ČloTrel_:, y pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim navodom, kakč 8i ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo in dom sestavil Janko Leban.) Beseda v predgovor. Uže staroslavni Grki izrekli so bili modro vodilo: nSpoznavaj sanaega sebel" In v istini, jako važno je, da se človek spozna v tein, kako je ustvarjeno njegovo telo, kakova svojstva ima njegova duša ter kako mu je ohraniti in utrditi zdravje, ki je najboljše blago na zerulji. Spoznavaje takim načinom samega sebe, uverimo se, kako neskončno dobrotljiv, mogočen in raoder je On, ki je človeka obdaril s tolikimi prednostmi I Nauk „0 človeku" je po tem takem najboljše sredstvo, da vzbuja posebno v srcih naše mladine iskro prave bogoljubnosti in trdne vere! Take in enake misli so me vodile, sestavljajočega pričujoče delce. Pri tem sem se največ ravnal po Dominiku Finkesu, ki je bil svoj čas Nemcem spisal enako knjigo; a tudi iz drugih virov sem zajemal. Pisal sem kolikor več mogoče priprosto, ogibajoč se vsega učenostnega razkladanja. Po tem takem nadejam se, da bode ta spis ugajal šoli in domu. V prvem slučaji bode seveda morala navdušena učiteljeva beseda oživljati tesno nakupičeno gradivo, posebno glede I. dela. Dobri vzorci ali dobre podobe, katerih naj ne pogreša nobena šola, gotovo omogočijo, da mladina dobf jasne pojme o tem, kar jih uči mrtva beseda. I. I>el. Kratek opis človeškega telesa. U v o d. človek je najpleraenitnejša božja stvar na svetu. Ima telo in dušo. Duša, katera je dobila od stvarnika najlepše lastnosti, druži človeka z višimi duhovi in z Bogora samim. Božja volja je združila človeško dušo in telo na tak način, da, če se duša loči od telesa, telo razpade in se izpremeni v prah, iz katerega je nastalo; duša pa se vrne k Bogu, od katerega je izšla. Opazujmo tedaj človeka v pogledu na njegovo telo in dušol §. 2. Človeško in živalsko telo. človeško telo je, kakor ono popolnejših živalij, iz kože, mesa, krvi i. t. d. Pa užč človekova postava, pokončni njega hod, govoreče njega oko, plemeniti rau obraz loči ga od živalij. Živali so navezane na neke zemeljske kraje; največ živalij ima eno domovino, in njih narava ne vztrpi nobenega druzega podnebja. Tako n. pr. nabaja se lev le v gorkej Afriki, severni jelen živi le v mrzlej Laponiji. Človek pa se sponaša povsod. Njegova je vsa zemlja. Cudovito lehko se privadi vsakemu podnebju, in ima povsod stanovanje in živež. §. 3. Človeško živenje. Človek pride na svet. Ima čutila; pa novorojenec jih še ne zna rabiti. Oči se mu premičejo brez nainena. Sluh, kakor tudi druga čutila, morajo se mu še-le razviti ter udje privaditi na potrebna opravila. Duša mu je v prvih 6.— 8. tednih še popolnoma neobčutljiva. Po tem času se otrok uže nasmehljuje. V sedrnem ali osmem meseci pokažejo se mu zobje, in sicer najprej osem sekavcev, se ve, da ne vseh osem h krati, temveč v večih presledkih po dva in dva; pozneje proderejo očnjaki in kočnjaki. Dotlej je otroku materino mleko najprikladnejša in najzdravejša hrana. čem bolj se otroku razvija telo, tem tečneje hrane mu je treba. Po otroških letih, ki trajejo _o 7. leta, nastopijo deška ali dekliška leta. Ta trajejo pri deklicah od 7.