316
Marica : Simon Gregorčič.
Simon Gregorčič.
Spisala Marica.
'pam, da.mi naša Feodora ne zameri, ako prevzamem s tem-le
člankom njeno mesto v »Slovstvenih utrinkih«. Vesela sem
da morem o Simonu Gregorčiču povedati kaj več saj sem
jaz tudi iste misli, da spoznavamo pesnike in pisatelje iz njihovega
življenja- ter da vemo o njih kaj več nego letnico njihovega rojstva,
letnico, ko so dovršili šole, ko so izdali spise in letnico smrti.
Pišem o Gregorčiču iz srca rada, ker se mi je priljubil na prvi
hip se svojo blago dušo, se svojim dobrim, milim obrazom, se svojim
pesniškim duhom in vzletom ter posebno s tem, da sva se od prvega
hipa strinjala v vsem mišljenji. Zato sem pa tudi pri njem vedno
vesela in zgovorna ter čisto drugačna nego z nekaterimi ljudmi, ker
me njegov duh tako oživlja in preraja. Ko sem mu dejala, da hoče ali
noče, napišem o njem spomine, mi je branil odločno ter rekel, naj
storim to, ko bode on počival tam gori doma ob Soči. »Poklonov ne
maram«, je dejal; no, on, ki mi je rekel, da je vsaka moja beseda
bodisi pisana ali izgovorjena tako odkritosrčna, da bi ne mogel niti
za trenotek podvomniti o njej, ne bo jemal teh vrstic za poklone,
ampak za golo, čisto resnico.
In ni li boljše, da napišem te spomine sedaj, dokler more on,
Simon Gregorčič, še poslati popravek, ako bi mu kaj ne-bilo všeč?
Dasi bi me mikal tak popravek od njega, ki se je odrekel jav-
nosti, vendar pišem rajši istino.
Pred spomini vam pa moram tudi jaz, drage sestre, napisati
nekaj podatkov iz njegovega življenja.
Marica: Simon Gregorčič. 317
Leta 1894. se je obhajala petdesetletnica njegovega rojstva.
Rodil se je pa v krasni in slikoviti Soški dolini. Vas, ki se sme po-
našati, da nam je dala Gregorčiča, je Vrsno pri Kobaridu. Kaplanoval
je najprej v Kobaridu potem pa v Rifenbergu ter v teh dveh krajih
preživel, kakor pravi sam, najlepša leta.
Svoje presrčne, divno doneče pesmi je jel objavljati v Stritar-
jevem ali Dunajskem »Zvonu«.
Ne vem, ako zanimajo tudi druge ljudi »Listnice« uredništev
tako kakor mene. Jaz jih čitam kaj rada, saj se da mnogo sklepati
iz jednega samega stavka in če obstoja ta le iz par besedi; domišljija
radovednega bralca seza dalje v poslani spis, v poslane pesmi, o
katerih je bila izrečena le kratka sodba.
Stritarjeve »Listnice« so še posebno zanimive, kakor je sploh
zanimiv ves njegov »Zvon«, ki se po vsebini in jeziku tako zelo in
sebi na čast odlikuje od drugih knjig pisanih v istem času.
Kako neprijetno dirne človeka čudni jezik, ko preHstuje kako
knjigo, spisano pred več nego dvajsetimi leti! Kako drugače je to
se »Zvonom« ! Stritarju se mora pač priznati, da je pisal že tedaj
gosposko, elegantno slovenščino, ki je tako blagoglasna, da kar
boža uho, pa naj rečejo naši pedantni jezikoslovci kar hočejo. Nje-
govi »Literarni pogovori«, pisani tako, kakor jih je pisal on, so za-
jedno zabavni in poučni in prav iz njih bi se še mogli naši mladi
pesniki in pisatelji naučiti marsikaj in gotovo ne najmanj glede jezika.
Zašla sem, a vem, da mi tega ne zameri, kdor vzame kakor
jaz v roke »Zvon«, ki je star nad dvajset let. Obide ga toliko misli,
kakor je obšlo mene ob prelistavanju.
Hotela sem povedati, da sem našla prav v tem-le »Zvonu«
(1. 1877.) v eni »Listnici«, kar je pisal Stritar Gregorčiču, ki se je
tedaj podpisoval s črko »x«.
»G. X v ? Takih pesmi, kakoršna je v denašnjem listu na prvi
strani, takih je »Zvonu« treba ! Sicer pa vidimo, da vam bo treba
kakega poštenega imena: »x« je prenerodno.«
Na prvi strani one številke pa je bila globoko premišljena
pesem »Človeka nikar!« ki je vzbudila v znanem kritiku - fanatiku
toliko ogorčenja, ker je ni umel.
Svoje pesmi, pod katerimi se je pozneje podpisoval »Gorski«,
»Bojan« in morda še s kakim psevdonimom, katerega se sedaj ne
spominjam, je izdal zbrane v dveh zvezkih, na katera smo po vsej
pravici ponosni.
Gregorčič je kot lirik izlil v svoje prekrasne pesmi vsa svoja
čutila, vso blago svojo dušo in svojega plemenitega duha. Mnogo
318 Marica : Simon Gregorčič.
teh pesmi, ki so že same na sebi po jeziku prava muzika, je vglas-
benih. Dobro znane so tudi njegove epične pesmi, ker se deklamujejo
po vsej Sloveniji najrajši na društvenih veselicah.
