748
Anton Medved: Sveti večer.
Ta prostor je bil ob zidu na evangeljski strani velikega oltarja. Tukaj so jo spustili v zemsko temo, kjer čaka vstajenja.
Kmalu potem so vzidali na steno spominsko ploščo, namreč njen grb z napisom. Tako se je njen spomin in spomin njenega groba ohranil živ, dokler so bili cistercijenci v Zatičini. Virida je namreč izročila v oporoki večji del svojega imetja, zlasti svoj gradič, samostanu; napravila je mnogo ustanov, posebej še ustanovo večnih maš za samo sebe in za pokojnega vojvoda Leopolda III. Menihi so oba častili neizrekljivo, zlasti še, ker so bili tudi Viridini sinovi samostanu jako naklonjeni. Dali so imenitnemu laškemu mojstru napraviti za samostan po dveh slabih slikah dve veliki prekrasni sliki, kateri sta bili v veliki samostanski obednici. Domačini in ptujci so sliki večkrat ogledovali rekoč: „Glej, ta je gospa s pristave, ta je pa njen mož — velik junak, ki je umrl na bojišču!"
Pristavo samo pa so polagoma zapustili; jela se je rušiti, in tedaj so kamenje porabili za razširjanje bližnje cerkvice. Dandanes se le težko najde sled nekdanjega Viridinega bivališča.
VidiČ in Lenka sta živela na potoški graj-ščini srečno poleg obilne družine, katero jima je Bog dal. A njun rod se je razgubil na vse strani in se pozabil.
L. 1784. so morali menihi zapustiti zatiški samostan, cesar Jožef II., potomec Viridin, je bil tako ukazal; podobi Viride in Leopolda sta odšli v Ljubljano, spomin Viridin pa je polagoma izginil skoro do cela. Zatiško cerkev so popravljali, večkrat belili, in tako se je malone izbrisala spominska plošča nad njenim grobom. Vendar popolnoma ni izginila. Na evangeljski strani zatiške cerkve vidiš v zidu slabo, težko umevno kamenito podobo: zmaj se zvija tako
kakor Črka „S"; v odprtem žrelu drži otroka. Bralec naše povesti ve, da je ta podoba milanski grb, kakor ga je bila Virida nekdaj napravila na zastavo za milansko vojno.
Ce prideš, bralec, v Zatičino in stopiš v cerkev, oglej si Še ta slabi spomenik, in reci: „Tukaj počiva gospa s pristave."
Grb Viridin. (Fotgr. dr. Fr. L.)
Pravijo, da je neznatna in temna naša zgodovina. To ni povsem res; temna je le, dokler je ne razsvetlimo z natančnim preiskovanjem. Tudi neznatna ni. Kar se tiče gospe Viride s pristave, hvalimo božjo previdnost, ki je tako plemenito seme, njeno telo, položila v našo slovensko zemljo! Kakor sedi njen potomec na cesarskem prestolu, tako naj bi vzklilo ob njenem grobu mnogotero cvetje navdušenosti in krščanske plemenitosti v slavo slovenski domovini.
Sveti večer.
V ecer zagrinja Betlehem, Že luna zvezde v svate vabi. Krog mesta mir slovesen vlada, A hrup,  prepir in gneča v njem. Ti sam sediš ob oknu, sivi Rabi, Zakaj  ti mrak na modro čelo pada?
Pred taboj  zvitek povoščen.
Naroda tvojega nezgode,
Krivice,  boje in  zakone
Nanj  mož je mnogi razsvetljen
Zapisal,  morda ne vedoč,  da bode
Ostal in romal v svet med milijone.
Modrost je pisal Salomon, Za njim pisali so preroki O kralju velikem, ki pride Odrešit narod.   —  Kje je  On? Kdaj vzide svetla zarja na iztoki, Da mrak duha in led srca odide?
Ob luni bereš,  Rabi.  Kaj?
„Uzrlo bode luč veliko
To ljudstvo, ki tema je krij^e."
O,  beri dalje, reci:  kdaj?
„ Požene Jesetov koren  mladiko,
Cvetica iz korena mu priklije."