JOKA ŽIGON Med tiskom tega letnika smo izvedeli, da je 6. januarja 1983 umrl v Ljub ljani ustanovni član Muzejskega druš tva in sodelavec Loških razgledov profesor Jože Zigon, višji bibliotekar v pokoju. Jože Zigon se je rodil 10. marca 1899 v Škof j i Loki trgovcu Mateju Zigonu in Mariji, rojeni Drobne iz Kovorja. Oče se je priselil v Loko iz vasi Lo me pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Ver jetno je mali Jožek svoje ime izgo varjal Joka in si je to ime obdržal vse življenje. V osnovno šolo je ho dil v Loki, v gimnazijo v Kranju, kjer je med prvo svetovno vojno 1. 1917 maturiral,* nakar je moral k voja kom in je 'dosegel čin podporočnika. Udeležil se je bojev na tirolski fronti. Po končani vojni se je vpisal na filo zofsko fakulteto v Zagrebu. Ko pa je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza, je nadaljeval študije v Ljub ljani na slavistiki. V letu 1924/25 je že učil na gimnaziji v Mariboru kot suplent. V Mariboru se je poročil in pri šel z ženo kmalu v Ljubljano, a je bil nekaj let brez redne zaposlitve. Dobil si je razne honorarne službe, med dru gim je bil urednik neke revije za ar hitekturo in uradnik v tajništvu Slo venske Matice. Leta 1935 je v knjigi Ve liko pismo slovenske duhovne združitve znanstveno obdelal njeno ustanovitev. Pred drugo svetovno vojno je bil postav ljen za bibliotekarja v knjižnici Na rodnega muzeja v Ljubljani, kjer je os tal do upokojitve 1. 1965. Njegovo službovanje v muzejski knjiž nici je prekinila druga svetovna vojna. Ob njenem izbruhu je bil takoj mobi liziran in je prišel ob razsulu kot po ročnik v nemško ujetništvo. Nemci so ga predali kot ujetnika Italijanom. Bil je v več taboriščih, nazadnje v kraju Garessio, jugovzhodno od mesta Cuneo v Piemontu. Iz tega taborišča je ohra njen Zigoniov portret, ki ga je naslikal njegov soujetnik Marij Pregelj. Ob raz padu Italije je pobegnil v Švico in spo mladi 1944 v Francijo, kjer se je pri družil francoskemu odporniškemu gi banju in prišel končno v jugoslovansko Prekomorsko brigado. Zadnja leta po koja je preživel v Domu na Bokalcah, navezan na posteljo, v zadnjih mesecih tudi slep. Jože Žigon je vpisan v zgodovino slo venskega slovstva. Sprva je objavil svoje pesmi v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi urejevala pisateljica Zofka Kvedrova. in v Ljubljanskem zvonu le ta 1919 in 1920. Leta 1924 je v časopisu Slovenska misel objavil nekaj člankov kulturnopolitične vsebine. Nikoli ni bil član kake strankarske organizacije, rad pa se je udeleževal vseh naprednih gi banj. Uveljavil se je kot dramatik. Leta 1936 je v samostojni knjigi izšla njegova drama Kadar se utrga oblak. Prvič so jo uprizorili v prosvetnem domu v Skof- ji Loki. Se leta 1978 so jo igrali na Tr žaškem. Obzorja so leta 1939 objavila Zigonovo komedijo Mogoče so pa jabol ka res zastonj, v Domu in svetu pa je istega leta izšla njegova igra Nikoli več vojske. Z veliko vnemo se je posvečal Prešernoslovju. Z več razpravami in članki v Slavistični reviji, Naših razgle dih, Obzorniku. Tovarišu je v letih 1955 do 1969 dopolnil marsikateri podatek o Prešernu. Ukvarjal se je tudi z dopolnje vanjem zgodovine slovenskega slovstva iz Trubarjevih časov in o tem pisal v Slavistični reviji 1954 in Naših razgle dih v letih 1960 in 1962. V Loških raz gledih se je prvič oglasil leta 1963 z imenoslovno študijo o Lontrgu-Lontrku, nato 1973 s člankom Loški napisi. Na Loko je bil zelo navezan. V Loških raz gledih, je objavil še študijo o Prešerno vem sonetnem vencu leta 1975 in 1977 in Regesta o Prešernu 1977 in 1978. Nje gov zadnji prispevek Stoletna burka le ta 1981 obravnava pomembno pravopis no vprašanje. Za Zigonovo 75-letnico je B. Berčič na pisal kratko poročilo o njegovem živ ljenju in delu, k čemur je Zigon sam prispeval temeljne podatke v hudomušno šaljivi obliki (LR 1974. str. 282). Šaljiva struna ga ni zapustila do zadnjega. Oh ranil se je listek, na katerem je pod naslovom Zadnja večerja napisal: Ni sem za kompot, nisem za torto, sit sem vseh dobrot. Morto. France Planina * Edina, ki sta leta 1917 v Kranju delala redno maturo, sta bila Jože 2igon in Lojze Zu- mer iz Železnikov, rojena 1. 1399, ki do tedaj še nista bila vpoklicana, vsi drugi so bili že pri vojakih in na frontah. Tudi CO-letnico ma ture sta samo ona dva doživela. Zalo sta za 60-letni jubilej mature 14. septembra 1977 po vabila v Ljubljano vse dosegljive tovariše, ki so v desetletju 1911 do 1920 maturirali v Kra nju. Zbralo se nas je 23. Najstarejši med njimi je bil proi. dr. Ivan Zore, ki je maturiral leta 1913. 156