TEMA MESECA Kaninsko podzemlje Z NAMI NA POT Okoli Grintovcev 5 3,90 € V E S T N I K R E V I J A Z A L J U B I T E L J E G O R A Ž E O D L E T A 1 8 9 5 2017 Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, po faksu: 01 43 45 691, brezplačna telefonska številka: 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu), e-naročila: trgovina@ pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30–11.00). INFORMACIJE, NAKUP in NAROČILA: Slovenski planinski muzej Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, telefon: 08 380 67 30, faks: 04 589 10 35, e-naročila: info@planinskimuzej.si I N F O R M A C I J E ∙ N A K U P ∙ N A R O Č I L A PLANINsKA zvEzA sLOvENIJE, PLANINsKA tRgOvINA Pzs NA sEdEžU dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POštI p. p. 214, sI-1001 Ljubljana PO tELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur br zplačna tel fonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKsU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina Pzs: http://trgovina.pzs.si. sLOvENsKI PLANINsKI MUzEJ triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si P IZ PLANINSKE ZALOŽBE - AKCIJA Božidar Lavrič Vodnik Polhograjsko hribovje V vodniku so na 144 straneh opisane poti v Polhograjskem hribovju, ki se dviga zahodno od Ljubljane nad Sorškim poljem. Poljanska Sora ga na severu loči od Škofjeloškega hribovja. Marsikdo hribovje še vedno imenuje Polhograjski Dolomiti, in sicer zaradi kamnine, ki zlasti v višjih predelih štrli iz zemlje kot veliki škrbasti zobje. V vodniku so opisane poti iz doline Gradaščice, iz doline Horjulščice, iz Medvod, Poljanske doline in iz Ljubljane. Format: 120 x 160 mm; 144 strani, šivano z nitjo, okrogel hrbet CENA: V času od 15. 5. 2017 do 15. 6. 2017 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 8,98 €* (redna cena: 17,95 €*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. ENCIKLOPEDIČNI VODNIKI PZS Julijske Alpe so najvišje in najobsežnejše slovensko gorstvo s številnimi dolinami, visokimi kraškimi planotami, mnogoterimi vrhovi in ostenji, ki se ponašajo s premnogimi planinskimi, lovskimi in tudi pozabljenimi potmi. V sklopu zbirke Julijske Alpe so do zdaj izšla že tri dela, in sicer vodniki Zahodne Julijske Alpe, Julijske Alpe: skupini Mangarta in Jalovca ter Julijske Alpe: južni del. Zadnji, četrti vodnik bo izšel prihodnje leto in bo opisoval osrednji del Julijskih Alp vključno z njegovimi očaki. Vodnike odlikuje enciklopedična sistematičnost, opisom dolin in izhodišč sledi poglavje o kočah in zavetiščih, najpomembnejši del pa so seveda opisi vseh vrhov in poti nanje. O celotnih Julijskih Alpah se lahko podučite v dodatnem uvodnem delu, ki je brezplačno dostopen na spletni strani julijci.pzs.si. -50% UV OD NI KV E S T N I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 117. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4600 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630- 183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Na grebenu Triglava Foto: Jože Drab Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Zelo rada delam v alpinistični šoli. To me po svoje izpolnjuje (tudi vpis na pedagoško fakulteto najbrž ni bil naključje) in še zabavno se mi zdi – najbrž tudi ali predvsem zato, ker so mi alpinizem v času alpinističnega pripravništva tako dobro predstavili. Naši odlični »stari mački« so bili mojstri podajanja snovi in vcepljanja spoštovanja do gora in ljudi, ki jih obiskujejo. Zato verjetno čutim (spet »tudi«) nekakšen dolg, da moram vse to skušati predati mlajšim. Saj poznate tisto modrost – kar smo dobili, je ničvredno, če ne znamo dati naprej. K temu pa spada tudi moralna dolžnost opozarjati na napake, ki jih opaziš pri neznancih; če vidim, da nekdo česa ne dela prav oziroma počne kako stvar tako, da bi lahko postala nevarna, navadno na to tudi opozorim. In enako pričakujem od drugih. Zveni klišejsko, ampak vse življenje se učimo, kajne? Opažam, da je termin light and fast, po naše »lahek in hiter«, morda že malce zašel v skrajnost. V alpinističnih smereh, ki so vse prej kot lahke, namreč srečujem mlade alpiniste ali celo pripravnike, ki s sabo nimajo niti toliko opreme, da bi, če zaidejo s smeri ali če jih kaj preseneti (kar v gorah ni tako redko), lahko uporabili vsaj kak zatič, da ne govorim o klinih in kladivu. Kje so še pomožne vrvice, bivak vreča, čelna svetilka, prva pomoč … Hm, ali vse to sploh lahko spraviš v majcen nahrbtnik, kjer so že ultra lahka supervodoodporna vetrovka, energijska ploščica in pol litra vode? Precej redno spremljam družbena omrežja in forume, a v debatah zaradi utemeljenih razlogov zelo redko sodelujem. Pogosto zasledim mnenja, da je v neki smeri dovolj klinov, da je ful nabita, da v njej razen štrika in nekaj kompletov ne potrebuješ ničesar, da jo preplezaš v nekaj urah, da je ta ali oni kar skočil čez in podobno. Za Luka Lindiča, na primer, to vsekakor lahko drži. Ampak to velja zanj. In morda za Petro, ki raztura v sedmicah, in za perspektivnega Andreja v idealnih razmerah brez nepredvidenih dogodkov, na katere nimamo vpliva. Pozornemu bralcu in odgovornemu obiskovalcu gora mora že ob tem biti jasno, da je plezanje (ali gorništvo) ob predpostavki, da bo zadoščeno vsem idealnim pogojem, kljub vsemu tvegano početje. V isto kategorijo spada tudi zanašanje na zapise na forumih in družbenih omrežjih, ki pogosto deluje kot jeziček, ki tehtnico prevesi v odločitev odhoda v gore ali izbire smeri. Mladim, ki gorništvo, plezanje in navpični svet šele spoznavajo, je treba varnostne ukrepe in razmišljanje o izbiri primerne smeri vcepiti zgodaj. Neodgovorno je misliti, da si bodo izkušnje nabrali sami in da jih bodo izučile težave, v katerih se bodo znašli. Seveda jih bodo, a le, če se bodo s ture vrnili in če se bodo imeli priložnost temu še kdaj izogniti. Žal se tudi ne zgodi redko, da se pripravniki vrnejo v dolino prestrašeni in prepričani, da alpinizem zanje ni prava izbira. Samo zato, ker jim ni nihče povedal, da težki ruzaki niso vedno stvar iskanja dlake v jajcu in pretiravanja, ampak zdravega razuma in trezne presoje razmer, ki jih nikoli ne moremo z gotovostjo napovedati. Prijatelj, gorski reševalec in izkušen alpinist, mi je nekoč povedal, da ima v nahrbtniku vedno (pre)več opreme, saj jo s sabo nese tudi za druge, ne le zase. Večkrat se mu je že zgodilo, da je bil priča nesreči. In ravno zaradi »odvečne« opreme je lahko pomagal in s tem morda celo obrnil tok dogajanja proti srečnemu koncu zgodbe, ki bi se lahko končala drugače. Zato mi ni nikoli odveč v nahrbtnik vreči še kakega klina, zatiča ali metulja, pomožne vrvice in seveda obvezne prve pomoči z nekaj nenujnimi dodatki. Tudi bivak vreča ima komaj kak gram … Če vse to prinesem nazaj nedotaknjeno, krasno! Sem pač imela boljši trening. Če sem s tem lahko komu mimogrede pomagala, pa še toliko bolje. Morda bo drugič kdo pomagal meni … Skalaši so svoj podmladek vestno vzgajali tudi z vidika etike in družbene odgovornosti. Tega po mojem mnenju v alpinističnih šolah manjka. Moji mentorji so v zvezi s tem opravili izjemno delo (hvala, Miha, Fižola, Janeta in drugi!). Če smo zdaj na vrsti mi, opravimo to tako, kot je treba. Kot lahko vidite (oziroma berete), se tej nalogi pridružuje tudi Planinski vestnik. Saj so tudi njega ustvarili ljudje, po katerih se upravičeno zgledujemo. Marta Krejan Čokl Včasih je vsebina nahrbtnika namenjena drugim UVODNIK 1 Včasih je vsebina nahrbtnika namenjena drugim Marta Krejan Čokl KANINSKO PODZEMLJE 4 Visokogorsko jamarstvo Franci Gabrovšek KANINSKO PODZEMLJE 6 Visokogorski kras Franci Gabrovšek KANINSKO PODZEMLJE 9 Potovanje v goro Jurij Kunaver KANINSKO PODZEMLJE 12 Obdobje »Boka« Matic Di Batista KANINSKO PODZEMLJE 14 Kako potekajo raziskave danes Bogomir Remškar KANINSKO PODZEMLJE 17 Potovanje skozi goro Špela Borko INTERVJU 22 Tina Di Batista Marta Krejan Čokl DOLOMITI 27 Gore nad prelazom Tre Croci Janez Turk PLANINSKA ORGANIZACIJA 31 Planinska društva soglasna Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič Z NAMI NA POT 32 Grintova pot Franci Horvat TUJE GORE 45 Filipinski vulkan, ki je pretresel svet Peter Soklič INTERVJU 48 Erik Švab Jernej Šček VSI MOJI TRIGLAVI 52 V hribih s prijatelji Samo Rugelj FILM 54 Osem krogov in pol Dušan Škodič VZGOJA 58 Priprava na turo po ferati Jože Drab VREME 62 Grom in blisk Veronika Hladnik KOLUMNA 65 Krizna sezona 2016/17 Tomaž Hrovat MINIATURA 66 Na Storžič Sabina Dermota UTRINEK IZ PRETEKLOSTI 68 Ko misli odtavajo Irena Breščak 69 NOVICE IZ VERTIKALE 70 NOVICE IZ TUJINE 72 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 73 PISMA BRALCEV 73 LITERATURA 74 PLANINSKA ORGANIZACIJA 78 SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ 78 TRIGLAVSKI NARODNI PARK 79 V SPOMIN VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. Špela Borko KANINSKO PODZEML JE Med planinci se sem ter tja sliši o norcih, ki s prevelikimi nahrbtniki divjajo v hribe, ne meneč se za cvetice in razglede. Ne le to, prav nič jim ni mar za ustaljene poti – kot da bi sledili nevidnim sledem, nepričakovano skrenejo v ruševje, zagrebejo v melišče ali se izgubijo v grapo. Nazaj na pot prilezejo šele z nočjo, vsi blatni in razmršeni, hitrega koraka proti izhodišču. A v resnici jamarji prav tako cenimo vse našteto in še več. Občudujemo cvetove belih kristalov, ujetih v čas, uživamo v razgledih na veličastne galerije in dvorane, tiho trepečemo nad vrtoglavimi navpičnicami. Nepredirna tema nas naredi še manjše kot mogočni vršaci – praznino čutimo v kosteh. Popotovanja, premagovanja in sanje si želimo deliti s tabo, ljubitelj vrhov: gora, na katero stopaš, je navznoter vsaj tako bogata kot navzven. Visokogorsko jamarstvo 4 Kaninsko pogorje nad Bovško kotlino Foto: Oton Naglost Franci Gabrovšek KANINSKO PODZEML JE Kataster jam nam pove, da je v Sloveniji registriranih skoraj dvanajst tisoč jam. Od tega je dobrih tisoč osemsto vhodov v jame v visokogorju nad 1500 metrov. Med njimi najdemo tako najgloblje kot najdaljše. Visokogorje ima zagotovo tudi največji potencial za nova jamarska odkritja, zato jamarje kljub nedostopnosti in zahtevnosti raziskovanja izjemno privlači. Vse kamnine se vsaj malo topijo v vodi, pri bolj topnih pa raztapljanje pušča značilen pečat na površju in v podzemlju. Pokrajini na takih kamninah pravimo kras, medtem ko je Kras območje med Slovenijo in Italijo, kjer so kraške pojave prvič resno opisovali in razlagali. Če odštejemo pokrajine pod ledom, kraške pokrajine pokrivajo od deset do petnajst odstotkov kopnega. Kraške pokrajine predstavljajo skoraj polovico Slovenije, kamnini, ki ju voda raztaplja pri nas, sta apnenec in dolomit. Visokogorski kras Primat ima Kaninsko pogorje Večina Slovencev dobro pozna kras med Vrh- niko in Tržaškim zalivom, ki mu krasoslovci pravimo tudi klasični kras. Radi pa pozabimo, da večina na- ših Alp pripada Južnim (apneniškim) Alpam. Že ime pove, da so verjetno tudi dobro zakrasele. In res je tako, njihovo površje in podzemlje govorita o izjemni interakciji med tektoniko, poledenitvami in zakrase- vanjem. A preden se vzpnemo na goro in spustimo v alpski kras, še nekaj o nastanku jam. Jame nastajajo, ko se voda pretaka skozi razpoke v kraškem masivu in raztaplja njihove stene. Prvotne, kot las drobne razpoke se počasi razvijajo v kraške ka- nale, ki lahko skozi tisočletja zrastejo do izjemnih di- menzij. V nekaterih okoljih so se razvili kompleksni labirinti, Mamutske jame v  ZDA so dolge več kot 600 kilometrov. Drugje so pogoji omogočili razvoj kanalov izjemnih dimenzij, tak primer je kanjon reke Reke v Škocjanskih jamah. Spet drugje so jame pred- vsem izjemno globoke, s čimer mislimo na višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko v jami. Jame nastajajo pod gladino kraške podtalnice in nad njo. Čeprav poznamo izjemno razvejene zalite jam- ske sisteme, ti le redko segajo globoko pod izvir. Po- leg tega smo pri raziskavah potopljenih jam tehnično precej omejeni.1 Tako je vertikalen razpon jam na ne- kem kraškem območju v grobem omejen z višinsko razliko med dotoki in izviri. Na krasu skoraj ni povr- šinskih vodotokov, voda zelo hitro uide v podzemlje 1 Prav lani so v Hranicky propasti na Češkem prišli kar 400 metrov globoko. Take jame nastajajo v izjemnih pogojih, ki jih tu ne bomo obravnavali. Kaninski podi in jamarski bivak Foto: Matic Di Batista 6 skozi številne korozijske razpoke in brezna,2 le redko se oblikujejo krajši vodotoki, ki pa hitro poniknejo. Tam, kjer se kraško območje stika z nekraškim, lahko v kras dotekajo reke, ki kmalu postanejo ponikalnice; taka izjemna primera sta reki Reka s Škocjanskimi ja- mami in Pivka s Postojnsko jamo. Zdaj pa v  hribe! Naše Alpe odlikujejo čudovit bel apnenec, za plezalce malo manj čudovit dolomit ter 2 Navpičen rov. globoko vrezane ledeniške doline, v katerih najdemo številne močne kraške izvire. Na visokogorskih kra- ških podih, tudi do dva kilometra nad dolinami, na- letimo na številna brezna, ki se največkrat končajo že po nekaj deset metrih, včasih pa nas po zapletenih jamskih spletih vodijo vse do izvirov. Te jame nastajajo še danes, saj deževnica in snežni- ca z visokogorskih podov na poti do izvirov še vedno raztapljata apnenec. Glavna faza njihovega razvoja pa je verjetno potekala v  ledenih dobah, še posebej ob Mali skedenj in druge njemu podobne štrline na kaninskih pobočjih so med najprepoznavnejšimi kaninskimi simboli. Nastali so z delovanjem ledeniške erozije pobočnih ledenikov. Foto: Jurij Kunaver 7 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K njihovem zaključku, ko so se ledeniške vode namesto na čelo ledenika stekale skozi kraški masiv do izvirov. Hidrološki stik med ledeniki in krasom je še vedno slabo raziskano področje, ki ga verjetno odlikuje kar nekaj povratnih zank, saj pretakanje v ledeniku vpli- va na razvoj krasa pod njim, zanesljivo pa velja tudi obratno. Visokogorske jame so se oblikovale v pogo- jih velikega strmca, ko voda na relativno kratki razda- lji premaga veliko višinsko razliko. Zato so predvsem strme, z značilnim zaporedjem brezen in kanjonskih rovov – meandrov,3 ki povezujejo brezna. V visokogorskih jamah redko najdemo kapniško okrasje. Ker na površju večinoma ni organsko bogate prsti, v kateri bi se prenikajoča voda obogatila z oglji- kovim dioksidom, le stežka pride do neravnovesja med koncentracijo ogljikovega dioksida v kraški vodi in ogljikovim dioksidom v jamskem zraku, ki je po- treben za izločanje sige. Kljub temu je surova lepota včasih še privlačnejša od »okrašene« s sigo. Ponekod brezna presekajo zasigane vodoravne rove, ostanek jamskih sistemov, ki so v masivu nastali še pred glav- no fazo dviga Alp. Visokogorske jame odražajo »klimo« svojega oko- lja. Vhodna brezna na planotah so nemalokrat pol- na ledu, temperatura pa od ledišča ali malo nad njim le počasi narašča z globino, slabe tri stopinje na tisoč metrov. Večina visokogorskih jam je še vedno vo- dno dejavna. Brezna se ob nevihtah lahko v trenutku spremenijo v visoke slapove, rovi v globinah pa v po- polnoma zalite kanale. V  tujini se je nekaj usodnih nesreč zgodilo prav zaradi nenadnega dotoka pada- vinske vode. Zato je pomembno pred raziskovanji dobro poznati vremensko napoved, daljša raziskova- nja pa potekajo v obdobjih stabilnega vremena, pose- bej pozimi. Pri nas v  Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah ne 3 Meander je kanjonski rov. Lahko je zelo ozek (nekaj 10 cm) ali ogromnih dimenzij (30 m in več). manjka visokogorskih kraških planot. Nekatere med njimi so že posejane z registriranimi jamami, na ne- katerih jamarji skorajda še nismo raziskovali. Znane so raziskave na območju Tolminskega Migovca, Ko- mne, Triglavskih podov, Bohinjskih planin, Kriških podov, Malih podov pod Grintavcem in Dleskovške planote v  Kamniško-Savinjskih Alpah. V  zadnjem času veliko slišimo o izjemnih raziskavah v gorah nad Pokljuko. Primat visokogorskega jamarstva ima Kaninsko po- gorje, ki sega več kot 2500 metrov visoko, izviri pa so nizko v dolini, le malo nad 400 metrov nadmor- ske višine. Kanin sestavljajo predvsem zgornjetriasni apnenci in dolomiti, katerih bloki so ob številnih pre- lomih zamaknjeni drug proti drugemu. Prav položaj apnenca in dolomita velikokrat določa razvoj jam, verjetno pa ima tudi pomembno vlogo pri razmeji- tvi med nenasičenim (suhim) in zalitim območjem v  masivu. Velik del voda vzhodnega in osrednjega Kaninskega pogorja se steka proti izviru Glijun, zaho- dni del pa proti mogočnemu slapu Boka, ki je zane- sljivo eden najlepših kraških izvirov na svetu. Na ita- lijanski strani je pomemben izvir Goriuda visoko nad Reklansko dolino. Raziskovanja na obeh straneh meje potekajo že več kot pol stoletja. Na naši strani je trenutno šest jam, globljih od tisoč metrov, na italijanski strani pa so ja- marji poleg številnih drugih jam raziskali izjemno razvejena sistema Complesso del Col Delle Erbe (glo- bina 935 m, dolžina 25 km) in Complesso del Foran del Muss (globina 1140 m, dolžina 12,5 km). Na slo- venski strani Kaninskega pogorja in vznožja smo ja- marji raziskali že šeststo petdeset jam, številka pa se iz leta v leto veča. V zadnjih letih na Kaninu pogosteje srečaš jamarja kot planinca. Pestra druščina z dosežki na svetovni ravni vsako leto odkrije kaj novega. Nad- vse obsežnemu raziskovanju navkljub pa področje še vedno skriva velik potencial, ki jamarjem ne da miru in jih vedno znova kliče nazaj. m Tako na površju kot pod njim najdemo v visokogorju mnogo fosilnih ostankov. Največji so ostanki školjk megalodontid. Foto: Matic Di Batista Visokogorske jame premorejo svojevrstno lepoto, na primer izjemno lepo ohranjene fosile. Foto: Matija Perne 8 Za uvod v zgodovino raziskovanja jam v Kaninskem pogorju si izposodimo besede znanega tolminskega jamarja Dejana Ristića iz knjige Zapiski o Mali Boki: »Iz preteklosti bom omenil le tri predstavnike, ki so bili posredno 'krivi' za vsa poznejša odkrivanja v Kaninskem pogorju. Izpod peresa Kugyja, Tume in fotografij krpljevcev (1926) spoznajmo v drobcih čarobnost in lepoto teh odmaknjenih gora. Vsem trem je skupno to, da so na Kanin gledali kot na skrivnostno goro.« Potovanje v goro Začetki raziskovanja kaninskih jam KANINSKO PODZEML JE Jurij Kunaver Navaja še Juliusa Kugyja, ki je vsaj tridesetkrat stal na vrhu Kanina in o njem umetniško zapisal, da je »prava Kaninska grmada orjaški, visoko se dvigajoč, težko in okorno razčlenjen skalni otok, ki učinkuje le s svojo velikansko gmoto brez vsakršnega arhitekton- skega okrasja. Manjka mu tekočih voda, kakršne ima- jo skalna morja Triglava. Ves ta vzvišeni prostor res prestreže silne množine snežnice in dežja, toda skale tako kot nenasitna mreža posrkajo vsako kapljo in jo takoj odpeljejo v globine. Nikjer tihega, poduhovlje- nega očesa kot na oni strani v samotnih čarobnih vr- tovih rojenic, v kraljestvu Scabiose Trente. Kaninska pokrajina nima drugega kot beli sneg in sivo skalo. In vse je kot v smrti odrevenelo. Orjaški kras, stopnje- van v visoke Alpe. Povsod pa vidiš silovitost delovanja vode: žlebič pri žlebiču, škrapa pri škrapi, često meter globoko vrezane v  plošče, brezdanje okrogle vrtine, v katerih mračnem žrelu se svetlika gineči stožec sne- žnih ostankov, kratke kadunjaste doline sredi skalnih blodišč, široke doline s strmo padajočimi prodišči ob bokih in zalogami večnega snega v dnu. Tisti pa, ki je vse to delo zmogel in oblikoval to obličje, ta garač se je vdrl v tla. Šele globoko spodaj grme kaninske vode v kratkih, strnjenih slapovih iz notranjosti gore.« Ku- gyja je prizadela tudi »huda samotnost visokih krnic Kanina«. A danes ni več tako. Rombon, Jerebica in severna stran Kanina Foto: Oton Naglost Ljubljanski jamarji pred nekdanjo Kočo Petra Skalarja avgusta 1966 Foto: Janez Modrijan Zanimivo kaninsko kraško površje ter podzemlje, iz- jemno bogato z jamami in podzemeljskimi vodami, sta dolgo čakali na prve resnejše raziskovalce. Avgusta leta 1961 je Kaninsko pogorje za svoj raziskovalni po- ligon izbral geomorfolog in jamar Jurij Kunaver, nje- mu pa so dve leti pozneje na Kaninske pode in v jame sledili prvi jamarji Društva za raziskovanje jam Lju- bljana (DZRJL), takrat imenovanega Jamarski klub Ljubljana – Matica. Nato so se zvrstile odprave iste- ga kluba v letih 1964, 1965, 1966, 1967, 1974 in 1975. Po drugi vojni, leta 1958, je bil prvi jamar na Kaninu Primož Krivic v zaledenelem zamašku kaninskega Brezna I, 5. avgust 1966. V poznejših letih je globalno segrevanje odprlo marsikatero prej zaradi ledu in snega tudi poleti nedostopno brezno. Foto Metod Di Batista 10 biolog Egon Pretner, ki je nastavljal pasti za jamske ži- vali, a ne posebno globoko. Za jamarje in geomorfo- loge je bilo Kaninsko pogorje kljub oddaljenosti prava izbira. Skalno površje kaže lice, ki se po zanimivosti in bogastvu kraških oblik in pojavov lahko primerja z mnogimi drugimi alpskimi in nealpskimi apnenčasti- mi masivi. Nekatere kraške pojave ima celo lepše raz- vite! Pa tudi ledeniških sledov je na pretek. Te in one oblike so pogosto v neposrednem sosedstvu. V prvih kaninskih raziskovalnih moštvih so prevla- dovali gimnazijci z nekaj izkušnjami iz Najdene jame. A njihov adut je bila prav mladost, ki se na Kaninu si- cer še ni mogla izkazati, ker smo imeli slabo opremo, neprimerljivo z današnjo, in ker so bila mnoga brezna še avgusta okovana v sneg in led. Še dobro, kajti no- beno brezno ni doseglo take globine, da bi zmanjkalo lestvic ali vrvi. V prvih letih ni bilo treba nič drugega kot seliti se od enega do drugega vhoda brezna in pre- skušati, kako daleč »nese«. Za mlado jamarsko ekipo je bilo to verjetno najboljše. In vendar smo konec tega obdobja dosegli prve za- vidljive globine, najprej 175 metrov v  Primoževem breznu, nato pa 191 metrov v  breznu S-19. Do ta- krat, torej v prvih dobrih desetih letih, je bilo raziska- nih približno 250 jam. Med pozitivnimi rezultati tega Jamarsko razpoloženje pred spustom v Brezno I Foto: Janez Modrijan Metod Di Batista, eden od »špičakov« v šestdesetih letih, v vhodnem rovu, zatrpanem s snegom Foto: Primož Krivic obdobja ni bila samo rast mladih raziskovalcev, am- pak tudi širše spoznavanje s terenom in njegova raz- delitev na posamezne odseke, ki velja še danes. Ko je v društvo prišla nova generacija, ki Kanina ni pozna- la, je bilo navdušenja zanj za nekaj časa konec. Kanin je sameval skoraj celo desetletje, dokler v drugi polo- vici osemdesetih let niso odkrili Skalarjevega brezna (vhod v jamo je v bližini Doma Petra Skalarja). Za po- novno oživitev kaninskih jamarskih prizadevanj pa je najbrž največ naredilo raziskovanje Črnelskega bre- zna v približno istem času, dokler se v njem leta 1990 ni zgodila nesreča. V senci teh velikih dejanj na Podih so si tolminski jamarji ob vznožju pogorja v  jami Mala Boka sprva skromno, a vztrajno prizadevali priti čim globlje v no- tranjost Kaninskega pogorja, in to od spodaj navzgor. Prvi so začetni del Male Boke leta 1968 obiskali tri- je člani DZRJL, ki so ugotovili le, da podorno skalov- je zapira nadaljevanje jame.1 A izkazalo se je, da jama skriva še več – Tolminci so se prekopali skozi oviro in odprli novo poglavje v jamarski zgodovini Kanina. m Viri: Fratnik, Andrej. Zapiski o Mali Boki. Kronologija jamarskih razi- skav 1968–2007, Tolmin 2011. Kunaver, Jurij. Nekaj rezultatov speleoloških raziskav v Kanin- skem pogorju 1963–1967. Naše jame, 1968, letn. 10, št. 1–2, str. 69–81. Kunaver, Jurij. Prva leta kaninskega jamarstva, 1963–1967. Glas podzemlja, apr. 2004, str. 57–60. Kunaver, Jurij. Obetajo se še številna odkritja: Kaninsko pogorje – pestrost visokogorskega krasa. Delo, ISSN 0350–7521, 15. VII. 1998, let. 40, št. 161, str. 11. Kunaver, Jurij. Kaninsko pogorje in Prestreljeniški podi z učno po- tjo. Vodnik Prirodoslovnega društva Slovenije, interno gradivo. Ljubljana, september 2010. Kunaver, J. Kaninsko pogorje in učna pot na Prestreljeniških podih. Naravoslovni, zgodovinski in turistični vodnik. Bovec, Turistično društvo, 2011, 168 str. Kunaver, Jurij. Spomini na izjemno leto 1963 in na Najdeno jamo. Glas podzemlja, maj 2013, str. 46–47. 1 Podor je zrušeni del jame; zrušen material navadno otežuje prehod naprej. 11 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Matic Di Batista KANINSKO PODZEML JE Po pionirskih raziskovalnih odpravah na Kaninske pode se je vnema nekoliko umirila. Visokogorsko raziskovanje je zahtevalo močne ekipe, ki jih takrat v Sloveniji ni bilo veliko. Tiste, ki so bile, pa so se preselile na druge lokacije, med drugim na območje okoli Pršivca. Tam so jamarji odkrili kar nekaj zelo globokih jam, ki so imele tisti čas rekordne globine v Jugoslaviji. Šele s preboji v Mali Boki, ki se odpira v dolino Soče v bližini slapu Boka, so Kaninski podi spet postali zanimivi. Obdobje »Boka« Prva tisočmetrca1 Jamarji JSPD Tolmin2 so v  letih od 1974 do 2004 prodirali v  osrčje Kaninskih podov od spodaj navzgor. Tako raziskovanje se je v Sloveniji že obre- stovalo, in sicer pri raziskavah Pološke jame. V Mali Boki so tako raziskali splet rovov, daljših od 6 kilome- trov, in pri tem nabrali več kot 600 metrov višinske razlike med vhodom in najvišjo točko v jami. Takrat se je prvič pojavila ideja, da bi poiskali zgornji vhod v  jamo. To je jamarje spodbudilo, da so spet zače- li iskati in raziskovati zanimive kaninske pode. Ska- larjevo brezno je bilo eno od brezen, v katerih so se v osemdesetih in devetdesetih letih zvrstile številne odprave domačih in tujih jamarjev (jamarji iz Italije, Rusije, Poljske in drugih držav). Kmalu je začelo ka- zati, da bo jama presegla magično mejo 1000 metrov globine, a so se jamarji ustavili pred neprehodnim po- dorom na globini 910 metrov. 1 Jama, globlja od 1000 metrov. 2 Jamarska sekcija planinskega društva Tolmin. Prva tisočmetrska jama v Sloveniji V istem obdobju so italijanski in slovenski jamarji raziskali prvo jamo v Sloveniji, ki je presegla magično globino enega kilometra, Črnelsko brezno pod Rom- bonom. V  tej jami se je v  času raziskovanja zgodila huda nesreča, v kateri je umrl italijanski jamarski re- ševalec, ponesrečenec, zaradi katerega so sprožili ak- cijo, pa je preživel. Nesreča je sprožila največjo reše- valno akcijo pri nas. Na istem območju so na začetku devetdesetih let sprva slovaški, nato pa italijanski in na koncu slovenski jamarji raziskali našo najglobljo jamo – Čehi II. Končna globina, 1505 metrov, je bila dosežena na vseslovenski odpravi leta 2002. Tretja ti- sočmetrska jama je bila Vandima, prav tako na podih pod Rombonom. Odkritja globokih jam okoli Rombona so jamarje še bolj podžgala k iskanju povezave med podi pod Ka- ninom in Malo Boko. Potencial je bil tu še večji. Prvo obetajoče brezno, Brezno pod velbom, so jamarji DZRJL odkrili leta 1993. Vhodna navpičnica, globo- ka 501 meter, je bila v tistem času rekordna v svetov- nem merilu. Nov rekord pa je bil dosežen le tri leta pozneje v breznu Vrtiglavica, ki so ga jamarji JD Di- mnica Koper skupaj z italijanskimi kolegi raziskali do globine 643 metrov. Ta globina je še posebej presun- ljiva, ker od vhoda do dna vodi brezno, ki je dolgo dr- žalo rekord najglobljega enovitega brezna na svetu. Nobena od jam pa žal ni presegla magičnih 1000 me- trov globine. Tisoč metrov globoko tudi drugje Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili jamarski obiski Kaninskih podov vedno pogostej- ši. Različna slovenska društva in klubi so začeli orga- nizirati poletne raziskovalne tabore. Raziskalo se je ogromno novih jam, ki večinoma niso dosegle veli- kih globin. Sem in tja pa se je le zgodilo, da je kaka jama »potegnila«. Eno takih odkritij je bilo Renejevo Veličasten vhod v Brezno pod velbom Foto: Matjaž Pogačnik 12 brezno, ki so ga odkrili leta 1998 in v naslednjih osmih letih raziskali do globine 1240 metrov. Raziskave v jami je nato za nekaj let ustavil sifon. Visokogorske jame so raziskovali tudi drugod po Slo- veniji. V obdobju prehoda v novo tisočletje so jamarji KŠJKSS Velenje in ŠJK Podlasica Topolšica3 na kraških podih pod Moličko pečjo dve jami združili v  jamski sistem,4 globok tisoč metrov – Sistem Moličke peči. Tolminski jamarji so bili skupaj s kolegi iz Anglije zelo uspešni pod Tolminskim Migovcem, kjer so se jim jame »odpirale« v zavidljive globine. Pozneje so s po- vezovanjem jam med seboj dosegli, da imamo danes tam najdaljšo slovensko jamo – Sistem Migovec. Povezava V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli na Ka- nin redno zahajati poljski jamarji iz Krakova. Delovali so precej neopazno, dokler ni med slovenskimi jamar- ji zakrožila vest, da jim neka nova jama »šiba«. To pa ni bil glavni razlog za vzbujeno pozornost: vhod v jamo BC-4 leži ravno nad končnimi deli jame Mala Boka, kjer so se ustavili tolminski jamarji. Jama je pritegnila tudi druge ekipe in leta 2004 je bil dosežen končni cilj: povezali so jami BC-4 in Malo Boko. S tem se je po tri- desetih letih končno poplačal trud vseh jamarjev, ki so se med iskanjem poti v osrčje kaninskega masiva zvr- stili skozi neprijetne ožine Male Boke. Povezava BC-4 z jamo Mala Boka je prinesla novo jamo, globljo od tisoč metrov, hkrati pa predstavlja jamski sistem, ki po razliki med zgornjim in spodnjim vhodom spada na drugo mesto v svetovnem merilu. Ker je vhod v BC-4 ravno na robu Kaninskih podov, je možnosti, da se ta razlika poveča, še veliko, kar raz- iskovalce še dandanes žene naprej. 