Anton Žakelj — Rodoljub Ledinski. Po nekolikem prenehljeju oglasi se Ledinski 1. 1858 spet v Novicah, kjer je (št. 24) čitati pesem »Ribčeva Ijubica", narodna iz Idnjskih hribov, s to-le njegovo oponibo: nTu in tam sem kakšno besedo-ptujko 15* sprevergel na slovensko, n. pr. gartiožo na vertnico; krancelj na venec itd.; nagelj pa sem pustil, ker mi beseda klinček, Nelke, ni povšeč; klinček namreč je le BGewiirznelke", kar že podoba te dišavšine kaže. Da sem strok in rimo tu pa tam popravil, menda ne bo pesmici škodovalo; gotovo veje iz nje duh starostnih naših narodnih. Posebno zanimiva se mi zdi za to, ker je nekak selam (arab. salem, lat, salus) »Bluaaensprache" v nji, česar še v nobeni drugi slovenski narodni nisem zasledil." — Ribeč zapusti ljubico ter sc spravlja na ptuje; Ijubica žalostna ob viru sadi rožice in milo ogovarja vsako posebej, češ, rastite in cvetite lepo, povila vas bom v venec, in ti, govori viru, ki bistro tečeš v ptujo stran, poneseš ga mojeniu ribču; lovil bode ribice, pa bo v mrežo vjel moj venec: nPovedal v vencu limbar bo,Dušeč naj nagelj mu duhti, De serce čisto in zvesto De moje serce vse, vse dni Ogiblje greha se skerbno. Le njega viditi želi. V njem roža naj mu govori, V njem britki pelin govori, De moje serce vse, vse dni De moje serce vse, vse dni Za njim, za njim le hrepeni.Le od bridkosti še živi. V njem majeron naj priča mi,In mak rudeč naj mu pove, De moje serce vse, vse dni De mi zaspalo bo serce, V molitvi za-nj, le za-nj skerbi.če se ne verne kmalo že." Tako govori Ijubica in vir s solzicami kali, ribeč pa tiho posluša vse to, vesel pristopi ter reče: BNe bom slovesa ne jemal, se v daljne kraje ne podal:" nče bistriši so tam vodš, Če lepši ribe tam love; Deklet pa takih ne dobe!" Enako ljuba in lepa je pesem ,,Angel in dete" v št. 25. — Polnoč je, vse spi, le kraj bolnega, po misli zdravnikov umirajočega sinu čuje in zdihuje žalostna mati; kar se nasineja detešce in spregovori: Mati, ne jokajte; glejte poleg zglavja sloni angelček, ki milo vabi me seboj v nebesa s te hudobne zemlje, kajti: ,,Na nji veselje vmira, še predin se rodi; Še blage sreče vžitek ljudem serce tesni; In sama radost vtaplja na zemlji se v neslast, In zdihljeji šumijo skoz slednjo mrač in strast. Temnil bi tvoje čelo bojazni nepokoj; Oblival cvetlo lice bi groze bladni znoj; Solzš bi ti mračile oči tak jasni cvet, In greha ost zasajal bi v tvoje serce svet. Oj ne! Mar z manoj zbegni tje gori v sveti raj; Tam sreča, tu neznana, nam sije vekomaj ; Nebeškimu Očetu boš tamkej hvalo pel, Se z angelci 'zigraval — sam angelček vesel!" Tako pravi bolno dete materi, kar angel govori; pa — mati zatarna še hujše, in naj jej sinka pusti Bog, moli in prosi, da dete vnovič zastoka ter jok»joč jej pravi: Huda mati, ne moli več, da angel — od mene že begajoč — brez mene ne zbegne v sveti raj. In ko mati na to le še bridkejše zajoče, kaj sirota jaz počela boui brez tebe: ,,K nji se nakloni milo, in pravi otročič: ,,,,Le majhno poterpite, ne jokajte se nič; Dobil bom gori krila, se vernil bom vesel, In vas iz revne zemlje v nebesa zlate vzel. Ab glejte, spet me vabi; pustite naj grem ž njim; Kaj hočem neki tukaj; zadosti že terpim!"" In dete se nasmehne ji enkrat še ljubko, Še zdihne — in uide za angelam v nebo. V tem mine noč, in zarja v zagorju sije spet, Ijn radostno se zdrami v življenje fjili svet, Pa mati nič ne vidi, nič svet je ne skerbi, Za sinam odletelim v nebesa se želi." Na to nekako utihne slavulj naš — Rodoljub Ledinski. — Po službah nevgodnih in družbah neprijaznih je v slutnji, da ga tovarši ne umejo, predstojniki pa prezirajo in celo preganjajo, zahajati jel nv hiše, s smreko znamnjane!" — Zdelo se je, da hitro peSa nduhom i t.elom." — Bilo je 1. 