iz vsih Časov keršanstva.

II. del.

(Ponatis iz »Zgodnje Danice".)

> Spisal in založil

Anton Kržič

i .katehet.

V Ljubljani.

Tisk J. Blaznikovih naslednikov.

1880.

O


Izglodi
BOGOLJUBNIH OTROK
iz vsili časov keršanstva.

II. del.

Spisal in založil

Anton Kržič,

katehet.

(Ponatis in »Zgocinje Danice".)

V Ljubljani.

Tisk J. Blaznikovih naslednikov.

1880.

I r

V vod

Obljubil sem bil še dalje nabirati in priobčevati
„Izglede bogoljubnih otrok". Pričujoča knjižica priča,
da sem spolnil svojo obljubo. Naj mi bo dovoljeno, tudi
le-ta II. del s kratkim vvodom priporočiti. Kajti ravno
vvod se mi zdi primčren prostor, kjer se z občinstvom
nekako bolj prosto, po domače lahko govori. V knjižici
sami je vse bolj mladini namenjeno in povedano, na tem
mestu pa lahko kaj rečem tudi prijateljem mladine.

Najpred me dolžnost veže, da se priserčno zahva¬
lim vsim blagodušnim mladinoljubom, ki so s priporo¬
čilom in naročilom djansko pripomogli, da se je mogel
pervi del tako urno oddajati. Čeravno je bilo že pred
vse v „Danici“ natisnjeno, mi je ostalo le še kacih 100
iztisov.

če bodo okoliščine vgodne, bom nadaljeval ter še
III. zvezek pridjal. K tej vgodnosti pa štejem zlasti tudi
pomoč in podporo dosedanjih in prihodnjih prijateljev.

Če tako berilo za mladino priporočam, nikakor
nočem s tem reči, da drugačni — ne ravno tako po¬
božni, a povsem pošteni — spisi ne bi bili dobri in ko¬
ristni; reči pa sem primoran, da poleg druzih poštenih
knjig so za kerščansko odgojo silno potrebne in koristne
tudi pobožne bukve. Katekizem na treh krajih pri¬
poroča tako berilo. Pri drugi cerkveni zapovedi veli ob
nedeljah in praznikih »duhovne bukve brati"; za
pripravljanje k sv. obhajilu, uči, je poleg druzih po¬
božnosti „že zvečer pred svetim obhajilom treba svete
bukve brati in tudi dan svetega obhajila se spodobi
(poleg druzega) svete bukve brati in svoje misli v
Bogu zbrane imeti".

IV

Res je sicer, da Slovencem v obče ne primanjkuje
svetili, pobožnih knjig, vendar za mladino smo pa več¬
krat v zadregi, kaj bi nasvetovali, da bi spolnili v ka¬
tekizmu izrečeno željo sv. cerkve. V pervi versti se
sme življenje svetnikov in zvestih služabnikov Božjih
prištevati takim knjigam. Ker bi pa „življenje svetni-
kov“, ki je za odrašene obširno popisano, iz znanih
vzrokov mladini ne moglo tolikanj koristiti, zato imam
ravno „Izglede bogoljubnih otrok“ v ta namen prav
gorko priporočati.

Glede pisave je pri nas težava, ker nimamo še
take razdelitve, kakor pri druzih narodih, ki v obilnosti
izdajajo berila za nežne otročiče do 6. ali 8. leta, po¬
tlej posebej za one od 8. do 10., ali od 10. do 12., od
14. do 16. leta in naprej. Meni se je za zdaj potrebniše
zdelo ozirati se na nekoliko spodraslo mladino; a modri
odgojitelji lahko rabijo knjižico tudi za male otroke,
ako jim primčrne reči odkažejo, razložijo ali pa po
svoje pripovedujejo, kar so pred sami prebrali. Tudi
priletnim je tako berilo lahko koristno.

Sploh pa bodi vsim, ki hočejo s to le knjižico in
z enakimi komu kaj koristiti, zelo zelo priporočeno, naj
večkrat podučujejo, da duhovne knjige niso, kakor druge
posvetne, da bi se hitro in pa vse naenkrat brale; temuČ
večkrat naj se v njih bere, pa počasi in pazno ter le ne¬
koliko naenkrat, da se more vse na lastno življenje obra¬
čati in posnemati.  Tako modro branje je kakor pohle¬
ven dežek, ki serce omehča in priredi za krepko in
obilno dušno rast; urno in poveršno branje pa je kakor
ploha, ki se hitro izlije in odteče pa malo koristi pusti
za seboj. Bog dodeli našemu trudu in prizadevanju
svoj nebeški blagoslov!

V Ljubljani na sv. Jožefa dan 1880.

1. Marija ta otroci

Nek pobožen in učen gospod so že v svojih po¬
znejših letih pisali bogoljubni sestri med drugim te-le
lepe besede: „Midva, preljuba sestrica 1 morava še danes
Boga hvaliti, da nama je dal tako dobre starše, da se
v spominu še tako rada vračava pod njihovo mirno
streho! — Ne včm, draga sestrica! če se tudi ti spo
minjaš ali ne, kako so naša ranjca mati navadno še
dolgo molili potem, ko je v pozni večerni uri že vse
počivalo v sladkem spanji. Še le v poznejših letih sem
jčl to natančneje premišljevati; pa nič gotovšega si ne
morem misliti, kakor to, da veči del te molitve je bil
za nas otroke po versti. Najini starejši bratje so bili
tedaj že po nekoliko z doma, toraj vzroka dovelj, da
so molili za nje, a tudi mi mlajši smo kazali marsikako
nevarno stran, ki je delala milemu maternemu sercu
mnoge skerbi in težave."

Kaj ne, draga mladina, kako dobro mater so imeli
omenjeni gospod! Vem, da tudi vi imate dobre, skerbne
matere domA; če je že kteri tako nesrečen, da mu je
nemila smert pobrala prejubo mamo, ga iz serca milu-
jem. Vem pa še neizmerno boljšo mater, ktera moli in
prosi za vse otroke celega sveta tako priserčno in pre-
prosljivo, kakor ne more moliti in prositi nobena po-
zemeljska mati! Ta — naj boljša vsih mater je pre-
čista Devica Marija. Marija neprenehoma prosi Boga
sicer za vse ljudi, a za otroke še posebej, še naj bolj.
Res je, da prečista Devica ljubi ves keršanski svet, in
po pravici jo imenujemo Mater in Pomočnico kristja¬
nov; res je, da Marija hoče vsim pomagati, želi vse
rešiti, ne zametuje nikogar, kterikoli k Nji pribeži: toda
prav posebno nagnjenje ima do keršanske mladine, do
nepopačenih „malih“! Pa zakaj?

Izgledi.. J

2

1. Marija se je od Jezusa naučila otroke tako lju¬
biti, za otroke posebej skerbeti. Jezus je izvolil tudi
sam majhen biti in kakor drugi otroci polagoma rasti,
da bi vsim mladim zapustil izgled naj veličastniše sve¬
tosti. Pri Njem vidimo v naj lepši podobi vse tiste čed¬
nosti, ktere kinčajo in osrečujejo ljubo mladost. Tu vi¬
dimo sveto čistost tako nebeško lepo se lesketati, tu
vidimo toliko pohlevnost, toliko bogoljubnost, toliko po-
koršino, toliko delavnost in postrežljivost, da se ne mo¬
remo dovelj načuditi. Sicer pa tu ni najti nič nenavad¬
nega, nič nečimernega, prav nobene imenitnosti in po-
nosnosti ne; vse je tako tiho in priprosto, tako lepo in
podučljivo, tako pobožno in ljubeznjivo, da se z besedo
ne da izreči. Ko je bil prišel Jezus svet odrešit, si je
hotel najpred mladino pridobiti, mladino rešiti. Zato je
v delavnici v Nazaretu ravno mladini dajal tako bliščeč
nebeški izgled. Zato je tudi v svojem očitnem življenji
in učenji tako priserčno skerbel za mladino, kakor sem
vam že pri drugi priliki pravil. Zato je izrekel tako
grozovito gorje vsim zapeljivcem in pohuj siji vcem, rekoč,
da mlinski kamen na vratu in smert v globočini morja
bi še ne bila zadostna kazen takim, ki mladini nedolž¬
nost jemljd! — Mladenča je še posebej podučeval in
mu dal poseben svet keršanske popolnosti. Ravno mla¬
dim v prid je delal naj ginljivše čudeže: Ižletno de¬
klico in mladenča Najmljanskega je obudil k življenju.
In koliko ljubezen je imel do deviškega Janeza! Kako
blizo je ta čisti mladeneč smel najčistejšemu Jezusu
biti! Seboj gaje vzel na goro Tabor, na vert Getzemani
— pri zadnji večerji Mu je na persih slonel — in še
iz Njegovih umirajočih ust je slišal tolažilno besedo za
slovo! — Tako močno pri sercu je bila Božjemu Zve¬
ličarju mladina; bila mu je naj ljubši del njegove čede,
naj nežniša sadika v njegovem vinogradu, in zato Ga
tako lepo imenujemo „Prijatelja otrok'*.

Pa glejte, vse to je premila Mati Božja z lastnimi
očmi gledala in občudovala 33 let. Od Jezusa se je
naučila, kakošen biser in kolika dragocenost je otrok,
je mlada dušica! In ker je njeno serce Jezusovemu tako
podobno v vseh rečeh, menite, da mu ne bo enako tudi
v ljubezni do otrok? In če je Jezus že umirajoč rekel:

3

„Mati, glej tvoj sin!" ali menite, da ne bode Marija
najpred sprejemala onih za svoje otroke in najpred od-
perala svojega maternega serca onim, ktere je njen Sin
tako silno ljubil in varoval? Zato, ker je Marija Jezu¬
sova Mati, je tudi mati vsih otrok in za nje ima svojo
pervo ljubezen, pervo skerb. Kakor je Jezus klical:
,,Pustite male k meni", tako tudi Marija kliče po be¬
sedah sv. Cerkve: „Kdor je majhen, naj pride k meni!"

2. Marija ve, da je mladosti čas naj dražji čas, da
je bogoljubnost in nedolžnost mladih let neprecenljive
vrednosti.

Kaj ne? sej imamo že mi navadni ljudje neko po¬
sebno spoštovanje in ljubezen do prav dobrega, nedolž¬
nega človeka. Nič se nam ne zdi tako lepo, tako Iju-
beznjivo in tolike cene. „Karkoli se tehta, govori sv.
Duh, ni toliko vredno, kakor čista duša." In če že mi
grešni ljudje tako sodimo, kaj še le oni, ki so sami med
svetniki? O, vsi veliki in imenitni učeniki sv. katoliške
cerkve (n. pr. sv. Vincencij Pavijan, Frančišek Ksaverij,
Gregorij, Avguštin, Vincencij Fererij, Karol Boromej,
Frančišek Šaleški, Alfons Ligvorij in brez števila dru-
zih), ki so čas in učenost v čast Božjo obračali v vino¬
gradu Gospodovem, vsi so imeli radi z mladino opraviti.
In zakaj pač? Ravno zato, ker imajo otroci še nedolžno,
čisto, priprosto, dobro serce. Pri takem poduku, med
malimi, so spoznali, zakaj je Jezus otroke tako zelo
ljubil, jih objemal in blagoslavljal.

Pa pomislite zdaj; Marija, blažena Mati Božja, ve
in zna tisočkrat bolje čislati nedolžnost in čistost, kakor
naj veči svetniki. Marija le predobro ve, da vsak, kteri
se v mladosti ne zgubi med posvetnjake, temveč zvesto
in stanovitno služi Bogu — kar ima naj boljšega, naj
lepšo cvetlico svojega življenja, prinese Bogu v dar, ki
je v Njegovih oččh ves čist in neomadežan, ves Ijubez-
njiv in prijeten. Mariji je pri tem nekako tako, kakor
vertnarju. Vertnarja veselijo sicer vse cvetlice, vse drevje
in sadje po vertu, ki ga oskerbljuje; toda naj bolj je
vesel pervih cvetlic, ktere koj po odhodu merzle zime
cvetd, naj bolj všeč mu je pervo sadje, ktero v zgod¬
njem poletji dozoreva. Tako Marija sicer ljubi vse krist¬
jane, ki so dobre volje in jih sprejema za svoje otroke;

4

pa naj veče veselje ji vendar delajo še nedolžni otroci,
verli mladenči in bogoljubne device. Ti so tako rekoč
perve cvetke, pervo sadje na cerkvenem vertu; to so
posebni prijatelji, to so izvoljeni ljubljenci Marijni.

Sv. pismo nam pripoveduje prav ginljiv izgled,
kako veliko ljubezen more imeti mati do svojega otroka.
Beremo namreč, da je moral bogoljubni mladi Tobija
za delj časa zapustiti dom svojih pobožnih staršev. Ker
se je predolgo na tujem mudil ter ni mogel o pravem
času domu priti, je bila njegova mati zelo zelo žalostna.
V svoji veliki žalosti je hodila vsak dan na polje in se
je hrepeneče ozirala proti tistemu kraju, od kodar je
imel priti preljubi nj--n sin. Hitela je celč na verh gore,
kjer se je daleč na okrog vidilo, da bi tako tem prej
in lože zagleda ! a svojega sina, ko pride. Slednjič ga
zagleda in njeno jasno materno oko koj v daljavi spoznd
svoje predrago dete, vsa v veselji teče možu povedat:
„Tvoj sin pride!" — Kakor se je oko te dobre matere
brez miru in prestanka oziralo po pobožnem otroku;
tako tudi vedno čuje tam gdri-le v nebesih neko oko
nad otroci Božjimi, nad mladino: in to je materno
oko Marije Device! O gotovo na ljubo mladino zlasti
obrača deviška Mati Božja svoje oko; za njo je naj bolj
v skerbčh; nje ne more pozabiti, ne more zapustiti; njo
želi pred vsem rešiti, da bi mogla enkrat pred tronom
nebeškega Očeta ob smerii slehernega veselo sporočiti:
,,Glej, tvoj otrok pride!“ Marija le predobro ve, kako
nezmerno važen je mladosti zlati čas, kako neizrekljivo
veliko je ležeče na n'etn. Marija le predobro ve, da,
kadar je mladost pridobljena, je vse življenje pridob¬
ljeno, je duša rešena, je nebč zagotovljeno; če je pa
mladost zgubljena, tedaj je vse življenje omamljeno in
okuženo, duša je v največi nevarnosti, nebo žaljuje,
pekel se veseli. Marija tudi ve, kako lepa, neprecenljivo
lepa je duša, dokler se leskeče v sveti nedolžnosti v
neomadežani čistosti! Oh njeno čisto materno oko ne
more gledati, kadar bela nebeška lilija nedolžnosti gla¬
vico pobeša, včne — zgine!

3. In ravno zato slednjič Marija tako zelo skerbi
za mladino, ker ve, v koliko strašnih nevarnostih je,
zapraviti ta Njej naj ljubši zaklad.

5

Naj hujši sovražnik neskušane mladine je hudobni
duh. V svoji peklenski zvitosti in hudobiji je sklenil,
zlasti mlade ljudi povsod zalezovati in očesa ne odver-
niti od njih, dokler niso pridobljeni. In zakaj pač?
Že zato, ker v nevošljivosti ne more terpeti, da bi bil
kdo v rajski nedolžnosti srečen in vesel, ker mora sam
v strašnem ognji škripati in tuliti. Razun tega si pa
tudi hudobni duh misli: „Ako si enkrat pri človeku
mladost pridobim, mi skor gotovo ne uide njegova duša."
In ta njegova misel nikakor ni prazna. Ko je mlad člo¬
vek zapeljan ter pridobljen za greh ali celo za strastno
navado, o potem se ne bo z lepa povernil strah Božji
in bogoljubnosti nebeški mir v njegovo raztergano serce;
iravo poboljšanje je potem silno težko in se le redko-
crat popolnoma zverši. Vse življenje je nekako ostrup-
jeno, in v mladosti privajeni greh se večkrat še v sta¬
rosti ne popusti vsled besedi sv. pisma: „Mladeneč,
vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi!" (Preg.
22, 6.) In domač pregovor je: Kar se Janezek nauči,
to Janez zna. Kdor je v mladosti merzel za vero, čed
nost in pobožnost, bo v starosti ostal tudi še merzel in
ledčn. Vse se mu bo bolj mudilo, le služba božja, verske
vaje in bogoljubnost mu bo na drugem, tretjem, dese¬
tem, na zadnjem mestu. Vse to hudobni duh dobro vč
in ne izpusti nobene priložnosti, kjer mu je količkaj
mogoče mladostni nedolžnosti zanjke nastavljati.

Uboga mladina, kdo te bode varoval zoper tako
zvitega in mogočnega sovražnika? Marija ti je dosti
močna pomočnica in varhinja. Ce imaš le kaj dobre
volje, odkritoserčne ljubezni in časti do Marije v mla¬
dem svojem sercu, pa se ti ni treba bati hudobnega so¬
vražnika. Žive stvari se tako ne boji kakor Marije, in
tako rad ne beži! Ginljivo je, kar se bere o življenji
častitega brata Frančiška iz reda Karraelitov. Ta sveto-
priprosti brat je Marijo priserčno ljubil in detinsko častil.
V svoji celici je imel prav lepo podobo Matere Božje,
ktero je imel v posebni časti. Ob enem je imel pa tudi
še tablico, na kteri je bil narisan hudobni duh v gerdi,
ostudni podobi. Kadar je šel ta brat iz celice po svojem
opravilu, obesil je tablico pod podobo Matere Božje ter
prav priprosto molil: „Ljuba Mati Božja! Straži mi tega

6

sovražnika, da mi nikjer ne bo mogel škodovati!" V
tem je silno lep in koristen nauk za te, ljuba mladina!
Dokler si v varstvu Marijnem ti peklenski sovražnik
ne more škodovati, kajti sv. Alan pravi: „Satan beži,
pekel se trese, kadar kličem: Ave Maria!"

Drugi grozoviti sovražnik neskušene mladine, kteri
pa prav za prav ni nič druzega, kakor le pomočnik, le
Hlapec hudobnega duha, je hudobni svet, t. j., sprideni,
brezvestni, grešni ljudje posvetu. Ta sovražnik je enako
zvit in sleparsk, sej že sv. pismo pravi: „Otroci sveta
so po svoje bolj prebrisani, kakor otroci luči!" Svet
znfi prav mojstersko goljufovati in loviti, pripravlja sa¬
tanu kaj bogato žetev. Pa kako naj lože? — Pri mla¬
dini, pri otrocih začne, ker dobro ve, da nezvedena
mladina se d d naj lože zapeljati, ravno zato, ker je še
slabotna, pa vendar preveč živa, lahkomišljena in ne¬
stanovitna, in ker še ne pozna strašnih nevarnosti in
sovražnikov, brezštevilnih mrčž in zanjk njej povsod
nastavljenih.

In tu noče zviti svet opustiti vgodne priložnosti,
marveč skuša že mlado serce popolnoma okužiti in spri¬
diti ; prizadeva si zadušiti, kar je dobrega v njem, strasti
pa in hudo nagnjenje vzbuditi in tako nežno, mehko
serce za hudo vneti in pridobiti.

Zlasti se hudobni svet poslužuje treh pripomočkov:
slabega zgleda, sladkega vabljenja in pikrega zasmeho¬
vanja. — O ljuba mladina! kako se mi smiliš, da bi
kervave solze točil za te, ako premišljujem nevarnosti
tvoje lepe nedolžne duše! Oh v sredi med spridenimi
ljudmi moraš živeti, in gledati slabe izglede krog in
okog; gledati, kako se greh in nevera šopiri, nedolžnost,
pobožnost in prava vera pa tolikrat zaničuje in zame¬
tuje v besedi in pisanji in djanji; gledati toliko preslep¬
ljenih, kteri brez vzvišenega čutila le za grešnim vese¬
ljem hitijo! To je huda skušnjava tudi za te; večkrat
ti že skor pride na misel, da moraš tudi ti tako delati,
kakor drugi, in že vzdigaš nogo — že hočeš prestopiti
z ozke steze na široko cesto in pridružiti se brezštevilni
druhali, ki se proti peklu dervi!— Poleg tega prihajajo
nad-te še goljufive vabila in obljube, lepe besede in pri¬
lizovanja, premotljive darila in vse, kar svet ima, da bi

7

te prav gladko na led speljal, kakor govori sv. pismo:
»Sladke besede ima sovražnik na svojih ustnicah, v
svojem sercu pa misli, kako bi te v brezno pahnil!“ —
Še več; če svčt s tem dvojnim orožjem ne doseže svo¬
jega namena, poskuša še en pripomoček, ki je večkrat
naj nevarniši, namreč zaničljivo posmehovanje sumljive
bistroumnosti. In tacih ljudi se nikjer ne manjka, kteri
so sami spridenega serca, in zato čednost in nedolžnost
zaničujejo in pobožne smešne delajo. Ali ni v toliki
nevarnosti nobene pomoči?

To so gotovo velike, grozovito velike nevarnosti
za otroke. Kje hočejo iskati pomoči, pribežališča, da ne
poginejo? Kaj bi opraševali, kje? Sej je to že naravno,
očitno, da v nevarnosti pribeži dober otrok k svoji ma¬
teri ; in kolikor veča je nevarnost, toliko tesnejše se je
oklepa, tem zaupniše k nji tiši. Tako naj bo tudi v
dušnih potrebah! K Mariji pritecite vsi, kteri ste v dušni
nevarnosti! Brez nevarnosti pa ni nobeden, zlasti v mla¬
dosti ne; toraj vsi, prav vsi, ki hočete ostati dobri —
pribežite k Mariji! Ona vas more, Ona vas hoče va¬
rovati. Slavni dušni vodnik sv. Vincencij Fererij, ki je
toliko duš za nebesa pridobil, je imel navado na prižnici
in v spovednici zopet in zopet ponavljati: »Ljubi moji
otroci! ljubite Marijo, če ne, ste zgubljeni; častite vsak
dan Marijo, potlej boste ostali v čednosti in se zveli¬
čali." To sredstvo je spoznal ta mož po volji Božji za
naj boljše, da se po njem obvaruje neskušena mladina
pohujšanja in zapeljanja, in da si ohrani nedolžnost in
priprostost serca. — Angeljsko čisti mladeneč Janez
Berhman iz Jezusove družbe, ki je v svojem 21. letu
sveto umeri ter mladini zapustil prelep izgled, je bil
posebno goreč častivec Marijin; imel je navado reči:
»Tako dolgo se imam bati za svoje zveličanje, dokler
nimam prave pobožnosti do Marije." Večkrat je s solz¬
nimi očmi rekel: »Marijo hočem ljubiti, Marijo hočem
ljubiti!" To detinsko češenje je bilo obilno poplačano:
ohranil je naj dražji zaklad, ki ga je imel, svojo ne¬
dolžnost. Nekaj ur pred smertjo je rekel predstojništvu,
da, kolikor se more pred Bogom spominjati, svoje vesti
ni nikdar omadeževal z nobenim velikim grehom. »In
za to veliko milost, je pristavil bogoljubni mladeneč, se

9

za Bogom nimam nikomur druzemu zahvaliti, kakor
svoji ljubi materi Mariji.“ Tako je rekel in njegova
lepa duša je šla k presv. Devici med angelje.

Tako umirajo Marijni otroci, kteri se v otročji ne¬
dolžnosti greha skerbno varujejo in Marijo častijo. Ena¬
kih zgledov vam imam namen še veliko pokazati.

1 Sv. lenari PeriemavrUkL

Kteri radi opravljate prelepo pobožnost sv. križe¬
vega pota, gotovo poznate žetega svetnika, saj po imenu.
Vse življenje je namreč kaj rad premišljeval terpljenje
Gospodovo; tudi druge je opominjal k takemu premiš¬
ljevanju in jih učil, kako naj spridoma molijo sv. križev
pot. V ta namen je zložil kratke, pa priserčne in lahko
umljive premišljevanja in molitve za vsako postajo. Po
njegovem neumornem trudu se je ta lepa, z mnogimi
odpustki obdarjena pobožnost na daleč okrog jela širiti.
Se zdaj se po molitvenih knjigah naj raji nahaja njegov
križev pot: mnogi priprosti pa ga znajo na pamet vsega
po versti, če tudi ne znajo čerkice brati.

Podaljšek njegovega imena „Portomavriški“ je od
rojstnega kraja. Rojen je bil v primorskem mestu Porto
Maurizio (na zahodnji strani Genove) 1. 1676. Pri sv.
kerstu je dobil ime Pavel Hieronim; Lenart (Leonard)
mu je samostansko ime. Njegovi starši so bili premož¬
nega meščanskega stanu, jako pobožni in bogaboječi.
Mater je zgubil sv. Lenart, ko je bil še le dve leti star.
Oče so bili posebno pobožni in so verlega sinka po
materni smerti z vso očetovsko ljubeznijo odgojevali za
nebesa. Se v poznejšem življenji se je večkrat Bogu s
priserčno molitvijo zahvaljeval, da mu je bil dal tako
dobrega očeta. Kadar jih je pred druzimi ljudmi kaj
v misel jemal, je navadno še pristavil: „Ko bi me ne
bili oče tako dobro odredili, kdo vč, kaj bi bil že jaz!“

Zarad opravkov pa oče niso mogli zmiraj doma
biti; priporočili so tedaj Pavlička njegovemu staremu
pčetu. Ta so bili častitljiv, zel6 pobožen in zanesljiv

9

Starček. Tako jih je vbogal vse, kakor očeta, in zato
so ga tudi zelo radi imeli.

Lenart ni bil kakor drugi otroci, da bi mu bile le
prazne otročje igrače mar. Rad je ostajal doma in si
je narejal oltarčke; vabil je še druge tovariše, da so
imeli ž njim procesijo, da so skupaj opravljali pobožne
molitve in prepevali svete pesmi; včasih jim je tudi kaj
pridigoval, da so ga poslušali.

Male šole je opravil v svojem domačem mestu in
sicer z veliko pridnostjo; večkrat je bil ob koncu šol¬
skega leta očitno pohvaljen in obdarovan. Oče zavoljo
mnogoverstnih opravkov niso mogli dolgo časa sami
ostati, zato je dobil Lenart drugo mater — mačeho.
Navadno se otroci take matere bojijo in le po ranjci
pravi materi zdihujejo, nespremišljeni ljudje tudi radi
zoper tako mater otroke šuntajo, kar pa je hud greh.
Pri svetnikih je pa to drugač. Tudi mačeha je dobrega,
vbogljivega dečka rada imela, kakor so ga imeli nekdaj
prava mati; svetnik je sam povedal, da je deset let
skerbela zanj in mu ves čas le ene ure ni ogrenila in
skalila.

Vsak človek ima kaj posebnega, kar ga naj bolj
veseli, s čemur se naj raji peči. Tako tudi nas Lenart.
Njegova posebnost je bilo priserčno češčenje in detinska
ljubezen do Matere Božje. Oltarji, ki si jih je narejal
za pobožne igrače, so morali biti vselej ozališani z Ma-
rijno podobo. Vsak večer je molil s svojimi sv. rožni
venec. Večkrat je bos šel z drugimi otroci iz mesta do
neke cerkve Matere Božje, da so tam molili. Neki dan
je slišal, da je strašanski potres neko laško mesto v
velik strah pripravil. Precej je šel k oni Marijni cerkvi,
je pokleknil pred podobo nebeške Kraljice in je dolgo
dolgo priserčno molil, naj bi obvarovala domače mesto
tolike nesreče.

Tudi v druge cerkve je hodil s svojimi tovariši.
In o takem romanji jim je tako detinsko lepo opisoval
ljubezen Marij no, da so mnogi izmed njegovih verstni-
kov ravno od njega se navzeli posebnega in preserčnega
češčenja do Matere Božje. S tem jih je v mnogih pri¬
likah greha obvaroval in Marijno varstvo se je gosto-
krat očitno pokazalo.

Izgledi II. 2

10

Nekega dne gre s tovariši iz cerkve proti domu.
Bil je takrat 10 let star. Grede ob morskem bregu vi¬
dijo ravno došlo barko. Prihod barke mlade vesele dečke
vsikdar veseli; tudi naši blagi romarčki nekoliko po-
stoje, kar pride hudoben človek sem od barke, začne
se jim dobrikati in jim ponuja vabljivih darilic. Pri-
prosti otroci hinavca ne poznajo in se začno prav po
domače prijazno z njim pogovarjati. Hudobnež začne
hudobne pohujšljive besede govoriti. Lenart to sliši in
čuti hudoben namen spridenega človeka, kar berž po¬
miga drugim; urno zbežijo in tako jaderno tek6, koli¬
kor jih morejo noge nositi. Zapeljivca to razkači; ves
divji potegne svoj meč in hiti za otroci. Pa nobenega
ne more dohiteti. Srečno se rešijo in vsi zasopljeni pri¬
sopihajo do mesta.

Pervo, kar je potem Lenart storil, je bilo to, da
je šel v cerkev se zahvalit za milostno rešenje iz tolike
nevarnosti; potlej se je sezul in je šel bos do Marijne
cerkve; tudi tam se je Materi Božji zahvalil; kajti Njeni
priprošnji je pripisoval prejeto milost.

Odsihdob je še priserčniše častil in ljubil Marijo.
Kolikorkrat je slišal uro biti, je obmolil češenamarijo.
Za Marijne praznike se je po več dni pobožno priprav¬
ljal. Imel je podobico presvete Device, ktero je zmiraj
seboj nosil. Kadar se je pri mizi sede učil, jo je pred se
postavil, jo poljubil in prav priprosto je prosil „svojo
ljubo Mater", naj mu pomaga pri učenji, sej hoče njen
služabnik biti.

Za toliko ljubezen in čast ga je Marija tudi mnogo-
verstno poplačevala. Sam je v poznejših letih pripove¬
doval: ,.Kadar premišljujem vse milosti, ktere sem že
prejel od naj svetejše Device, se sam sebi zdim, kakor
bi bil velika romarska cerkev. V taki cerkvi je razobe-
šeno po vsih stenah polno tablic; na njih stoji v podo¬
bah ali pa z besedo povedano, v čem je Marija uslišala
gorke prošnje romarjev; potlej je rečeno: ,.po milosti
Marijni". Ravno tak se jaz zdim sam sebi; kar ves po¬
pisan z besedami: „po Marijni milosti". Moje zdravje
na duhu in na sercu, moje mašništvo, moja meniška
obleka, vse vse imam „po Marijni milosti"! Berite, o
le berite! popisan sem, ves ves popisan, na duši in na

11

telesu, zunaj in znotraj: „po Marij ni milosti". Na tem-le
sercu je zapisano: „po Marijni milosti"; na tem-le mo¬
jem jeziku najdete zapisano: „po Marijni milosti". Bodi
zatoraj tudi brez konca in kraja češčena moja premi-
lostljiva dobrotnica; na veke bom prepeval usmiljenje
Marijno, in če se rešim, resen bom le „po milosti svoje
veličastne Kraljice Marije".

Ko je bil Lenart nekako 12 let star, je njegov
stric, ki je bival v Rimu, slišal, kako je njegov stričnik
bogoljubnega življenja, pa kako bistre glave. Pokliče
ga tedaj k sebi in skerbi, da v Rimu izdela niže in više
šole. Lenart je na moč lepo napredoval v učenostih in
v čednostih. 21 let star stopi v frančiškanski red. Po¬
stane izversten pridigar in dela čudovito veliko za zve¬
ličanje duš. Umeri je v visoki starosti, 751etni starček,
in sv. Oče Pij IX so ga 1. 1867 prišteli svetnikom.

1 Zvdieaaa Ameh.

Pregovor uči, da ni vse zlato, kar se sveti. To
je res, a ravno tako je tudi res, da kar je pa pravo
zlato, se zmiraj sveti, kjerkoli ga zagledaš. Blišči se v
cerkvi na sv. posodici, v kteri biva Kralj vsih kraljev,
sveti se na svitlih kronah cesarskih in na raznih lepo-
tijah bogatih velikašev; ali ravno tako svitlobo ima zlato,
če se kje v priprosti hiši nahaja, celo v prahu in blatu
se zaleskeče.

Taki, kakor pravo zlato, se mi zdijo vsi v resnici
bogoljubni otroci. Neprecenljivo drag kinč so v pre¬
možnih hišah, kakor v revnih kočah. Premožni starši
so lahko hvaležni Bogu za vse, kar imajo; a nad vse
veliko veselje jim je, ako imajo blage otroke, kterim
se bere cveteče zdravje na rudečih licih in v bistrih
oččh rajski mir nedolžne dušice ter v vsem obnašanji
neka ljubeznjivost, ki jo more dati le prava bogoljub-
nost. Ali poglej tudi v revni kmetiški hiši in uborni
koči pridnega otroka, ko je n. pr. ravno iz slamnate
posteljice izpod zakerpane odeje izlezel, se v hladni stu-

12

denčnici umil, in potem pokleknil v koteč, ki ga ime¬
nuje »svoj" koteč, da s sklenjenimi rokami prav pobožno
opravi zjutranjo molitev itd.; sodba tvoja ne bo dru¬
gačna, rekel boš: »tudi to je zlato!"

Enak dragocen zaklad priproste bogoljubnosti kme-
tiških otrok je bila pobožna Armela. Med šestero otroci
je bila najstarejša, pa tudi naj bolj ubogljiva. Zato so
jo starši zelč ljubili, posebno mati. Vse so se prizadjali,
da bi jo lepo odredili. Že na maternem naročji se je
naučila Boga ljubiti in častiti. Čeravno so bili sami le
priprosta kmetica, znali so ji vendar tako lepo pripo¬
vedovati mogočnost in dobrotljivost ljubega Boga, da
je bila Armelica že v nežni mladosti vsa goreča za svete
reči. Povem naj le en sam tak pogovor.

Neki večer reko mati Armeli: »Kaj ne, hčerka
moja, da me imaš rada?"

Armela: »Zelč rada, prav iz serca rada."

Mati: »Zakaj me imaš tako zelč rada?"

Armela: »Ker ste moja mama in me tudi vi radi
imate."

Mati: »Na čem spoznaš, da te imam rada?"

Armela: »Na tem, da tako zelč skerbite za-me.
Vi me oblačite in mi dajate kruha ter vsega, kar pre¬
morete. Molite z menoj in varujete, da se ne pohujšam.
Vsak dan mi storite toliko dobrega, in nihče na svetu
ne skerbi tako za me, kakor vi in oče."

Mati: »Ti tedaj zato ljubiš naju, ker ti storiva to¬
liko dobrega?"

Armela: »Zato že, pa tudi zato, ker ste sami tako
dobri; ljubila vas bom, če mi tudi ne boste mogli več
dajati jedi in obleke."

Mati: »Bog ti blagoslovi tvojo dobro voljo! Pa dete
moje, od kod to, da te z očetom tako zelč ljubiva, da
se nikdar ne naveličava ti dobrot deliti, čeravno nama
ne moreš ničesar poverniti?"

Armela: »Tega ne vem."

Mati: »Ti bom jaz povedala. Glej, to pride od
ljubega Boga. Bog je nama v serce zapisal, da te mo¬
rava ljubiti, posebno dokler si sama ne moreš poma¬
gati. Tako je Bog zapovedal vsim staršem, naj Ijubez-
njivo skerbijo za svoje otroke. Le Bogu se imaš tudi

13

ti zahvaliti, da imava toliko ljubezen za te. Glej, On
je skerbel, da si dobila take starše, ki so pripravljeni
vse storiti za-te. On ima tedaj še veliko vedo ljubezen,
kakor midva."

Armela: „0, kako dober je ljubi Bog!“

Mati: „Res je. In kaj si Mu dolžna zato, če te
nezmerno bolj ljubi, kakor te moreva midva?"

Armela: „Dolžna sem še bolj ga ljubiti, kakor
očeta in mater."

Mati: „Tako stori, dete moje, in kar precej moli
za menoj to-le molitvico: Ljubi Bog! Tebi se imam za¬
hvaliti za naj ljubše, kar imam na zemlji, za svoje dobre
starše. Ti si jim v serce dal toliko ljubezen do mene.
Zahvalim se ti iz celega serca zato in obljubim, da te
hočem za toliko ljubezen tudi jaz ljubiti."

Armela: „Kaj ne, sosedov otrok je pač zelo ne¬
srečen, ker nima več mater."

Mati: „Tako nesrečna bi lahko bila tudi ti, ali
znabiti utegneš kmali biti; jaz bi ti bila že zdavno lahko
umerla, in mogoče, da me v malo tednih ne bo več."

Armela: „0 ljuba mati, kdo bi pa potlej za-me
skerbel?"

Mati: „Bog bo za-te potlej skerbel, kakor je že
pred skerbel pred tvojim rojstvom, da ti je dal dobre
starše. On ti bo lahko nadomestoval mene in očeta,
kadar naju več ne bo. Njegova ljubezen preseže vsako
človeško ljubezen v neskončni meri; On ne umerje, tudi
ne more ubožati. Zato si dolžna, ljuba hčerka, bolj ga
ljubiti, kakor vse ljudi, bolj kakor vse stvari na svetu.
Ali boš?"

Armela: „Bom, ljuba mama; Boga hočem ljubiti
čez vse; kajti tudi On ljubi mene ubozega otroka brez
mere in konca."

Po tacih in enačili pogovorih skerbne pobožne ma¬
tere se je naučila ubogljiva Armelica Boga ljubiti, po-
gostoma nanj misliti, in veliko moliti. Že celo zgodaj je
bila nekako zamišljena in rada v samoti. Zato jo je
zelo veselilo, da so jo mati odločili za pastaričico, ko
je bila še prav majhna deklica. O koliko je vendar to
izvoljeno ljubeznjivo dete lepih pobožnih misli imelo,

u

koliko priserčnih molitvic zmolilo, ko so se ovčice mirno
okrog pasle po samotnih pašnikih!