3 Koroško-šaleški jamarski klub Speleos-Siga Velenje in Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica. 4 Jamski sistem nastane s (človeku prehodno) povezavo dveh ali več že raziskanih jam. Viri: Morel, S. 1989: Skalarjevo brezno na Kaninskih podih. Naše jame 31, 94–100, Ljubljana. Ristič, D. 1993: Kronološki pregled raziskav jame Mala Boka (1989–1993). Naše jame 35/2, 21–25, Ljubljana. Gabrovšek, F. & Pintar, G. 1993: Vandima. Naše jame 35/2, 19–23, Ljubljana. Fratnik, A. 2001: Sistem MIG. Naše jame 43, 96–101, Ljubljana. Palčič, T. 2001: Slovenska jamarska odprava 2001 – Brezno Čehi 2. Naše jame 43, 75–85, Ljubljana. Česnik, T. 2002: Odkritje nadaljevanja v breznu Čehi 2. Naše jame 44, 85–89, Ljubljana. Marinšek, J. 2002: Nadaljevanje v breznu Čehi 2. Naše jame 44, 89–98, Ljubljana. Stopar, R. 2010: Skalarjevo brezno. Jamar 2010, 28–31, Ljubljana. Načrt Renejevega brezna. Rdeča črta desno je tloris jame glede na površje. Avtor: Mitja Prelovšek Model kaninskega pogorja in globljih jam Avtor: Joško Pirnat 13 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Robertova ekipa so jamarji iz Trsta, zbrani okrog Roberta Antoninija. Delujejo tako na italijanski kot na slovenski strani Kaninskega pogorja. Na itali- janski strani Prevale, le nekaj metrov od meje, so razi- skali jamo Queen mama, dolgo 5 kilometrov. Celotna jama je pod Krnico in ima tudi »slovenski« vhod. Na planoti Goričica so v zadnjih letih raziskovali brezna Pandoro, 420 m, Gilio, 400 m, in Cicone 420 m (go- vorimo seveda o globini). Lani so na italijanski strani pod Prestreljenikom v breznu Pape Satan dosegli glo- bino 600 metrov. Novomeščani prihajajo iz dolenjskih klubov. Bivak so si uredili v votlini na začetku Velikega dola. Njihov Bogomir Remškar KANINSKO PODZEML JE Zadnja leta v kaninskem podzemlju stalno deluje šest ekip. Pod stenami Malega Babanskega skednja v ruševinah vojaških barak postavijo poletni tabor Ljubljančani, jedro ekipe pa predstavljajo člani DZRJL. Raziskujejo dve tisočmetrci in petstometrski jamski sistem Surovka, ki ga sestavljata jami Suni in Rovka. Kako potekajo raziskave danes Raznolike jamarske ekipe na Kaninu delokrog je osrednji del Kaninskih podov. Raziskali so številna brezna, a jih je Kanin do zdaj osrečil le s tristometrsko Azalejo. Po številnih novih breznih, ki pa so se vsa dokaj hitro zaprla, so spremenili taktiko. V zadnjih letih delajo v dveh jamah z močnim prepi- hom, kjer širijo ožino. Vztrajnost se jim bo prej ali slej obrestovala. Rakovčani so fantje in dekle z notranjskega konca (Rakek, Borovnica, Postojna). So edina slovenska ekipa, ki zadnja leta stalno deluje na planoti Gori- čica. Danes vse svoje sile usmerjajo v  brezno Hudi Vršič. Vhod pod Hudim Vršičem so odkrili Trža- čani leta 1990. Jama se jim je na globini 620 metrov Jamarsko naselje Matica Foto: Domagoj Korais 14 zaprla in raziskovanje so opustili, Rakovčani pa so na globini 250 metrov prečili 400 metrov globoko nav- pičnico Zlatorog in našli nadaljevanje. Jama se jim je v naslednjih letih večkrat znova zaprla in preho- de so pogosto našli tako, da so z dna tehnično sple- zali do oken 20 do 30 metrov više.1 Skozi okna se je jama nadaljevala v nova brezna. Dosegli so globino 800 metrov. Njihov cilj je povezava brezna Hudi Vr- šič, ki ima vhod na nadmorski višini 2227 metrov, s Črnelskim breznom ali breznom Čehi 2. S povezavo s Čehi 2 bi ta jama postala ena najglobljih jam na sve- tu. Na zadnji akciji januarja 2017 so raziskovanje na- daljevali po velikih poševnih rovih, ki gredo v sme- ri proti Črnelskemu breznu. Do povezave manjka še 200 do 300 metrov. Poljaki so na kaninski sceni prisotni že od začetka ti- sočletja. Jamarji iz Krakova so izkušena ekipa, ki razi- skuje podzemlje po vsem svetu. Organizirajo po eno poletno odpravo in včasih še eno zgodaj pozimi. Nji- hova baza je običajno pri ruševinah stare Koče Petra Skalarja na južnem robu kaninskih podov. V zadnjih letih so raziskali brezno BC 10, globoko 800 metrov. Na odpravi poleti 2016 so v zgornjih delih Male Boke odkrili nove fosilne, horizontalne rove, ki se še nada- ljujejo. Ekipa, ki ji pripadam pišoči, pa smo JZS,2 najbolj (z) mešana skupina iz številnih slovenskih društev in sekcij (Logatec, Postojna, Domžale, Ljubljana – Žele- zničar, Topolšica, Velenje, Krka, Koper, Kranj – Car- nium, Trst, Tolmin, Sežana, Ajdovščina). Leta 2010 smo v osrčju Kaninskih podov postavili bi- vak. Tam potekajo poletni raziskovalni tabori, ki so precej okrepili in pomladili naše redke vrste, z njim pa smo si tudi olajšali raziskave v  hladnejšem delu leta. Naša raziskovanja so trenutno osredotočena na dve jami. Prvo je Brezno pod žičnico. Leži med po- stajama kaninske žičnice C in D. Rahlo preozek vhod sta člana JS PD Trst3 našla že leta 1996. Poleti 2012 smo vhodne dele razširili. Sledil je niz brezen, po ka- terih smo dosegli globino 870 metrov. Vsi smo priča- kovali tisočmetrsko jamo ter sprehod do Giljuna, ki je v neposredni bližini, a pozimi 2012 nas je ohladil sifon na globini 870 metrov. Kljub preplezanim kami- nom4 na dnu nismo našli poti mimo sifona, zato smo začeli raziskovati vzporedna brezna, ki se odcepijo više v jami. Drugo obetavno brezno, Huevos J. Maco- la, je čisto blizu jamarskega bivaka. Našli smo ga leta 2012. Po začetnih ožinah se je brezno odprlo in raz- vejilo in našli smo celo krajši vodoravni rov. Na zadnji akciji smo se na globini 430 metrov ustavili nad bre- znom. Pričakovanja so tisočmetrska. Med ekipami je nekaj tekmovalnosti, včasih tudi kako nesoglasje, a veliko več sodelovanja. Vsi, ki delamo na 1 Okno je prehod v steni sredi brezna. 2 Jamarska zveza Slovenije. 3 Jamarska sekcija Planinskega društva Trst. 4 Vertikalen rov navzgor. Pogosto nas jamski rovi pripeljejo na dno brezna, nadaljevanje pa je nekje nad nami. Takrat rečemo, da smo na dnu kamina. Do nadaljevanja se vzpnemo s tehnič- nim plezanjem. Kaninu, se zavedamo, kako obsežno je kaninsko pod- zemlje in kako malo nas je. Sodelujemo pri izmenjavi informacij, organizaciji transporta opreme, pri oskr- bi jamarskega bivaka in seveda na raziskovalnih ak- cijah. Ekipe brez vednosti prvopristopnikov ne vsto- pamo v  jame (neuradni jamarski kodeks), nimamo pa terenskih omejitev. Kdor najde kak zanimiv vhod s prepihom, si ga »prisvoji« in začne raziskovati. Bre- zen je na Kaninu nešteto, a najti brezno, ki »šiba«, ni tako lahko. Raziskovanje poteka jeseni in zgodaj pozimi na tako imenovanih vikend akcijah. Konec tedna je pogosto podaljšan: vzpon na goro, spust na tisoč metrov, raz- iskovanje, počitek in vrnitev na površje ter v dolino terjajo tudi tri dni in več. Vrhunec kaninske jamarske sezone je avgust, ko se začnejo jamarski tabori. Zadnja leta nam material na Šivanje kombinezonov pred jamarskim bivakom Foto: Jaka Flis Novomeški spodmol Foto: Andrej Gašperič P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 15 15 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K goro dostavi Slovenska vojska s helikopterjem, nato pa se na Gozdecu ali postaji B začno zbirati avtomo- bili z vsemi možnimi registrskimi tablicami. Začenja se velika jamarska selitev, bi rekel Attenborough.5 Himalajski nahrbtniki se začno počasi vzpenjati na goro. Nekateri začnejo zgodaj zjutraj, drugi pozno po- poldne, tretji kar ponoči takoj po službi. Vsaka ekipa 5 David Attenborough je voditelj poljudnoznanstvenih oddaj na BBC. na svoji lokaciji postavi šotore, zbiralnike za vodo, po- njave za senco in poišče stare zaloge iz prejšnjih let, skrite po raznih luknjah. Stari mački začnemo pri- pravljati material za jamo, novinci pa se seznanijo s straniščem, ki kandidira za Guinnessov rekord – stra- nišča na štrbunk, globokega 30 metrov, nima vsak. Kako leto nam za družbo žvižgajo svizci, včasih na skalah zganjajo vragolije italijanski kozorogi, občasno na vrhu Kanina bleja čreda izgubljenih ovc. Vreme je vsako leto druga zgodba: ali nam vode zmanjkuje ali pa je imamo preveč. Vsekakor pa je sne- ga vedno manj, kar se najlepše vidi v jamah ledenicah oz. snežnicah. Svojevrsten fenomen so komunikacije. Telefoni delajo ali pa ne. Če vidite na Kaninu tipa, ki tava s telefonom v roki od kuclja do kuclja, je jamar, ki bi rad ženi sporočil, da pride domov nekaj dni po- zneje, saj je jama ravno »zašibala«. Veliki Dol je tele- komunikacijska uganka, saj je na dnu globoke vrtače, od koder se ne vidi nikamor, vedno signal. Jamarske novice pa se na Kaninu širijo ustno. Jamarji smo po naravi firbci, radi pa tudi spijemo pivo v dobri družbi. Zato so pogosti obiski pri jamarskih sosedih, da malo povprašaš, kako jim gre. Dokler je obratoval Dom Pe- tra Skalarja, je bilo tam pravo informacijsko vozlišče, kjer si takoj izvedel, kaj je kdo naredil, komu »šiba«, koga je ustavila ožina … Postranska dejavnost je iskanje novih dostopov do bivaka ali jame. Jamarji imamo verjetno neki gen, ki nam preprečuje hoditi po isti stezi večkrat zapored, zato se vsako leto najde kak nov dostop, ki je krajši, lažji, boljši pozimi, boljši za težak nahrbtnik … Za ne- jamarja je verjetno zanimiva naša organizacija dela. Pravzaprav neorganizacija dela. Kdaj se vstaja? Neka- teri »u ranu zoru«, drugi rano popoldne. Kdaj se gre spat? Nekateri s kokošmi, drugi »u ranu zoru«. Kdaj se gre v jamo? Okrog poldne ali nekaj ur prej, mogoče pa tudi nekaj ur pozneje. Vse to je zaradi teme v jami. Vseeno je, kdaj greš noter, vedno je enako črna. Ekipe se sestavljajo po navdihu in simpatiji. Sicer se ja- marji delimo na dva tipa: nekateri so raje bolj pri vrhu in iščejo in kopljejo nove vhode in dihalnike, drugi so bolj za globino. Po obisku globlje jame naslednji dan bolj površinsko iščemo druge, urejamo bivak in oko- lico, obiščemo sosede in ustvarjamo kuharske moj- strovine. No, še nekaj besed o hrani. Nekaj je naku- pimo skupaj, vsak pa nekaj priboljškov prinese sam. Imamo obdobja strogo konzervirane hrane v  kom- binaciji s testeninami vseh vrst. Ob izjemnih prilo- žnostih zatavajo na goro tudi čevapčiči. Rastlinojedci nas občasno osrečijo s kakšnim vege eksperimentom. Kuha in je se ob vseh mogočih urah, vedno pa pazi- mo, da ima ekipa, ki pride iz jame, kaj toplega v lon- cu. Pa magari čaj, če že ne kuhanega vina. Nekako je v bivak prišla tudi vuvuzela. Ta je kriva, da planinci na dolgih prodih včasih postojijo in gledajo na pode. Po nekaj minutah hoje ponovno postojijo in spet gleda- jo na pode. Vse se lahko še nekajkrat ponovi. Razširile so se govorice, da se na Kaninu slišijo ladje iz Tržaške- ga zaliva. m Jamarsko novo leto pod zvezdami Foto: Domagoj Korais 16 To bi morala biti zgodba jame, v katero smo matičarji1 zadnja leta vložili največ truda: Renejevega brezna. A ker smo raziskovalci Reneja v iskanju preprostejše poti v njegove globine »po nesreči« raziskali novo tisočmetrco, vas bom popeljala po poteh raziskovanja obeh jam. Za zdaj še dveh tisočmetrc, ki se jima kmalu obeta povezava v enotni sistem. Skozi pripoved vam bom približala načine, kako se jamarji spopadamo s »temno stranjo« gorovij – podzemljem. Potovanje skozi goro Zgodba dveh jam KANINSKO PODZEML JE Špela Borko Renejevo brezno – odpravarski pristop Predstavljajte si, da je pred vami dvodnevni vzpon na visoko goro, ki zahteva uporabo vrvne tehnike, plaze- nje in plezanje skozi ozke razpoke, kanjone in prelaze. Gora je mrzla, mokra, brez življa in ne nudi nobenih naravnih zavetij. Povrh vsega na njej ni signala ali dru- gega človeka, popkovino civilizacije ste prerezali ob odhodu iz baznega tabora. Ko dosežete vrh, morate 1 Člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana. najti in opremiti pot v dolino po drugi strani gore. Pot morate hkrati izmeriti in narisati. Vso opremo in hra- no ves čas nosite s seboj, gora vam nudi le vodo. Zdaj goro zasukajte navznoter, ji odvzemite sonce in do- dajte kilometrsko kamnino vsenaokrog. Dobrodošli v Renejevem breznu! Renejevo brezno je s svojo nedostopnostjo, globino in zahtevnostjo precejšen logistični zalogaj, ki zahte- va organizacijo večdnevnih odprav. Do vhoda v jamo na odročnem delu Kaninskih podov hodimo kar štiri Prostorna brezna z vmesnimi ožinami nas popeljejo vse do 1100 metrov globine, kjer se začne zahtevnejši del jame. Foto: Uroš Kunaver do pet ur. Da bi dosegli trenutno dno jame, nas čaka še dobrih dvanajst ur aktivnega potovanja skozi jamo, ob predpostavki, da pot skoznjo že poznamo. Prostora za improvizacijo ni in prav vsak kos opreme mora biti na mestu. Zato se naše odprave začnejo že nekaj tednov prej s skrbnim načrtovanjem in sesta- vljanjem seznama opreme. Ključna omejitev jamskih raziskav je energija. Bodisi za napajanje utrujenih te- les raziskovalcev ali elektronske opreme. Zato vedno znova iščemo učinkovitejše in vzdržljivejše akumu- latorje ter ugodnejše oblike hrane. Ste se kdaj vpra- šali, koliko hrane pojeste v šestih dneh? Šestdnevna odprava s petimi člani zahteva dvanajst kilogramov suhe hrane. Pri tem je pametna ura pokazala, da ja- mar porabi do 5000 kcal na delovni dan! Dodajte spalno vrečo, podlogo, kuhalnik, plin, vrv, vrtalnik, akumulatorje, pritrdišča, vponke, merilni komplet … Na koncu v transportni torbi ostane le malo prosto- ra za osebne potrebščine, ki so skrčene na obvezno prvo pomoč, puhovko, rezervno majico in nogavice ter zobno ščetko. A sanje o presežkih premagajo ovire. Sveti gral razis- kav je najti podzemeljsko pot vse od kaninskih vrša- cev do doline, v našem primeru to pomeni poveza- ti Reneja z že dolgo poznano jamo Mala Boka, ki se zažira v  nedrja kaninskega masiva blizu dobro po- znanega slapu Boka. Med prvotnimi raziskovalci je dolgo tlela želja potopiti se v končni sifon na globini 1240 metrov. Prvi potop do 10 metrov je bil izveden leta 2011. Potrdil je, da se sifon nadaljuje. 2014 mu je sledil tehnično izjemno zahteven potop do osuplji- ve globine 82 metrov, kjer sifonu še kar ni bilo videti konca. S tem je jama postala druga najgloblja pri nas. Sočasno smo mlajši raziskovalci želeli najti dosegljiv prehod po kopnem, zato se nas je pet podalo na šest- dnevno odpravo v kaninske globine. Vendar kako vedeti, ali se jama nadaljuje? Moder pre- govor pravi, da se jame ne končajo, le jamarji scagajo. V praksi sledimo znamenjem, ki kažejo, da se bo jama nadaljevala, četudi ne vidimo očitne poti naprej. Jame s spodnjim in zgornjim vhodom imajo značilno mo- čan prepih. Zrak se zaradi temperaturnih razlik ob obeh vhodih in toplote same Zemlje premika skozi jamo – pozimi navzgor, poleti navzdol. V Renejevem Končni sifon (Copacabana) na globini 1240 metrov ob nizkem vodostaju. Ob visokih vodah je dvorana potopljena. Foto: Matej Blatnik Ekipa Rene pred vstopom v jamo Foto: Matej Blatnik 18 breznu veter ves čas brije okoli premraženih jamarje- vih ušes, dokler se kar naenkrat, malo pred končnim sifonom, ne izgubi. Dobra taktika, ki smo jo ubrali tudi mi, je torej slediti prepihu, kar nas je pripeljalo do plezanja v kaminih. Na prvi odpravi smo bili še zelenci. V jamo smo vzeli preveč hrane in odvečne opreme, zaradi česar smo s seboj mukoma tovorili do tri zajetne transportne vre- če na osebo. Jame nismo dobro poznali, zato smo se v labirintu podorov, ozkih prehodov in navpičnih sto- penj večkrat izgubili. Tako smo do dna potrebova- li kar pet ur več, kot jih potrebujemo danes. A vsee- no smo odkrili, kam pobegne ves prepih – v temne višave dvorane, tako velike, da ji naše luči niso videle konca. Čez leto dni smo se vrnili malo manj zeleni, z optimi- zirano prtljago in bolj izoblikovanimi cilji. Tehnično smo preplezali 30 višinskih metrov do stropa velike dvorane, ki smo jo našli na prejšnji akciji. In tu smo našli sanje – horizontalne fosilne rove, ki jih je voda izoblikovala tisoče let nazaj, preden je izdolbla dana- šnje niže ležeče poti. Geološko mlajša dvorana pa je pozneje presekala rov, ki se danes v dvorano odpira na dveh straneh. Gorvodni rov vodi nazaj proti že znanemu. Zanimal nas je zaradi možnosti povezave z višjimi deli. To bi nam znatno olajšalo in skrajšalo dolgotrajno popo- tovanje do mesta raziskav. Upali smo, da bomo pot v dolino našli dolvodno, v fosilnem rovu, ki se nada- ljuje neposredno proti končnemu cilju, Mali Boki. Prostoren rov, po dnu prekrit z mivko in z znaki prepiha, nas je vodil malo gor, malo dol, večino časa »peš«, brez potrebe po vrvi. Ustavil nas je šele čas in odpravo smo zaključili pred manjšo stopnjo, ki je vo- dila navzgor. Nova odkritja so nas spodbudila in vrnili smo se že čez dober mesec. Ponovno za šest dni. A tokrat nam jo je zagodla jama. Gorvodno smo se ustavili na po- dornem stožcu na dnu ogromnega kamina. Če obsta- ja pot do znanih delov, ki bi potovanje v globine skraj- šala na polovico, bo treba do nje premagati dobršen del kamina. Dolvodno, kjer smo se nadejali sprehaja- nja do doline, pa nas je ustavil ogromen podor. Ker nismo našli poti skozenj, smo ga poskušali obiti; tudi zato, ker so podori lahko izjemno nevarni. Med pre- rivanjem skozi labirint skalnatih blokov, ki dostikrat skorajda kršijo pravila težnosti, je dovolj destabiliza- cija enega kamenčka, in raziskovalec lahko ostane za vekomaj ujet v kamnitem primežu. Zato smo povsod, kjer so se v rovu pred podorom odpirale stranske mo- žnosti, raje plezali tehnično. Delo smo nadaljevali novembra 2016. Našli smo kar tri ravni fosilnih rovov, drugega nad drugim. Vsi so se končali na istem mestu – podor je visok kar 80 me- trov! Na najvišji točki, 100 metrov nad prvim fosilnim rovom, pa smo zaslutili možnost nadaljevanja. A spet nas je ustavil čas. Brezno rumenega maka (P4) – jurišni pristop Naša pripoved se bliža sedanjosti in nepričakovane- mu zasuku zgodbe. Logistična zahtevnost večdnev- nih operacij nas je navedla k razmišljanju o bližnjici. Bivak v novih delih jame Foto: Matic Di Batista 19 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Malce bližji dolini in 200 višinskih metrov niže smo že nekaj časa občasno raziskovali jamo P4 ali Brezno rumenega maka. Jama se je »odprla« poleti 2016: pre- kopali smo se skozi ožine, »padli« v brezna večjih di- menzij in na dnu Belega cveta, brezna, globokega 100 metrov, dosegli globino 650 metrov. Po zadnji akciji v Renejevi jami smo sklenili, da bomo energijo preu- smerili v iskanje povezave med Renejem in P4. To bi namreč močno skrajšalo in olajšalo odprave. Akcije v P4 so bile enodnevne, dolge od 12 do 20 ur. Ni bilo udobnega bivaka in možnosti počitka, a hkra- ti je odpadlo vse težaško tovorjenje spalnih vreč, hra- ne in drugega. Beli cvet se je na dnu zaprl, a uporabili smo preverjeno metodo iskanja prepiha in na sredini brezna našli dve okni. Eno v smeri proti dolini, drugo proti Reneju. Med novoletnimi počitnicami smo organizirali ta- borjenje na Kaninu. Spali smo v  jamarskem bivaku sredi Kaninskih podov, različne ekipe pa so vsak dan hodile v jamo. Člani so se izmenjevali, trije pa smo šli v jamo kar trikrat v petih dneh. Prežimarili2 smo več kot dva kilometra in pol in pri tem uresničili svoje sa- nje. Raziskovali smo pretežno v smeri proti Reneju. Jama tu močno spremeni značaj. Prišli smo v mlado, močno razpadajoče območje, polno podorov in pa- dajočega kamenja. Sprva zanikrni, blatni in majhni rovi so se počasi odpirali, se dvigali in spuščali ter nas pripeljali v dvorano velikosti 20 krat 20 metrov. Ve- dno bliže smo bili Reneju in v povezavo so bili polo- ženi vsi naši upi. Zato nas je razplet zgodbe toliko bolj presenetil. 2 Žimarjenje je žargonski izraz za vzpenjanje po vrvi z uporabo vrvne tehnike (SRT – Single Rope Technique) – vzpenjanje s prižemami. Slovenske tisočmetrce Jama Lokacija Globina (m) Dolžina (m) Čehi 2 Planota Goričica 1.505 5.536 Renejevo brezno Kaninski podi 1.322 5.847 Sistem Mala Boka – BC4 Od Kaninskih podov do Bovške kotline 1.319 8.168 Sistem Črnelskega brezna Planota Goričica 1.247 12.307 Vandima Planota Goričica 1.182 2.500 Prvi sistem Moličke peči Dleskovška planota 1.131 3.871 Brezno rumenega maka Kaninski podi 1.002 1.844 Pet najdaljših Jama Lokacija Globina (m) Dolžina (m) Sistem Migovec Zaledje Tolminke 972 37.200 Sistem Postojnska jama Pivška kotlina 115 24.120 Sistem Kačna jama Divaški kras 280 15.181 Predjamski sistem Pivška kotlina 143 13.092 Sistem Črnelskega brezna Planota Goričica 1.247 12.307 Prostorni fosilni rovi Foto: Jaka Flis Tik nad magično tisočmetrco. Merjenje jame zahteva potrpežljivost in natančnost. Laserski merilci in dlančniki olajšajo postopek – še nedavno tega so se jame merile z metrom, kompasom in naklonomerom. Foto: Matic Di Batista 20 V kotu dvorane smo zaslutili črnino. Previdno smo se ji približali, strah nas je bilo konca. Ko smo po bla- tnem pobočju skotalili prvi kamen, pa so nam srca zaigrala. Kar nekaj časa se je odbijal, nekaj sekund letel in se spet odbil. Ko smo že pozabili, da smo ga vrgli, pa buuuuuuuuuuuuuum. Odmev kot še niko- li poprej. Našli smo brezno, globoko kar 200 metrov! Prežemal nas je strah pred neskončno odmevajo- čo praznino Odmeva temine, kakor smo poimeno- vali najdbo, saj je občutek ranljivosti ob vsakem od- mevu padlega kamna kljub izkušnjam neopisljiv. Na dnu brezna so meritve pokazale 860 metrov globine. A naše sreče še ni bilo konec! V kotu dvorane smo našli malo, mokro in krušljivo brezence, ki je po 10 metrih zavilo in se, glej ga zlom- ka, nadaljevalo. Zmanjkalo nam je opreme in prepu- stili smo ga zadnji akciji. Že čez dva dni smo se vrnili. Boleče mišice še niso popolnoma okrevale in vzduš- je je bilo napeto. V tišini smo dosegli dno Odmeva temine in začeli opremljati novo brezno. Do samega spusta se nismo zavedali, da veličastnim odkritjem še ni konca. Šele ko je prvi jamar obvisel na koncu prekratke vrvi, luč pa ni osvetlila drugega kot temo, smo začeli slutiti obsežnost novega prostora. V gro- mozansko dvorano Infinitum smo prišli skozi luknjo v stropu 40 metrov nad tlemi. Dolga je vsaj 60 in ši- roka 40 metrov. Na dnu pobočja so meritve pokaza- le 970 metrov! In tam, neverjetno, ampak res, slutnja brezna! Kamen je padal. Upanje je naraščalo in cmok v grlu je bil vedno večji. Mar bo res »padla« tisočme- trca?! V tistem trenutku smo se vsi zavedali, da arbitrarno določena magična meja nima prav nobenega pome- na. A človek si rad postavlja mejnike in kljub zave- danju, da je med 999 in 1000 zgolj korak (oziroma skok), so bili občutki ob dosežku čudoviti. Na dnu zadnjega brezna smo v mokri razpoki dosegli globi- no 1002 metra. Bilo nam je dovolj, naprej nismo ri- nili. Površje je bilo kilometer nad nami in čakal nas je dolg vzpon. Adrenalin nas je gnal v preseganje lastnih meja. Oto- pelo smo ure in ure ponavljali neštetokrat ponovlje- ne gibe. Sem ter tja se je zaslišal stok, ko so pekoče mišice prebudile možgane. A ko smo čez šest ur po- gledali v zvezde in malo pozneje z ekipo s površja od- prli šampanjec, je bilo zadovoljstvo vredno vseh bo- lečin. In ni minila noč, ko smo že hlepeli po še. Kam naprej? Meritve so pokazale, da nas do povezave z Rene- jem loči dobrih 30 metrov. Nadaljevanj je mnogo, a vsa zahtevajo nekaj truda (tehničnega plezanja). Fo- silni rovi, ki se odpirajo v temnih sencah Infinituma, obljubljajo dolino. V želji, da bi lahko preselili bivak iz Reneja v P4 brez mukotrpnega ovinka po površju, nam ne uide še nekaj jurišnih akcij. Ne bo lahko. A iz- muzljiva iluzija preseganja meja nas žene naprej. V te- mnih globinah podzemlja smo našli svoj raj in nekoč bomo ujeli zvezde. m Slovenske tisočmetrce Jama Lokacija Globina (m) Dolžina (m) Čehi 2 Planota Goričica 1.505 5.536 Renejevo brezno Kaninski podi 1.322 5.847 Sistem Mala Boka – BC4 Od Kaninskih podov do Bovške kotline 1.319 8.168 Sistem Črnelskega brezna Planota Goričica 1.247 12.307 Vandima Planota Goričica 1.182 2.500 Prvi sistem Moličke peči Dleskovška planota 1.131 3.871 Brezno rumenega maka Kaninski podi 1.002 1.844 Pet najdaljših Jama Lokacija Globina (m) Dolžina (m) Sistem Migovec Zaledje Tolminke 972 37.200 Sistem Postojnska jama Pivška kotlina 115 24.120 Sistem Kačna jama Divaški kras 280 15.181 Predjamski sistem Pivška kotlina 143 13.092 Sistem Črnelskega brezna Planota Goričica 1.247 12.307 Neprijetne ožine v prvih 100 metrih globine Foto: Lovel Kukuljan Sreča ob odkritju nove tisočmetrce Foto: Matic Di Batista V svoji zbirki ima veliko težkih kombiniranih smeri v Alpah in športnoplezalne smeri, ocenjene z 8a. Le- dne cepine ima raje kot kuhalnico (kar zelo dobro ra- zumem), kar pa nekoliko preseneča, je to, da je likanje zanjo meditacija. In poleg vsega je mama; Ula je že drugošolka, Mija pa je ravno v obdobju, ko so gospo- dinjska dela že/še strašno zanimiva, spustiti jo izpred oči, čeprav le za sekundo, pa je precej tvegano. Na kaj ste najbolj ponosni? Na to, da sem proti koncu najstniških let našla strast, ki mi je osmislila življenje, me naredila samozavestno in mi pomagala k osamosvojitvi. Odprla mi je vrata v svet, dala najboljše prijatelje, službo in ne nazadnje partnerja ter moj največji zaklad, dve ljubeči deklici. In na katerega izmed svojih  alpinističnih  dosež- kov in zakaj? Na zimske vzpone v Alpah. Zato ker sem se v kom- biniranem svetu in zimskih razmerah zares počutila najbolje in vseh vzponih zares uživala. Bi lahko dosegli vse, kar ste, če doma ne bi imeli podpore in pomoči? Res sem bila (in sem še) kar trmast otrok in sem po navadi dosegla vse, kar sem hotela. Je pa bilo veliko laže, ko so me starši enkrat sprejeli tako, kot sem, še bolj pa, ko so me pri tem začeli podpirati. So pa bili posebni trenutki sreče, ko sem svojega očeta vodila čez greben Jorassesov in na vrh Druja pa mamo čez Severno Triglavsko steno, med lepšimi in intenziv- nejšimi v mojem življenju. Je za alpinista prednost ali slabost, če je rojen v Sloveniji? Verjetno bolj prednost. Gorništvo je del naše kulture; čudovite gore, sneg, skale, plezališča, vse je na dose- gu roke. Slovenija je majhna, vrhunski alpinisti živijo med nami in so zato »realnejši« vzorniki, marsikomu tudi opora pri prvih korakih v alpinizmu. Marta Krejan Čokl INTERVJU Priznam, da bi sama sebe včasih nekam poslala, ko zaradi vsega, kar mi visi nad glavo, postanem sitna in ne vem, kje bi začela, da bi vse, kar (mislim, da) moram, spravila v red. Potem se tolažim, da so za to krivi hormoni. Kaj pa drugega, saj sem vendar ženska, me pa zmoremo veliko več, kot se pripisuje našemu pregovorno nežnemu in krhkemu značaju in telesu … Šalo, ki pa vendarle ni samo to, na stran, dejstvo je, da ženske le nismo tako krhke in da posledice materinstva niso nujno menjava garderobe (z večjo konfekcijsko številko), doktorat iz zdrave prehrane, edina tema pogovorov otroci in tarnanje, da je praznik, če nam uspe iti tja, kamor gre še cesar peš, brez spremstva malega kričača. Da biti mama ne pomeni samo leteti v službo in domov, potem pa ob štedilniku in dvoletniku, visečem na predpasniku, pozabiti nase, lahko potrdi Tina Di Batista. Voditi te mora srce Tina Di Batista Tina Di Batista Arhiv Tine Di Batista Članica ljubljanskih matičarjev je vrhunska alpinistka z osemkratnim naslovom alpinistka leta in poklicna gorska vodnica. Je prva Slovenka, ki je v žep spravila tri probleme Alp pozimi (Tomo Česen jo je prehitel kot prvi Slovenec sploh), od mnogo odprav pa naj omenim ženski odpravi na Fitz Roy in Tran- go tower ter prvi ženski smučarski spust z Denalija. 22 Korak od  ljubiteljskega  plezanja do  vrhunskega alpinizma, ki postane tudi služba,  je življenjska odločitev. Je bila za vas ta odločitev težka? Dolgoročnih načrtov ne delam in vse bolj ali manj prepuščam toku življenja. To, da sem se iz ljubiteljske plezalke razvila v vrhunsko alpinistko, je prišlo samo po sebi, zato ker sem zares uživala v plezanju in nači- nu življenja, ki ga to potegne za sabo. Je pa res, da se nisem preveč obremenjevala s tem, kdaj bi se mora- la ustaliti, si poiskati redno službo, začeti živeti »nor- malno« življenje. Ko nekaj počneš s srcem, pridejo stvari same od sebe. V mojem primeru so bili to po- krovitelji, pomoč Planinske zveze Slovenije in na kon- cu zaposlitev v enoti vrhunskih športnikov na Policiji. Pri tem sem čisto iskrena: nikoli nisem plezala zato, da bi dobila pokrovitelje ali življenjsko rento. Kaj pa odločitev, da postanete gorska vodnica? Ta poklic je močno vezan na zdravje in poškodbe, če pride do njih.  Tudi na šolanje za gorsko vodnico sem se prijavila po naključju, saj sem opazila razpis in sem pomislila, da mi ta naziv mogoče pride prav. Takrat si sploh nisem dobro predstavljala, kaj to pomeni. V tistih časih v Slo- veniji ta poklic še ni zares obstajal … Nihče ni živel od tega, tradicija gorskega vodništva z začetka prejšnjega stoletja se je v času socializma popolnoma izgubila. Da, res je, poklic je zelo vezan na zdravje; če bi bila zelo racionalna, se verjetno ne bi nikoli odločila za to delo, sploh ker ga opravlja tudi Tomaž.1 Vaš poklic odpira vrata v gore tudi tistim, ki sicer ne bi mogli preplezati tako zahtevnih smeri, kot jih lahko z gorskim vodnikom. Je to še pristen al- pinizem? Težka tema, vredna celega prispevka v Planinskem vestniku … Ampak da, gre za pristen alpinizem. Lep vodniški vzpon ne pomeni, da gosta »nesem« na vrh, vzpon je lahko čisto pristno alpinistično deja- nje, v katerem je eden od vključenih izkušenejši ozi- roma profesionalec in se na tak način cele zadeve tudi loti. Manj izkušeni sledi navodilom, še vedno pa mora biti fizično in psihično pripravljen na vzpon. Zanj je to lahko dobra šola, zgled, kako se v hribih obnašati, kako se lotiti logistike, kako oceniti nevar- nosti, težave … Taki gostje so velikokrat spoštljivej- ši do gora kot nekateri, na srečo redki, ki sami sebe imenujejo planinci, pa si zaradi nespoštljivega od- nosa do hribov tega naziva ne zaslužijo v nobenem pogledu. 1 Tomaž Jakofčič, Tinin življenjski sopotnik. Ulina smer v Triglavu Foto: Tomaž Jakofčič 23 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Kakšno je vaše mnenje o komercialnih, turističnih odpravah v Himalajo, predvsem na osemtisočake?  