— 14., a pri dečkih do 16. leta. Mladeuiška ali deviška doba traje pri ženski od 14.—20. leta; a pri moškem od 16. do 24. leta. Mladeniškej ali deviškej dobi slede moškaleta. Ta trajejo pri moži do 55. ali pri ženski do 45. leta. Po rnoški dobi pride starost. Čutila in vse zmožnosti na stare dni slabe, vlasje osivijo, zobje izpadejo, meso uvene, in kosti postanejo krhke in lomke. Naposled človeku pojema živenje, umre, in telo mu razpade. Človek učaka, če ga prej bolezni ne ugrabijo, 80 — 90 let. Starčki, ki bi imeli nad 100 let, so silno redki. Opomnja. Največa duševna in telesna moč pokazuje se pri človeku v prvih moških letih, ki trajejo pri moškem do 45., a pri ženski do 35. leta. §• 4. Sestavine človeškega telesa. Človeško telo je iz treh glavnih delov: iz glave, trupa in zunanjih udov. Vsak teh delov je sestavljen zopet iz manjših delov, katerih sleherni ima odločeno svoje opravilo in svoje lastnosti. Vsak, poedini ud človeškega telesa je iz kostij, v katerih se nahaja mozeg; vsak je dalje pokrit z mesom, katero zopet pokriva koža; po vsakem teh udov se konečno pretaka kri, a oživljajo ga živci in vežejo kite. §• 5. Gr 1 a v a. Najvišji del človeškega trupla je glava. Glava je pokrita na vrhu in zadaj z vlasmi. Sprednji del glave je obraz ali obličje. Ako se odloči od glave koža in meso, ostane nam nkoščena glava", katero tudi ,,lobanjo ali črepinjo" imenujemo. V lobanjskej duplini so možgani. Grobokopi na pokopališčih izkopavajo časih prav dobro ohranjene lobanje. Lobanja je zopet iz več kostij; cajvažnejše so: spredaj čelnica, gornja čeljust, spodnja čeljust in senci; zadaj pa temenica in zatilnica. V čeljustih so utrjeni zobje, katerih je navadno 32, in sicer 8 sekavcev, poleg teh na vsaki strani 1 očnjak zgoraj in spodaj, tedaj 4, in 20 kočnjakov, namreč zgoraj in spodaj na vsaki strani 5. Zobje, kateri se prikažejo od petega meseca do druzega leta, zovejo se mlečniki. Pričenši se šestim letom odpadajo ter na mesto njih dobimo stalne zobe. Štirje zadnji kočnjaki se imenujejo modrostniki. Proderejo navadno še-le med 20. in 30. letom. §• 6. T r u p. Trup je, ako bi bil človek brez glave, brez rok in nog; po tem takem spadajo k trupu: prsi, trebuh in hrbet. Na zadnji strani trupa se vleče koščen steber, ki ga imenujemo hrbtenica. Ta je trikrat vkrivljeu in je iz koščenih kolec, katera zovemo vretenca. Po sredi je votel ter na,r>olnj>,n s hrbtenjačo, ali kakor po domače pra\imo: s Bhrbtniui uiozgotu". Hrbtenjača ni nič druzega nego podiiljšek niožganov iz lo- banjske otline skozi hrbtenico. Vseh hrbteničnih vretenec je 33. Goranjih 7 vretenec dela vrat. Vrat je gibčen in tako inočan, da vzdrži tudi veliko težo. Za vratuimi vretenci sledi 12 hrbtnih ali prsnih, 5 ledvenih, 5 križnih vretenec in konečno 4 konjava trtična vretenca. Pet križnih vretenec je strnenih in dela križno ali sveto kost; 4 trtična vretenca so tudi zrasena in delajo »trtico". — Na prsna vretenca se priklepajo rebra; to so obročasto zakrivljene kosti, katerih je 12 parov. Podobne so močnemu košu, ki oklepa srce in pljuča in delajo ogradi. Sedem goranjih reber imenujetno prava rebra; spodnjih pet reber pa zoveino neprava ali trebušna rebra. (Dalje prihodnjič.)