Armelica je stanovala daleč od vasi; vendar je
od svojega sedmega leta hodila vsak dan k sv. maši in
je pri sv. maši vselej molila z veliko pobožnostjo. Ta¬
krat, ko je že morala ovce pasti, je dajala svoj kruh
družim pastaricam, da so še njeno čedo vračale in va¬
rovale med tem, ko je šla k sv. maši.

Kakor o druzih svetih otrocih, se tudi o njej bere,
da je večkrat šla na kak samoten kraj in je na skriv¬
nem molila ta čas, ko so se druge deklice kaj igrale.

Nekega dne je šla spet na tak samoten kraj molit.
Tu najde križec, na kterem je bil Zveličar. Z veseljem
ga pobere, ga poljubuje in se tako resnobno zamisli v
terpljenje Jezusovo, da se začne milo jokati. Kar naen¬
krat pride nedolžnemu otroku brez lastnega zadolženja
hudobna misel, naj križa nikar tako ne časti, marveč
naj ga na tla verze pa pohodi. Zdi se ji, da ji ga hoče
nekdo iz rok iztergati, ona pa ga terdno in stanovitno
derži. Kdo drugi, kakor hudobni duh jo je nadlegoval,
hudobni duh, ki kakor rujoveč lev divja okrog in zija,
da bi požerl koga, če mogoče, naj rajše nedolžnega.
Armela se je silno ustrašila te hudobne misli, ker je
mislila, da je velik greh. Ni ga imela mini, dokler pri
spovedi vsega ne pove. Ko pa mašnik zvedo, kako se
je te misli ustrašila in kako zelč ji je bila zoperna, jo
tolažijo in podučijo, da s to mislijo Boga ni čisto nič
razžalita, ker ji je bila tolikanj zoperna.

Še le to jo je utolažilo. Kakor za plačilo hrabro
premagane skušnjave ji je od takrat dodelil Duh Božji
prav posebno pobožnost do terpljenja in smerti Jezusa
Kristusa. Do takrat še ni natanko poznata bolečin, ktere
je Jezus za ljudi preterpel. Na onem križicu je vidita
vpervič, kako je bil Zveličar ranjen na rokah in nogah
in na strani. Te petere rane je odsihkrat v veliki časti
imela in velikokrat molita pet očenašev in pet češena-
marij ter še več druzih molitev k časti peterih rdn Go¬
spodovih.

Tako je rastla od dne do dne, od leta do leta v
pobožnosti in keršanski popolnosti. Sama nam je nektere
reči razodeta, ker ji je bilo zapovedano: „Ko se zjutraj

15

prebudim (je med drugim povedala), veržem se v na¬
ročje Božje ljubezni, kakor otrok v očetove roke. S po¬
stelje vstanem, da Njemu služim, in svoje dela oprav¬
ljam, da bi Njemu dopadla. Kadar imam čas moliti,
pokleknem in kleče v Njegovi pričujočnosti govorim ž
Njim, kakor bi Ga s telesnimi očmi pred seboj vidila.
Vsa se Mu darujem in prosim Ga, naj se zgodi nad
menoj Njegova volja in naj nikar ne pripusti, da bi Ga
čez dan le količkaj razžalila. Pri vsem početji je moj
namen, le Jezusu dopasti. Naj imam še toliko in še tako
težavnega opravila, vendar Jezusa ne zapustim. Storim,
kakor kdo, ki ga v pogovoru z dobrim prijateljem dru¬
gih kteri obgovori. Prijatelju ne oberne herbta, tudi ne
gre od njega strani, teinuč nagne glavo, ter ga posluša
in se berž zopet k svojemu ljubemu prijatelju oberne,
da ž njim naprej kremljd.“

Polagoma se je tako privadila pričujočnosti Božje,
da so jo vse stvari in vse še tako navadne opravila
spominjale na Stvarnika in jo tako rekoč priganjale k
molitvi. Viditi je bilo, da so njene misli več v nebesih,
kakor na zemlji. Naj povem nekaj izgledov, da boste
vidili, kako je delala, in kako bi morali tudi vi! Ko
je zjutraj z malo iskrico velik ogenj zanetila, je rekla:
„Oh, moj Bog! ko bi Ti ljudje sami ne branili, kako
naglo bi Ti v njihovih sercih enak ogenj zanetil!“ —
Če je vidila zvestega psička, ki svojega gospoda nikakor
noče zapustiti in se mu za drobček kruha zna stotero
prilizovati, je zaklicala: „Ljubi Bog! tudi jaz hočem
tako; tudi jaz Ti hočem biti zvesta in nikoli se ne
umakniti od Tvoje strani, ker me vsak dan z novimi
dobrotami obsipaš. “ če je vidila krotke in mirne jag-
njiče, ki se dajo striči in klati, da še ust ne odprejo, je
koj mislila na naj krotkeje Jagnje Božje, ki je bilo
zaklano za naše grehe. Ko je gledala, kako se drevesca
dajo šibiti in pripogibati in še veliko morje nikoli ne
prestopi svojih bregov, je klicala: „0 moj Bog! zakaj
vendar še jaz nisem tako voljna in pripravljena, da bi
se dala voditi od vsakega spodbudka in navdihovanja
sv. Duha; o dodeli, da tudi jaz nikdar ne prestopim
mej Tvoje svete volje!“

Zdelo se ji je, kakor bi imela vsaka stvar perst

16

kazavec, ki ji kaže pot proti Očetovemu domu! Zato
je večkrat rekla: ,,O Božja ljubezen, kako znaš mojo
nevednost nadomestiti! Jaz sem uboga dekla, ki ne znam
ne brati ne pisati; pa v Tvojih stvareh mi kažeš tolike
čerke, da mi je le treba pogledati in učim se, kako si
ljubeznjiv!“

Nasledek toliko svetih misli in neprestane molitve
je bil krasen šopek najlepših čednosti.

Armela je bila nizkega, skor ubožnega stanu; pa
zarad tega je bila zelo vesela in je večkrat hvalila Boga,
da jo je postavil v tak stan.

Posebno zato je rada to imela, ker je spoznala,
da taka, kakor je — kmetiška hči in dekla, se naj lože
ponižnosti vadi, ker v takem stanu se človek naj lože
uči le od Boga pričakovati pomoči, tedaj le vanj za¬
upati in Njegove milosti iskati!

S ponižnostjo je sklepala Armela naj natančnišo
pokorščino. Vsi so vedili, kako rada hodi v cerkev;
vendar je pred prosila za dovoljenje starše in pozneje
gospodarja. Raji je prišla domu prezgodaj, kakor pre¬
pozno, da je le službo Božjo opravila, ker je imela tudi
pokorščino za dolžnost in se tudi v pobožnosti ni hotela
ravnati po svoji volji, dale ni bilo kaj zoper voljo Božjo.
Zato ni bila nobenkrat nejevoljna ali sitna, marveč vedno
vesela. Starši njeni so sami rekli, da med šestero otroci
jim edino Armela ni bila nikdar nepokorna. Brez mer-
mranja je urno in veselo storila, karkoli so ji zapove¬
dali. Kadar je vidila, da mati ali oče ali pa kak posel
težko dela, jim je po svoji postrežljivosti hitela pomagat
ali je celo namesto njih sama delo prevzela.

Pa ne le do živih je imela toliko ljubezen in usmi¬
ljenje, dobrotljivost njenega serca je segala še v več¬
nost. Veliko usmiljenje je imela namreč tudi do vernih
duš v vicah. Pomagala jim je, kolikor je mogla, z mo¬
litvijo in dobrimi deli. Če je morala poleti v vročini
ovce pasti ali po zimi velik mraz terpeti, je vse tako
terpljenje zanje darovala. Ce je morala pometati, ali
kaj druzega težkega delati, je delala v ravno tisti namen.
Večkrat je stala na solnčni vročini, ali pa pri pekočem
ognji in je terpela skelečo bolečino, da bi tako lajšala
britkosti ubogih duš. Pri jedi je ohranila naj boljše reči,

17

večkrat celo kosilo, za miloščino ubogim, da bi zaslu-
ženje tega dobrega dela ranjcim pomagalo. Druge krati
si je pritergala vode, ko je bila žejna, ali pa ni hotela
igrati, da je take majhne dari Bogu darovala za terpeče
duše. Da bi se za tako keršansko usmiljenje tudi še
bolj vnemala, je večkrat rekla sama pri sebi: „Ko bi
zagledala koga izmed svojih znancev v velikem ognji,
ki bi se sam ne mogel rešiti, ali bi ne bilo grozovito
neusmiljeno ga notri pustiti, da gori, ko ga je mogoče
rešiti? Tako moram tudi pomagati svojim bratom, kteri
morajo toliko terpeti v vicah, pa si sami pomagati ne
morejo.“

Se dveh reči moram omeniti; ni drugače.

Kjer koli je kaka duša, ki Jezusa ljubi, gotovo
ljubi tudi Njegovo Mater Marijo. Zato Ji je bila tudi
Armela zelo vdana. Sama je pozneje pravila: ,,Ce sem
na svoje grehe mislila, si nisem upala povzdigniti oči k
Bogu. V takem strahu sem se obernila do presv. De¬
vice in sem si Jo izvolila za Mater in Priprošnjico.
Gorke solze sem pretakala in priserčno Jo prosila, naj
me svojemu Sinu pokaže, pa naj mi vse odvzame, kar
bi utegnilo neprijetno biti očesu Njegovega svetega ve¬
ličastva. Rekla sem sama pri sebi: Da si pridobim le
Materno prijaznost, bom kmali milostno sprejeta tudi
pri Njenem Sinu. Po dnevi in po noči sem veliko mi¬
slila na Marijo; sem si prav živo pred oči stavila njene
dela, posebno, kako je v Nazaretu ljubila svojega Sina,
Mu kot svojemu Bogu čast skazovala, Ga na rokah no¬
sila ali na serce pritiskala. Potem sem jo prosila enake
ljubezni do Njenega Sina, pokorščine in samotnosti ter
druzih čednosti, ktere je takrat Marija spolnovala, in
prizadevala sem se jih za Njo posnemati. Tudi sem si
delala misel, kakor da je hiša, v kteri stanujem, sv.
hišica v Nazaretu in da smem Mariji in njenemu Sinu
streči. Kadar sem tedaj pometala, imela kaj v kuhinji
opraviti, ko sem postiljala in pospravljala, sem si mi¬
slila, kakor bi pred seboj vidila Marijo ravno tako de¬
lati in bi Jo hotela posnemati.

.,V vsili skušnjavah in težavah sem zaupala vanjo
ter k Njej pribežala, kakor otrok k svoji dobri materi.
In nikdar me ni prezirala, marveč vsikdar mi je prihi-

Izgledi. II. , 3

18

tela na pomoč. Obvarovala me je satanovih mrež, v
ktere me je hotel vjeti. Ob kratkem, moja dobra mati
je bila moja priprošnjica. Za Bogom se imam Njej za¬
hvaliti za vse, kar sem.“

Druga reč, ki je pri Armeli še posebej spomina
vredna, je njeno nenavadno zaupanje do angelja varuha.
Sv. vera namreč nas vse uči, da je Bog dal slehernemu
zvestega tovariša, angelja varuha; pa ne vem, če ljudje
še kake dobrote tako radi pozabijo, kakor tega prelju-
beznjivega nebeškega prijatelja: vsak človek, ko bi bil
sicer še tako zapuščen, ima angelja Božjega na strani
— in vendar koliko jih je nehvaležnikov, ki leto in dan
še ne mislijo nanj! Pri Armelici pa je bila ta verska
resnica tako živa, kakor bi bila svojega angelja s te¬
lesnimi očmi poleg sebe gledala. In iz take žive vere
je prihajala naj priserčniša, prav otročja pobožnost do
njega. Govorila je ž njim, kakor s svojim prijateljem
in učenikom. Prosila ga je, naj jo uči, kako mora Boga
ljubiti, kako Mu služiti. Kadar se ji je ponesrečila kaka
napaka, se mu je kakor priprosto dete obtožila in ga v
solzah prosila, naj ji vendar sprosi odpuščanja pri Bogu.
Zelo se je bala v njegovi pričujočnosti kaj neprimer¬
nega storiti; že misel nanj jo je obvarovala vsake ne¬
popolnosti, da bi se mu le ne zamerila. Predenj je šla
zvečer spat, ga je prosila, naj po noči namesti nje čuje
in Boga ljubi; zjutraj pa ga je spet prosila, naj jo va¬
ruje pred vsem, kar bi utegnilo Boga žaliti. Kadar je
šla v cerkev, mu je rekla, naj ž njo in v njenem imenu
moli Jezusa Kristusa v naj svetejšem Zakramentu.

Do druzih ljudi je bila tudi zato tako prijazna in
spoštljiva, ker si je mislila, kako je sv v  angelj varuh
pri njih in kako prijateljsko jih varuje. Če je koga po¬
zdravila, je imela pri tem misel, da pozdravlja tudi nje¬
govega angelja. Kadar ji je bilo kaj naročeno, pa se
je bala pozabiti, je angelju priporočila in je svetovala
tudi drugim, naj enako delajo, če bi si kaj težko za¬
pomnili. Če je vidila, da so drugi ljudje Boga žalili,
je bila žalostna vede, da so žalostni tudi njihovi angelji
in jih je goreče prosila, naj nesrečnežev nikar ne za¬
pustijo, marveč naj jih razsvetlijo, da bodo spoznali, kaj

19

je to, Boga razžaliti. Sploh, kjerkoli je bližnji pomoči
potreboval, je prosila njegovega sv. angelja varha zanj.

Se mnogokaj lepega bi imel povedati iz njenega
poznejšega življenja, n. pr. kako ji je bilo pozneje po
raznih službah mnogokrat zelo hudo, kako se je znala
v Bogu tolažiti, kako je bila naj raji v takih službah,
kjer je bilo naj več poterpeti; naj raji je stregla takim
ljudem, ki so jo naj več žalili; lahko bi se bila bogato
omožila, pa raji je na tihem v ponižnosti priprosta dekla
Bogu služila in tudi v revščini, pa v veliki svetosti
umerla 1. 1671, stara 65 let. Pa obljubil sem vam le
bolj mlada leta popisovati; toraj se poslovim od preblage
Armelice, čeravno težko. Tudi vi se nikar lahkomiseljno
ne poslavljajte od nje, marveč delajte naj krepkejše
sklepe za prihodnost, da boste zvesto spolnovali svoje
dolžnosti, naj vas Bog pokliče, v kteri koli stan.

4. Zveličani Benedikt Labre.

Kdor bi ljudi hotel soditi po obleki, bi se mnogo¬
krat zelo motil. Pod najlepšo obleko se namreč lahko
skriva slabo in gerdo serce, pa tudi pod naj revnišo in
priprostišo obleko biva večkrat čista, blaga duša. Pred
sto leti so vidili v Rimu večkrat moža, ki je bil med
mestnimi reveži skor naj borniše oblečen; pa po svojem
pohlevnem, krotkem in poterpežljivem obnašanji je bil
več vreden, kot sto in sto družili, kteri so svilnato ob¬
leko na-se devali in si jo z zlatimi zaponami pripenjali.
Ljudje so ga sploh imenovali „svetega berača". Ta berač
je bil sin bogatih staršev, kterim je kupčija precejšen
dobiček donašala. Kako, da je sin premožnih staršev
med zaničevanimi berači milošnje prosil? To je storila
ljubezen^ goreča ljubezen do Jezusa Kristusa, ki je bil
tudi revščino izvolil zavoljo nas, ko bi bil vendar lahko
imel vse, vsega lahko vžival. Ne lenoba, marveč duh
keršanske ljubezni in zatajevanja ga je pripravil, da si
je izvolil tako zoperni, tako zaničevani stan.

20

Ta pobožni, zavoljo Boga prostovoljno ubožni berač
je bil Benedikt Jožef Labre (beri: Labr), rojen 1. 1748
v Amettes-u (Ametu) na Francoskem in je že v otročjih
letih tako lepo živel, da morate še vi zvediti, kako.

Benedikt je bil prejel od Boga izverstne dušne
zmožnosti: bister um, dober spomin in (kar je še več
vredno) posebno blago, voljno, za čednost in pobožnost
zelo vneto serce. Storili so tudi starši svojo dolžnost,
in rastel je deček v toliki lepoti in blagosti, da je bil
veselje angeljem in ljudem.

Ko je bil pet let star, je silno želel, naučiti se
branja in pisanja, zlasti zato, da bi se ložej in bolj te-
melito učil keršanskega nauka. Starši so mu z veseljem
spolnili to željo. Petletni Benedikt je bil tedaj že uče¬
nec — pa kakšen! Izgled vsim šolarjem!

Sploh je dobrim otrokom lastno, da jih ni treba
k učenju priganjati, temuč se sami priganjajo in se z
veseljem učijo, zato, ker je tako volja Božja, ne pa da
bi se še le bali sramote, zaničevanja ali kazni. Mali
Benedikt je bil še preveč priden, tako, da so ga morali
odvračati od učenja. Včasih ga je njegov učenik tudi
v šali od bukev proč potegnil, pa precej se mu je iz
rok izvil, tekel nazaj k mizi ter se prijazno izgovarjal:
„Izpustite me vendar, sicer ne bom mogel nalog zgo-
toviti.“

V šoli se je nekterikrat primerilo, da ga je kak
razposajenec sunil ali udaril, ali pa mu učne reči raz¬
metal. Kakor je enako djanje gerdo in kazni vredno,
tako moramo hvaliti prelepo vedenje Benediktovo do
nagajivcev. Kak drug otrok bi bil tacemu nazaj verni!,
in bi ga bil zatožil; on pa je ostal ves miren, se ni
jezil in ne tožil. Se zagovarjal je svoje součence, če so
učitelj sami zapazili njihovo zlobno vedenje, rekoč, da
niso nič hudega namerjali. Tolika poterpežljivost in
tako voljna krotkost mu je kmali pridobila serca vsih
součencev, celo učitelji so se čudili.

Ce se je pri branji v začetku kdaj primerilo, da
je kaj napak bral, je bil ostro pokregan, in rečeno mu
je bilo: ,,Zaslužil si kazen; pojdi in moli rožni venec!“
Blagi deček se kar nič ni ustavljal, besedice ni zinil;

21

precej je šel v kot in je tako pobožno opravil naloženo
pokoro, da so bili ginjeni vsi, kteri so ga vidili.

Enkrat pa ga je zadela še hujša, poskušnja. Ostro
je bil kregan zastran neke napake, ktere pa ni bil kriv;
tedaj po nedolžnem kregan. Kako to boli, ve le tisti,
kteri je že sam skusil kaj enacega. Benedikt odgovori
naravnost pa mirno, da te napake ni nikdar storil; go¬
spod učitelj pa mu nočejo verjeti, mu še pravijo, da je
lažnik, da zasluži kazen, ktero mora koj prestati! Ne¬
dolžni učenček hipoma uboga ter ne misli več na to,
da je nedolžen, marveč le na to, da je dolžnost vbogati.
Brez mermranja, brez nejevolje se da kaznovati ter si
misli : „Znabiti sem zaslužil tako kazen s kako drugo
napako, ali pa Bog to pripusti, da se učim terpeti in
ponižen biti. 1 '

Benedikt je hodil navadno zadnji iz šole. Neki dan
ga vprašajo zakaj tako dela? „Počakati hočem, odgo
vori, da drugi odidejo, če tudi zadnji od tod grem, pri¬
dem vendar pred domu, kot drugi/ 1  Gospodu učitelju
so čudno zdi, kako bi bilo to mogoče; zato nalašč opa¬
zujejo in vidijo, da je Benedikt res bil pervi domA, če¬
ravno mu je bilo dalje, kakor s učencem. Kajti med
potjo ni postajal, da bi se igral, marveč je lepo mirno
hodil svojo pot. Ko se je to zgodilo, še ni bil prav
sedem let star; tem veča čast zanj, ker take otročiče
rada zanima in moti igrača in vsaka reč.

To vam je bil tak učenec, da so njegov učitelj
pred papeževo sodnijo očitno pričali, da med 2000 učenci,
ktere so v teku več let podučevali, niso poznali nobe¬
nega dečka, da bi bil tako vbogljiv, tako dober, tako
Ijubeznjiv. O kako lepo bi bilo, ko bi mogli enkrat
pokazati vsi otroci tako spričevalo pred sodnjim stolom
Božjim !

Tudi zunaj šole je bilo njegovo vedenje vse hvale
vredno. Vedno je bil jasnega in veselega obraza, ves
čas miren, tih in prijazen. Govoril ni veliko in ni ljubil
nepotrebnega čenčanja; sploh je že zgodaj kazal nena¬
vadno zrelega duha. Navadne otročarije ga niso kaj ve¬
selile. Njegovo angeljsko čisto serce se je balo in va¬
rovalo vsih naj manjših pregreškov, kteri že mladostno
serce radi tako zelo kazijo: nevošljivosti, tatvine, nepo-

22

korščine, hinavščine, laži vsakoršne naj manjše nespo¬
dobnosti itd.

Zato so ga vsi ljudje, kteri so ga poznali, zelo
radi imeli. Posli, sorodniki in sosedje, med kterimi je
živel, so s prisego poterdili, da je bil vedno angeljske
sramežljivosti in nedolžnosti, in da je kazal toliko mo¬
drost, kakoršna se še le v poznejših letih nahaja. Ne
kteri izmed njegovih tovarišev so mu bili nevošljivi, da
je bil povsod tako priljubljen. Iskali so tedaj, kje bi
zavohali kaj napačnega na njem, da bi njegovemu tako
dobremu imenu škodovali. To je bilo zelo gerdo, in ee-
terti greh zoper sv. Duha. Toda kaj se zgodi? Ravno
tisti, ki so s tako čudnim očesom pogledovali za njim,
kakor nekdaj farizeji za Jezusom, so čedalje več lepega
in ginljivega vidili pri njem; ravno taki so ga jeli sled¬
njič naj bolj čislati in celo — posnemati. Ce je imelo biti
kaj napačnega, so si rekli: „Tako se ne sme, Benedikt
ni tako delal." Ce eden ali drugi izmed otrok ni vedel,
kaj je treba moliti pred podobo Matere Božje, na po¬
kopališči, pri blagoslovu, pri povzdigovanji itd., so rekli:
„Benedikta bomo vprašali''. In če kterikrat niso bili
pridni in redni, pa so vidili Benedikta priti, so si koj
zaklicali: „Benedikt gre!" precej je bil najlepši mir in
radi so imeli, če je kaj časa pri njih ostal, ker je bil
tako ljubeznjiv.

Tako čednostno obnašanje mu ni bilo prirojeno;
moral se je veliko truditi in si marsikaj zopernega na¬
ložiti, da ga je dosegel. Tako je n. pr. vedno ostro po¬
koril svoje telo: jedel je malo, sladkosnednost mu je
bila zoperna; spal je naj raji kar na golih tleh, na terdi
klopi, ali če je moral v mehki postelji, si je robato po¬
leno pod se djal; za šumne igre se ni zmenil, naj veče
veselje je vžival, kadar je bil sam v svoji sobi, da je
pobožne knjige bral, pa na skrivnem prav iz serca molil.
Če se je igral, igral se je vselej kaj pobožnega. Doma
si je naredil nekakšno kapelico, v njej je postavil oltar,
tam je pobožnosti opravljal in mlajši bratje so mu mo
rali streči; imeli so tudi procesije i. dr., pa vse tako
resno, kakor zares! Da bi si naj lepšo čednost, sv. či¬
stost, v vsej lepoti ohranil, je kolikor moč varoval svoje
počutke.

23

Že takrat je razodeval želje, da bi naj raji v kaki
samoti živel, kakor nekdaj puščavniki; pa starši so se
prizadevali mu take misli odpravljati. Mati mu neki-
krat reko: „Sin, tolikrat praviš, da bi hotel daleč od
doma v kaki puščavi živeti, sej bi tam ne imel nika-
koršne hrane." „Zelišča in korenine, odgovori Benedikt,
bi zadostovale, kakor so nekdaj puščavnikom." „Pa
takrat so bili ljudje močnejši, kakor so zdaj", odvernejo
mati. Benedikt: „Vsegamogočni Bog ni zdaj nič manj
mogočen, in če je nekdaj puščavnike čudežno hranil,
ali bi jih ne mogel tudi zdaj ? O mati, prav resni volji
je vse mogoče!"

Ves čas, ko je doma pri starših bil, jih je vselej
vbogal, urno, na pervi migljej. Zato so ga bolj ljubili,
kakor vse svoje druge otroke. Le mislite si, kako bi
tudi vas vaši starši še vse rajše imeli, kakor vas imajo
zdaj, ko bi sleherni izmed vas prav vselej jih hitro
vbogal ter jih nikdar tudi z naj manjšo nepokorščino
ne razžalil!

Ce so mu dovolili, je šel vsak dan v cerkev in je
pri maši stregel s toliko modrostjo in pobožnostjo, da
so se nad njim izgledovali vsi, kteri so ga vidili. Po¬
božno je deržal roke na persih sklenjene, glavo in oči
pri miru, da se ni nikamor oziral. Cerkvene obrede si
je prizadeval čedalje bolj spoznavati in limeti ter tudi
s serčnimi čutili spremljati; keršanski nauk je vselej
zvesto poslušal.

Tako je živel Benedikt doma pri starših do dva¬
najstega leta.

Da bi se blagi sin še več naučil, ga pošljejo k
njegovemu stricu, ki je bil za župnika v Erinu. Tam
je ostal deček šest let. Ves čas je znal prav porabiti;
nekaj si ga je odločil za učenje, nekaj za pobožna opra¬
vila ; kajti tudi tukaj je nadaljeval svoje pobožno življenje
ter je še čedalje bolj napredoval v keršanskih čednostih.

Zlasti je bila čedalje veči njegova vestnost in skerb,
vsled ktere se je varoval vsakega tudi naj manjšega
razžaljenja Božjega. Kako skerben in natančen je bil
v tej reči, boste lahko sprevidili iz nekoliko izgledov.

Stric so imeli na vertu lepe velike jagode. Nekega
dne ukažejo Benediktu, naj jih gre nabirat. Tu pride

24

7!etna deklica na vert za njim in ga prosi, naj ji da
nekoliko jagod. Benedikt se prijazno izgovarja, rekoč,
da brez stričevega dovoljenja ne sme nobene dati; le
naj gre strica prosit. Deklica gre, pa kmali spet pride
in pravi: »Nisem dobila dovoljenja; pa vendar mi jih
kar daj, stric tega ne bodo zvedili." — „Pa Bog vidi",
odgovori Benedikt. -- »Sej jih nočem veliko", pravi
deklica, „le par mi jih daj; kaj bo ta malenkost?" —
»Malenkost? Kaj praviš?" se oglasi Benedikt, »ali more
biti malenkost to, kar Boga žali? Pa tudi: z malimi
rečmi začnemo in polagoma pridemo do velicih; danes
je le par jagod, pa kmali se bodo jemale reči veče vred¬
nosti. Danes bi ukradla šivanko; drugi pot škarje; po¬
tem bi ti bilo mogoče že jemati drage reči. Obžaluj
tako misel in le kmali se je spovej!" S tim kratkim,
prijaznim opominjevanjem še ni bil zadovoljen, marveč
ko je pozneje vidil deklico v cerkev k spovedi iti, jo
je še enkrat opominjal na tisto reč. To opominjevanje
se ji je vtisnilo tako globoko v serce, da ga še v po¬
znejših letih ni mogla pozabiti, ko je bila že sprejeta
v samostan za nuno.

Kar je pa Benedikt drugim branil, tega se je sam
z vso vestnostjo varoval. Nikoli se ni nn stričevem vertu
sadja dotaknil, če mu ni bilo posebej dovoljeno, tudi
tacega ne, ki je po tleh ležalo.

Neki dan je bil z nekterimi dečki na kmetih. Ti
so bili na sosedovem jabelk nakradli. Menili so Bene¬
diktu se prikupiti in so mu jih ponujali. On pa jim
brez straha prav resno pravi: »Te jabelka so ukradene;
ni dovoljeno jih jesti; ne maram nobenega." Drugikrat
mu je prinesel tovariš češenj, ki jih je bil uzel v hramu
svojega očeta. Benedikt tako dolgo ni hotel nobene
sprejeti, dokler mu ni povedal, da jih je vzel z dovo¬
ljenjem očetovim. Zdaj jih je sicer sprejel, pa da bi
se v zatajevanji vadil, jih je nabral na nit in na okno
obesil.

Kakor je bil sam do sebe oster, tako je bil do
družili mil in postrežljiv. Nekikrat je zapazil otroka,
ki je v šolo gredč padel v blato. Precej je pritekel in
ga vzdignil iz blata, čeravno se je s tim sam hudo uma¬
zal. Tudi čevelj je bil otroku obtičal v blatu, Benedikt

25

ga pomaga iskati tako dolgo, da ga najdeta. Poslednjič
pelje in spremi jokajoče dete še do šole.

Pri drugi priložnosti se mu je smilila mala deklica
ki ni smela več v tisto šolo hoditi, kakor popred. Vpraša
jo, zakaj ne. Dekletce se začne jokati in pravi: „Ma-
čeha mi nočejo privoliti." Zdaj jo začne prijazno tola¬
žiti ter jo pelje pred vrata bližnje cerkve; tam ji ukaže
poklekniti pa očenaš in češenamarijo moliti. Ko prideta
do besedi: „Zg6di se Tvoja volja," mu jih mora deklica
trikrat ponoviti in ji pravi, da se mora v svojem terp-
Ijenji v voljo Božjo izročiti. Potlej moli ž njo še za
ranjco mater. Slednjič jo opominja, naj si želje zastran
šole iz glave izbije in naj bo mirna; v tej reči mora
mačeho ubogati. „Naš ljubi Bog ti bo povernil", pri¬
stavi, „jaz bom molil za te; ti pa stori, kar Bog od
tebe hoče." Potlej ji še veli, kleče trikrat reči: ^Hva¬
ljeno in češčeno bodi vsikdar presveto Rešnje Telo."
Zdaj gre otrok potolažen domu in je nadalje poterpež-
Ijiv in ubogljiv.

Naj vidniše znamenje prave doveršene ljubezni je
poterpežljivost, ki jo imamo z napakami, s hudobijami
in strastmi druzih ljudi. Priložnosti za tako poterpljenje
se pač nikomur ne manjka, tudi Benedikt jo je imel
mnogokrat v hiši svojega strica. Eden izmed domačih
poslov ga je žalil z zaničljivimi besedami in deli ter
mu je bil neuljuden še takrat, ko je iz njegovih rok
dobrote prejemal. Ali Benedikt se ni nikoli pritožil, ni¬
česar pravil stricu, temuč vse je tiho in krotko prenašal.
Eden izmed njegovih tovarišev ga je enkrat zmerjal in
ga imenoval hinavca. Benedikt je molčal. Pa služabnik
je to stricu naznanil. Tovariš bi bil imel biti ostro ka¬
znovan; toda Benedikt se je potegnil zanj, je razžaljivca
izgovarjal ter dosegel, da mu je bila prizanesena kazen.
Tako je vedil po Kristusovih besedah dobro storiti onim,
kteri so ga preganjali.

Benedikt doseže 18. leto in stric mu umerjo; zdaj
se spet nazaj domu verne. V hiši svojih staršev bi se
mu bilo lahko prav dobro godilo; a spoznal je, da ga,
Bog kliče še k viši popolnosti in svetosti, sldenil je,
kakor nekdaj sv. Aleš, Jezusa v revščini posnemati.
Zapustil je svojo domovino, svoje starše in vse, na kar
Izglodi. n, 4

26

so posvetni ljudje tolikanj navezani; šel je na Laško,
obiskoval naj imenitniše božje poti v Evropi, potem pa
ostal v Rimu, neznan, mnogo zaničevan, v angeljski
poterpežljivosti, nepopisljivi spokornosti do smerti 1. 1783.
Papež Pij IX so ga 20. maja 1860 med blažene pri¬
šteli.

Ce tudi vam ne prigovarjam, da bi tako zelo se
pokorili in zatajevali, kakor ta služabnik Božji; vendar
toliko pa sv. vera vsakemu kristjanu naklada, da naj
se varuje vsega, kar je greh in kar v greh napeljuje,
ko bi bilo še tako prijetno. In kdor hoče količkaj v
čednosti rasti, si mora poleg tega tudi marsikaj odreči,
kar samo na sebi ni prepovedano, da bo tem gotovejše
se vselej obvaroval vsih prepovedanih reči. Kakor se v
svetnih šolah začne nauk z abecednikom, tako je v šoli
svetnikov temeljni nauk vse svetosti: „Premaguj samega
sebe". Čem bolj se množi premagovanje, tem bolj raste
prava svetost, kajti: „nebeško Kraljestvo silo terpi!“

0. Str Alfonzj Liguriji

Med naj slavnišimi možmi in učeniki sv. katoliške
cerkve v preteklem, 18. stoletju, se sveti sv. Alfonz Li-
gvorij. Rojen je bil 1. 1696 v Neapeljnu, v tistem toli-
krat imenovanem laškem mestu, o kterem terdijo pot¬
niki, da je zarad prekrasne lege naj lepše med vsemi
mesti na svetu. Pri sv. kerstu je dobil, kakor je pri
imenitniših hišah navada, dvojno ime, Alfonz Marija.

Tudi nam Slovencem je to ime že dobro znano.
Sv. Alfonz namreč je bil dober pastir ne le tistim ov¬
čicam, kterim je bil škof, ne le za tisti čas, ko je živel;
marveč po svojih učenih lahko umljivih in spodbudnih
spisih je in bo koristil vesoljnemu katoliškemu svetu.
Smem reči, da tudi v naši deželi je bil že marsikteri
do solz ginjen, ko je pred tabernakeljnom molil na nje¬
govo knjigo, „Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa", ali
ko je bral njegovo „Slavo Marije Device", ali pa slišal
peti priserčno mile pesmi njegove.

Sl

Tolika svetost in pobožnost njegova pa se je za¬
čela že v detinskih letih, kar nam zopet priča, da mora
prav zgodaj začeti, kdor hoče kaj prida doveršiti.

Ko je bil še Alfonzek celo majhen, pride nekega
dne Ligvorjeve obiskat pobožen pater iz reda Jezuso¬
vega; bil je to silno imeniten pridigar, po svoji nena¬
vadni svetosti znan po vsem mestu (zdaj sta že oba
med svetnike prišteta). Pobožna mati, se ve, da si ne
morejo kaj, da bi ljubeznjivega fantiča ne pokazali pre¬
blagemu duhovnu. Svetnik ga z velikim veseljem sprejme,
ga blagoslovi, pogleda mater ter pravi v preroškem duhu :
„Ta vaš sinek bo učakal visoke starosti, 90 let, nosil
bo še škofovo palico, in bo veliko storil za Jezusa Kri¬
stusa. “ Svetnikovo prerokovanje se je natanko spolnilo.

Lahko si mislite, da je pri teh besedah bogoljubno
materno serce prešinilo neko nadzemeljsko veselje, ne¬
beška radost. Le še bolj skerbijo zdaj zanj, še z večo
vnemo ga napeljujejo k pobožnosti in svetosti. Alfonzek
po svoji strani je bil podučljiv in vbogljiv, kakor si je
le želeti moč. Dobra mati so imeli lepo navado, da so
večkrat, če ne med dnevom, saj zvečer vse otroke krog
sebe zbrali, jih v verskih resnicah podučevali, pred gre¬
hom svarili in za svete čednosti vnemali, zlasti pa učili
Marijo priserčno ljubiti; z materjo so vbogljivi otroci
opravljali jutranjo in večerno molitev ter še mnogo dru¬
žili pobožnosti.

Naj veče veselje pa je pri tem delal materi Iju-
beznjivi Alfonzek; kakor steber je nepremakljiv stal
pri maternem podučevanji. Večkrat je slišal iz maternih
ust: „Ljubi moj sinek! ti moraš vsaki dan boljši biti;
zato ti Bog deli svoje gnade.“ Nato je blagoserčno od
govoril: „Tako pač tudi sam želim, ljuba mama! toda
kako pa hočem?“ Dobil je potem tak-le odgovor: a)
Govori malo; 6) nikdar ne bodi brez dela; c) med de
lom in v druščini misli pogostoma na Boga; d)  na tihem
prav veliko žaluj zavolj grehov svetd; e) boj se tudi
malega greha; /) natanko in redno opravljaj svoje mo¬
litve; g)  posebno moraš častiti Mater Božjo; A) veliko¬
krat premišljuj in si predočuj kazni zaverženih, pa ra¬
dosti zveličanih; i) na nobeno zemeljsko stvar ne bodi
preveč navezan; j)  stori dobrega, kjer in kolikor moreš;

28

k)  bodi zmeren v jedi in pijači; l)  z veseljem spreje¬
maj, kadar boš grajan; m)  karkoli delaš, vedno ti bodi
čast Božja pred očmi; n) večkrat išči pomoči v ss. za¬
kramentih in zmiraj bodi zvest služabnik sv. katoliške
cerkve.