Nadaljujem prejšnji odgovor. Seveda so skrajnosti v  obe smeri: popularni vrhovi bodo vedno oblega- ni, prav tako bodo vedno obstajali vodniki, ki jim bo osebni odnos do gosta popolnoma nepomemben in bodo delali samo zaradi denarja. Komercializem in gneča v gorah me zelo motita, a temu se je težko izo- gniti. Tudi sama kdaj vodim goste na primer na Mont Blanc v višku sezone, in to dobesedno v koloni. To mi ni všeč in vedno se trudim, da bi bil vzpon za moje goste kljub temu nekaj posebnega. Bi pa dodala še to: Mont Blanc je vsaj devet mesecev na leto zelo osa- mljena gora, in če si jo gornik želi doživeti na tak, pri- sten način, naj samo še izklopi telefon in se poda tja od konca septembra do začetka maja. Ste kdaj doživeli, da kdo ni verjel v vaš uspeh samo zato, ker ste ženska? Tega je bilo (in je ponekod še) v alpinizmu veliko. Da, kar nekajkrat se je zgodilo, da se je smer razvre- dnotila, zato ker sem jo preplezala oziroma ker sem moškim dokazala, da lahko ženska prepleza nekaj, česar morda kateri od njih ne zmore. Alpinizem niso samo visoke ocene in velike mišice, ampak tudi ideje, in po domače rečeno, to, da greš in ne najdeš tisoč iz- govorov, zakaj nečesa ne narediš. Čeprav me, če sem iskrena, te stvari res nikoli niso preveč motile, veliko fantov me je sprejelo kot enakovredno partnerico in na koncu smo se imeli prav super. Paula Jesih je zapisala, da je morala plezati še več in še bolje od moških kolegov, da so jo jemali re- sno. Se to še dogaja? Verjetno se to občasno še dogaja, po drugi strani pa je to, da so v alpinizmu v povprečju moški še vedno kak korak pred nami, dejstvo. Ampak vedno se naj- de kaka alpinistka, ki hitro ujame korak s fanti in jim je lahko čisto enakovredna, tudi boljša. Jih je pa zelo malo, saj njihovo zagnanost navadno kmalu ustavita ustvarjanje družine in skrb zanjo. Ste vrhunska alpinistka in gorska vodnica, zara- di česar ste veliko od doma, hkrati pa mati dveh deklic. Kako usklajujete materinstvo in delo? Ali še najdete dovolj časa za lastne plezalne projekte? Tega ne usklajujem več najbolj uspešno oziroma tr- pita obe področji, čeprav si želim, da ne bi. Po roj- stvu prve deklice je še nekako šlo, po rojstvu druge pa ne več. Imeti dva majhna otroka in opravljati delo gorskega vodnika je loterija; po navadi zbolijo, ravno ko imaš že vse zmenjeno in spakirano, naslednjič te tako pogrešajo (in ti njih), da preprosto ne preneseš več odsotnosti, potem pridejo šola in domače nalo- ge … Ves čas se trudim, da bi ohranjala konstantno formo, velikokrat grem plezat tudi samo zato, da »se odklopim« od družinskih obveznosti, ampak vrhun- skega alpinizma se ne morem več iti. Tudi vrhunski alpinizem je loterija, pa ne glede varnosti. To ni šport, ki bi ga treniral vsak dan dve ali tri ure v telovadnici. Tina Di Batista in Nastja Davidova na vrhu Fitz Roya Foto: Tina Di Batista Tina Di Batista med vodenjem po znameniti Haute Route Foto: Grega Vida 24 Seveda je tudi veliko treninga, ampak ko gre zares, je treba biti ob pravem trenutku na pravem mestu – in ob pravem vremenu. In to se nekako ne ujame več z družinskim življenjem in dvema majhnima otroko- ma. Tako da vrhunska alpinistka že nekaj časa nisem več. (Smeh.) Se pa trudim, da sem še vedno veliko v hribih, da plezam, turno smučam … Verjetno vam je vseeno nekoliko laže, saj je tudi vaš partner vrhunski alpinist in gorski vodnik, to- rej razume naravo vašega dela … Kar se razumevanja tiče, to vsekakor drži. Ne vem pa, ali je laže, ker druge izbire (še) nisem preizkusila. (Smeh.) Vendar mislim, da je v  redu, da imava ena- ki službi. Včasih ju opravljava skupaj (kar je navadno odlično), dostikrat pa vsak zase, a vedno skupaj pre- mlevava možnosti in si pomagava z nasveti. Včasih trpi družinsko življenje, ker se morava izmenjevati ali celo hkrati oditi od doma. A na srečo naju podpira- jo starši, ki nama vedno priskočijo na pomoč (moja mama gre celo vsako poletje z nami v Chamonix, da skrbi za punčki, ko sva midva v hribih). V splošnem nimamo ustaljene dnevne rutine. Pozimi se pogosto izmenjujeva, saj hodiva na šest- in večdnevne turne smuke po Alpah, poleti smo v Chamonixu, saj imava takrat tam največ dela. Še najbolj »normalno« živimo jeseni, ko je, vsaj kar se vodništva tiče, zatišje in smo takrat v glavnem doma. Na počitnice pa gremo po na- vadi kam športno plezat, včasih tudi v obmorske kraje. Malokdo se lahko preživlja zgolj z vodenjem, ve- čina vodnikov počne tudi druge stvari ali ima re- dno službo. Torej se, čeprav uspeva redkim, da ži- veti od tega? V Franciji, Švici in Italiji je veliko vodnikov, ki živijo samo od tega. Tudi v Sloveniji je vedno več takih. Spr- va so bili to samo tisti, ki so večino svojega prihod- ka zaslužili z delom v  tujini (za angleške, francoske, nemške agencije …), zdaj pa je z dobro prakso uspelo nekaterim dobro zaslužiti tudi samo z delom v Slove- niji. Ni lahko, morali smo začeti znova, čeprav je ime- lo vodništvo v Sloveniji pred obema vojnama že zelo lepo tradicijo. Mogoče smo še vedno premalo prepo- znavni; mnogo ljudi nas še vedno zamenjuje z vodni- ki Planinske zveze Slovenije, turističnimi vodniki, ne nazadnje tudi gorskimi reševalci. Kot ste že omenili, poleti večino časa živite v Cha- monixu, kjer po gorah vodite predvsem tuje goste. Kako slovenske športnike (alpiniste in druge) vi- dijo oni? In kaj si mislijo o nas? Med tujimi alpinisti in gorskimi vodniki imamo vi- sok ugled, in to predvsem na račun naših vrhunskih alpinistov. Slovenski gorski vodniki smo priljubljeni in zaželeni, saj so se tisti, ki so začeli prvi delati tam (Klemen Gričar, Boris Lorenčič, Tomaž Jakofčič) zelo izkazali in pokazali veliko entuziazma. Za Slovence je delo tam še vedno zelo dobro plačano, zato se tudi trudimo, da ga opravljamo dobro. Na chamonijskih špicah z mamo in teto Arhiv Tine Di Batista 25 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Pred štirimi leti ste na Mont Blanc skupaj z Mi- hom Habjanom vodili sedem Britancev, vnuki- njo britanske kraljice Elizabete princeso Beatrice York, Sama in Holly Branson, njunega očeta mi- lijarderja Richarda Bransona in še nekaj mladih britanskih bogatašev. Je bil ta vzpon zaradi mo- rebitnega posebnega protokola kaj drugačen od drugih? Ko so me poklicali z agencije, če bi vodila skupino Ri- charda Bransona, sploh nisem vedela, kdo je to. Po- tem sem si mislila: »Ojej, to bodo neki razvajenci …« Ampak končni vtis je bil čisto drugačen. Najprej sem spoznala, da Branson ni eden najbogatejših Britan- cev zato, ker bi imel srečo v življenju. Vsi ti ljudje do- bro vedo, koliko truda in entuziazma je treba vložiti uspeh. Presenetili so me tudi s svojimi osebnostnimi lastnostmi. Ko smo na primer prišli v kočo in je bila ta že zasedena, smo za celo skupino (okoli štirinajst ljudi) dobili samo sedem postelj. Želeli so, da vsaj dve dobimo vodniki, osem gostov pa se je stisnilo na šti- rih. To je bila še stara, zares neudobna koča Goûter. Ampak nobeden od njih se ni niti malo pritoževal. Vsi so si neizmerno želeli priti na vrh in v to so vložili vse atome svoje energije, po drugi strani pa so upoštevali in spoštovali vsa naša navodila in nasvete. S to dejavnostjo se ukvarjate že skoraj vse življe- nje. Koliko in kaj se je spremenilo od vaših začet- kov do danes? Predvsem je plezanje v gorah postalo veliko bolj mno- žično, hkrati pa se večina plezalcev ukvarja s pleza- njem in alpinizmom na nižji, ljubiteljski ravni. Ko sem začela plezati, je povprečen alpinist opravljal vzpone, ki so zdaj za večino skoraj nedosegljivi. Po drugi stra- ni je med ljudmi močnejša zavest o pomembnosti gi- banja v naravi in obiskovanju gora. Je pa na žalost tudi vedno več ljudi, ki se v gore podajajo popolnoma ne- pripravljeni in brez osnovnih znanj, samo zato ker so videli lepe slike na FB-profilu nekega prijatelja. Kar se tiče vrhunskega alpinizma, je ta športno na višji ravni; alpinisti veliko časa posvečajo treningu, pridobivanju moči, kondicije, pravilni prehrani, kar je dobro. Vzpo- ni, seveda z izjemami, so zdaj bolj športni, pomemb- nejše so težave kot pa – recimo temu – cel komplet (višina gore, oddaljenost, prvinskost, avantura …). Športno plezanje pri nas doživlja velik razcvet, v ple- zališčih pa videvamo vedno več tistih, ki pridejo tja brez pravega znanja in opreme. Kako rešiti to težavo? Težava postaja tudi kultura obiskovalcev. Športno plezanje je res hud trend, prav tako kot smu- čanje freeride, tekmovalno smučanje … Res je, da gre pri plezališčih za relativno varno okolje in da se ne- sreče dogajajo skoraj izključno zaradi nepravilnega manevriranja in nepoznavanja postopkov varovanja in plezanja. V Sloveniji je v primerjavi z drugimi dr- žavami zelo dobro (in relativno poceni) poskrbljeno za izobraževanja na to temo. In tako kot povsod dru- gje je tudi v športnem plezanju kakšen odstotek tistih, ki tega ne dojamejo in delajo kaos v plezališčih in na umetnih stenah. Da, taka je žal kultura obiskovalcev, ki se pogosto meri ravno po tistem sicer nizkem od- stotku. Kako to rešiti? Bojim se, da je kljub vsem izo- braževanjem, ki so zares vedno kakovostnejša, to od- visno predvsem od vsakega posameznika. Opravljate tudi zaključne ture s kandidati za na- ziv alpinista. Ali se mlajši kandidati glede misel- nosti in znanja močno razlikujejo od tistih v vaši generaciji? Zdi se mi, da so zdaj kandidati teoretično veliko bolj pripravljeni kot v mojih časih in da se jih veliko loti iz- pita zelo resno. Kot pa sem že omenila, drži tudi, da je malo res pravih hribovcev. Večina jih zelo veliko ple- za v plezališčih in nimajo čisto prave »psihe« za hribe. Kljub temu imam s svojimi kandidati večinoma zelo dobre izkušnje in verjamem v svetlo prihodnost slo- venskega alpinizma. Nekateri menijo, da bi morali pogoje za pridobi- tev naziva alpinist zaostriti. Se strinjate? Meni se zdijo v redu, saj je celotno izobraževanje na visoki ravni in se kot pripravnik za alpinista lahko zelo veliko naučiš. To je dobra osnova in seveda šele zače- tek tega, da postaneš dober alpinist. Za dobrega alpi- nista pa seveda ni treba, da je vrhunski, ampak tak, ki bo pri osemdesetih letih svojim vnučkom pripovedo- val plezalne zgodbe iz svoje mladosti. Ste kdaj imeli rezervni načrt, kaj bi počeli, če ne bi mogli več plezati? Da, študirala sem geografijo, vendar sem v tem vedno manj videla rezervo. Potem ko se je v zadnjih dveh le- tih Tomaž dvakrat poškodoval in enkrat močno zbo- lel, pa spet malo več razmišljam o tem. Ampak prave- ga rezervnega načrta še nimam. (Smeh.) Imate v Sloveniji goro ali steno, kjer se počutite še posebej dobro in se tja radi vračate? Da, to je Severna Triglavska stena. Zakaj? Ravno zato, ker se tam počutim še posebej dobro! m Tina Di Batista z družino v Chamonixu Arhiv Tine Di Batista 26 Na vrhu prelaza Tre Croci stoji velik zapuščen hotel, za katerim so ob kapelici postavljeni trije lese- ni križi. Križi so tod stali, še preden je bila čez prelaz speljana cesta, postavili so jih v spomin na mater in njena otroka, ki so tu zmrznili pozimi leta 1709. Pre- laz, čez katerega je že od nekdaj potekala pomembna povezava med dolinama rek Bóite in Ansiei, je pred- vsem v zimskem času nekoč terjal življenja mnogih popotnikov. Po križih so prelaz poimenovali Tre Cro- ci (Trije križi). Gore, ki obkrožajo prelaz Tre Croci Prelaz je v  poletnem času priljubljeno izhodišče za številne lažje planinske izlete bodisi do koče Vandel- li (1928 m) pod mogočnim severnim ostenjem Sora- pissa (3205 m), kjer leži tudi jezero Sorapiss, katerega posebnost je turkizno modra barva, ali na drugo stran do koče Son Forca (2235 m) pod ostenjem Cime di Mezzo (3154 m). Na severu se nad prelazom dvigu- jejo mogočni tritisočaki skupine Cristalla, poleg že omenjene Cime di Mezzo, na katero vodi zavarovana Cestni prelaz Tre Croci (1805 m) je eden prometno bolj obremenjenih alpskih prelazov, saj povezuje turistična središča Cortino d'Ampezzo, Misurino, Auronzo in Toblach. Vrvež na planinskih poteh v okolici prelaza je v poletnih mesecih nekaj povsem običajnega. Tudi pozimi tod ne manjka obiskovalcev, le da ti tedaj veselo dričajo po urejenih smučiščih, ki ležijo pod skupino Cristalla in na pobočjih Tondija di Falòrie. To sta le dve od številnih smučišč nad Cortino d'Ampezzo, po katerih ta kraj slovi kot pomembno smučarsko središče. Gore nad prelazom Tre Croci La Cesta (2768 m) in Punta Nera (2847 m) DOLOMITI Janez Turk La Cesta in jezero Sorapiss s Punte Nere Foto: Janez Turk plezalna pot, še Monte Cristallo (3221 m) in Piz Po- pena (3152 m), obe brezpotni in težko dostopni gori. Na južni strani prelaza so gore nekoliko nižje, izsto- pajo Cima del Luodo (2670  m), La Cesta (ladinsko ime je Ra Zesta, 2768 m) in Punta Nera (Ponta Negra v  ladinščini, 2847  m), ki se dvigajo iznad obširnega smrekovo-macesnovega gozda, imenovanega Alpe Falòria. Omenjene gore spadajo v Ampezzanske Do- lomite in jih prištevamo k skupini Sorapissa. Ker sle- dnjega popolnoma zakrivajo, ta s prelaza Tre Croci ni viden. Tudi te gore so vse brezpotne in dočakajo le redke obiskovalce. Njihova posebnost je, da jih gradi- jo apnenčaste kamnine, in ne dolomit. Zato so moč- no krušljive in spominjajo na naše martuljške gore, drugačna so le prostranstva. Razdalje med glavnimi vrhovi so velike, ti so med seboj povezani z dolgimi, rahlo valovitimi, vendar ostrimi grebeni, ki predsta- vljajo izziv za gornike z alpinističnimi izkušnjami. La Cesta je širok, polkrožen vrh, ki se obiskovalcev otepa s strmimi in krušljivimi stenami. Zanimiv po- gled nanj je izpred jezera Sorapiss, vrh namreč tvorijo močno nagubani apnenčasti skladi. Običajen pristop na La Cesto vodi s severa, s prelaza Tre Croci, vendar je možen tudi dostop z juga, od jezera Sorapiss. Na ta način je možno zanimivo prečiti goro, vendar je južni pristop še zahtevnejši od severnega. Če je La Cesta širok, razpotegnjen vrh, je Punta Nera njegovo pravo nasprotje. Vitki in močno priostreni vrh Punte Nere občudujejo predvsem smučarji na smučišču Tondi di Falòria. Od tod deluje kot osame- la špica, ki zaključuje dolg greben, ki jo povezuje z La Cesto. Bolj masivno podobo kaže proti Ampeški ko- tlini, v katero pošilja obsežno zahodno steno. La Cesta in Punta Nera nikdar nista veljali za obi- skani gori, verjetno tudi zaradi dejstva, da nista med najvišjimi gorami v okolici. Ob priliki prvega pristo- pa na Sorapiss (3205 m) leta 1864 so se Paul Gro- hmann in gorska vodnika Francesco Lacedelli ter Angelo Dimai povsem približali vrhovoma La Ceste in Punte Nere. Cortino d'Ampezzo so zapustili sre- di noči in se v temi povzpeli na prelaz Tre Croci ter nadaljevali vzpenjanje do škrbine La Selleta v grebe- nu med La Cesto in Punto Nero. Vendar je bil nji- hov cilj tristo petdeset metrov višji Sorapiss. S škr- bine so se spustili na drugo stran v krnico Tondi di Sorapiss, kjer so dosegli vznožje mogočnega sever- nega ostenja Sorapissa. Po takrat še obsežnem lede- niku so se povzpeli visoko v osrčje te razpotegnje- ne gore in uspeli preplezati steno nad ledenikom. Z vrha Sorapissa so sestopili na južno stran. V  ti- stih časih so nekaj veljali le vzponi na najvišje gore, La Cesta in Punta Nera nista bili zanimivi. Tako je bil prvi znani pristop na Punto Nero opravljen leta 1877, ko je njen vrh dosegel gorski vodnik iz Cor- tine d'Ampezzo Allesandro Lacedelli, nečak prej omenjenega Francesca Lacedellija. Prvopristopniki na La Cesto niso znani, verjetno so se že pred prvimi turisti nanjo povzpeli lovci na gamse. Krožna pot čez Tondi di Falòria Izhodišče za vzpona na La Cesto in Punto Nero je prelaz Tre Croci. Za zapuščenim hotelom se kolo- voz (pot z oznako 213) počasi vzpenja skozi mace- snov gozd Alpe Falòria, v katerem je več zanimivih jas. Ko se kolovoz nad gozdno mejo prevesi v stezo, pred seboj zagledamo prepadna severna pobočja La Ošiljena Punta Nera (2847 m) na levi in mogočni Pelmo (3168 m) v ozadju, spodaj smučišče Faloria Foto: Matija Turk 28 La Ceste in nato preči daleč v levo, proti travnati škr- bini Ciadin. Še preden dosežemo omenjeno škrbi- no, se nad nami odpre strmo gruščnato pobočje med gorama La Cesta in Cimo del Luodo. Tu markirano pot zapustimo in se povzpnemo po zagruščeni doli- ni, kjer se lahko pozno v poletje zadrži večje snežišče. Strme stene nad nami ne kažejo šibke točke, kjer bi lahko pristopili na vrh gore brez resnejšega plezanja, zato se usmerimo na desno, proti izraziti rami v se- vernem grebenu La Ceste. Nad ramo se dviga strmi in prepadni raz, po katerem poteka najlažji pristop na goro. Nanj nekateri splezajo kar neposredno iz zagru- ščene rame. Priporočljivejše je prečiti nekoliko v levo pod vznožjem strme stene in se na raz povzpeti po grapi, ki preseka steno (mesta II). Ko dosežemo raz, postane plezanje bolj zračno, kamnina je krušljiva in nasekana na manjše kamine, po katerih se vzpenjamo strmo navkreber (I–II). Z raza stopimo na gruščnata pobočja, po katerih pridemo do naslednjega skalna- tega pasu, ki pa ne predstavlja resnejših težav (I). Na prostranem vrhu se lahko brezskrbno predamo raz- gledom na mogočna ostenja bližnjega Sorapissa in skupino Cristalla. Če želimo pokukati proti spodaj ležečemu jezercu Sorapiss, moramo previdno stopi- ti nekaj metrov navzdol, vse do roba prepada nad juž- no steno La Ceste. Punta Nera Kogar bo zamikala višja Punta Nera, se bo napo- til proti koči Tondi (2327  m). Koča stoji na kopa- stem hribu, kjer je tudi najvišja točka priljubljenega smučišča nad Cortino d'Ampezzo. V škrbini Falòria (2304 m), ki ločuje masiv Punte Nere od Tondija di Ceste, ki jih seka globoka in temačna grapa. La Cesta proti zahodu pošilja dolg greben, ki ga navidezno za- ključuje še ena prepadna gora, za katero bi pomislili, da je Punta Nera. Vendar se ta skrivnostno skriva za omenjenim nižjim vrhom in od tod ni vidna. Po idi- lični visokogorski travnati dolini pridemo do razpotja pod steno La Ceste, kjer lahko izbiramo med zahtev- no potjo do koče Vandelli in jezera Sorapiss ali pano- ramsko potjo do koče Tondi. Do druge sta čez obširne visokogorske travnike, ime- novane Monte Casa Dio, speljani celo dve poti, spo- dnja in zgornja, priporočljivejša je spodnja. Pohajko- vanje do koče Tondi je polno razkošnih razgledov in že samo po sebi veliko doživetje. Od koče Tondi se lahko vračamo po zgornji poti, ali še bolje, sestopimo do naslednje bližnje koče Falòria (2123 m) in naprej navzdol po poti ob smučarski progi. V  tem prime- ru cesto dosežemo kakšnih sto metrov pod vrhom prelaza Tre Croci, vendar nam nanj ni treba hoditi po cesti, izhodišče dosežemo po markirani bližnjici. Tako lahko v krogu sklenemo prijetno razgledno po- hajkovanje po tem čudovitem gorskem okolju. Pot je v poletni sezoni skorajda romarsko obiskana, vendar običajno zaživi šele pozno dopoldne. Zgodnji obisko- valci pa bodo vse lepote lahko še vedno užili v  pri- jetnem miru. Kdor bi si zaželel stopiti še na kakšen resnejši vrh, bo izziv našel v brezpotnih La Cesti in Punti Neri. La Cesta Kdor bo izbral vzpon na goro La Cesta, bo na razpo- tju poti med kočama Tondi in Vandelli sledil ozna- kam za kočo Vandelli. Pot se strmo vzpne pod steno Na vrhu Punte Nere, pogled proti Sorapissu Foto: Janez Turk 29 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Falòrie, markirana pot zavije na dolga melišča, ki jih Punta Nera razgrinja proti severu. Pot se strmo dviga proti škrbini Sella di Punta Nera (2738 m), čez katero poteka povezava z visokogorsko dolino Tondi di So- rapiss (med masivoma Sorapissa in Punte Nere), po kateri lahko dosežemo kočo Vandelli in jezero Sora- piss. Pot do škrbine poteka vseskozi po strmem meli- šču in se približa zanimivemu razbitemu vrhu Croda Rotta (2670 m). V sedlu med Crodo Rotto in Punto Nero prvič pogledamo v  dolino reke Bóite in kotli- no Cortine d'Ampezzo, kar popestri sicer enoličen vzpon po meliščih. Nekaj deset metrov pod škrbino Sella di Punta Nera, tik preden pot z melišč preide v skale, markirano pot zapustimo. Prehod navzgor nam preprečuje kraj- ša stena, nad katero se dviga vršna špica Punte Nere. Po melišču, pod robom stene, prečimo v desno, do- kler ne pridemo do sistemov kaminov, ki sekajo ste- no. Steno preplezamo po enem izmed kaminov. Po kaminu plezamo le nekaj deset metrov (I–II), saj višje stopimo na skrotasto pobočje, po katerem v kratkem dosežemo greben. Po njem do vrha gore na desni ni več večjih težav. Ker je greben mestoma zelo izposta- vljen, se je priporočljivo držati skrotastega pobočja na desni. Po strmem in zagruščenem grebenu in pobo- čju ob njem dosežemo izpostavljeni vrh (kratka me- sta I. stopnje). Vrh je močno priostren in na njem je prostora zgolj za nekaj ljudi. Stolpasta oblika vrha in rdeča kamnina, ki privablja strele, močno spominja- ta na našo Kočno. Punta Nera ima več vršnih stolpov, glavnemu se na jugu pripenjata še dva nekoliko nižja, vendar prepadna stolpa. V gorski skupini med Punto Nero in La Cesto bo vsakdo našel zase primerne poti, ki jih je mogoče povezati v zanimiv planinski izlet. Poleg omenjenih poti in zelo zahtevnih vzponov na La Cesto in Punto Nero je zanimiva zahtevna planinska pot (št. 215), ki čez škrbino Sella di Punta Nera (2738) v grebenu is- toimenske gore povezuje koči Tondi in Vandelli. Do koče Vandelli se lahko spustimo po še eni zahtevni markirani poti (št. 216), ki deloma obkroži La Cesto in Cimo del Luodo. V obeh primerih se do izhodišča na prelazu Tre Croci najlažje vrnemo po zložni, sko- rajda romarski poti. m Informacije La Cesta, 2768 m, Ampezzanski Dolomiti Gora, ki ponuja svojevrstne poglede na velikane Dolomitov, kot so Sorapiss, Monte Cristallo in Piz Popena. La Cesta je malo znan, vendar izrazit vrh, ki spominja na gore v Martuljški skupini. Je nekoliko težje dostopna od sosednje Punte Nere, tudi plezanja je na La Cesti več. Zaradi krušljive kamnine in precejšnje izpostavljenosti je vzpon nanjo primeren le za izkušene gornike. Razgledi so podobni tistim na Punti Neri, vendar z drugačnega zornega kota. Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti II. stopnje. Del vzpona, ki poteka po razu, je zračen in krušljiv, zato je priporočljivo varovanje z vrvjo. Oprema: Običajna oprema za visokogorje, čelada, plezalni pas in nekaj tehnične opreme ter vrv (20–30 m) za varovanje Višinska razlika: 963 m (vršni vzpon pribl. 390 m) Izhodišče: Prelaz Tre Croci, 1805 m Časi: Prelaz Tre Croci–razpotje poti proti kočama Tondi in Vendelli 1.30 h Razpotje–pod škrbino Cadin 30 min. Vzpon na vrh 1.30–2 h Vzpon 4 h Sestop 2.30 h Skupaj 6.30 h Vzpon: Opisan v prispevku Sezona: Kopni letni časi Zemljevid: Cortina d'Ampezzo e Dolomiti Ampezzane, Tabacco 03, 1 : 25.000. Punta Nera, 2847 m, Ampezzanski Dolomiti Osameli vrh nad Cortino d'Ampezzo se redkih obiskovalcev otepa s strmim skrotjem. Gora je v celoti iz apnenca, zato je bolj krušljiva kot večina dolomitskih gora. Vrh ponuja zanimive poglede v kotlino Cortine d'Ampezzo in gore nad njo, še posebej na skupino Cristalla in bližnje ostenje Sorapissa. Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti I. in II. stopnje (vršni del). Nekoliko zahtevnejši je le začetni brezpotni del vzpona, ko plezamo po kaminu (20 m, II). Nadaljevanje proti vrhu poteka po dolgem in strmem pobočju, pokritem s skrotjem (I), kjer je nevarnost zdrsa. Orientacijsko vzpon ni zahteven. Oprema: Običajna oprema za visokogorje, čelada, plezalni pas in nekaj tehnične opreme ter vrv (20 m) za morebitno varovanje v kaminu Višinska razlika: 1042 m (plezalni del pribl. 210 m) Izhodišče: Prelaz Tre Croci, 1805 m Koča: Rifugio Capanna Tondi, 2327 m, telefon +39 0436 57 75, e-poš ta info@ rifugiocapannatondi.it, spletna stran www. rifugiocapannatondi.it Časi: Prelaz Tre Croci–škrbina Falòria 2 h Škrbina Falòria–pod škrbino Sella di Punta Nera 1 h Vstop–Punta Nera 45 min. Vzpon 4 h Sestop 2.30 h Skupaj 6.30 h Vzpon: Opisan v prispevku Sezona: Kopni letni časi Zemljevid: Cortina d'Ampezzo e Dolomiti Ampezzane, Tabacco 03, 1 : 25.000. 30 Planinsko društvo Ajdovščina je 22. aprila v Ajdovščini pod Čavnom gostilo letošnjo redno le- tno Skupščino Planinske zveze Slovenije, eno najbolj množičnih in vsebinsko najbogatejših nevladnih or- ganizacij v Sloveniji. PZS je v  svoje članstvo lansko leto sprejela tri nova društva, in sicer Plezalni klub Idrija, Planinsko dru- štvo Pijava Gorica in Češko-slovensko planinsko društvo iz Prage, tako da pod okriljem PZS trenutno deluje 287 društev z več kot 55.000 člani različnih sta- rostnih skupin. Skupščine se je udeležilo 127 delegatov planinskih društev, sklepčnost pa je bila 44-odstotna. Delegati so potrdili poročila organov PZS za minulo leto, okvirni vsebinski in finančni program dela za leto 2018, pre- nos nepremičnega premoženja na Golteh s PZS na Gorsko reševalno službo postaja Celje, in kot je dejal predsednik PZS Bojan Rotovnik, »je bila sprejeta tudi pomembna odločitev o začetku selitve sedeža PZS na novo lokacijo, kar bo velika sprememba za celo- tno organizacijo«. Poleg tega so izvolili volilno komisijo PZS za man- datno obdobje 2017–2021, ki jo sestavljajo člani An- tonija Valenčič (PD Postojna), Ivan Resnik (PD Ka- mnik) in Drago Horjak (RPD Dolga pot Dravograd) ter namestniki članov Franc Kocbek (PD Miklavž), Andrej Schwarzmann (PD Srednja vas v Bohinju) in Vinko Poličnik (PD Bajtar). Skupščini je prisostvoval tudi predsednik Planinske zveze Češke Jan Bloudek, ki je poudaril, da je »vesel in ponosen, da nam je uspelo obuditi slovensko-češko planinsko sodelovanje, ki ima stodvajsetletne koreni- ne, ko je bila v Pragi ustanovljena češka podružnica Slovenskega planinskega društva, s pridružitvijo Pla- ninski zvezi Slovenije pa je zgodovinska povezanost dobila nov pomen«. Pred skupščino je PZS pripravila delavnico o izved- benih aktivnostih Zakona o planinskih poteh, na kon- cu pa je podpredsednik PZS Tone Jesenko predstavil izhodišča za razpravo o članarini v naslednjem trile- tnem obdobju in vse skupaj povabil na letošnji Dan slovenskih planinskih doživetij, ki bo 17. junija na Domu pod Storžičem. V kulturnem delu programa so zbrane nagovorili žu- pan Občine Ajdovščina Tadej Beočanin, predsednik domačega PD Cvetko Ušaj, podpredsednik Olimpij- skega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Janez Sodržnik, častni generalni konzul Nepala v Slo- veniji Aswin Shrestha in majorka Denis Štemberger iz Slovenske vojske. Z glasbo, petjem in igro pa so navdušili Marko Kete ob klavirski spremljavi Mete Črv, harmonikarski duo Jan in Žan ter Društvo go- spodinj z dramsko skupino Planina pri Ajdovščini. Na ogled sta bili tudi razstavi Meddruštvenega od- bora planinskih društev (MDO PD) Posočja in MDO PD Ljubljane. m Planinska društva soglasna Skupščina Planinske zveze Slovenije 2017 PLANINSKA ORGANIZACIJA Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič Udeleženci Skupščine PZS 2017 v dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini Foto: Manca Čujež 31 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Franci Horvat Z NAMI NA POT Še ves pod vtisi po pravkar zaključeni vezni poti okoli Grintovcev sem sedel doma in premišljeval, kaj mi je bilo dano. V letu 2015 na Miklavžev dan se mi je porodila zamisel o brezpotjih okoli mojih domačih gora. Zelo blizu sta mi vezni poti Planica–Pokljuka in pot iz Robanovega kota čez Logarsko dolino v Matkov kot, ki sta namenjeni predvsem planinskim gurmanom. Ker bom v letu 2016 dopolnil šestdeset let, imel bom štirideset let alpinističnega staža in dobrih petinpetdeset let planinarjenja, bi bila to lepa nagrada zame, sem si mislil. Grintova pot Okoli Grintovcev 32 Prve tri etape Z idejo sem navdušil šestinsedemdesetletnega Boja- na Okrogarja, brez katerega bi težko izpeljal svoj na- črt. Pomagal mi je z nasveti, vozil me je do izhodišč in zaključkov etap ter nekaj poti prehodil z mano. Da imam takega hribovskega prijatelja, se lahko zahvalim njegovemu širokemu srcu in razumevanju do mene. Zadnje zime so s snegom zelo skope, še posebej v de- cembru je pogosta inverzija in je v gorah prijetno to- plo, doline pa so zavite v meglo. Konec leta 2015 sva z Bojanom prvo etapo začela pri kmetiji Suhadolnik, ki je eno izmed izhodišč poti do Cojzove koče na Ko- krskem sedlu. Pot do koče naju je vodila po opuščeni, nekoč markirani poti pod steno Kalškega Grébena, Del omenjene poti me je Bojan spremljal, nato pa se je vrnil do avta, sam pa sem nadaljeval do Kalške gore in sestopil po lovski stezi do Žagane peči v Kamniški Bistrici. Čez teden dni me je spet zvabila lovska stezi- ca, tokrat na Zabrložnico, in nato sem prečil na Okre- šelj. Dobra volja me ni zapustila, zato sem nadaljeval po markirani poti, ki pelje proti Savinjskemu sedlu. Toda ko sem bil pod tako imenovanimi Frenkovimi ploščami v Mrzli gori, sem najprej priplezal pod njih (I.–II.) in nadaljeval po sestopni potki, ki jo občasno uporabljajo plezalci Frenkovih plošč in pelje nad plo- ščami. Pot je precej zaraščena, nekoč pa je tam mimo vodila stara pot iz Zabrložnice na Savinjsko sedlo. Po krajšem sestopu po markirani poti, ki pelje na Mr- zlo goro, sem prečil melišča pod Mrzlim vrhom in se nato povzpel na greben, po katerem sem sestopil na Savinjsko sedlo. Svoj prvi ciklus s tretjo etapo sem za- ključil, ko sem z Zgornjega Jezerskega šel na Mlinar- jevo sedlo, od tam pa obiskal Murijevo, Povšnarjevo in planino Stara Povšna ter se nato spustil do kmeti- je Suhadolnik. V preteklosti je bil to del stare tovorne poti, ki je v 14. stoletju po dolini Kokre in čez Jezer- sko vse do Železne Kaple povezovala ljudi in bila na- menjena predvsem tovorjenju železa in morske soli. Tudi na tej etapi je del poti z mano prehodil Bojan. Zadnjih pet etap Nato je po gorah natreslo nekaj snega in 14. aprila 2016 sem se pri fotografiranju cvetočega nasada ja- blan pri Libojah za nameček še kar hudo poškodoval. Želel sem poiskati lep razgled na spomladansko pra- vljico, zato sem se povzpel na prazne zabojnike jabolk. Ko sem prijel najvišjega, se je ta dvignil, sam sem na- gonsko odskočil, toda zabojnik je hotel za mano. Padel mi je na ramo in mi dokaj grdo zlomil ključnico, lopa- tico, dve rebri ter presekal arkado nad očesom. Prepri- čan sem bil, da sem za nekaj časa zaključil z Grinto- vo potjo. Preden sem obiskal Urgentni center v Celju, sem s težavo odpredaval o svojih potepanjih po petih celinah in nato zavil v bolnišnico. Res je čez čas sledila operacija, pravzaprav dve in dolga ter zapletena reha- bilitacija na fizioterapiji, v zdravilišču ter doma. Konec poletja sem si že toliko opomogel, da je sledila četrta etapa, ki je vodila s Savinjskega na Jezersko sedlo in do ledenika pod Skuto. Nato sem prečil melišče in se spu- stil do Kranjske koče na Ledinah. Na Češko kočo sem prišel čez Žrelo. Ravno ta predel je bil za mojo še ne povsem zaceljeno ključnico najzahtevnejši. Od Če- ške koče sem uporabil del stare poti, ki je nekoč po- vezovala Zgornje Jezersko s Češko kočo. Toda tej poti sem sledil samo do sedla med Špegovcem in Visokim vrhom. Za nadaljnji sestop do domačije Makek sem uporabil staro vlako, ki pripelje na sedlo. Pozabiti ne smem Bojanove vloge v tej etapi, kajti zjutraj me je pe- ljal v Logarsko dolino, popoldan pa je prišel pome na Jezersko. Ker je imel čas, je skočil še do Češke koče, kjer sva popila čaj in šla vsak po svoji poti v dolino. Peto etapo sem začel v Kamniški Bistrici, kamor me je spet pripeljal Bojan, nadaljeval sem skozi Repov Kočna in Grintovec s Kalške gore Foto: Franci Horvat 33 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K stezica je bila namenjena predvsem kravam in svi- njam. Velikokrat sva se spraševala, kako so pred dru- go svetovno vojno to strmo pot zmogle živali. Nato sva nadaljevala po grapi na rob planote in po njej do Polšakove planine oziroma planine Ravne. Sedma etapa je bila namenjena za pot čez Črni hri- ber (samo spodnji del), nato mimo stana pod Utami po grebenu na Travnik in na Krofičko. Sestop je po- tekal po lovski stezi na Škrbino in v Logarsko dolino. Za vandranje in fotografiranje poti sem porabil kar kot na Srebrno sedlo, se nato spustil ob grapi skoraj do Petkovih njiv in od tam zavil na markirano pot, ki pelje na Korošico. Dan je bil še vedno lep, zato sem nadaljeval proti Molički peči oziroma Velikemu vrhu. Če sem iskren, na vrh nisem šel, temveč sem prečil do Velike Zelenice, od koder sem sestopil po grebenih Poljskih devic do Polšakove planine oziroma planine Ravne, kjer sem zaključil to kar dolgo pot. Šesto etapo sva z Bojanom začela v Robanovem kotu, ko sva v  novembru iskala pot na Bevško planino, Povšnarjeva planina Foto: Franci Horvat Makekova domačija na Jezerskem Foto: Franci Horvat dvanajst ur in pol. Da sem lažje našel začetni del poti čez Črni hriber, mi je pomagal Bojan, prav tako je pri- šel kasneje pome v Logarsko dolino. Zadnja etapa je bila rezervirana za sestop čez Grlo pri Rjavčkem vrhu. Tega dne, 11. decembra, ki je svetovni dan gora, bi se rad posebej dotaknil, kajti ves dan je bil prežet z močnimi čustvi, ko se mi je občasno malce zarosilo oko. Ob štirih zjutraj me je povsem prevzela pesem po radiu Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …, in sem jo nekako povezal z Grintovo potjo. Nočna vo- žnja proti Logarski dolini je minila mirno, če ne ome- nim, da se mi je prižgala kontrolna lučka za gorivo. Res je, da se s to malenkostjo nisem pretirano ukvar- jal, temveč sem zadrego preprosto preložil na večer, tudi če bi bilo treba peš v Celje. Pri Domu planincev v Logarski dolini sem parkiral svojega jeklenega ko- njička okoli šeste ure zjutraj. Temperatura v dolini je bila še krepko pod ničlo, toda ko sem bil malce višje, se je ostrina mrazu precej omilila. Zvezde nad mano so svetile in počutil sem se odlično. V slabi uri sem bil pri Koči na Klemenči jami, kjer sem malce postal. Nadaljevanje poti je bilo izredno romantično, skoraj tako, da sem pozabil hoditi. Vsake toliko časa sem se ustavil in fotografiral prekrasen sončni vzhod, ki se je bohotil na zahodu. Koroška Rinka, Turska gora in Skuta so se neverjetno lepo odele v  škrlatno barvo. Kaj kmalu sem se zavedel, da nisem prišel samo foto- grafirat, temveč da dokončam svoj začrtani plan. Pot sem nadaljeval do vznožja ostroge, ki je pod severno steno Ojstrice, kjer je nekoč stal bivak. Do njega pe- lje skromna stezica po levi strani poraščene ostroge, Veliki finale sestopa pod Rjavčkim vrhom, poledeneli skalni skok v Grlu Foto: Franci Horvat Bojan in Franci, avtorja Grintove poti Foto: Franci Horvat Pred Suhadolnikovo domačijo, v ozadju Kalški Grében Foto: Franci Horvat gledano navzgor, ki se mestoma tudi izgubi v  travi in med posameznimi macesni. Na mestu starega bi- vaka so v  letu 2016 zabetonirali temelje za novega. Moje nadaljevanje je potekalo po nakazani stezici, ki vodi do markirane poti proti Škarjam. Na sedlu med Rjavčkim vrhom in Škarjami sem si vzel nekaj minut časa, da sem se nadihal in pojedel kos frutabele in mandarino. Mirno in toplo ozračje ter brezvetrje so mi še dodatno lepšali čudovit razgled. Sestop po poti skozi Grlo pa je bil poglavje zase. Že prečenje nekaj zoprnih melišč me je opomnilo, da bo treba vzeti ta sestop nadvse resno, in ne kot nedelj- ski sprehod po Celju. Stezica je bila sprva dokaj vi- dna, le nekajkrat sem bil malce v zadregi, še posebej na območju trav in ruševja. Niže ko sem sestopal, bolj sem moral biti pozoren in previden. Bilo je sicer nekaj pomrznjenih trav in potka je bila težje sledljiva kljub občasnim obledelim markacijam oziroma možicem. V spodnji krnici, ko je bilo treba povsem zaviti k steni Planjave, so bile na poti številne zdrobljene sveče, ki so padle s previsne stene. Toda veliki finale me je ča- kal pri zadnjem skoku, ki je bil skoraj ves pod ledom. Prepričan sem bil, da se bom moral v nepopolni zim- ski opremi vrniti po poti, po kateri sem prišel. Kako sem prečil grapo nad skokom, mi še danes ni povsem jasno. Na drugi strani sem kljub poledenelemu sko- ku odkril prehod do prvih klinov. Pri plezanju sem se osredotočil samo na skalo pred sabo in tako sestopil čez nerodno mesto. Pod zaporo sem se zahvalil vsem svetnikom, Mariji in Stvarniku za pomoč. Nadaljnje sestopanje je tako potekalo po nakazani stezici levo od grape. Malce pred Logarjevim kotom, ko sem že mislil, da sem pri Slavoloku zmage na Elizejskih po- ljanah, mi je spodneslo obe nogi in z vso silo sem pa- del ter udaril z glavo ob tla. Zabliskalo se je pri jasnem nebu in prikazali so se mi trije dobri možje. Miklavž mi je ponujal vodo, Božiček kruh in dedek Mraz roko. Toda ko sem hotel vstati oziroma prijeti za ponuje- no roko, so izginili vsi hkrati. Zavedel sem se, da le- žim na travniku, kjer sem se spotaknil ob električnega pastirja, in da mi decembrski možje ne bodo poma- gali. Kljub bolečinam sem se spravil pokonci in spo- znal tudi to, da je tura končana, šele ko si doma. Nekaj časa sem malce šepal, toda kaj hujšega k sreči ni bilo, tudi ključnica je tokrat ostala nepoškodovana. Pri ta- bli Logarjev kot sem naprosil dva Ljubljančana, ki sta bila slučajno tam, naj napravita spominski posnetek, kjer se je končala moja/najina Grintova pot. Med vo- žnjo domov so me spet prevzela čustva, kajti taka pot je povezana z mnogimi zanimivimi prigodami in ne- zgodami, ki mi še posebej ne dajo miru. V Ljubnem sem svojo »mrho« napolnil z gorivom in ni bilo treba peš v Celje. Doma sta me čakala velika posoda limo- nade, ki sem jo čez čas zamenjal s hladnim pivom, in odlično kosilo. Za mano je prekrasna vezna pot in upam, da bo koga pritegnila in očarala, kot je mene oziroma naju. Za- hvaljujem se Bojanu za njegovo nesebično pomoč. m Prvi sončni žarki na Rinkah nad Okrešljem Foto: Franci Horvat 36 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 37 Zavetišče GRS Celje na Okrešlju Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zahtevno brezpotje Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1157 m Izhodišče: Kmetija Suhadolnik v Kokri, 901 m WGS84: N 46,336843°, E 14,512225° Koča: Cojzova koča na Kokrskem sedlu, 1793 m, telefon 051 611 367 Časi: Suhadolnik–Kalška gora 4 h Kalška gora–Žagana peč 2.45 h Sezona: Kopni letni časi Vodnika: Andrej Stritar: Grintovci. Južni pristopi. Sidarta, 1995; Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, 2003. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Z izhodišča se napotimo po goz- dni cesti proti Kokrskem sedlu, 1793 m. Malce pred veliko jaso v Suhem dolu zavijemo desno na vlako, ki nas pri- pelje do križišča gozdnih poti. Nada- ljujemo po desni, ki se strmo dviga v okljukah. Sledimo ji do konca do obračališča, ki je že skoraj pod stenami Zaključek prve etape pri Žagani peči v Kamniški Bistrici Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zelo zahtevna neoznače- na pot in brezpotje Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1104 m Izhodišče: Dom planincev v Logarski dolini (Logarjev kot), 896 m WGS84: N 46,383721°, E 14,621345° Koči: Dom planincev, 896 m, tele- fon 070 847 639; Frischaufov dom na Okrešlju (v bližini), 1396 m, telefon 041 380 177 Časi: Dom planincev–Zabrložnica 2 h Zabrložnica–Okrešelj 1.30 h Okrešelj–Savinjsko sedlo 3 h Sezona: Kopni letni časi Vodniki: Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe. PZS, 1993; Vladimir Habjan in ostali: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004; Silvo Babič in Tone Golnar: Plezalni vodnik. Kamniške in Savinjske Alpe. Logarska dolina – za- hodni del. PZS, 1999. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. KSALogarska dol ina –Zabrložnica–Okrešelj–Savinjsko sedlo KSA Kmeti ja Suhadolnik –opuščena pot na Kokrsko sedlo–Kalška gora–Kamniška Bistrica Kalškega Grébena. Pot si lahko neko- liko skrajšamo, če sledimo drobni ste- zici, ki gre strmo navzgor in velikokrat prečka gozdno cesto. Naša pot pelje nato levo čez melišče v gozd vse do velike prodnate grape, od koder se vidi na drugi strani stara markirana pot na Kokrsko sedlo. Na tem robu grape za- vijemo desno navzgor po stezici, ki nas pripelje pod stene, z desne pripelje še ena neoznačena pot, in tu sledi dokaj sitna prečnica na levo vse do grape. Iz nje se povzpnemo na krušljiv gre- benček (zahtevno) in po njem vse do P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 38 nakazane potke, ki vodi prečno proti levi, občasno tudi skozi ruševje (vmes kakšna obledela markacija ali mo- žic). Bliže smo Kokrskem sedlu, bolj je potka vidna, zanimiv pa je tudi pogled na Pasjo glavo, ki spada med narav- ne znamenitosti. Steza se priključi označeni poti, ki pelje na Kalško goro, 2058 m, in lahko nadaljujemo v tej smeri ali pa najprej obiščemo Cojzo- vo kočo. S Kalške gore se vrnemo do razpotja (Kalški Grében, Kalška gora), vendar pri sestopu sledimo poti na Krvavec skozi Kalce do kote 2038 me- trov, kjer zavijemo levo na lovsko pot. Stezica se na Ovčariji, kjer so visoko- gorski podi, mestoma izgublja, niže pa ji je laže slediti. Na poti nam vzbudita pozornost še zanimiva, skoraj previsna stena in lovska koča. Sestop do Žaga- ne peči, 812 m, poteka v okljukah in ves čas po gozdu. Franci Horvat Opis: Od Doma planincev v Logarski dolini gremo po cesti do oznake za Logarjev kot, kjer zavijemo desno in prečimo suho strugo. Na nasprotnem bregu poiščemo stezico, ki se strmo dviga in nas čez čas pripelje do zani- mivega Okna v Luknji. Pot vodi sko- zenj in se še vedno strmo dviguje vse do precej zaraščene planine, 1600 m, z lovsko kočo. Stezici sledimo pro- ti zahodu do sedla, od koder se lahko povzpnemo po zahtevnem brezpotju do Matkovega okna, okoli 1800 m, ozi- roma do razglednih Turnov, 1636 m, ali pa se spustimo proti Okrešlju, 1396 m. Na poti večkrat prečimo skalne od- stavke in strme grape. Od zavetišča GRS na Okrešlju sledimo označeni poti na Savinjsko sedlo, 2001 m. Na zgornjem Okrešlju sta v južni steni Mrzle gore dve trikotni steni z žlebovi Frenkove plošče. Prečimo melišče in splezamo čez kratko steno (I.–II.) do melišča pod Frenkovimi ploščami. Nadaljujemo desno od plošč proti str- mim travam oziroma travni polički (zahtevno). Skoraj na koncu police je prehod navzgor mimo macesnov in ruševja po nakazani grapi. Ko strmina malce popusti, je treba skozi ruševje do trav (nekoč je tod vodila sestopna pot za plezalce Frenkovih plošč, malce niže pa se je je dotaknila stara pot na Mrzlo goro) in navzgor proti dvema stolpoma, ki ležita že nad označeno potjo na Mrzlo goro. Ko smo na ozna- čeni poti, se malo spustimo na drugo stran grebena Mrzli dol, kjer zapusti- mo označeno pot in prečimo melišče pod Mrzlim vrhom, 2094 m. Na njego- vem levem delu, malo pred Savinjskim sedlom, ko teren postane zahtevnej- ši, se povzpnemo proti trem izrazitim skalnim konicam. Pri malem »škafu« iz apnenca gremo malo v desno in čez skalni skok (rampa) navzgor na greben (I.–II.). Tu se spustimo po nekoliko zah- tevnem grebenu na Savinjsko sedlo. Franci Horvat KSALogarska dol ina –Zabrložnica–Okrešelj–Savinjsko sedlo KSA Kmeti ja Suhadolnik –opuščena pot na Kokrsko sedlo–Kalška gora–Kamniška Bistrica Suhadolnikova domačija, v ozadju Kočna in Grintovec Foto: Franci Horvat P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 39 Tudi »žaba« na Jezerskem sedlu nam lahko pokaže pot. Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Nezahtevna in zahtevna neoznačena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 600 m Izhodišče: Zgornje Jezersko, 880 m WGS84: N 46,393233°, E 14,500337° Časi: Zgornje Jezersko–Murijeva plani- na 1 h Murijeva planina–Povšnarjeva planina 1.30 h Povšnarjeva planina–Suhadolnik 2.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Vladimir Habjan: Manj znane poti slovenskih gora. Sidarta, 1999. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Z Zgornjega Jezerskega (Kazi- na) sledimo oznakam za Veliki vrh, 1696 m, oziroma sledimo cesti proti slapu Čedca. Na razpotju gremo desno po gozdni cesti vse do Mlinarjevega sedla, 1195 m, z lepimi razgledi oziroma Murijeve planine, 1250 m (od tod vodi označena pot na Veliki vrh). Nadaljuje- mo po vlaki, ki pelje malce bolj desno Pri hiški na Ovči koči, 1323 m, imamo lepe razglede na zahod. Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Nezahtevna označena in neoznačena pot Oprema: Običajna planinska oprema. Višinska razlika: 1036 m Izhodišče: Logarska dolina, 1000 m WGS84: N 46,370206°, E 14,597975° Koča: Frischaufov dom na Okrešlju (v bližini), 1396 m, telefon 041 380 177; Kranjska koča na Ledinah, 1700 m, telefon 031 309 600, Češka koča na Spodnjih Ravneh, 1542 m, telefon 030 370 076 Časi: Logarska dolina–Savinjsko sedlo 3 h Savinjsko sedlo–Jezersko sedlo 30 min. Jezersko sedlo–ledenik pod Skuto– Kranjska koča 1.30 h Kranjska koča–Češka koča 1 h Češka koča–Makekova domačija 2.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodnika: Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe. PZS, 1993; Vladimir Habjan in ostali: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Iz zadnjega parkirišča v Logar- ski dolini pod Slapom Rinka gremo po označeni poti do Frischaufovega doma na Okrešlju, 1396 m, od tam pa na Savinjsko sedlo, 2001 m, in Je- zersko sedlo, 2036 m. V neposredni bližini se nahajata zanimiva razgledni- ka, Ledinski vrh, 2018 m, in Storžek, 2010 m. Sledi prečenje proti ledeniku KSA Logarska dol ina –Savinjsko sedlo–Jezersko sedlo–Kranjska koča–Češka koča–Makekova domačija–Zgornje Jezersko KSA Zgornje Jezersko –Mlinarjevo sedlo–Murijeva, Povšnarjeva, Globšarjeva planina, Stara Povšna–Suhadolnik pod zahodnimi pobočji Velikega vrha, in smo kar hitro pri Ovči koči, 1323 m, od koder imamo lepe poglede proti zahodu. Nadaljujemo po zaraslem ko- lovozu na jug rahlo navzdol, nato pa sledijo številna prečenja v isti smeri skozi gozd po manj izrazitih stezicah vse do vlake, ki nas pripelje do pre- krasne Povšnarjeve planine, 1300 m. Približno sto metrov nad planino je razgledišče. Sledi strm spust po goz- dnem pobočju do sotočja dveh manj- ših potokov, ki ju prečimo, nato pa se ponovno spustimo do stare vlake. Po P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 40 njej nadaljujemo levo vse do markan- tnega Strah grabna, iz katerega nam na drugi strani pomaga lestev, brez katere bi bil prehod precej zahtevnejši. Sledi rahlo prečenje do planine Stare Povšne z domačijo in prostranimi trav- niki ter lepimi razgledi proti Kočni. Od lesene utice na robu travnikov pelje kolovoz navzgor, dokler se ne konča. Skozi gozd nadaljujemo do naslednje- ga kolovoza proti domačiji Suhadolnik (kolovoz je viden že od daleč). Hoja po njem je preprosta in hitra, ko pa se začne strmo spuščati na desno, ga za- pustimo in zavijemo levo na brezpotje v gozdu. Prečimo še potoček in se dvi- gnemo na travnik, kjer leži domačija Suhadolnik, 901 m. Franci Horvat pod Skuto (približno 2100 m), od tam se spustimo po stezici na melišču do stranskega grebena Skute, pod njim zavijemo v desno do naslednje- ga poraslega grebenčka z ruševnatim prehodom. Kratko sestopimo in pod steno Skute ter Štruce pridemo do velike grape, jo prečimo po nakazani stezici na levi strani grape. Po pri- bližno 80 metrih še enkrat prečimo isto grapo in na drugi strani ujame- mo potko, ki nas vodi skozi ruševje in posamezne macesne do Kranj- ske koče, 1700 m. Od koče gremo po označeni poti proti Češki koči, 1542 m, skozi Žrelo. Nadaljujemo proti Vrat- cem, 1802 m, kjer pri skali z napisom (Grintovec, Kočna) zavijemo desno na stezo, ki je nekdaj povezovala Zgornje Jezersko in Češko kočo, danes pa bolj služi lovcem kot planincem, označena je s starimi oznakami in jeklenicami. Najprej gremo mimo skale z oznako rdečega križa in zanimivega prehoda KSA Logarska dol ina –Savinjsko sedlo–Jezersko sedlo–Kranjska koča–Češka koča–Makekova domačija–Zgornje Jezersko KSA Zgornje Jezersko –Mlinarjevo sedlo–Murijeva, Povšnarjeva, Globšarjeva planina, Stara Povšna–Suhadolnik med stolpom in steno pod Špegov- cem, 1619 m. V gozdu je sestop vedno lažji in stezi ni težko slediti. Malce pod sedlom se nam priključi označena pot s Češke koče (Starčeva pot). Na drugi strani sedla med Špegovcem in Viso- kim vrhom, 1460 m, kjer je razpotje, označena pot pelje naravnost proti Zgornjemu Jezerskemu, neoznače- na pa na Visoki vrh, mi pa zavijemo ostro levo na poraslo vlako. Spuščamo se po vlaki, ki pelje v dolino, in ko pri- pelje na vrh poseke, jo na drugi strani zapustimo in pri možicu zavijemo na stezico, ki pelje po poraslem grebenu. Ta se malce niže približa gozdni cesti, toda mi zavijemo levo na vlako pod prej omenjeno poseko. V nadaljevanju pridemo na gozdno cesto do domačije Makek oziroma na Zgornje Jezersko. Franci Horvat Koča na Povšnarjevi planini Foto: Franci Horvat P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 41 Polšakova planina Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje in nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1515 m Izhodišče: Kamniška Bistrica, 600 m WGS84: N 46,327900°, E 14,589797° Koča: Dom v Kamniški Bistrici, 600 m, telefon 040 620 787; Kocbekov dom na Korošici, 1808 m, telefon 041 479 487; Kocbekova koča na Molički plani- ni, 1747 m Časi: Dom v Kamniški Bistrici–V Klinu– Srebrno sedlo 4 h Srebrno sedlo–Kocbekov dom 1.45 h Kocbekov dom–Velika Zelenica 1.30 h Velika Zelenica–planina Ravne 2.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodniki: Andrej Stritar: Grintovci. Južni pristopi. Sidarta, 1995; Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, 2003; Peter Ficko: Kamniške in Savinj- ske Alpe. PZS, 1993; Vladimir Habjan in ostali: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004; Vladimir Habjan: Brezpo- tja. Sidarta, 2009. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, Srebrno sedlo Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zahtevna neoznačena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1030 m Izhodišče: Bevškova domačija v Roba- novem kotu, 650 m WGS84: N 46,395441°, E 14,711525° Časi: Domačija Bevšek–Bevškova pla- nina 2 h Bevškova planina–Polšakova planina 2 h Polšakova planina–planina Ravne 1 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Vladimir Habjan: Brezpotja. Si- darta, 2009. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Od domačije Bevšek gremo po gozdni cesti proti Lučam. Tik pred koncem gozdne ceste se desno odcepi vlaka, po njej se v okljukah dvignemo za približno 600 metrov (možici). Nad vlako ujamemo stezico, ki jo obča- sno označujejo pobarvane palice ali skale. Po poti se dvignemo do večjega sedla (na levi dve posušeni in spojeni smreki). S sedla zavijemo desno proti stenam, pod katerimi prečimo vse do izvira, in nadaljujemo proti Robanove- mu kotu do podrte koče na Bevškovi planini. Od tam nadaljujemo navzgor proti grapi, ki jo malce višje prečimo in se vzpenjamo po njenem levem robu. Čez čas naletimo na stezico, ki nas pripelje nazaj v grapo, in po njej gre- mo vse do kote 1652 metrov. V grapi KSA Robanov kot –Bevškova planina–Polšakova planina– planina Ravne KSA Kamniška Bistr ica –Srebrno sedlo–Korošica– Velika Zelenica–planina Ravne 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Od Doma v Kamniški Bistrici gre- mo po označeni poti za Kamniško se- dlo. V Klinu, 1090 m, kjer označena pot pelje levo navzgor, stopimo desno na neoznačeno pot proti Repovemu kotu. Steza se čez čas nekoliko zoži in zač- ne strmo dvigati, višje nas vodi mimo prekrasnih tolmunov (kmalu odcep za Staničev vrh z Veliko in Malo Kovačni- co …). Nadaljujemo proti jugozahodni P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 42 njem na Veliko Zelenico, 2114 m. Spu- stimo se po stezici, ki pelje proti Mo- lički peči, 2028 m, Poljskim devicam in Križevniku, 1910 m. S kote 1879 metrov se spustimo po gruščnati grapi (ali skozi ruševje na grebenu) do tako ime- novane Krejde, kjer zavijemo desno (levo Križevnik). Pridemo do vodnega korita Na lužah, tu se pojavijo rde- če pike, ki nas pripeljejo na Polšakovo planino, 1680 m, in naprej pod Brinovo pečjo mimo vodnega zajetja. Hodimo po razgibanem terenu vse do stika z označeno potjo na manjšem sedlu, ki pelje na Veliki vrh, 2110 m. Nato sesto- pimo na planino Ravne, 1490 m. Franci Horvat steni Planjave. Dolina se vse bolj za- pira, v njenem zatrepu premagamo skalno stopnjo. Iz grape najprej sple- zamo čez skalni prag, od tam pa pre- čimo desno do peščenega grebena in po skrotju pridemo na Srebrno sedlo, 2115 m. Če imamo čas, lahko obišče- mo bližnje Okno v Zeleniških špicah. Po označeni poti, ki vodi na Korošico, 1808 m, sestopamo najprej čez strmi del, nato ob veliki grapi proti Petkovim njivam. Ko težave postanejo preveli- ke, prečimo levo skozi ruševje do plitve grape (možic). Tu zavijemo levo in se povzpnemo rahlo navzgor do sedla, od tam pa po naravnih prehodih do stika z označeno potjo do Kocbekove- ga doma na Korošici, 1808 m. Od koče gremo po označeni poti proti Molički planini, 1747 m (blizu Kocbekova koča, kapelica sv. Cirila in Metoda). Sledimo poti za planino Ravne (levo Robanov kot), na Pragu, 1870 m, nas kažipot usmeri levo za Veliki vrh, vendar pa malo pod vrhom zapustimo označeno pot in zavijemo levo na greben ter po je nekaj skokov, ki jih lahko obidemo po levi ali desni. Z roba planote je kar težko ujeti pravo stezico, ki pelje k Polšakovi planini, 1680 m. Hodimo ne- koliko levo v zahodni smeri in sledimo bolj uhojeni poti, če sploh lahko tako rečemo, čez valovit kotanjast teren, večinoma poraščen z macesni in ru- ševjem. Od Polšakove planine, 1680 m, sledimo rdečim pikam, ki nas pripelje- jo navzdol mimo vodnega zajetja proti označeni poti za Veliki vrh. Na planino Ravne, 1490 m, sestopimo po označe- ni poti. Franci Horvat KSA Robanov kot –Bevškova planina–Polšakova planina– planina Ravne KSA Kamniška Bistr ica –Srebrno sedlo–Korošica– Velika Zelenica–planina Ravne Čebelnjak v Robanovem kotu Foto: Tomaž Kumer P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 43 Rjavčki vrh Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 1383 m Izhodišče: Kmetija Roban v Robano- vem kotu, 700 m WGS84: N 46,393419°, E 14,693578° Koči: Koča na Klemenči jami, 1208 m, telefon 051 708 063; Dom planin- cev v Logarski dolini, 896 m, telefon 070 847 639 Časi: Kmetija Roban–Robanova planina 1 h Robanova planina–Krofička 4.30 h Krofička–Škrbina–Logarska dolina 3.30 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Andrej Stritar: Kamniško-Sa- vinjske Alpe. Sidarta, 2003. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Od Robanove domačije gremo po nezahtevni označeni poti do Robanove planine s planšarijo. Naša pot pelje de- sno po poseki, kjer na koncu zavijemo levo v gozd pod široko strmo grapo, ki Lepo obnovljen stan pod Utami Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje Oprema: Običajna planinska oprema, čelada Višinska razlika: 904 m Izhodišče: Dom planincev v Logarski dolini, 896 m WGS84: N 46,383721°, E 14,621345° Koči: Dom planincev v Logarski dolini, 896 m, telefon 070 847 639; Koča na Klemenči jami, 1208 m, telefon 051 708 063 Časi: Dom planincev–Klemenča jama 1 h Klemenča jama–sedlo med Rjavčkim vrhom in Škarjami 2 h Sedlo med Rjavčkim vrhom in Škarja- mi–Dom planincev 3 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Andrej Stritar: Kamniško-Sa- vinjske Alpe. Sidarta, 2003. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Opis: Od Doma planincev v Logarski dolini gremo po označeni poti do Koče na Klemenči jami, 1208 m, od tam pa po poti proti Škarjam. Dobrih deset minut od razpotja (levo Ojstrica, de- sno Škarje) pridemo na delno poraslo melišče, in preden označena pot zavije v gozd, se usmerimo levo od ostroge in se po stečinah melišča vzpenjamo proti severni steni Ojstrice, 2350 m, ter nadaljujemo prečno v desno proti me- stu, kjer je nekoč stal bivak, 1602 m. Od tam prečimo desno skozi ruševje na melišče in na označeno pot, ki pelje KSA Logarska dol ina –Klemenča jama–Grlo pri Rjavčkem vrhu–Logarska dolina KSA Robanov kot –Črni hriber–Travnik–Krofička– Škrbina–Logarska dolina nas pripelje na sedlo z markantno po- končno skalo, kjer se začne vidna pot. Na to pot lahko pridemo po obvozu, in sicer če gremo na koncu poseke neko- liko desno v drugo, bolj položno grapo in po dobrih 100 metrih prečimo levo pod skalami na greben s potjo. Strmi poti sledimo do sedla (na drugi strani široka grapa) in nadaljujemo v desno po slabše vidni stezici, ki nas pripelje do trav s skritim odcepom na de- sno. Tu zapustimo pot čez Črni hriber. P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ m aj 2 01 7 44 na Škarje, 2179 m. Na markantnem sedlu med Rjavčkim vrhom, 1898 m, in Škarjami poiščemo stezico, ki vodi skozi Grlo v Logarsko dolino. Držimo se desne strani precej strmega pobočja, prečimo neprijetna melišča in iščemo slabo vidno pot skozi ruševje (možici, obledele markacije). Ko strmina neko- liko popusti, že precej nizko sledimo poti v levo proti vzhodni steni Planja- ve. Prehod čez zadnji skok nam olaj- šajo jeklenica in klini, nadaljnji sestop poteka levo od velike grape. Kaj kmalu zagledamo gostišče v Logarjevem kotu in gremo mimo njega po cesti do Doma planincev v Logarski dolini. Franci Horvat Nadaljujemo čez travnik v gozd oziro- ma do strmejšega melišča, kjer gremo navzgor do travnatega pobočja, stezica je tu slabo vidna, vendar se držimo de- sne in stezici sledimo brez večjih težav. Nato prečimo pod stenami do grape, ki ji sledimo. Nekje na polovici grape je leseno korito, malce više pa stan pod Utami. Nadaljujemo desno po stezici do sedla na grebenu, od koder se mal- ce spustimo in prečimo skozi izsekan prehod skozi ruševje. Ko se greben malce položi, poiščemo prehod nanj in gremo po njem vse do vrha Travnika, 1995 m. Do vrha Krofičke, 2083 m, se bolj ali manj držimo grebena z nekaj izjemami, ko se moramo malo spustiti na logarsko stran, kjer so lažji nade- lani prehodi skozi ruševje. Z vrha Kro- fičke sestopimo v grapo na vzhodni strani in se spustimo strmo navzdol med ruševjem vse do gladkih plošč oziroma do Zadnjih travnikov. Travni- ke prečimo zahodno do ruševja, kjer poiščemo stezico, ki vodi do skalnega skoka. Sestop nam olajša (poškodova- na) jeklenica, kasneje se držimo delno poraščenega grebena, ki je na nekaj mestih zavarovan z jeklenico in klini (kamin). Na koncu zavarovanega dela sta spominska plošča in začetek grape, po nakazani stezici se spustimo mimo Škrbine, 1792 m, do označene poti (levo Ojstrica) desno mimo Koče na Kle- menči jami, 1208 m, v Logarsko dolino. Franci Horvat KSA Logarska dol ina –Klemenča jama–Grlo pri Rjavčkem vrhu–Logarska dolina KSA Robanov kot –Črni hriber–Travnik–Krofička– Škrbina–Logarska dolina Nad Logarsko dolino Foto: Andrej Ranfl Pinatubo, le skromnih 1486 metrov visok vrh, je vulkan na zahodu otoka Luzon, največjega otoka Filipinov. Vulkanov s takšno višino je na svetu veliko. Večina jih z rednimi izbruhi težko tekoče lave vztrajno raste. So pa tudi izjeme, ki na srečo poredko izzovejo hude katastrofe, katerih posledice čuti ves svet. Prav to se je zgodilo s Pinatubom, ki je po izračunih vulkanologov nekoč presegal višino 2300 metrov. Do tega sklepa so prišli na podlagi meritev naklonov njegovih starih pobočij. Rezultati meritev radioaktivnega ogljika v lesnem premogu, ki leži v starih plasteh lave, so omogočili določitev prejšnjih obdobij aktivnosti tega vulkana pred 5500, 3500 in pred 500 leti. Kaj je torej povzročilo izgubo njegove višine, saj je zadnjih 100 let veljal za ugaslega? Leta 1991 je silovita eksplozija odnesla vršni del robov kraterja in gora se je na mah znižala za 259 metrov! Filipinski vulkan, ki je pretresel svet Pinatubo Hud izbruh vulkana Začelo se je s silovitim potresom leto dni prej (7,8 stopnje po Richterjevi lestvici). Vulkanologi menijo, da je bil izbruh povezan s tem potresom, ki je nastal zaradi trenja med tihooceansko in filipinsko geolo- ško ploščo. Kamnine težje tihooceanske plošče izpo- drivajo lažje sosednje plošče, in ko dosežejo visoke temperature v območju bližine zemeljskega jedra, se spet utekočinijo. Predtem se sproščajo ogromne ko- ličine plinov, ki povzročajo porast tlaka v vulkanskih rezervoarjih in razpokah. Tekoča magma si utira pot skozi žrela vulkanov. Če so ta začepljena s strjeno lavo in pepelom iz prejšnjih vulkanskih aktivnosti, lahko tlak magme in plinov tako močno naraste, da nastane eksplozija tako imenovane plinijske erupcije,1 pri ka- teri vršni deli vulkana zletijo v zrak. Dogodki na Pinatubu so si hitro sledili. Sedmega ju- nija 1991 je prišlo do prvega izbruha, oblak pepela je 1 Plinijska erupcija, imenovana po Pliniju Mlajšem, ki je opisal katastrofalno erupcijo Vezuva leta 79 pr. n. št. Pot je sprva položna, leharji v okolici pa fotogenični. Foto: Peter Soklič TUJE GORE Peter Soklič segal sedem kilometrov visoko. Seizmologi so svari- li pred glavnim izbruhom, iz okolice vulkana so zato evakuirali 60.000 prebivalcev. Kljub temu je do kon- ca izbruhov življenje izgubilo 875 ljudi. Pet dni kasne- je je sledil močan izbruh, tokrat je steber pepela segal 27 kilometrov visoko, piroklastični tokovi2 so tekli po pobočjih osem kilometrov daleč. Poročali so o pogo- stem bliskanju. Toda najmočnejši izbruh je sledil 15. junija, ko so piroklastični tokovi dosegli razdaljo 13 kilometrov, usedline vulkanskega pepela pa so bile ponekod visoke tudi več deset metrov. Oblaki pepela so dosegli višino 34 kilometrov! Posledice erupcije Ob koncu izbruhov je bil vrh Pinatuba spremenjen v krater s premerom 2,5 kilometra. Globalno je tega leta zaradi pepela v stratosferi temperatura padla za 0,4 stopinje, zmanjšal se je ozonski plašč, oblaki s ka- pljicami žveplene kisline in z aerosoli so segali do stra- tosfere. Nekatere teh sprememb so trajale tri leta. Gospodarske posledice so bile za Filipine strahotne. Zaradi pomanjkanja hrane je poginilo 800.000 do- mačih živali, propadlo je 8000 kvadratnih kilometrov riževih polj, predeli okrog Pinatuba niso bili več pri- merni za bivanje. Danes, 25 let pozneje, Pinatubo privlači predvsem tu- riste, saj so mnoge posledice izbruha še zmeraj vidne in je pot skozi pokrajino izredno zanimiva. Morda je tudi zaradi tega in pa seveda zaradi možnosti zasluž- ka obisk vulkana dokaj strogo reguliran. Za obiskovalce, starejše od 60 let, se začno formalno- sti pred načrtovano turo že doma. Oblasti zahtevajo pisno spričevalo domačega zdravnika (seveda v an- gleščini), da je kandidat zdrav, od zdravstvene zava- rovalnice pa izjavo, da krije stroške v primeru nesreče ali bolezni. Verjetno so jih k temu navedle izkušnje z gora nevajenimi južnokorejskimi turisti, ki so tu naj- bolj številni. Vzpon na goro Preden se začne za naše pojme skoraj skromen 2-urni vzpon, pri katerem premagamo dobrih 300 višinskih metrov, nas od Clarkove letalske baze severozahodno od Manile čaka kakšno uro trajajoča vožnja z odpr- timi džipi, ki so bržkone doživeli še povratek ame- riškega generala Douglasa MacArthurja na Filipine med drugo svetovno vojno … Ceste je konec kmalu za zadnjimi hišami, potem pa džipi poskakujejo čez kolovoznice med balvani po nekakšnem prostranem melišču oz. strugi. Na robovih tega sveta, ki spominja na luno, nas spremljajo do nekaj metrov visoki nano- si vulkanskega pepela. Ta material ni vodoodporen, zato so tajfuni in tropski nalivi skozi leta izlužili jar- ke in struge fantastičnih oblik. Vodoravna, vršna plast pepela je porasla s trsjem in visokimi travami, tudi pobočja je moč narave ponekod že pozelenila. Trasa 2 Piroklastični tok, zmes vročega plina in skal, ki se izlije ob erup- ciji vulkana. Lahko doseže temperaturo do 1000 °C in hitrost 700 km/h! je vse slabše vidna, kolesnice pričajo, da vozniki iščejo razne variante. Vse pogosteje prečimo jarke s potočki in se čudimo preprosti, a neuničljivi tehniki izpred 70 let. Toda tu je že deroč potok, ki je tudi za džipe pre- velik zalogaj. Naprej bo treba iti peš, a najprej sezuti čevlje in bosonogi prebroditi potok. Pot je sprva položna, vidi se, da so se pred nekaj leti še vozili z džipi, zdaj pa se je tok vode tako spremenil, da to ni več mogoče. Steza počasi postaja ožja in po- nekod slabo vidna. Markacij tu ni, le polomljena tabla z nasveti glede tehnike hoje in gospodarjenja s teko- čino naj bi bodrila pohodnike. Prehodi čez potočke so vse pogostejši, kot zajci skačemo s skale na skalo. Spremljevalci, ki so z nami že ves čas, kažejo najbolj- ša mesta za prehode čez vodo. Že ves čas se sprašu- jem, katera od funkcij teh skromnih, ves čas nasme- janih fantov in mož je glavna: vodništvo, ki je spričo preprostosti poti komaj potrebno, policijske naloge, pomoč ob morebitnih težavah ali preprosto družab- ništvo (beri: možnost zaslužka). Med potjo se posve- čamo fotografiji, saj imaš tu kaj slikati: mogočne skla- de vulkanskega pepela pa vulkanske bombe – skale, nekatere tudi velikosti hiše. Vodne luže in potočki so zaradi raztopljenih rudnin raznih barv.46 Nekje na sredi vzpona stoji ob poti nekaj samotnih kolib, kjer si je moč kupiti vodo ali kokakolo. Pod sta- rim šotorskim krilom dva uradnika v civilu popisuje- ta pohodnike. Gruča otročajev se igra med skalami. Nekaj minut pod vrhom je nekakšno zasilno postaja- lišče: par klopi in streha na koleh. Nekateri si privošči- jo tu počitek, pravi pomen te instalacije pa spoznamo šele ob povratku. Zadnji del poti poteka po tropskem gozdu. Steza je vse strmejša, spet potočki, ki pa so vse skromnejši. Vrha Pinatuba ni moč razločiti, saj se skriva za bli- žnjimi bregovi. Nenadoma pa obstanemo na robu ogromnega kraterja; nekaj deset metrov pod nami je v njem jezero. Zadnja leta se zaradi spremenjene ke- mične sestave vode ni več mogoče kopati v njem. Na robu kraterja je prijetno počivališče, podobno majh- nemu parku. Kmalu pa začnejo oblaki okoli vrha z neverjetno hi- trico temneti. Komaj slišno, globoko bobnenje me spominja na nekaj podobnega na vulkanu Agung na Baliju. Torej bo spet divja nevihta? Tudi tokrat je vremenska napoved problematična. Čeprav je ob koncu decembra sezona tajfunov mimo, je bilo na predvečer vzpona dovoljenje zanj še vprašljivo. Ker Krater z jezerom Foto: Peter Soklič pa se je tajfun Nino usmeril južneje, smo zdaj vse- eno tu. Kar hitro smo jo pobrali navzdol. Že po nekaj korakih je začelo deževati. Lilo je vse močneje in pri počivali- šču postane jasno: fotoaparat v plastično vrečko, kajti kljub pelerinam in zaščitam nahrbtnikov je vse mo- kro. Poleg tega je postajalo kar pošteno hladno. Tropi so lahko tudi taki. Popisovalca pohodnikov sta izginila, njuno šotorsko krilo je žalostno prhutalo v dežju. Otročaji so se skrili pod previsno skalo, a dobra volja jih ni zapustila. Skr- bi so povzročali neverjetno hitro naraščajoči poto- ki, ki so postajali vse bolj deroči. Do kože premoče- ni smo končno zagledali džipe. Na sezuvanje čevljev pred prečenjem zadnjega potoka ni mislil nihče več: čim prej skozi deročo vodo! Nekaj minut kasneje je kot na povelje deževje mimo. Tropsko neurje v samoti razjedene struge piroklastič- nega toka ni ravno prijetna izkušnja, vendar drago- cena, saj pomaga oživiti predstavo o peklu, ki se je tu dogajal pred 25 leti. Prav tako kliče v zavest spozna- nje, kako nebogljeni smo pred silami narave in kako krhko je ravnovesje v njej, človeštvo pa se igra z njo rusko ruleto. m 47 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Erik Švab (letnik 1970) je danes uspešen pod- jetnik na področju evropskih projektov in oče treh otrok. Zlahka ga boste na ulicah mestnega središča srečali v elegantni službeni obleki, še pred nekaj leti pa je veliko več ur kot v pisarniškem naslanjaču pre- živel v plezalnem pasu. Spoznali ga bomo kot ambici- oznega in neizprosnega plezalca, enega najvidnejših obrazov sodobne tržaške plezalske šole. Slovenca. V vas prepoznam dva glasova, natančnost pravni- ka in radovednost pustolovca. Na visokem nivoju ste se preizkusili v športnem in balvanskem pleza- nju, lednem in kombiniranem plezanju, alpiniz- mu, tradu.1 Kaj je njihov skupni imenovalec? Vertikala! Vedno se mi je zdelo zanimivo