knežje rodovine, nekateri krogi visokega plemstva in meščanstva. Aristokratski značaj tega razmerja je zunanje najbolj razviden iz pomena, ki ga je imelo mecenatstvo v vseh teh menah. Ustvarjajoči umetniki so bili takorekoč v spremstvu socialno najvišjih osebnosti in skupin. Šele globoke preosnove, ki jih je družabni sestav doživel v času revolucij vsled kapitaliziranja in mehaniziran) a, so povzročile tudi tukaj velike izpremembe . . . Na mesto trdnega, zaokroženega kulturnega centra se je začel razširjati    vpliv    duševnih    vrednot    na    najširšo
DROBIŽ.
Matica Slovenska je dobila nov, čisto napreden odbor, ki je potem enoglasno — ne, kaj se to pravi? Da so vsi, prav vsi volili Ilešiča za predsednika ? Tudi tisti, ki sicer nič ne prikrivajo svoje hude sodbe o njem? In da so ga odkupili za tako visoko ceno? Za ceno Breznika, s čigar tihim in velikim delom se bo slovenski jezikoslovec še tedaj ukvarjal, ko bo odpuščen in pozabljen zadnji Ilešičev hrvatizem, za De-tela, ki ga bodo brali, ko ne bo nobenega spomina več na Ilešičeve napitnice, za Finžgarja, ki izpolnjuje s slednjim dejanjem svojih preprostih iger večjo misijo kot Ilešič z vso svojo meglenovisoko kulturo, za Grafenauerja, kateremu se bo moral Ilešič zahvaliti, če mu bo ime tiskano živelo, za Grudna, v čigar delih bo slovenski narod bral o svojem mogočnem življenju, ko bo že zdavnaj prebolel Ilešičeve atentate ? Ne, če so odborniki kljub vsemu volili Ilešiča, vsi, prav vsi, tedaj je razlog drugod; morda ne gre zgolj za čisto kulturo, ki se ni še nikdar obnesla, kadar jo je bilo treba praktično preizkusiti. Zadeva se je pojasnila, ko je Ilešič po volitvi izpregovoril: Od njega morda pričakuje kdo programa, pa on ne bo razvijal programa, tega ne bo storil, splošni programi so vobče problematske vrednosti, cesto so najboljši konkretni programi, ki se polagoma šele razvijejo (toda on ima preveč dela s svojim lastnim notranjim razvojem), tudi konkretnega programa ne bo razvijal in tako dalje, z eno besedo : jugoslovanstvo in naprednost! Zlasti zadnje, kajti pod jugoslovanstvom si odborniki po Ve-dini anketi ne morejo nič pravega predstavljati, medtem, ko je naprednost vsaj domača beseda, dasi je težko reči, kaj pomeni — pa kdo bi vse to razglabljal : jugoslovanstvo in naprednost, pa je ! — Ilešič bo težko še kdaj izpregovoril jasnejšo besedo, njegove odbornike pa še čaka, neubežno čaka, da jo bodo iz-pregovorili z njim.
Psevdonimen kritik lahko dela, kar hoče, in če piše n. pr. v referatu »Iz našega slovstva po novem letu 1914.« o leposlovju, slovstveni zgodovini, jezikoslovju, anatomiji, sociologiji, geologiji, kemiji in biologiji, mu moramo to pravico molče priznati; maske imajo posebne svoboščine in kdo bi resno jemal vsako besedo, kdo bi jim zameril vsako lahkomiselno dejanje? In če isti referent poroča o vseh naših književnih revijah, le Dom in Sveta ter Časa ne omeni, je to morda nezakrivljena nevednost, mož morda res ne ve za ta dva lista; nikdar ne smemo biti prenagli v presojanju psevdonimnih dejanj, ker utegnemo napraviti psevdonimu veliko krivico. Toda dr, Prijatelj, urednik sloves*     1
^
maso. Nastal je pojem, ki ga prejšnji vekovi v tem ekstremnem pomenu niti poznali niso: pojem občinstva. Struktura uspeha se je morala pri tem bistveno izpremeniti , . . Znak moderne kapitalistične družbe ni niti zmisel za lažno, niti veselje nad individualizirani!« tvorom, temuč kopičenje brezosebnega dela. Medtem pa ko lažno in osebno ustvarjanje stremi za večno simbolično vsebino bitja in išče v prikazni zlasti izraz ideje, odgovarja delu do fanatizma stopnjevani kult   d e j s t e v.«