Kako globoko v mlado serce je sprejemal te in
druge materine nauke, je pokazalo njegovo sveto živ¬
ljenje, njegov velik strah pred vsakim grehom. Naj vam
v dokaz zadostuje, da povem le en sam dogodek. Ko je
bil deset let star, so ga dali v odgojišnico plemenitnih
mladenčev, ktere so podučevali in v strahu Božjem iz-
rejevali pobožni duhovni. Le-ti so dobro vedili, da mlade
moči ne morejo in ne smejo biti vedno naprežene in
napete, temuč je po pridnem delu potreben tudi razve¬
drilen počitek. Zato so v ta namen večkrat spremili
sebi izročeno mladino ven iz mesta, na prosto, na ze¬
leno. Tu so se radostno igrali in mnogoverstno razve-
drovali. Nekega dne, ko je bil tudi Alfonz ž njimi, se
zmenijo, da pojdejo žogo bit. Hitro se preštejejo ter
potegnejo tudi njega med-se. Zastonj je vse izgovar¬
janje, da ne zna te igre, da ne bo igral, naj le sami itd.,
mora pa mora se igre vdeležiti. Pa je sreča že tako
hotela, da je dobil prednost v igri ravno Ligvorij, ki je
bil izmed vsih znabiti najmenj vajen takega igranja in
ki se je bil le nehote drugim pridružil, da bi nikogar
ne žalil. Enega izmed mladih tovarišev je to zelo raz¬
jezilo, nekaj ker je zgubil, nekaj pa tudi znabiti zato,
ker je menil, da je hotel pred Ligvorij jih le nalagati,
češ, da ne zna, pa je vendar tako dobro igral. V jezi
začne zabavljati, zmerjati in napačne besede izgovarjati.
Zdaj se pobožni deček ne more več zderžati, v obraz
zarudi, nazaj da dobitek in resno reče: „Kaj ? za tako
malenkost se prederzneš Boga žaliti ? Na, tu imaš ...!
Bog me varuj tacega dobička, ki bi si ga moral za tako
ceno kupiti!“ Na to odide ter se umakne na samotni
kraj širokega verta. Resne besede, tako odločno izre¬
čene, so vse nekako presunile, zlasti onega, ki je bil
kriv; nekaj časa so sterme gledali za njim, a kmali se
spet zamislijo v igranje in igrajo do večera. Alfonza le
ni nazaj. Jame jih skerbeti, nemirno ga iščejo po vertu.
Slednjič ga najdejo v molitvi klečijočega pred podobico

29

Matere Božje, ktero je bil pred-se na lavorovo drevo
obesil. Ves v pobožnost zatopljen še zapazil ni precej,
ko so prišli in ga obstopili. Ali oni, ki ga je bil raz¬
žalil, se ne more več zderžati, na glas zakliče: „Oh,
kaj sem storil? Svetnika sem razžalil!“ Ta klic ga pre¬
drami, in v nekaki zadregi sname podobico z drevesa
in gre s tovariši zopet mirno domu. Tako vedenje je
imelo pri vseh prav globok vtis in z začudenjem so pri¬
povedovali to domA.

Tako zvestobo je Bog svetniku že na svetu obilno
poplačal. Blagoslovil je njegovo pridnost, da je imel
pri učenju nenavadno srečo in vspeh. Se le 16 let je
bil star, pa že tako podučen v latinskem in gerškem
jeziku, v govorništvu in v domačem (italijanskem) pes¬
ništvu, celo v modroslovju in v obojnem pravoznanstvu
se je tako odlikoval, da je postal — še tako nežen
mladeneč — že doktor. Ta čast se mu je leta 1713
vpričo jako številnega občinstva naklonila.

Tak vspeh je bil pripisovati le njegovi veliki prid¬
nosti, še bolj pa njegovi izgledni pobožnosti. Ker mo¬
drosti in učenosti ni iskal le po debelih zaprašenih knji¬
gah, marveč pri Bogu, ki je studenec vsakoršne ved¬
nosti ; zato jo je prejel v toliki meri. Ob času naj bolj
nakopičenega učenja vendar ni prenehal vsak dan precej
dolgo pred presv. Rešnjim Telesom klečati in moliti ter
tudi presv. Devico Marijo z daljšo pobožnostjo pozdrav¬
ljati in častiti.

Tudi prevzeten ni bil prav nič zarad tolike uče¬
nosti in časti; če mu je kdo v misel vzel, da je bil že
tako mlad za doktorja povzdignjen, se je nasmejal in
šaljivo rekel: „Res da, v neko halo sem se moral ta¬
krat obleči, ktera mi je prav do podnog segala!" Ravno
narobe; kmali je spoznal, kako nečimerna je posvetna
učenost, kako malo se je zanesti na-njo. V neki jako
važni pravdi je bil zagovornik in je tako izverstno svojo
reč zagovarjal, da, so se mu vsi čudili, ter mu od vseh
strani ploskali. Že je bilo kakor gotovo, da njegova
stranka dobi pravdo: kar pride njegov nasprotnik in
mu pokaže besedico „ne“, ktero je bil pregledal. V
svoji pravični odkritoserčnosti koj spozni, da je ravno
nasprotno res, ne pa to, kar je s toliko slavo dokazal.

30

Pri odhodu ves ginjen zakliče: »Goljufivi svet, spoznal
sem te; nič več ne bom imel s teboj opraviti 1“

Od takrat mu je bil nepremakljiv sklep; ne svetu,
ampak le Bogu je hotel služiti v duhovskem stanu.
Težav in nasprotja je bilo veliko, a njegova stanovit¬
nost je vse premagala. Postal je duhoven, vstanovil red
pobožnih gorečih duhovnov; postal je tudi, kakor mu
je bilo že otroku prerokovano, škof; silno veliko je
storil za Boga in duše s čistim izgledom, z živo besedo
in brezštevilnimi spisi. Umeri je 1. avgusta 1. 1787 po¬
poldne, v 91. letu. Papež Gregorij XVI so ga prišteli
med svetnike, papež Pij IX pa ga sprejeli med cerkvene
učenike.

0. St.  VemiM GiulianL

Po vertih in travnikih bi ne bilo tako lepo, ko bi
rastle povsod enake cvetlice, vse ene rasti in barve;
velika različnost jih dela našemu očesu še le prav pri¬
jetne. Enako je v rajskem vertu bogoljubnih otrok. Duh
Božji ne deli vsim enakih darov; vsak otrok dobi toliko,
kolikor mu je treba za tisti stan, za kteri ga je Bog
odločil. Eden prejme milost, da more prav veliko pre-
terpeti s keršansko poterpežljivostjo; drugi, ki je ravno
imenitnega rodu, dobi milost prave ponižnosti; tretji čuti
priserčno nagnjenje do molitve in premišljevanja, da se
celč zgodaj prav po otročje z Bogom pogovarja itd.

Tudi sv. Veroniki je Bog dajal že v pervi mladosti
prav posebne, nenavadno velike milosti. Komaj je na
svet prišla, že je bila nekako vsa drugačna, kakor so
navadni otroci; ni kričala, ni se jokala, materi ni bila
kar nič nadležna; kar so hoteli, naredili so ž njo. Vsa¬
kemu človeku se je nasmehljala in vedno je bila pri¬
jazna pa vesela.

V praznik presv. Trojice, 12. rožnika 1661, ko je
bila še Je v 6. mescu, je sedela na maternem naročji;
pred njima je bila podoba presv. Trojice. Mati jo po¬
kažejo mali Uršiki, to je bilo njeno kerstno ime. Ko

31

zagleda podobo, se izvije materi iz rok in sama, brez
podpore, gre k podobi. Precej časa stoji pred podobo
in jo nepremakljivo ogleduje.

Od takrat je znala že sama hoditi in stati. Do Je¬
zusovih in Marijnih podobic je imela neizrečeno veliko
veselje in hrepenenje; kjer je ktero zagledala, je začela
ročice po njej stegovati in ni mirovala, dokler ji je niso
dali poljubiti.

Leto pozneje jo vzame nekikrat dekla seboj, ko
gre v prodajalnico po olja. Prodajavec pa je bil tak,
da ni dajal natančne mere; tu se oglasi nedolžno de¬
kletce: „Bodite pravični, Bog vas vidi 1“ Kupec se zelo
prestraši; toliko da se straha na tla ne zgrudi.

Stara tri leta si je sostavila mali oltarček s podobo
Matere Božje, ki je deržala usmiljenega Jezuška v ro¬
kah. Pred to podobo je naj rajše hodila; kinčala jo je
z vsem, kar so ji mati in sestre lepega dale. Večkrat
se je vstopila tje pred oltarček; v svoji otročji pripro-
stosti jela je govoriti z Marijo in Jezuškom tako zaup¬
ljivo, kakor bi bila živa pred njo. Nekterikrat je pri¬
nesla sadja, ki ga je dobila za zajutrek, ga je položila
na oltar in prosila Jezuška, naj si vzame in jč; potem
se je skrila za vrata, da bi vidila, ali bo vzel; pa če
je morala viditi, da ni vzel, je žalostno potožila: „Če
ti ne ješ, jaz tudi ne jem."

Ali včasih se je pa le zgodilo, da je Gospod otro¬
kovo priprostost in pobožnost poplačal: podoba je bila
res kakor oživela; Marija ji je položila Jezuška v na¬
ročje, da ga je smela objemčkati. Drugikrat je stopil
s podobe na oltar ter je vzel nekaj, nekaj pa nji dal,
da naj je ž Njim.

Da se je to res godilo, pričale so njene sestre, ki
so jo vedno opazovale; pravili so tudi nek duhoven, ki
so jo dobro poznali, in pozneje je iz pokoršine sama
zapisala. V življenji mladih svetnikov se kaj tacega več¬
krat bere. Sej tudi .z aposteljni in učenci je po vsta¬
jenji jedel in pil. Čeravno je to čudovito, vendar je
lahko verjetno za vsakega, ki ve, da je Jezus, ko je
bil še na sveti, ravno tako delal z ljubo nedolžnostjo,
da je njegovo Serce zares serce najboljšega očeta, kte-
remu se ne zdi preponižno s svojimi ljubimi otročiči po

32

otročje govoriti! Če je Jezus za nas grešnike celo sra¬
motno na križu umeri, zakaj bi se ne ponižal do ne¬
dolžnega otroka, ki ima nekdaj toliko svetost doseči?
Sv. pismo pravi, da „s priprostimi rad govori Gospod!"

Posebno čuditi se je bilo njenemu obnašanju do
Gospoda v presv. Rešnjem Telesu. Ni bila še štiri leta
stara, ko so enkrat njena mati prišli iz cerkve od sv.
obhajila; ko stopijo v hišo, koj zakliče: „0 kako sladka
vonjava! o kako prijetna dišava!" Čutila je v duhu pri-
čujočnost Gospodovo, in nekaj časa kar ni mogla proč
od matere.

V cerkvi je večkrat vidila sveto Hostijo z bliščečo
svetlobo obdano; ali pa je Gospoda samega vidila v
človeški podobi. Ko so ji mati hudo zboleli ter so jih
prišli na dom obhajat, je Uršika spet vidila sv. Hostijo
v neizrekljivo lepi bliščobi. Približa se duhovnu in prosi,
naj bi jo tudi obhajali. Reko ji, da je le ena sama Ho¬
stija; ali precej najde čudovito dober odgovor: ,,Dajte
mi pa le en košček. Kakor zerkalo, če se na kosce
razdrobi, vendar še v vsakem koscu kaže vso podobo,
tako je tudi Jezus Kristus v naj manjšem delu sv. Ho¬
stije pričujoč; zadostuje tedaj za mater in za-me."

Ko so bili potem mati obhajani, rekla je deklica:
„0 koliko lepoto ste zdaj sprejeli!" Potlej spleza na
posteljo, se pripogne čez mater proti ustom ter spet za¬
kliče: „0 kako je to prijetno dišanje!"

Ker je imela toliko hrepenenje po sv. obhajilu, ji
je bilo dovoljeno pervikrat pristopiti k mizi Gospodovi,
ko še ni bila desetega leta spolnila. Pri pervem sv. ob¬
hajilu ji je bilo tako nekako gorko pri sercu, kakor bi
bila kaj ognjenega zavžila, tolika je bila njena otročja
ljubezen do Jezusa. Menila je, da je to vselej, toraj
tudi pri vsakem drugem človeku, nasledek sv. obhajila;
zato je priprosto vprašala svoje sestre, kako dolgo se
čuti taka gorkota? Še le, ko so se sestre začudile ta¬
kemu vprašanju, je zapazila nedolžna Uršula, da je to
le posebna milost, in ni nobenkrat več o tem govorila.
Prizadevala si je pa odsihdob pogostoma sprejemati sv.
obhajilo, kolikorkrat ji je bilo dovoljeno.

Na tak dan, dan sv. obhajila, ji je bilo edino ve¬
selje, pred onim že pred omenjenim oltarjem bivati. Tu

33

je bila kakor zamaknjena; tu ji je Bog dal spoznati
nečimernost in minljivost vsega svetnega razveseljevanja,
in dal ji je neko lahkoto, sladek nagib, vse nečimerno
zapustiti in le Njemu samemu služiti.

In da bi vso njeno ljubezen še bolj za-se pridobil,
je poklical Gospod k sebi njeno pobožno mater, ko je
bila Uršika še otrok. Ob zadnji uri pokličejo mati še
vse svoje hčere pred se k smertni postelji — bilo jih
je pet — in s slabotnim glasom jim govorijo zadnje
besede, jim naročijo svojo zadnjo voljo, rekel bi, sveti
testament: „Ljubi otroci", jim pravijo, ,,obljubite mi,
da bodete meni v spomin častile petere rane Gospodove!"
Potem jim po versti razdelijo ss. rane, in ker je bila
Urša naj mlajša, izročijo ji za spomin ,,rano sv. strani",
ki je Jezusovemu milemu Sercu naj bližnja ter se po
njej kakor iz studenca iztakajo zakladi Božje ljubezni
čez vesoljni svet.

Čeravno je bila še zelo mlada, še le 4 leta stara,
je bila pridna Uršika nad vso mero žalostna materine
smerti; kakor bi se ji bilo zdelo, da ta zguba bode za
njo začetek hudih skušnjav in nevarnosti. Pervo noč
kar ni hotela v posteljo, tako zelo je žalovala; še le, ko
so ji obljubili dati Marijno podobo, da bo pri nji, se je
vlegla in sladko spala, tako kakor nedolžnost spi, tudi
v najhujši nesreči.

Ni bilo zastonj, da se je sirotica tako po materi
jokala. Po smerti tolikanj ljubljene pobožne matere se
je vse spremenilo. Hčere so šle z očetom stanovat v
veliko mesto Piačenco; tukaj se je začelo vse drugač,
po gosposko, imenitno. Kaka sprememba za pobožno,
pa še neskušeno deklico! Matere več ni bilo, ni jih bilo,
da bi bili, kakor nekdaj, s pobožnimi pogovori in nauki
čedalje bolj vzbujene občutke njenega blagega serca
proti nebu obračali; mesto branja svetniških izgledov,
je prišlo zdaj v hišo mnogo nepotrebnih pogovorov in
nečimernih veselic.

Kakor njene sestre, morala se je zdaj imenitniše
oblačiti in tako se nositi, kakor je zahtevala ravno vla¬
dajoča šega, „moda". Kavno to pa bi ji bilo skorej v
prav veliko nevarnost. Sama je pozneje o tem tako-le
pravila: „Čudila sem se taki imenitnosti; kajti do tedaj

Izgledi. H. 5

34

smo bile le priprosto izrejevane in imenitnega življenja
kar nič navajene. Pa morale smo se ukloniti očetovi
volji in čedalje bolj se mi je to prikupovalo. Za delo
nisem imela veliko veselja, čeravno sem v eni uri več
storila, kakor so mogli drugi celi dan. Tudi mi je bilo
malo mar, da bi se bila kaj naučila; kar pa sem vidila,
sem vse posnemala. Postala sem vsem nadležna. Že po
naravi k jezi nagnjena, sem se za vsako malenkost tako
stogotila, da sem začela kar z nogami cepetati."

Vidite, kaka vojska se je vnela v njenem mladem
sercu? Vendar z Božjo pomočjo je junaško premagala
skušnjave in nevarnosti ter jela čedalje bolj rasti v čed¬
nostih. Gospod je ni zapustil; dajal ji je v serce ljube¬
zen do pokore in zatajevanja, da so ji posvetne slad-
nosti življenja postale zoperne. Se ko so ji mati živeli,
je bila jela posnemati sv. Katarino Sijensko, sv. Rozo
iz Lime v lepem življenji, v pokorilih in zatajevanji. Rada
je mislila na terpljenje Jezusa Kristusa, ki se ji je dva¬
krat veliki teden bil prikazal, ves z ranami obdan. To
se je zgodilo, ko je bila 7 ali 8 Ičt stara; zlasti pa se
je zmiraj na boljše obračalo, ko je šla čez dve leti pervi-
krat k sv. obhajilu.

Misel na prebritko terpljenje Jezusovo jo je ob¬
varovala v naj hujših skušnjavah. — Bila je še prav
majhna triletna deklica, ko ji je nekikrat Jezušek rekel:
,,Križ te čaka!" Uršika je premišljevala, kaj bi to go¬
vorjenje pomenilo; mislila si je „križ“ prav po besedi,
kakor je, ter je menila, da ji Gospod zapoveduje, naj
varuje vse križe, da se jim kaka nečast ne zgodi.
Skerbno je tedaj pobiralo priprosto otročč vse, kar je
kje vidilo „navskriž“ ležati, celč niti, bilke, terske, ki
so križem ležale. Pa tako Gospod ni menil. In Uršika
je tudi kmali spoznala, da besed ni prav umela. Brala
je v življenji svetnikov Božjih, posebno v zgodbah mu¬
čenikov, kako so se v terpljenji in mukah za Jezusa
veselili; koj ji je bilo jasno, kaj pomeni ,,križ“. Želela
in hrepenela je tudi sama kaj terpeti za Jezusa, zlasti
od tistega časa, ko se ji je bil veliki teden terpeči Jezus
prikazal. Sama si je znašla mnogoverstna malapokorija
ter si jih je po spovednikovem dovoljenji nakladala. Če
se je pa zgodilo, da ji je Bog sam poslal kako terp-

35

Ijenje, kaj težavnega, kar sama ni iskala, je vse terpela
s tiho poterpežljivostjo.

Nekikrat je sestra urno vrata zaperla, ko je Ur¬
šika ravno roko vmes deržala. Zel6 se prestraši sestra
ter trepetaje zaupije: „Oh, sestrico sem ubila!“ Čeravno
je bila roka preterta in je zelo kri tekla, se je vendar
Uršika premagovala, hudo bolečino zatajila ter veselo
zaklicala: „Le mirna bodi, sej ni nič!" Drugikrat so
ji hoteli mati noht na perstu prirezati; pa se jim je po¬
nesrečilo, da se je globoko v meso zarezalo. Hudo jo
je bolelo in zelo je kri tekla; mati se prestrašijo, otrok
pa jih tolaži in še nikakoršnega zdravila ne mara na
rano devati.

Če je slišala ali brala, kako ostro so se svetniki
pokorili in zatajevali, pa ji spovednik niso dovolili enako
ostrih pokoril, je izdihnila in molila: „Gospod, ko bi
imela taka pakorila, bi jih tudi rabila, ker jih pa nimam,
darujem Ti svoje želje!"

Kadar je imela priložnost pa tudi velike želje v
sercu do kake veselice, zaslišala je notranji glas Gospo¬
dov: „Jaz sem pravo veselje. Kaj ga tedaj iščeš dru¬
god ?“ Na to je odgovorila dobra deklica: „Iz ljubezni
do Tebe se odpovem tej veselici", in ni šla.

Tako se je od leta do leta blagi deklici lepšalo in
z raznimi čednostmi zališalo deviško serce. Tudi tisto
se je med tem spolnilo, kar pravi pregovor: da „v zdra¬
vem telesu biva zdrava duša". Tudi njena telesna pri-
ličnost se je razvila z leti. Oče so jo zato čedalje bolj
čislali, med vsemi hčerami naj bolj; menili so, da bode
nekdaj gospodinila in za hišo skerbela. Toda mlada
Uršula je čutila v svojem sercu ves drugačen poklic.
Vedila je, da je zakonski stan pošten stan, a Gospod
je dal svoji goreči služabnici spoznati, da je še veliko
lepši deviški stan, da naj odločena od sveta samo njemu
služi v samostanskem življenji.

Zdaj pa zdaj je že o tem kaj omenila očetu ; toda
oče niso hoteli kar nič slišati o tem, marveč le zahte¬
vali so, da naj stori, kakor oni imajo namenjeno, in če
že nikakor noče v zakon stopiti, naj saj pri njih ostane.
Vendar Uršula se ne da pregovoriti, odločno pa spoštljivo
jim odgovori: „Oče, kaj pa hočem? Sej dobro čutim,

36

da me Gospod hoče za-se imeti; tudi On je moj oče,
moj najvikši Oče, in ne le jaz, tudi vi, oba mu morava
biti pokorna.“

Te besede ginejo očeta. »Prav govoriš, ji pravijo,
in veseli me, da se hočeš popolnoma Gospodu darovati.
Ne bom ti branil iti v samostan/'

Z otročjimi besedami je še tolažila očeta: »Ge jaz
zdaj grem v samostan, se bodo vam na zadnjo uro te¬
žave zmanjšale. Porabimo čas, ki ga imamo in nikar
druzega ne čakajmo. Vse reči na svetu prejdejo, kakor
veter, in na zadnjo uro boste velik mir imeli, če svojo
dušo v pravi red spravite; v tem vam ne morem nič
pomagati, ko bi tudi pri vas ostala. Ker imate tedaj
še čas, odločite se in opravite, kar je dobremu kristjanu
dolžnost, namreč odkritoserčno skesano spoved."

Te besede so bile tako ginljivo govorjene, da so
očeta pretresle. „Zakaj tako govoriš z menoj ?" jo vpra¬
šajo. »Ker mi serčno čutilo tako veleva", je odgovor.
Te in še druge prošnje niso bile zastonj, temuč so očeta
močno spremenile.

Bila je 17 let stara, in slednjič se ji je po mnogih
ovirah posrečilo priti v samostan ženskega kapucinskega
reda; tam je 50 let živela prav v veliki svetosti, za
ktero se je že v nežnih otročjih letih tako lepo priza¬
devala.

Mnogoverstnim priprošnikom in brezštevilnim iz-
gledom, ki jih ima katoliška mladina v nebesih, so pri¬
družili papež Pij IX tudi gorečo in zvesto služabnico
Božjo, Marijo »Angeljsko", ktero so 24. maja 1865 v
cerkvi sv. Petra slovesno med zveličane prišteli. Pač
je ta rajska cvetlica zaslužila svojemu imenu pristavek,
da so jo imenovali »Angeljsko", ker je bila v resnici
to, kar je ime pripovedovalo: pravi angelj že na zemlji.
A to ime je dobila še le potlej, ko je bila sprejeta v
samostan, s kerstnim imenom se je priprosto imenovala

37

Marijana; in ker nam je tukaj pregledovati le bolj njeno
mladostno življenje, jo hočemo tudi tako imenovati.

Marijanica je bila iz grofovske hiše Fontanella, v
Turinu rojena 7. prosinca 1661. Po materi je bila še
v sorodu s sv. Alojzijem, s tistim angeljskim mladen-
čem, kterega veselo imenuje vsak, ki hoče mladini z
lepim naukom tudi lep izgled priporočiti.

Prejela je od Boga nenavadno veliko dobrega,
mnogo natornih in čeznatornih milosti, znabiti več, kakor
kak drugi otrok; a začela je tudi prav zgodaj take ne
navadne darove si v prid obračati. Imela je dobre starše,
ki so si toliko prizadevali, da bi jo odredili dobro in
pobožno; imela je poleg druzih časnih dobrot jako ži¬
vahnega duha, jasno mišljenje, dober spomin, pohlevno,
mirno in odkrito serce; imela je, da vam ob kratkem
dopovem, naj boljšo podlago za naj lepše keršauske
čednosti.

Te tolikanj plemenite zmožnosti je že kaj zgodaj
tudi sv. Duh z obilnimi darovi posvečeval in k dobremu
nagibal; imela je že mnogo hvalnega na sebi, na kar
navadni otroci še le v poznejših letih začnejo misliti,
česar se le polagoma privadijo, ali celo nobenkrat ne.
Ko je začela umevati druzih pogovore, poslušala je naj
raje božje besede; ko je jela besede izgovarjati, izgo¬
varjala je naj raje svete. In glejte čudo: komaj 4 leta
stara, je že serčno hrepenela k sv. obhajilu iti in Je¬
zusa sprejeti!

Večkrat je prosila starše, brate in sestre, naj ji
kaj pripovedujejo o Bogu in svetnikih. Zvesto je vse
poslušala, in gostokrat je zbrala druge otročiče okrog
sebe, da jim je pravila, kar je sama slišala in jih pod-
učevala, ko še sama ni bila 7 let stara. — Zlasti ji je
pa dobra dekla, ki so jo imeli, veliko veselje delala,
ker ji je znala prav veliko lepega pripovedovati iz živ¬
ljenja svetnikov.

Vsakako je hotela Marijanica tudi svetnica biti.
Vnele so se ji v sercu tolike želje svetnike posnemati,
da se je neki dan dogovorila s svojim enako blagim
bratcem, da bosta zapustila očetov dom ter šla v kako
puščavo in bodeta tam spokorno živela. Dobila sta si
popotno torbico, djala vanjo kruha in nekoliko vina;

38

za pot, sta si v svoji otročji priprostosti mislila, bode to
zadostovalo. V puščavi bode že Bog za hrano skerbel.
Dobro sta pazila, kam bodo zvečer djali ključ od vežnih
vrat, da ga bosta drugo jutro zgodaj imela pri rokah,
in mogla prav na tihem skrivaj odhajati. Vesela in za¬
dovoljna ter svoje namere gotova, gresta k počitku.
Toda glej! Zjutraj sta nedolžna otroka, oba, namesti na
potovanji v puščavo — v terdnem spanji vsak na svoji
posteljici, ko ju pride keršenica, kakor po navadi po-
dicat. Nad mero žalostna se začneta hudo jokati. Nihče
ni mogel zvediti, zakaj toliko solz. Našli so sicer tor¬
bico, kruh pa vino, a dolgo je bilo zastonj vse spra¬
ševanje, kaj sta s tem nameravala; slednjič je Marija-
nica, že primorana, razodela otročje pobožni namen.

Ker se ji ni posrečilo, da bi v samoti življenje ss.
pušavnikov posnemala, trudila se je, da bi bila v do¬
mači hiši čedalje bolj svetnicam podobna. Z velikim
strahom se je varovala vsakega greha, bala se je tudi
naj manjšega razžaljenja Božjega. Sama pripoveduje,
kako je bilo takrat, ko je bila 8 let stara:

„V tisti dobi sem si iskala časa, da bi se z Bogom
pogovarjala. Nisem bila tako hudobnega serca, da bi
ne bila raje tisočkrat smert preterpela, kakor Božje ve¬
ličastvo razžalila, če sem le kako reč spoznala za raz-
žaljenje Božje. O moj Gospod! pač spoznam, kako ne
zmerno usmiljen si bil do mene. Dovolil si, da me
zemlja sme nositi, in še ne zadosti, sam si me hotel
nositi. Ljubeznjivo si mi podal roko in si me povzdignil
nad nesnažnosti in norosti sveta, ktere so se mi studile
in mi vzrokovale velike dušne bolečine.*'

Nekako v tisti dobi je bilo, da je zelo nevarno
zbolela. Zdravniki so bili že obupali nad njenim zdrav¬
jem. Vsi domači so bili močno žalostni in so se silno
bali zanjo; zlasti je bila materna žalost neutolažljiva.
Veliko so molili za njo, pa viditi je bilo, kakor bi bile
zastonj vse molitve; ni se ji hotelo zboljšati.

V tej hudi stiski in britkosti svetujejo užaljeni ma¬
teri nek dober pater frančiškan, naj se priporoče naj
svetejši Devici Mariji in Jo prosijo, naj jim zavoljo ne-
omadežanega Spočetja dete še pri življenji ohrani. Pre¬
cej storijo, kakor je bilo nasvetovano.

39

V polnem zaupanji gredd grofinja k postelji serčno
ljubljene bolnice ter ji velijo, naj pribeži k Materi Go¬
spodovi, naj Jo priserčno prosi za ozdravljenje itd. Pri
maternih besedah se umirajoča deklica, ki je do tedaj
kakor v neki smertni omotici medlela, zopet zave, na¬
tegne vse svoje zadnje slabe moči, da bi kakor vselej
tudi zdaj svojo ljubo mamo ubogala, zakliče: „0 Ma¬
rija, pomagaj mi!" in vse stori, kakor ji mama reko.
In glej! to prošnjo je dobra deklica s tako živo vero
izrekla, da se ji je tisti trenutek neomadežna Devica
prikazala in sicer z Jezusom na rokah, proseč Ga za
njeno ozdravljenje. Mali bolnici se je v tej prikazni
zdelo, kakor bi Jezus ne bil hotel precej uslišati prošnje
Svoje Matere, da je pa dodelil prošeno milost, ko ni
nehala prositi. In res! prikazen zgine, umirajoča pa, ki
so se za njo že kakor za mertvo tako milo jokali, je
pri tej priči popolnoma zdrava. Koliko veselje je cela
hiša obhajala, si lahko mislite; gotovo ni bilo veselje
manje, kakor nekdaj pri Jairovih, ko jim je mili Jezus
dvanajstletno deklico obudil.

Tak6 je Marijanica, rekel bi, življenje drugič od
Boga prejela. Zato ga je hotela edino le Bogu samemu
vsega posvetiti. Ne le prepovedanega, še celč dovolje¬
nega svetnega veselja se je želela ogibati, da bi se to¬
liko lože v Bogu vedno veselila in da bi ji za dobra
dela in čednosti drazega časa ne zmanjkovalo. Ge se
je morala iz ljubezni in vljudnosti do domačih kteri-
krat kake veselice vdeležiti, storila je to, toda s težkim
sercem, le zavoljo Boga, da ni bila nevljudna, razžaljiva
ali nevbogljiva.

Bila je namreč že naravno prav vljudna, pohlevna,
po vsem hvale vrednega, prikupljivega vedenja, krot¬
kega, prizanesljivega govorjenja; zato so jo težko po¬
grešali, kakor bi bilo družinskemu veselju vselej nekaj
manjkalo, kadar je ni bilo, tako je znala poživiti ne¬
dolžno razvedrovanje. Vendar ker vsake svetne veselice
serce kolikor toliko od Boga odtegujejo in zbrano mo-
litvenost kalijo, je hotel Bog v njenem jasnem duhu
obuditi stud do njih, da se jih z mirno vestjo kar ni
upala vdeleževati. Nastal je tedaj za ubogega otroka
hud dušni boj.

40

Po eni strani je menila, da bi bilo nevljudno, ko
bi drugim želje ne spolnila za tako dovoljeno razvese¬
ljevanje; po drugi strani se ji je pa tudi zdelo, da bi
bila velika nehvaležnost, ko bi zavoljo puhlih igrač svoje
serce in misli od Boga odvračala. Večkrat se je tedaj
zgodilo, da je bila Marijanica še ravnokar zelo radostna
in vesela s svojimi verstnicami, da se je pa na enkrat
šumu odtegnila in se v kakem samotnem kotu v naj
britkejši žalosti otročjega serca skesano izjokala pred
Bogom.

Enkrat je bilo, da je po naključji našla Kristusa
brez križa; roke in noge so bile odlomljene, sploh je
bila podoba tako razdjana, da bi se moral tako nežen
otrok, kakor je bila Marijanica, raje prčd ustrašiti pred
njo, kakor pa bi se mogel za pobožnost vnemati. Go¬
tovo to najdenje ni bilo naključno; gotovo se ji Jezus
ni brez posebnega namena v takem stanu — če tudi le
na podobi — dal najti. Ko je Marijana tako zelo raz¬
lomljeno podobo svojega Zveličarja zagledala, je neiz¬
rekljivo usmiljenje čutila v sercu; častitljivo je pobrala
podobo, jo djala na posteljico, je pokleknila in se tako
jokala, da ni skor mogla nehati, ker se ji je zdelo ve¬
lika neusmiljenost to, da so podobo v tak stan pripra¬
vili. Zdaj zadene žarek milosti Božje njeno serce. Ona
sama, si misli, da je tista neusmiljenka, ki je s svojimi
grehi Zveličarju to storila. Nezmerno gorje občuti in
prebritko kesanje. — To nežno razodenje usmiljenja,
vere, kesanja in ljubezni je bilo Bogu všeč. Zveličar
jo je spodbujal k ljubezni in ji navdihoval veliko hre-
penjenje po čednosti. Po cele ure je pozneje molila pred
to podobo, se otročje pogovarjala z Jezusom in čutila
veliko dušno tolažbo in junaško vnemo za sveto živ¬
ljenje.

Kolikor bolj pa je z Jezusom občevala, toliko težje
ji je bilo, če se je morala še včasih iz pokorščine ali
dostojnosti ali iz kakega druzega vzroka s posvetnimi
rečmi pečati.

Materna želja in volja je bila, naj se hčerka pridno
lepotiči, skerbno lase prireduje, naj se v zerkalu ogle¬
duje ter se sploh ravnd, natanko po pismih, ki jih na¬
rekuje slepa žena — moda. Marijana pa ni marala kar

ničesar storiti samo zato, da bi ljudem dopadala. Hotela
je le eno; hotela je po obleki, kakor po vsem djanji
in nehanji, le samo Gospodu dopasti.

Mati so se večkrat veliko trudili ter ji lase prav
po novi šegi razčesali in razverstili in razobesili, a Ma¬
rijana si je spet glavo z vodo zmočila, in tako neči-
mernost praznega lišpa precej spet razderla. Začetkoma
so menili mati, da je kaj bolna in si tako z močenjem
slabosti odganja; zato so jo nadlegovali še z raznimi
zdravili. Le polagoma so spoznali njen vzvišeni namen
in so jo potlej pri miru pustili.

Enako se je vedla, ko je bila siljena učiti se plesa.
Kadar je prišel mojster, da bi jo učil plesati, je rekla
sestri Tinci (Kristini): „Začni se ti perva učiti; bom
kmali spet prišla.*' Nato je kam šla, da je na skrivnem
priserčno molila in se ostro pokorila. Ko je šla enkrat
Tinca za njo, da bi vidila, kam vendar hodi, jo je našla
ravno ko se je bičala. Marijana se ustraši, lepo prosi
sestro in zaterjuje, naj za Božjo voljo nikomur tega ne
pravi, in sicer zato ne, ker se je bala, da bi ji ne za-
branili tako ostrega pokorjenja, ko bi se zvedilo.

Nekega dne je stala pred ogledalom in je imela
ravno z lasmi opraviti; kar zagleda v zerkalu mesto
svojega obraza obličje kervavečega, s ternjem krona¬
nega Zveličarja. Zdelo se ji je, kakor bi Jezus rekel:
„Hči! glej kaj je prestal tvoj Bog iz ljubezni do tebe.
Hočeš biti lepa (okinčana), operi se v moji kervi, in
pogleduj se v mojem obrazu. Glej, jaz ti ponujam za
obleko svoje rane in za venec svoje ternje." Tak po¬
gled jo je presunil in ji serce močno pretresel. S poto¬
kom gorkih solz je odgovorila na to milo očitanje Zve-
ličarjevo. Pri tej priči je zalučila vse nepotrebno lišpanje
raz sebe; odsihkrat je ni bil v stanu nikdo ne domačih
ne druzih pripraviti, da bi bila kaj nečimernega oblekla
ali z lasmi se skazovala. Do tedaj se je sicer dala pre¬
govoriti večkrat, čeravno ji je bilo v sercu zoperno, zdaj
pa je sklenila odločno se ustavljati takim nečimernim
zahtevam. Večkrat je bila vsled tega zaničevana, a to
je ni zbegalo; vse je moleč preterpela in Jezus ji je
poplačal to junaško stanovitnost z nepopisljivo serčno
tolažbo, kakoršne je pred zastonj iskala.

Izglcdi. n. 6

42

Zdaj pridemo do tistega dne, ki je sicer za vsa¬
kega otroka tako zelo imeniten, da noben drugi ne tako;
še vse bolj pa za tako ljubeznjivo dete, ki si je že to¬
liko svetost pridobilo, kakor naša zares angeljska Ma-
rijanica. Menim pervo sv. Obhajilo.

Že sem omenil, da je od četertega leta velike želje
imela, Jezusa sprejeti v sv. obhajilu. To hrepenenje je
bilo od dne do dne veče. Zelo hudo ji je bilo, da se
ji ta vroča želja ni mogla spolniti. Veliko si je priza-
djala, da bi te gnade že skoraj mogla biti deležna. Ko-
likorkrat je šla k spovedi, je priserčno prosila spoved¬
nika, naj ji dovolijo. Dostikrat je nagovarjala tudi mater.
Pa do zdaj nikjer ni bila uslišana.

Da bi si koperneče serce vsaj nekoliko olajšala,
se je privadila hoditi k nekemu okencu domače hiše,
od kodar se je vidilo v bližnjo cerkev na veliki oltar,
da je tako Jezusa v presv. Rešnjem Telesu obiskovala,
pozdravljala in molila ter Mu večkrat v solzah potožila
svojo serčno žalost, da mora tako „blizo studenca (žeje)
medleti, kruh angeljski gledati, pa lakote umirati"!

