomen izraza Feldpferd nam pomaga raz- jasniti Sachsenspiegel, ki določa, da spadajo k ženini doti-jutrnji konji, govedo, koze in prašiči, »ki gredo pred pastirjem«: dar hort to alle veltper- de unde rindere unde czegen unde svin, die vor den hirde gat. Ko govori o odškodnini za pobite do- mače živali, ocenjuje mulo z 8 šilingi, prav tako vprežnega vola (tochochsen, v lat. prevodu bos aratrum trahens) in kobilo (den veltstriken, equa, konj, ki se še pase v ogradi; stricken, strizen, pohajati, potepati se) ter nadaljuje, da je treba nasprotno šteti 12 šilingov za polno de- lo sposobnega konja: andere veltperde, die to vulleme arbeide dogen, mit tvelf schilingen. Za nedorasle (konje) se določi odškodnina po nji- hovi starosti. Jezdnega konja, ki na njem služi jezdec (rideman) svojemu gospodu, je treba od- plačati z 20 šilingi (= 1 funt). Prim. Dr. H. Chr. Hirsch, Eike von Repgow, Der Sachsenspiegel, Landrecht, I. knj., čl. 24, § 1; III. knj., čl. 51, § 1. — Homeyer, Des Sachsenspiegels erster Teil, Landrecht, p. 346, 491, 182. — J. Mal, Osnove ustoličenja, str. 58. 72