tisto, kar diši po navpičnosti, vleklo me je v vse dimenzije vertikal- nega vzpenjanja. Nikoli nisem pešačil, prišel na vrh zaradi vrha samega, zanimale so me težke smeri, pa čeprav sem se prej obrnil in se vrnil v dolino. Veliko sten sem preplezal brez vrha. Zbiral sem navpične avanture, ne pa žigov! Naravnost smešno se mi zdi, da mnogi samooklicani alpinisti v bistvu s pohodniškimi palicami pešačijo na osemtisočake. Začetki so vedno zanimivi, tudi pri vas je bilo tako. Za današnje razmere sem začel plezati pozno, okrog šestnajstega leta. Prej sem treniral odbojko pri trža- škem slovenskem klubu Bor, vendar tega športa ni- sem čutil za svojega. Kasneje sem razumel, zakaj: nisem rojen za ekipne športe. Od nekdaj sem bil indi- vidualist (nekateri pravijo egoist), v alpinizmu nisem odnehal, dokler me v to ni prisilila poškodba hrbta. Na začetku sem rastel s sorodno plezalsko dušo Davi- dom Danielijem, veliko so mi pomenili kolegi iz ma- tičnega društva SPDT: David Štrajn, Ivo Kafol in Da- vor Zupančič. Prva leta so bila nora, z malo znanja 1 Tradicionalno plezanje, trad, je plezanje s sprotnim namešča- njem premičnih varoval brez uporabe klinov. Domovina trada je Velika Britanija (op. ur.). in veliko zagnanosti so se končala z odlomljenim oprimkom in padcem v severni steni Mojstrovke, le dve leti po začetku. Gleženj sem si zlomil v treh toč- kah, zdravniki so trdili, da ne bom več hodil po sto- pnicah. Haha, še dvajset let sem plezal in vsakič, ko sem v dolino dirkal z dvajsetkilskim nahrbtnikom ali skakal s pet- do šestmetrskih balvanov, sem se spo- mnil na tiste dohtarje. Kaj rečete tistim, ki trdijo, da plezanje ali alpini- zem ni šport? Od leta 1998 do leta 2003 sem resno tekmoval v dr- žavnih in svetovnih pokalih, predvsem v lednem ple- zanju, prioriteta pa je bila vselej avantura, ali drugače rečeno, tekmovanje s težavnostjo ali z dosežki drugih vrhunskih alpinistov. Res sem bil tekmovalen, tako Jernej Šček INTERVJU Nedeljski izletniki se s »kontinenta« v Trst ne odpravljajo več po kavbojke, pralni prašek ali kavo, temveč s polno plezalsko opremo iščejo drugih dragocenosti. Denimo na kak mrzel, burjast zimski dan martinčkanje v belih stenah tržaških obronkov. K pogovoru smo povabili domačina, poznavalca teh sten, ki tudi v hribih ni ravno rožic trgal. Zbiral sem navpične avanture, ne pa žigov Erik Švab 48 v šoli kot v plezanju in kasneje v poslu. Alpinizem ni »samo« šport, temveč je aktivnost, v kateri za vrhun- ske rezultate potrebuješ športnega duha. Ernest He- mingway je trdil, da obstajajo samo trije pravi športi: bikoborba, avtomobilizem in alpinizem, ostalo so le igre! Blizu mi je tudi Riccardo Cassin, ki je rekel, da je najboljši alpinist tisti, ki umre v svoji postelji! Tega se je držal in doma umrl pri stotih letih. Od leta 1987 ste v dobrih dvajsetih letih opravili več kot petsto vzponov. Kateri vzponi vas »prega- njajo« še danes? Še dvajset let bi lahko intenzivno plezal, pa bi mi ne uspelo izpolniti vseh želja. Najbolj mi je žal, da mi ni uspelo preplezati El Capitana v  Yosemitih in Cerro Torreja v Patagoniji. Noro me je privlačila njuna ver- tikalnost. V primerjavi z legendami, kot je prijatelj Sil- vo Karo, ki jih ima skoraj dva tisoč, sem preplezal re- lativno malo smeri. Stene me ne preganjajo več, ostali so spomini: najveličastnejša južna stena Marmolade v Dolomitih, utesnjujoč pogled na severno steno Ei- gerja, najlepše strme apnenčaste stene Wendenstoc- ka v  Švici. Tam domujejo mistični občutki in edin- stven zrak. Katere so bile vaše alpinistične vrline? Morda sis- tematičen, manijaško znanstven pristop? Kar onemel sem ob pregledu vaših natančnih načr- tov treningov s ponovitvami in opombami, popi- su preplezanih smeri in tabelah o novih projektih. Ni mogoče postati vrhunski alpinist v kratkem času, ob športni pripravi so vselej potrebne izkušnje. Pre- pričan sem, da je odlična športno-plezalska pripra- va nujna. Športno plezanje mi je služilo kot osno- va za ostale oblike alpinizma. Vedno in povsod sem imel jasno začrtane cilje. V petindvajsetih letih sem zbral ogromno zbirko skic in opisov predvsem novih, nepoznanih plezalnih smeri, ki jo z veseljem delim z drugimi. Za mojo razvojno parabolo je bil, mislim, odločilen močan značaj oziroma ego. Morda sem po- stal uspešen športnik zato, ker sem bil v osnovi ego- ist. Močan ego spodbuja agonizem in tekmovalnost, hkrati pa žene v  ekstreme in v  tveganje, zato lahko egoist zlahka uniči, kar je s trudom dolgo gradil. S či- ščenjem uma in z meditacijskimi tehnikami se v za- dnjih letih trudim osvobajati vplivov ega. Čeprav ni lahko, se zavedam, da se ga želim znebiti. Nekaj besed o trilogiji najtežjih dolgih kombinira- nih smeri na svetu. Po tekmovalnem obdobju sem se odločil znanje in formo prenesti v naravne stene, tako v krajše drytoo- ling smeri kot tudi v alpske vzpone. Začeli smo plezati bolj športno, denimo brez paščkov na cepinih, kar je bilo fizično zahtevno in psihično obremenjujoče. Sle- dili so najtežji vzponi te vrste, kratke smeri z ocena- mi od M10 do M13, ki so bile takrat najtežje ocene Erik Švab v smeri From a distance, E5, v Stanageu v Veliki Britaniji Foto: Klemen Premrl kombiniranih smeri na svetu. Največji miselni pre- skok je sledil flash vzponu smeri Matador v steni Ue- schinen v švicarskem Kanderstegu z oceno M11. Ve- del sem, da zmorem najtežje. V letih 2007−2008 sem z mnogimi soplezalci, med njimi bi rad omenil pri- jatelja in še danes enega izmed vodilnih lednih ple- zalcev Klemna Premrla, opravil več daljših kombi- niranih vzponov. Z Dejanom Miškovičem sva prva ponovila smer Jedi Master v Val di Cogne v dolini Ao- ste s tremi raztežaji z ocenami M10−, M11, M9. Na- slednje leto sva s Klemnom opravila drugo ponovi- tev smeri Illuminati v dolini Vallunga, ki je z ocenami M10+, M11, M8, WI6+ še danes najtežja večraztežaj- na smer na svetu. V isti dolini sem odkril še zadnjo smer neverjetne trilogije, smer Empire Strikes Back legendarnega Angleža Stevieja Hastona z ocenami M8, M10+, M6, WI4+. To smer sem kot tretjo v nizu splezal z Lovrom Vršnikom in tako prvi ustvaril trilo- gijo, o kateri mislim, da je še vedno neponovljena. To mi je v veliko zadoščenje! Udeležili ste se dveh zunajevropskih odprav. V Pa- kistanu ste prišli pod Spantik, 7028 m, na Mada- gaskarju pa po zahtevni smeri priplezali na neo- svojeni vrh Tsaranoro Atsimo. Prvo odpravo so sestavljali Francozi, Rusi, Madžar in dva Slovenca, poleg mene še Marko Prezelj. V Span- tiku so žal plezali ostali člani, ker se je mene kma- lu po prihodu v bazo lotila višinska bolezen. Zaradi začetka pljučnega edema sem se vrnil v dolino. Osta- li kolegi z Markom na čelu so bili uspešni! Na Ma- dagaskarju pa smo preplezali novo zahtevno smer2 na še neosvojeni vrh, ki je skoraj dvajset let čakala na prvo ponovitev. V njej se je med drugim neuspešno preizkusil sloviti Adam Ondra. Prvo ponovitev so lani opravili trije mladi italijanski plezalci ob sprem- stvu tržaškega prijatelja Marca Sternija, ki je bil po- leg Rolanda Larcherja in mene soavtor prvenstve- nega vzpona. Šlo je za tehnično zahtevno plezanje v  navpični steni s psihično zahtevnim varovanjem, svedrovcem navkljub. Obe izkušnji si štejem kot ži- vljenjsko šolo. Poškodbe so grenile vašo kariero. Kako ste se z njimi spopadali in ali so vas nazadnje premagale? Kako ste se soočali z (ne)varnostjo? Dokler sem plezal, sem stalno trdil, da alpinizem ob fizični in psihični pripravljenosti ni tako nevarna de- javnost. Dojel sem, da sem se slepil in iskal izgovore za vedno večja tveganja. Na višku fizične in psihič- ne forme si alpinist želi vedno več, vedno težjih in zahtevnejših vzponov, v bistvu pa nas obsedata ego in zasvojenost z adrenalinom. Doživel sem več pad- cev, zlomov, poškodb, tudi zelo resnih. Po operaciji na vretencih leta 2009 sem se zavedal, da se ne bom več 2 Maî più cosi (Nikoli več tako), 8a+, 670 m, 9.–16. september 1998 (op. ur.). Smer Mix isch fix, M10+, vzpon na flash, v jami di Landro v Italiji Foto: Klemen Premrl 50 vrnil na raven izpred poškodbe, in se odločil končati kariero. Pred časom sem razmišljal in naštel sedem- najst soplezalcev, ki so se v hribih smrtno ponesrečili, ter si priznal, da imam srečo, ker sem preživel. Kakšnega soplezalca ste iskali? Plezali ste z mno- gimi. Na začetku kariere sem iskal boljše soplezalce iz Trsta in okolice, da bi se od njih učil, kmalu pa mi je zmanj- kalo primernih kolegov. Zato sem navezal stike s slo- venskimi in mednarodnimi alpinisti. Večkrat sem se s kom navezal na vrv samo za eno smer. Vedno sem bil odprt in rad spoznaval nove ljudi. Alpinisti si zau- pamo. Nekoč sem sam štartal iz Trsta v Švico, se vo- zil sedem ur, zvečer srečal Ursa Odermatta, cel nasle- dnji dan sva plezala, zvečer spet v avto in naslednje jutro ob osmih sem pristal v pisarni. Saj vam pravim, nismo bili normalni. V alpinistično zrelih letih sem is- kal predvsem specifično sposobne soplezalce za ska- lo, led ali kombinirano plezanje. Največkrat in najraje so to bili Tržačan Stefano Staffetta - Staffo, Tržičana Klemen Premrl in Filip Bence, v  največjo čast pa si štejem vzpone z legendama Silvom Karom in Chri- stophom Hainzem. V Trstu so mornarji planinci, bi rekel nomadski pi- satelj Paolo Rumiz. V dolini Glinščice in na apnen- častih obronkih mesta ob zalivu se je rodila trža- ška plezalska šola s pomembno zgodovino, sami dobro poznate predvsem njene sodobne akterje. Trst ima močno gorniško kulturo. Kljub bližini mor- ja in mesta imamo na srečo mnogo zanimivih in tudi zahtevnih naravnih sten: Glinščica, Napoleonska ce- sta, Obalna cesta (Costiera), Osp, Mišja peč, Črni kal itd. Tu lahko plezamo praktično celo leto, kar je odli- čen trening za vzpone v hribih. Gore in morje sta di- menziji s podobnimi zahtevami in izzivi, podobne so tudi spretnosti, ki jih potrebuješ za to, da se tu in tam vrneš domov živ in zdrav. Starosta tržaških alpinistov je stoletni pisatelj Spiro Dalla Porta Xidias,3 s katerim sva tudi skupaj predavala, prava legenda pa je bil ne- dvomno Emilio Comici. Naj omenim njegov never- jetni solo vzpon v smeri Comici-Dimai v Veliki Cini leta 1937 v štirih urah. Med alpinisti in plezalci mlajše generacije sta pomembna Marco Sterni z vrsto veči- noma neznanih ponovitev in prvenstvenih vzponov najvišjih težavnosti ter Mauro Bole - Bubu, ki je bil nedvomno eden najboljših svetovnih alpinistov svoje generacije. Bubu je imel fantastične fizične in psihič- ne sposobnosti, ni pa znal primerno promovirati svo- jih dosežkov, zato je zapravil možnost, da bi od pleza- nja živel tudi po koncu kariere. Do nobenih alpinističnih sestavin nimate pred- sodkov, za varovanje ste preizkusili tako metulje kot svedrovce. Gre po vašem za vprašanje etike, 3 Tržaški akademik, ki je umrl sredi januarja, bi 21. februarja letos dopolnil sto let. Avtorjev pogovor s Spirom Dalla Porto Xidi- asom, ki je bil eden zadnjih intervjujev z njim, je bil objavljen v PV 9/2016 (op. ur.). zdravega razuma, konservativnosti, preživetja divjega? Gre za dva pristopa k plezanju. Ker sem oba preizku- sil, lahko povem, da meni veliko več pomeni vzpon, morda le petnajstmetrski, v angleški steni s tradicio- nalnim varovanjem in visoko tehnično zahtevnostjo, kot katerakoli težka športna smer. Zadnja leta sem se posvetil predvsem tradu, v Angliji sem preplezal ne- katere res težke smeri. Na pogled do E7 (po angleški lestvici) in nekatere med prvimi ponovitvami z oce- no E8, kjer so tehnične težave s tradicionalnim varo- vanjem dosegale 8a (X−). Tu sem se počutil kot doma. Od prve izdaje je minilo dobrih sedemnajst let ter veliko dopolnjenih strani. Ali ste si predstavljali, da bo vodnik Plezališča brez meja spodbudil množice k spoznavanju Primorja, plezalske periferije? Gre za zamisel zakoncev Janeza in Ines Skok iz založ- be Sidarta, jaz sem le spravil skupaj prave ljudi. Nastal je edinstven plezalni vodnik, ki ponuja veliko možno- sti za vse okuse. Tak pristop uporabljam tudi pri svo- jem delu na področju evropskih projektov čezmejne- ga in mednarodnega sodelovanja. Najpomembnejše je povezati različne ljudi in skupaj ustvariti nekaj za- nimivega, pa najsibo na področju turizma, športa, kulture, inovacij ali zdravstvenih raziskav. Zadnje čase razmišljam o vodniku gorskega kolesarjenja brez meja, a mislim, da morajo naši občinski upravitelji še dozoreti, da bodo v športih v naravi videli priložnost za trajnostni turistični razvoj. Kot avtor vodnikov po Dolomitih ste preplezali večino klasičnih smeri, vedno prosto in na pogled. Katere »skice« bi izpostavili? Ni naključje, da so Dolomiti Unescova svetovna de- diščina, po mojem so najlepše gore sveta, tako v estet- skem kot v plezalskem smislu. Obožujem markantne poteze Treh Cin in Marmolade, manj znano skupino Lastoni di Formin, južno steno Antelaa. Lepa zgod- ba se mi zdi naša prva ponovitev smeri Killer, ki jo je v Najmanjši Cini leta 1990 preplezal Franček Knez. Ostala je neponovljena skoraj dvajset let, kljub temu da poteka v južni steni, točno nad eno najbolj oblju- denih dolomitskih koč. Smer je res izjemno zahtevna in nevarna, v ponos si štejem, da mi jo je uspelo kot Slovencu prvemu ponoviti. Še hodite v gore, še o njih razmišljate, berete, sa- njate? Danes se predvsem vozim s kolesom. V  Dolomitih vsako leto izpeljem kak uživaški krog, denimo Sella- rondo MTB.4 Če pomislim na svoja alpinistična de- janja, moram kot najveličastnejša okolja ustoličiti Tri Cine in Marmolado v Dolomitih, Pembroke in Sta- nage v  Veliki Britaniji pa smučanje po svežem sne- gu ob vznožju Aiguille du Midi po Mer de Glace vse do Grandes Jorassesov. V  domačih gorah pa imam najraje dolino Mangartskih jezer, ki me spominja na vzpone s prijatelji, ki jih danes ni več. m 4 MTB – mountain bike (slov. gorsko kolo). 5 1 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Samo Rugelj VSI MOJI TRIGLAVI Ko se v hribe odpravljaš s starši ali kakim drugim vodjem, sam sem bil tega v dobršni meri deležen pri tabornikih, po gorski naravi hodiš predvsem fizično, na nekakšnem telesnem pa tudi mentalnem avtopilotu, saj greš po potovalnem načrtu, ki si ga je zate zamislil nekdo drug. Ne razmišljaš o drugih možnostih na poti, ki je pred teboj, o možnih zastranitvah ali ovinkih, ki bi ti lahko razširili obzorje, če nimaš zemljevida, se niti ne posvečaš pokrajini in njenim posebnostim ter značilnostim stran od načrtovane ture. V hribih s prijatelji Prav to opažam pri svojih otrocih, s kateri- mi zadnjih ducat let skupaj hodimo v hribe. Sinova, ki imata za seboj že večino vrhov Slovenske planin- ske poti, še vedno ne ločita dobro med, denimo, Sto- lom in Storžičem, čeprav vrhova ne bi mogla biti bolj drugačna. Zato komaj čakam, da se v gore odpravi- ta sama in si, morda s prijatelji, sama začrtata in izpe- ljeta pohod. Šele ko greš v hribe sam, v celoti začutiš svobodo in prisotnost narave, šele takrat izhodišča in steze, ki te vodijo do želenih ciljev, dobijo svoj odmev tako v realnosti kot na zemljevidu, časovnice, doline, vzponi, zatrepi in globeli pa začnejo postajati realna geografska dejstva v prostoru in času. Natančno se spominjam, kako je bilo prvič. S še dve- ma prijateljema, Matjažem, s katerim sva delila tabor- niške prigode, in Tomažem, s katerim sva skupaj gu- lila šolske klopi, smo se poleti, potem ko sem prišel s taborjenja, impulzivno domenili, da gremo naslednji konec tedna na Triglav. Bila je to spontana, najprej seveda mentalna iniciacija v svet odraslih planincev, ki se tako mimogrede dogovorijo za naslednjo turo. »Od kod gremo?« »Iz Vrat!« Rečeno – storjeno. Seveda avtomobila takrat nismo imeli, samo Matjaž je bil polnoleten, midva s Tomažem pa še ne, zato smo se v maniri klasičnega hribovskega popotništva, ko je cesta najboljši vodič, tisto soboto navsezgodaj zjutraj vkrcali na prvi avtobus do Mojstrane. Dve uri pozneje nas je tam odložil, nekaj kasneje pa smo že ujeli prevoz do Vrat ter se malo pred deveto v svežini alpskega jutra prijetno raztegovali pred kočo. V zbu- jajočem se jutru smo se iz mestnega univerzuma pre- selili v idiličen alpski svet. Bili smo prijetno vznemirjeni, tako kot je to običajno pri vseh, ki se prvič lotijo naše najvišje gore. Prepriče- vali smo drug drugega o dovolj dobri kondiciji in bili trdno odločeni, da se že istega dne povzpnemo na- ravnost na vrh. Drug pred drugim smo želeli prikri- ti in zatreti kance dvoma, ki so kljuvali našo samoza- vest in naš izziv postavljali pod vprašaj. Po jutranjem sendviču, s katerim smo si želeli nabrati energije za naslednjih nekaj ur, smo končno krenili na pot. Izbrali smo Tominškovo pot, ki se nam je zdela najhi- trejša in najbolj strma, saj smo se želeli čim prej vzpeti na višave. Zagrizli smo v klanec. Ah, veličasten je občutek svobode, ko v naponu mla- dostne moči v hitrem pohodnem tempu prestavljaš noge vse više pred seboj in strmi okljuki pobočij naglo ostajajo za teboj. Vsak korak sprva cikcakastega vzpo- na po gozdu je bil delček tega občutka, da povsem sam in samostojno, kot lasten stvarnik pohodne ture, vstopam v gorsko kraljestvo, ki nas je v tistem svežem sončnem jutru prijazno, skoraj dobrohotno pripušča- lo v svoja nedrja. Oznake višinskih metrov, ki so bile na vsakih okro- glih sto višincev, so kar švigale mimo nas in vsi trije smo napredovali kot uigrana hribovska družba, če- prav smo bili prvič skupaj v gorah. Ko smo se dvignili nad gozdno mejo in sem začutil mogočnost skalnih masivov okoli sebe, sem kar zavriskal od navduše- nja, da sta me prijatelja malce presenečeno pogleda- la, kaj se mi dogaja. Ja, res, zajela me je neka posebna evforija, ki na mojih pohodih vztraja vse do današnjih dni: spoštljiva navdušenost ob vstopanju v razkošnost gorskega sveta. »Plezanje« na Kredarici Foto: Matjaž Fon 52 Na lepi razgledni točki smo se ustavili, na kratko po- malicali in se pomenili o poteku poti. Vse je bilo ena- ko kot že tolikokrat doslej, a hkrati tudi drugače. Prvič sem se počutil pravega planinca. Samostojnega. Tudi Matjaža in Tomaža se je začelo prijemati nalezljivo vzdušje triglavskih pristopnikov, ki se zavedajo, da so dobro na poti, vendar pa vedo, da je imajo še veliko pred seboj. Malce sem se bal plezalnega dela poti, saj sem vedel, da tokrat ni nobenega, ki bi me skrivoma gledal in pa- zil, če vse delam lepo in prav. Zato sem se skoraj za- gnal proti prvim jeklenicam in klinom, da sebi in njim dokažem, da mi je skoraj petnajst let hribolazenja na- lilo dovolj izkušenj za samostojne vzpone. Zlahka je šlo. Noge so se trdno držale, sploh v mojih težkih in stabilnih gojzarjih, ki sem jih takrat že pov- sem obvladal, z rokami sem se, ves suh in kitast, brez težav vlekel kvišku ter drugega za drugim premagoval skalne skoke. Nekje globoko v sebi sem se oddahnil. Kmalu po poldnevu smo prišli do Kredarice, kjer se je trlo ljudi. Bil je običajen vrvež okoli naše največje tri- glavske koče, a sam sem bil napol v oblakih od inten- zivnosti občutkov. Naročil sem si ričet, jed, ki je kot majhen otrok nikoli nisem maral, sedaj, sam v osrčju Julijskih Alp, pa sem jo pojedel z največjim tekom ter se ob tem smejal obema prijateljema, ki sta se krep- čala po svoje. Potem smo švignili proti vrhu, na Malem Triglavu v malce tveganih poskokih prehiteli nekaj kolon ter malo pred drugo popoldan, ko je bilo nebo tako čisto, kot da bi ga nekdo umil posebej za nas, dosegli Alja- žev stolp. Čestitali smo si. Presrečni! Pomislil sem, da bi lahko pritisnil kak spominski žig v svojo transver- zalno izkaznico, potem pa sem se spomnil, da je sploh nimam s seboj. Nasmehnil sem se sam pri sebi in si rekel: Saj v hribe ne hodiš zaradi štampiljk, ampak za- radi sebe! Naslednjič mi je izkaznice v hribe uspelo privleči šele kaki dve desetletji kasneje, ko sem začel naokoli pohajati že s svojimi otroki. Dvajset let se jih nikoli nisem spomnil dati v nahrbtnik. Kar smejalo se mi je. Pred devetimi urami sem vstal iz domače postelje, se potem več kot tri ure cijazil do izhodišča, zdaj pa sem že na samem vrhu Slovenije! Zdelo se mi je, kot da sem na vrhu sveta. Po uri uživanja smo se z vrha spustili na Dolič, kjer smo nameravali prenočiti. A ko smo prišli do tja, je bilo sonce še visoko na nebu, mi pa smo imeli še kar nekaj moči v nogah in po žilah se nam je pretakalo obilo adrenalina. »Gremo do Prehodavcev?« sem vprašal. »Koliko pa je do tja?« je vprašal Tomaž, ki je pretego- val svoje noge. »Pred temo bomo na cilju,« sem »strokovno« ocenil. »Pa pejmo,« je rekel Matjaž. Bil je že skoraj večer, ko smo prišli do te koče na lepem razglednem pobočju. Zdaj smo bili res pošteno utru- jeni in predvsem žejni, seveda pa nismo imeli dovolj denarja za vso tekočino, ki smo jo potrebovali. Zadaj za kočo smo odkrili zaboje s praznimi litrskimi steklenicami. Vzeli smo jih nekaj pod pazduho in se odpravili do bližnjega snežišča. Z njega se je stekal potoček vode, ki se nam je zdela čista. Napolnili smo šest, sedem steklenic in se vrnili v kočo, kjer nam je oskrbnik pripravil jajca s šunko, mi pa smo si naredili napitek, počasi praznili steklenico za steklenico ter si vsi vročični obnavljali vtise in občutke s poti. Šele po- zno v noč smo omagali, vendar sem se vso noč pre- metaval in se skušal shladiti z osvežilnimi požirki. Sla- bo mi je šlo, potreboval bi hladno prho. Naslednje jutro smo se že zarana spustili proti dolini mimo Triglavskih jezer. Za nekaj časa smo se ustavili pri enem od njih, v meni pa je mladostna evforija vre- la še kar naprej, tako da nisem mogel drugače, kot da sem se vrgel v jezersko vodo. Alpska ledenica me je v nekaj minutah zgrizla do kosti in šele potem sem, končno ohlajen na normalno človeško temperaturo, spet trezno gledal na svet. Najprej smo se s Komne želeli spustiti po serpentina- sti poti, vendar je znova prevladal mladostniški izziv. Usmerili smo se na Komarčo, ki je s svojim prav pre- padno strmim spustom še v drugo segrela in utrudi- la naše noge, tako da smo se lahko malce ohladili šele v Bohinjskem jezeru. Ko sem tako čofotal v jezeru in razmišljal, kaj vse je se zgodilo v minulem dnevu in pol, se mi je kar zvrtelo v glavi in takoj smo se začeli dogovarjati o novih tu- rah, ki bi jih lahko izvedli. Pred nami so bila najlepša hribovska leta. Seveda pa se k hribom prav lepo poda tudi ljube- zen. m Plavalec je avtor članka Foto: Matjaž Fon 53 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K S projekcije v Trstu ste prinesli nagrado scabiosa trenta, imenovano po mistični roži, ki jo je vse ži- vljenje zaman iskal veliki gornik Julius Kugy. Je ta film tisto, kar ste iskali in našli, ali projekt še ve- dno traja? Zanimivo vprašanje. Čeprav sem arhitekt, sem se že pred Sfingo začel iskati v  filmu. Zdaj vem, da je to, kar sem iskal in našel, prav film. Tukaj lahko počnem marsikaj; sem režiser, direktor fotografije, producent, scenarist, tako kot je to pri gorskih športih, kjer po- znamo kup raznih panog, od alpinizma, planinstva, balvanskega plezanja, turnega smučanja do mnogih drugih oblik udejstvovanja. Sem pa že ugotovil, da bo treba nekaj tega spustiti iz rok, če bom želel, da bodo vse stvari opravljene optimalno. Perfekcionizem pobere preveč časa, še posebej scenaristika, tako da se usmerjam le še v režijo in cinematografijo. Tudi ta projekt s premiero filma še ni pri koncu. Cilj je najti producenta, ki bi finančno podprl celovečerno razli- čico s profesionalnimi igralci, a vse je povezano z de- narjem. Dogodki na usodni odpravi, ki je bila sanjana in načrtovana dolga leta, so se odvili v  treh tednih leta 2008. Kdaj ste se odločili, da ne boste napisali knjige, temveč posneli film? Eno je napisati dobro zgodbo, drugo pa z igranimi prizori predati gle- dalcem svoje sporočilo. Nekaj let po odpravi sem začel pisati knjigo, v kate- ri bi s psihološkega stališča predelal svoje največje al- pinistične neuspehe. Take knjige še nisem zasledil. Dušan Škodič FILM Gregor Kresal je prve plezalne vzpone opravil leta 1984, bil kategoriziran vrhunski športnik, sedem let je opravljal funkcijo načelnika komisije za alpinizem, vmes je vodil tudi podkomisijo za vrhunski alpinizem. Leta 1995 je prejel priznanje za najboljši domači vzpon, potem ko je z Miho Kajzeljem prvi prosto preplezal Obraz Sfinge. Po izobrazbi je arhitekt. Kasneje ga je pritegnila filmska produkcija, velik uspeh je doživel leta 2011 z igrano-dokumentarnim filmom Sfinga, ki sta ga razvila s Tinetom Marenčetom in s katerim je obiskal velik del slovenskih krajev in vasi. Lani (2016) je na filmski akademiji v ZDA pod mentorstvom režiserja Davida Lyncha opravil magisterij in posnel srednjemetražni film, alpinistično psihodramo Osem krogov in pol. Osem krogov in pol Gregor Kresal Filmski bazni tabor pod Grand Capucinom v Franciji Foto: Gašper Loborec Čakanje na pravo svetlobo pod Mangartom Foto: Rožle Bregar 54 Muztagh Tower bi v njej predstavljal osrednjo zgod- bo, ki bi jo prepletel z nekaterimi neverjetnimi do- godki, ki so se me zelo dotaknili, ker je šlo nekaj zelo narobe. Potem pa se je vse spremenilo, prišlo je vabi- lo na filmsko akademijo v ZDA in dojel sem, da bi na to temo lahko posnel kratki film. Knjiga je še vedno v  igri, sam scenarij, če bo kdaj iz tega nastal celove- čerec, bo dejansko predelava knjige. Zajemal bi dolgo časovno obdobje, ki ga v krajši različici filma nisem mogel razviti ‒ čas od leta 1993, ko sem spoznal Pa- vleta Kozjeka, do leta 2009, ko je v Himalaji ostal eden mojih prvih soplezalcev, Tomaž Humar. Alpinistično psihodramo Osem krogov in pol ste posneli v  okviru magistrskega študija na filmski akademiji DLMFA v Iowi. Z nasveti vam je poma- gal režiser David Lynch. Sliši se sanjsko. Moram pa vseeno vprašati, čemu ga niste poskusili posne- ti najprej doma. V času po Sfingi, od leta 2011 pa do konca 2015, sem na Slovenski filmski center (SFC) prijavil okoli dvajset različnih projektov. Med njimi je bilo tudi nadaljeva- nje Sfinge, ki smo je tri četrt tudi posneli. To zame ni bil hec, moral sem prodati avto, da sem zadevo lah- ko financiral. Žal nisem dobil povrnjenega niti centa, da bi jo lahko dokončal, kajti postprodukcija zahteva sredstva. Čudovite gorsko obarvane scenarije, katerih razvoj je trajal kar nekaj časa, in tudi vse preostalo so mi zavrnili. Čeprav je Ministrstvo za kulturo mojim pritožbam ugodilo, se kasneje ni zgodilo nič. Z družino ste se začasno preselili čez lužo. Bili ste edini evropski filmski ustvarjalec, ki mu je uspelo dobiti vabilo na Lynchevo filmsko akademijo. Bilo je pred tremi leti, takrat je bilo okoli 150 prijavlje- nih, vzeli so nas štirinajst. Akademija je postala zdaj velik hit in letos je bilo prijavljenih dva tisoč ljudi, vzeli pa so jih le še osem. Ob prijavi sem jim poslal na hitro, a prefinjeno zmontiran kolaž izsekov že realiziranih del in nekaterih testno posnetih sekvenc zavrnjenih projektov. Očitno vse le ni bilo tako slabo. Ta kratki film je malce abstraktno napovedoval zgodbo Osmih krogov. Ponudili so mi sodelovanje in sprejel sem iz- ziv. Pa vendar, ne glede na zveneče ime, omeniva va- šega mentorja. Koliko se Lynch v  resnici spozna na alpinizem, da je lahko pomagal z nasveti vam, ki imate za seboj četrt stoletja vrhunskega alpiniz- ma? David je poseben človek. Nikoli ni bil športnik, ni hodil v hribe, je strasten kadilec, na alpinizem se ne spozna, vendar odlično in celostno dojema zgodbe. Neverjetno je, kako je za nekatere moje stranpoti v scenariju znal iz rokava stresti praktično rešitev. Nobenega kompliciranja, preskočili smo nekaj se- kvenc in se kasneje vrnili na nerazumljivi detajl, ki je tako postal smiseln in jasen. Nikoli ne razmišlja več kot trenutek ali dva. Napaka mnogih filmskih ustvarjalcev je izgubljanje zgodbe v detajlih; zgod- ba mora v osnovi teči enostavno, če naj nosi jasno sporočilo. Ko ogrodje trdno stoji, jo kasneje lahko tudi zapleteš. Večkrat ste omenjali slabe dogodke nekaj dni pred odhodom na odpravo, tudi napad divjega prašiča v Kamniški Bistrici. Vsi naj bi napovedovali kata- strofo. Vendar je problem, da se takih stvari mor- da spomnimo kasneje, ko nimajo več opozorilne vrednosti. Po Muztagh Towerju sem svoj osebni pogled na svet popolnoma spremenil. Tu je tudi nekaj zapuščine To- maža Humarja, s katerim sva nanizala vrsto vzponov še v  letih, preden se je podal v  solo plezanje. Nekaj pred Muztaghom sva ponovno prišla bolj skupaj, še bolj pa po tem, ko smo z gore z veliko truda srečno Glavni igralec Joey Maida v sekvenci z divjim prašičem Foto: Rožle Bregar P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 55 Kje in kako ste posneli prizor z divjim prašičem? Najprej smo mislili, da nam bo uspelo v ZDA, a pri- merno »zverino« smo zaman iskali v več zveznih dr- žavah, kasneje se je odprla možnost v Srbiji, na kon- cu pa smo jo našli v bližini Horjula pri zasebniku, ki ima velikega samca skupaj s še nekaj primerki divja- di v majhnem, zasebnem živalskem vrtu. Bil je dober igralec, vendar nas je imel po dveh urah snemanja dovolj, postal je živčen, mi pa še bolj, zato smo spa- kirali. (Smeh.) Snemanje z divjo živaljo na zelenem ozadju ni enostavno. Obe sliki smo potem sestavili v postprodukciji. Za ta del smo razvili poseben pri- pomoček, kamero na žici (cable-cam), ki smo jo do- končali le nekaj dni pred snemanjem. Funkcionirala je izvrstno in lahko je švignila tudi s hitrostjo čez sto kilometrov na uro, če smo želeli. Sekvenco z divjim prašičem bi ob našem proračunu težko posneli bolje. S kamero na žici si lahko privoščiš dolge in hitre, kon- tinuirane posnetke celo v gozdu – brez bojazni, da bi se kamera kam zaletela. Zvezna pot kamere je bila dolga dvesto metrov, in to je prineslo povsem drugač- no estetiko, kot če bi stvar izpeljali recimo z dronom, kar postaja vsakdanja praksa. Poleg tega bi ga goto- vo razbili. Posnetki z droni so v dobri režiji še vedno atraktivni, vendar so s pocenitvijo tehnologije zame osebno postali preveč vsakdanji, kadri pa podobni drug drugemu. Razložite, za kakšen dogodek je v resnici šlo. Bilo je strašljivo. Dva dni pred odpravo na Muztagh sem šel na kondicijski trening po eni od svojih obi- čajnih poti. Po dolini Korošice, med spodnjo posta- jo gondole v Kamniški Bistrici in Krvavcem sem tekel svoj uro in pol dolg krog. Mračilo se je že, ko se je od nekod pojavilo divje kruljenje, ki se mi je med spu- ščanjem po serpentinah gozdne ceste vztrajno bliža- lo. Prispel sem do ravnine, bila je že skoraj tema, se ozrl in videl le še bele čekane na velikem merjascu, ki se je zagnal vame. Česa podobnega še nisem doživel. Skočil sem k drevesu in se potegnil za vejo, pa se mi je odlomila, da sem padel na tla. A v istem trenutku sem že skočil in splezal na drugo drevo. Vse skupaj se je odvilo v trenutku. Bil sem popraskan po nogah, ker sem bil v kratkih hlačah, merjasec pa je še kakšno uro lomil veje pod menoj in krulil, nato pa odšel v noč. Dobro prestrašen sem se brez luči komaj še spravil v dolino. Če bi tedaj bolje poslušal sam sebe, bi v tem morda prepoznal nekaj, kar bo sledilo … Spomnimo se, da ste sredstva za snemanje zbira- li tudi preko platforme za množično financiranje Indiegogo. Kako uspešno je v  realnosti zbiranje sredstev za film na tak način? Tega se za filmski projekt zagotovo ne bom več lotil. Po Sfingi, ki smo jo uspešno vrteli po celi Sloveniji in prodali več kot dva tisoč DVD-jev, sem bil prepričan, da nam bo s pomočjo ljudi, ki verjamejo v našo zgod- bo, uspelo zbrati sredstva. Na koncu smo zbrali manj kot deset odstotkov predvidene vsote, kar je bilo razočaranje. Vendar za to krivim le sebe, saj nisem Ana Roza Cimperman, dekle v oranžni obleki Foto: Juliet Jarmosco Pri Davidu Lynchu doma, Hoolywood Hills Foto: osebni arhiv Grege Kresala rešili Miška (Dejana Miškoviča, op. ur.). Pri organiza- ciji tega reševanja je Tomaž odigral ključno vlogo. Bil je zelo duhoven človek in tudi meni je na neki stopnji pomagal odpreti oči. Večkrat sem se namreč zalotil, da se včasih prav nočem natančno poslušati, čeprav sem se imel za zelo previdnega plezalca. Zgodilo se je, da smo se pravočasno umaknili s kritičnega tere- na, ker sem zaslutil, da bo šlo nekaj narobe, pa nisem znal pojasniti. Po dogodkih na Muztaghu sem se poglobil v psiho- loške priprave in meditacijo. Izkušnje z zadnjo so na- daljevanje poti, po kateri hodim zdaj. Glavo dejansko umiriš do te mere, da ostreje vidiš stvari okoli sebe. Če bi se z meditacijo začel ukvarjati že prej, bi si v gorah prihranil marsikatero nevšečnost.56 upošteval, da so take akcije pri nas še v porodnih kr- čih. V Sloveniji ljudje niso pripravljeni s kartico po in- ternetu plačati nečesa, kar bodo dobili šele čez dobro leto, če govorim recimo o kopiji filma na DVD. Tudi v tujini je bilo pred leti tako, a se je spremenilo, in tudi pri nas se nekoč morda bo. Napačno sem ocenil tre- nutek. Potapljajočo se ladjo so rešili sponzorji, s kate- rimi sodelujem že dalj časa. Kolikšen del ekipe je pri takem nizkoproračun- skem študentskem filmu sploh plačan? V fazi produkcije ni bil plačan nihče. Vse, okoli tride- set tisočakov, je šlo za potne stroške, hrano in nastani- tve ter čisto na koncu za montažo in zvočno obdelavo. Tudi glavni igralec Joey Maida je sodeloval brez hono- rarja. Ekipa je bila s tem seznanjena vnaprej, tako tisti, ki so sodelovali že pri Sfingi, kot tisti, ki so bili prvič na snemanju. Scenarij se jim je zdel dovolj drzen, da vse- eno pristopijo. A to je način, na katerega lahko posna- meš film ali dva, to nikoli ne more trajati. Jaz sem svoj bonus izkoristil, tega se zavedam, zato bom v priho- dnje iskal drugačne načine za uresničevanje projektov. Spomnimo se, kako je bilo za celotno ekipo Sfinge naporno in zahtevno snemanje na gorskih lokaci- jah. Kako je bilo tokrat? Fizično najtežje je bilo snemanje pri nas. Ekipa je štela le šest članov, sami smo tovorili opremo v štirideset- kilogramskih nahrbtnikih na prizorišča. Sicer ni bilo treba hoditi več kot eno uro v eno smer, vendar je bilo pot treba ponoviti večkrat na dan. Prenašanje nero- dnih, velikih tovorov po zlizanih balvanih ali čez vodo pod slap Boka je bil velik zalogaj. Kljub temu da so bili vsi člani v dobri telesni kondiciji, smo bili na koncu zelo utrujeni. A ko posnetek uspe, je kot po dobri turi, utrujenost hitro zamenja širok nasmeh. Rožle Bregar - direktor fotografije, Miha Avguštin - asistent kamere, Fairfield, ZDA Foto: Juliet Jarmosco Kako nameravate film soočiti z gledalci? Načrtuje- te turnejo, kot ste jo imeli s Sfingo, ko ste s projek- torjem prišli praktično v vsako slovensko vas, ali bo šla tokrat gora k Mohamedu po kakšni drugi poti? Pred premiero nikoli ne veš ali bo za film dovolj zani- manja. Tudi odziv na odločitev, da gremo na platno v paketu s kratkim dokumentarcem o nastajanju filma je bil sprva neznanka. Turneja je sedaj že v teku. Ta ne bo tako obširna kot pri Sfingi, ker za to enostavno ni dovolj časa, a ljudi gotovo ne bomo razočarali. Konec koncev nam tudi vse nagrade, ki smo jih za ta film že prejeli, dajejo določeno garancijo. m Varni tudi v tujini! Ekskluzivna ponudba zdravstvenega zavarovanja v tujini z asistenco CORIS AS za člane PZS, ki je odlična dopolnitev članskega zavarovanja PZS za aktivnosti v tujini! Zavarovanje krije stroške zdravstvene oskrbe v tujini ter stroške prevoza v domovino. Poleg tega zagotavlja tudi 24-urni asistenčni center v slovenskem jeziku, ki vam pomaga pri organizaciji pomoči v tujini. Z zdravstvenim zavarovanjem CORIS AS poskrbite za ustrezno finančno varnost in pomoč tudi v primeru nezgode ali bolezni, ko ste v tujini na počitnicah, službeni poti, smučanju ali samo na kratkem izletu. V zavarovanje je vključeno tudi športno plezanje, deskanje in smučanje izven urejenih prog ter planinarjenje in treking do 6.500 metrov nadmorske višine. Zavarovalna vsota znaša 25.000 EUR, letna premija za posameznika 43,68 EUR (redna premija 96 EUR) za družino z družinskimi člani, ki so člani PZS, pa 103,04 EUR (redna premija 184 EUR). Več na www.clanarina.pzs.si, na e-naslovu clanarina@pzs.si ali na telefonski številki 01/43-45-688. 