Slednjič je Gospod uslišal njene vroče želje in
prošnje in sicer tako-le. Bom tako zapisal, kakor je
sama privovedovala: ,,V praznik Marije Snežnice mi je
nekaj reklo, naj grem v mesto v cerkev sv. Roka. Ma¬
teri si tega nisem upala povedati, ker me je skerbelo,
da bi mi ne dovolili. Ker mi pa notranji glas le ni dal
miru, sem jim povedala. Precej sem dobila privoljenje.
Sla sem tje s svojim bratom. Tam je bilo veliko vernih,
ki so šli k sv. obhajilu. Kar tudi mene obide veliko
hrepenenje, pristopiti k mizi Gospodovi. Ker pa nisem
imela dovoljenja, sem se jokala, zdihovala in žalovala
in s takim čutilom pokleknem pred duhovna, ki so tam
spovedovali. Ne vede, kaj bi povedala, se začnem hudo
jokati. Vprašajo me, zakaj se tako jokam. Jaz odgo¬
vorim, da mi moj spovednik od dne do dne sv. obhajilo
odlašajo; pa (pristavim še) to delajo prav po pravici,
ker vidijo namreč, kako sem nečimerna, zlobna in hu¬
dobna. Blagi duhoven me še vprašajo, če bi hotela še
večkrat k njim priti. Jaz jim pravim, da. Nato rečejo:
„Tedaj pojdi, hčerka! odpiraj in zapiraj usta, kolikor-
krat boš vidila druge obhajati, in obljubim ti, da Go-

43

spod bo prišel v tvoje serce. Jaz sem storila tako in
sem bila polna tolažbe in veselja ter mi ni bilo ničesar
več poželeti. Prav do poldneva sem ostala vsa zamak¬
njena v Boga, ne da bi bila kaj mislila na dom ali na
svet."

Marijanica se je po nauku tega duhovna za zdaj
vsaj po duhovno obhajala in sicer s tolikim pridom, da
je nekaj ur bila v sladkem zamaknjenji. Ko je bilo pa
že poldne, in je še ni bilo nazaj, so bili domači zelo v
skerbeh.

„Dom4", dalje pripoveduje, „so vprašali brata, kje
me je pustil. Rekel je: „V cerkvi." Berž so poslali po
me nekoga, ki me je še ravno tam našel. — Goreči
duhoven so prevzeli vso skerb za mojo dušo; so me
izprašali za sv. obhajilo in mi pomagali dobro spoved
opraviti. Jaz sem jim naravnost kar vse povedala, kar
sem storila; kajti kaj je greh, še nisem umela. Pa vse
so mi razložili in pojasnili, in neizmerno sem se čutila
olajšana, polna veselja in miru. Cel svet bi bila dala
za to. Za pripravljanje k sv. obhajilu sem smela devet-
dnevnico opravljati. Med devetdnevnico je bila moja
pobožnost prav vneta, in prelivala sem obilne solze.
Poznej so me vprašali, kako sem ta čas porabila. Od¬
govorila sem: „Vsolzah", drugač nisem znala povedati.
Presv. Rešnje Telo sem prejela na praznik vnebovzetja
preč. Device. — Med tem so pobožni pater še dalje
skerbeli za mene, ubogo rastlinico. Podučevali so me
o pričujočnosti Božji, in če so me srečali, so mi vselej
rekli: „Bog naj živi v tvojem sercu!"

Marijana je bila stara 11 lot in 8 mescev, ko je
šla pervikrat k sv. obhajilu. Materi se je še zdaj zdela
premlada in so zato ugovarjali spovedniku. Ali le-ta od¬
govori, naj se vse njemu prepusti, ker spovednik že ve,
kaj je storiti.

Kdo bi mogel dopovedati, s kolikim veseljem pride
Jezus Kristus v nedolžno serčice pri pervem sv. obha¬
jilu; kdo bi popisal, koliko gnad dodeli taki nedolžni
duši! Če že Jezus v manj gorečih sercih takorekoč ču¬
deže dela, kaj še le v tako pripravljenem hrepenečem
sercu, kakor je bilo Marijanino! Ta dan so se na novo
poživile prekrasne cvetlice njenih otročjih čednosti, da

44

so od dne do dne lepše rastle in se v čedalje večih
vencih prikazovale. Napredovanje je bilo tako hitro in
junaško, da ji je bilo dovoljeno sv. obhajilo po trikrat
na teden; dovoljena pa ji je bila tolika prednost, ne le
ker je bila vredna, temuč tudi zato, ker bi bila brez
pogostnega obhajila toliko serčno žalost terpela, da bi
se duhovnemu očetu bila smilila.

Ker je le to želela, da bi svoje dni v nedolžnosti
in svetosti preživela, zraven pa je dobro vedila, da se
med svetom to ne da tako lahko; je za terdno sklenila
iti v samostan. Toda starši ji ne pustijo, češ, da je še
premlada; in ko še nekoliko spodraste ter ji v 14. letu
oče umerjo, ji mati spet nočejo dovoliti, češ, da mora
pomagati pri gospodinjstvu, med tem ko je brat gospo¬
darstvo prevzel.

Blagi deklici tedaj ne ostane druzega, kakor udati
se za zdaj, s terdnim zaupanjem, da se ji bode pozneje
dovolilo, za kar je do zdaj zastonj prosila. Zato si pri¬
zadeva nekoliko doma nadomestiti s tem, da veliko moli
in premišljuje, zlasti v tisti sobi, iz ktere se je skoz
okno vidilo pred veliki oltar, da tudi med obilnimi opra¬
vili, ki jih vestno izveršuje, vedno z Jezusom združena
ostane.

Izmed obilnih čednosti, ki si jih je že pred pervim
sv. obhajilom, zlasti pa potlej pridobila, naj omenim
posebej le dve: njeno veliko poterpežljivost in lju¬
bezen do bližnjega. Pobožno premišljevanje terpljenja
Gospodovega ji je k njima veliko pripomoglo.

Nekega dne dobi v roke knjigo, v kteri je bilo
lepo popisano terpljenje Jezusovo; močno ji je šlo k
sercu in od takrat je bilo njeno naj ljubše in naj gin-
Ijivše premišljevanje. „Kar utopljena sem bila“, tako
sama pripoveduje, „v terpljenje Gospodovo. Posebno
sem se rada pomudila pri udarcu, ki ga je prejel na
lice. Ta grozovitost me je zelo ginila. Vzbudilo mi je
veliko sočutje viditi božje obličje tako kruto raztepeno
in žaljeno. Zelo rada bi ga bila obrisala; ker mi pa ni
bilo mogoče, sem se razjokala. Ko sem enkrat to skriv¬
nost z velikim čutjem in ljubeznijo premišljevala, se mi
prikaže Gospod. Njegovo obličje je bilo začernelo in
bilo s kervjo zalito. Kakor mertva sem obstala pri tem

45

pogledu, in vse se je mojemu duhu tako globoko vtis¬
nilo, da v še zdaj ne morem misliti na to, da bi se ne
jokala. Čutila sem močne želje, enaka postati v tem za¬
sramovanju našemu Gospodu, in zdelo se mi je, da bi
bilo pravo veselje za-me, ko bi tudi mene kdo tako vda-
ril. Za veliko milost bi si bila štela, ko bi bil mi Bog
dal take sramote se ž Njim vdeležiti. Ko sem to pre¬
mišljevala, je v cerkvi pozvonilo za blagoslov. Grem
tedaj s sestrami in druzimi domačimi v cerkev. Pred
velikim oltarjem, kjer se obhaja, pokleknemo. Ob enem
pride tudi neki, kakor je bilo viditi, norčav človek in
se postavi zraven mene. Sestra me pogleda, in se mi
norčevaje posmeja. Potem dajo blagoslov. Ko se mašnik
spet k oltarju obernejo, mi oni norec prav od daleč na¬
meri in me na obraz tako zelo udari, da se je po vsej
cerkvi slišalo in so vsi ljudje vstali. Ženske so šle
okrog mene, možki pa so hiteli z orožjem za onim nor¬
cem, pa ga niso mogli vjeti, čeravno je bila velika mno¬
žica ljudi v cerkvi in pred cerkvijo. In zelo so se za¬
vzeli vsi, ker so menili, da so mi vsi zobje izbiti. Vda-
rec, ki sem ga prejela, se ni kar nič več poznal na
obrazu. Moja sestra se je jokala zavoljo takega razža-
Ijenja. Jaz pa sem se zahvalila Bogu, kakor za posebno
milost, in nisem mogla biti žalostna ali le ene solze po¬
točiti/'

Tako vedenje ji ni bilo prirojeno, ker po naravi
je bila jako občutljiva, za veselje in žalost zelo dovzetna.
Tedaj je bila tolika krotkost in pohlevnost le z velikim
trudom pridobljena čednost, ginljivo posnemanje Božjega
Jagnjeta.

Nekikrat se zgodi, da jo sestra Tinica s kertačo
močno vdari v obraz. Marijanica poterpi to razžaljenje
kakor naj pohlevniše jagnje, in se pri nikomur nič ne
pritožuje. Mati pa zapazijo znamenje na obrazu in vpra¬
šajo, kaj neki to pomeni. Pohlevno, krotko in prizanes¬
ljivo dete se noče lagati, a zlobne sestrice tudi ne za¬
tožiti, toraj se izgovarja z blagodušnim odgovorom: „Jaz
nisem vidila, kako mi je to znamenje na obraz prišlo/'

Pa ne le do domačih je bila tako dobra, tudi do
druzih, zlasti do revnih in bolnih. Od terpečega Jezusa,
ki je iz ljubezni do nas vsih grozovito smert preterpel,

46

se je učila plemenite ljubezni do bližnjega. Sama pri¬
poveduje: „ Veselilo me je ubozim milošnjo deliti, in vse
bi bila razdala, ko bi mi mati ne bili odkazali mere in
kraja. Veliko usmiljenje sem imela z nadležnimi in ker
mi je bilo veselje ubožnim bolnikom streči, sem lepo
prosila mater, naj me peljejo po bolnišnicah. Ko sem
res enkrat šla v bolnišnico, in sem tam slišala neko de¬
klico žalovati in zdihovati, me je to tako prevzelo, da
sem omedlela in so me morali nesti domu. To je bil
tudi vzrok, da me mati nič več niso marali tje peljati.
Le z nadležnimi prošnjami sem jih še k temu pregovo¬
rila. Hudo mi je bilo, da sem bila tako vklenjena, da
nisem smela in mogla, kakor bi hotela po svojih velikih
željah, ki mi jih je Bog navdihoval. Ker sem se pa go-
dernjanja in mračnega kljubovanja zmir bolj bala kakor
smerti, sem se zelo varovala, da bi z nikakoršno besedo
ne žalila ljubezni in nikomur nejevolje ne pokazala."

Taka je bila že Marijana predenj je šla v samo¬
stan; kako lepa je še le bila njena duša, ko se je po
411etnem samostanskem življenji iz deviškega telesa pre¬
selila v rajske višave 1. 1717! Spolnila se je namreč
kmali njena priserčna želja: mati ji dovolijo v 16. letu
v samostan iti in postala je karmelitanka, res vredna
hčerka serafske matere sv. Terezije, zaslužila častno
ime Marija Angeljska. Učeni g. pater, ki so njeno iz-
gledno življenje popisali v debeli knjigi, pristavili so v
popisu njene srečne smerti prelepe besede: „Že dolgo
časa je živela bolj za nebesa, kakor za zemljo. Smert
je lahko to pot koso na stran položila in se ji pribli¬
žala kot služabnica naj Vikšega s prijaznim povabilom:
„Pridi, nevesta Kristusova! sprejmi krono, ki ti jo je
Gospod pripravil. Vstani, hiti in pridi, ker zima je že
mi nula. “ Namesti s koso se ji je smela bližati — z lilijo
in palmovo vejo, kakor oznanovalka miru, da jo pre¬
pelje k ženitnini Jagnjeta, v roke božjega Ženina, v na¬
ročje večne ljubezni."

8., Iihjla VibrtsH.

Viterbo je laško mesto, papeževa lastina. Tam je
bil rojen Krispin 13. listopada 1668 in je pri sv. kersti
dobil ime Peter; Krispin se je imenoval, ko je postal
redovnik.

Dobri starši so kmali hvaležno spoznali izverstne
lastnosti in zmožnosti ljubeznjivega Peterčka, in so se
prav zgodaj z veliko skerbjo prizadevali zasejati dobro
seme v rodovitna tla tega od Boga tako obilno obdaro¬
vanega otročjega serca. Ker niso bili premožni, da bi
mu preskerbeli svetnega premoženja, dajali so mu v tem
veči meri nebeških darov. Skerbno so ga podučevali v
keršanskem nauku, privajali ga natančne pokorščine in
vbogljivosti; kazali so mu pot proti nebesom s priserč-
nimi besedami, še bolj pa z lastnim lepim izgledom.

Zlasti se je od matere navzel priserčnega češčenja
in ljubezni do Matere Božje. Ko je 5 let star, ga pe¬
ljejo mati na praznik Marijnega oznanjenja v Marijno
cerkev, kake pol ure od mesta, ter tam kleče darujejo
ljubega sinka vzvišeni Kraljici nebeški. Potem se ober-
nejo k malemu Petru, mu pokažejo Marijno podobo in
pravijo z ginjenim glasom: „Glej sem, ta je tvoja mati!
Njej te zdaj darujem. Ljubi jo zmiraj s pravim sercem
in časti jo kot svojo Gospo!" Te materine besede so
se globoko vtisnile v voljno dečkovo serce in so v njem
ostale tako živo zapisane, da je Marijo pri vsaki prilož¬
nosti imenoval svojo „Mater“ in „Gospo" svojo.

Ko je že znal razločevati, kaj je dobro in Bogu
dopadljivo, se je začel, kakor imajo prav pobožni na¬
vado, pred praznikom neomadežnega Spočetja M. D.
postiti ob kruhu in vodi. To navado je ohranil vse svoje
življenje. Že bolj spodrastel, je tako delal tudi vsako
soboto in vselej tisti dan pred Marijnim praznikom.

Tudi v tem je materin nauk spolnjeval, da je v
vsaki nesreči pribežal k Mariji in se Njeni priprošnji
priporočil.

Nekega dne je bil splezal z dvema dečkoma na
veliko drevo. Ravno ko so bili vsi trije na eni veji, se

48

veja ulomi in vsi padejo na tla. Peterček berž pervi
trenutek zakliče Marijo, in kar nič žalega se mu ne
zgodi; una dva si noge močno ranita.

Drugi pot ga splašeni konj podere in še tako silo¬
vito s kopiti proti njemu vdeluje, da vsi navzoči me¬
nijo, da ga bode ubil. Peter spet zdaj Marijo zakliče
in se nepoškodovan zopet na noge spravi.

Njegova mati so hodili v samostan „sv. Roze" delat,
pa so včasih tudi Peterčeka seboj pripeljali. Pri tacih
priložnostih je šel blagi deček v cerkev, posebno, ko
je že bolj k pameti prišel, in je pred naj Svetejšim po¬
božno molil, dokler niso mati svojih opravil zgotovili.
Nekaj časa se je to skrivaj godilo; enkrat pa ga nune
zapazijo in se ne morejo načuditi toliki pobožnosti tako
majhnega dečka. Ko pride nazaj v sobo, ki je za po¬
govor s tujimi, ga veselo nagovorijo, rekoč: „Oj, naš
mali svetnik! Zdaj te ne bomo več imenovale Peterčka,
marveč z novim pristavkom ti bomo rekle „dobri Pe¬
terček".

Ponižni deček ne odgovori na to nobene besede,
ampak, kakor bi bil zelo osramoten, se začne jokati in
mater za obleko vleči, češ, pojdiva berž domu.

Nune so to povedale g. kanoniku Zozzi-ju. Ta ga
drugi dan slučajno srečajo, pa mu precej zakličejo:
„Bog te sprimi, dobri Peterček!" Peterček zarudi, in
kakor bi sam ne vedil, od kod mu pride toliko serč-
nosti, odgovori: „Zdaj mi pač lahko nagajate; pa Bog
utegne storiti, da se bo to še kdaj vresničilo."

Peter je bil zmiraj rad sam. Naj rajše je hodil v
razne cerkve po mesti k maši streč. Po 6 do 7 ur je
stregel, pa ni hotel nikakoršnega plačila ali darila zato,
čeravno je bil reven.

Drugo polovico dneva je doma kaj pomagal, in se
učil brati in pisati.

Enajst let star, je začel k jezuitom v šolo hoditi.
Ker je bil dobre glave, priden, vbogljiv in lepega, bla¬
gega vedenja, so ga bili učitelji zelo veseli. Njegova
prijaznost, pohlevnost in odkritoserčnost mu je pridobila
spoštovanje in ljubezen tudi pri součencih.

Tudi zdaj je še zmiraj rad pri maši stregel, koli-
korkrat je le utegnil, in pa zmir zastonj.

49

Neka grofinja je I. 1679 naročila svojemu oskerb-
niku, naj poravnii za vse maše, ki se bodo v praznik sv.
rožnivenca opravile v imenovani Marijni cerkvi, pa ob¬
daruje tudi strežnike. Peter je ministriral od zgodnjega
jutra do poldne. Ko mu hoče oskerbnik plačati, pravi:
„Moja Gospa mi je že plačala." Uni je res menil, da
mu je gospa grofinja sama plačala. Vendar je pozneje
le poprašal in zvedel, da ni nikomur plačevala. Zdaj
pokliče dečka in vpraša, zakaj je rekel, da mu je že
plačano. Deček smehljaje odgovori: „Moja Gospa in
Kraljica je v nebesih, ne pa gospa grofinja Maldacchini."
Tudi zdaj noče nič sprejeti.

Neki dan je šel po šoli v frančiškansko cerkev, da
bi tamošnjemu zakristanu pomagal; knjige in zvezke
dene pod klop v stranski kapeli. Neki hudoben deček
je to vidil, in med tem ko je Peter ves zamišljen v
sveto opravilo, mu vse skup ukrade. Peter videč, da je
okraden, gre ves preplašen in objokan pred oltar sv.
Antona in zakliče: ,,O sv. Anton! Glej! jaz ti v za¬
kristiji delam in drugi me v cerkvi oropajo; pomagaj
mi vendar in daj, da svoje knjige nazaj dobim."

Molitev je bila uslišana. Mladi tatič je bil komaj
domu prišel s svojim plenom, kar ga strese huda huda
merzlica. Iz strahu pred smertjo razodene svojo tatvino
materi, da se hitro nese ukradeno nazaj.

Peter zverši latinske šole, ali starši ga niso hoteli
dati v više šole. Zdelo se jim je učenje predolgo in
sploh ne primerno za njihov ubožni stan. Sklenejo tedaj,
naj se uči rokodelstva, da se bo mogel kmali preživiti.
Ker je bil očetov brat za čevljarja, ga dajo k njemu v
nauk.

Sploh vajen pokoršine, je tudi zdaj vbogal in se
brez ugovora lotil čevljarstva. Stricu se je v kratkem
tako prikupil, da so mu dali vsako soboto nekaj denarja,
naj ga oberne, za kar sam hoče. _ Mladeneč si ni dolgo
premišljeval, kaj bi z denarjem. Sel je na terg in si je
nakupil cvetic, kar je najlepših mogel dobiti. S tem za¬
kladom je potem hitel v cerkev ter prosil cerkovnika,
naj podobo presv. Device ž njimi okinča.

Ker je pa stric zapazil, da je stričnik zmiraj tako
suh, in tako bled in da ne raste, ga obide žalost, pa

Izgledi. II.

50

tudi nejevolja zastran njegovega zatajevanja, posebno,
da se vsako soboto posti ob kruhu in vodi, kakor se
je bil navadil od staršev, ki so se tudi tako postili.

Vsled tega je grajal dobrega dečka in blago mater
njegovo, jim nosil ob sobotah dobrih jedil in vina na
dom ter silil, naj si le privošijo. Da bi ga ne žalil, je
Peter jedel nekoliko več; pa zato ni bil nič čverstejši
viditi, še celo po nekoliko bolehati je začel. Zdaj stric
odjenja in pravi materi: ,,No, ga pa pusti, naj se posti;
slednjič je vendar le boljše, da imamo medlega svetnika
v hiši, kakor debelega hudobneža." Peter se z veseljem
spet poprime svoje prejšnje navade in njegove telesne
moči so od dne do dne krepkejše.

Vendar se je zmiraj očitniše kazalo, da rokodel¬
stvo ni njegov poklic. Njegovi mladostni tovariši so mu
prigovarjali, da naj bo vojak. Slednjič pa mu da Bog
jasno spoznati, kje Mu ima po Njegovi volji služiti.

Bila je namreč neko leto prav velika suša; bilo je
veliko obhodov, da bi od Boga dežja sprosili. S tem
obhodom šli so tudi kapucinski patri. Tu je imel Peter
priložnost opazovati mlajše brate tega reda, in njihova
pobožnost mu je bila tako spodbudna in ginljiva, da so
se mu v sercu vnele vroče želje, postati kapucin. Vsako
nedeljo in vsak praznik je šel v samostan, ki je bil
zelo uro od mesta, da je tam molil in se od mladih po¬
božnih redovnikov gorečnosti učil. Sprosil si je pravila
sv. Frančiška, jih je pridno prebiral, na pamet se jih
učil ter jih je vedno seboj nosil v žepu shranjene.

Njegov sklep, v samostan iti, se je še bolj vterdil,
ko je bil pri slovesni obljubi dveh mladih kapucinov;
njuna ponižnost in pobožnost ga je tako ginila, da je
zaklical: ,,Tem vojščakom hočem biti prištet. Križ sv.
Frančiška čutim v sercu in ga hočem vedno v njem
ohraniti."

V samostanu poprosi za sprejetje, in precej je usli¬
šan. Vesel hiti donni naznanit staršem in sorodnikom to
veliko srečo.

Vsi se mu začudijo in si veliko prizadevajo, ga
odverniti od takega sklepa. Celo mati ne morejo pri¬
krivati svoje velike žalosti in se jokajo. „Zakaj se jo¬
kate?" pravi Peter. „Ali me niste že petletnega otroka

51

darovali Bogu in Mariji? Zakaj hočete zdaj priderževati
to, kar ste darovali? Dar je bil iz proste odločbe, brez
pogojev in z mojim privoljenjem. Treba je tedaj, da se
zverši, brez nadaljnih pomisli kov."

Hvaležno poljubi svojim staršem roko, se poslovi
z njimi in druzimi sorodniki in prijatelji. Obilno je solz
in joka, pa nobena stvar ga ne more uderžati; junaško
nastopi pot proti svojemu odločenemu mestu; štirje mla-
denči, bližnji sorodniki, ga spremljujejo.

Na poti ga velik pes, ki je bil sicer miren, tako
serdito napade, da so menili, da ga bo raztergal. Sprem¬
ljevalci preplašeni odskočijo; Peter pa ostane miren in
kakor je bil vajen, le zakliče svojo Gospo in Mater. In
glej, pes ga popusti in Peter brez nesreče dalje potuje
s sorodniki in ves vesel pride v samostan, kakor bi bila
to perva stopinja v nebesa.

Takrat je bil star 25 let in v samostanu je živel
57 let v veliki svetosti. Papež Pij VII so ga imenovali
1. 1806 „zveličanega“ ter rekli o njem:

„Krispin je bil oče ubogim, tolažnik žalostnim,
imel je čisto, priprosto serce, bil je vdan častivec presv.
Device in slaven z darom čudežev in prerokovanja."

0. Bhim Karija Alakok«

Med vsemi Gospodovimi prazniki, ki jih sv. ka¬
toliška cerkev slovesno praznuje, je v cerkvenem letu
najzadnji prelepi praznik presv. Rešnjega Telesa. Kar
je le moč, si prizadevajo pobožni kristjani, da bi ta dan
Jezusa v cerkvi in še posebej zunaj pri procesijah
vredno in spodobno počastili ter vsaj nekoliko se hva¬
ležne skazali za neizmerno ljubezen, ki jo ima do nas
Zveličar v najsvetejšem Zakramentu. Zbirajo se še v
osmini po prazniku mnogoštevilno počastit nebeškega
Kralja, ki se je ponižal med nami bivati v podobah
kruha in vina.

Da bi pa ta velika skrivnost segla kristjanom še
bolj globoko do serca, obhaja se precej po osmini v

52

petek ginljivi praznik preš v. Serca Jezusovega, kteri,
čeravno se ne obhaja slovesno, je vendar v tesni zvezi
s praznikom presv. Rešnjega Telesa: sej je Jezusovo
milo Serce ravno v naj svetejšem Zakramentu tako pri¬
čujoče, kakor je bilo nekdaj na zemlji, ali kakor je
zdaj v nebesih, ali kakor bo enkrat v oblakih neba pri
sodbi! Ker je pri Jezusu Božja in človeška natora v
eni osebi združena, zato se Njegovo Serce po pravici
imenuje Božje Serce, ter se po božje časti in moli!

In da se je ta tolikanj ginljiva pobožnost do Je¬
zusovega Serca čedalje bolj sirila ter se že zdaj po ve¬
soljnem katoliškem svetu vstanovila, je po Božji milosti
mnogo pripomogla preblaga devica, ktere mladost ho¬
čemo zdaj nekoliko opisati. Kajti Gospod jo je že od
mladih let pripravljal za ta vzvišeni namen. Delil ji je
nenavadne milosti, s hudim terpljenjem jo čistil raznih
napdk ter njeno življenje tako vodil, da je slednjič skle¬
nila, popolnoma se darovati Njegovemu presv. Sercu in
le zanj živeti.

Marjetica je zagledala luč sveta 22. julija 1647 na
Francoskem. Njen oče je bil sodnik, zavoljo pravičnosti
in poštenosti sploh priljubljen; tudi mater je imela kaj
blago. Oba sta jo prav pobožno odgojevala; večkrat sta
rekla: „Dobra odgoja je ob enem dobro preskerbljenje."
Pri svojih starših je tedaj slišala le dobro in vidila le
spodbudljivo; in ker je bila tudi sama že po naravi
prav blagovitih lastnosti, nadjati se je bilo naj boljše
prihodnosti. In res! že v prav nežni mladosti je imela
velik stud nad vsakim, tudi naj manjšim grehom. Pre¬
strašila se je že, le da je slišala ime: greh ali razža-
Ijenje Božje. Bila je sicer jako živa; a kadar se je imela
kaj spozabiti ali kaj napačnega storiti, je bilo zadosti,
če so ji starši le rekli: „Otrok, to bi bilo greh, to bi
Boga razžalilo." Precej se je jela premagovati in se je
tudi premagala, samo, da bi ljubi Bog ne bil žaljen.
Ko je bila štiri leta stara, so ji večkrat nekako nehote
prišle na misel besede: „Moj Bog, darujem Ti za vse
življenje svojo čistost; obljubim vedno devištvo." Raz¬
umela sicer teh besedi še sama ni; pa ko je bila neki-
krat pri sv. maši posebno ginjena, jih je med povzdi¬
govanjem jasno in razločno izgovorila. Bog je poplačal

53

njeno dobro voljo za ta dar s tolikim nebeškim vese¬
ljem, da ga svoj živi dan ni mogla pozabiti.

Takrat jo je za nekaj časa vzela k sebi njena
kerstna botra Marjeta. Skerbela ji je za poduk v branji
in keršanskem nauku. Komaj je bilo dobro dete pod¬
učeno, da je Bog sicer povsod, posebej pa v Zakra¬
mentu sv. Rešnjega Telesa pričujoč, je rada in pogo-
stoma hodila v bližnjo cerkev; tam je pokleknila, roki
sklenila in nepremaknjeno molila pred oltarjem; mislila
je na to, kar se je v keršanskem nauku naučila o terp-
Ijenji in smerti Jezusa Kristusa, ter se je prav priprosto
in priserčno pogovarjala z Gospodom v tabernakeljnu.
Ravno tako rada je hodila k sv. maši; res, da ni še
dovelj razumela prevzvišenega opravila, vendar priza¬
devala si je v ponižnosti Zveličarja počastiti. Kako je
bilo pač lepo in ginljivo tako majhno deklico viditi vso
zamaknjeno klečati med sv. mašo! Kako se pa ti vedeš
pri naj svetejši daritvi?

Druga posebna milost je bila, da se ji je že prav
zgodaj v dobrem sercu vnela priserčna pobožnost do
Matere Božje. Kaj rada in z velikim veseljem je mislila
na Njeno življenje, Njeno visoko čast, na Njene obilne
milosti in prelepe čednosti. Kakor sploh otroci, je tudi
Marjetica imela svoje težave in potrebe; te je tako za¬
upno razodevala presv. Devici, kakor jih sicer drugi
otroci svoji materi pripovedujejo. Terdno je sklenila,
iz ljubezni do Marije postiti se vsako soboto. Ko se je
naučila sv. rožni venec, ga je vsak dan molila. Mati
Božja ji je poplačala toliko ljubezen in pobožnost; sama
je pozneje pripovedovala, da jo je Marija takrat iz treh
velikih nevarnost rešila.

Tako ji je preteklo 8 let v otročji nedolžnosti. Ta¬
krat pa ji Bog očeta vzame; materi ni bilo moč zastran
mnogoverstnih skerbi več tako skerbeti za otroka. Za
nekaj časa jo prepustijo neki kmečki ženski, kmali po¬
tlej jo pošljejo v bližnje mesto, v samostan sv. Klare.

Z leti je pa rastla tudi živost Marjetina. Začela
se je rada igrati, razveseljevati in kratkočasiti. To, se
vč, da še ni bilo greh; vendar tako nagnjenje bi bilo
lahko više narastlo ter ji potlej napravljalo veliko skuš-

54

njav in nevarnost. Ljubi Zveličar jo je hotel obvarovati
tega; poboljšal jo je dvojni pripomoček.

Marjetica je smela že v 9. letu pervikrat k sv.
obhajilu iti. Pri pervem sv. obhajilu ji je Gospod dal
občutiti veliko dušno veselje; ob enem pa se ji je pri-
studilo prejšnje nečimerno nagnjenje do igrač in veselic.
Ce se jih je še kterikrat vdeležila, je koj potlej čutila
toliko nemirnost in žalost v sercu, da je polagoma zgu¬
bila vse veselje do tacih reči.

Drugi zboljševalni pripomoček je bila huda bole¬
zen, ktero ji je Gospod poslal. Bolezen je bila tako
silna, da ni mogla nič več hoditi, ne jesti, ne spati;
komaj se je mogla še kaj premakniti. Tako je bolna
ležala dve leti v samostanu. Potlej so jo mati k sebi
vzeli na dom. Pa kakor so ji tudi ljubeznjivo in skerbno
stregli, bolezen se le ni hotla umakniti, terpinčila jo je
še dve celi leti.

Nobeno zdravilo ni hotelo pomagati. Zdaj ji pošlje
Bog misel, naj si sprosi zdravja pri Materi Božji. To
tudi stori. Obljubo naredi, če bo ozdravela, da pojde v
samostan tacih nun, ktere se imenujejo hčere Marij ne.
Kakor se je tako obljubila, je bolezen izginila, in sicer
tako hitro, da ste mati in hči v tem veselo spoznali
milost iz nebes.

Odsihdob ji je kazala Mati Božja še večo ljubezen,
kakor’ pred; Marjeta nam to sama pripoveduje v spisih,
ki jih je na spovednikovo povelje morala spisati:

„Presv. Devica je od takrat skerbela za-me, kakor
za svojo lastino in vodila me je, kakor stvar, kije bila
njej posvečena. Učila me je voljo Božjo spoznavati in
spolnjevati ter me svarila zastran mojih napak. Ko sem
enkrat rožni venec sede molila, se mi je prikazala in
me tako pokarala, da nisem mogla nikdar pozabiti.
Rekla mi je: „Cudim se, hčerka moja, da mi tako vne¬
mamo služiš."

Marjeta je bila takrat menda 13 let stara in je
ostala nekaj časa jako goreča v službi Božji, v molitvi
in mnogoverstnem zatajevanji. Pa čem bolj so nasledki
hude bolezni zginjevali in se je krepko zdravje povra-
čevalo, tem bolj se je njeno serce nagibalo k svetnim
veselicam ter zgubljalo goreče veselje do molitve in

55

službe Božje. Čedalje bolj se je zatopljevala v posvet¬
nost, kakor bi bila pozabila obljube, da hoče stopiti v
samostan. Enkrat se je celo o pustu s svojimi brati in
sorodniki nekega plesa vdeležila. To je pozneje vse svoje
življenje britko objokovala.

Sicer ji ni bilo še nič posebnega očitati; bila je
po zunanjem še zmiraj materi, sestram in drugim za
izgled; vendar njena ljubezen, ki jo je bila popolnoma
Bogu darovala, je bila razdeljena.

Marjeta je v poznejšem življenji sama premišlje¬
vala, kaj je bilo vendar vzrok nekdanje mlačnosti. Spo¬
znala je, da je bilo to od tod, ker je premalokrat hodila
k spovedi in si ni poiskala vnetega spovednika za vod¬
nika na poti čednosti.

Zdaj pa se je tako zbegane device zopet usmilila
ljubezen Božjega Serca. Prišlo je nad njo tako hudo
terpljenje, da ji je slednjič vse svetno veselje ogrenilo.

Mati so bili namreč primorani, skerb za domačijo
izročiti tujim osebam. To pa so bili silno čmerni in sitni
ljudje; menili so, da smejo gospodariti v hiši po svoji
volji. „Moramo varčevati", so rekli, vse so zapirali in
zaklepali ter materi in otrokom celo naj potrebniše reči
kratili. Pri tem je Marjetica naj več terpela. Terdo je
morala delati s posli, za plačilo pa terde besede slišati
in stradati. Veliko solz je pretočila po dnevi in po noči.

Vendar ravno v tem hudem terpljenji se je poka¬
zalo, da je bilo njeno deviško serce v resnici dobro,
vredno Jezusove in Marijne posebne ljubezni; le omerz-
nilo je bilo nekoliko v srečnih dnevih, britkosti pa so
ga spet otajale. Ginljivo je brati, kako je bila ta blaga
duša tudi tako zlobnim ljudem pokorna; brez dovoljenja
si nikamor ni upala iti, še kruha ne vzeti z mize; in še
pritoževati se si ni upala, ker je rekla, da bi bilo zoper
keršansko ljubezen. Mislila je zmir le to, da sam Bog
je poslal te tako terdoserčne in čudne osebe, da so le
orodje v rokah Božjih za spolnitev Njegove sv. volje.
Sama za-se pa je tolažbe iskala pred tabernakeljnom
in pred podobo Križanega, kjer je večkrat gorke solze
pretakala. Kako ginljiv izgled za vse, kterim se težko
zdi usmiljenje in poterpljenje imeti s slabostmi bližnjega,
zlasti z domačimi in z verstniki!

56

To terpljenje je imela več let. Terpljenje jo je
učilo moliti; obilna molitev pa je zanetila čedalje večo
ljubezen do Jezusa. Čutila je zopet veliko serčno to¬
lažbo in od dne do dne ter od leta do leta je bila bolj
pripravljena za stan, v kteri jo je Gospod klical in za
vzvišeni namen, za kteri jo je odločil.

Stara 23 let je stopila v Paray-le-Monial-u v red
Marijnega obiskanja. Njeno sveto življenje je bilo se¬
stram v samostanu v veliko spodbudo in veselje. Jezus
se ji je večkrat prikazal. O enacih prikaznih se sicer
pri mnogih svetnikih in svetnicah bere, a pri Marjeti je
bilo še nekaj posebnega, nenavadnega. Vidila je namreč
tudi njegovo Serce. Bilo je z ognjem in žarki obdano,
svitlo kakor solnce; razločno je vidila rano v Sercu,
ternjevo krono okrog in križ na verhu. Gospod sam ji
je razložil, kaj ta podoba pomeni: da namreč vse gro¬
zovite britkosti, ki jih je imel prestati na zemlji, pre-
terpel je iz ljubezni do človeštva; da priserčno želi, naj
bi ga ljudje za toliko ljubezen tudi ljubili, ter da je
njegovo Serce zelč užaljeno, ker so premnogi tako merzli
do Njega. Rekel ji je nekikrat: „Poglej to Serce; tako
zelč je ljudi ljubilo, da je vse poskusilo in se polnoma
končalo, le da bi pokazalo, kako zelo jih ljubi. Za pla¬
čilo pa prejemam od večine le nehvaležnost; kajti za¬
ničujejo me v tem zakramentu ljubezni, sprejemajo ga
božjeropno, in nimajo spoštovanja, marveč le merzlo
serce do njega. Zato hočem, da naj bo pervi petek po
osmini presv. Rešnjega Telesa posebej posvečen v po-
češčenje mojega Serca.“ Tudi je rekel, da ravno njo,
če tudi nevredno in nevedno, je izvolil, naj na vso moč
pospešuje pobožnost do njegovega Serca; in da naj se
naredi enaka podoba presv. Serca, kakor jo je vidila v
prikazni, ter naj se povsod razširja med ljudi, ker
mnogo milost bodo prejeli vsi, kteri njegovo presv. Serce
vredno časti itd.

Vse svoje življenje je obračala v to, da je ome¬
njeno pobožnost razširjala z besedo, s pisanjem in z iz-
gledom. Veliko je imela zato terpeti; vendar ni nikdar
Zgubila serčnosti. Če tudi ni doživela praznika (umerla
je 1690), vendar se je že pred njeno smertjo, zlasti 'pa
po smerti, hitro širila pobožnost do najsvetejšega Jezu-

57

sovega Serca. Papež Pij IX so 1856 praznik zapovedali
za ves katoliški svet.

Skleni tudi ti, ki imaš še mlado — in upam, tudi
še nedolžno — serce, od današnjega dne prav goreče
ljubiti, častiti in posnemati Jezusovo presveto
Serce, ki je ravno mlada serca, kakoršno je tvoje, na
zemlji naj bolj ljubilo!

10. Im Mbb Olhr.

Ta zvesti služabnik Božji sicer še ni slovesno pri¬
štet med svetnike ali zveličane; vendar je bilo njegovo
življenje tako bogoljubno in izgledno, da se prav veliko
lahko učimo od njega. Rojen *e bil 1. 1608 na Fran¬
coskem, kakor že njegov francoski primek Olier (beri:
Olje) razodeva, in je bil jako imenitne rodovine.

