Pri tako velikem delu, ki mora računati na mednarodno raznojezično pub­ liko, tudi jezikovno vprašanje ni brez pomena. Sklenjeno je bilo že na med­ narodnih zborovanjih, da bodo, najbrž pričenši s četrtim zvezkom, angleški in francoski članki izhajali v izvirnem besedilu, uvrščeni bodo pa pod ustrezno geslo v nemškem jeziku. Vkljub nekaterim manjšim pomanjkljivostim pozdravljamo nadaljevanje asiriološkega realnega leksikona. Želimo samo, da bi mogel hitreje izhajati. Gre za tako temeljno delo, da ga nobena količkaj pomembna zgodovinska knjižnica ne bi smela pogrešati. ¥ r * b V. Korošec Johannes Friedrich, Die hethitischen Gesetze. Transkription, Übersetzung, sprachliche Erläuterungen und vollständiges Wörterverzeichnis. Documenta et Monumenta Orientis Antiqui. Vol. septinmm. Leiden. E. H. Brill 1959, 4°, X + 155 strani. Približno 200 določb hetitske pravne zbirke je ohranjenih v delnih prepisih na glinastih ploščicah, ki jih v letih 1906-07 izkopal Hugo Winckler blizu turške vasi Boghazko'i (sedaj Boghazkale). V avtografski (klinopisni) izdaji jih je leta 1921 objavil Bedrich Hrozny, ki je bil leta 1915 dognal, da je bila hetitščina indoevropski jezik. Že leta 1922 sta bila objavljena kar dva prevoda nove pravne zbirke. Heinrich Zimmern, asiriolog v Leipzigu in dr. Johannes Friedrich, ta­ krat mlad gimnazijski profesor, sta v zbirki Der Alte Orient objavila nemški prevod kot »Hethitische Gesetze aus dem Staatsarchiv von Boghazköi (um 1300 v.Chr.)«, v Parizu pa je Hrozny objavil »Code hittite provenant de l'Asie Mi­ neure (vers 1550 av. J. C.)« obenem s transkripcijo in fotografskimi posnetki plošč. V naslednjih 3? letih je bilo objavljenih več novih fragmentov, zbirka je bila mnogokrat prevedena: tako so jo iz izvirnega besedila prevedli zlasti: A. Walther leta 1931, A. Goetze leta 1950, E. Neufeld leta 1951 v angleščino, Neu­ feld tudi v hebrejščino; J. Holt v danščino leta 1951; J. M. Dunajevskaja leta 1952 v ruščino. Pogrešali pa smo celotne nove transkripcije, ki bi upoštevala vse nove poznejše fragmente, kakor prevoda, ki bi ustrezal sedanjemu stanju poznanja hetitskega jezika. Zato je bila zelo srečna misel, da je orientalistična založba E. J. Brili v Leidenu poverila prof. J. Friedrichu (Berlin) nalogo, da je priredil za zbirko Documenta et Monumenta Orientis Antiqui kot 7. zvezek novo monumentalno edicijo hetitske pravne zbirke obenem s transkripcijo be­ sedila. J. Friedrich je bil za to delo najbolj poklican, ker je ob raznih prilikah z večjimi ali manjšimi prispevki mnogo prispeval k jezikovnemu razume­ vanju posameznih določb. Filološko mu je pri tem pomagalo to, da je leta 1952 objavil doslej najboljši hetitski slovar (Hethitisches Wörterbuch), h kateremu je že leta 1957 izdal prvi sešitek dodatkov (42 str.). Prevod hetitske pravne zbirke je precej težaven. O njenem nastanku ni nobenih poročil. Ali je bil .to zakon, izdan od hetitskega vladarja in pozneje večkrat revidiran? Ali pa je bila morda samo zbirka razsodb — tega mnenja je J.Friedrich (str. 1), ali pa gre morda za pravno knjigo za zbirko, ki si jo je priredil kak prizadeven zasebnik? Besedilo ni popolnoma enotno, variante ka­ žejo na to, da je bilo večkrat redigirano. Ohranjeno je na dveh ploščah, za kateri razen vsebinskih razlogov ni nobenega dokaza, da sta sestavljali isto pravno zbirko. Po sistematiki in vsebini celo sklepamo, da nista nastali isto­ časno. Kratka pravna pravila so pogosto težko razumljiva, ker popolnoma manjka zasebnih listin, ki bi kazale, kako so stranke določeno pravno pravilo v praksi uporabljale; vrh tega naletimo v posameznih določbah- na neznane besede, ki se drugod ne pojavljajo. Hrozny šteje v. svojem prevodu določbe neprekinjeno naprej, prva plošča ima §§ 1—100, druga §§ 101—200 B (z več vrzelmi). J.Friedrich pa šteje — kakor je to storil že v prvi izdaji leta 1922 — vsako ploščo zase. Stvarno je to gotovo točnejše, za citiranje pa se mi zdi Hroznyjevo štetje bolj pripravno, zlasti ker je že iidomačeno. 