stvenega dela »Vede«, kjer je ta referat izšel, mora vedeti za Dom in Svet in Čas; njegova dolžnost je, da pozabljivega referenta opomni. Ko se je psevdonim hotel nekaj vsajati zaradi Šlebingerjeve bibliografije — in s tem nam je toliko povedal, ne o bibliografiji, temveč o sebi, da nas njegovo pravo ime ne more več zanimati —. tedaj ga je dr. P, moško zavrnil: »,Veda' bi ne bila ,Veda', ako bi ne protestirala proti tej agitaciji zoper tako potrebno vsakdanje orodje vede,« Ko je pa psevdonim prezrl cel velik del resnega slovenskega kulturnega dela, tedaj je dr. P, pod črto molčal in rajši dovolil, da se v nas utrdi prepričanje, da Veda ni veda, kot bi priznal eksistenco dela, ki mu ni ljubo. Morda bo trajalo še dalj časa, preden izpopolni Veda svoje književne referate; prvega zvezka Grafenauerjeve Zgodovine se je spomnila n. pr, čez dve leti, za eksistenco drugega zvezka še danes ne ve. Meni je žal Vede; čez sedem let ji bo to napak hodilo, Futuristična glasba. Tudi v glasbi so Italijani že zašli na futuristični niveau. Prvi tozadevni manifesti so izšli lansko leto pod naslovi: Manifesto tecnico della musica futurista (Pratella) in L' arte dei rumori (Russolo). Tega je bilo pričakovati, kajti že v začetku so futuristi napovedali revolucijo vsem panogam umetnosti. Futuristični princip nove »umetnosti« stoji v takozvani enharmoniji in futuristična glasba se imenuje z eno besedo enharmonizem. Enharmonijo imenujejo futuristi kontinuiteto med posameznimi notami, pot, ki teoretično in praktično vsebuje nešteto sfu-matur — nuances — med dvema poljubnima notama. Vzemimo harmonični sistem in v tem sistemu C (to-nika) in G (kvinta). Od C do G imamo po naši stari teoriji  sledečo  gradacijo:
c — cis — d — dis — e  ¦—  f — fis — g
to je sedem poltonov, sedem poltonskih intervalov, sedem skokov. To stopnjevanje izraža pasatistični glasbenik z notami na črtah in med črtami (tudi pomožnimi) pentagrama. Za olajšavo se poslužuje tudi i ev in '?. Tega futurist ne rabi več, ker ne priznava nikakih artificielnih intervalov. Vso kontinuitetno gradacijo med toniko in kvinto (vzemimo c—g z vijo-linskim ključem) karakterizira futurist s takozvano notno črto (linea-nota) od prve pomožne spodnje črte do druge črte v pentagramu. — Vzemimo n, pr. pol-tonske intervale
med c in g. Futuristični glasbenik napravi stvar krajše, tako da potegne poševno črto od c do g.
Res je, da je harmonični sistem nepopoln. Fis in ges izraža klavir z isto tipko, dasi teoretično in akustično to ne odgovarja dejstvu, Futurist pa hoče izraziti tudi to diferenco s tem, da za znak glasu ne vporablja notne pike, ampak kontinuitetno vrsto več pik, ki dajo geometrično črto, kot vidimo na zgoraj navedenem primeru. — S tem so futuristi zavrgli stari frag-mentarični ali intermitentni dinamizem in ustvarili nov, takozvani kontinuitetni dinamizem. Russolo primerja pasatistično in futuristično glasbo z barvami v slikarstvu, Temperirani harmonični sistem se mu zdi kakor slika s samimi osnovnimi barvarni (rdeče, modro, zeleno, rumeno, vijoletno itd,). To bi bila slika, ki bi ne imela različnih barvnih tonalitet iste barve, slika, ki bi ne imela nikake svetlorumene, svetlomodre ali temnordeče nuance.   Zato pa, pravijo, se da taka slika
primerjati s starim temperiranim sistemom, ki je v svoji diatonični skali razdružil note na ta način, da je postavil mednje arbitrerne presledke, intervale. Stari sistem je izločil med posameznimi notami vse naj-delikatnejše vezi, ki so mnogo rahlejše in bolj neprisiljene nego današnji polton. Iz tega rezultira, da futurist ne sme adoptirati intervala (salto di tono), pač pa vpelje mesto tega enharmonične gradacije. — Tempe-rirana skala ne odgovarja rnuzikalni realnosti, ker v naravi in v življenju ne naletimo na posamezne tone, pač pa na šume, ropote in neartikulirane glasove, ki so (če so trajnejši seveda!) vedno enharmo-nični, Futuristi hočejo torej predvsem posnemati naravne glasove (tuljenje vetra, ropot vozov in dinamo-strojev, šumenje voda, neartikulirane glasove, ki jih čujemo stoječ na griču blizu hrupnega mesta). So torej rnuzikalni naturalisti-fotografi. Posnemanje narave v slikarstvu se po naših pojmih imenuje fotografija — daleč smo že od tega stališča. Futuristični glasbeniki pa gredo, kot se zdi, kontrerno pot, iz simbolizma in impresionizma v neke vrste šegavi realizem, ali bolje rečeno,   naturalizem.    Prišli   smo   do   glasbe,   ki   hoče
Duševna in tvarna kultura na Slovenskem.