Dvojne pobožnosti se jo bil že koj v pervih otroč¬
jih letih s posebno vnemo poprijel, ter jo je s stanovitno
gorečnostjo gojil do konca svojih dni; menim, serafsko
pobožnost do presv. Rešnjega Telesa, in detinsko lju¬
bezen jlo prečiste Device Marije.

Ce se je takrat, ko je bil še cel6 majhen, kdaj
jokal, in ga pestunja ni mogla nagloma utolažiti, nesla
ga je v bližnjo cerkev; tam, blizo Naj svetejšega, se je
umiril, kakor bi bil že umel, na kako svetem kraji je.

Ljubezen do Matere Božje mu je tako rekoč sama
izrastla iz blazega serca, tako kakor otroku ljubezen
do lastne matere. In ko je videl, da njegovi tovariši in
prijatelji nimajo tacega veselja in tolike ljubezni za Ma¬
rijo, se je temu kar čudil. Kajti menil je, da vsi ljudje
Marijo ljubijo in častijo, da še drugače biti ne more.
Kadar je dobil novo obleko, šel je v njej k Mariji, tako
rekoč pokazat se svoji nebeški Materi. Sel je namreč
pred kako podobo Matere Božje in je tam molil, naj
nikar ne pripusti, da bi v tej obleki Njenega Sina kdaj
razžalil.

„Ko sem pozneje zapazil", tako sam pripoveduje,
,,da nobeden mojih znancev ni imel take navade, se mi
Izglodi. II. 8

58

je časih nespametno zdelo, kakor bi bila to nekoliko
pretirana služba Marijna. Pa če sem jo opustil, in ob¬
leke nisem posvetil Mariji, je krneli kazen prišla. Še
tisti dan ali pa kmali potlej se mi je obleka raztergala,
ali kakor bodi poškodovala. Take primerljeje sem imel
za očitno kazen, ki me je imela svariti, da bi ne zašel
več v tako napako/*

To se ve, da Olier ni bil dolžan tako Marijo ča¬
stiti, in da mu ni bil nikakoršen greh, kadar bi bil to
posebno češčenje opustil. Toda Bog mu je po posebni
milosti posebno ljubezen zasadil v mlado serce, in sam
je imel naj večo korist od te milosti. Zanemarjenje ta¬
kega posebnega daru Bogu nikakor ni moglo biti všeč
in zato mu je očital po takih malih kaznih njegovo ne¬
zvestobo.

Tako se mu je godilo tudi pri druzih priložnostih.
Kadar se je imel kaj naučiti, je imel navado pred mo¬
liti češenamarijo. Ce pa kdaj ni molil, ni mogel naloge
razumeti, in če jo je tudi razmel, je ni mogel v spo¬
minu ohraniti, dokler ni spet pozdravil Marije, ki je
sedež modrosti. Še bolj se je tega prepričal v viših šolah.

Leta 1617 se je vsa družina zarad spremembe oče¬
tove službe preselila iz Pariza v Lijon. V tem mestu
so imeli očetje Jezusovega reda očitno šolo. In v to za¬
nesljivo šolo je bil zapisan Ivan, takrat devet let star.
V tej šoli je prav hvale vredno napredoval.

Vendar prav vse ni bilo pri njem hvale vredno.
Ko so se njegove moči razvijale, zapazili so na njem
skerbni starši nekaj, kar jih je zelo žalostilo. Hudoben
ali zloben ni bil, tega ne smemo reči; a bil je (kakor
pravimo) preveč „živ“, časih celo lahkomišljeno preder-
zen. Mnogokrat je šel ali plezal na take kraje, kjer je
bilo njegovo življenje v nevarnosti. Nekega dne se je
igral v četertem nadstropji domače hiše s ptičkom; kar
se ptiček izmuzne njegovim rokam in zleti na bližnjo
streho. Streha je bila še viša, kakor okno one sobe v
četertem napstropji, kjer se je igral. Najpred moli mo¬
litvico v čast angelju varhu; potlej pa gre za ptičkom
po strehi, kakor bi bilo po tleh. Njegov učenik sliši
šum in hiti gledat, kaj je. Kako se prestraši, viditi svo¬
jega učenca v toliki nevarnosti! — „Jaz sam*', je po-

59

zneje pravil Olier, „se še zdaj zderznem, Se mislim na
to. Moj učenik je potem pač tako z menoj ravnal, kakor
sem zaslužil. Kako zelo sem hvaležen ljubezni in mi¬
losti Božji za to dobroto, ktero mi je naklonila takrat,
ko je še spoznati in ceniti nisem znal. Moj dobri angelj,
ki je bil priča in mu je vse znano, naj zato Boga po
vrednosti zahvali.“

Pobožni starši so bili take vihraste nemirnosti ljub¬
ljenega otroka zelo žalostni. Materi je še posebno šlo
k sercu, kar so tolikrat vidili, pa odverniti niso mogli.

Nekega dne pride v Lijon sveti škof Geneveški,
Frančišk Šaleški. Do tega so imeli mati veliko zaupanje,
pri njem so se hoteli posvetovati zastran nagajivega
otroka. Peljejo tedaj Ivana k svetniku in mu potožijo
njegovo napako. Svetnik pa, ki je znal vsacega človeka
dobro presoditi, jim odgovori: ,,Le nekoliko poterpljenja,
dobra gospa! Mladini je treba že kaj spregledati; vesele
muhe niso naj hujše; jaz vam le rečem, da sem Boga
poprašal o poklicu vašega otroka. Bodite mirni, Bog
ga je ohranil za čast in tolažbo svoji cerkvi.“

Olier je med tem šole v Lijonu serčno in vspešno
nadaljeval. Pri njegovem šolanji je bilo posebno čudo¬
vito to, da se je njegovo učenostno napredovanje nekako
vjemalo z dušnim napredkom.

Če se je kdaj kaj pregrešil (na velike grehe ni
tu misliti), takrat ni bil zmožen razumeti in ohraniti
tega, kar se je učil. Bilo mu je, kakor bi mu temen
oblak zakrival duha, in osenčil vse dušno življenje. Po¬
zneje je sam pravil: kadar mu je bilo očitno govoriti,
moral se je več časa pred vsacega greha varovati. Vi-
diti, da se součenci niso tolikanj greha bali, pa se ven¬
dar dobro učili, se je Olier zelo čudil; kajti menil je,
da je vsim tako, kakor njemu.

Pač je res, da vsim dijakom Bog ne odtegne pre¬
cej milosti in blagoslova pri učenji. Vendar se to do vel j
gostokrat zgodi; učenci le tega vselej ne spoznajo. Če
večkrat kteri zapazi, da kak dan ali več časa pri vsej
pridnosti nima vspeha za pismene ali ustmene naloge,
in bi si hotel resno prevdariti, bi sprevidel, da je tisti
dan ali pa že več časa molitev zanemarjal, ali pa kak
greh storil in se ga še ni skesal in spovedal. — „Bogo-

60

ljubnost", pravi sv. Pavel, „je za vse koristna", posebno
tudi za to, da svojemu delovanju Božji blagoslov in do-
padajenje Božje naklonimo.

Bog je to tudi zato storil, da si je mladi Olier
prizadeval za vedno čistejšo in tankejšo vest. In blagi
mladeneč gnade Božje ni zanemarjal. Posebno se je z
velikim strahom bal tudi naj manjše sence, ki bi mu
bila utegnila sveto čistost omračiti.

Nekega dne se je kopal in vadil se plavanja v reki.
Da bi se odpočil, je hotel na nasprotni breg priplavati.
Bil je že truden in skor nemožen se nad vodo vzder-
ževati, ko je tje prišel; tu pa zapazi, da so blizo ljudje.
Čeravno je imel spodobno obleko za plavanje, se je ven¬
dar sramoval v takem stanu se pokazati. Hitro se oberne
in plava, ne brez nevarnosti za življenje, nazaj k onemu
bregu. V sredi reke ga moči zapustijo; več ne more
dihati, jame se utapljati. K sreči se upre njegova noga
na kol, ki je bil skrit pod vodo. Ko je Olier to pripo¬
vedoval, je pristavil: „Zahvalim se Božji dobrotljivosti,
da mi je tako zopet darovala življenje. O da bi mi ga
bila ohranila za Božjo službo!"

Olier se je v 17. letu zopet povernil z družino v
Pariz. Tu se je učil bogoslovja in se pripravljal za du-
hovski stan. Postal je (kakor je nekdaj njegovi materi
napovedoval sv. Frančišk Šaleški) silno goreč duhoven;
ne le priprostim je kazal pravo pot v nebesa, ampak
še posebej je vstanovil hišo (St. Sulpice) za odgojevanje
mladih duhovnov. S tem je silno veliko koristil sv.
Cerkvi, ne le za tisto dobo, marveč tudi za poznejše
čase, kajti slabi in mlačni časi se dajo zboljšati in ogreti
le po gorečih duhovnih. Zato je zlasti na Francoskem
nepozabljivo njegovo ime. Umeri je 12. tnal, travna
1657, star 48 let.

11. St.  Limplsa.

Kakor pri vsih druzih rečeh, tako so ljudje zbirčni
tudi pri cveticah; nekteri imajo raji cvetice zelo živih

61

barv, drugi bolj temnih, in tretjim se še naj bolj pri¬
ljubijo one, ki vedno zelene, pa redkokrat ali nikdar
ne cvetč. Vendar se sme reči, da ena izmed cvetic se
je skor vsim prikupila in je še zdaj vsim priljubljena
in ta je: vertnica ali roža. In kar je vertnica ali
roža med cveticami, to je sv. Roza Limanska med bo-
goljubnimi otroci. Rojena je bila v Limi v južni Ame¬
riki 20. aprila 1586, hčerka španjskih staršev. Pri sv.
kerstu sicer ni dobila tega imena, keršena je bila na
ime Izabela ali Elizabeta; a ko je bila tri mesce stara,
prikazala se je nad njeno glavico prelepa roža, ki je
kmali spet zginila. Mati to viditi, od veselja poljubijo
preljubeznjivo dete rekoč: „Odslej te bom imenovala
le Rozo“ (t. j., Rožo).

Ko se je Rozika jela zavedati, jo je skerbelo, da
so njeno kerstno ime pozneje premenili, češ, da za¬
voljo njenega lepega obraza, in ni rada slišala, če so jo
tako klicali. V takih otožnih skerbeh zastran svojega
imena gre v kapelo sv. rožnega venca in tam jokaje
potoži svojo težavo Materi Božji. Naenkrat zagleda ču¬
dovito prikazen in iz ust nebeške Kraljice zasliši be¬
sede: „Roza! to tvoje ime je všeč mojemu Sinu, imenuj
se odslej tudi po mojem imenu Roža Marijna!“ Zveličar
sam ji je nekega dne dal ime: „Roža mojega Serca!“
Koliko je to dete dobrega storilo, kako nebeško lepo je
živelo, da si je tako ime zaslužilo, hočem vam zdaj po¬
pisati.

a) Kako bogaboječa je bila Rozika.

Roza je bila že v pervi nežni mladosti nekako po¬
dobna sv. Katarini Sijenski; bila je tudi tako tiha, krot¬
kega serca, neizrečeno ljubeznjiv otrok. Ko je bila še
v zibeli je niso nikdar slišali jokati ali kričati, razun
enkrat, ko so jo hoteli nesti v neko tujo hišo. Tako ni
bila nikomur nadležna, marveč vsim domačim in dru¬
gim, ki so jo poznali, veliko veselje.

Boga prav spoznavati in ljubiti je že začela, ko
je bila pet let stara. Čudovito ji je k temu pripomogel
ta le primerljej.

Nekega dne se igra z bratom in druzimi otroci.
Med igranjem ji verze brat nekaj cestnega blata na lase.

62

Roziki zelo hudo de, da ji je tako lahkomiseljno lase
pomazal, ker je v vseh rečeh snažnost ljubila; z neje¬
voljnim obrazom gre nekoliko v stran od njih. Brat hiti
za njo, se vstopi pred njo, in kakor oster pridigar ji
začne očitati: „Sestrica! kaj si tako razžaljena, če sem
ti lase malo umazal? Mar ne veš. da so deklic lepi
lasje tista verv, s ktero hudobni duh duše mladih ljudi
lovi in v pekel vleče? Le vedi, da Bogu ne dopadejo
tvoji lepi lasje, ker so tebi tako všeč!"

Kakor ostre pušice zadenejo te bratove besede njeno
mlado voljno serce. Ob enem pa tudi sveti Duh raz¬
svetli to nedolžno dušico s tako svitlo lučjo, da čeravno
še tako majhna, zdaj pervikrat prav jasno spozna, ko¬
lika hudobija je greh in kaj se pravi: Boga razžaliti.
Prešine jo nepopisljiv strah in groza pred peklom, o
kterem ji je brat govoril, in groza pred vsakim grehom.

Goreče začne moliti, po dnevi in po noči brezšte-
vilokrat, na glas in po tihem ponavlja besede: ,,Jezus,
bodi hvaljen! Jezus, bodi pri meni! Amen/' Skrivaj,
da mati ne vejo, vzame škarje in si odstriže — vse lasč!

Pač je imel brat prav, ko je mali Roziki pridigo -
val, da je nečimernost mladim dekletom naj nevarniša
reč. Zato se je, razsvitljena od sv. Duha, odsihdob zlasti
zoper tega sovražnika hrabro vojskovala. Ne le lepih
las se je znebila, marveč ogibati se je sklenila vsega,
kar bi jo utegnilo v očeh nespametnih ljudi povzdigo¬
vati, pred Bogom pa poniževati. To pa ji je bilo jako
težko, kajti sama je bila silno čedne postave, zraven pa
je še imela tako mater, kteri ni bilo prav, da se svetd
in svetne nečimernosti s toliko skerbjo ogiblje. A blaga
Rozika je pokazala celemu svetu, Ameriki in vsim de¬
želam, ki so na naši strani zemeljskega kroga, da ne
dolžnost zmaga, če le resno hoče.

Posvetni materi so bile n. pr. Rozine snežnobele
roke nad mero všeč. Da bi vedno take ohranila, ji ku¬
pijo nalašč zato napravljene, lepodišeče rokovice, ki naj
bi jih vsaj po noči na roke natikala. Rozi se zdi, kakor
bi morala v živo žerjavico roki vtakniti; a vendar mater
vboga. Gredo spat, a kmali se prebudi ter čuti jako
pekočo bolečino na rokah. Zato rokovice sleče, in glej!
goreči plameni švignejo iz njih, razsvitljajoČi vso spal-

63

nico. Jaderno jih verze od sebe in kmali zgine vsa bo¬
lečina na rokah. To zjutraj z otročjo priprostostjo pove
materi in ostrašena mati jo nehajo nadlegovati.

Toda kmali pride spet druga riečimerna nespamet
na versto, nova muka za Rozo. Materna želja je, naj
se berhka hčerka z zlatimi verižicami, uhani, perstani
in zapestnicami kinča, lase si kodra in obraz lepotici itd.,
da bode njena lepota ljudem tem očitniša. Dobra Rozika
se vsega tega silno prestraši in prosi mater tako dolgo
odloga, da se more s svojim spovednikom posvetovati;
sv. Duh ji je dal to misel. Mati dovolijo, Roza hiti k
spovedniku. Spovednik gredo sami z deklico k materi
in resnobno opominjajo, naj nikar več ne žalijo dobre
deklice ter je ne napeljujejo dalje k prevzetnosti. To
je šlo materi k sercu in je pomagalo. Roza je smela
nositi bolj temno priprosto obleko ter bolj skrita ostati.

Celo do solz ginljivo je, kar se je pri drugi pri¬
ložnosti zgodilo. Mati in Roza ste bili nekikrat v ime¬
nitni družbi pri tujih ljudeh. Tam na mizi je bil prelep
cvetlični venec. Mati hočejo viditi, kako lepa bi bila
Roza s tem vencem na glavi ter velijo, naj si ga dene
na glavo. Ponižna deklica, ki se je tolikanj bala neči-
merne hvale, prosi, naj ji bode prizaneseno. Toda vse
njene prošnje nič ne zdajo; mora pa mora vbogati.
Roza sicer dene venec na glavo, toda kaj si zmisli ne¬
dolžnost?... Ob enem si pod vencem zabode še dolgo
bodečo iglo v glavo!

Veče žalosti za Rozo ni bilo, kakor če je zvedila,
da je Bog žaljen. Ce je vidila, da je kdo v cerkvi go¬
voril, jo je to tako bolelo, da je lepo prosila, naj nikar
več Boga ne žali v cerkvi. Ljudje, kteri so jo poznali,
so dobro vedili, da blaga deklica vsako krivico in raz-
žaljenje rada preterpi, le tega ne more prestati, da bi
kdo Boga tudi z naj manjšim grehom žalil. Zato so se
zelo varovali vpričo nje kaj govoriti, kar bi ne bilo čisto
spodobno. In če so domači prinesli domu kako slabo
besedo ali napačno pesem, ki so jo drugod slišali, se
je začela Roza jokati, tekla je k materi in kleče pa v
obilnih solzah je tožila, da se ljubi Bog žali. In če kje
kaj grešnega ni mogla ubraniti ali odpraviti, se je glasno
jokala in se ni dala utolažiti.

64

Laži kar ni mogla terpeti. Imela je navado reči:
,,Lagati ne smemo ne za nebo ne za svet, kajti Bog je
resnica." In če je slišala kdaj kaj pripovedovati, kar
ni bilo popolnoma res, je pripovedovalca koj zavernila,
rekoč: „Prosim, to ni tako", ali pa: „Meni se dozdeva,
da ni bilo tako." — Eno ure pred njeno smertjo pri¬
dejo duhoven, ki jih je Roza še želela viditi. Neka
gospa jih nagovori: „Gospod, ravno prav pridete, Roza
je že hotela poslati po vas. Umirajoča Roza napne svoje
slednje moči in pravi: , Le resnico govorimo; jaz sem
pač želela vas, Gospod, še viditi in sem to tudi rekla,
več pa ne."

Tako je imela blaga Rozika Boga vedno pred očmi
in obvarovala se je greha ter ostala do smerti bela duh-
teča roža; bila je res „Roža Marijna", „Roža Jezuse
vega Serca".

b) Kako zelo se je Rozika zatajevala.

Roza je bila od sv. Duha dovelj razsvitljena in je
dobro spoznala, da se ubogi človek brez lastnega voj¬
skovanja ne more greha varovati in si brez zatajevanja
ne more pridobiti keršanskih čednosti. Zlasti lilija či¬
stosti nikjer ne cvete, če ni obgrajena z gostim ternjem
premagovanja in zatajevanja. Zato si je nakladala sv:
Roza toliko naj ostrejših pokoril, da se moramo kar
čuditi.

Ko je bila 4 leta stara, si je večkrat naložila težko
poleno na šibko ramo in ga je v spomin Kristusovega
križevega pota tako dolgo nosila, dokler vsa utrujena
ni opešala. Tega ni nikomur povedala, kakor le dekli
Marijani, kteri je več skrivnosti razodela. To zvesto
deklo je večkrat peljala na kak samoten kraj in jo je
priserčno prosila, naj ji naloži na rame težkih kamnov,
kterih sama ni mogla vzdigovati. To težo je delj časa
obderžala, dokler ni spet dekla prišla in ji odložila, da
bi mati ne zvedili. — Ko še 14 let ni bila stara, je več¬
krat po noči vstala, je šla na vert in je tam bosa nosila
dolg težek križ na rami.

Enkrat je prav pazno ogledovala podobo s ternjem
kronanega Zveličarja. Ta pogled je močno ginil mlado

65

serce. Ko je že bolj velika, jame premišljevati, kako bi
tudi sama mogla podobna postati s ternjem kronanemu
Zveličarju. Tu si domisli, napraviti si kronico iz zaci¬
njenega kositra, v ktero natakne bodečega ternja in po¬
ostrenih žebljev. To tako ostro pletenico si Roza pritisne
na glavo in jo nosi več let; in da bi je nihče ne videl,
jo skerbno zakriva s sprednjimi lasmi in s tančico. Deset
let pred smertjo pa si da narediti srebern obroč in vanj
vdelati v treh verstah 33 poostrenih žebljev v spomin
tistih 33 let, ki jih je Jezus na zemlji preživel. Lahko
si mislite, kako velike so bile njene bolečine; komaj je
še mogla spregovoriti; kolikorkrat se je ganila, so se
bolečine ponovile; naj hujše jo je takrat zabolelo, kadar
je zakašljala ali kihnila, ali kadar si je za večo pokoro
s posebnim trakom sreberni obroč bolj ob glavo pritis¬
nila. Nosila je tudi okrog pasa trojno verigo, ktero si
je bila prav tesno zadergnila, s ključavnico zaklenila in
ključ proč vergla.

Enako je z ostrim postom pokorila svoje deviško
telo. Že kot šibka deklica se je vžitka slehernega sadja
zderžala. Naj so jej dali še tako lepega in sladkega
sadja, ni se ga dotaknila, marveč razdelila ga je družim
otrokom. Od svojega šestega leta ob sredah, petkih in
sobotah ni nič kuhanega jedla, zadovoljna je bila z vodo
in suhim kruhom. Tudi sicer je malo vživala in še to
si je navadno ogrenila in neslastno storila z grenkim
zeliščem, z žolčem, s pepelom itd.

Posebno pa se je zatajevala v spanji, ki je zlasti
mladini naj slajša potreba. Mora se misliti, da le s po¬
sebno pomočjo božjo je mogla vse to prestati, in da Bog
je hotel mehkužnemu svetu v tem otroku poseben izgled
zatajevanja dati. Bila je še celo majhna in vendar ni
hotela spati na mehki posteljici, naj rajše je počivala
na terdem, na golih tleh. Pa tolikega pokorila mati ne¬
dolžnosti ne dovolijo, marveč zahtevajo, da mora Rozika
na materni postelji poleg matere spati. Pridna deklica
koj uboga, toda kaj stori? Komaj mati oči zatisnejo,
berž blazino in kar je mehkega odmakne, in leži na
golih deskah! Poznej je imela svojo posteljo, — pa
k&ko? Čedalje več ostrosti in nezložnosti si je iznašla:
gerčevega lesa si je po njej razpoložila, vmes pa prav

Izgledi. n. 9

gosto nastavila ostrili lončenih in steklenih čepinj, opek,
kamničkov itd. Njena odeja, od zunaj gladka, je bila
od znotraj bodeča ko ščetine. Pri zglavji je imela po¬
sodico žolča, da si je ž njim pred počitkom usta zmo¬
čila. Večkrat se je Roza te postelje sama prestrašila in
si skor ni upala na njo. Nekdaj pa se ji Zveličar sam
prikaže v ljubeznjivi podobi in pravi: „Pomisli, moja
hči, koliko terja je bila moja postelja na Kalvariji, na
kteri sem v smerti za-te zaspal! Ali ne veš, kaj sem
takrat terpel? Nisem ležal na čepinjah in opekah, mar¬
več poostreno železo mi je vzderževalo roke in noge,
dokler nisem svoje duše izdihnil. To premišljuj na po¬
stelji svojih bolečin, in ljubezen ti poreče, da je tvoja
posteljica polna cvetlic." To je dalo Rozi toliko moč
in tolažbo, da je celih 15 let na tej strašni postelji
kratko svoje spanje vživala!

Kaj ne, da se vam ne bo nič več čudno zdelo,
da je Rozika pri tolikem zatajevanji na duši in na te¬
lesu kakor angeljček čista in nedolžna ostala? Ali vas
ne bo to ganilo, da se tudi vi vsak dan vsaj kaj ma¬
lega zatajujte, saj je temu toliko priložnosti: pri jedi,
pri spanji, doma, na prostem, v družbi, v samoti itd.!

c) Kako poterpežljiva in usmiljena je bila Rozika.

Lepa duhteča vertnica na vertu ni brez ternja;
tako tudi ljubeznjiva Rozika ni bila brez ternja britkega
terpljenja, še poverh onega, ki si ga je sama nakladala.
Pa kakor ternje ne rani vertnice, tako tudi terpljenje
ni ranilo mali Roziki krotkega serca z nikakoršno neje¬
voljo ali jezo.

Ko je bila še le tri leta stara, pride po nesreči
mali palček desne roke med pokrov velike skrinje,
ravno ko se je nagloma zaperla. Grozovita je bila bo¬
lečina; mati v velikem strahu pritečejo. A Rozika skrije
palec pod predpertič, in kar nič ne pokaže, da bi jo
kaj bolelo. Čez malo dni se ji palec pod nohtom raz-
gnoji in zdravnik ji mora noht z mesom vred odrezati.
Kakor krotko jagnjiče terpi Rozika to strašno bolečino
tako, da se ji pri tem obraz čisto nič ne spremeni in
se mora še zdravnik čuditi junaški poterpežljivosti než¬
nega otroka.

67

Štiri leta stari se naredi ule na ušesu. Zdravnik
ji mora zopet ves razboleni del odrezati; a Roza po-
terpi, kakor bi bolečine ne čutila.

Kmali potem ji je glava vsa kakor v eni rani. Po
maternih mazilih ji je še hujše, tako hudo, da se na
vsem životu kar trese. Vsim se smili. Pa na materno
vprašanje, če jo močno boli, odgovori: „Le nekaj malo".
In celo noč v naj hujših bolečinah tiho in mirno sedi.
Zjutraj ji snamejo obezo z glave, kar vidijo, da je vsa
v mehurjih in ranah. Prestrašeni zakličejo: „Pa, ubogo
dete, kako si vendar moglo celo noč v tolikih mukah
prestati brez potoženja?" Roza molči; a ko mati s pra-
šanjem ne odnehajo, odgovori: ,,Bolečine je bilo že moč
prenašati." Zdaj spet pokličejo ranocelnika, ki jo 42 dni
zdravi. Bolečine jo zdelujejo po dnevi in po noči; a
Roza tako voljno terpi, da tega pri otrocih ni mogoče
razumeti.

Kakor z lastnimi bolečinami, enako je imela po-
terpljenje s slabostmi in zopernostmi bližnjega, zlasti
domačih. Če je bila zaničevana ali celo pretepana, za
vse je Boga hvalila, vsim je odpustila. Domačo deklo
je celo resno prosila, naj jo terpinči.

Nesrečni ljudje so se ji zelo smilili. Ko je pomis¬
lila, da je po Ameriki in drugod še toliko ljudi, ki ne
poznajo Boga in v malikovalstvu živijo, se solz ni mogla
zderžati. Večkrat je znane duhovne prosila, naj gredo
onim nesrečnim narodom sv. evangelij oznanovat. Žal
ji je bilo, da je ženska, sicer bi bila šla sama okrog
sv. vero učit in pokoro oznanjat, kri in življenje bi bila
hotela dati za uboge nejevernike. Čeravno sama ubo-
žica, je sklenila nekega sirotnega dečka za svojega spre¬
jeti, ga s pomočjo usmiljenih ljudi odrediti, mu precej
v mladosti goreče želje po misijonu vcepiti, in ko bi
bil mašnik, ga med ajde poslati. 'Le smert jo je prehi¬
tela, da se ji to ni posrečilo.

Do revežev je bila tako usmiljena, da so se berači
pri njenem pogrebu glasno jokali in .klicali: „Oh, naša
mati in rednica nam je umerla!" Če je kaj posebno
dobrega v dar prejela, gotovo so potem reveži dobili.
Nekikrat jo pride zelo revna oseba prosit daru. Roza
ravno ni nič imela; to ji je tako hudo djalo, da je skle-

68

nila en teden se ostro postiti, da bo s postom prihra¬
njeno mogia oni osebi darovati. Naj veče veselje ji je
bilo bolnikom streči, jim rane obezovati in milošnjo de¬
liti. Razun v cerkev ni nikamor tako rada šla, kakor v
bolnišnico; in čem nadložniši so bili bolniki, tem rado-
voljniše jim je stregla.

d) Kako zelo je Rozika svoje starše ljubila

Starši b'age Rozike niso bdi begati. Težko jim je
bilo tedaj odgojevati in rediti mnogo otrok, ki so jih
imeli. Pomanjkanje, ki je ljubim staršem življenje gre¬
nilo, je tudi njo bolelo. Otročja ljubezen ji ne da po¬
koja; čeravno še tako slabotna, si vendar na vso moč
prizadeva s svojim delom staršem pomagati. Večkrat
do polnoči dela, da bi ne bilo treba staršem stradati.

Na vertu si obdela nekoliko gredic, jih obseje in
obsadi z lepimi cvetlicami, iz njih nareja krasne šopke,
ktere nosi dekla na terg prodajat. K ir se skupi za nje,
veselo materi donaša. Neki duhoven jo vprašajo, kaj
more pač staršem koristiti s tem cvetličjem, s tako uborno
kupčijo. Pa nasmehlja se in pravi: „Korist je v resnici
majhna; toda Zveličar zna dobiček pomnožiti."

Ce so mati ali oče kaj zboleli, je vse drugo po¬
pustila in noč in dan čula pri postelji, da bi jim mogla
precej postreči, karkoli bi poželeli. Naj več pa jim je
ob taki priložnosti pomagala z molitvijo.

Čudovita je bila njena pokorščina do staršev. Brez
maternega dovoljenja še piti ni hotela, in če ji mati
kterikrat v nejevolji niso dovolili piti, je ubogo dete
več dni žejo terpelo.

Vselej je mater pred za dovoljenje poprosita, pre¬
denj je vzela iz skrinje to, kar je za delo potrebovala.
Mati jo r.ekikrat vprašajo, zakaj neki zmiraj dovoljenja
prosi, saj ni skrinja zaklenjena. Roza odgovori: , Delo
moje ne donaša veliko, pa bi rada mali dobiček pomno¬
žila z zasluženjem pokorščine."

Roza se je bila navadila lepe cvetlice vesti (vši-
vati). Da bi se prepričali njene pokorščine, ji enkrat
mati zapovedo, jih narobe narediti. Rozika koj uboga,
brez pomislika. Ko so bile svilnate cvetlico zgotovljene,
nalašč kažejo mati hudo nejevoljo in jamejo kregati

69

Rozo: „To so mi pa lepe cvetlice, to! Kaj pa si delala?
Zdi se mi, da si spala pri delu?" Dobro dete prav po¬
hlevno odgovori: ,,Meni se je tudi zdelo, da tako ne
bode prav, kakor ste mi rekli, pa naredila sem po vasi
volji. Ce hočete, bom vezenje razderla, in če vam je
všeč, bom spet od kraja začela."

Že pred je bilo povedano, kako zelo se je Rozika
zatajevala. Mati so ji morali v tej reči marsikaj prepo¬
vedati. Rozika je sicer točno ubogala, a znala si je vse¬
lej kako drugač hude težave in bolečine napravljati,
tako, da se je zgodilo po materni volji in pa tudi po
njenih spokornih željah. Tako je n. pr. Rozika devala
že več časa v blazino terdo poleno. Mati ji zapovejo,
naj v blazino dene volne, da bo na mehkem zglavji
počivala. Roza stori, kakor je bilo ukazano, a med volno
si dene Čepin j od ubitega verča. Tudi to zapazijo mati
čez kaj časa in Rozika je hudo kregana, celo zmerjana;
zdaj ji zapovejo, naj si dene samo volne v blazino. Roza
tiho in mirno poterpi zaničevanje, napolni blazino samo
z volno, toda tako zelo natlači, da je bila terda kot les.
Tudi to spet zapazijo mati. Toda zdaj je ne v  kregajo
več, marveč z nekim stermenjem ji pravijo: „Že vidim,
ljubo dete, ti si ubogalo in še preveč si ubogalo, ter si
s svojo pokorščino volno spremenilo v kamen. Pač vem,
Rozika, zakaj si to storila. Zoper moje povelje nisi ho
tela ravnati, zraven pa si hotela vendar le kaj terpeti.
Zdaj delaj, kar hočeš."

Naj lepše pa je pokazala Rozika spoštovanje in
ljubezen do staršev z veliko poterpežljivostjo, ktero je
imela za njihove slabosti in napake.

Njena stara mati Izabela, po kteri je Roza kerstno
ime dobila, nikakor ni mogla pozabiti in preterpeti, da
je bilo otroku kerstno ime odvzeto in z družim nado-
mesteno. Zato ni hotela^ Rozike nikdar drugač imeno¬
vati, kakor „Izabelo“. Ge je tedaj deklica ubogala na
to ime, kaznovali so jo mati; če je pa poslušna bila
imenu „Roza“, tepena je bila od stare matere. Pa vse
to je molče prestala, kakor tudi vse zaničevanje in ka¬
znovanje, ki jo je zadelo vsled njene pobožnosti in spo-
kornosti.

70

Enako krotko in poterpežljivo je prenašala vse,
kar so ji žalega storili bratje in sestre in drugi doma¬
čini. Se ve, da jo je v serce bolelo, pa misel, koliko je
Zveličar za njo preterpel, ji je dajala moč in serčnost
za tako nebeško poterpežljivost in ljubezen.

e) Kako molitvena in pobožna je bila Rozika.

Ljubezen do Boga kaže dobro dete nekako tako,
kakor ljubezen do staršev. Otrok, kteri v resnici ljubi
svoje starše, ni nikjer tako rad, kakor pri njih. Drugi
otroci ga vabijo k raznim igračam, po ulicah in cestah
ga mnogokaj zanima; a raji se igra in zgovarja v tihi
sobici pri svoji ljubi mami in opravlja poleg nje svoja
otročja dela, za ktera je že zmožen.

Tako se je obnašala tudi ljubeznjiva Rozika do
Boga. Ni ga imela pravega veselja nikjer, kakor le pri
Bogu. Večkrat so prišli k njej otroci bližnjih sosedov.
Prinesli so seboj raznih igrač in so jo silili, naj se igra
ž njimi. A Roza se ni dala pregovoriti, marveč umak¬
nila se je v kak skrit koteč, kjer se je mogla prav iz
globočine svojega otročjega serca pogovarjati z nebe¬
škim Očetom. Tako jo na;de nekdaj njen brat. Vpraša
jo, zakaj se noče z druzimi otroci igrati in zakaj je raji
v tako zaprašenem kraji? A ona mu odgovori, kakor
ji je bilo ravno pri sercu: „Le pusti me samo; kajti
ni gotovo, če imate vi pri svojih igrah ljubega Boga
med seboj.“

S časom se je molitve tako privadila, da je tudi
med delom in pri raznih opravilih vedno imela Boga
pred očmi in se je v svojem sercu vedno z Njim pogo¬
varjala. Roza je bila, kakor solnčnica, ki s svojim ve¬
likim rumeno-cvetečim očesom vedno proti solncu gleda
in se v enomer za njim ozira od jutranjega vzhoda do
zvečernega zahoda. Če je predla, šivala ali vezla; če
je brala, jedla ali z druzimi se pogovarjala; če je bila
doma ali iz doma; če je šla po ulicah ali pa je v cer¬
kvi klečala: vedno je mislila na Boga, njena deviška
duša je bila vedno proti nebu obernjena. Pa čeravno
je toliko na Boga mislila, je vendar vsa dela prav točno
in natančno opravljala.

71

Da bi je pri molitvi in v njenih nadzemeljskih
mislih nobena stvar ne motila, bila je naj rajše sama.
Na vertu pri zidu za velikim brinjem si je poiskala sa¬
moten prostorček, tam si je naredila malo kočico, kakor
samotarski šotorček. Brata Ferdinanda je naprosila, da
ji je pomagal. Ob zidu je napravila oltarček in je nanj
postavila križ, ki ga je bila iz debelega papirja izre¬
zala. Ta križ je bil še veči, kakor ona sama. Tje je
nanesla svetih podobic, kolikor jih je mogla dobiti in
veliko cvetic z verta.

V to kolibico, rekel bi — kapelico — je Roza prav
gostokrat zahajala. Pri solnčnem vzhodu je že klečala
pred okinčanim oltarčkom; tam je večkrat celi dan
ostala, tam delala in molila. Ako jo je kdo iskal, reklo
se mu je: ,,Ako hočete Rozo najti, pojdite le na vert.“
Neki večer je prav dolgo na vertu ostala in molila.
Ze je bilo tema. Kakor njena mati, se je tudi ona stra¬
hov zelo bala. Mati hočejo iti po njo, pa si sami prav
ne upajo po temnem vertu. Morajo jih še oče spremiti.
Ko Roza zagleda starše, jim teče naproti in gre ž njimi
vesela v hišo. Po poti ji pride na misel: „Glej! mati
gredo po vertu in se nič ne bojijo, zato ker gredo oče
ž njimi. In jaz naj bi se bala temne noči, ker imam
Gospoda Boga ne le poleg sebe, temveč v svojem sercu?“
Od tiste ure je zgubila ves strah in vso plašljivost.

Še ljubša, kakor ona celica za zidom na vertu, ji
je bila ona celica, v kteri Jezus Kristus noč in dan pre¬
biva — sv. tabernakelj v cerkvi. Prav velikokrat je šla
tje Zveličarja obiskat. Enkrat za vselej si je v cerkvi
zvolila svoj gotov prostorček, in je zmiraj le tje hodila
in le tam molila. Bilo je ravno velikemu oltarju nasproti.
Ce je bilo v kaki cerkvi presv. Rešnje Telo izpostav¬
ljeno, je šla tje svojo pobožnost opravit.

Po sv. obhajilu je imela blaga deklica veliko hre¬
penenje. Na njeno prošnjo in zarad njene nedolžnosti
in svetosti so ji spovednik dovolili po dvakrat na teden
sv. obhajilo. Prav z veliko skerbjo se je vselej priprav¬
ljala in je vselej pred sv. spoved opravila. Zato jo je
tudi Gospod poplačal z nenavadnimi milostmi. Nek go¬
spod jo enkrat vpraša, kako ji je potlej, ko presveto
Rešnje Telo zavžije. Rozika odgovori, da ji je tako,

72

kakor bi solnce vzhajalo v njenem sercu. Kajti, kakor
solnce na nebu razveseljuje vso naravo s svojim bliščem
in svojo gorkoto, daja rastlinam rast in cvetje, zori sadje,
lepša hribe in doline, budi ptičkom veselje, da pojejo
ter vse razsvetljuje z zlatimi žarki: ravno tako dobro¬
dejna je Kristusova pričujočnost v njenem sercu. Ve¬
selja, ki ga je čutila po svetem obhajilu, nikakor ni
mogla popisati.