24 h brez skrbi. Jože Drab VZGOJA Prisopihal sem na vrh melišča. Nad mano so se dvigale navpične gladke stene, po katerih bi bilo nadaljevanje običajno skoraj nemogoče brez popolne plezalne opreme. Pa vendar je bil prehod. Prehod, ki mi je omogočil pokukati v ta divji svet vertikal. Smer po steni so mi poleg oznak kazala različna varovala: žične vrvi ali jeklenice (pogovorno zajle), klini in skobe, kovinske lestve, lesene ali kovinske brvi, celo veriga je bila na nekaterih mestih. Ja, čez steno je bila speljana zelo zahtevna pot, za katero se je že udomačilo ime ferata. Nobena ni za začetnike Priprava na turo po ferati Izpostavljena prečnica na ferati Gianni Aglio na Tofani di Mezzo v Dolomitih Foto: Jože Drab 58 Čeprav so ferate različnih zahtevnosti, velja, da nobena ni za začetnike oz. nevešče gibanja po ta- kih poteh. Na takšno turo se moramo dobro pripra- viti. Priprava vključuje poznavanje primerne opreme, usvajanje znanj s področja gibanja po feratah in mo- žnih nevarnosti, pridobivanje psihofizičnih sposob- nosti zanje in dobro preučitev poteka ture. Zbiranje informacij o ferati Če si izberemo za cilj določeno ferato, se moramo o njej dobro pozanimati. Obstajajo številne knjige, vo- dniki in zemljevidi, s katerimi si ustvarimo prvo sliko o turi. Veliko informacij lahko dobimo na spletu – od opisov in skic težavnosti poti do fotografij in video- filmov. To ni dovolj, če podatki niso ažurni. Priporo- čljivo se je o stanju varoval ali morebitnem snegu na poti pozanimati v  bližnjih kočah ali pri društvih, ki vzdržujejo pot. Tudi pogovor z lokalnimi poznavalci razmer je priporočljiv. Ta se vedno bolj uveljavlja na družbenih omrežjih, vendar je treba biti pazljiv, kajti kar je za nekoga »čist u izi«, je lahko za drugega mu- kotrpno in navsezadnje izredno nevarno dejanje. Težavnost ferat Ferate so med narodi oz. državami različno katego- rizirane. Že dolgo ne velja več lestvica črne, rdeče in modre ferate. Slovensko rangiranje poti pri PZS je sploh nesmiselno, saj meče vse ferate v en koš – »zelo zahtevna pot«. Vedno bolj se prijemlje avstrijsko- -nemška lestvica s črkovnimi oznakami (A je najlažja in tako navzgor – trenutno so najtežje ferate ocenjene s F/G). Pa vendar ima ta lestvica pomanjkljivost, saj ne prikazuje napornosti (dolžina ture, nadmorska vi- šina, izpostavljenost soncu …) in ne nevarnosti (mo- žnosti zasilnega izhoda, najtežji detajli na koncu, pa- dajoče kamenje …). V preglednici je opis težavnosti ferat po avstrijsko-nemški lestvici. Oprema za ferate Poleg osnovne gorniške opreme je obvezna določena tehnična oprema. Vsa tehnična oprema mora biti ate- stirana po evropskih standardih CE ali UIAA in biti mlajša od 5 let, saj se tudi nerabljeni materiali stara- jo in lahko postanejo nevarni za uporabo. Po padcih v feratah jih moramo zamenjati ne glede na starost. Čelada nam zavaruje glavo pred morebitnim pada- jočim kamenjem ali pri trkih glave ob skale ob napre- dovanju ali pri zdrsih. Čelada mora biti lahka in trdna, primerne velikosti (ne premajhna in ne prevelika). Sprednji rob čelade mora biti le prst do dva nad obrv- mi. Za trden oprijem glave skrbita tako vodoravna regulacija z gumbom zadaj ali ob straneh kakor tudi vrat ni trak. Ta mora biti nastavljen tako, da nas ne tišči, hkrati pa ni nevarnosti, da bi se čelada premaknila na naši glavi. Priporočljivo je, da je čelada dovolj zračna. Pri čeladah s podlogo iz stiropora omogočajo zračenje večje luknje v čeladi, pri klasičnih čeladah pa trakovi, ki omogočajo kroženje zraka med glavo in čelado. Plezalni pas uporabljamo za boljšo razporeditev sil, ki delujejo na telo pri morebitnem padcu. Imeti mora dovolj široke zanke, ki omilijo pritisk na noge in pas. Trakovi morajo biti nastavljivi. Obstajajo različne iz- vedbe pasov. V večini primerov zadostuje spodnji del pasu, le pri manjših ali težjih osebah ter pri osebah z velikim, težkim nahrbtnikom se priporoča tudi zgor- nji del plezalnega pasu, ki ga s trakom povežemo s spodnjim delom, ali pa enodelni plezalni pas. Zaradi anatomije telesa obstajajo pasovi za ženske in pasovi za moške. Večina izvedb pasov omogoča enostavno odpenjanje hlačnih zank od pasu (za primer potrebe). Samovarovalni komplet je priprava, sestavljena iz dveh dovolj velikih vponk na zaklop, dveh navadnih ali elastičnih trakov v obliki črke Y ali V, zanke za pritr- ditev na plezalni pas in blažilca v torbici. Nekateri ima- jo tudi že zanko za popkovino. Blažilec v torbici je ve- činoma narejen iz trakov. Ob morebitnem padcu ali P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 59 59 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K večji sili se torbica raztrga in trak ublaži padec. Starej- še izvedbe vsebujejo zaviralne ploščice namesto bla- žilcev v  torbici, novejše pa uporabljajo kombinacijo obojega, saj je v torbici poleg zvite vrvice še manjša za- viralna ploščica. Popkovina je nujna za zahtevnejše ferate, saj nam omogoča počivanje med vzponom. Prav pride tudi pri postankih za fotografiranje. Sestavljata jo pomo- žna vrvica ali neskončna zanka in vponka z matico. Feratarske rokavice nam pomagajo pri boljšem opri- jemu žičnih vrvi. Na dlaneh morajo biti iz nedrseče podlage, na hrbtni strani pa iz materiala, ki prepušča vlago, da nam ni v rokavicah prevroče. Za poletje so bolj priporočljive rokavice, pri katerih konice prstov niso pokrite (brezprstne rokavice) in nam omogoča- jo boljši stik s skalo. Zelo pomembno je, da izberemo pravo velikost, da nas ne tiščijo, če so premajhne, oz. nimamo na dlani gub, če so prevelike. Čevlji naj bodo lažji, z dobro gumo za boljši oprijem skal. Glede vzpona je vseeno, ali so nizki ali visoki (čez gležnje), so pa zadnji primernejši pri sestopih v zah- tevnejših gorah. Čevlji morajo biti ravno prav veliki (ne preveliki), da imamo oporo pod konicami prstov. Za krajše, izredno težke ferate (D/E ali več) so pripo- ročljivi tudi plezalniki, če le ni na poti snega. Čevlji s tr- dim podplatom (za avtomatske dereze) niso primerni, saj ne dajejo dovolj dobrega oprijema. Navadni špor- tni copati niso primerni za ferate. Oblačila morajo biti primerna vremenskim razme- ram, dolžini in zahtevnosti poti. Hlače naj bodo dolge in lahke. V krajših športnih feratah bo poleti zadosto- vala že majica s kratkimi rokavi, v daljših smereh pa so priporočljive take z dolgimi rokavi. Tudi kak anorak in pulover iz flisa ne bosta odveč. Materiali naj bodo pa- ropropustni. Obujemo le en par nogavic, ki se dobro prilegajo nogi. Nahrbtnik mora biti ustrezno velik (ne prevelik ali premajhen) in ozek. Imeti mora trakove, s katerimi ga pritrdimo nase, da med gibanjem ne opleta. Druga oprema: pri zahtevnejših feratah je zelo pri- poročljivo imeti za pasom še kakšno vponko in krajše vrvice ali trakove, zvezane v neskončne zanke, s kateri- mi si lahko naredimo pomožne stope, se pritrdimo na jeklenico kjerkoli med klinoma ali pa jih uporabimo za spust po jeklenici. Pri tem bomo potrebovali tudi na- vadni ali dvojni škripec ali vsaj jekleno vponko. Kraj- ša plezalna vrv (dolžine 30 m in debeline 8 mm) nam lahko pride zelo prav pri varovanju nezanesljivega ali onemoglega soplezalca in pri izdelavi vrvne ograje čez nezavarovane ali zasnežene dele poti. Če na ferati ni lažjih mest, primernih za počitek, je priporočljiv tudi vodni meh s cevko, ki omogoča pitje med turo, ne da bi sneli nahrbtnik. Če imamo s seboj fotoaparat, naj bo obvezno s tanjšo vrvico pripet na nahrbtnik ali plezal- ni pas. Čelna svetilka obvezno spada v nahrbtnik, še posebno če je tura dolga in nas lahko ujame noč ali če je ferata speljana skozi predore. Na feratah v visokih Oznaka Opis A lahka ferata; enostavna in dobro zavarovana pot; manj strmo, možnost napredovanja brez varovanja B srednje zahtevna ferata; izmenjujejo se lažji in težji odseki; večja mera previdnosti kakor sicer C zahtevna ferata; več težjih odsekov; za napredovanje pomembna moč in pogum D težka ferata; težji odseki se pojavljajo pogosto; samo za izkušene gornike E izjemno težka ferata; samo za zelo izkušene in trenirane gornike F skrajno težavna ferata, previsno, primerna za izurjene plezalce G skrajno težavna ferata, streha ali strop jame, mestoma lahko plezamo celo navzdol, primerna za vrhunske plezalce Ferata v skupini Brente v Dolomitih Foto: Andreja Tomšič 60 gorah je vsaj v zgodnjem poletju dobro imeti s seboj tudi cepin in univerzalne dereze. Usvajanje ustreznih znanj Sama oprema ni dovolj, znati jo moramo tudi upo- rabljati. Najenostavnejša možnost je samoučenje ali pomoč prijateljev. Na spletu sicer lahko najdemo in- formacije, kako se izdelujejo posamezni vozli, kako se pravilno uporablja samovarovalni komplet … Vseeno pa je boljše, da nam vse te postopke pokaže nekdo, ki je izkušen. Navsezadnje gre za naše življenje, na turi pa lahko gre hitro kaj narobe. Smiselno je, da se vklju- čimo v planinsko skupino, ki redno zahaja v gore pod vodstvom strokovno usposobljenega vodnika. Še boljše je, če se udeležimo tečaja gibanja na zahtevnih gorskih turah, kjer lahko usvojimo vsa znanja za giba- nje po feratah. Izvajajo jih nekatera planinska društva (v PD Ljubljana – Matica že 20 let uspešno izvajajo take tečaje). Usposobljeni vodniki lahko pri tem ve- liko bolje pomagajo in svetujejo tudi pri izbiri pravil- ne opreme. Psihofizična priprava Za uspešno izvedbo ture po ferati moramo biti tudi dobro psihofizično pripravljeni. Na ferate se lahko odpravimo le z dobro fizično kondicijo. Večina ferat zahteva tudi moč v rokah, zato moramo pred turo po- svetiti več priprav prav tem mišicam. Zelo primerne so vaje visenja in dvigovanja na drogu ter sklece. Po- leg fizične je zelo pomembna psihična kondicija. Po- membno je, da zaupamo v svoje sposobnosti. Umir- jeno in razsodno razmišljanje nad prepadi je pogoj za varno izvedbo. Na feratah ni prostora za osebe z vrto- glavico. Tudi prevelik adrenalin in s tem hitrejše bitje srca nas lahko izčrpata. Take težave se lahko zmanj- šajo s pogostejšim udejstvovanjem v podobnih situa- cijah pod strokovnim vodstvom izkušenih vodnikov. V večini primerov zadostuje že varovanje z vrvjo. Zadnje priprave Zadnjih nekaj dni pred turo moramo spremljati vre- menske napovedi. Vreme za izvedbo feratarske ture mora biti stabilno, brez bližajoče se vremenske fron- te. Če so napovedane možne popoldanske nevihte ali velika vročina, moramo turo začeti zelo zgodaj, včasih tudi v mraku, da bomo dovolj zgodaj na varnem pred neurjem ali izredno vročino. Če je tura dolga, jo pri ta- kih napovedih raje prestavimo na drug datum, saj gore in ferate lahko počakajo. Dan pred turo si pripravimo nahrbtnik z vso opremo, hrano in pijačo. Priporočlji- ve so energijske ploščice in napitki. Premislimo, kaj res nujno potrebujemo, da nahrbtnik ne bo pretežak. Do- bro je, da se dan pred takšno turo ne utrudimo z na- pornim delom, opustimo večerno zabavo in gremo dovolj zgodaj spat, da spočiti pričakamo dan feratar- ske ture. Svoje najbližje obvestimo o načrtovani turi: kdaj gremo, kam, s kom in kdaj bomo nazaj. m Nadaljevanje v prihodnji številki. • Vrhunski material Schoeller® Dynamic Extreme • Anatomsko oblikovan kroj • 3xDRY obdelava • YKK zadrge • Na voljo v podaljšani in skrajšani različici ALPIN PRO 4 Zbiranje informacij pred odhodom v gore V prvi vrsti je pred odhodom v hribe treba preveriti, kakšna je vremenska napoved. Vremensko napoved državne meteorološke službe Agencije Republike Slovenije za okolje večkrat dnevno prebirajo na radiu, skupaj s slikovnimi napovedmi so napovedi na voljo tudi v  sklopu informativnih oddaj na televiziji, ves čas pa so dostopne tudi na spletni strani www.me- teo.si. Tam so v sklopu opozorilnega sistema na Me- teoalarmu na voljo tudi napovedi možnosti nastanka krajevnih neviht (Slovenija je razdeljena na pet glav- nih regij), če verjetnost za nevihte v prihodnjih dneh 1 Agencija Republike Slovenije za okolje. Veronika Hladnik1 VREME Nevihta je vremenski pojav, ki ga spremljajo intenzivne padavine v tekočem in trdnem agregatnem stanju, električni pojavi ter močnejši vetrovi. Nevihte se izjemoma lahko pojavljajo v vsakem letnem času, najpogostejše pa so poleti. Ob izrazitejših prehodih vremenskih front je njihov nastanek mogoč tudi pozimi, resnejši začetek konvektivne sezone pa v naših krajih pripada mesecu maju. Nevihte definirata grom in blisk, spremljajočih pojavov pa je še nekaj več. Z nevihto je povezanih cel kup nevšečnosti, strele lahko zanetijo požare, krajevno so prisotni močnejši sunki vetra in nalivi, možen je tudi nastanek toče. Vse to povzroča težave v dolinah, nevihte pa vsekakor povzročajo težave tudi hribolazcem na turi, zato je treba spremljati vremenske napovedi in prepoznati znake nevihte pred njenim skorajšnjim nastankom. Grom in blisk O nevihtah seveda obstaja. Poleg regije je obarvan tudi časov- ni poltrak, ki sporoča, v katerem delu dneva obstaja verjetnost za nastanek neviht. Nevihte so sicer pogo- stejše v popoldanskem času, ob prehodu vremenskih front pa so mogoče skoraj v kateremkoli delu dneva. Kako do podatkov na terenu? Ko smo enkrat že na terenu, si lahko pri prepozna- vanju trenutnega stanja neba in vremenske situaci- je pomagamo tudi z raznovrstnim materialom, ki je na voljo na spletu. V današnji dobi je marsikdo lastnik pametnega telefona, ki nam lahko ob povezavi s sve- tovnim spletom pomaga pri odločitvi o nadaljevanju poti ali iskanju zavetja pred morebitnim nebesnim »rompompomom«. Če se bojimo bliskov in udarov strel, si lahko trenutno dogajanje ogledamo na sple- tni strani www.lightningmaps.org, kjer so na zemlje- vidih izrisane trenutne lokacije udarov strel. Neka- ko bi lahko posplošeno veljalo, da je nebo brez strel nad Slovenijo varno nebo vsaj še za nekaj časa. Dru- ga spletna stran, ki nam prikazuje stanje padavin nad Slovenijo v zadnjih 10 minutah, je www.arso.gov.si/ vreme/napovedi%20in%20podatki/radar.html. Te- mno oranžne oziroma rdeče, še bolj pa vijoličaste točke na radarski sliki opozarjajo na nalive, lahko pa tudi na prisotnost toče. Animacija zadnjih nekaj ra- darskih slik nam poda še podatek o padavinski »ce- lici«, ki se nam približuje. Se ta s časom krepi, je šele nastala ali že izgublja moč in jakost? Nam lahko pomaga zgolj pogled v nebo? Kljub verjetnosti za nastanek neviht v  popoldan- skem času se marsikomu zdi škoda, da bi dan prese- del doma, namesto da bi vsaj nekaj prostih uric pora- bil za skok v hribe. In če se pogumni odpravimo »užit Primer radarske slike na spletu dan« na teren, si s pogledom v nebo lahko sami po- magamo pri kratkoročni napovedi nastanka neviht. V naravi ali steni, kjer ni zatočišča, kamor bi se lahko zatekli, se pred nevihto težko zaščitimo, zato mora- mo prepoznati znake nastanka nevihte, še preden nas ta ulovi. Že vse od prvega spomladanskega meseca so na nebu pogosti kumulusni oblaki – mnogi jim reče- jo kar ovčice, spet druge spominjajo na cvetačo … Če se ti raztezajo le vodoravno, ne pa navpično (dimen- zija posameznega oblaka je v vodoravni smeri večja od dimenzije v navpični smeri), še niso znanilci ne- viht. Ob nestabilnem ozračju pa se z dviganjem zra- ka in močnejšim vzgornikom, ki se v tovrstnem obla- ku vzpostavi, oblak začenja raztezati v višino. Takrat imamo še kar nekaj časa za umik na suho, a precej go- tovo je, da se bodo v nekaj urah začele pojavljati ne- vihte, morda ne ravno nad nami, precej verjetno pa v naši bližnji okolici. Še preden zaslišimo grom in vi- dimo blisk, se nevihtni oblak spremeni v zadnjo fazo, ki jo prepoznamo po obliki nakovala, ki se na vrhu oblaka razteza v  horizontalni smeri. Do nastanka nakovala pride, ko se zrak ne more več dvigovati, saj trči ob inverzno plast troposfere na nadmorski višini okrog 12 km, zato se vrh oblaka namesto v vertikalno začne raztezati v horizontalno smer. Grom lahko slišimo že od daleč, in ta lahko napove- duje bližajočo se nevihto. Ker zvok potuje počasneje kot svetloba, najprej zagledamo blisk, šele nato pa sli- šimo njegov grom. Če sta nevihta in njen blisk odda- ljena od nas en kilometer, bomo grom slišali tri sekun- de pozneje, kot smo videli blisk. Tako lahko približno napovemo lokacijo nevihte in se še pravočasno uma- knemo na suho, pred udarom strele pa tudi na var- no mesto. V hribih imamo precej dober pregled nad daljno okolico, zato lahko vidimo oddaljene dežne zavese. Pred nevihto pa je prisoten tudi občutek so- parnosti v ozračju. Tik pred udarom strele lahko po- večanje električne napetosti v ozračju občutimo kot ščemenje, včasih se dvigujejo tudi lasje, jeklenice in klini začnejo brneti, sliši se prasketanje, na izposta- vljenih konicah se lahko pojavijo majhni plamenčki, t. i. Elijev ogenj. Z nevihtami povezane nevšečnosti Lokalno se krajevnim nevihtam v  gorah lahko pri- družijo še drugi pojavi nevihtnega dogajanja, toča, sodra ali snežna ploha. Sodra in obilnejše padavine razen mokrih oblačil (in posledično možne podhla- ditve zaradi nizkih temperatur) ne bodo povzročile telesne škode, bolj nevarni pa so udarci zrn toče, ki z veliko hitrostjo letijo proti tlom in nas lahko zade- nejo. Ob padavinah se običajno zmanjša temperatu- ra v ozračju; ta sprememba je še bolj očitna v primeru padavin v trdnem agregatnem stanju. Snežna odeja je ob izraziti vremenski hladni fronti v visokogorju viso- ka tudi nekaj centimetrov in pri slabi obutvi lahko bo- truje zdrsu. Ob obilnejših padavinah hitro narastejo hudourniški vodotoki, ki nam zlahka povzročajo pre- glavice tudi pri sestopu. Težave povzročata še megla Nebesne ovčice – kumulusni oblaki lepega vremena Foto: Veronika Hladnik Nevihtni oblak se v zadnji fazi razvoja na zgornjem robu razleze v nakovalo. Foto: Veronika Hladnik Ob vzpostavitvi vzgornika kumulus začne rasti v višino. Foto: Veronika Hladnik in posledična zmanjšana vidljivost. V hribih smo ob padavinah po navadi v sredini oblaka, zato se lahko hitro izgubimo, saj je orientacija ob slabi vidljivosti otežena. Poleg padavin so morda v gorah med turo na izpo- stavljenem terenu še najbolj nevarni piš vetra in udari strel. Ob nevihtnem pišu se ob padavinah pojavi tudi hiter, sunkovit in hladen veter, ki piha tudi s hitrostjo okrog 100 km/h. Ta nas seveda preseneti, saj zapiha naenkrat brez opozorilnih znakov. Za planinca je še posebej nevaren na izpostavljenih grebenih. Strela pa – že če se je samo ustrašimo, zlahka naredimo ka- kšen nepreviden gib, ki lahko vodi v telesne poškod- be, udar strele v človeka pa je pogosto smrten. Bliža se nevihta – kaj zdaj? Podatkov za pravočasen pobeg pred nevihtami je torej dovolj, v pomoč sta nam (pametni) telefon z dostopom do interneta ali zgolj pogled v nebo. Če nas kljub temu preseneti ali ujame nevihta, se ve- lja držati naslednjega: v  primeru prihajajoče ne- vihte spremljamo dogajanje nad sabo in okoli sebe, pozorni smo na bližajoče se nevihtne oblake, pri- sluhnemo morebitnemu gromu in štejemo sekun- de med bliskom in gromom, da določimo, kako bli- zu oziroma daleč je nevihta. Ko nas nevihta ujame in se razbesni nad nami, je pomembno, da se ne za- držujemo na izpostavljenih mestih, saj strele rade udarijo prav tja. Izogibajmo se vrhov gora, grebe- nov, posameznih dreves, nevarna pa je tudi bližina daljnovodov in žičnic. Od tam se moramo umakni- ti in počakati na varnem mestu, saj nevihta običaj- no ne traja dolgo. Če vedrimo pod previsom, se ne dotikamo sten. Ce- pinov in drugega železja ne odmetavamo, le odlo- žimo jih na tla poleg sebe. Ne dotikamo se jeklenic in klinov, saj ti delujejo kot strelovod. Počepnemo s stopali in koleni skupaj, z rokami objamemo noge, da zmanjšamo razdaljo med posameznimi deli tele- sa in imamo stik s tlemi na čim manjši površini. Pregovorno grdega vremena ni, je le bolj in manj primerno vreme za aktivnosti na prostem. Tudi ne- vihte je včasih prav prijetno spremljati, a skozi okno ali od daleč, ne pa med besnenjem tik nad nami. Da sprostitev v  hribih ne bi dobila grenkega priokusa, poleg opazovanja markacij, poti in raznovrstnih pi- sanih razgledov poglejmo kdaj tudi v nebo, da nas slučajno ne dohitijo črni nevihtni oblaki. m Plezalni nahrbtniki. Pripravljeni na avanturo. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si Primer podatkov o pojavnosti razelektritev, ki jih je mogoče spremljati po spletu. Zadnji zavoji na mokrem, grobozrnatem sne- gu. Smuči gredo z nog, še sprehod po polju žafrana, ki z nezadržno silo buhti naravnost izpod kopneče sne- žne odeje. Potem bo treba umiti od zemlje oblatene pancerje, očistiti in zložiti opremo ter pokrpati rane na drsnih ploskvah turnih smuči. Še ene sezone je konec in čas je za pogled nazaj. Za ugotovitev, da se ozračje segreva in snežne zime skrajšujejo, ni treba biti pretirano pameten. Verjetno je skeptikov o hipotezi podnebnih sprememb med turnimi smučarji zelo malo. Sezona 2016/17 je bila snežno v resnici uborna. Krizna. Iskalci bele opojno- sti, uživači v belem prahu smo manično čakali pošilj- ko edinega dobavitelja. Mar je turnosmučarski žar- gon le po naključju tako podoben tistemu, ki govori o zasvojenosti z najhujšimi opojnimi substancami? Glede na zagnanost in željo turnih smučarjev, glede na abstinenčne krize in pričakovanja, glede na vzhi- čenost ob doživetju … pravzaprav ne. Krizno leto torej. Ampak tudi kriza je kot priložnost, kakor nam je politika v času finančnega zloma posku- šala vsiliti drugačen zorni pogleda na objektivno sta- nje. Tudi turni smučarji smo v kriznih razmerah iska- li novih priložnosti in se v januarju raztepli pretežno severno od glavnega grebena Alp. Kot najbližji cilj je prišel prav v Planinskem vestniku opisani Zederhaus,1 ki se je med slovenskimi turnimi smučarji dobro pri- jel. Nasprotno pa so letošnji opisi Gsiesertala2 in Kar- nije3 ostali precej neuporabni. Bralcem svetujemo, da jih shranijo za naslednjo zimo! V iskanju novih priložnosti smo raziskovali avstrij- sko Štajersko in našli nekaj novih in ne preveč oblju- denih turnosmučarskih kotičkov. Spet se je pokazalo, da Štajerska ni sinonim le za dobro vino, temveč tudi za odlične turne terene (in odlično pivo). Na Koroško, kot že zadnjih nekaj let, nismo šli. Žal je bila popolnoma kopna, tako da se na odličnem vo- dničku Mitje Peternela nabira prah. Na vzhodno Ti- rolsko smo pokukali le za vzorec. 1 Planinski vestnik 1/2013. 2 Planinski vestnik 12/2016. 3 Planinski vestnik 2/2017. Kriza kot priložnost nas je v drugem delu zime, ko se je genovski ciklon za kratek čas le pojavil in obelil rav- no Julijce, napotila v nedrja domačega gorstva. Polni so nas bili Zahodni Julijci pa tudi poti, ki jih morda že dolgo nismo ubirali, so bile prijetne in nostalgične. Tako smo na primer preverili, kako so videti fužinske planine in kako so zaobljene konte na turi Za kopico. Gneče ni bilo, smučanje pa v tisti pravi maniri Julij- skih Alp – malo gor in malo dol pa okrog ruševja in okrog nove konte. Lepo je bilo! Kakor se je sezona pozno začela, se je tudi hitro kon- čala. Že v začetku aprila, ko tole pišem, so razmere za turno smučanje povsem poznopomladne in red- kokatero izhodišče pod nadmorsko višino 2000 me- trov je še smiselno. Pa vendar bomo na koncu izsilili še turo ali dve, podobno kot smučarski skakalec na le- talnici ob uspelem skoku še kar vleče in vleče. Taka bo ta turnosmučarska sezona. Kot napol poln oziroma napol prazen kozarec. Če smo bili iznajdljivi, smo ga vsaj do polovice napolnili. In če znamo upreti pogled v polno polovico, bomo zadovoljni in pomir- jeni. Morda tudi malce hvaležni zanjo. Z mislijo tudi na tiste, ki na turno smuko niti ne morejo. Nekoga so ustavile poškodbe, drugega je izdalo zdravje. Tretje- mu je nakup pregrešno drage smučarske opreme in potovalni strošek le še pobožna želja v dnevnem pre- igravanju za držanje glave nad vodo. In se mu proble- mi turnih smučarjev zaradi premalo optimalnih raz- mer zdijo kot napuh tistega malega delčka populacije, ki je večno nezadovoljen s svojim preobiljem. In naj na koncu dvignemo turnosmučarski kozarec tudi za tiste, ki v nobenem primeru ne bodo več od- šli v zimske gore, pa čeprav so jih tako oboževali. Naj nas ta misel opominja k minljivosti in obenem spod- buja, da v gorah opravimo čim več tistega, kar smo si zadali opraviti. In na koncu naj vsem bralcem tega zapisa zaželim čim več lepih turnosmučarskih doživetij v naslednji krizni turnosmučarski sezoni 2017/18. m Kolumna izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi ure- dništva in Planinske zveze Slovenije. Plezalni nahrbtniki. Pripravljeni na avanturo. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si Na koncu bomo vseeno še izsilili turo ali dve, podobno kot smučarski skakalec na letalnici ob uspelem skoku še kar vleče in vleče … Foto: Tomaž Hrovat Krizna sezona 2016/17 KOLUMNA Tomaž Hrovat 65 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K »Ali prav voham, Živa? Kdo, presneto, je tu- kaj odmetaval bananine olupke? Dva sta res šla pred nama gor. Da bi onadva?« Sabina Dermota MINIATURA Na Storžič Stojiva sredi Žrela v severni steni Storžiča. Z nosom skoraj »rijem« po skalah in ta neznosni vonj mi meša štrene. Rada bi uživala v tišini in jutranjem hladu, pa me presneti vonj meče iz tira. »Kako lahko kdo odmetava bananine olupke tukaj, sredi skal? Saj vsakdo ve, da ne zgnijejo v trenutku. Ali res ne more odnesti s seboj tistega, kar je prinesel?« se jezim, ko se gugam na jeklenici. »Nič ne vidim, voham pa tudi jaz nekaj,« pravi Živa od zgoraj. »Pridi, da bova ta vonj čim prej pustili za sabo.« Noč je še, ko se v  oktobrskem jutru odpravljava od doma. Namenjeni sva na Storžič skozi Žrelo in čez Škarjev rob nazaj. Pot do doma pod Storžičem dobro poznam, saj sem bila tam že neštetokrat, in to v vseh letnih časih. Čeprav ne vidim, mi narava vedno ponu- di kaj zanimivega. Poleti in jeseni tam lahko tipam vse vrste gob, ki rastejo na senožetih pod domom, pozimi s sanmi preizkušam svoje reflekse, spomladi božam nežne travniške cvetke in poslušam žuborenje hudo- urniških brzic. Nikoli se ne dolgočasim. Tokrat pa se lotevam nečesa resnejšega: vzpona čez Žrelo na vrh Storžiča. Živa je bila gori že večkrat in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se ga bova lotili skupaj. Avto pustiva malo nad domom in se peš odpraviva skozi gozd. Pred vstopom v grapo si nadeneva čela- di in zagrizeva v skale. To sem že dolgo čakala. Dve uri in več plezanja po skalah. Gor in gor in samo gor. Po vseh štirih, gor. To je nekaj zame. Živa pleza pred mano in me sem ter tja opozarja na kakšno težavno mesto. Sicer me pusti, da se sama znajdem, kakor vem in znam. To mi je všeč. Poslušam, kje je pred menoj, in to je dovolj. Iščem oprimke in stope in uživam. Mi- slim samo na skale pred seboj in na nič drugega. Do- kler me ne zmoti ta presneti vonj po bananah. Po ne- kaj višinskih metrih ga pustiva za sabo. A kmalu spet. »Čakaj malo, to pa niso več banane. To mora biti ne- kaj drugega.