Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. (Dalje.) 37. Prva posebnost Kranjskega šolstra. ranjska dežela je prav posebna dežela. Iraa svoje  posebnosti pod zemljo, ima posebno ljudstvo, ki  ima zopet posebne šege in navade. Dežela ima dalje svoje posebne interese, svoje posebno bogastvo, svoje posebno siromaštvo in — svoje posebno šolstvo. Tu so pa res prav znaraenite posebnosti. Gujmo tedaj! 1. Dežela nima nobene raeščanske šole. — Pa že čujem, da mi nekdo oporeka: Saj jo ima. Ali ni v Krškem mešoanske šole? — Hvala lepa za lepi pouk. Vera, da je v Krškera meščanska sola. Toda prvič k temu zavodu je prišlo Kranjsko tako, kakor Pilat v vero. Te šole ni zakrivila Kranjska dežela. K sreči za deželo in k sreči za šolstvo je živel svoje dni v Krškern patneten mož, ki je ustanovil to šolo. Ko bi ne bilo tega moža, bi ne iraeli Kroani še danes tacega zavoda. Moral bi še dandanes vsak, kdor bi hotel videti tako šolo, hoditi na Štajarsko ali kam drugara. Oni veljaki na Kranjskem, ki imajo odločilno besedo v šolstvu, še do danes niso videli potrebe, zgraditi v kakem kraji tacega zavoda, ako ravno bi se jih moralo ustanoviti po postavi nekaj na Kranjskem. Drugič je pa ta meščanska šola pač v slovenski deželi, a slovenska pa le ni. Zato je tudi večini otrok na Kranjskem nepristopna. Nepristopna je pa tudi vsled tega, ker je že prav na konci dežele. Ona je ložje pristopna Štajarcem in Hrvatom nego Kranjcem. Štajarci n. pr. ;pa niso tako ubožni glede meščanskih šol, da bi čutili potrebo meščanske šole v Krškem. Ce je v kaki drugi ,doželi le ena meščanska šola, je gotovo v glavnem mestu, katero je vedno lehko dostopno od vseh strani. Seve, ko bi bil slučajno živel ranjki Hočevar v Ljubljani, bi bil najbrž ustanovil tak zavod v Ljubljani. A živel je v Krškern, ter zapustil to prelepo ustanovo raestu Krškemu. Pač je tudi tak zavod v Ljubljani. Lepo je to. Toda ta zavod so pa zopet zakrivile uršalinke, in ne dežela. Ko bi ne bilo uršulink v Ljubljani, bi tudi te šole ne bilo. Kranjska dežela niraa najmanjše krivde, da se na Kranjskem podaja nekaterim otrokora višja izobrazba nego v ljudskih šolah, koje je pač morala ustanoviti dežela sama. Pa znabiti vendar pride čas, ko se ustanovi na deželne stroške še kje kaka meščanska šola. Upati raoramo, dokler živimo. Morda pride celo čas, ko bode imel vsak okraj vsaj po eno meščansko šolo. Jaz ne bodem doživel tega, zakaj ni še vtihnila tožba, in ne bode tudi tako kmalu, da šolstvo na Kranjskem tako preveč velja. Kranjcem pa ne gre rad denar izpod palca. Ge se ne najde spet kje kak Hočevar, ne vein, kako pojde. 38. Druga posefonost Kranjskega šolstva. Druga posebnost je ta, da je v deželi nad polovico, namreč 57 °/o ljudsk ih šol e n o r a z r e d n i c. Tako se imenujejo narareč one šole, v kojih je navezan vsak šolar, kar časa obiskuje šolo, hoditi vedno v isti razred, to se pravi, da je vsak še tako priden, še tako razumen, še tako ženijalen otrok večen repetent. Tu poučuje eden učitelj kar ob enem po šest šolskih oddelkov. Tak učitelj raora res biti pravi pravcati umetnik. Naj