Se en prostorček imamo omeniti, ki se je Roziki
enako zelo prikupil. V dominikanski cerkvi v Limi je
bila čudodelna podoba Matere Božje. Kapelico, kjer je
bila ta podoba, imenovali so kapelo sv. rožnega venca.
Ker je Rozika tolikanj ljubila Jezusa, je tudi priserčno
častila Njegovo ljubljeno Mater Marijo. Zato je bila
razun velikega altarja in celice na vertu ta kapelica
njen naj ljubši kraj. Kolikorkrat je bila v kaki potrebi,
je pritekla in jo je potožila Mariji z detinsko zauplji¬
vimi besedami; govorila je z Marijo, kakor se otrok
pogovarja s svojo telesno materjo.

Svetujem vam, večkrat se priporočite sv. Rozi za
pravo gorečnost in pobožnost v molitvi!

f) Kako so bile Roziki celo Šivali prijazne.

Spretnim ljudčm se po velikem trudu večkrat po¬
sreči, da naučijo ptičke kako besedo izgovarjati, ali za¬
peti kaj, kar so jim več časa žvižgali ali igrali na
orgljice; tudi druge živali se dajo priučiti mnogokaj.
Vse to kaže, kako bi človek imel gospodovati nad vsemi
stvarmi, ki mu jih je Bog dal v oblast. Toda po per-
vem grehu v raji se je v tej reči močno spremenilo;
ker je človek, krona stvarstva, odrekel Stvarniku pokor¬
ščino, odrekle so jo tudi stvari človeku. Vendar pa ne¬
skončno dobrotljivi Bog še kterikrat pokaže pri svojih
izvoljenih, ki so prav nedolžni, kaj bi človek bil, ko bi
ne bil v greh zabredel.

Tako je bilo pri naši ljubeznjivi Roziki.

Njena mati so imeli kaj lepega petelina. Otrokom
je delal veliko veselja. Petelin se je opital in odebeli],
pa tudi tako polenil, da je skor zmiraj pod stopnjicami
počival in le molčal. Zdaj ga hočejo mati končati in

73

speči. Ko Rozika to sliši, teče k petelinu in mu začne
otročje-priprosto prigovarjati: „Poj petelinček moj, poj
no, da ti ne bo treba umreti!" — In glej! komaj Roza
to izreče, koj se petelin postavi, udari s perutimi ter
prav mogočno zapoje. Potem moško koraka po sobi pa
poje, in poje tolikrat, kolikorkrat mu Roza peti veli.
Mati in otroci in posli se začnejo smejati; in čem bolj
se smejajo, tem glasneje poje petelin.

To se ve, da je zdaj smel še živ ostati.

Kadar je Rozika zjutraj prišla na vert, klicala je
vsa zelišča in drevesa, cvetlice in rastline ter vse stvari,
naj z njo hvalijo Stvarnika. Rada bi bila dala vsim
stvarčm glas in besedo, da bi bile častile in hvalile ne¬
beškega Očeta. In glejte, kaj se je zgodilo zadnje leto
njenega življenja?

O postnem času je pred solnčnim zahodom vsak
dan priletel ptiček slavček k njej na vert. Tam se je
usedel na drevo, ki je bilo blizo okna njene celice, pa
čakal.

Ko Rozika ptička zagleda, mu začne peti kratko
pesmico, ki jo je sama naredila, in v njej slavčka opo¬
minja, naj hvali Boga Stvarnika; ona pa hoče poveli¬
čevati Boga Odrešenika. In res začne ptiček peti; od
kraja z milim tihim glasom, potlej čedalje čverstejše in
močnejše, slednjič na vso moč glasno in živo. Ko ptiček
izpoje svojo, tedaj začne Rozika z nedolžnim glasom
hvaliti svojega Zveličarja in Odrešenika. Ona utihne,
in spet poje slavček, zdaj tiho, zdaj glasno; in za njim
zopet Rozika svojo kitico. Tako se verstita po celo uro.
Ko bije ura šest, slavček spet odleti. Rozika še za njim
poje:

Zdaj ti me ptiček zapustiš,
Od mene daleč proč zletiš;
A ta, ki zvest mi je vselej,
Je Bog moj, hvaljen vekomaj!

In končevaje večerno zahvalo, zapoje še nebeškemu

Ljubiti Te, Gospod in Bog,
Spominja vse me tu okrog;
Še bolj, ko vse karkol’ živi,
Tega spominjaš sam me Ti.

Izglodi, II,

10

74

Viditi je bilo, kakor bi živali nekak svet strah imele
pred Roziko, kakor nekdaj pred Adamom v raji.

Z njo vred v celici so stanovali celi roji komarjev,
ki so ji tako rekoč pomagali Boga hvaliti, in kadar jim
je velela k pokoju se podati, so zopet utihnili berneti
ter so se poskrili za dilje v celici. Neka sestra domini¬
kanskega reda jo pride obiskat v celico in konča en
merčes, ki ji je roko opikal. Rozika, to viditi, pravi:
„Zakaj mi moriš moje goste?" Sestrica odgovori: „Reci
raji, tvoje sitneže; ali ne vidiš, kako se je žival moje
kervi napila?" Nato odgovori Roza: „Je li to toliko,
če se tako majhina živalica naše kervi nasiti, ker nas
njen Stvarnik tolikrat s svojo lastno kervjo nasituje?"

Ko je bila 12 Ičt stara, je nekaj časa s starši sta¬
novala v indijanski vasi. Tu gre neki večer z materjo
in bratom s polja domu. Naproti jim pridirja ves zdiv¬
jan junec. Vse je v strahu, vse se urno umika. Tudi
Rozina mati hočejo z otrokoma bežati. Roza pa obstane,
oberne oči proti nebu ter moli; in glej, razdivjana žival
beži memo njih, kakor bi jih še ne bila zapazila.

O drugi priložnosti se je Roza z materjo iz cerkve
domu peljala. Na tergu so ljudje kričali in kamenje
metali za divjim volom. Razjarjena žival se besno za¬
letava sem ter tje, skače, z rogmi zemljo razkopava,
polena kviško meče, in kar peni se divjosti. Zdaj se
spusti proti vozu, kjer je sedela Roza. Mati in voznik
se močno prestrašita in že hočeta z voza skočiti. Toda
Roza jima brani, moli in pravi: nič se ni bati. Kakor
je rekla, se je tudi zgodilo. Divja žival se naenkrat
ustavi in spet nazaj oberne. Roza se priserčno zahvali
svojemu Zveličarju in pravi: „Nič se ne bojim, ker si
Ti pri meni, o Gospod!"

O kako dober je Bog svojim izvoljenim!

* *

*

Če pa zdaj vprašate, kako je mogla ta bogoljubna
deklica že tako zgodaj do tolike svetosti dospeti, vam
moram odgovoriti: Bog jo je po nenavadni poti k sebi
vabil, ker je vedel, kako zvesto si bo v prid obračala

75

Njegove obilne gnade. Iz dobre zemlje je setev Božja
lepo zrastla in dozorela, kaj druzega?

Razun tega je bila pa še neka posebnost precej
odločivna. Ko je bila Rozika še le pet let stara, je do¬
bila popisano življenje sv. Katarine Sijenske. Prav željno
ga je brala, in kar je brala, si je prepisala — ne s čer-
nilom, marveč z gorečnostjo in terdno voljo v svojo
lastno djanje in nehanje. In čem bolj se je po tem be¬
rilu ravnala, tem več je razumela. In tako je prišla
slednjič, kakor sv. Katarina, v tretji red sv. Dominika,
stara 20 let. V njem je živela 12 let. V letu 1671 je
bila med svetnice prišteta. Sv. Roza je perva svetnica
v Ameriki in patrona Peruanskega kraljestva.

O rožica sloveča,
Prebela in rudeča,
Nebeškega ti verta kras,
Oziraj se na revne nas!
Devištva limbar dije,
Pokore roža klije
Na dnu naj mladega serca:
To sprosi nam, o Rožica!

St.  Šaleški.

Beseda ,,omika“ ali „olika“ ti je, ljuba mladina,
gotovo že znana in bode ti še mnogokrat pred očmi in
v ušesih. Olikanega imenujejo navadni ljudje vsakega,
ki se je kaj več šolal, da zna n. pr. veliko in mikavno
govoriti ali spretno pisati, lepo se oblačiti in sploh gibčno
pa prikupljivo se vesti. Gleda se pri tem prerado le na
zunanjost, za serce pa, kakšno je, svet ne vprašuje.
In vendar je v resnici olikan le tak človek, ki je iz
svojega serca odpravil vse, kar je strastnega, sramot¬
nega, grešnega in ki se je privadil raznih keršanskih
čednosti: le kdor ima krotko, ponižno, čisto, pravično,
blago serce, se smč tako imenovati; kdor ga nima, ne
zasluži tega imena, ko bi bil po zunanjem še v tako

76

svitlem blišči; podoben je le pobeljenim grobom, ki so
od zunaj lepi, znotraj pa skrivajo polno smradu in gnji-
lobe.

V resnici olikani, zares dobri in blagi ljudje so
bili vsi oni naši srečni bratje in sestrice, ki se zdaj ve¬
selijo nad nami v nebeški radosti: svetniki in svetnice!
In eden naj Ijubeznjivših naj žlahtniših med njimi je
bil tako priserčno krotki in goreče-pobožni škof sv. Fran¬
čišek Šaleški, ki se je od perve mladosti do groba ne
navadno veliko trudil za lepoto svojega in druzih sere.

a) Dober začetek.

Sv. Frančišek je bil sin prav imenitnih in bogatih,
pa tudi pobožnih staršev, rojen v grofovskem gradu
Sales-u 21. vel. serpana ld(>7. Ko so ga od sv. kersta
prinesli in pobožni materi, grofinji Frančiški, v naročje
položili, so ga blaga mati pobožno poljubili in z velikim
verepolnim veseljem izrekli pomenljive besede: ,,Zdaj
si družbenik angeljev, bratec božjega Deteta Jezusa,
tempelj sv. Duha, ud sv. katoliške Cerkve, zastava lju¬
bezni Božje. Bogu bodi posvečen!"

Že v zgodnji mladosti je razodeval nežni deček
nekako čudno ljubeznjivost v svojem obnašanji in ne¬
kako priserčno milino v vsem djanji; kakor angelj ne¬
beški je rastel med ljudmi; bil je miren in krotak, poln
dobrote in blagodušnosti. Za take lepe lastnosti se je
imel posebno dobri materi zahvaliti. Vse so si prizadjali
in nikakoršnega truda se niso ustrašili, da bi le ljub¬
ljeni sinček bil dobro odgojevan. Nikdar si ga niso upali
izpustiti izpred oči; sami so ga perva leta oblačili in
slačili. Nič jim ni smelo biti prikrito, kar je delal in
govoril. Dobro so pazili na vse, kaj so mu drugi pri¬
povedovali in skerbno so odvračali vse, kar bi mu uteg¬
nilo biti nevarno, ali bi mu moglo le misel na kak greh
obuditi. Rekli so: „Sinček moj ! rajše bi te vidila v grobu,
kakor pa v smertnem grehu". Kar je imel moliti, je z
materjo molil in mati so ga učili prav zgodaj Boga spo¬
znavati in s prav otročje priprostimi besedami so mu
skušali dopovedati, koliko dobrega je Bog storil človeku
po svojem stvarjenju, odrešenju in posvečenju. Besedo

77

dobrote in ljubezni pa razume že tudi naj manjši otrok.
Tako je prišlo, da je tudi Franček, ki je do tedaj le
nektere besede težko izgovarjal, naenkrat veselo spre¬
govoril: „Bog in mati me imata zelo rada!“

Pa tudi oče so vestno pomagali; zlasti, če je bilo
treba kdaj kaznovati.

Nekega dne dobi Franček na tleh jopič rokodelca,
ki je v gradu delal, in pri zaponi zagleda pisan svilnat
trak. Pisani blišč tega lepotičja otroka tolikanj omami,
da se da zapeljati in ga skrivaj vzame. Ko rokodelec
po skončanem delu zapazi, da je ob trak, ga išče in
poprašuje pri grajskih poslih; toda zastonj, svilnatega
traka ni najti. Ko to oče zvejo, jim pride na misel:
kaj ko bi ga bil otrok spravil? Zato ga koj pokličejo
in ostro primejo. Franček kar odkritoserčno pove in se
nič ne izgovarja, da ga je on uzel Ob enem se spusti
ves skesan pred očeta na kolena in ves objokan jih
prosi odpuščanja. Vsi pričujoči so se jokali, tako so bili
ginjeni, in so hoteli očeta prositi zanj. Toda oče se ne
dajo preprositi; dobro vedoč, kako hude nasledke bi
utegnil tak pervi pregrešek imeti, ga kar vpričo druzih
udarijo z bičem in pristavijo, da ga za zdaj zato tako
malo kaznujejo, ker je vpervič in je sam odkritoserčno
obstal; ko bi se pa še kterikrat kaj enacega primerilo,
bode kazen drugač veča.

Tudi to je čednost, če otrok zasluženo kazen po-
terpežljivo prenese ter si jo v prid oberne. Francetu ni
nikdar več na mar prišlo, da bi kaj brez dovoljenja
uzel, še sadja ne na vertu ali na polji. —

Da bi podučljivemu in vbogljivemu otroku še bolj
resno in živo pred oči postavili lepoto in srečo pravega
keršanskega življenja, so se skerbna mati posluževali
tudi tega-le pripomočka. Večkrat so mu kaj brali iz
življenja svetnikov, in mu vselej razkladali, kar je bilo
že zanj primerno ter mu prigovarjali, naj tudi tako dela.
S tem so zanetili v njegovem rahločutnem sercu vroče
želje, svetnike posnemati. Večkrat je med branjem za¬
klical: „Mati! jaz bi bil tudi rad svetnik!‘‘ S solzami
veselega ginjenja v oččh so potlej odgovorili grofinja:
„Ljubi otrok! ako resno hočeš, ti bo Bog k temu po¬
trebno gnado dal.“ — Pobožna mati so kmali vživali

78

sad tako lepe odgoje in neizrečeno jih je veselilo viditi,
kako skerbno se ljuheznjivi otrok varuje vsakega greha.
Tako n. pr. bi bil raji še toliko kazen prestal, kakor
pa se kaj zlagal. Mati so mu namreč večkrat rekli:
„Le lagati nikar, ljubi France! laž nas sramoti pred
Bogom, pred ljudmi in pred lastno vestjo. Laž je od
hudobnega duha, in kdor laže, postane otrok hudobnega
duha!“ Tako vesten je bil sv. Frančišek že v pervi
mladosti!

b) Mali apostelj.

Kakor hitro se je jel Franček glasiti, so ga mati
učili izgovarjati presv. imeni Jezus in Marija pa lepo
prekrižati se. Ko je pa toliko napredoval, da je več
besedi skupno mogel izgovarjati, so ga s pomočjo ne¬
kega duhovna naučili moliti očenaš, češenamarijo, apo-
stoljsko vero, tri božje čednosti ali vero, upanje in lju¬
bezen, molitve pred jedjo in po jedi ter naj poglavit-
niše resnice iz keršanskega nauka. Prav velikokrat je
ponavljal molitve in to kar se je naučil, in lepo je prosil,
naj ga le še več naučijo. In čeravno ni še znal brati,
so ga vendar mati in že omenjeni duhoven veliko na¬
učili iz katekizma, ker je jako zvesto in pazno poslušal,
kar so mu pravili.

Pa s tem še ni bil zadovoljen. Njegovo dobro serce
in ognjeviti značaj ga je nagibal, že takrat s svojo malo
vednostjo drugim koristiti. Ko se je navadil gotovo šte¬
vilo vprašanj in odgovorov, je ves vesel zapustil učil¬
nico, uzel je zvonček, ki so mu ga bili starši za igračo
dali, ter je skliceval ž njim vse sosednje otroke skupaj;
potem jih je postavil v versto okrog sebe, jim je prav
živo pripovedoval, kar je sam vedel, potlej pa jih je
spraševal in ž njimi tako dolgo ponavljal, da so tudi
znali.

Včasih je tega petletnega aposteljčka gorečnost še
dalje gnala. V tistih krajih se je bila namreč Kalvinova
kriva vera vgnjezdila in razširila. Ge se je zgodilo, da
ga je kteri tistih krivovercev srečal, se mu je brez
straha bližal in mu začel z besedami, kar jih je že iz
jjatekizma znal, živo dokazovati, da je v zmoti. Njegovi
napadi so bili včasih že presilni, in drugač mu niso

79

mogli ubraniti, kakor da so ga v kako sobo skrili in
zaperli, kadar je kak krivoverec prišel v grad. To je
bil nekak začetek tistega velikanskega spreobračanja,
ki ga je imel kot duhoven in škof tako slavno zveršiti!

Se ce!6 svoji materi je blagi deček skor nekakšno
za učenika postal. Kadar je videl mater žalovati, jel
jih je ljubeznjivo tolažiti, rekoč: „Ljuba mati! k do¬
brotljivemu Bogu pribežimo, on nam bo pomagal/' Če
jih je med težavnimi opravili slišal zaklicati: „Oh Bog!
pomagaj nam!" je nato odgovoril: „Prav ste rekli, ljuba
mati! recite to večkrat, le recite prav iz dna serca in
vidili boste, da vam bo Bog pomagal. “

c) Mladi dobrotnik.

Dobrota blagega serca ne more skrita ostati; mar¬
več kakor solnčni žarki blagodejno ogrevajo povsod,
kamor posijejo, tako istinito dober človek osrečuje in
o vesel j uje vse, ki se mu bližajo. Dober človek — pra¬
vijo — nosi na rokah svoje serce!

Saj pri našem blagoserčnem Francetu je bilo tako.
Se le dve leti je bil star, in že se je kazala njegova
ljubezen do revežev. Če je videl revežev, in posebno če
je zagledal kake male otročiče, jim je razdal, kar je v
rokah imel; če ni nič imel, se je obernil proti pestunji
in je prosil milošnje najpred z milim pogledom, potlej
s solzami ter ni odnehal, dokler ni revež kaj dobil.
Tako je bila njegova pestunja že privajena in primorana
vselej seboj vzeti sadja in drugih reči, kadar je kam
šla z otrokom. Njegovo največe veselje je bilo, kadar
je kaj prejel, da je mogel milošnjo deliti. Če je zasli¬
šal revežev glas pred vratmi, precej je pritekel z da¬
rom; če je bilo to ravno med kosilom, nesel mu je kar
en del svojega kosila; če pa ni imel kaj dati, prosil je,
— prav prisersčno prosil očeta in mater, naj nesrečnemu
pomagajo. Dobri starši nekterikrat niso hoteli precej
dati, da bi se otrok v poterpežljivosti vadil; pa ob taki
priložnosti ga je usmiljenje do revežev tako premagalo,
da so mu stopile solze v nedolžno očesce in se je še le
tedaj utolažil, ko je bila milošnja izročena.

Take ljubezni pa ni imel samo do ubogih, marveč
sploh do vsakega.

80

Njegov strežnik mu kupi nekega dne par rokovic
za precej nižo ceno, kakor je kupec začetkoma zahte¬
val ; kupec mu jih sicer da, toda (kakor imajo proda¬
jalci že večkrat navado) terdi, da ima zgubo pri njih.
,,Koliko pa morate še dobiti", vpraša deček, „da ne
boste imeli nič zgube?" — „Toliko in toliko", je od-'
govor. — „Tedaj nate še to", pristavi France ter po¬
tegne iz mošnjička toliko denarja, kolikor je kupec še
zahteval.

Drugikrat je šel čez most, pred kterim je čakal
delavec, ki je bil oni most popravil, in je od čezgredo-
čih zahteval nekaj malega za plačilo one poprave. France
zapazi, da njegov hlapec ni nič plačal, beržkone zato,
ker so bili plemenitniki prosti. „Oh kaj neki", reče berž
deček, „ti ubogi ljudje delajo v potu svojega obraza,
da nam postrežejo in mi bi jim nič ne plačali? To bi
ne bilo prav." Pri teh besedah vzame iz žepa potrebni
denar in ga d ti delavcu s tako prijaznostjo, ki ceno do¬
brega djanja se bolj povikša.

d) Izverstni učenec.

Ko je dopolnil Franček šesto leto, ga peljejo oče
v malo mestice, dve uri, od grada oddaljeno, da se tam
brati in pisati nauči. Gez dve leti ga pošljejo oče od
tam v mesto Annecy (r. Anesi) na latinske šole. Tu
ostane France pet 16t. Potlej potuje 131etni mladeneč v
Pariz, kjer se poprime viših učenosti.

Vso šolsko dobo se je tako lepo vedel in v učenji
ves čas tako sijajno napredoval, da so se mu morali
njegovi učitelji čuditi. Zavolj njegove velike pridnosti,
zveste porabe časa in nenavadnih dušnih zmožnosti je
sedel vedno na pervih prostorih in dobival perva darila.

Dobro je vedel, da na Božjem blagoslovu je vse
ležeče, zato si je prizadeval z obilno in pobožno molit¬
vijo sprositi si nebeški blagoslov za vspešno in srečno
učenje. V desetem letu je bil pri pervem sv. obhajilu;
potem je pristopil vsako pervo nedeljo v mescu k mizi
Gospodovi, potlej še večkrat in kmali potem vsaki teden.
Tako je delal tudi pozneje, ko se je že v Parizu šolal.
Ge ga je kdo vprašal, zakaj tolikrat prejema sv. obha

81

jilo, je odgovoril: „To delam prav iz enakega vzroka,
kakor se večkrat pogovarjam z učeniki, od kterih lahko
veliko znamenitega izvem. Jezus je učenik za učenost
svetnikov; zato grem večkrat k Njemu, da me v tej
svetniški vedi podučuje. Kajti malo bi mi bilo na tem
ležeče, da bi veliko vedel in bil učen, ko bi pa ne bil
tudi svet." Vsako sv. obhajilo ga je poterdilo in napol¬
nilo z novo gorečnostjo za izverševanje dobrega; tu je
vnemal in ogreval svoje serce z ognjem ljubezni; tu je
zajemal življenje in moč, ki ga je vzderževala v naj
večih nevarnostih in skušnjavah.

Da bi bil pa res vreden večkratnega sv. obhajila,
se je junaško trudil vsako napačno nagnjenje v svojem
sercu popolnoma zatreti in ukrotiti vsakoršno strast.
Zlasti pohlevnost in krotkost mu je prizadjala marsikako
hudo vojsko, predenj si jo je popolnoma prisvojil, ker
prirojena mu je bila velika živost, ki ga je mnogokrat
v jezo in nejevoljo napeljevala. Pa z dolgim stanovitnim
prizadevanjem je svojo natoro tako predrugačil, da je
bil kakor jagnje krotak.

„Ko sem bil še deček", je pozneje pravil nekemu
jezuitu, „sem se s posebno gorečnostjo vadil v krotkosti
in poterpežljivosti; več let nisem druzega mislil, kakor
to, kako bi si te čednosti pridobil." — In že v poznej¬
ših letih kot škof je bil enkrat zelo razžaljen, pa kar
nič se ni jezil. Nekdo mu je zameril in očital, da tako
mirno in ponižno posluša obrekovalca in preklinjevalca.
Svetnik pa mu odgovori: „Že dvajset let se vadim po-
terpežljivega se skazati v tacih priložnostih, zakaj bi
zdaj naenkrat to navado opustil? Je li vredno, da bi
zasluge, ki sem jih, ako Bog da, do zdaj nabiral, naen¬
krat pogubil?" Enkrat sreča enega svojih najbolj za¬
kletih nasprotnikov, prijazno mu roko poda ter reče:
„Vem, da me sovražite, jaz pa vas ne; ko bi mi tudi
eno oko izderli, bi vas še z drugim prijazno pogledal."

Vsi njegovi tovariši so ga spoštovali in skoraj so
se ga bali, tako velika se jim je zdela njegova svetost.
Že njegova pričujočnost je zadostovala druge hudega
obvarovati. Kadar so ga vidili prihajati, so rekli: ,,Mo¬
dri bodimo, svetnik gre." To jim je bilo dovelj, da so
nehali se prepirati, kregati ali sicer lahkomišeljno se

Izgledi. II, 11

82

včsti. Ko bi se bil pa kteri spozabil in izrekel kako
kletev, laž ali ktero nespodobno besedo, ga je pobožni
deček s krotko resnobo posvaril in prosil, naj pazi na
svoje besede. Tako je obvaroval svoje součence mnogo
hudega, in veliko lepega so se od njega navzeli. Mnogi
so pozneje sami spoznali, da za čednost in pobožnost,
ki jo imajo, se morajo razun Bogu le sv. Frančišku za¬
hvaliti, njegovemu ljubeznjivemu izgledu, pa njegovim
besedam.

Kadar se je šel s svojimi tovariši sprehajat, je na¬
vadno nektere odbral in šel ž njimi med samotno ger-
movje; tam, v senci kakega velicega drevesa, je ž njimi
pokleknil in molil ali pel litanije Matere Božje; potlej
pa jih je kakor mlad pridigar opominjal, naj se ogib¬
ljejo grešne priložnosti, naj se prizadevajo za čednost
ter napredujejo v pobožnosti. Svoj kratek ogovor je na¬
vadno skončeval s temi ali enacimi besedami: ^Tova¬
riši 1 zgodaj se učimo, kako naj ljubega Boga častimo
in Njemu služimo, dokler nam k temu še čas daja.“
Kteri drugikrat jim je pa pripovedoval spodbudne reči,
ki jih je bral v življenji svetnikov, ker to branje mu
je bilo zmir naj slajše veselje in razvedrilo.

Posebno rad je peljal svoje tovariše spomladi zju¬
traj na kak lep hrib ali grič, da jim je tam pri pogledu
krasne narave, misli obračal na Boga, Stvarnika vsih
reči. „Začnimo s tem“, jim je rekel, „da Gospoda kli¬
čemo in slavimo; kajti On nam je dal ta lepi dan; to
gosto germovje, te prijazne travnike in te čiste potoke,
ki tako rahlo šumljaje hitro meno nas bežijo — vse to
je On naredil.“ Po takem vvodu jim je naglas molil;
in še le, ko so molitev pobožno skončali, se je začelo
veselo igranje ali vedrilno sprehajanje.

Kako goreče je druge k dobremu napeljeval, po¬
kazalo se je tudi pri neki drugi priliki, ko je bil že v
pariških viših šolah. Nek pobožen mladeneč ga pride v
njegovo stanovanje obiskat. Franc ga povabi, naj pride
drugo jutro, da bo žnjim zajuterkoval. Mladi mož sprejme
to prijazno povabilo in res pride ob določeni uri.

Francu je bila znana njegova pobožnost, zato ga
nagovori: „Prijatelj, jaz grem zdaj v jezuitovsko cerkev,
da bom tam pri spovedi in pri sv. obhajilu; ali si tudi

83

ti za to partijo?" Tacega predloga oni pač ni pričako¬
val; nekoliko pomisli in reče: ,,Naj bo, jaz sem tudi
za to.“ In oba gresta k spovedi in k sv. obhajilu. Ko
po opravljeni pobožnosti iz cerkve gresta, reče Franc
svojemu prijatelju: „To je bila velika pojedinja, na ktero
sem te povabil; zdaj hočeva tudi telo nahraniti.“ Zdaj
gresta v njegovo stanovanje ter ostaneta ves dan skupaj.
France prijateljsko deli ž njim svojo hrano in opravlja
ž njim svoje navadne pobožnosti, ter ga razveseljuje s
svojimi ljubeznjivimi pogovori in mu streže kolikor more.
Pač se je srečnega štel oni prijatelj, da je dan preživel
v tako nedolžnem veselji.

e) Vsim vse.

Dobri izgled in podučljive besede mladega grofa
so bile posebno zato tako koristne in izdatne, ker je
vsak lahko videl, da izhajajo iz prave keršanske lju¬
bezni. Kajti ljubil je vse svoje součence in ljubil jih
je iz vsega serca. Vsakemu izmed njih je bil priprav¬
ljen karkoli na ljubo storiti, ko bi mu bilo tudi samemu
neprijetno ali težavno. Kar je nje veselilo, veselilo je
tudi njega; njihove britkosti so bile tudi njegove brit-
kosti. Kazni, ki so jih morali drugi prestati, so mu šle
tako do serca, da si je večkrat resno želel mesto njih
kaznovan biti.

Nekega dne je imel njegov sorodnik Gašpar Ša¬
leški kaznovan ter tepen biti. Ves preplašen in objokan
ter neznansko kričeč se ubožec verže učitelju k nogam;
France to viditi priskoči med učitelja in kaznjenca pa
priserčno prosi, naj njega pretepejo mesto onega; učitelj
ga odganjajo, France pa ne odjenja od svoje prošnje.
Slednjič učenik sprejmejo ponudbo; Gašpar sme iti, ne¬
dolžni terpi kazen za njega, ki jo je zaslužil. Ko so iz
šole grede nekteri tovariši nejevoljno godernjali, češ, da
so mu učitelj krivico storili, jih France zaverne in se
prav odločno potegne za učitelja.

Ob drugi priložnosti se je služabnik nekaj pregre¬
šil zoper domačega učitelja, in ta ga je hotel kaznovati
za pregrešek. France je lepo prosil zanj, naj mu odpusti;
pa ni bil uslišan. To ga ni ujezilo ali ostrašilo, ampak

84

le še dalje je prosil zanj. Tu pa mu je učenik v nagli
razdraženosti mesto odgovora dal gorko zaušnico. Do¬
brega Franceta tudi to ni kar nič razjezilo, ampak tako
mirno in veselo je odhajal, kakor bi bil uslišan.

Posebno skerben je bil doma med počitnicami za
svoje brate. Imel je tri; imenovali so se Gal, Ljudovik
in Janez. Vsi trije so se mu zdeli kakor nežne rastli¬
nice, ki jih mora oskerbovati in varovati, mlade duše
in nedolžna serca, ki jih mora proti Bogu voditi in k
čednosti nagibati. Skušal si jih je tedaj pridobiti s tem,
da jim je v vseh rečeh, kar je le mogel, veselje delal,
jim otročje želje spolnjeval in se po otročje ž njimi
igral, kakor bi bil še sam enako majhen. Po tej nedolžni
zvijači se mu je posrečilo, da jih je popolnoma prido¬
bil v svojo oblast; in ko je videl, da so mu mlada serca
z bratovsko ljubeznijo tako udana, začel jih je učiti,
kako naj molijo, kako naj Boga ljubijo in kako radi
se morajo med seboj imeti. Tako je vodil kakor dober
angelj svojih bratov perve njihove stopinje na poti ker-
šanskih čednosti.

Mati so hvalili gorečnost ljubljenega sina in so ga
podpirali v njegovem prizadevanji. „Ljubi otroci!“ so
djali njegovim mlajšim bratcem, ,,svojega brata Fran¬
ceta morate posnemati; poslušajte njegove dobre svete
in storite, kar vam poreče." To je pomagalo, in materi
je bila zelo olajšana odgoja mlajših, ker so si pred to¬
liko prizadjali za starejšega. Šaleški grad je postal prava
šola čednosti, izgled keršanske družine. Priserčna lju¬
bezen je vse združevala in storila, da večega veselja
niso poznali, kakor sami bivati skupaj.

Se prav posebna prijaznost pa je nastala med
Francetom in bratom Ljudovikom; kajti to dvoje an-
geljskih sere se je tako med seboj vjemalo, da je bilo
viditi, kakor bi ne moglo nikdar eno druzega zapustiti.
Ljudovik si ni ničesar tolikanj želel, kakor da bi mogel
svojega priserčno ljubljenega brata v vseh rečeh ubo¬
gati in posnemati ter ga smel povsod spremljati. Janeza
pa ni imel tako rad, ker je bilo njegovo serce bolj k
nasprotnosti, zamerljivosti in nezadovoljnosti nagnjeno.
Da bi ta napaka za ljubeznjivo družinico ne imela ne
ljubih nasledkov, se je prizadeval blagodušni France

85

vselej njemu prednost nakloniti. Ce so si kdaj kaj de
lili med seboj, je znal s čudovito spretnostjo že tako
obcrniti, da je bil naj boljši del vselej njegov; in če
je oni kazen zaslužil, se je koj ponudil, da bi jo sam
namesti njega prestal. Tako se je ohranila zmiraj bra¬
tovska edinost in ljubi mir med njimi in ko je bilo ne-
kikrat govorjenje, kako so si bratje dobri in prijazni
med seboj, se je France pošalil rekoč: „Mi trije skupaj
bi napravili kaj dobro salato: Janez bi bil jesib, zato
ker je tako močan, Ljudovik bi bil sol, ker je tako
moder, ubogi France bi bil pa olje, ker mu je toliko
za krotkost.“

Tako je osrečeval France svoje, kadar je prišel
domu na počitnice.

/) Pobožni Marijin otrok.

Da je tako dober otrok, kakoršen je b'l France
Šaleški, tudi Marijo priserčno častil, to se pač že tako
ve. In sam ne vem, kako bi rekel: ali je bil ta izvo¬
ljeni mladenček zato tako ljubeznjivo dober, ker je Ma¬
rijo tako goreče častil, ali pa je zato Marijo tolikanj
goreče častil, ker je bil tako priserčno dober. Toliko
sem prepričan, da po svetosti se meri tudi ljubezen do
Marije: čem veča svetost, tem veča Marijna ljubezen!
In blago življenje, ki ga vam tukaj popisujem, me vno¬
vič poterjuje v tem prepričanji.

Franček je bil še majhno dete, ko se je pri dobri
materi učil Mater Božjo častiti in pozdravljati. V gro¬
fovskem gradu mu je bilo namreč naj veče veselje, da
si je narejal oltarčke, jih olepšaval z mnogoverstnimi
podobami in cvetlicami in potlej večkrat pred njimi
glasno molil molitve, kterih se je bil že naučil. Pri tem
detinsko pobožnem opravilu pa so mu bile naj ljubše
Marijne podobe in molitve Matere Božje. Z leti je rastla
tudi njegova ljubezen do Marije.

Ko je v Parizu hodil v šolo, je vsak dan obiskal
kako cerkev ali kapelo, ki je bila Materi Božji posve¬
čena. Naj rajše je hodil v cerkev sv. Štefana, kjer mu
je bil posebno priljubljen krasen oltar Matere Božje.
Tu je razodeval svete želje svojega ginjenega serca naj

86

svetejši Devici, ki jo je ljubil kakor svojo Mater. Ni
se mogel ž Njo pogovarjati, da bi mu ne bile priigrale
gorke solze v oči. Njej je izročeval in priporočeval svoje
težave in svoje veselje. Večkrat ga je tako prevzelo
neko sveto navdušenje, da je zaklical: „Oh! kdo bi Te
ne ljubil, preljuba Mati? Tvoj hočem biti na veke;
in kakor jaz, naj vse stvari žive in merjo iz ljubezni
do Tebe!“ In pri tem se je vnetost njegove serčne go¬
rečnosti tudi na obrazu kazala.

Pogostoma je daroval svoje serce Jezusu Kristusu,
pa naj rajše tako, da mu je presveta Devica posredo¬
vala to daritev; molil je to-le molitvico: „0 Bog mojega
serca! Na tukaj serce, ktero je Tvoje; vzemi ljubezen,
ki Ti jo darujem po rokah Tvoje najslajše Matere.
Sprejmi, o sveta Devica! ta dar, shrani mi to darilo in
daj, da ne bo nikoli nič druzega ljubilo moje serce,
kakor Tvojega Božjega Sina in Tebe!“

Da bi ga Marija tolikanj rajše sprejela v svoje
milo varstvo, je v ravno tej cerkvi obljubil in večkrat
Materi Božji ponavljal obljubo, da hoče do smerti ne-
omadežano ohraniti deviško čistost, tisto prelepo čednost,
ki je nebeški Kraljici med vsemi naj bolj všeč. To naj
lepšo čednost si ohraniti, so si od nekdaj vse blage
duše resno prizadevale; tudi France, ta angeljski ljub¬
ljenec Marijin, je kar gorel za njo. S povzdignjenimi
rokami in solznimi očmi je prosil Kraljico devic, naj
sprejme njegovo čistost za zmiraj v svoje mogočno var¬
stvo.

V tej cerkvi je bil tudi rešen nekih prav hudih in
nevarnih skušnjav.

Lotila se ga je namreč naenkrat silno velika žalost
in obupnost. Začela se je ta grozovita otožnost s tem,
da si je mislil sam pri sebi: ,,Znabiti nisem v gnadi
Božji, in ko bi bila nevarna priložnost, bi znabiti v velik
greh privolil. Take otožne misli si je sicer iz glave
spravljal, vendar skušnjava ni hotela odjenjati, le še
čedalje hujše mu je bilo. Vsa tista sladkost, ki jo je
pred čutil v molitvi in ljubezni Božji, je zginila; pred
tako vneto serce mu je omerznilo za vse, kar mu je
bilo nekdaj naj veče veselje. Začnejo ga begati mračne
misli, češ, da ga je Bog zapustil in za vekomaj zavergel,

87

da ni in ne bode med izvoljenci Božjimi. Lahko si
mislite, kako grozovito hudo je bilo to za tako dušo, ki
je Boga tolikanj goreče ljubila! Skušal se je samega
sebe utolažiti ter si mislil, da ni treba naprej vediti, ali
bo zveličan ali ne bo; dosti, če voljo Božjo spolnuje
kolikor more; da je Bog dobrotljiv, usmiljen itd. Vse
ni nič pomagalo. Pa ta misel, da bi imel v peklu ve¬
komaj terpeti, ga še ni tako terpinčila; še hujše mu je
djalo, če je pomislil, da v peklu Boga ne ljubijo, am¬
pak sovražijo. „Oh Gospod!" tako je zdihoval, „če mi
ni dano, da bi Te ljubil na onem svetu, hočem Te ven¬
dar v sedanjem življenji vsak trenutek tako priserčno
ljubiti, kolikor morem. Vendar nikar ne daj, da bi Te
vekomaj sovražil! Ali res, da ne bi jaz nikdar gledal
lepote nebeške?"

