Dušan Ludvik  I  Slov«
(Fragment iz pesnitve Odžejana mladost)
Kot prsti, ki drse čez klaviaturo, kazalci odmerjajo že pozno uro ...
»Zakaj so danes grenki ti poljubi, zatajevane solze so v obljubi?«
— Predragi, slišiš zvon? Kako zamolklo,
kako dušeče polnoč je odtolklo!
Ko zdaj s pogledi te bridko sprašujem,
mi je ob tebi kakor daljni zvezdi,
ki zadnjikrat zatlela je nad gnezdi —
o, saj ne jočem, saj samo vzdihujem...
Pravljičen grad se v srcu mi podira,
ko misel dni minulosti prebira.
Spominjaš se? Kako so trav kolena
pod najinimi mehkimi koraki
se pripogibala in beli slaki
pisali v žitu najina imena! —
145