<S5>       171       «©»
720595901971?784642
coute que coute posnemati naravo z enharmonično, šumsko godbo. V naravi ni tonov, kakor smo mi navajeni imenovati vibriranje strun, valovanje zraka v piščali itd. V naravi so ropoti in hrupi (rumori) in za proizvajanje sličnih ropotov je treba posebnih instrumentov, ki intonirajo te glasove (ital. se imenujejo i n t u o n a r u m o r i). S tem se futuristi že delj časa pečajo; v koliko se jim bo to posrečilo, sedaj še ni mogoče soditi. Gotovo je, da se teoretično dominij njih godbe obogati z nešteto nam do sedaj neznanimi sfumaturami med enim in drugim glasom. Ali pa bodo dosegli s svojim teoretično in praktično izpopolnjenim godbenim sistemom večjih uspehov, kdo ve? — Do sedaj so priredili futuristični glasbeniki dva koncerta. Na prvem, ki se je vršil v prostorih della Direzione del Movimento futurista v Milanu, so izvajali dve točki: Prebujenje mesta (Risveglio di Capitale) in Sestanek avtomobilov in aeroplanov (Convegno d'automobili e d'aeroplani), Pri drugem so morali bežati pred številno publiko, ki jih je izžvižgala in ometala z artičokami in kuhanimi makeroni. V Lacerbi so futuristi poslali tudi že dve kompoziciji med svet. Zanimiva je zlasti zadnja. Orkester posebne, nove vrste. Tu ne igrajo vijolinisti in flavtisti, klarinetisti in basisti, orkester je sestavljen iz sledečih godcev: ululatori (kričači), rombatori (gro-movniki), crepitatori (prasketači), stropicciatori (drgal-niki), scoppiatori (pokavci), ronzatori (brenčavci), gorgogliatori (grgralci) in sibilatori (sikavci). Nekaj posebnega,  kajne?                                                  /. G.
Še o futurizmu. Zadnje čase je Marinetti postal sila zanimiv. Saj ste videli njegovo fotografijo po nemških revijah poleg njegovega portreta na razstavi v Berlinu. Lacerba je prinesla v zadnjih številkah več njegovih proizvodov. Naj še ponovim: Marinetti je podrl vso jezikovno sintaktično stavbo. Zato sem bil lansko leto navel primer iz tripolinske bitke. A ker se je pridružila k popolni brezsintaktičnosti tudi cela vrsta drugih futurističnih komponent, moram opozoriti tudi na optično in akustično stran futurističnih del. Futuristi se otročje zabavajo in prav imajo, saj pravi Palazzeschi: il poeta si diverte — pazzamente — smi-suratamente. Pogum futuristov raste in z njim kore-lativno tudi črke, ki ga nosijo med svet (Papini: Mar-cia del coraggio). Tisk je najnovejši pripomoček, s katerim razdraži tudi živce dobrega pohlevnega kvar-tinovca. Papinijeva duša je  sam :
Coraggio Coraggio Coraggio   itd.
Papini se smeje kot navadni ljudje; a resni ljudje, ki jih je več ko preveč (Abbasso la serieta!), nimajo poguma, da bi se smejali pred svetom, da bi svoj smeh napisali. Trije verzi quodlibet vesele vsebine v Papi-nijevi poeziji so:
Ahahahahahahah
Ahahahahahahah
Ahahahahahahah.
Popeva s Palazzeschijem:
Tri tri tri fru fru fru ihu ihu ihu uhi uhi uhi.
Bilobilobilobilobilo
Brum.
Filofilofilofilofilo
Flum!
Bilolu. Filolu!
U!
ApoUinaire si izvoli za motto futuristični protitradiciji naslednji napis:
ABBASSILPominir Aliminf SSkorsusu otalo ATIS cramlr MOnigma (NB: Abbasso il passa-tismo !), Kak pomen imajo minuskule, nisem dognal. Slične tiskarske in več ali manj tudi onomatopoetične izraze si dovoljuje predvsem Marinetti. V futur. listu Lacerbi (1. dec. 1913) o korekturah in hrepenenju v hitrosti takole :
parole in liberta vivaaaaAAAA il Futurismo final-mente, finalmente, finalmente, finalmente, finalmente
FINALMENTE
POESIAN
hsC
erE
treno treno treno treno treno tren trou trou trou (ponte di ferro: tatatlum - tlin) sssssssiii.., ssiissii ssiissssssiiii
Hitrost   avtomobila,   ki   pelje  iz Messine v  Catanijo, opiše Marinetti na sledeč način:
velocita d' automobile verso
chauffeur semisdraiato sotto T o-lante enorme che gira come un mondo pattinare pattinare sulle velocita lavate dagli svolti svolti prati giardini scenario di monti calabresi cono deli' Etna indaco in-senatore premontorii torrefazione scoppiante -f- velocita -[- ferocia delle gomme polvere carbone della strada sete sete del caucciu cactus.
Hitrost   raste   in   raste.    Avtomobil   vozi   s   hitrostjo 80 Km = TRrrrrrrrrrrrr;  95 Km = TRRRRRR ; 100 Km = TRRRRRR . . . panpan traak . . .,   pata-traaaak tung tung zang panache stop.               y. G.
Messina Catania
70 Km
aH' ora
trrrrrrrrrrrrrrrrr
<©•    172    <©»