« Živa gleda okoli in nič posebnega ne vidi. Prepričana sem, da tak vonj oddaja kakšna rastlina, samo kate- ra in kje? »Nič ni popolno,« si rečem in vonj odmislim. Zopet se ukvarjam samo z oprimki in stopi. Lepo mi Avtorica se vzpenja ob jeklenici proti vrhu Storžiča. Foto: Živa Arko66 je kakor v nebesih. To sem jaz, tista prava in resnična jaz. Človek iz pradavnine in podoba iz sanj. Pokonč- na skala z izboklinami in vdolbinami je moj element. Tako sem najbliže materiji, ki me napaja. Naj bo od sonca razgreta ali okovana v led. Spoštujem jo in hre- penim po njej. Berem o njej, sanjam jo, predstavljam si jo. Le da mi je v resničnem življenju v večini nedo- segljiva. Razen ob redkih priložnostih, kakor je ta. Skala, tako enostavna in hkrati edinstvena. Nobena gora ni enaka drugi. Vse pa so umetnina narave. Svet, ki je preživel tisočletja in bo živel še, ko nas že dolgo ne bo več. Kaj je eno samo človeško življenje v pri- merjavi s tem? In kaj je en trenutek, eno tako dožive- tje v človeškem življenju? Moje življenje je sestavljeno iz takih trenutkov, ki jih bom vedno nosila v sebi in jih vzela s seboj v večnost. Kako naj si, slepa, predsta- vljam modrino neba, barve mavrice, jutranje meglice, prelep sončen dan? Z lahkoto pa si predstavljam goro, njeno zgradbo, in čutim veselje nad tem, da lahko ple- zam in si želim na vrh! Z blazinicami prstov tipam od vremenskih vplivov razbrazdano površje. Kako ljubo mi je. Prelepa slika pokrajine. Predstavljam si, kako ob nalivih dere voda navzdol, kako tiho padajo drobne snežinke in se prožijo snežni plazovi. Kako jo ob ne- vihtah bičajo strele in grom napolnjuje tišino. A skala se ne vda. Pokončna se pne k nebu in kljubuje vihar- jem. O, da bi bila jaz lahko tako pokončna, neuklonlji- va in ponosna kakor ta skala! Živa mi vedno pove, kje je začetek in kje konec je- klenice. Sicer ne govoriva dosti. Plezava proti vrhu. Iz doline se ob pobočju dviguje mrzel zrak. Ta obču- tek dobro poznam. Občutim ga tam, kjer je spodaj praznina. Če bi imela vrtoglavico, bi me grabil strah. Tako pa si lahko pričaram pogled v dolino. Ko pride- va na greben, se Živi odpre pogled na južno stran, jaz pa moram biti tam bolj pazljiva na pot pod nogami. Na deloma ozkih in izpostavljenih predelih ni šale. Tu in tam še malo poplezava in po širokem grebenu pri- deva na vrh. Tam bi se človek zavalil v mehko travo, pa je v pozni jeseni ves vrh na debelo pognojen z iz- trebki, ki so jih od pozne pomladi do jeseni tam pu- ščale ovce. Poiskati moraš kakšno čisto skalo, če želiš sedeti in uživati visoko pod milim nebom, daleč nad civilizacijo. Kar nekaj ljudi je na vrhu. Prišli so od vsepovsod. Dva Avstrijca sta zgrešila Žrelo in prišla gor čez Škarjev rob. Ko jima Živa pokaže zemljevid in pot, po kate- ri sva prišli, sta čisto navdušena. Dol se spustita sko- zi Žrelo, medve pa čez Škarjev rob. Malo še posedi- va in uživava v prostranosti neba. Potem pa začneva sestopati. Z vrha je pot skalnata in nama kar gre. Ko pa hodim po koreninah ruševja in skozi gozd, ne uži- vam več tako zelo. Spotikanje ob korenine in neena- komerne stopnje, poleg tega pa še zavedanje, da se vračam v vsakdanje življenje, nič kaj spodbudno ne vplivata name. Za takšno hojo porabim tudi mno- go več energije kakor ljudje, ki vidijo, kam stopijo. Če mi koncentracija malo popusti, se hitro ob kaj spo- taknem, premalo dvignem nogo ali se zapeljem čez spolzko korenino. A kljub vsemu je vse to vredno na- pora. Saj me plezarija čez Žrelo navdaja z zanosom in ponosom, da sem bila tam. Da sem lahko občutila živost in radoživost. Tam v skalah, kjer vedno znova najdem otroka v sebi. m Pogled proti Tolstemu vrhu in Storžiču Foto: Franci Horvat 67 m aj 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Odpre se mi pogled na Lepenatko in Veliki Rogatec. Ker sem precej počasna, jo mož, sestra in svak mahne- jo naprej. Po kavici pred Domžalskim domom pa pro- ti Veliki planini, med pašniki, rožicami in mukicami. Nedelja je. Pri kapelici Marije Snežne zvoni. Majhna, preprosta stavba je pokrita s skodlami. Tako kot tudi izvirne pastirske hiške. Pri Preskarjevem muzeju sre- čamo pastirja, oblečenega v nekdanjo nošo: cokle, bele dokolenke, pumparice, ogrinjalo iz lubja in klobuk s ši- rokimi krajci. Pot na Gradišče je nekoliko strma in nerodna. Poseb- no zame, ki sem bila pri telovadbi vedno štorasta. Se- stra mi ponudi požirek žganega. Po krepkem srku se mi zaleti in kar ne morem se odkašljati. Razgled pa po- plača pokoro: Ojstrica, Planjava, Veža, Jermanova vra- ta (Kamniško sedlo), Kalški Grében, Konj pa pogled v dolino Podvolovljeka … Še sprehod do gostišča pri Ze- lenem robu. Po dolgem čakanju na naročeno hrano – bila je gneča, sonce pa je bilo že nizko – nas je zeeeblo. Potem pa v dolino. Tokrat po drugi poti, po markirani stezi proti Kamniku. Sestra, svak in moj dragi naprej, jaz pa počasi za njimi. Ko pridem na makadamsko cesto, mi izginejo izpred oči. Kam pa zdaj? Po cesti na levo ali še naprej po stezi? Udarim jo po stezi, dokler po nekaj sto višinskih metrih ne posumim, da je nekaj narobe. Pokličem po mobil- nem telefonu. Mrk. Signala ni. Na levi grapa, na desni grapa. Kaj zdaj? Nazaj ne. Torej v dolino. Končno sem na asfaltni cesti v vasi Črna. Dvignem palec in dobim Bilo je lepo julijsko jutro leta 2010. Škoda bi bilo lep dan zapraviti doma. Gremo v Savinjske! Ali so mogoče Kamniške? Velika planina namreč. Ko se peljemo iz knežjega mesta po dolini zelenega zlata, med hmeljišči, se na obzorju naslikajo Ojstrica, Planjava, Golte, Raduha … Iz spodnje Savinjske v Zgornjo in pri Nazarjah v Zadrečko dolino. Čez Črnivec do Kranjskega Raka in do velikega parkirišča pod Malo Planino. Potem pa pot pod noge proti Domžalskemu domu. Ko misli odtavajo Po Veliki planini UTRINEK IZ PRETEKLOSTI Irena Breščak prevoz do Črnivca. Stopim v gostišče in želim poklicati v Domžalski dom. Na drugi strani se nihče ne javi. Se- dem na obcestni kamen in čakam. Naši se bodo prej ko slej pripeljali mimo. Mine ura, dve. Zazvoni telefon in zaslišim sestrin zaskrbljeni glas: "Kje si?" "Na Črnivcu." "Po celi Veliki planini te iščemo!" Mož in svak sta jo prečesala po dolgem in počez in za- ključila, da sem verjetno zašla. Izgubila sem se na dan, ko se je pred tridesetimi leti (1980) na Presedljaju smr- tno ponesrečila moja dvajsetletna sestra Magda, štu- dentka novinarstva. Starši so bili takrat na obisku pri meni na Vipavskem. Na poti domov so jo nameravali pobrati v Ljubljani, ona pa je šla v hribe. Ko je niso na- šli, se niso razburjali, saj je svoje izlete v neznano po- gosto podaljšala. Po enem tednu so reševalno akcijo sprožile njene prijateljice iz Kamnika. Njim je poveda- la, da gre na Korošico. Iskanje po vrtačah in globačah, tudi s helikopterjem, ni bilo uspešno. Njena fotografija je visela v planinskih kočah še precej časa. Kasneje se je neki alpinist spomnil, da jo je videl v bližini Korošice. Po treh letih sta med prvomajskimi prazniki dva pla- ninca v dolini Lučke Bele, v vpadnici plazu izpod Pre- sedljaja, našla nekaj telesnih ostankov in oblačil. Bila je moja sestra. Vsaj pokopali smo jo lahko. V knjigi Fran- ca Malešiča Spomin in opomin gora je ob zapisu ne- sreče njen nasmejani obraz. Ko sem letos z Lepenat- ke zrla v Podvolovljek, sem se spomnila nanjo. Rada bi kdaj poromala na kraj, od koder je odšla k Bogu. m Rada bi kdaj poromala na tisti kraj. Foto: Piotr Skrzypiec 68 NOVICE IZ VERTIKALE Nad našimi kraji je že skoraj zagospo- darila pomlad in začela se je sezona plezanja v južnih stenah, ko je zima močno, in upajmo, da še zadnjič, uda- rila in pokazala zobe. Toplota je spet izginila nekam na jug, naše kraje in predvsem bregove pa sta zajela mraz in sneg, ki tudi v dneh, ko nastajajo te vrstice, ne popuščata. Najbolj zagreti alpinisti so lovili še zadnje zimske lini- je, smučarji delali zavoje, skalni ple- zalci pa bolj ali manj trenirali v plezali- ščih. Upajmo, da bo maj prinesel več sonca in toplote, da se bodo trenirani bicepsi končno lahko izkazali. Južne stene Začetek aprila je obetal plezanje v to- plih stenah in kar nekaj alpinistov je zavilo v skalo. V Vežici se je pleza- lo v smereh Geršak-Grčar (390 m, V+) in Skrivnost človeškega uma (200 m, VI+), s katerima sta opravila Blaž Karner in Matevž Štular (oba AO Ljubljana – Matica). V smereh sicer ni šlo vse po načrtih in bolj ko ne sta vijugala iz težav v težave, a na kon- cu le izstopila po zadnjih treh razte- žajih smeri Geršak-Grčar. Fanta vsaj na sestopu nista doživela epskih bo- jev in bitk. V Koglu se je veliko plezalo v Viren- sovi smeri (160 m, IV/III), Liliputu z Virensom (160 m, V+), v smeri Če- šnovar-Srakar (200 m, VI/V), v Zu- panu (220 m, VI) in Rumeni zajedi (95 m, VII). V Golarjevo peč sta se podala Jurij Rous in Hana Hutar (oba AO Črnuče). Jurij je postal že kar ljubitelj nekoliko odmaknjenih sten, kjer je avantura že po pravilu zagotovljena. Tako je bilo tudi tokrat, ko je izbral Raz Golarjeve peči (400 m, V+, A0/IV, III). Smer ni doživela ravno veliko ponovitev, tako da v njej tiči le kak klin ali dva. Zelo prav pa pridejo izkušnje iz Široke peči in trentarskih sten, saj skala ni ravno kakovostna, iz poklin pa rade poga- njajo trave. Skratka recept za dogodi- vščino – in dobila sta jo. V Klemenči peči sta Edvin Nepužlan in Ivan Klasinc (oba AO Železničar) ponovila smer nekoliko novejšega datuma, ki sta jo leta 2012 preplezala Janko Oprešnik in Tomaž Brglez. Is- kalec sanj (190 m, VII) je opremljen s svedri, poteka pa med Veselo Franci- ko in Paranoikom. Fanta ponavljavce opozarjata na nekoliko majavo skalo v tretjem raztežaju. Zadnji izdihljaji zime 21. aprila sta Miha Močnik in Neli Pe- nič (oba AO Železničar) našla odlične razmere v Kaminski smeri (300 m, IV/III–IV) v Mali Mojstrovki. Tako do- brih razmer ni bilo celo zimo, saj sta celo smer preplezala v škripavcu in ledu. Julijan Ezgeta in Jan Škorjanc (oba Šaleški AO) sta obiskala Vzhodno grapo (400 m, III, 50°/40°) v Oj- strici. Kljub nekaj kopnim skokom ter pomanjkanju snega v spodnjem delu sta bila z izbiro smeri več kot zado- voljna, saj sta imela proti koncu odlič- ne razmere in je jota v koči še toliko bolj teknila. Dobro je bila obiskana tudi Sloven- ska smer v Triglavu. Smučanje Kar nekaj naših smučarjev se je letos smukalo okrog našega očaka, a prav z njegovega vrha ni uspelo smuča- ti nobenemu. So pa zato smuča- li po njegovih pobočjih. Marko Kern in Marijana Cuderman sta smuča- la po grapi s severnega grebena (350 m, I, 50°), ki jo je prvi presmu- čal Franci Mrak v sedemdesetih letih. Žal sta zaradi slabih razmer lahko za- čela smučati šele na rami, kjer smer prestopi greben. Po SV-vesinah sta smučala do ledenika. V zgornjem delu smeri sta imela veliko težav z novim snegom na trdi podlagi, ven- dar sta nato v spodnji polovici uživala v dobri smuki. Maja Lobnik (AO TAM) je smučala po smeri s sedla na ledenik. Večinoma je bila z razmerami kar zadovoljna, le nekoliko ledeno ključno mesto ji ni bilo najbolj pogodu, a je tudi z njim opravila brez težav. Smučalo se je še v Jalovčevem ozebniku, Turskem žlebu, Prestre- ljeniku in Kanjavcu. Jernej Gračner in Boris Zupanc (AO Celje-Matica) sta presmučala smer Direkte Gipfelrin- ne (400 m, V–, do 52°) v avstrijskem Gamskoglu. Lovljenje lepega vremena v smeri Super Domo v Patagoniji Foto: Nejc Marčič Martin Žumer v smeri Comesana-Fonrouge Foto: Nejc Marčič P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 69 Ueli Steck umrl pod Everestom Iz Himalaje je prišla tragična vest, da je odšlo še eno veliko ime modernega alpinizma. Štirideset- letni Ueli Steck – švicarski stroj, kakor so ga poimenovali zaradi njegove moči – je 30. aprila kon- čal svojo pestro in neverjetno uspešno gorniško pot na pobočjih Mount Everesta. Njegovo truplo so našli nad taborom 1 (6100 m), vzrok nesreče pa je še nejasen. Bil je na aklimatizacijski turi, saj se je pripravljal na velikopotezno prečenje grebena Everest–Lotse, kar do zdaj ni uspelo še niko- mur. V njegovi ekipi je bil še Tenji Šerpa, ki je zaradi ozeblin okreval v bazi, Steck pa je nadaljeval priprave za svoj podvig. Pred dnevi se je povzpel nad tabor 2 do višine 7000 metrov ter se vrnil, tokrat pa je bil, kot predvidevajo, na aklimatizacijski turi na Nuptse, ki se dviga nad Zahodno glo- beljo Everesta. Z Lotsejem ga povezuje dolg greben. Zdrsnil naj bi v Nuptsejevi steni in padel v le- deniško razpoko na 6600 metrih, po drugih informacijah pa naj bi drsel približno tisoč metrov in obležal na ledenem pobočju nad Zahodno globeljo Everesta. Njegovo truplo so še isti dan prepe- ljali v Katmandu. Ueli Steck je bil svetovni javnosti znan predvsem po svojih hitrostnih rekordih in solo vzponih čez znamenite stene sveta, njegov poligon so bile zlasti Alpe in Himalaja. Prejel je dva zlata cepina (2009 in 2014); drugega za enega od mejnikov himalajskega plezanja, saj je opravil solo vzpon čez južno steno Anapurne, 8091 m, eno najzahtevnejših in najnevarnejših sten v Himalaji. Za vzpon in sestop je porabil le 28 ur. Seveda je med njegovimi rekordi treba omeniti najhitrejši vzpon čez se- verno steno Eigerja v švicarskih Alpah: za 1800-metrsko steno je leta 2015 potreboval le 2 uri, 22 minut in 50 sekund. Istega leta je opravil tudi velikopotezno prečenje Alp, za vseh 82 štiritisoča- kov je potreboval le 62 dni. Kljub vsem njegovim rekordom in odličnim vzponom pa so gore znova dokazale, da superjunakov ni. Večkrat prestopimo mejo, več je možnosti, da ostanemo na drugi strani. Tokrat je žal tam ostal tudi Ueli. Boris Strmšek - Strmina Na Kosovu so se Silvo Vrhovec (AO Železničar), Ilir Himaduma, Nedih Li- mani in Deni Hameli (vsi člani Turno- smučarskega kluba Kosovo) povzpeli na najvišjo goro Gjeravica, 2656 m. Silvo in Nedih sta nanjo splezala po eni od grap (400 m), kjer ju je priča- kal skalni skok, sicer pa težave niso presegle ocene III. Do vrha sta nato nadaljevala po grebenu Jugovzhodne smeri in smučala na severno stran. Kje so naše ladje? Martin Žumer in Nejc Marčič (oba AO Radovljica) sta januar, kot kar nekaj slovenskih alpinistov, preživela v Pa- tagoniji. Omenili smo že, da vreme letos ni bilo na strani plezalcev, a izku- šena fanta sta vseeno znala izkoristi- ti nekaj redkih oken lepega vremena. V mesecu dni jima je uspelo opravi- ti dva dobra vzpona, in sicer sta naj- prej plezala v Cherro Domo Blancu, kjer sta v vzhodni steni opravila z iz- jemno smerjo Super Domo (500 m, WI5, M5). Smer je dokaj mlada, pre- plezana leta 2014, a je doživela že ve- liko ponovitev. Takoj po prvem vzpo- nu celo pet v enem dnevu! Smer je na dobri poti, da postane prava kla- sika, poleg tega je pa tudi dobro za- ščitena pred vetrom, kar ji daje doda- tno prednost pred drugimi smermi. Martin in Nejc sta imela idealne raz- mere, tako da sta uživala, se napleza- la in dodobra izkoristila dan za bogo- ve. Po takem vzponu je bilo jasno, da sta lačna dodatnih vzponov, zato sta počakala na novo priložnost, ki je pri- šla v severni steni Aguja Guillaumet, kjer sta preplezala smer Comesa- na-Fonrouge (400 m, 6b+). Gre za prvo smer na vrh, ki je bila prepleza- na januarja 1965. Tudi tam sta ime- la relativno lep dan in sončno vreme, ki pa kljub temu ni pomagalo, da bi smer v celoti zmogla prosto. Šlo je do 6a in A0. Z opravljenim sta bila gle- de na letošnje vreme zadovoljna, saj jima je uspelo izkoristiti vse priložno- sti, ki so se ponudile. Novice je pripravil Peter Bajec - Poli. NOVICE IZ TUJINE Po zanimivi zimski sezoni, glede ka- tere se ne moremo odločiti, ali je bila dobra ali slaba, predvsem kar se tiče razmer, se stanje v visokogorju poča- si umirja. Alpinisti se počasi premika- jo s snega in iz ledu v skalo, nekateri pa čakajo na morebitne primerne razmere za plezanje v kombinira- nih smereh v kaki višji steni, aktual- ni tudi v poletni sezoni. Kmalu bo več novic o skalnih vzponih, do zdaj pa se je nabralo kar nekaj zanimivih vzpo- nov v zimskih razmerah tako v Alpah kakor tudi na drugih koncih sveta. Se pa za začetek lahko ustavimo ob vzponu, ki ga je opravil 74-letni Pe- ter Habeler, ki ga poznamo po prvem vzponu brez dodatnega kisika na vrh Everesta. Nanj se je pred daljnimi leti povzpel skupaj z Reinholdom Mes- snerjem. Leta 1974, štiri leta pred Eve- restom, je prav tako v navezi z Mes- snerjem v rekordnem času preplezal severno steno Eigerja; za vzpon sta potrebovala le deset ur, kar je bilo za tiste čase prav neverjetno. Po sko- raj 43 letih se je vrnil v steno, tokrat s precej mlajšim soplezalcem. Kla- sično oziroma Heckmaierjevo smer je preplezal z Davidom Lamo, skoraj pol stoletja mlajšim alpinistom, ki pa že odločno stopa po poti starejšega soplezalca, za katerim je zares lepa bera odličnih vzponov v sedemde- setih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obenem je tokratni vzpon čez severno steno Eigerja dokaz, da nikoli ne smemo odpisati in podce- njevati starejših alpinistov. Že zaradi tega, ker jim je kljub vrhunskim vzpo- nom uspelo doživeti starost. Nova v severni steni Matterhorna Še eden od »zadnjih treh problemov Alp«, kamor spada tudi Eiger, je to- krat vreden omembe. 15. in 16. marca so se Alexander Huber, Dani Arnold in Thomas Senf potepali v severni steni Matterhorna. Plezati so zače- li v desnem delu po smeri Gogna- -Cerruti iz leta 1969, nato pa so po dvanajstih raztežajih, ko smer zavije desno, nadaljevali naravnost navzgor čez poči v Zmuttovem nosu. Naj- prej so fiksirali vrv v prvem razteža- ju ter bivakirali pod ogromnim previ- som. Naslednji dan so nadaljevali po neznanem. Huber pravi, da je previs podoben veliki strehi v Zahodni Cini v Dolomitih. Svoje izkušnje je pokazal v dveh raztežajih, ki sta jih pripeljala čez »streho«, nato pa so nadaljevali še štiristo metrov naravnost navzgor po mešanem terenu do roba stene in 70 do vrha. Smer so poimenovali Švicar- ski nos oziroma Schweizernase, te- žavnost najtežjega dela pa ocenili s VII+, A4. Gre za enega najbolj izpo- stavljenih predelov v alpskih stenah. Kot je izjavil Arnold, je njihov vzpon dokaz, da je tudi v letu 2017 v Alpah še vedno dovolj prostora za prave gorske pustolovščine. Prečenje v Ötztalskih Alpah Sredi marca, natančneje od 14. do 17., sta svojevrstno pustolovščino do- življala brata Hansjörg in Matthias Auer. Lotila sta se zimskega preče- nja grebena Kaunergrat v avstrijskih Ötztalskih Alpah. V štirih dneh jima je uspelo prečiti glavni del tega gre- bena, ki od severa proti jugu zdru- žuje nekatere najbolj divje vrhove tega predela Alp. Nanizala sta vzpo- ne na Kleiner Dristkogel, 2934 m, Großer Dristkogel, 3058 m, Gsall- kopf, 3277 m, Rofele Wand, 3353 m, Sonnenkogel, 3153 m, Verpeilspitze, 3423 m, Schwabenkopf, 3378 m, Watzespitze, 3532 m, in Rostizkogel, 3394 m. Ti vrhovi do zdaj še niso bili preplezani v takem paketu. Čakalo ju je plezanje do V. težavnostne sto- pnje, morala sta čez veliko izposta- vljenih grebenov, ovešenih z opastmi, veliko sta gazila po globokem snegu, bila sta pa predvsem iznajdljiva ter vztrajna. 38 ur čistega plezanja v šti- rih dneh, kjer težavnostne stopnje niso imele posebne veljave, je od nji- ju zahtevalo predvsem druge odlike, ki iz ljudi naredijo prave alpiniste. Še ena zanimiva avantura, po kateri si je treba jemati zgled, če želimo dožive- ti kaj posebnega v gorah pred svojim nosom. Angelika Rainer v French Connection Sredi februarja je Tirolka Angeli- ka Rainer v steni Tomorrow's World v italijanskih Dolomitih ponovila eno najtežjih dry smeri na svetu – French Connection z oceno D15-. Kmalu po koncu svetovnega pokala v lednem plezanju, kjer je osvojila srebrno me- daljo, se je odpravila pod Marmolado v omenjeno smer. Smer, v kateri se pleza s cepini in derezami, nima pa nič ledu, je dolga 40 metrov, lani pa jo je kot prvi preplezal Britanec Tom Ballard. French Connection je najtež- ja tovrstna smer, ki jo je do zdaj pre- plezala trikratna svetovna prvakinja v lednem plezanju. Februarja je v isti steni ponovila tudi smer Oblivion, ki nosi oceno D14. Za sabo ima še vrsto drugih odličnih in vrhunskih vzponov v kombiniranih in lednih smereh. Patagonska pustolovščina v dolini Rio Turbio Italijana Luca Schiera in Paolo Ma- razzi sta se mudila na drugem kon- cu sveta, kjer sta si za cilj izbrala Cer- ro Mariposa, izgubljeno goro sredi slabo raziskanih področij Rio Tur- bia na meji med Čilom in Argentino. Medtem ko so njuni kolegi iz Lecca oblegali Cerro Murallon, sta se Luca in Paolo z mačetami prebijala skozi pragozd in iskala prehode po reki, da sta prišla pod severovzhodno steno gore. S skopimi informacijami red- kih predhodnih obiskovalcev sta pri- šla pod skoraj tisočmetrsko grani- tno steno. Ko sta prišla v argentinski UŽIVAJ V TRENUTKU Pride čas, ko se je potrebno ustaviti, zbrati najboljše prijateljice, zavezati vezalke in se odpraviti na igro v naravi. To je vaš čas, čas za odklop od vsakdanjega stresa in čas, da se povežete s svojimi najljubšimi. Poiščite inspiracijo za pohodne avanture, tudi na naši interaktivni strani salomon.com. Matterhorn Foto: Matjaž Jeran svetovnega pokala v balvanskem plezanju udeležila masters tekmo- vanja v balvanskem plezanju, ki se je odvijalo 25. in 26. marca v kra- ju Pfungstadt blizu Darmstadta. V močni konkurenci sta se v finale uvrstila Jernej Kruder, ki je v moški konkurenci zmagal, in Janja Garn- bret, ki je v ženski konkurenci zase- dla drugo mesto. V polfinalu je ple- zalo še sedem slovenskih plezalk in plezalcev. V ženski konkurenci je Katja Kadič zasedla 9. mesto, Juli- ja Kruder 13. mesto, Mia Krampl 15. mesto, Vita Lukan 16. mesto in Mina Markovič 19. mesto. Pri moških je Domen Škofic tekmovanje končal na 10. mestu, Gregor Vezonik pa na 13. mestu. Novice je pripravil Peter Mikša. Rezultati: Mesto Mlajši učenci – licencirani Mlajši učenci – nelicencirani 1. Timotej Romšak (OŠ Preserje) Samo Golob (OŠ Dobrova) 2. Jaka Jaki (Waldorfska šola) Uroš Tomažin (OŠ L. Adamiča Grosuplje) 3. Tim Korošec (OŠ Škofja Loka mesto) Luka Jerman (OŠ Preserje) Ažbe Javornik (OŠ Brinje Grosuplje)   Mlajše učenke – licencirane Mlajše učenke – nelicencirane 1. Ema Seliškar (OŠ Rače) Pia Mavec (OŠ Stranje) 2. Liza Novak (OŠ Marjana Nemca Radeče) Sara Čopar (OŠ P. Trubarja Laško) Neža Babič (OŠ Žirovnica) 3. - Lucija Medja (OŠ A. T. Linharta)   Starejši učenci – licencirani Starejši učenci – nelicencirani 1. Andrej Polak (OŠ Škofja Loka mesto) Jakob Pogačar (OŠ Oskarja Kovačiča) 2. Gal Leskovar (OŠ Pohorskega odreda S. Bistrica) Jernej Rožanski (OŠ Orehek Kranj) 3. Anej Batagelj (OŠ Vič) Urban Zagoršek (II. OŠ Slov. Bistrica) Adam Valjavec (OŠ M. Valjavca Preddvor) Gal Jenko Milharčič (OŠ Postojna)   Starejše učenke – licencirane Starejše učenke – nelicencirane 1. Letija Fajfar (OŠ Staneta Žagarja Kranj) Neja Draškovič (OŠ Žetale) 2. Lucija Tarkuš (OŠ Pohorskega odreda S. Bistrica) Eva Šteharnik (OŠ P. Voranca Ravne na Koroškem) 3. Saša Brodej (OŠ Hudinja) Stela Muršec (OŠ Destrnik) Bariloche, sta izvedela, da so doli- no zaradi močnega deževja priza- dele poplave, vendar nista obupala. Po pravi pustolovščini skozi dežev- ni gozd sta dosegla leseno zavetišče blizu jezera, po katerem so plavale pravcate ledene gore. To je postalo njuna baza. Najprej sta se povzpe- la na enega od številnih bližnjih vr- hov, od koder se jima je odprl pogled na skalno steno Cerro Maripose na drugi strani jezera. Kljub spremen- ljivemu vremenu sta nato dočakala tudi daljše lepše obdobje ter se pre- bila čez jezero do vznožja gore, tam bivakirala in naslednji dan že v temi začela plezati. Zgodaj zjutraj so ju ča- kali precej zahtevni raztežaji, nato pa sta v previsih, nekoliko slabši skali s precej vlage in snegom, ki se je talil in ju pošteno namočil, počasi napre- dovala proti vrhu. Po šestnajstih urah plezanja sta ob dveh ponoči dosegla vrh, nato pa se spustila nazaj čez steno, s kanujem ponovno preplula jezero, pospravila opremo in ves to- vor naložila v dva kanuja ter odplula nazaj v civilizacijo. In smer? Produci consuma crepa (v prevodu: Proizve- sti, porabiti, poginiti), 6c, A2, 900 m. Novice je pripravil Boris Strmšek – Strmina. ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE Nov balvanski center v Kopru V Kopru so 1. aprila otvorili največji balvanski center v Sloveniji, ki bo s 700 kvadratnimi metri plezalnih po- vršin ponujal balvanske izzive najbolj- šim plezalcem na svetu in tudi tistim, ki se bodo s plezanjem spoznavali pr- vič. V dvorani so še prostor za ogre- vanje in pripravo na plezanje, igral- nica za otroke ter vadbeni prostor za pilates, jogo ipd. Vodja projekta Luka Fonda je idejo o plezalnem cen- tru v Kopru dobil že pred leti. Z mo- žnostjo najema prostora na Bonifiki, v katerem je bila pred tem balinar- ska dvorana, pa se mu je odprla pot k uresničitvi tega projekta. Naložba, vredna okrog 300.000 evrov, je bila v celoti financirana z zasebnimi sred- stvi. Bečan do 9a+ Klemnu Bečanu je v plezališču Siu- rana uspelo preplezati znano, 45 me- trov dolgo smer La Rambla (9a+), ki jo je leta 2003 prvi preplezal Španec Ramón Julián Puigblanque. Škofic do 9a Domen Škofic je aprila obiskal lokal- no štajersko plezališče Sopota in tam v petih poskusih preplezal trenutno tamkajšnjo najtežjo smer In Time (9a). Škofic je opravil drugi vzpon v smeri, prvega je junija 2014 opravil Jernej Kruder. Kruder zmagovalec masters tekme v Nemčiji Slovenska reprezentanca se je v sklopu priprav na prvo tekmo Osnovnošolsko državno prvenstvo V Vojniku se je 8. aprila odvijalo osnovnošolsko državno prvenstvo v športnem plezanju. Na njem je sodelovalo 147 učencev in učenk iz vse Slovenije. Učenci in učenke so tekmovali v dveh starostnih kategorijah ter ločeno v konkurenci licenciranih in nelicenciranih tekmovalcev. Tekmovanje je potekalo na način, ki se imenuje »plezanje na flash«, kar pomeni, da so tekmovalci lahko gledali so- tekmovalce, ki so plezali pred njimi. Tekmovalci kategorij do starejših učencev in učenk z licenco so plezali z varovanjem z vrha, starejši učenci in učenke z li- cenco pa so plezali s sprotnim vpenjanjem. Vsi tekmovalci so plezali dve smeri, za končni rezultat pa je štel skupni seštevek obeh smeri po pravilniku Komisije za športno plezanje. 72 PISMA BRALCEV Turne smuke nekoč V Planinskem vestniku 3/2017 so bila objavljena doživetja s turnih smuk Turna smuka nekoč, in prav to naju je spodbudilo k obujanju spominov na turne smuke, ki jih je organizirala Ko- misija za turne smuke Planinske zve- ze Slovenije. Najbolj nama je ostala v spominu turna smuka iz leta 1973 z dolžino 50 kilometrov in s 5000 me- tri višinske razlike: iz Bohinja na Ko- mno, nato do Koče pod Bogatinom, nadaljevanje do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo prenočili. Drugi dan po dolini Triglavskih jezer, vzpon čez Hribarice na Kanjavec (2568 m), po strmem spustu čez sedlo Dolič na Velo polje, vzpon na Bohinjska vrat- ca in spust v dolino Krme, kjer nas je čakal avtobus. Dogodek št. 1: Po spustu izpod Bo- gatina je bilo treba presmučati ozek greben. Vodja ture je odsmučal prvi, za njim po vrsti preostali; pri neka- terih je dvignil roko in nismo vede- li, kaj to pomeni – štel je tiste, ki so po prehodu z grebena zdrknili v ko- tanjo. Eden se je zabil z glavo nav- zdol v globok sneg, ven so štrleli za- dnjica in noge s smučmi. Zavpili smo mu: »Gor, gor,« on pa je rinil še globlje v sneg; tako ga je zmedlo, da je za- mešal smer »izhoda«. Dogodek št. 2: Pri vzponu na Kanja- vec se mi je malo pod vrhom odpe- la smučka in se odpeljala 150 metrov navzdol. Iz čiste trme sem se po eni nogi odsmučal po smučko in šel še enkrat na vrh Kanjavca. Dogodek št. 3: Strm spust s Hribaric na Velo polje in tri možnosti spusta – profesionalno vijuganje ali po metodi cik-cak z obračanjem smuči ali pa z glavo naprej direktno do Velega polja. Nihče se ni poškodoval. In za slovo še Bredina nočna avan- tura. Z Mirom smo bili dogovorje- ni, da se dobimo ob drugi uri zjutraj v Šentvidu, da bi ujeli ugodne sne- žne razmere na Kotovem sedlu. Bilo je v začetku junija. Ker je bila kratka noč in naju je čas že priganjal, je Bre- da na hitro stlačila planinska oblačila v nahrbtnik in se začela v avtu slačiti, da bi se preoblekla. Bilo je na začetku Celovške ceste, ko nas je ustavil mi- ličnik (takrat še ni bilo policajev), in ko jo je videl napol slečeno, je začel zasli- ševati očeta – najinega taksista. Lovili so namreč frajerje, ki so iz barov vozili dekleta na zabave. In oče mu je ra- zložil zadevo, miličnik se je zasmejal in nama zaželel uspešen vzpon. Breda in Milan Naprudnik LITERATURA Grega Hočevar: Ustvarjen za giba- nje. Mengeš, Ciceron, 2013. 330 str., 29,90 EUR. Če bi tako knjigo lahko prebral pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, bi ver- jetno manj stvari delal narobe. Adut Hočevarjeve knjige je, da so v njej zbrana vsa osnovna znanja, ki bi jih moral poznati resen rekreativni špor- tnik. Sicer nikjer izrecno ne obravna- va hoje ali plezanja v gorah, vendar pa izsledke in napotke lahko koristno uporabimo tudi pri teh dejavnostih. Razdeljena je na tri dele. V prvem se ukvarja z zgradbo in delovanjem člo- veškega telesa, v drugem z raznimi vidiki treninga in v tretjem z meja- mi človeške zmogljivosti. Poglavja vsebujejo razne zanimivosti, na pri- mer, da srce opravi sto tisoč utripov na dan, v celem življenju tri milijarde, prečrpa pet litrov krvi na minuto oz. skupno za sto petdeset olimpijskih bazenov prečrpane krvi; opravljeno delo je enako dvigu petdesettonske- ga bremena na vrh Everesta. Izvemo, kdaj začne telo žreti samo sebe, koli- ko gramov maščobe porabimo med ležanjem na kavču, ko gledamo film, koliko moči poberejo planincem tež- ki nahrbtniki, zakaj je pomemben ra- stni hormon, kako je mišični spomin pomagal Borutu Petriču, kaj imajo skupnega Greg Lemond, Petra Maj- dič in Filip Flisar itd. Kaj vas je pripravilo do tega, da ste se lotili pisanja tako zahtevne knji- ge? To se ni zgodilo v trenutku. Sem fizik, študiral sem fiziologijo, hodil na DIF, v laboratorije, bil sem profesionalni triatlonec. Iz dneva v dan sem si zapi- soval podatke, meril, štopal, hodil na raziskave, v katerih sem bil tudi sam udeležen. Nabralo se je veliko gradi- va in znanja. S triatlonom sem se ne- hal profesionalno ukvarjati leta 2002, naslednje leto sem začel objavljati članke in predavati. Pred petnajstimi leti je triatlon postajal popularen, zato sem pomislil, da bi lahko zbrano gra- divo spravil v zaključeno celoto. Ko mi je uspelo najti založnika, se je zadeva premaknila, do izida knjige je trajalo tri leta. Če upoštevam še zbiranje po- datkov, urejanje gradiva in pisanje, je trajalo več kot deset let. Kako ste zadovoljni z njo? Zelo sem zadovoljen, za kar se mo- ram zahvaliti založniku. Najprej sem nameraval zajeti snov širše, bolj kom- plicirano, in spraviti v knjigo vse, kar sem imel. Tako bi bila za okoli sto strani debelejša, bralo bi jo pa še manj ljudi. To je strokovnopoljudna knjiga, zahteva vsaj malo podkova- nega bralca, ki razume osnovne na- ravoslovne izraze s področja fizike, fi- ziologije, biodinamike, biomehanike. Prvi sklop poglavij obdeluje aspekt človekovega gibanja, v nadaljevanju je vedno bolj poljudna, z zgodbami in primeri iz športa, kar lahko bere vsak. Odzivi so bili različni, tudi da je to le- ksikon, ki ga je treba imeti. Ljudje si obkrožujejo, podčrtujejo, delajo iz- vlečke, postala je nekakšen učbenik. Je skoraj taka, kot sem si želel, s fo- tografijami je zaokrožena celota. Po- magalo mi je kup ljudi, predvsem pa založnik, ki me je usmeril, da sem iz- bral pravi nivo zahtevnosti. Če bi bolj zakompliciral, bi izgubila bralce. Kot laik na področjih, ki ste jih ome- nili, lahko rečem, da so zapletene P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 73 stvari tako preprosto in domiselno razložene, da sem užival, ko sem jih bral. Hotel sem se izogniti monotonemu pisanju, popestril sem ga s primeri in zgodbami ter jih spravil na skupni imenovalec z vsebino poglavij. Ste zadovoljni z odzivom bralcev? Ja, kar zadovoljen, sploh ker je trži- šče majhno in specifično. Ni bilo do- sti reklame, širil jo je ljudski glas. Bila je malo posebna knjiga, v knjižnicah so bile dolge čakalne vrste, doseg pa ni bil optimalen. Še danes marsikdo nima pojma, da obstaja. Do zdaj je šlo iz tiskarne okoli 1500 izvodov, kar za Slovenijo ni malo. Je v zavest Slovencev po vašem mnenju dovolj prodrlo zavedanje o koristnosti športne dejavnosti? Je del ljudi, ki tega ne bo nikoli spre- jel, ostaja zakoreninjen v svojih vzor- cih, kar je morda kulturno ali družin- sko pogojeno. Vedo, da je to zdravo, da obstaja, a nikoli ne bodo šli teč ali na kolo. Pri ciljni populaciji, ki ji je na- menjena promocija zdravega življe- nja, smo v Sloveniji zelo veliko dosegli. Delež gibalno aktivnih, od gornikov do tekačev in vsega vmes, je pri nas zelo velik. Moram reči, da imamo zelo dober šolski izobraževalni sistem. Začne se že v vrtcih. Veseli me, da sem vztrajal v triatlonu. Na začetku smo bili pionirji, gledali so nas postra- ni in nas imeli dobesedno za klovne. A stvari so se zelo spremenile – zdaj že skoraj vsak želi biti triatlonec. Je bistvena razlika med triatlonom v tujini in pri nas? Samo v denarju. Imamo talente, po- tencial, nimamo pa infrastrukture in mentalitete. Pri Nemcih, Franco- zih, Angležih je to sfrizirano, že v šo- lah imajo ekipe, v vzgoji šport kot tak obravnavajo na bistveno višjem nivo- ju kot pri nas. OKS ga sicer priznava kot olimpijskega, je kar dobro pozici- oniran, kar se denarja tiče, se pa že dvajset let borimo, da bi dosegli viš- jo stopnjo financiranja. Nimamo do- volj široke baze. Če komu uspe, mu kot posamezniku. Na ta način bo tri- atlon pa tudi maraton težko dvigniti na višjo raven. Mire Steinbuch Planinski utrinki. PD Krka Novo mesto, marec 2017. 