Slovnice slovenskga jezika. Iz gosp. Marnovega spisa, kteri se nahaja v letošnjem letopi.su ljubljanske gimnazije, podamo slov. učenikom te le koristne čertice: Gosp. pisatelj pravi: ,,Vern, da slovniški uk zlasti sedanji čas ni všee; pa tudi vem, da je sedanji čas kej plitev v marsiklcrem uku; da je ravno zavoljo tega toliko uskokov in tihih in glasnih nasprotnikov slovenščine, ker je slovniško dobro ne znajo, si je toraj pisati ne upajo;*) nasprot pa tiidi vein, da so terdni slovničarji večidel terdni jezikoznarici in knjižniki iu toraj krasota svojega iiaroda s spisi, s kterimi razjasnujejo in množijo domače slovstvo, in sploh vem, da je, kakor Kvintilian govori, slovniška vednost izmed vsih vednost edina, ktera več koristi prinese kakor kaže; kaže le majhne reči, pa je podpora vsini tudi nar večim vednostim, je toraj mladim potrebna, starim prijelna , vsim pa koristna. — — —• Kdor si hoče popolno znanje kacega jezika prilastiti, je treba, da se soznani z njegovim notranjim in vnanjim blagom. Uno hrani slovar, to kaže slovnica. Pervo slovnico nasega jezika je spisal Adam — in sicer Adam B o h o r i 6 (1584)." Potem gosp. pisatelj našteva in pretresa zaporedoma vse slovnice, ktere so prihajale na svetlo. l/.ined vseh se naj bolj odlikujejo Kopitarjeva (Laibach. Korn. 1808. 8. 460.), Vodnikova (V Lnblani. Eger. 1811. 8. 190.), M e t e 1 k o t o v a (Laibach, 1825. Eger. 8. 296.), od ktere so vse naslednje slovnice dobivale svojo luč, — Murkotova (Griltz, 1832. Ferstl-Greiner. 8. 206.), P o t o čnikova (Laibach. Blasnik. 1849. 8. — Zweite, verb. Auflage. Laibach. Blasnik. 1858. 8. 184.) , N a v r a t il o v a (Laibach. 1850. Blasnik 8. VI. 4.° XVI.), Janežičeva (Slovenisches Sprach- und Lesebuch fur die unteren Klassen der Gyranasien und Realschulen. Vierte Auflage. Klagenfurt. Liegel. 1860. 262.), ktera je posebno rabna, ker spisal jo je verli učenik, ki irna z mladostjo sam opraviti, in iz skušnje ve, česar je učencu treba. Razun te je spisal g. J an e ž i č tudi v slovenskem jeziku: Slovenska Slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva, ter z malim cirilskim in glagoliškiin berilom za 81 ov e n c e. V Celovcu. Liegel. 1854. 8. 182. Slovnica vse poprešnje elovenske prekosf. — — Naprej govori g. pisatelj od različnih pisav, od a m — iga, o m — e g a i. t. d. Nazadnje pa tako le prav jasno dokazaje: ,,Ako toraj po slovnicah posnainera razloček med pisavo o ra in am, so naslednji razlogi za om: 1) Staroslovensčina, in ker je novoslovenščina prava hčerka, se spodobi, da se po uji ravna; 1i~) sorodni slovan. jeziki: hrov. - serb., slovašk., rus. in ruein , vsaj nekaj; 3) se rabijo te oblike pri kranj.-dolenskih, hrov., oger. in stajar. Slovencih; 4) so v resnici slovenske, in v vsih boljših slovnicali poterjene; 5) pospešujejo vzajemno približevanje slov, bolj mcmo am. *) Menda ravno zato ima tudi naš mladi nTovarš" toliko malo podpore pri naj bližnjih učitcljih naših šol. BPo njih sadujih bote spoznali." Vredn. a iii a; (i) se pu njih nioške in srednje iiuena doslcdno lučijo od ženskib; 7) ako se ualašč ne zategujejo, tudi lepoglasja ue kaze; 8) v knjižnem jeziku vsaj enota gospodinji; 9) so starejše kot a m , — bero se ne le v stari, ampak tudi v novi slovenšeini. vid. b r i z. h p o m. — Cast toraj, komur čast. — Za e g a, e m u, e rn pri prilogih enoj. štev.: 1) Zlaga in razlaga ali izpeljava, ako je res iz naine.stke i, jega, jemu in iz priloga: lep-i, lep-jega, lepj e in u; 2) nekaj Slovencov, štaj. in oger., na tanko e g a izgovarja, 3) izrekujemo večidel polglasnik, ki ga tudi veeidel z e zaznainnjanio, ker zanj piavega znamja v novoslor. pogrešamo; 4) se siriujamo po njib s Poljci, razun h s Cebi, zlasti s Slovaki, spodnjimi in gornjimi Serbi ali Lužičani, in po o/.jih ali topljenih soglasnikih skoraj z vsinii Slovani; 5) se ta innožnik uekoliko stika z imenskim: drev esa, sein ena, tel esa; 6) so te oblike ravno tako stare v novo.slov.: čudega, zlega, tujega i. (. d. Oblike o m - e g a nam. a m iga so tedaj prav piislojrie novoslovenščini, iu se jih nikomur ni treba braniti."