V tem britkem času mu je telo zelo shujšalo in
opešalo; lepa cveteča barva mu je zginila z obraza;
obličje mu je upadlo in obledelo; ni mogel ne jesti, ne
piti, ne spati, toliko, da je še ostal po konci. Vendar
vsled tega ni prenehal svojih navadnih molitev, ampak
še več je molil, če tudi pri molitvi ni čutil nikakoršnega
veselja in nobene sladkosti. „0 Gospod", je molil, ,,moje
serce je ravno tako pripravljeno za Te terpeti, kakor
veseliti se s Teboj. Zgodi se mi po besedi Tvojih božjih
ust: Nočem smerti grešnikove, ampak da se poboljša in
živi."

Vendar ura rešenja se je približala. Nekega dne
pride ves otožen iz šole ter gre v cerkev sv. Stefana pred
tisto podobo molit, kjer je bil storil sklep, da hoče vedno
ohraniti deviško čistost. Pridši v cerkev poklekne pred
podobo Matere Božje in začne moliti tako priserčno in
zaupljivo, kakor še malokdaj, sv. Bernarda znano mo¬
litev : „Spomni se, o presladka Devica itd.; tudi še stori
obljubo vednega devištva ter se zaobljubi, da bo v spo¬
min te obljube vsak dan sv. rožni venec molil. Pri tej
priči začuti prečudno prenovljenje na duši in na telesu;
zopet se mu poverne cveteče zdravje; solnce čistega
miru zopet zasije v njegovi duši in ne neha sijati do
konca njegovih dni. O kako je Boga častil in hvalil za
toliko dobroto! Kajti prepričan je bil, da neskončno
dobri Bog je bil v njegovo korist pripustil tako skuš-

88

njavo. Tudi je odsihdob vsak dan molil rožni venec in
prelepo molitev, s ktero si je bil po Mariji sprosil re¬
šen je tolikih težav.

Mladi grof je po doveršenih šolah stopil v duhovski
stan. Kot duhoven si je posebno mnogo trudil krivo¬
verne Kalvince nazaj pripeljavati k pravi veri. Zato je
imel silno veliko preterpeti; pa njegovim svetim bese¬
dam in izgledom se je posrečilo, da je 72.000 krivover¬
cev za katoliško cerkev pridobil. V letu 1602 je bil iz¬
voljen za škofa genoveškega; umeri je v veliki svetosti
55  let star. Vstanovil je tudi ženski red „obiskanja De¬
vice Marije"; nune tega reda, Salezijanke, do sedajnih
časov silno vspešno delajo za keršansko odgojo ženske
mladine. Papež Pij IX so sv. Frančiška Šaleškega pri¬
šteli „cerkvenim učenikom" in on je devetnajsti, ki ima
to nenavadno veliko čast.

10. Pohina Ana hreto,

Blagor mu, kdor vsa leta svojega življenja in zlasti
mladosti zlate dneve v čast Božjo in v korist bližnjega
prav in koristno obrača. Kako lahka in sladka je takemu
zadnja ura, kako prijetna ločitev! In ako Bog da ta¬
kemu človeku učakati višo starost, s koliko radostjo se
lahko nazaj ozira na leta svoje nedolžne mladosti; s
kolikim veseljem si v mislih lahko pregleduje vse steze
in pota svojih mladih dni, ker nikjer ne najde njegov
spomin posebnih napačnosti, pač pa veliko veliko čed¬
nosti in dobrih del! Oj kolika nepopisljiva sreča za
stare dni je spomin nedolžne preteklosti!

To bi lahko dokazal z mnogimi izgledi, a zadostuje
naj tu le to, kar nam je zapisala iz svojih mladih let
bogoljubna Ana Garcia s.

Živela je ta posebno izvoljena ženska ob času sv.
Terezije, in je že prav mlada stopila v samostan, ki ga
je bila sv. Terezija vstanovila v Abuli na Spanjskem.
Sv. Terezija je večkrat rekla o njej: „Meni le pravijo
„svetnica"; ona ima pa dela svetniška." Ta služabnica

89

Božja je bila pozneje prednica raznih samostanov in je
umerla v visoki starosti 7. rožnika 1626.

Na povelje viših je morala svoje življenje sama
popisati. V tem obširnem popisu nam o svojih otročjih
letih tako-le pripoveduje:

»V imenu Jezusovem začnem pisati, da vstrežem
poveljem svojih viših.

»Rojena sem bila 1. vinotoka 1549 na Španjskem,
v nekem tergu blizo Ubalde v stari Kastiliji, kjer so
moji starši imeli mnogo posestva in veliko živine. Oče
in mati, oba sta bila zelo bogaboječa in čednostna. Vsako
nedeljo so delili ondotnim revežem kruha in vina; po¬
sebno pri sercu so jim bili bolniki, kterim^so presker-
bovali zdravila in kar je bilo sicer treba. Ce so slišali
moja mati kakega otroka jokati na ulicah, so precej
vprašali, ima li še očeta in mater? Ce je bil sirotej, so
ga sprejeli v hišo in so ga odgojevali z največo ljubez¬
nijo in prijaznostjo.

„Ko sem bila še celo majhna, kake tri leta stara,
in še nisem znala dosti govoriti, slišala sem sestro pra¬
viti o grehu, in ne vede, kaj delam, sem povzdignila
oči proti nebu in sem vidila, kakor se mi je zdelo, ne¬
besa odperta in Gospoda v veliki moči in veličanstvu.
Prestrašila sem se te čisto nove in nenavadne prikazni;
sveti strah mi je napolnoval serce; kajti spoznala sem,
da je bil Bog, ki me bo enkrat sodil.

,,Ta prikazen mi je storila, da sem od tedaj vedno
morala misliti, kako mi je Bog povsod pričujoč in da
sem velik strah imela, da bi Ga ne žalila. In ko sem
bila pet let stara, se mi je ravno tako zdelo, kakor bi
Boga z očmi vidila zmiraj zraven sebe, kakor bi bil
moje starosti.

»Ko sem bila stara sedem let in mi je prišla misel,
da zdaj bi se že mogla pregrešiti, sem se začela britko
jokati. Ena izmed sester me vpraša, kaj mi je, da se
tako milo jokam. Odgovorim ji: »Ker se bojim, da bi
Boga ne žalila." Pač bi bila rajše umerla, predenj bi
mi bilo mogoče se kaj pregrešiti.

»Imela sem takrat toliko obilo ljubezni do Jezusa,
da sem si priserčno želela, da bi me On vidil pri vsem
mojem opravilu, da bi pri vsem Njemu dopadla. Več-

Izglodi. II. 12

90

krat sem pogledala skoz okno, če bi Ga kje mogla za¬
gledati. Tako sem delala v veliki priprostosti in nedolž¬
nosti. Veselilo me je tudi igranje z otroci moje starosti.
Pa predenj sem se šla z njimi igrat, sem Mu rekla:
Moj Bog, dovoli mi, da se smem nekoliko poradovati s
svojo tovaršijo; hočem priti kmali nazaj. In zdelo se mi
je, da Mu je všeč moja priprosta prošnja.

„V devetem letu sem čutila močno nagnjenje, v
marsičem si pretergovati in ojstrih pokoril se poprijeti.
Bratje in sestre so me zato grajali.

„V desetem letu so mi umerli starši. Tega sem
bila zelo žalostna. Zdaj so mi veleli bratje in sestre
ovce pasti. Od kraja se mi je to zdelo zelo težko. Pa
Gospod mi je dal pri tem občutiti veliko serčnega ve¬
selja in gozdi so se mi začeli zdeti kakor prijetni ver-
tovi; ptičje petje me je veselilo in povzdigovalo tako,
da je bilo moje serce, kakor so zapeli, ubrano za pre¬
mišljevanje in po več ur kar zamaknjeno.

„Tudi se mi je prikazal Jezusček in me je večkrat
prišel obiskat. Neizrečeno je bil ljubeznjiv, posebno
Njegove oči so bile tako nebeško lepe, da jih je bilo
nezmerno veselje gledati. Kaj sem tedaj občutila, ne
morem izreči; tako mi je bilo, kakor bi bila v raji, in
rada bi bila brez jedi in pijače ter skrita v samoti, da
bi vživala zmiraj toliko veselje.

»Moja duša je bila od otročjih let polna pobožnosti
in ljubezni do britkega terpljenja našega Odrešenika in
Zveličarja. Ce sem tudi le na kaki podobi zagledala to
britko terpljenje, so mi začele solze kapati, in serčno
sem želela biti revna in zaničevana in zatirana — iz
ljubezni do križanega Jezusa. Živeč še pri bratih, da¬
jala sem ubožcem od svoje obleke in vsega, kar sem
mogla uterpeti. Tudi jedi, ki so mi jih dajali, sem skri¬
vala in revežem delila.

„Bila sem še prav majhna in primerilo se je, da so
pri nas na veliki petek pridigovali imeniten pridigar. Sla
sem v cerkev z naj večim veseljem upajoč, da nam bodo
prav veliko lepega povedali o ljubezni Gospoda Jezusa
in o Njegovem terpljenji.

,,Dobri Gospod pa niso kar nič po mojih željah
govorili, temuč so razkladali le neke bolj učene bogo-

91

slovske reči. To me je tako žalostilo, da sem se morala
vso pridigo jokati; in ko so me sestre vprašale, kaj se
jokam, sem odgovorila: „0h gospod niso prav pridigo-
vali; ko bi jaz smela pridigovati to, kar čutim, bi ve¬
liko bolje naredila.

, Že odrastlo so me mislili bratje in sestre omožiti.
Meni je bilo pa noč in dan le to skerb, kako bi mogla
svojemu ljubljenemu Gospodu dopasti. Moških sem se
vedno in povsod ogibala in terdno sem sklenila, nikdar
se ne možiti. Mislila sem namreč, kako velike in nena¬
vadne gnade mi je Bog dajal, in da sem že iz hvalež¬
nosti za tolike gnade dolžna Božjemu veličastvu veliko
čistoto in zvestobo.

„Kar mi reko pobožen in učen duhoven: „V Abuli
je vstanovljen nov samostan. (Bil je ta namreč pervi,
ki ga je vstanovila sv. Terezija.) Ce hočete poprosim tam
za vas.“

„Samega veselja sem se jokala in si mislila, da
zdaj se mi je nebo odperlo. Razodela sem bratom, kam
sem se odločila; spremili so me v Abulo; nune so me
jako prijazno sprejele. Toda za takrat niso druzega od¬
ločile,^ kakor to, da bodo že naznanile, če mi bo treba
priti. Sli smo spet domu in jaz sem bila Bogu hvaležna
za to milost.

„Hudobni duh mi je le še bolj nasprotoval, zdaj
po prijateljih in sorodnikih, zdaj spet po notranjih skuš¬
njavah. Pa Gospod me je oserčeval s svojo milostjo, s
svojim duhom in močjo.

^Bratje so mi grozili in rekli, da hočejo posku¬
šati, če je moj duh in moje zaželenje od Boga. Morala
sem kakor težak delati in taka bremena nositi, kterim
so le možaki kos. Se hlapci so spoznali, da bi njih dva
ne mogla storiti toliko, kolikor sem sama. Jaz pa sem
se smejala; kajti vsaka teža se mi je zdela, kakor bilka
lahka.

„Ženjci so povezovali za me še enkrat tolike snope,
kakor za možake in so menili, da jih ne bom znesla in
spravila na voz. Jaz pa sem jih s tako lahkoto na voz
metala, da so me vsi gledali in jim ni bilo jasno, od
kod pri meni tolika moč.

92

„Po dolgih in hudih poskušnjah, ko so me že nune
dvakrat hotele imeti, sem slednjič šla v samostan v Abulo,
en brat in ena sestra sta me spremila."

Tako je pravila Ana o svojem mladostnem življenji
med svetom, preden je prišla v samostan h karmeli¬
čankam.

14. Japagki ©trni.

Tam unstran Azije proti solnčnemu vzhodu je velik
otok z manjšimi obdan, imenuje se Japan, ali Japonija,
in je velika deržava. V tej japonski deržavi do polovice
16. stoletja še ni bila znana sv. keršanska vera. Ljudje
so bili zgoli neverci in so molili odurne malike. Sicer
pa so bili Japonci hrabro, podučljivo, prebrisano ljudstvo.

L. 1549 je prišel sv. Frančišek Ksaver iz Jezusove
družbe v tisto deželo oznanovat sv. katoliško vero. Če¬
ravno njegov misijon tukaj ni imel tolikega vspeha, ka¬
kor pred v Indiji, ker je svetnika prezgodnja smert po¬
kosila; vendar je bil začetek storjen, in kmali je prišlo
za njim še veliko druzih sobratov misijonarjev ter v
kratkem času, v kakih 40 letih, se je prečudno razcvetla
prava vera na Japonskem. Več knezov s svojimi dru¬
žinami, mnogo maliških duhovnov, ki so se bonci ime¬
novali, ter brez števila ljudi izmed priprostega naroda
je sprejelo sv. vero. Misijonarji so zelč upali, da bode
v kratkem času vse kraljestvo Kristusu pridobljeno.

Pa Božja previdnost je pripustila, da se je na Ja¬
ponskem hudo hudo preganjanje pričelo ter je 60 let
terpelo. To preganjanje je bilo tako grozovito, da tako
silnih zgodovina malo pozna. Veliko tisoč kristjanov je
v najhujših mukah za Jezusa življenje dalo.

Preganjali, terpinčili in morili so jih enako, kakor
v pervih letih keršanstva, ob času neverskih rimskih
cesarjev; le še hujših muk so iznašli. Kristjanom so z
razbeljenim _železom na čelu globoko vžigali japonsko
besedo „Quirixitan“, kai- je pomenilo „kristjan“; gro¬
zovito so jih pretepali; porezovali so jim nosove, ušesa

93

itd. itd. Naj grozovitejše muke so morali terpeti ne le
močui možaki in priletne ženske, marveč tudi šibki mla-
denči in nežne device, celo slabotni otroci in nezmožni
otročiči.

Pa s kolikim veseljem so terpeli! Ginljivo je brati
dotična sporočila, kako so celo otroci — sicer tako bo¬
ječi — kar goreli za mučeništvo.

Desetletni sin nekega pobožnega kristjana iz mesta
Meako je bil takrat, ko se je preganjanje pričelo, v je-
zuitovskem vstavu, ki je bil za tri dni hoda daleč od
onega mesta. Blagi oče mu pišejo, da bodo morali
umreti za vero; povejo mu, koliko blaga in denarja mu
zapustijo in kakšna je skrinja, v ktero so mu vse to
spravili. Mladeneč mahoma hiti domu v Meako. Tam
očetu reče, da ni prav imenovati ga dediča pozemelj-
skega blaga, pa kratiti mu zaklade, ki jih daje muče-
niška smert; da je tedaj odločen z očetom umreti; da
bi bilo pač pred Bogom in ljudmi sramotno, če bi sin
svojega očeta pri tej tako častitljivi daritvi ne spremljal.

Drugi, desetletni deček, ki je stanoval v hiši fran¬
čiškanov in videl, da ga vojščaki nočejo zapisati zarad
mladosti, se je začel britko jokati in se ni utolažil, do
kler niso tudi njegovega imena zapisali.

Desetletna deklica je bila siljena svojo teto zapu¬
stiti in k staršem iti, da bi bila pri njih zavarovana,
ker so vsi drugi ljudje iz tetine hiše imeli biti obešeni
in križani. Deklica pa se jame jokati in prositi: ,,Ako
morajo biti kristjani pomorjeni, moram umreti tudi jaz
ž njimi, ker sem tudi kristjana. Nikar se za-me ne bojte;
kajti če sem tudi mlada, imam vendar dovelj serčnosti,
in če pri vas ostanem, se smerti ne bom bala."

Preganjavci videči, da celo naj manjši otroci po¬
snemajo izgled svojih staršev in stanovitno terpijo bo¬
lečine in smert za božjega Zveličarja, si izmislijo še
neko posebno grozovitost. Naberejo si več keršanskih
dečkov, po 10 ali 11 let starih, in jim zapovejo, naj
molijo izmišljene bogove — malike. Dečki nikakor no¬
čejo. Potem jim vpričo staršev potegnejo kožo z rčk in
jih silijo tako oderte roke deržati na žerjavico, ali pa
žerjavice v rokah, rekoč, da berž ko bodo roke umak¬
nili, ali pa žerjavico raztresli, ima to že odpad od vere

94

pomeniti. Toda verli dečki so stanovitno zderžali in neko
petletno otroče se celo ni dalo omajati s tem, ter je
bilo celo noč z ognjem in železom terpinčeno.

Ker je bila pri Japoncih navada, da z očetom so
kaznovali tudi mater in otroke, je bilo že vsled tega
mnogo mnogo keršanskih otrok mučenih. Popisavati vse,
bi bilo sicer silno lepo, toda predolgo in tudi nemogoče;
zato berite tolikanj pazniše o teh, o kterih vam tu po¬
dajam nektere bolj znane čertiee.

a) Ljudovik japonski deček.

Ta blagi otrok je že v sedmem letu za Jezusa kri
prelil. Eden naj imenitniših plemenitašev kraljestva Fingo,
Ivan Miksami Gorosaimon, ga je bil za svojega sprejel,
ker je bila njegova teta Magdalena, Ivanova žena.

V kraljestvu Fingo je kraljeval 1.1602 kralj Kan-
ziogo. Bil je ljut sovražnik kristjanov, kterih je bilo
nad sto tisuč v njegovem kraljestvu. Dal je zapoved,
da se mora vse vse odpovedati keršanstvu; kdor bi se
ne, naj zgubi vse premoženje in prihodke. Da bi pa
za gotovo zvedil, kdo se je veri odpovedal, kdo ne, je
zapovedal, naj si pustijo kristjani na glavo položiti ma-
liško knjigo, Foquexus imenovano, v znamenje, da ve¬
rujejo vse, kar je v njej zapisanega.

Tega, se ve, da kristjani niso smeli, ker bi se to
reklo pravo vero zatajiti. Kdor pa se je branil, moral
je umreti.

Ivan in Magdalena sta neki večer dolgo v pozno
noč sedela z dvema druzima možema in se pogovarjala
o verskih rečeh. V ravno tisti sobi je spal tudi mali
Ljudovik. Naenkrat se zbudi in glasno zakliče: ,,Mati,
mati! jaz nočem, ne dam si ne položiti »fokeksa" na
glavo.“ Mati mu pravijo: »Kaj pa tu govoriš? le tiho
bodi, kar miruj; ne bomo ti ga pustili položiti."

Potlej je opominjal mali obojne starše, naj si tudi
oni ne pustijo na glavo djati tistih bukev. Zdaj Mag¬
dalena odvede otroka v drugo sobo. Tam se vleže na
posteljo, pa večkrat med spanjem ponavlja besede:
»Nikdar ne dovolim, da bi se moje glave dotaknile tako
gerde bukve." — Tem večkrat ponavljanim besedam so
se pričujoči zelo čudili.

95

Kmalo potem stopi kraljevi vradnik v hišo in skrivši
odpelje očeta k mališkemu duhovnu, ki mu hoče po sili
položiti na glavo tisto knjigo. Njegova žena Magdalena
pa teče za njim in vpije: ,,Pazi, pazi, kaj delaš! Ce
storiš zoper dolžnost, te nočem nikdar več pogledati,
nikoli več govoriti s taboj, in nič več te ne spoznati za
moža."

Ivan je ostal zvest svoji veri. Pri mališkem du¬
hovnu so ga bili tako terdo zvezali, da se ni mogel ga¬
niti, pa tudi ne ubraniti, da bi mu ne bili knjige djali
na glavo. Toda dvakrat je pljunil na njo v znamenje,
da jo zaničuje, in kraljevemu namestniku je pisal pismo,
v kterem očitno poterdi, da „fokeksu" ni časti skazal:
da je kristjan in da hoče kot kristjan umreti."

Zdaj zapove kralj, naj mu glavo odsekajo. To se
tudi res zgodi 8. grudna.

Drugi dan je bila smertna sodba oznanjena tudi
njegovi ženi Magdaleni in malemu Ljudoviku. Oba sta
se je zelo razveselila, sta Boga hvalila za to gnado in
se začela precej za smert pripravljati.

Magdalena prav z materno skerbljivostjo opominja
malega Ljudovika in pravi: „Dete moje, zdaj greva v
nebesa, da bova tam pri očetu. Kadar bodeš z razpe¬
timi ročicami na križi, nikar ne pozabi prav do smerti
vedno ponavljati besedi: „Jezus! Marija!" Deček od¬
govori: ,,Ne bom pozabil ne, ljuba mati! te imeni bom
izgovarjal, dokler bom živ." Magdalena vsa vesela tako
serčne odločnosti poljubuje ljubeznjivo dete in toči solze
nad njim.

Ker so se sovražniki punta bali, so sklenili ta dva
in druge v enako smert obsojene ponoči umoriti. Komaj
se stamni, že prinesč nosilnico pred hišo in Magdalena
mora z Ljudovikom vanjo, da ju odneso. Oba sta bila
v naj lepši obleki, pa vsa v veselji, in rada bi bila peš
šla ta križev pot, kakor njun božji Zveličar. Pa jima
ni bilo dovoljeno.

Pridejo na morišče in privežejo najpred Magdaleno
na križ, potlej malega Ljudovika. Ko je tega rabelj
zgrabil, je nekdo izmed pričujočih rekel: „Pa otrok, ali
se ne bojiš nič bližnje smerti?" — „0 ne", pravi Lju-
dovik, „kar nič se ne bojim". Ko so ga pa tako terdo

96

na križ privezali, da je bilo za njegove mlade ude celo
vse preveč, je prosil, naj z vervmi nekoliko odjenjajo.
Ta otročja prošnja je celo rabeljna do solz ganila in
prosil je, naj ta posel komu druzemu izročijo.

Tako so mater in otroka oba na križ privezali,
potem vzdignili in enega proti drugemu postavili. Lju¬
dovik je z neprernaknjenim očesom gledal na mater;
ona otroka opominjala: ,,Zdaj pojdeva v nebesa; le
vesel in serčen bodi in le zmiraj reci: Jezus, Marija!“
Fantek je izgovarjal sladki imeni, mati pa za njim. Pri¬
dejo ju umorit na križu. Rabelj zamahne s sulico po
malem Ljudoviku, pa mu sulica odskoči. Mati zatrepe¬
tajo, boječ se, da bi to dečka ne zbegalo, in zakličejo:
„Jezus, Marija!" Ljudovik odgovori: „Jezus, Marija!"
in ostane miren, dokler ni zaboden in umorjen — to
nedolžno jagnjiče! S sulico, ki je bila namočena v sinovi
kervi, prebodejo še materno serce.

To pa kraljevi grozovitosti še ni zadosti. Zaukaže
še, naj te nedolžni daritvi ostanete celo leto na križih,
da se bodo kristjani bali in tresli. Misijonarji pa so pod
križa postavili dve „trugi", da bi se doli padajoče kosti
nabirale in v cerkev prenesle v Nangasaki, kar se je
tudi zgodilo. Vse to so prečastiti škof japonski, Lju
dovik Gerqueira, naznanili papežu in kralju španjskemu.

Z>) Anton, Ljudovik in Tomaž.

Pred več leti je bilo v Ljubljani v frančiškanski
cerkvi jako ginljivo opravilo. Obhajali so častiti oo.
frančiškani in pobožno ljudstvo ljubljansko spomin 26
japonskih mučencev, ki so bili 5. febr. 1597 v mestu
Nangasaki na križih umerli in so jih papež Pij IX na
binkoštni praznik 1. 1862 za svetnike razglasili. Bilo je
6 frančiškanov, 3 jezuitje in 17 japoncev; med slednjimi
trije dečki: Anton 13, Ljudovik 12 in Tomaž 14 let
star, vsi trije frančiškanom pobožni mašni strežniki.
Omenjeno opravilo se je zato tako slovesno veršilo, ker
je bilo 6 fančiškanov vmes, jaz pa vam o tej ginljivi
dogodbi tukaj zato pripovedujem, ker so bili med njimi
tudi trije dečki — nedolžni otroci, ki so morali grozo¬
vito smert preterpeti.

97

Ti mučenci sp bili razun dveh, ki sta se jim še le
med potjo pridružila, nekaj časa zaperti v mestu Meako.
Tu je prišel v ječo imeniten gospod k malemu Ljudo-
viku in mu je obetal, da. bo prost, če svoj kerst zataji.
Serčni deček pa se nikakor ne da pregovoriti, ampak
resnobno odgovori skušujavcu: „Tudi ti moraš kristjan
postati; kajti druzega pomočka ni za zveličanje".

Pot iz tega mesta do Nangasdki, kjer so jih ča¬
kale palmove veje mučeniške zmage, je bila daljna in
mučna.

Po z'mi, 2. jan. 1597, so bili iz ječe peljani na
skrajni konec mesta. Tam so vsakemu odrezali kos
levega ušesa; potlej so jih naložili po tri in tri, kakor
je bila japonska šega, na sramotni vozič ter so jih po
vsib velikih ulicah vlačili. Vojščak pa je spredaj nesel
na drogu smeitno obsodbo. Od vsih strani je ljudstvo
skupaj vrelo in se v milem sočutji in tihi žalosti čudilo
nedolžnim žertvam. Posebno ginljivo je bilo gledati one
tri dečke. Vsi veseli so bili in radostnega obraza, in
peli so s čistim glasom očenaš, angelovo češčenje ter
druge molitve. Celo vojščakom je šlo tako do serca, da
se niso mogli solz zderžati.

Čez dva dni so svete spoznovalce posadili na mer
šave konje, jih še enkrat po ulicah vodili, potem so jih
vlekli v mesto Sacay in tudi tam po vsih ulicah peljali.
Tudi tukaj so jim bili prebivalci sočutni in so jih ginjeni
milovali, posebno, ko so zagledali tako mlade vernike z
zvezanimi rokami in z okervavelimi lici. Povsod so se
slišali izdihi: „0 grozovitost! o grozovitost!"

Od tod so imeli biti peljani v Nangasaki, pa ne
po vodi, čeravno je bilo bliže, temuč po suhem težav-
nišem potu skoz Nangojo; trinog je hotel tako svoje
podložne preplašiti, da bi ne prestopali h kerščanski
veri. Napotijo se 6. janvarja; veliko vojščakov jih sprem-
ijuje. Spoznovavci imajo silno veliko terpeti zarad idn
na ušesih, ki jim jih niso bili zavezali, pa tudi zarad
hudega mraza v ostri zimi. Tako so bili milovanja vredni,
da so se celo nejevernikom smilili in so jim semtertje
med potoma kaj postregli.

V Nangoji jih je že pričakoval namestnik japon¬
skega cesarja, Fozambure. Ta zagleda mladega Ljudo-
Izgledi. II. 13

98

vika, pristopi k njemu in pravi: „Tvoje življenje je v
moji oblasti; če mi hočeš biti za služabnika, te bom
oprostil". Ljudovik odgovori: ,,Jaz nisem sam svoj, temuč
storil bom, kar hoče brat Peter. Peter, iz reda sv. Fran¬
čiška, pravi, da utegne sprejeti ponudbo, če le smč še
kristjan ostati. ,,Nikakor ne“, odgovori namestnik, ,,ker-
ščansko vero mora zapustiti". Nato reče Ljudovik: ,,S
to pogojo pa ne maram živeti, kajti za uborno, časno
življenje zgubil bi večno, srečno življenje".

Slednjič, 4. februarja, pridejo v mesto Nangasaki,
in precej drugi dan jim je bil odločen za mučeniško
smert. Zunaj mesta na nekem gričku so pripravili 26
križev.

Japonski križ je podoben navadnemu križu, le s
tem razločkom, da je pri nogah še drugi nekoliko krajši
les počez djan in tudi v sredi stebla kos lesa priterjen,
da je križani opert nanj. Na križ obsojeni se v tej de¬
želi ne prbijajo z žeblji, ampak z železnimi obroči ali
z vervmi se za roke in noge in za vrat na križ prive¬
žejo ; tudi drugi život se se z vervmi k križu priterdi.
Vse to se zgodi na tleh, potlej še le se križ s križanim
navpik postavi in v zemljo zasadi. Nato pride rabelj z
jako dolgo in spičasto sulico in mu jo zabode na levi
strani skoz serce.

Tako so storili tudi 26 mučencem. Po mestu se
je koj razvedilo, da bodo križani; ljudje, zlasti kristjani,
so v trumah hiteli na morišče gledat tužno smert pervih
japonskih mučencev.

Anton, ki je bil iz tega mesta doma, trinajstletni
ministrant P. Petra, je imel grede na morišče še hudo
skušnjavo prestati; a prestal jo je zmagovito. Njegovi
starši, ali še neverci ali pa premalo vterjeni kristjani,
mu pridejo naproti, mu v solzah prigovarjajo, naj za¬
taji kerščansko vero, da si reši življenje. Oče mu celo
ponujajo vse svoje premoženje, precej naj bo njegovo.
Blagi deček, vnet goreče ljubezni do Zveličarja, pa od¬
govori : „Kar mi ponujate, je pozemeljsko, minljivo blago;
a moj Gospod Jezus Kristus, kteri v nebesih kraljuje,
mi hrani večno bogastvo." Potem sleče, kakor nekdaj
sv. Frančišek, suknjo in pravi: „Nate, tu vam dam
obleko, ktero sem od vas prejel". In še pristavi: ,Ne

99

jokajte se za me, objokujte rajši te neverce. Jaz bom
kmali pri Bogu in vekomaj Ga bom gledal in tam za
vas prosil".

Okrog petih zvečer pridejo na tisti griček. Voj¬
ščaki se v krogu tako vstopijo, da je med njimi in med
križi kakih 7 do 8 stopinj prostora, in nikogar ne pu¬
stijo blizo, razun obsojenih, rabeljnov in dveh jezuitov,
ki sta jim bila še zadnjo uro za tolažbo. Sveti spozno-
vavci, ki bodo kmali tudi sveti mučenci, zapojejo hvalno
in zahvalno pesem. Vsak križ je imel ime tistega krist¬
jana, kteremu je bil namenjen.

Mali Ljudovik precej vpraša, kteri križ bo njegov;
in ko mu ga pokažejo, teče k njemu in ga objema s
tolikim veseljem, da so malikovavci kar stermeli. Zdaj
jih križajo in križe po 4 stopinje narazen postavijo. Vsi
kažejo čudovito stanovitnost in nebeško radost, zlasti
pa ljubezujivi Ljudovik. Nek kristjan mu je zaklical,
da bo kmali v nebesih, in s perstom je pomajal in v
obrazu pokazal veliko veselje. Anton, ki je bil precej
zraven Ljudovika na križu, je obračal prod nebesom
oči, klical imeni Jezus in Marija ter začel je peti 122.
psalm, ki se ga je bil pri keršanskem nauku navadil:
„Hvalite, otroci, Gospoda" Jtd. Skončal pa ga je z an-
geljci, kajti pri besedah „Cast Očetu" ga zadene sulica.

Takrat, ko so jih začeli rabeljni s sulicami pre¬
badati, so okrog stoječi kristjani zdihnili: „Jezus, Ma¬
rija!" in druzega ni bilo čuti med njimi, kakor presun¬
ljivo jokanje in ihtenje. Nagloma so bili mučenci pre¬
bodeni in pomorjeni, že so nesli nebeški angelji vence
naproti — pervencem japonske cerkve!

Zdaj ni mogla nobena sila več kristjanov zderžati;
nič več se niso vojščakov bali, prihiteli so, rute in ob¬
leko pomakali v mučeniški kervi ter rezali kosce od
njihove obleke. In s koliko vnemo in priserčnostjo so
častili in slavili spomin tako hrabrih in stanovitnih bra¬
tov v Kristusu, si lahko mislite.

Pa ne le v daljnem japonskem cesarstvu je ostal
med kristjani nezbrisljiv ta spomin; ne, Bog je hotel,
da jih častijo in se jim priporočajo vsi katoličani.

Papež Pij IX so vsih 26, kakor je bilo že rečeno,
vverstili med svetnike na binkoštni praznik leta 1862.

100

Povabili so k tej slovesnosti v Rim vse škofe katoliškega
sveta. In menda do tistikrat še ni bilo nikoli tako lepo
v Rimu. Da bi zmago pervih japonskih mučencev sla¬
vili, se je v Rimu zbralo okrog sv. Očeta: 43 kardina¬
lov, 5 patrijarhov, 53 nadškofov, 195 škofov, 1100 pre¬
latov, 9000 mašnikov, 50.000 različnih gostov. Zarčs,
prečuden je Bog v svojih svetnikih!

c) Ginljiv odgovor.

V prejšnji dogodbi imamo še to-le čertico prista¬
viti. Namestnik japonskega cesarja, Fozambure, je bil
v Nangasaki sporočil, naj pripravijo 30 križev, tedaj več,
kakor je bilo kerščanskih jetnikov. Zato se je jelo
potem po mestu govoriti, da so vsi ondašnji kristjani v
smert obsojeni.

Take pogovore je slišal tudi nek deček iz prav
imenitne hiše. Zato koj vpraša g. misijonarja iz Jezu¬
sove družbe, če je to res, kar ljudje pravijo, da bodo
namreč prišli neverniki in bodo vse kristjane križali.

Misijonar odgovori, da se res kaj enacega namčrja
in vpraša otroka: ,.Kaj pa boš odgovoril, ko bi te vpra¬
šali, če si kristjan ?"

Deček odgovori: „Rekel bom, da sem kristjan' 1 .

Misijonar vpraša nadalje: ,,Kaj pa, ko bi te imeli
križati, kaj bi storil? 11

Otrok odgovori: „Potlej se bom za smert priprav
Ijal".

Misijonar se še dalje zgovarja z dečkom: „Kako
pa se boš pripravljal za smert? 11

Zdaj povzdigne deček ročice na kviško in reče s
čudovito odločnostjo: ,,Dokler bom mogel govoriti, bom
klical: Jezus, bodi mi milostljiv! Jezus, bodi mi milost¬
ljiv! Jezus, bodi mi milostljiv! 11

Misijonar se je moral v stran oberniti, da je prikril
svoje obilne solze.

d) Lepo mertvasko oblačilo.

V tistem prežalostnem času je nekega dne japonka,
mati treh otročičev, delala lepo obleko. Približa se pa
šivajoči materi šestletna deklica in vpraša, za koga in

101

za kaj bo to prelepo oblačilo? Mati pravijo, da ga de¬
lajo za se in za tisti dan, ko jih bodejo križali. Krist¬
jani so namreč imeli za naj srečniši dan v življenji, za
naj veči praznik, tisti dan, ko so smeli za sv. vero kri
preliti. Pa je bilo res; kajti ta dan je nehal zanje de¬
lavnik, in začela se je večna nedelja v nebesih. Mlada
deklica je to že tudi razumela in tako mislila; zato je
prosila mater, naj tudi njej napravijo tako oblačilo za
taki dan. Mati odgovorijo, da imajo že dvojno zgotov-
Ijeno, za njo eno in za mlajšega bratca eno. Otrok se
zelo razveseli tega odgovora; le to še dela deklici skerbi
in žalost, zakaj neki niso mati naredili prazničnega ob¬
lačila še za tretjega otroka, za njenega starejšega brata.
V takih skerbeh gre poiskat starejšega bratca in mu
reče: ,,Ti, za te pa mati niso naredili lepega oblačila.
Pa prosim te, — če bodo nas križali, tebe pa pustili
živega: glej, glej, da ne odpadeš od Jezusa Kristusa!“

e) Tomaž in Peter.

Dva imenitna japonci Mihael Fikojemon in Ivan
Ingor sta že štiri leta zdihovala v hudi ječi. Zdaj se
jima naznani, da bosta ob glavo. Pa taka kazen se jima
še ne zdi zadostna, marveč od rabeljnov zahtevata, naj
ju le mučijo z vsemi mukami, ki si jih le morejo iz¬
misliti. Pa te junaške želje se jima niso spolnile; kar ven
pred mesto so ju peljali in brez druzih muk obglavili.

Grozovita je taka smert, če se človeku glava od¬
seka, ob enem pa je neizmerno častita, če se glava od¬
seka — svetniku. Pa še bolj je poveličalo to dvojno
mučeniško smert junaško obnašanje njunih sinov, ki so
ju tudi poiskali, da s svetima očetoma umerjeta.

Mihael je imel dečka, ki se je imenoval Tomaž in
je bil 12 16t star. Ivanovemu sinu pa je bilo ime Peter,
ki je bil še nežen, šestleten otrok. Tomaža so kmali
našli in pripeljali k očetu na morišče. Starši so ga bili
v kerščanskem nauku prav dobro podučili in tudi za
mučeniško smert pripravili.

Ko se je o neki priliki, ne vem zakaj, jokal, so
mu rekli: ,,Tomaž, če se boš jokal, nisi sposoben za
mučenika." —- Precej se je nehal jokati.