1765/6, ko so jirijatelji ljubo mu prigovarjali, naj — tedaj duhovni potnočnik v Sostrem — za Slovence vredi Wisemanovo slovečo Fabiolo; delo je sicer obetal in obetal, a doveršil ga ni. — Zadnja javna njegova je ,,Pesem o blagoslovljenji velikiga altarja sv. Lavrendja na Raki," 1. 1867, nalašč za to slovesnost zložena, ktera se natisnjena v tedanji Zg. Danici (1. 25. str. 199) v pervem sestavku glusi na primer: Oj, dajmo z ves61iga serca zapeti Zdaj pesem hvaležno Bogii za tak dar! 1 Račani, poglejmo, veselja zavzeti, Na novi, zdaj blagoslovljeni altar; Postavljen je v slavo mučencu Lavrencu, Ki vsih dijakonov je krona in cvet; Zato zdaj raduje v svetnikov se vencu, Ker zmagal z ljubeznijo greh je in svet itd. — nMed poslednje njegove duševne proizvode štejem čestitauko, ki jo je zložil 1. 1867 na čast g. dekanu Poljaku za njegov god, piše mi prijatelj, kteri je Ledinskega dobro poznal; živo se spominjam, s kako zanimivostjo smo jo prebirali zbrani v Leskovcu. Še sedaj nii je žal, da je nisem prepisal. Kaže pa čestitanka ta, če tudi je Žakelj bil oneinogel telesno, da duh njegov bil je še zmirom krepak . . . koval je tudi neko povest, a ni je izdelal; kam je prešla, Bog zna." — Bilo je 1. 1868, kar dobi nenadoma od škofijstva pisanje, ki se ga zelo zelo prestraši, misleč, da mu velžva za pokoro v kakov samostan; ali ko ga odpre in vidi, da mu je došal le dekret za na Rako, veselja ves zavzet hodi od znanca do znanca, in vabi za na odhodnjo; mej tem pa se ga poloti pljučnica, in — v treh dneh bilo je po njem! — rSerce me boli, ko se spominjam tega izvanredno obdarjenega, učenega in brihtnega moža, piše rni vže omenjeni prijatelj, kaj je neraila mu osoda storila iz njega, osobito, ko so ga jeli proganjati od nemila do nedraga! Kolikor meni znano, bil je pokojni v duhovnem pastirstvu jako natančen i deloven perva leta. V spovednici bolj na ojstro stran; izversten govornik na leci, zlasti v sukanji besed, ker mu je vsaka prišla prav. Pevska žila njegova je tebi še bolj znana kot meni; a — ne samo skladal je pesmicp, tudi popeval kaj rad in dobro . . . Kar je pa ranjki prebral in znal, temu se je kar čuditi. Bogoslovske vede neo ipso"; — kakor tukajšnji škofijski zapisniki kažejo, napredoval je Anton Žakelj do mala v vseh naukih bogoslovnih izverstno, deloval jako marljivo in vedel se ven in ven hvale vredno; — Jezikov preobilo; slovanska narečja pač vsa; govoril i popeval v slovenščini, hrovaščini, češčini, poljščini; italijanski znal govoriti popolno, francosko bilo mu domač jezik; v naravoznanstvu, osobito v geognosiji in v geologiji izveden; splob ni bilo skoro ptroka, o kterem bi ti ne bil znal — ne le poveršno, marveč dokaj temeljito govoriti -- tudi še v poslednjih letih. I narodnjak je bil, da po vsej pravici mu gre hne ,,Rodoljub". V družbi bil je vesel, šaljiv, tudi zbadljiv, če trebalo; govoril z gladko besedo kot rdohtar", a tudi take pravil, da smo skoraj kar popokali od smeha. Kjer je bil on, ondi ni bilo treba veliko govoriti, le poslušali srao. V poznejšib letih je bil pač bolj tih, a kadar je izpregovoril, jedernato je bilo. Škoda pač škoda, takov veleduh! — Bil je krotak in pohleven, in — kadar ne vinjen, tudi povse dober duhoveu pomočnik v pastirstvu; samo doma ni mogel bivati, niti gledati ne novcev v žepu, ne vinca v kupici! Ljudstvo ga je rado imelo in sosebno rado po-lušalo Djegove izvirne in zanimive ogovore na leci, ter — kakor sploh po kmetih, se ni kaj preveč pohujševalo nad njim, kajti trudil se je dostojanstvo vsegdar vsaj