80 str. Pestra publikacija, ki slikovito pred- stavlja bogato in razgibano življe- nje ter dejavnosti društva, njegovih odsekov in planinske skupine Dvor. Obsežen koledar izletov za leto 2017, akcije turnokolesarskega in alpini- stičnega odseka ter program sodelo- vanja z varstveno-delovnima centro- ma Šmihel in Bršljin kažejo na razvito povezavo planincev z lokalnim oko- ljem. Pišejo o nevarnostih v gorah, ki se končajo z nasveti in napotki, o koristnosti telesne dejavnosti, raznih pohodih in čistilnih akcijah ter neka- terih izletih. O delavnosti članov se lahko prepričamo na poimenskem seznamu podeljenih priznanj, ki se razteza čez tri strani; med njimi so tudi visoka priznanja PZS. Delo po- sameznih odsekov je predstavljeno v besedi in sliki. Sploh so Utrinki na gosto fotografsko ilustrirani, na ka- kšni strani je morda celo preveč foto- grafij, ki zaradi premajhnega formata ne pridejo do izraza. Saj veste, včasih je manj več. Pogrešam podnapise in imena fotografov. Ti so sicer navede- ni v kolofonu, vendar to še zdaleč ne deluje tako prepričljivo in osebno kot pod sliko. Leta 1996 je zaživela poho- dniška akcija gorjanskih škratov in gospodičen. Vstopnica za to elitno »tekmovanje« je najmanj 15 obiskov Planinskega doma pri Gospodični na Gorjancih. Pri vsakem obisku se je treba vpisati v posebno knjigo; velja le en vpis na dan, torej kopičenje zalo- ge odpade. O obiskih vodijo statistiko, lestvica prvih petih škratov in gospo- dičen v preteklem letu je objavljena v pričujoči publikaciji. Ampak to še ni vse. Vodijo tudi skupno evidenco šte- vila obiskov od leta 1996 dalje. Zgolj za informacijo – v skupnem seštevku vodi škrat Anton s 3545 obiski, pri go- spodičnah je na prvem mestu Bilja- na, ki je 2144-krat prestopila prag pla- ninskega doma. Mire Steinbuch PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Pred letošnjo skupščino je PZS za 11. april sklicala petnajsto sejo Upravne- ga odbora (UO) PZS. Na seji so med drugim obravnavali priporočene cene prenočevanja in osnovne preskrbe v planinskih kočah, skrbniške pogod- be za planinske poti, izhodišča za raz- pravo o članarini PZS v obdobju med letoma 2018 in 2020, ustanoviteljske pravice Ustanove sklad Okrešelj, vpis bivakov v seznam planinskih objek- tov, v drugi obravnavi so preučili Pra- vilnik o varovanju osebnih podatkov. Komisija za turno kolesarstvo je po- dala informacijo o zboru turnih kole- sarjev, ki je bil 9. marca, vodstvo PZS pa je člane upravnega odbora sezna- nilo še o spomladanski anketi za dru- štva in o priporočilih Združenja pla- ninskih organizacih alpskega loka CAA o varovalih pri športnem pleza- nju. Sredi aprila je PZS izdala Letopis PZS 2016, v katerem pišejo o delovanju planinske organizacije od društev do komisij in odborov PZS pa o lanskih najpomembnejših planinskih dogod- kih in o mednarodni dejavnosti v letu 2016. Dan slovenskih planinskih doživetij bo letos 17. junija na Domu pod Stor- žičem. Celodnevno planinsko doga- janje bo ponujalo doživetja za mlade planince, družine in odrasle, vodene planinske in turnokolesarske izlete, plezanje, predstavitev gorskega re- ševanja, nastop planinskih pevskih zborov in osrednjo prireditev s spre- vodom praporščakov in planinsko za- bavo. Delovna skupina PZS, imenovana Planinstvo za invalide, je povabila vo- dnike PZS in mentorje planinskih sku- pin, ki želijo nadgraditi svoje znanje in izkušnje, na pilotno izobraževanje, ki 74 bo med 19. in 21. majem 2017 v Pla- ninskem domu na Uštah - Žerenku. Mladinska komisija (MK) je za štu- dente 18. marca organizirala potep po Kraškem robu, 25. marca turno- smučarski izlet med Voglom in Ko- mno ter 8. aprila pohod na Kucelj na Čavnu. Med 21. in 23. aprilom so mla- di urejali, čistili in pripravljali Planinsko učno središče (PUS) Bavšica za priha- jajoče akcije in usposabljanja. V istem terminu so se mladi v okviru Mladin- skega sveta Slovenije usposabljali za trenerje v mladinskem delu. Savinjski meddruštveni odbor planin- skih društev je na spletu PZS in MK objavil razpis za najem tabornega prostora na Zgornjem Jezerskem ob jezeru v času proste izmene med 19. in 26. avgustom. Vodniška komisija (VK) je poročala z vodniškega tečaja za zahtevne sne- žne ture (kategorija E), ki ga je orga- nizirala med 10. in 12. februarjem na Koči v Grohotu pod Raduho in na Ra- duhi. Potekala so se tudi kopna izpo- polnjevanja in deljeni tečaj za vodnika PZS. Gospodarska komisija je posredo- vala razpise planinskih društev za oskrbnike in/ali najemnike in osebje za koče PD Ljubljana – Matica v Ka- mniški Bistrici, pri Savici in pri Trigla- vskih jezerih, za Kočo na Pikovem, PD Mežica, in za Dom pod Storžičem, PD Tržič. Aktualni razpisi so objavlje- ni na spletni povezavi PZS (www.pzs. si/vsebina.php?pid=169). Na spletu so objavili novi Pravilnik o planinskih ko- čah, bivakih in planinskih učnih sre- diščih, razpis helikopterskih prevo- zov za namen ekološke in energetske sanacije planinskih koč, poziva dru- štvom s planinskimi kočami h kori- ščenju strokovne pomoči pri obnovi in investicijah v planinske koče in k oddaji vlog za pridobitev certifikatov Okolju prijazna planinska koča in Dru- žinam prijazna planinska koča. Leto- šnji seminar za oskrbnike planinskih koč bo organiziran v dveh terminih na Bledu, in sicer 8. in 9. maja ter 22. in 23. maja. Planince so obvestili tudi o prazničnem delovnem času Koče na planini Kuhinja. Komisija za planinske poti je za 21. april sklicala zbor markacistov 2017, objavila razpis letošnjih licenčnih iz- popolnjevanj za markaciste in planin- ce opozorila na zaprti odsek planinske poti na Bele stene v okolici Pivke. Komisija za varstvo gorske narave je podaljšala rok prijav na usposablja- nje za pridobitev naziva varuh gorske narave, ki bo potekalo v treh terminih maja in junija. Komisija za alpinizem je objavila razpis izpitov za pridobitev naziva al- pinist. Izpit je sestavljen iz praktične- ga in teoretičnega dela ter iz izpitne ture. Poročali so tudi o zlatem cepi- nu 2017, ki je šel v roke britanske na- veze Paul Ramsden in Nick Bullock ter ruske naveze Dmitrij Golovčenko, Dmitrij Grigoriev in Sergej Nilov. Zla- ti cepin za življenjske dosežke je letos prejel ameriški alpinist Jeff Lowe. Po- delitev nagrad bo novembra. Komisija za športno plezanje (KŠP) je imela svoj redni zbor 19. aprila. Obravnavali so akcijsko in finančno poročilo za preteklo leto, načrt aktiv- nosti za letos in državno prvenstvo za tekoče leto. Izvolili so novega načel- nika KŠP in člane izvršnega odbora komisije. Novi načelnik je dosedanji načelnik Aleš Pirc, člani izvršnega od- bora pa so Jure Golob, Janez Hafner, Jernej Peterlin, Urban Primožič in Lo- rin Möscha. Na prvi tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju 7. in 8. apri- la v švicarskem Meiringenu sta Jer- nej Kruder in Janja Garnbret v finalu dosegla peto in šesto mesto. Na na- slednji tekmi v kitajskem Chongqin- gu pa si je Garnbretova priplezala prvo balvansko zmago. Katja Kadič je v polfinalu osvojila 11. mesto, Kruder je bil med 77 tekmovalci 39., Domen Škofic pa 41. Projekt #SlovenijaPleza je eden ključ- nih projektov PZS od vstopa športne- ga plezanja v olimpijsko družino, saj se pri nas kalijo najboljši športni ple- zalci in plezalke na svetu, hkrati pa plezanje kot rekreativna dejavnost doživlja pravi razcvet. Projekt so pred- stavniki PZS, Olimpijskega komiteja Slovenije in slovenske reprezentan- ce v športnem plezanju predstavili 12. aprila v Plezalnem centru Ljubljana. Slovenija bo maja gostila vrhun- ske slovenske in svetovne športne Otvoritvena pohodniška tura – celodnevni pohod kdaj: sobota, 3.6.2017 ob 9.00 trasa: Soča, Kamp Korita – Bovec, po Soški poti TNP Udeležba na pohodu je brezplačna. Več informacij in prijava na pohod na spletni strani www.bovec.si. #alpeadriatrail ALPE ADRIA TRAIL www.alpe-adria-trail.com P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 75 plezalce, ki se bodo pomerili v balvan- skem plezanju. Kvalifikacije tekmova- nja Triglav The Rock Ljubljana bodo 19. maja v novem plezalnem centru v Kopru, finale, ki bo 20. maja na Kon- gresnem trgu v Ljubljani, pa si boste lahko v neposrednem prenosu ogle- dali tudi na TV Slovenija. Projekt je podprla tudi PZS. Komisija za gorske športe. Člana slovenske reprezentance v tekmo- valnem turnem smučanju Nejc Ku- har (TSO PD Jezersko) in Luka Ko- vačič (TSK Olimpik) sta 24. marca tekmovala na prestižni turnosmu- čarski tekmi Sella Ronda v Dolomi- tih, kjer je tekmovalo 600 parov. Med hudo konkurenco sta dosegla odlič- no 6. mesto, kar je tudi najvišja slo- venska uvrstitev na tej tekmi. 2. aprila je v organizaciji GRS Celje na Okrešlju potekal memorial celjskih reševalcev 2017, zadnja letošnja tekma v tekmo- valnem turnem smučanju, ki je šte- la tudi za slovenski pokal. Med člani je zmagal Nejc Kuhar, med članica- mi Karmen Klančnik (TSK Olimpik), med veterani Matej Špeh (GRS Celje) in med gorskimi reševalci Anže Šenk (GRS Jezersko). Komisija za turno kolesarstvo (KTK) organizira usposabljanje za turnoko- lesarskega vodnika I, rok prijav je 29. maj. KTK je 8. aprila na mariborske kuclje v okviru pomladanske kolesar- ske ture privabila kar štirideset turnih kolesarjev. Turne kolesarje so obvesti- li, da je na 39. etapi Slovenske turno- kolesarske poti prečenje Save s cicko odslej mogoče tudi s kolesom. Planinska založba je na 22. Sloven- skih dnevih knjige nudila posebne ugodnosti. Najnovejši planinski zem- ljevidi PZS v merilu 1 : 50 000, na voljo tudi v plastificirani obliki, so Kamni- ško-Savinjske Alpe, Karavanke in Tri- glavski narodni park. Tudi letos bo PZS partnerica v pro- jektu Gremo v hribe oz. Zlatorogova transverzala ponosa. Dogodki, na ka- tere vas organizatorji vabijo 13. maja na Planinski dom na Mrzlici, 20. maja na Tumovo kočo na Slavniku, 3. junija na Mariborsko kočo, 24. junija na Ko- sijev dom na Vogarju, 1. julija na Pla- ninski dom na Zelenici in 26. avgusta na Dom na Šmohorju, so namenjeni ljubiteljem gora in planin pa tudi ti- stim, ki šele odkrivajo planinski svet. PZS je povabila na četrti mednarodni sejem aktivnosti in oddiha v naravi, ki je od 21. do 23. aprila potekal v Gornji Radgoni, ter na 2. MTB Maraton in 3. Ultra-trail Vipavska dolina konec aprila na Vipavskem. Na spletni strani so objavili prometni režim na cesti čez Vršič v času letošnjih obnovitvenih del in na spremenjene ugodnosti za čla- ne planinske organizacije pri Alpini. Zdenka Mihelič Varuh narave za skupno dobro V začetku aprila je na sedežu Lovske zveze Slovenije v Ljubljani na novi- narski konferenci Skupina nevladnih organizacij za trajnostni razvoj javno podpisala Predlog za vključitev varu- ha narave v Zakon o ohranjanju na- rave. Skupino sestavljajo predstavniki Planinske, Ribiške, Lovske, Turistične, Čebelarske in Kinološke zveze Slove- nije, skupini pa se je uradno pridružila še Zveza tabornikov Slovenije. Skupina nevladnih organizacij za traj- nostni razvoj, ki šteje več kot dvesto tisoč članov, že od leta 2011 sodeluje na področju trajnostnega razvoja ter Predlog za vključitev varuha narave v Zakon o ohranjanju narave so podpisali predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, podpredsednik Kinološke zveze Slovenije Branislav Rajić, predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač, predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl, generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko, tajnik Zveze tabornikov Slovenije Matic Stergar in glavna sekretarka Turistične zveze Slovenije Karmen Burger. Foto: Manca Čujež skupnega prizadevanja za varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, s čimer želi prispevati k ohranjanju naravne sestave združb v sklopu teh ekosistemov. Skupina je Ministrstvu za okolje in prostor predlagala vzpo- stavitev instituta varuha narave, ker menijo, da obstaja potreba po neod- visnem institutu za varovanje koristi narave, kot jih opredeljuje obstoje- ča zakonodaja. Predlog za vključitev varuha narave v Zakon o ohranjanju narave je nastal na PZS, vse organiza- cije pa želijo s to pobudo določiti, pod katerimi pogoji in na kakšen način se lahko vsak državljan v Sloveniji ude- ležuje planinskih pohodov, čebelarje- nja, lova in drugih aktivnosti v nara- vi. S tem institutom želijo vzpostaviti glas narave, ki se sama ne more bra- niti pred vsemi posegi in aktivnostmi v njej, hkrati pa naj bi bil varuh narave ogledalo vsem organizacijam, ki izva- jajo aktivnosti v naravnem okolju, po- magal pa bo tudi pri opozarjanju na nepravilnosti v naravi in na morebitne težave pri dejavnostih. »Varuhinja človekovih pravic varu- je naravo skozi prizmo pravice člove- ka do lepega, zdravega okolja, neokr- njene narave, tudi vode, mi pa želimo varovati tistega, ki ni varovan – to je žival, ki ima pravico do svojega ži- vljenjskega prostora. Skozi to prizmo je zrasla in se razvijala ideja o varu- hu narave,« je dejal novi predsedu- joči skupine Miroslav Žaberl, predse- dnik Ribiške zveze Slovenije. Podobne rešitve glede instituta varuha narave so iskali tudi v tujini. Skupina meni, da je pobuda, ki so jo podpisali in naslo- vili na Ministrstvo za okolje in prostor, 76 prava pot, da najdejo nekoga, ki bo v imenu tistih, ki ne morejo skrbeti za svoje okolje, torej prebivalcev gozda, poskrbel za to, da bo tam mir in da se bomo lahko vsi po njem svobodno gi- bali oz. v njem domovali. Po sporočilu za medije pripravila Zdenka Mihelič Dejavni planinci PD Gorenja vas Planinsko društvo Gorenja vas je bilo ustanovljeno leta 1974 na po- budo akademskega kiparja Antona Logondra, ki je osnoval tudi znak za prapor, katerega boter je bilo podjetje Marmor Hotavlje in ki ga je društvo slovesno razvilo ob desetletnici usta- novitve. Na letošnjem občnem zboru smo po več kot tridesetih letih razvili nov prapor društva. Donacije za pra- por so prispevali naši člani, sosednja društva, PZS, Občina Gorenja vas - Poljane pa za slavnostni trak. Prapor so razvili častni člani društva Mihael Debeljak, Peter Jelovčan in v imenu nedavno preminulega prvega pred- sednika Marka Miklavčiča njegova hči Vesna Jarc. Že šesto leto zapored smo organizira- li nagradni fotografski natečaj, tokrat z naslovom Viharniki – uporniki pre- visnih sten. Na natečaju je sodelovalo trinajst fotografov s triindevetdeseti- mi fotografijami. Tričlanska komisi- ja (Denis Bozovičar, Izidor Jesenko in Darko Miklavčič) je izbrala pet najbolj- ših fotografij. Prva nagrada je pripadla Stanje zaprtih planinskih poti dne 25. 4. 2017 ob 19.32 Informacije o stanju planinskih poti najdete na spletni strani http://stanje- -poti.pzs.si/. Na podlagi obvestil društev in skrbnikov poti jih zbira ter objavlja PZS. Po planinskih poteh hodite na lastno odgovornost. Odsek: Dovška JZ Čez Kamen S (k Pihavcu_1) Lahka pot, dolžina = 898 m, območje: Gorenjska, Julijci, skrbnik: PD RADOVLJICA Pogačnikov dom–Pihavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Razcep ob Bistrici Most pod žičnico (E0002) Lahka pot, dolžina = 2328 m, območje: Kamniškobistriško, skrbnik: PD KAMNIK Koželjeva pot ob Kamniški Bistrici (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Petačev graben Selo nad Polhovim Gradcem (N0134) Lahka pot, dolžina = 1622 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Petačev graben–Prosenov grič (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Belo Kobilja dolina (N0413) Lahka pot, dolžina = 1392 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Gabrje–Grmada (ODPRTA) Odsek: Kanja, greben Bavški Grintavec (G2552) Zelo zahtevna pot, dolžina = 335 m, območje: Posočje, skrbnik: PD JESENICE Koča pri izviru Soče–Bavški Grintavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Na Bavški Grintavec čez sedlo Kanja (posamezni odseki so ZAPRTI) Zavetišče pod Špičkom–Kanja–Bavški Grintavec (Pot prijateljstva) (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Poče Na Strelanjih (P0260) Lahka pot, dolžina = 1319 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih Medrce S (P0261) Lahka pot, dolžina = 2195 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih Sedlo Medrce (P0262) Lahka pot, dolžina = 1275 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Pr Cunarju Ravnica (A0143) Lahka pot, dolžina = 3765 m, območje: Primorska, skrbnik: PD POSTOJNA Zagorje–Jerusi–Jurišče (ODPRTA) Odsek: Razgorce, Z Lipnik (Razgorce–Lipnik) Lahka pot, dolžina = 1205 m, območje: Savinjska, vzhod, skrbnik: PD VINSKA GORA Lamperček–Razgorce–Lipnik–Obirc (ODPRTA) Odsek: Rinka, S Rinka, V (S0133–novi) Zahtevna pot, dolžina = 669 m, območje: Savinjska, zahod, skrbnik: PD CELJE–MATICA Logarski kot–Izvir Savinje (posamezni odseki so ZAPRTI) Mire Steinbuch Prvonagrajena fotografija V viharju na šestem fotonatečaju PD Gorenja vas Foto: Simon Kovačič P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 77 Simonu Kovačiču za fotografijo V vi- harju, druga Metodu Kosu (Viharniki iz Omana), tretji je bil Franci Fortuna (Smrt viharnika), četrti Branko Košir (Živi in mrtvi), peto mesto pa je zase- del Leon Kavčič s fotografijo Stražar- ja Male planine. Vsi sodelujoči so pre- jeli nagradni bon našega Zavetišča na Jelencih, nagrajenci tudi praktič- ne nagrade, prvi trije pa še brezplač- no članarino v planinskem društvu. Fotografije bodo vse leto razstavljene v gostilni Blegoš v Javorjah, v Koči na Blegošu in na spletni strani PD Gore- nja vas v rubriki Fotografski natečaj, kjer si lahko ogledate tudi fotografije preteklih natečajev. Vabimo vas tudi, da se na poti na Ble- goš ustavite v našem Zavetišču na Jelencih in v domačnosti zavetišča spijete vroč čaj, se pogrejete ob to- plem štedilniku in iskrenem nasme- hu dežurnega. Nekaj let po ustano- vitvi je namreč PD Gorenja vas od Gozdnega gospodarstva Kranj v dol- goročni najem vzelo gozdarski stan na Jelencih. Po temeljiti obnovi stav- be smo leta 1985 slavnostno odprli Zavetišče gorske straže na Jelencih. Vrsto let je bilo to edino toplo zavetje planincem, ki so se v zimskih razme- rah odpravili na Blegoš, odprto vsak konec tedna od začetka novembra do začetka maja. Zadnji dve leti je od- prto tudi julija in avgusta ob nedeljah. Po prvih začetkih, ko je bilo zavetišče skromno opremljeno s štedilnikom na drva, s svečami in petrolejko ter s CB postajo za povezavo z dolino, je po večletnih prizadevanjih društvo stav- bo odkupilo in je zdaj skupaj z zemlji- ščem last društva. Obnovili smo stre- ho, zamenjali okna, naredili fasado in uredili razsvetljavo na sončne celice, zgradili smo drvarnico in nadstrešek nad vhodom, s svetom pa smo po- vezani z mobilnim telefonom. Poslo- vanje poteka prek davčne blagajne. Pred zimo organiziramo delovno ak- cijo s pripravo drv za kurjavo in teme- ljitim čiščenjem koče. Člani društva že od začetkov dežurajo prostovoljno, vse potrebščine prinesejo v zavetišče v krošnji ali nahrbtnikih. V juliju zanje pripravimo na Jelencih družabno sre- čanje. Ko je koča odprta, se lahko vpi- šete in postanete Prijatelji Jelenc. Do- brodošli! Darko Miklavčič, Andreja Klemenčič SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Gostili smo dobitnika zlatega cepina Luka Lindič je 14. aprila predsta- vil svoje zahtevne, tudi prvenstvene vzpone zadnjega leta. Tri nove smeri v kanadskem Skalnem gorovju, julij- ski uspeh na Broad Peaku (8047 m) in Gašerbrumu IV (7900 m), ki sta ga dosegla z Alešem Česnom v Kara- korumu, ter plezanje na 5842 m vi- sok Kyzyl Asker na Kitajskem z Ines Papert. Poleg izjemnega plezanja ga odlikuje odkrito deljenje občutkov in razmišljanj, ki jih doživlja ob vzponih. Pozitivno naravnan plezalec, dobi- tnik zlatega cepina 2015, je s svojo pripovedjo, fotografijami in posnet- ki navdušil in očaral več kot petdeset obiskovalcev petkovega večera v Slo- venskem planinskem muzeju v Moj- strani. V petek, 21. aprila, sta kolesarja Pia Peršič in Andrej Martinčič predstavila lepote in izzive na 1900 prevoženih ki- lometrih Slovenske turnokolesarske poti (STKP), ki sta jo prevozila kmalu po odprtju, poleti 2016. Krožna, 1800 km dolga pot obsega vse pomemb- nejše slovenske gorske in hribovske skupine. Planinska zveza Slovenije je z lokalnimi turnokolesarskimi vodniki zasnovala traso mimo 52 planinskih koč in 111 kontrolnih točk ter jo razde- lila na 41 etap, v katerih premagamo kar 50.000 višinskih metrov. Pia in Andrej sta razkrila najlepše, najzah- tevnejše, najbolj nepozabne pripe- tljaje s svoje 43-dnevne kolesarske avanture. Po predavanju sta ob muzeju, ki je hkrati tudi kontrolna točka STKP, pri- sostvovala namestitvi prve kolesar- ske usmerjevalne table na območju občine Kranjska Gora. Več o dogod- kih: www.planinskimuzej.si. Irena Lačen Benedičič Uvod v poletno sezono S prvomajskimi počitnicami se obi- čajno začenja poletna sezona obisko- vanja Triglavskega narodnega parka. Informacijska središča TNP v Bohi- nju, na Bledu in v Trenti v tem času na široko odpirajo svoja vrata, odpi- ralni čas centrov se razpotegne čez ves dan. Poleg obiska informacijskih središč vas v maju vabimo na obisk dogodkov, ki jih prirejamo na različnih koncih parka. Osrednje dogajanje je namenjeno Mednarodnemu festiva- lu alpskega cvetja v Bohinju, več pri- reditev se bo odvijalo tudi drugod po vsem parku. Več o dogodkih na sple- tni strani www.tnp.si. Poleg dogodkov v maju vabijo tudi pohodniške in planinske poti. V apri- lu so potekala intenzivna ureditvena dela pri slapu Peričnik in na Soški poti Pia Peršič in Andrej Martinčič pred Slovenskim planinskim muzejem pomagata pri nameščanju kolesarske usmerjevalne table na točki STKP. Foto: Neli Štular 78 v Trenti. Slap Peričnik s svojimi dva- inpetdesetimi metri višine je obdan z veličastno soseščino konglomeratne stene in velja za zelo obiskano točko skozi vse leto. Prh vode v poletnem času ohladi pohodnika, zimsko veli- častje kraljestva ledenih sveč pa obi- skovalca nikakor ne pusti ravnodu- šnega. Pot do slapu je pred več kot stoletjem s pomočniki uredil Jakob Aljaž. Aprila je Javni zavod TNP v so- delovanju s TD Mojstrana, Turizmom Kranjska Gora, občino Kranjska Gora in lastnikom zemljišča izvedel vzdr- ževalna dela na desnem bregu po- toka. Zaradi slabega stanja obstoječe poti je bilo treba izvesti dela v večjem obsegu, prispevala pa bodo k prepre- čevanju širjenja erozije, hoje po brez- potjih in k večji varnosti obiskovalcev. Vzdrževalna dela so potekala tudi na Soški poti. Privlačna in dinamič- na parkovna pot, ki poteka od izvira Soče do Bovca, je namenjena spo- znavanju in občudovanju drobnih čudes narave, ponuja pa veličastne poglede na trentarske vršace. V po- letni sezoni vas vabimo na obisk, pri čemer upravljavci poti in območja parka obiskovalce pozivamo k dosle- dnemu upoštevanju priporočil, pred- vsem hoje po vzdrževanih in označe- nih poteh. Ostre podnebne razmere, mlada in plitva prst ter krušljiva kamnin- ska podlaga vsako poletje vpliva- jo na alpsko rastlinje. Vegetacija ob planinskih in drugih poteh je prila- gojena negostoljubnim razmeram gorskega sveta. Ni pa vajena gro- bega koraka pohodniškega čevlja. Javni zavod Triglavski narodni park želi v sodelovanju s Planinsko zve- zo Slovenije in drugimi upravljav- ci poti spodbuditi vsakega obisko- valca, da uporablja (označene in vzdrževane) poti. Hoja zunaj poti ni priporočljiva – naravovarstveni, upra- vljavski in estetski vidik obiskovanja občutljivega gorskega območja zah- teva pozornega obiskovalca, ki spo- štuje krhkost življenja v gorah. Pravila in priporočila ravnanja in obnašanja v narodnih parkih imajo povsod po svetu velik pomen: varovati in ohra- niti izjemnost, prvobitnost in edin- stvenost pojavov, ki jih je država pre- poznala kot tiste, ki jih je nujno treba ohraniti prihodnjim rodovom. Velika večina obiskovalcev Triglavskega na- rodnega parka ta pravila razume in jih tudi dosledno spoštuje. Majda Odar V SPOMIN Štirideset let od nesreče Draga Bregarja Alpinistični odsek PD Tržič je leta 1977 organiziral alpinistično odpravo v drugo največje gorstvo na svetu, Karakorum, ki leži na ozemlju Indi- je, Pakistana in Kitajske. Cilj odpra- ve je bil splezati na vrh Gašerbruma I (v stari tibetanščini Bleščeča ste- na), 8086 m, za kar so dobili dovo- ljenje pakistanskih oblasti. Po obse- žnih pripravah in predvsem iskanju potrebnih sredstev so 8. maja krenili na pot. V odpravi Karakorum '77 je bilo osem udeležencev: Janez Lončar (vodja odprave), †Borut Bergant-Čita, †Filip Bence-Ta črn, Franc Čanžek- -Čajs, †Drago Bregar, Andrej Štrem- felj, †Nejc Zaplotnik, dr. Martin Košak (zdravnik) in Marinko Pintar (šofer). Imeli so kar precej težav, preden so se s kombijem za ekipo in tovornja- kom, ki je prevažal njihovo opremo, v enajstih dneh po slabih cestah pri- peljali do Pakistana. Po trinajstih dneh pristopnega pohoda iz Skardu- ja so 22. junija prispeli do baznega ta- bora na ledeniku Abruzzi, 5000 m. Že naslednjega dne so na višini 5400 m postavili tabor 1 (dva šoto- ra – poimenovali so ju Peko in Hidro- montaža). 28. junija, po petih dneh trdega dela na zahtevnem grebenu, so postavili tabor 2 na višini 6200 m Plakat akcije Hodite po označenih poteh Slap Peričnik Foto: Shutterstock P L A N I N S K I V E S T N I K m aj 2 01 7 79 (poimenovan Planinska zveza Slove- nije). Vzpon, ki je potekal po ozebni- kih in kaminih, so opremili s klini in fiksnimi vrvmi, obenem so tudi do- polnjevali zaloge v višinskih tabo- rih. Tri dni zatem je sledil tabor 3 na 6750 m (Induplati). Pristop do trojke je bil najzahtevnejši, ker so ga ogro- žali kložasti plazovi. V naslednjih pe- tih dneh so nadelali pot do višine 7500 m in 7. julija na bornem pro- storčku zgornje vršne rampe po- stavili četrti višinski tabor (Planika). Snežne vesine so le delno opremili s fiksnimi vrvmi. Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta kljub prihajajočemu slabemu vremenu tvegala naskok na vrh, ki sta ga dosegla 8. julija malo po dva- najsti uri. Vreme se je zelo hitro slab- šalo, zato sta se kmalu spustila na- zaj v štirko, v katero sta bila iz trojke že namenjena tudi Franc Čanžek in Drago Bregar z namenom, da bi šla naslednji dan na vrh. Ker se je vreme vztrajno slabšalo, se je Čanžek obrnil, Drago pa je kljub njegovemu prego- varjanju nadaljeval do tabora 4. Tisto noč so bili v najvišjem taboru sku- paj Nejc, Andrej in Drago, ki je kljub prigovarjanju tovarišev, naj se zaradi nemogočega vremena z njima vrne v bazo, ostal sam v štirici. Kasneje žal z Dragom niso mogli več vzpostavi- ti nobene radijske zveze. Po neuspe- šnem poskusu prodreti na vršni del gore in večdnevnem morečem ča- kanju v slabem vremenu so preostali člani 20. julija težkih src sestopili na- zaj proti Skarduju. »Prav gotovo žrtev ni bila potreb- na, noben vzpon ni vreden človeške- ga življenja,« je v svoj dnevnik zapi- sal Nejc Zaplotnik. »A to vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru z grenko kepo v grlu. Na hribu pa bi ravnal rav- no tako, kakor je ravnal Drago, prav gotovo! Odpovedati se cilju je veliko teže kakor doseči ga.« (Zaplotnik, Pot, str. 170) Drago Bregar (rojen v Višnji Gori 23. avgusta 1952) je bil prvi slovenski al- pinist, ki je za vedno ostal v himalaj- skem pogorju. Zaposlen je bil v ta- kratni tiskarni Ljudska pravica. Umrl je 7. julija 1977 na Hidden Peaku – Ga- šerbrum I. Ob ustanovitvi Planinskega društva leta 1979 so društvo imenovali po njem. PD Drago Bregar organizira tudi vsakoletni Bregarjev pohod po Fužinskih planinah, letos bo na spo- redu 8. julija 2017, štirideset let po ne- srečnem dogodku. Gabrijel Jelovšek, predsednik PD Drago Bregar Matjaž Deržaj (1936–2017) Nekaj let po ustanovitvi Alpinistične- ga odseka Rašica je na sestanek pri- šel Matjaž Deržaj in nas prosil, ali se lahko včlani k nam. Kar debelo smo pogledali. Mi sami mladi, zagna- ni, a brez kakšnih večjih plezalskih izkušenj, zdaj pa pride k nam člo- vek, o katerem smo že toliko slišali. Smer v severni steni Male Mojstrov- ke, ki nosi njegovo ime, smo nekate- ri že preplezali, a njegova mojstrovi- na v Stenarju, Zajeda spominov, je bila še onkraj naših zmogljivosti. No, ne čisto. Dva sta se sicer podala va- njo, a sta šele naslednji dan ponoči s kombinacijo treh smeri dosegla rob stene. Da je bila takrat že v teku re- ševalna akcija, niti ni tako pomemb- no. Nikakor ni iz trte zvito, da je nekaj tudi v genih. V družini se je vse vr- telo okrog alpinizma. Ob očetu Edu in materi Miri Marko Debelak ni ču- dno, da so strme stene postale Ma- tjažev drugi dom. Preplezal je vse velike klasike tistega časa, samo čez Severno triglavsko steno je šel več kot 120-krat. Od teh vzponov mu je bil verjetno najljubši tisti po Sloven- ski smeri z očetom in sinom – vzpon treh generacij. Ob zaključku aktivne- ga plezanja je vodil dve odpravi na vrh v perujskih Andih – Salcantay: leta 1978 pod okriljem AO Gorje od- pravo alpinistov iz različnih odsekov in pet let kasneje odpravo našega odseka. Obe odpravi sta bili uspešni. Bil je živahen pripovedovalec, ki ga je bilo težko ustaviti. Po navadi je to uspelo le njemu samemu in kratek premor je zapolnil z nagajivim sme- hljanjem. Včasih smo imeli občutek, da nekoliko pretirava. Kot takrat, ko je navdušeno razlagal o stometrski steni na Primorskem, kjer so italijan- ski plezalci potegnili novo smer. Če- prav smo samo zamahnili z roko, je bilo dovolj, da sva že naslednjo sobo- to s prijateljem verjetno med prvimi slovenskimi alpinisti stegovala vrato- ve pod Osapsko steno in iskala s po- gledi kline v Stari smeri. V njem je bila močna zbirateljska ži- lica. Ne le znamke, velikokrat nam je prinesel pokazat tudi kakšen kos plezalne opreme. Okrog vsakega je spletel zanimivo zgodbo o njego- vem lastniku in kraju, kjer ga je do- bil. Po izobrazbi umetnostni zgodo- vinar je bil še posebno navdušen nad zbiranjem starih razglednic, kajti sli- ka pove več kot tisoč besed. Ob sto- letnici ustanovitve Slovenskega pla- ninskega društva je tako izdal knjigo Planinski pozdrav, v kateri je s po- močjo razglednic na kratko opisal zgodovino slovenskega planinstva od ustanovitve društva do prve sve- tovne vojne. Med bogatim slikovnim gradivom pa je bil najbolj ponosen na dopisni- co, naslovljeno na njegove starše, na kateri Julius Kugy zaključi pisanje z: Lepo pozdravita malega Matjaža. Jani Bele Drago Bregar nad taborom II na Gašerbrumu Foto: Janez Lončar 80 V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Podnebne spremembe v gorah INTERVJU Luka Lindič, Sara Jaklič in Marija Jeglič, Miljko Lesjak, Claudia Schmid, Miranda Ortar, Mitja Šorn Z NAMI NA POT Menina planina Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. Ledenik Ramtang (izvidnica 2007), zadaj Kangbačen Foto: Tone Škarja