poskusi kdo drugi poučevati pod takimi razmerami. Toda čudo čudo- vito! Naj še kdo navaja pregovor: Pomagaj si sam, in pomagal ti bode Bog! Kranjcem res pomaga Bog. Jaz prebiram vedno poročila o okrajnih šolskih konferencah, in tu najdem vselej, da pravijo nadzorniki, da je pouk po šolah po raznih okrajih dober ali vsaj povoljen. Tedaj tudi po enorazrednicah na Kranjskem se poučuje z vspehom. Zdaj pa pomislimo, koliko truda, koliko telesnih in duševnih sil žrtvuje učitelj na enorazrednici v blagor otrok in v blagor domovine, da ima tu vspehe, kojih vendar noben optiraist ne bi prioakoval. Ali ni tudi čudo čudovito, da se dobe prosilci za službe po enorazrednicah, posebno ker je ljudstvo bivajoče po krajih, kjer so take šole, največkrat učitelju jako nasprotno, zakaj saj mu ni bila nikdar dana prilika okušati sadu vsaj takega pouka, kakoršen je po mestih, kjer so večrazrednice. A da bi vsaj bilo na Kranjskem dovolj tacih učilnic. Toda iz mnogih krajev ne hodijo otroci prav nikaraor v šolo. Pa ni treba misliti, da so taki kraji Bog ve kako oddaljeni od kulture. Takoj pri Ljubljani je vas Ceplje v šentvidski župniji. Otroci tega sela so kar primorani ostati analfabetje. Ta velika množica enorazrednic je gotovo velik nedostatek. Vendar rnorda poreče kdo, da najbrž ni potreba razširjavati šol v dvo- ali večrazrednice, ker ni dovolj učencev za to. Kaj pa da. Ni je na Kranjskem enorazrednice, ki bi imela premalo šolarjev, vse jih irnajo po več kakor jim jih je predpisanih. Toda tudi tara, kjer bi jih bilo dovolj ali pa še celo preveč za dva razreda, se ne napravi dvorazrednica, ampak, in to je zopet posebnost, tam se vpelje poldnevni pouk, to je dopoldne jih pride v šolo nekaj, popoldne pa zopet nekaj. Tako se prikrati šolski obisk kar za polovico, in ker otroci obiskujejo na Kranjskem redno šolo po šest let, se skrči- šolski obisk na takovih enorazrednicah kar na tri leta. Ge je že na enorazrednicah s celodnevnim poukom jako težavno poučevati, je vspeh na šolah s poldnevnim poukom naravnost nemogoč. A vendar pravijo, da se tudi tukaj otroci nekaj nauče. No, blagor jim! Kranjcem res pomaga Bog, ker si sami ne pomagajo. — In če je kje prenapolnjena dvorazrednica, se vpelje zopet poldnevni pouk. Trirazrednica se še le otvori, kjer je otrok najmanj za štiri razrede, itd. Na Kranjskem pride na enega učitelja po 90 ucencev. Tako vsaj govori statistika. Jaz sicer visoko cenim vrednost statistike, toda v tem slučaji ji kar ne morera verjeti. Pregledal sera natančno imenik ljudskih šol na Kranjskem za 1. 1898.—1899., in tu sem videl, da je ni na Kranjskem skoro enorazrednice, ki bi imela manj kot sto učencev, izvzemši par šol za silo. V Adlešičih v črnomeljskem okraji poučuje en učitelj kar 190 otrok. Ali tudi v večrazrednicah ni bolje. .V Skocijanu pri Dobravi na Dolenjskem je trirazrednica. Tu podučujejo nadueitelj in dve učiteljici 533 učencev. To je pa vendar silovito. Prav rad bi čul, da se je tu vrinila v iraenik tiskovna pomota. Toda najbrž je ta številka prava. Zdaj pa naj še kdo zavida učiteljem počitnice! ^l^^<_*1||.+ ^