nekoliko ohraniti." — nBil je dobra duša, piše mi drug prijatelj; hrupnih tovaršij ni špogal; najraje se je vsedel s kakim niožičkom v hram v gorici ter sta ga čivkala celi popoldan". — nSlaboča njegova, a le po neljubih prigodilih in po preganjanji vzročena je bila, da je naposled v omotni pijači začel utapljnti kavrana, ki mu je kljuval serce. A zagernirao plašč kerščanske Ijubezni nad njegnvimi slabostini, sklepa popolnoma v smislu mojem pervi, i plakajmo na vže zeleni gomili njegovi nacl neniilobo, ktera tare slovanski, sosebno pa slovenski rod, kteri šteje tolikanj izverstnih a tako malo srečnih narodnjakov"! — Popisal sem tcdaj nekoliko dejanje in nehanje pesnika. o kteioui sem koj s početka oraenil, da je ,Prešern duhoven". Po tem popisu se spopolnuje celo nJezičnik XV.", kajti po »Narodnih pesmih" v V. roju Krajnske Čbelice 1. 1848 spada naš Rodoljub Ledinski še tudi med Čbeličarje (Gl. Pravi Slovenec 1. 1849 št. 6. — Slovensko narodno pesmenstvo itd.). — 0 pesinih, ktere so vže tu in tain natisnjene, torej bolj znane, na pr. . . ^Razne pota; Zaničevavcam pevcov; Pepelnična; V setvi; Clovečji sled; Enako naključje" itd., se nii ni zdelo kaj več govoriti, dasi imajo v sebi silo veliko sprelepih misli in preblagih, vsein brez razločka, vzlasti šolski mladini prijetnih nazorov in besednih lepotij; o druzib manj znanih sem nekaj več povedal ali vsaj zaznamnjal, kje se nabajajo. — Da je tolikanj sposobni pesnik popdvnl še mnogo več, ni dvomiti; toda spiski, kar jih je bilo po sinerti v njegovi zapuščini, so se raznesli, in naj več si jih je bil prikupil umen slovenski duhovnik, kteri mi jih pa na iskreno — nekterikrat ponovljeno — prošnjo niti pokazati ni hotel, dasi je lahko razumel, da i jaz ravnal bi ž njimi le razumno! — Pa, poreče kdo, čemu si pa o tako verlena pesniku in toliko let po Djegovi smerti omenjal še njegovih slabosti?! Kteri nas revnih Adamovcev je pač brez njih?! — Res je, to ni hvale vredno, ni modro; in nedavno mi je rekel bister pa blag Slovenec: BPre*erna sedaj jaz veliko manj spoštujem, kar sem bral o njem v letošnjem Zvonu." To je čin takih nepotrebnih pisarijl — Nasproti pa spet ni prav, da se zarad nekterih slabosti prezirajo in nmolkom zaniolkujejo" tudi kreposti. Čast, komur čast. — Tudi je z veleduhovi v življenji duhovito občevati, in vzlasti predstojnikom poniniti, da sila ni mila. — Prilika nii je pa po besedah o kavranu, ki mu je kljuval serce iu kterega je utapljal v omotni pijači, opomniti, da jo je vprav Prešern povedal vsein učenjakom in umetnjakom, kje da si zastonj iščejo miru. Kdo zna, pomenljivo poprašuje v pesmi nPevcu", razjasniti človeku temno noč, ki mu tare duha! Kdo ve odgnati kregulja, ki kljuje serce od zora do mrakii, od mraka do dne! Kdo uči izbrisati iz spominja nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzeti spred oei, ubežati praznoti, ki mori sedanje! — Mar poezija? — Kaj še! — Kako biti hočeš poet in ti pretežko je v persih nositi ali pekel, ali nebo! Stanu se svojega spouini, vzdihovaje kliče pevcu, terpi brez mirii! — Hočeš dobiti si niir, išči ga ondi. kjer je najti, ne v zlatu in srebru, ne v golih vedah in utueinijah, ne v Ijudski hvali in posvetni slavi, teinuč v živi veri, v nadzeraskih t. j. n e b e š k i h pomočkih, ktere pa v lasti ima edino prava cerkev Kristusova. Blagor, preblagor človeku, kteri se iz takega temnega in nemirnega stanu do časa otme v pravo zavetje, premaga pekel v persih, iu si že tukaj pribori tisti mir, kteremu nasledva prava — večna sreča, in njemu velja, kar poje spet Prešern: Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran groba v persih hrani.