Njegove pesmi so zajete naravnost iz srca, zato ni v njih nič
hlinjenega in nič prisiljenega. Prav radi te lastnosti ga je menda
znani kritik-fanatik uprav »razmesaril«, kakor vse, kar smo imeli
Slovenci zares dobrega. Za njim, kojemu je bila primerna ista pesem,
ktero je Prešeren spisal na Kopitarja, je udarila vsa njegova, tedaj
dovolj mogočna stranka ter se svojimi napadi umorila nam občutlji-
vega, najgenijalnejšega lirika. Odgovoril je v lepih verzih kaj duho-
vito v »Zvonu« 1. 1882. pod zaglavjem »V obrambo« ter si s tem
svojim odgovorom pomnožil svojo slavo.
Profesor Leveč je o izišlih Gregorčičevih poezijah spisal krasno
študijo pod zaglavjem »Zlata knjiga« (»Zvon« 1882.)
Gradišče je mala, neznatna vas, oddaljena od Gorice kaki dve
uri hoda ! Z glavne ceste, ki pelje iz Gorice v Vipavo, se vidi Gra-
dišče prav lepo vrhu griča na desni. Pred gričem na katerem stoji
Gradišče, je drug prilično tako visok grič, na katerem se beli ena
sama hiša — Gregorčičev dom. Njegov dom je tako ločen od Gra-
dišča, da pač ni čudno, ako ni bil na Gradišči morda nobeden vseh
mnogobrojnih Gregorčičevih posetnikov. Komu bi se pa tudi zljubilo
iz prijaznega samotnega griča, ki je prebivališče najmileje pojočega
slavca, v navadno vas ?
Iz Rifenberga, »kjer bival je nad osem let« in »kjer vse se mu
je prikupilo«, so ga premestili na Gradišče za vikarja. Vsled kričanja
dra. Mahniča in tovarišev, da so njegove pesmi brezbožne, ga je po-
kojni, premehki škof Zorn gotovo po pritisku odslovil iz službe, kar
je pozneje pač večkrat in po pravici obžaloval.
Sredi griča si je sezidal med sadnim drevjem in vinsko trto
lično hišico. Ko prideš gori, se prepričaš takoj, da je mogel tu-le
postaviti svoj dom edino le pravi pesnik, ki ni mislil niti na prak-
tičnost, niti na ugodnost.
»Oči, oči so me zapeljale,« pravi večkrat, ko razkazuje svojim
gostom in občuduje še vedno razgled »v večerno stran«. In res: ni
ga tako skoro najti tacega razgleda s tako neznatne visočine.
Ko premišljam sedaj, da sem videla Gregorčiča še le pred
dvema letoma v prvič, se mi zdi to celo nemožno, ker se mi dozdeva,
kakor da ga poznam že dolgo, dolgo. Kakor kandidatinja v Gorici
sem sicer tekla enkrat za nekim duhovnikom, o katerem so mi rekle
Marica : Simon Gregorčič. 319
moje součenke, da je Gregorčič, citirala sem tudi za njim glasno
nekaj njegovih verzov, a ozrl se ni. Najbrže je pa bila to le šala
mojih součenk, ki so poznale mojo za pesnike in pisatelje vneto in
sanjarsko dušo.
Ko smo se pred dvema letoma peljali k njemu, me je obhajal
nekov strah, nekaka tesnoba. Mislila sem si: Bog ve, kako in kaj
misli on o mojem delovanju ali se sploh strinja se žensko delavnostjo
na slovstvenem polju, ali mi ne bo morda tudi on česa očital radi
moje polemike z Mahničem; radi katere me je okregal še pokojni
Cimperman češ : »možki ga niso mogli ugnati (kako, ko je trobil
vedno svojo !) pa bi ga ženska ! David je res premagal Golijata, ali
on je imel pomoč od Jehove, od kod je pa Vi pričakujete?«
Gregorčič mi je po pravici zameril, da sem si le upala misliti
kaj takega.
Od glavne ceste pelje steza do mosta, ki drži čez Vipavo. Prav
tam je pa reka precej široka, zato je tudi most na vrveh, ki se ziblje
pod nogami, precej dolg. Prvdkrat je bilo pač tudi meni malo ne-
prijetno ono guganje, radi katerega je lani spomladi klicala neka
slovenska gospa v nemščini vse svetce na pomoč, vsled česar smo
se ji srčno smejali.
Od mosta naprej smo zašli, zgrešivši pot, v visoko turšico. Vsi
potni smo komaj prisopli po krajši strmi stezi na grič. Našli smo
pesnika pred hišo, ki je menda že zapazil, da se pomiče vrsta ljudi
proti njegovemu domu. V prvem trenotku, po prvem pogledu, ljub-
kem njegovem nasmehu in po prvih besedah minila me je vsa tes-
noba in bila sva takoj prav kakor bi se poznala že davno.
Imeli smo se izvrstno in tudi Gregorčič nas je bil vesel, to se
mu je čitalo raz obraz. Ker nas je bila večja družba, govorili smo,
kakor obično ob takih prilikah o raznih stvareh, največ seveda o
leposlovju in našem časnikarstvu. Gregorčič nas je spremil do voza,
s katerim smo prav v zadnjem trenotku dospeli do vlaka. Čudno ni,
da sem v tako silni vročini pozabila pri njem mantiljo ; pisala sem
mu, da pridem po njo sama pozneje, jeseni, na kar mije on odgovoril:
»Pozabljenlva čaka Vas, čakam Vas jaz.
Naj kmalu spet vidim Vaš dragi obraz.«
Šla sem res jeseni, potem spomladi, zopet jeseni in zopet spom-
ladi ter se oduševljala zanj vedno bolj, a od teh posetov, ki so bili
vsakokrat bolj zanimivi, hranim najlepše spomine. (Dalje pride).