340 J. Friedrich podaja v uvodu najprej izčrpen pregled edicij virov za prvo in za drugo ploščo (str. 1—4). Na podrobnih tabelah navaja, v katerih izmed 26 prepisov prve in 33 prepisov druge plošče so posamezne določbe ohranjene (5—15). Nato objavlja (86—87) zapored na levi strani transkripcijo, na desni strani prevod, pod črto pa variante besedila pravne zbirke. Sledi jezikovni komentar (88—115), ki ga je avtor precej — morda skoraj preveč — skrčil, sklicevaje se na svoj hetitski slovar (prim. str. VII). Ob koncu je avtor dodal popoln seznam besed in vseh njihovih oblik, uporabljenih v posameznih do­ ločbah (str. 116—155). Kratek seznam (str. 155) nas seznanja z najvažnejšimi novostmi v slovni- škem in stvarnem pogledu, ki jih novi prevod in njegov komentar prinašata. Najnovejša J. Friedrichova dovršena izdaja hetitske pravne zbirke je ne­ dvomno izrednega pomena za proučevanje najstarejšega indoevropskega prav­ nega spomenika. Filologu in pravnemu zgodovinarju bo z njo nadaljnje raz­ iskovanje znatno olajšano. V. Korošec Anna Sadurska, Inscriptions latines et monuments funéraires romains au Musée national de Varsovie. Varsovie: Auctarium Meandreum, vol. IV, 1953, p. 137, tab. XLVI. V knjižici so zbrani vsi latinski napisi, ki jih hrani Narodni muzej v Var­ šavi, kamor so prispeli v glavnem iz zasebnih zbirk v poljskih gradovih, deloma kot darila. Doslej pretežno še niso. bili objavljeni ali vsaj ne dovolj poznani in dostopni. Večinoma izvirajo iz Italije oziroma" celo iz območja Rima samega. Opisni del kaže na vsaki strani izredno skrbnost, natančnost avtorja, ki se trudi sleherni spomenik osvetliti s tekstnokritičnega stališča, ga epigrafsko komentirati in povsod, kjer nudi spomenik le majhno oporo, analizirati tudi umetnostnozgodovinske, celo tehnične (kamnoseške) probleme. Zaradi.svoje na- drobnosti, ki v epigrafski literaturi v tem smislu ni več v navadi, ker so v glavnem vse malenkosti in vsa opisna zaporedja že tako rekoč iz stoletne iz­ kušnje in po neki tihi kodifikaciji y vodilnih publikacijah in šolah do potan­ kosti določena ,— je knjiga izredno primerna kot vzoren učbenik, ki seznanja mladega epigrafika z osnovno tehniko, zaporedjem analiz, s členitvijo lemme in ustreznim izrazoslovjem. Knjižici ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kvečjemu to, da ne upošteva in da nima pregleda nad moderno pa tudi polpreteklo lite­ raturo, za kar pa je avtor v podnaslovu k bibliografiji sam podal tehten vzrok. Naslednje pripombe bi spadale v bistvu bolj na listek med errata-corrige kot pa na rovaš pisca. Sistem oklepajev, ki je splošno sprejet in uporabljan, dovoljuje danes izra­ žanje skoraj vseh malenkosti, predvsem tudi nepravilnosti teksta; avtor ga ne uporablja dosledno, in če bi ga, bi transkripcije v majuskulah — spričo dobrih fotografij — lahko odpadle. N. 11: Vrstična širina se ne da izračunati z goto­ vostjo, zato tudi ne dopolnila, vsekakor pa spada v v. 2 vivus fecit. N. 18: Gen­ tile prejkone Orfanius. Spomenik-objavlja že CIL VI 18738, cf. Vidman-Zgusta, LF 1954, 213—218, ter FA IX, 1954, 4597. N. 34, v. 10: prav aedic(u)la(m), odvisno od fecit v. i, ne pa aedic(u)la (nom.). N. 38, v. 1—2: Ailio Getullo o(bito), ne pa Ailio Getulio o(ptimo). N. 39: Imena oseb pa tudi pričeska bi prej kazali, da spada kamen v obrat med 2. in 3. stoletjem kot pa v dobo 240—255. Aurelius Teres ni mož Hermione, pač pa Aelije Antonine, hkrati pa tudi ni- oče Her- mione, ona je prejkone nezakonska. N. 48, v. 2 : Mislim, da predpostavka A. Sa- durske Fraudali <.W> d dito ni utemeljena niti potrebna, zakaj ne Fraudali Liddito? N. 51, v. 6, se mora v transkripciji glasiti pont(ifici) max(imo) trib(u- nitia) pot(estate). Kot zanimivost naj omenim na koncu še nagrobnik n. 41, latinski tekst pisan v grški abecedi. J. Saše! 341