102

Rabeljni ga ravno doma dobijo. Kar nič se ne
ustraši; brez obotavljanja se berž z veselim obrazom
poslovi pri materi, pri starem očetu in pri nekterih to¬
variših. Potem se obleče v naj lepšo obleko ter tako
jaderno in veselo hiti na morišče, kakor bi šel h kaki
veselici ali pojedinji Vojščak ga hoče peljati za roko,
da bi lože bodil. Toda Tomaž teče pred njim, da bi —
če le še moč — pred očmi svojega očeta umeri.

Ravno pred mestnimi vrati doide očeta. Berž steče
k njim in zakliče: ,,Poglejte oče! svojega Tomaža; le
nikar ne skerbite za me; z veseljem grem danes umret
za kerščansko vero." Oče pohvalijo njegovo junaštvo.

Najpred so imeli biti oče na versti. Da bi pa to
Tomaža preveč ne ostrašilo, ga hočejo na stran peljati;
toda junaški deček pravi rabeljnu: „Tukaj, tukaj pri
očetu hočem umreti". Zdaj odsekajo glavo očetu, a To¬
maž ne potoči nobene solze, ne pokaže nikakoršne ža
losti.

Peljejo ga k teršu, ki je bil kervav očetove kervi.
Deček pade na kolena, povzdigne roke, kolikor more
(kajti na eni je bil bolan), ter smehljaje še ponudi vrat.
Klicaje naj svetejši imeni Jezus in Marija se zgrudi
nedolžno jagnje pod rabeljnovim mahljejem.

Potem je bil ob glavo djan drugi, gospod Ivan,
oče malega Peterčka.

Peter ka ni bilo pri očetovi smerti, ker ga niso
bili vojščaki doma našli. Bil je ravno takrat precej daleč
z doma pri starem očetu. Pobožni oče njegov so dobro
vedeli, da trinog tudi otroku ne bode prizanesel, zato
so ga večkrat poklicali k sebi v ječo, ga očetovsko-lju-
beznjivo podučevali in pripravljali za sveto mučeniško
smert. Nekaj dni pred očetovo smertjo je sinek rekel
svojim: ,,To je dobro, da bodo mojega očeta kmali umo¬
rili; oh koliko terpijo v ječi; nikogar nimajo, da bi jim
jesti prinesel. Potlej bodo tudi mene umorili zato, ker
sem kristjan. Že se veselim tega, ker bom potlej mar-
ternik".

Ko so prišli vojščaki v hišo starega očeta, je Pe¬
terček ravno spal. Precej ga pokličejo. Prečudno je bilo
njegovo veselje, ko je zvedel, da so vojščaki ponj prišli.

103

Precej gre z vojščaki na morišče. Tamkaj vidi
ležati svojega očeta in Mihaela in Tomaža — brez glave.
Pa ta pogled mu ne vzame serčnosti. Berž poklekne,
sklene roke, ponudi vrat in v tem pobožnem stanu pri¬
čakuje tiho jagnjiče smertnega udarca. Ob enem pa je
sijalo iz njegovega obličja toLko veselje in tako Ijubez-
njiva nedolžnost, da se je vsjm pričujočim močno smilil,
in je b lo vsim hudo zanj. Se rabeljnu je bilo pri tem
serce tako omehčano, da je spravil meč v nožnico, od¬
stopil in rekel, da tega otroka ne more umoriti. Dva
druga, ki sta imela sodbo izveršiti, sta bila enako gi¬
njena in sta tudi ihte odstopila. Nobenega beriča niso
mogli pripraviti, da bi bil roko položil na to nedolžnost,
tako, da so slednjič morali za to vzeti nekega sužnja
s Koreje; ta pa ni bil ne dosti spreten, ne dovelj močan,
pa še serčnosti mu je manjkalo. — Pervi mahljej za¬
dene otroka na ramo, in ga na tla pobije ; dva druga
sicer zadeneta vrat, pa glava se še ne loči od telesa, —
mora se nekako odžagati. Vsi pričujoči se jamejo jokati
in ihteti, ko tako nedolžnega otroka tako grozovito ne¬
usmiljeno koljejo. — Trinog ukaže glave štirih mučen¬
cev na sul ce natakniti in nad mestna vrata posaditi:
trup ! a pa so ondašnji kristjani v spodobno varstvo spravili.

/) Mati s petero otroci.

Neka japonska gospa, po imenu Tekla, je bila s
svojimi 5 otroci obsojena v smert; vsi so imeli biti se¬
žgani. Nepopisljivo ginljivo je bilo gledati, ko so peljali
junaško mater s serčnimi otroci na morišče. Velika mno¬
žica jih je spremljevala. Nobeno oko ni bilo suho. Pridši
na morišče, se vstopita mlajša dva otroka zraven ma¬
tere na desno in levo, triletno hčerko Lucijo deržijo na
rokah, in starejša otroka sta nasproti postavljena in na
križ privezana. Zdaj pri; nejo še mater na križ, s kte-
rega ljubeznjivo pogledujejo otroke ter k poterpežljivoTi
opominjajo. Potem se pod križi zakuri smertni ogenj. Že
je bila hčerka Katrica skor na pol sežgana, kar zakliče:
„Mama, jaz nič več ne vidim". Mati pa pravijo: , Le
serčnost, ljubo dete, kmali boš Boga gledala od obličja
do obličja". Mati, čeravno sami v nezmerno pekočih
bolečinah, mislijo le na svoje otroke, zlasti na malo Lu-

104

cijko v naročji. Priserčno pritiskajo nežno jagnjiče k
sebi, mu solze brišejo, dokler smert obeh ne preseli v
srečno deželo, kjer ni nobene solze več.

g) Štirje mladi mučenci.

Japonsko cesarstvo je bilo razdeljeno v več kra¬
ljestev. Med druzimi je bilo posebno kraljestvo Arima,
kjer so kristjani silno veliko terpeli. Tam je bil nam¬
reč Dajfusama, drugi cesar, ki je kristjane preganjal,
za kralja postavil nekega odpadnika Mihaela, ki je bil
zato vero zatajil, da je kralj postal. Da bi se kervo-
ločnemu cesarju bolj prikupil, da grozovito povelje, da
morajo vsi njegovi podložni kerščansko vero zapustiti,
ali pa v pregnanstvo in smert iti.

Kristjani se začnejo pripravljati z molitvijo, s po¬
koro in sprejemanjem ss. zakramentov za grozoviti boj.
Pet sto plemenitih se s prisego zaveže, ter prisego lastno¬
ročno podpišejo, da hočejo vsi rajše umreti, kakor vero
zatajiti. Duhovni noč in dan verne oserčujejo in za smert
pripravljajo. In ker sami ne morejo vsemu kaj, razpo¬
šiljajo zanesljive pobožne kristjane od hiše do hiše, da
poučujejo in bojazljivim serčnost dajejo. Zlasti kerščan
ske ženske plemenite in pobožne gospe skerbno spod¬
bujajo k stanovitnosti.

In res se niso dali kristjani z naj hujšo silo pre¬
magati; pripravljeni so bili kar koli prestati za sv. vero;
celo veselili so se mučeništva vsi, — tudi otroci.

Dva 141etna dečka sta na popir spisala obljubo,
da hočeta rajše umreti, kakor sv. vero zatajiti, in sta
to obljubo podpisala z lastno kervjo, ki jima je po hudem
pretepanji iz ran tekla. Enega izmed nju najde vojščak
in zahteva od njega rožni venec. Deček pa mu ga noče
dati, zato ne, ker je malikovalec. „Te bom umoril",
pravi vojščak, „če mi ga ne daš". Deček odgovori: ,,Le
umori me ; to mi je ravno prav". To rekši se spusti na
kolena, razgali vrat, sklene roke ter tako pričakuje
smertnega udarca. Vojščak se čudi dečkovemu pogumu,
ga objame in pohvali ter mu nič žalega ne stori.

Neki kristjan je rekel vpričo svoje 81etne hčerke,
da rajše umerje, kakor bi križ Jezusa Kristusa sovražni"

105

kom izdal; le mala deklica, je djal, ga skerbi, ker ne
ve, kaj se bode z njo zgodilo po njegovi smerti. Otrok
pa očeta začudeno pogleda in pravi: „Oče, le brez skerbi
bodite; jaz vem za pomoček: prosite rabeljna, kteri bo
vas umoril, naj mene pred umori in tako boste mirno
umerli".

Posebno ginljivo je bilo pa to-le:

Kralju je bilo nasvetovano, naj enega izmed naj
imenitniših kristjanov v smert obsodi, da bo s tem druge
preplašil. Zato pokliče k sebi Tomaža, preslavnega voj¬
voda, ki je že njegovemu očetu zvesto in hrabro služil,
ter mu z lepo prigovarja, naj odstopi od vere. Toda
Tomaž naravnost in odločno pove kralju : „Kdor zastavo
svojega kralja zapusti pa k sovražniku uide, ta stori
smerti vredno zločinstvo. Jaz sem po svoji veri prise¬
gel na zastavo Kralja vsih kraljev, in prosim, mi o tem
nič več ne govoriti; kajti moje serce take slabosti in
take izdaje ni zmožno". — Kaj pak, da tako odločna
beseda mu je smert naklonila. Tomaž se posti, moli,
prejme ss. zakramente in že drugi dan je bil z zmečem
končan.

Ta blagi vojščak Jezusov je imel dva sina; eden
se je imenoval Jakob in je bil 9, drugi pa Just, in je
bil 11 let star. Kralj zapovč, naj zdaj pripeljejo in umo¬
rijo še oba dečka in staro mater Marto. Le materi Justi
je prizaneseno. Kakor je bilo veliko materno veselje za¬
stran tolike sreče, da bosta še oba sinova za Kristusa
umerla, tako globoka je bila njena žalost, ker ji ni bilo
umreti z možem, s sinoma in staro materjo.

Pri odhodu še enkrat s solznimi očmi pogleda ljub
Ijena otroka in tako zelo se joka, da komaj izreže: ,,Z
Bogom". Otroka pa pravita: ,.Mati, midva greva pred
vami tje kamor boste kmali tudi vi prišli. Midva greva
k očetu in tam vas bova pričakovala". — Zdaj pa ne¬
hajo mati jokati ter še otrokoma prigovarjajo: naj le
stanovi'no in poterpežlji o smert preterpita; naj si sama
vrat razgalita in rabeljnu ponudita; naj se pač varujeta
drugače storiti, kakor oče.

Dečka obljubita materi, da bosta vbogala. Zdaj
gr esta iz domače hiše na morišče; Marto, staro mater,
nesd v nosilnici, vnuka pa gresta vsak na eni strani.

Izgledi. n. 14

106

Ko pridejo na morišče, poklekneta naj pred dečka
in se pripravljata za smert. Jakob se spomni maternih
besedi, precej sam vrat razkrije in ponudi rabeljnu.
Potem trikrat zakliče ,,Jezus, Marija!" in glava mu od¬
leti pod mečem.

Just to vidi, pa se ne prestraši kaj, marveč po
bratovem izgledu zakhče tudi on ime „Jezus“ in vese¬
lega obraza prejme smertni udarec.

Stara mati je serčno in veselo gledala moritev verlih
vnukov. V malo trenutkih udari tudi za njo zadnja ura.

To se je zgodilo 28. jan. 1613. Za tako in enako
grozovitost cesar pohvali kralja Mihaela. In pohvala ga
spodbuja še k hujšim grozovitostim. Nečloveški kralj
odpadnik zdaj celo sklene, svoja mlajša brata Franca
in Mateja v smert obsoditi. France je bil 8, Matej 6
Ut star.

Kralj je bil še na cesarjevem dvoru in kar od tam
je pisal svojemu namestniku, naj berž na skrivnem umori
oba bratca.

Kraljev namestnik pokliče otroka, ju da zapreti v
temno ječo, kjer ostaneta 40 dni. Med tem pa di spo¬
ročilo, da sta šla oba s sestro v Meako.

Nedolžna dečka se pripravljata za smert z molitvijo
in postom, kakor vesta in znata. Ko pride zadnji večer
čas večerje, pravi France: „Nocoj se menim postiti za
napako, ki sem jo danes storil". Zdelo se mu je nam¬
reč napak, da je vojaka stražnika v šali za glavo prijel,
ter se je bal, da bi ga ne bil s tem razžalih Vojak koj
naravnost spoznd, da se čisto nič razžaljenega ne čuti
in priserčno prosi Franca, naj le večerja z Matejem.
France spolni to željo.

Na to gre Matej na posteljo in hitro zaspi. France
pa poklekne na tla in moli pet česenamarij. Potem vstane
in stojč ves zamaknjen premišljuje in se slednjič britko
zjoka.

Nek kerščanski deček plemenitega rodu, po imenu
Ignacij, ga vpraša, zakaj se tako hudo joka? France
mu odgovori: „Ravnokar sem premišljeval terpljenje
Gospodovo, in prišlo mi je na misel, kako so nesrečni
oni, kteri te velike dobrote ne poznajo; to me je do
takih solz pripravilo". Plemeniti deček se pri teh be-

107

sedah sam začne jokati. Ta mladi plemenitnik je vedel,
da bosta oba otroka še tisto noč v spanji umorjena. Pa
tega si jima ni upal povedati Vendar, da bi še čuječega
Franca nekoliko pripravil, začne ž njim na glas moliti:

„0 sveta mati Božja in Devica Marija! po zaslu-
ženji prebritkega terpljenja tvojega Sina Jezusa Kri¬
stusa 'Te milo prosim, spomni se me, ko bi moral še
nocoj umreti. O dobra Mati! Tvojim deviškim rokam
izročim svoje telo in svojo dušo." France z veliko po¬
božnostjo ponavlja te besede in tri in tridesetkrat izreče
imeni: „Jezus in Marija". Potem se pokropt z blagoslov¬
ljeno vodo in gre spat.

Brezskerbno spita kraljeva sinčka; deček pleme¬
nitega rodu pa moli, priserčno in z obilnimi solzami
moli za dva angeljčka, ki se na tem svetu ne bosta več
prebudila.

O polnoči pride vojščak in z ostrim bodalom pre¬
bode oba spijoča. Njuna smert je z žalostjo napolnila
vse kristjane, imenitne in priproste. Le brat angeljskih
mučenikov, odpadnik kralj , ostene brez blagega čutila
in začne še hujše preganjati kristjane; dokaz nam je:

h) Jakob, japonski deček.

Z grozovitostjo odpadnika Mihaela cesar še ni bil
zadovoljen. Zato skliče ves preplašen ter jokaje prosi
svoje dvornike, naj saj za nekaj časa skrivajo svojo
vero in ga na videz vbogajo. Pa vsi ostanejo stanovitni;
zato ukaže kralj, naj se jih osem izmed njih odbere in
počasi sežge. Med temi je bil tudi Jakob, 11 letni deček,
njegov oče Leon, mati Marta in starejša sestra Mag¬
dalena.

V nedeljo zvečer, 4. oktobra 1613, so šli vsi veseli
v ječo. V sredo zjutraj že dobijo naznanilo, da bodo
še tisti dan na ogenj verženi, ker so kristjani. Osme¬
rica blazih sere pa se zelo razveseli tega sporočila; kajti
zdaj je prišel dan, ko bodo iz ljubezni do svojega Izve-
ličarja in Boga urnerli in šli v večno veselje. Tedaj se
vsi začnejo veselja jokati.

Ko so še jokali, prišla je k njim velika množica
kristjanov. Nekteri so jim srečo vošili, ker smejo za

108

Jezusa umreti; nekteri so se jim priporočali, naj za-nje
Boga prosijo, ali pa so žeeli še kak spominek od njih
dobiti. Toda blaženi mučenci bili so ponižni; osramoteni
so djali, da niso svetniki naj nikar tako častn> ž njimi
ne ravnajo. Tudi dečku Jakobu so se kristjani priporo¬
čali, naj bi molil za nje, in so ga imenovali ,,mučenca".
Tega pa v svoji detinski ponižnosti ni mogel slišati,
marveč je rekel: ,,Kako me morete mučenca imenovati,
sej še muk nisem prestal? Vidim sicer mučeniško krono,
pa je še nisem prejel, upam pa, da jo bodem po Božji
dobroti prejel in grem ji naproti z velikim serčnim ve¬
seljem."

Zdaj se jetniki pripravijo za smert. Delavniško
obleko slečejo in oblečejo prazno. Kristjani so jim pri¬
nesli lepo belo in do go oblačilo. To so oblekli vsi. Ko
je napravljenih vsih osem, pridejo vojščaki v ječo; pro
sijo jih za odpuščanje, rekoč, da na kraljevo povelje
morajo kristjane moriti. Mučenci jim prostovoljno roke
podajajo, naj jih zvežejo. Dečka Jakoba pa vojščaki
nočejo zvezati; to mu je tako hudo delo, da jih je več
krat prosil, naj tudi njemu roke zvežejo. Vojščaki pa
pravijo, da za njegove male roke imajo prevel ke verige.

Zdaj zapustijo ječo. Zunaj se je bilo že nabralo
do dvajset tisoč kristjanov. Ko pridejo mučenci iz ječe,
začne se tako rekoč veličastna procesija. Naprej so se
pomikale dolge verste po pet, šest ljudi vštric; za njimi
je šlo osem mučencev v belem oblačilu — drugi za dru¬
gim, enako oddaljeni; zraven njih so šli predstojniki
neke bratovščine s prižganimi svečami. Nazadnje še
druga množ ca. Mnogi so svetili in prepevali litanije
Matere Božje.

Med pobožnimi gledavci je bil nek imeniten mož.
Ta bi bil tudi rad kaj storil za mučence; ker pa ni
vedel kaj, je stopil k malemu Jakcu in ga je hotel na
rame d j ati, da bi ga nesel po blatni poti na morišče.
Deček pa mu reče: ,,Ali je Jezus jahal, ali vozil se k
smerti na križu? Menim, da ne. Tedaj pusti tudi mene,
da grem peš umrčt. Sej po trudu pride počitek."

Ta modri lepi odgovor je še le prav vnel blagega
moža. Zdaj zgrabi z močno roko šibkega mučenca, in
ga nese; nič mu ne pomaga braniti se.

109

Komaj pridejo mučenci na morišče, kar prihitijo
od vsili strani kristjani, kakor da bi jim bil kdo ukazal,
se pobožno dotikajo robu mučeniške obleke, in si celo
male koščke odrezujejo, da bi jih imeli kot svetinje v
svetem spominu. Mučenci, se v 6, da se branijo, pa ne
pomaga nič.

Na morišči je bilo postavljenih osem lesenih ste¬
brov in na stebrih streha z bičjem in slamo krita. Okrog
in okrog je bilo kupe derv in druzih vnetljivih reči, da
bi se ogenj polagoma mučencem približal in počasi žgal
sveta trupla.

K tem stebrom privežejo mučence. Med privezo¬
vanjem hiti še eden na streho in začne zbrani množici
tako ginljivo pridigati, da se začne vse jokati in ihteti,
da se njegov glas ne more več slišati med obilnim jokom.
Potlej stopi spet doli in se da krotko privezati k stebru.

Zdaj začnejo vojščaki na vseh strančh zažigati;
okrog stoječi kristjani zapojejo svete molitve: mučenci
se začnejo peči, pa ves čas hvalijo Boga in se med se¬
boj opominjajo k stanovitnosti.

Vezi, s kterimi jo bil mučenček Jakob privezan,
pregore, in on teče od svojega stebra po žerjavici k
materi. Mati ga objamejo, rekoč: ,,Moj sin! ozri se proti
nebesom; reci Jezus! Marija!“ Deček izgovori še tri¬
krat te besede, potlej se zgrudi poleg matere na tla;
kmali pade čezenj mertvo truplo materno.

Jakobova sestra Magdalena, dvajset 16t stara de¬
vica, je stala nepremaknjena v plamenu, dokler ji ogenj
ne prežgč vezi. Berž pa ko čuti proste roke, se skloni,
pobere žerjavice in si je dene na glavo, kakor bi se
h jtla s cvetličnim vencem venčati za nebeško ženitnino.

Tako je z grozovito smertjo pričalo osem blagih
sere, koliko premore živa vera!

i) Ignacij

L. 1616 je umeri poprej imenovani cesar Dajfu-
sama. Za n jim pride na prestol njegov sin Ksogun, tretji
preganjavec kristjanov.

Ta je dal en dan 52 kristjanov umoriti. Ta dan
— 22. sept. 1622 — so potlej imenovali „veliki muče-

110

niški dan". Do 30.000 kristjanov je prihitelo gledat mu¬
čenike , da bi vsled tacih junaških izgledov sami imeli
več serčnosti in poguma.

Pred mesto Nangasaki na nek griček peljajo ju¬
naške spoznovavce, da bi tam nektere sežgali, druge
pa obglavili. Med poslednjimi je bila portugalska gospa;
njen mož je bil že prejšnje leto z ognjem umorjen.
Imela je malega dietnega otročiča; ime mu je bilo Igna¬
cij. Se le pred letom ga je bil jezuit P. Spinola kerstil.
Spinola je bil zdaj tudi med mučenci in je imel biti
sežgan. Ko so beriči pripravljali vse, kar je treba za
mučenje, je pater še zadnjikrat pridigoval; tu pa za¬
gleda pred seboj imenitno portugalko in se spomni nje¬
nega otriska; ker ga ne vidi pri njej stati, vpraša, kje
ima malega Naceta.

Zdaj vzdigne mati svojega ljubljenčka, ki je zra¬
ven nje stal, z obema rokama kviške in ga pokaže sv.
misijonarju, rekoč: „Poglejte, pater, tukaj je; z menoj
umerje in se veseli; Bogu ga hočem darovati; to mi je
naj dražje, kar imam na zemlji*'. Potlej pravi sinku:
„Glej, dete, tam le so pater, ki so te storili otroka Bož¬
jega, prosi jih blagoslova".

Mali poklekne, sklene ročice in prosi patra, naj ga
blagoslovijo. Tu se začnejo vsi pričujoči na glas jokati.

Med tem je bilo vse pripravljeno in začne se mo¬
rija. Najpred tridesetim glavo odsekajo. Perve tri glave
se privalijo pred noge malemu Nacetu, pa se ne pre¬
straši. Ceterta glava je bila materna. Nacek jo vidi na
tleh, — zdaj zaviha srajčko za vratom, pripogne vrat
in mirno prestane smertni mahljej. Potem so še druge
ob glavo djali. Slednjič so one počasi pekli in žgali, ki
so bili na ogenj obsojeni, med njimi je bil tudi pater
Spinola.

Preganjanje japonsko je terpelo še do 1. 1645. V
tem času so bili mučeni vsi duhovni po celi deželi in
z njimi brez števila kristjanov. Cesar Togsognu je pre
povedal, da ne sme noben Japonec dežele zapustiti; tudi
od drugod ne smč nihče v deželo priti; in kdor je pri¬
šel, je moral na meji križ pohoditi, v znamenje, da ni
kristjan. Tako je ostalo skor do naših časov. Se le
1. 1857 smeli so Evropejci zopet v deželo. Našli so še

111

200.000 kristjanov, ki so na skrivnem živeli v katoliški
veri. Kmali so zadobili več prostosti. L. 1861 je bila
tam zidana in posvečena že perva katoliška cerkev.
Vendar tudi zdaj še zmiraj ondotni kristjani veliko terpe
in mučenje še ni popolnoma prenehalo. Naj nas taki
priserčni izgledi kerščanske stanovitnosti spodbujajo, da
bomo dolžnosti svoje svete vere vselej natanko spolno-
vali, ko bi bilo še tako težko in neprijetno!

II. St.  femrn.

Kakorkoli so si ljudje različni po širokem svetu,
v eni reči smo si vendar vsi enaki: srečni namreč bi
bili vsi radi. Serce človeško je že tako vstvarjeno, da
vedno hrepeni in koperni po sreči. Zato je že sploh
navada, da, če hočemo komu vošiti naj boljšo reč, vo-
šimo mu veliko srečo, za god, za novo leto itd. Kadar
se srečata dva prijatelja, je skor vselej pervo vprašanje:
„Kako ti je kaj ?“ Ko se ljubljeni otrok po dolgem to¬
čenji iz tujega zopet verne na mili dom k skerbnim
staršem, je spet pervo sočutno vprašanje: „Kako se ti
je godilo po svetu?" In skor v vsakem pismu prosimo
onega, kteremu pišemo, naj nikar ne pozabi odpisati:
kako se mu godi, je li zdrav, zadovoljen itd. ? In vedno
le veselega sporočila radi pričakujemo, žalostnega se
ustrašimo.

Vendar polna, neomejena in neprenehljiva sreča bo
še le v nebesih: na zemlji se ne iznebimo vse neprijet¬
nosti, ko bi se še tako radi; kajti sedanje življenje je
vojskovanje, je le pripravljanje za večni mir v nebeškem
raji. Blagrovati smemo tukaj one, ki so si pridobili to¬
liko kerščansko poterpežljivost, da iz ljubezni do Je¬
zusa Križanega nekako lahkotno, celo z veseljem pre¬
našajo naj veče terpljenje.

Tudi ti, mladi bravec, veš že za mnogokaj, kar bi
rajše imel drugačno, boljše. Komaj si življenje dobro
pričel, pa imaš že svoj križ: težko se ti zdi n. pr. vse¬
lej vbogati, zlasti če se kaj zopernega zapove; sitno se

112

ti zdi zdaj učenje, zdaj kako drugo opravilo; znabiti
moraš občutiti celo revščino in njene nasledke: mraz,
lakoto, zaničevanje itd. In če misliš, da bo potlej boljše,
ko odrastek, se jako motiš. Iz serca ti želim sicer vse
dobro; vendar to ti moram že naprej povedati, da s
tvojimi leti bodo rastle tudi in se množile tvoje zdaj še
male nadloge in težave. Če hočeš tedaj biti moder in
srečen za čas in večnost, privadi se prav zgodaj po-
terpežljivosti po izgledu Izveličarjevem, ki je od
svojega otročjega prezebanja v jaslicah do prebritke
smerti na križi ves čas terpel, pa terpel kakor naj krot-
kejše jagnje.

Pa upam, da bolje kakor moje besede te bode pod¬
učil izgled terpeče, pa vendar tako srečne svetnice Ger¬
mane. Svetujem ti, še pozneje kterikrat beri njeno živ¬
ljenje, ako bi te poterpežljivost utegnila kedaj zapuščati.

a) V revščini rojena in vendar bogata.

Ravno je minulo 300 Ičt, kar je bila na južnem
Francoskem v vasi Pibrak 1. 1579 rojena deklica, ki si
je v svojem življenji pridobila veliko svetost. Pri sv.
kerstu so ji dali ime Germana. Očetu je bilo ime Lov-
renec, materi pa Marija; pisali so se Cousin (Kužen).

Pibrak ni daleč od lepega in imenitnega mesta Tu-
luza (Toulouse), kjer je sv. Tomaž Akvinski pokopan,
blizo španjske meje, ne prav daleč od Lurda, sloveče
božje poti.

Starši Germanini so bili bogaboječi, pa kaj ubožni.
Vse, kar so imeli, je bila priprosta hišica z malim ver-
tom, kjer je bilo nekoliko sadnega drevja. K temu še
njiva in nekoliko ovac; to je bilo vse premoženje. Ovce
so zaperali v star, že jako slab ovčnjlik.

Germana je bila tako slabotna in bolehna, da so
menili, da koj bo umerla, ko so jo prinesli od sv kersta.
Vendar dete ni umerlo, je živelo; toda živelo skor v
vednih bolečinah, ker je imelo celo življenje hudo bo¬
lezen bramorjevo. Ta bolezen kri tako spridi, da se na-
rejajo zdaj tu zdaj tam po životu pekoče bezgavke, otek¬
line in rane.

113

Pač je bila milovanja vredna uboga Germanica:
v hiši taka revščina, da je že v naj pervi mladosti ču¬
tila pomanjkanje; po telesu pa tolike navadno neozdrav¬
ljive bolečine!

Vendar eno tolažbo v svoji nesreči, en zaklad, —
neprecenljiv zaklad v svoji revščini, je le imela ubožica
Germana. Imela je silno dobro, modro in iz serca po¬
božno mater. Dobra, v resnici blagoserčna mati je naj
boljše bogastvo za slehernega otroka. Nikoli se ne more
Bogu dovolj zahvaliti za to dobroto.

Komaj je Germanica jela hoditi in govoriti, že je
kazala nenavadno pobožnost. Mati so jo učili veliko in
pobožno moliti v čast britkemu terpljenju našega Go¬
spoda in k preljubi Materi Božji. Pa tudi sami so več¬
krat prav priserčno v solzah molili za svojo ljubljenko,
malo Germanico; in sami so ji bili naj lepši izgled ker-
ščanskega življenja. Nikoli ni slišala iz maternih ust
nobene jezne ali pregrešne besede, nikoli ni vidila svoje
revne matere nepoterpežljive, nikoli jih ni slišala prito¬
ževati se, ali celo kregati se ali zaničevati koga.

O koliko premore pobožna molitev verne matere
in pa njen lepi izgled!

Kako lepo je rastlo dobro dete poleg dobre ma¬
tere! Telo, res da ni bilo zdravo in terdno, a tem lepše
so se razvijale njene mlade dušne moči. Skoraj ni bilo
pri njej zapaziti tistih otročjih slabost in napik, ki so
nasledek izvirnega greha, in se le prerade kažejo tudi
pri sicer dobrih otrocih. Nikoli se ni tudi v naj manjši
reči zlagala; nikakoršne samoglavnosti in upornosti ni
bilo pri njej. Zmiraj je bila krotka, ljubeznjiva in do-
brovoljna; in tako hitro je vedila vbogati mala Ger¬
manica, kakor bi bila že na očeh uganila misli svojih
staršev.

Rada je pomagala in stregla materi, kolikor jim
je mogla pri teh letih. Ko so prišli oče od dela, precej
je vesela pritekla in jim postregla z vso ljubeznijo in
detinsko priserčnostjo, kakor je vedela in znala.

Kadar pa ni bilo druzih opravil, poskerbela je za
svoje mlado serce. Mater je prosila, naj jo učijo moli¬
tvic, naj ji pripovedujejo terpljenje Jezusovo, ali pa kaj
lepega o Materi Božji, o angeljih in svetnikih; ali pa
Izgledi. II. 15

ii*

je zapela kako detinsko pobožno pesmico. Če niso imeli
mati časa se ž njo ukvarjati, je pokleknila Germanica
na tla uborne izbice pred podobo Matere Božje in mo¬
lila je rožni venec ter druge molitvice, ki se jih je bila
naučila od dobre matere.

Kadar so ji mati pripovedovali britko terpljenje
Jezusovo, je potočilo blago dete marsiktero gorko solzico,

Do ubožcev je bila Germanica polna sočutja in
usmiljenja. Čeravno še tako majhina, si je zanje jedi
pritergovala. V kuhinji je imela v omarici poseben pro¬
storček, kamor je spravljala vse, kar je prihranila za
reveže. Kaj radi so ubogi prihajali v to uborno hišico,
ker so vedeli, da v njej bivajo dobroserčni, usmiljeni
ljudje, kteri, čeravno sami revni, vendar radi in s to-
laživno ljubeznijo podelijo, kolikor uterpe.

Mala Germana je imela do revežev tako dobro
serce, da se solz ni mogla zderžati, kadar jih je gle¬
dala, posebno če so bili kako telesno pohabljeni, kra¬
ljevi. Jokala se je z jokajočimi in vesela je bila z ve¬
selimi. Vsak njen darček je bil tako rekoč v kerščansko
ljubezen zavit, predenj ga je dala.

Sv. Duh jo je pa tudi večkrat nagibal, da je re¬
vežem še dušno dobroto delila, ne samo telesne. Če so
se ubogi pritoževali, da jim je tako hudo in morajo to¬
liko terpeti, jela jim je tako gorko in prepričavno, tako
serčno in lepo govoriti o Jezusovi revščini, da so bili
mnogi nadležni potolaženi in so se v serce ginjeni jo¬
kati začeli.

O to je bil dober otrok, ki je želel le družim terp¬
ljenje lajšati, za svoje grozovito terpljenje pa se še zmenil
ni. Germana je čutila mnogokrat tolike bolečine vsled
svoje bolezni, da se je morala nektere dni na posteljo
vleči. Pa vse je preterpela s pravim otročjim veseljem.
Nihče ni slišal pritožbe, le besedice ne, iz njenih ust.

Ko je bila Germana sedem let stara, se je naen¬
krat vidno zboljšal njen žalostni stan. Jela je rasti in
čutila se je vedno močnejšo. Na njenem obrazu je bilo
videti nekaj posebno častitega, nekaj nadzemeljskega,
nebeškega: kakor bi ji lepa duša skoz oblaženo obličje
posijala. —

11«

Po vaseh tistega kraja takrat že večidel &i bilo
nobene šole. Če je pa kje bila ktera, je bila za dečke,
za deklice le prav redko kje. Germana ni nikoli vidila
nobene šole.

Ob nedeljah popoldne pa so se vsi otroci zbirali v
cerkvi. Tu so jih [duhovni podučevali v kerščanskem
nauku. K temu poduku je blaga Germanica silno rada
in pridno hodila. Neizrečeno je bila pazljiva; le očesa
ni odmaknila od ust mašoikovih. Razlago verskih resnic
si je tako zapomnila in sploh je kazala toliko razum¬
nost v božjih rečeh, da so gospod kar stermeli in bili
so silno veseli tako pridne in blage deklice. Če jim
noben otrok ni znal odgovoriti kakega vprašanja, Ger¬
mana je gotovo znala povedati, pa kako lepo, kratko in
razločno.

Njena goreča pobožnost, njeno točno znanje, njeno
ijubeznjivo krotko vedenje: vse to je bilo duhovnemu
pastirju tolikanj všeč, da so jo odločili za pervo sv.
obhajilo, čeravno je bila še le osem 16t stara.

Ko je Germana to zvedela, je bila njena duša s
toliko radostjo napolnjena, da je pokleknila pred podobo
Matere Božje in v solzah detinskega veselja se zahva¬
ljevala svoji nebeški Materi. Kajti po sv. obhajilu je
že več časa hrepenela, pa v toliki mladosti še ni pri¬
čakovala te sreče. Vendar to njeno obilno veselje se
zdaj še ni spolnilo. Bog je drugač odločil.

ž>) Mesto pervega — zadnje obhajilo.

Še eno serce je bilo, ki je z enako radostjo čutilo
veselo novico, da pojde Germana k pervemu sv. obha¬
jilu. In to serce, ki se je z radostno deklico pervega
sv. obhajila tako veselilo, je bilo preblago serce njen«
dobre matere.

Menim, da je malo tako ginljivih prizorov, kakor
mora ta biti, če istimto pobožna mati svojega preljubega
otroka, ki je prepričana, da je še ves nedolžen, vidi
pervikrat pri sv. obhajilu in se pri tem v živo spominja
tistega blazega trenutka, ko je bila tudi sama pred to¬
liko in toliko leti pervikrat sprejela Jezusa Boga v svoje
deviško serčice!

116

Pa oh! — Germanina mati niso učakali te zaže-
Ijene in že napovedane sreče, da bi bili vidili svojo
tako serčno ljubljeno, angeljsko nedolžno hčerko pervi-
krat pri mizi Gospodovi!

Kmali potem, ko je bila prihitela Germana domu
z veselim sporočilom, da pojde k pervemu sv. obhajilu,
kmali potem je njeno mater napadla bolezen — huda
bolezen — zadnja bolezen! Vse zastonj; Germana ni
imela nič več časa hoditi k poduku za pervo sv. obha¬
jilo: kdo bi bil pa skerbel za nevarno bolno mater?

Zelo rada je sicer stregla materi; toda misel, da
letos ne pojde še pervikrat k sv. obhajilu in misel, da
bi serčno ljubljena mati, njen edini zaklad na zemlji,
za to boleznijo utegnili še celo umreti — oh, to je bila
prebritka misel, ki se je za ubogo sirotico res prekmali
vresničila.

Bogu se smili! dobro dekletce je tako goreče pri¬
čakovalo, da pojde še tisto leto z druzimi otroci k sv.
obhajilu, — oh zdaj pa mora z objokanimi očmi gledati,
kako častiti gospod župnik mesto njej pervikrat, po¬
delijo njeni materi zadnjikrat presv. Rešnje Telo, za
zadnjo popotnico! Tudi to je morala gledati, kako so
priserčno mater v sv. poslednje olje devali; tudi to je
morala slišati, kako so že vsi njeno bližnjo smert na¬
povedovali !

Pa ne bom natančniše opisoval zadnje ure blage
matere; sej umiranje je bilo že pred 300 leti enako
resno in pretresljivo, kakor je še sedaj!

Lahko si mislimo, kako goreče je dobra gospodinja
molila tiste ure po zadnjem sv. obhajilu za svojega
moža, za ljubo hčerko, zlasti pa za-se, za svojo dušo,
ki ima zdaj zdaj stopiti pred sodnji stol Božji; lahko
si mislimo, kako so umirajoča mati še enkrat poklicali
Germano k smertni postelji, ji dali zadnje nauke, potem
pa materni blagoslov, kako so od ljubljenega moža slovo
vzeli, kako verno svojo dušo priporočali Bogu, Mariji,
angeljem in vsem svetnikom; lahko si mislimo, kako
britkosten je bil za vse pričujoče zadnji materni zdihljej,
kako tužno je bilo merliško zvonenje in kako so na
dan pogreba ljudje milovali zlasti bledo in objokano
sirotico Germano itd.

117

Vse to, kakor je rečeno, zapustimo in hitimo berž
pogledat, kako se je Germani godilo po materini smerti.

c) Mlada beračica.

Pred smo že povedali, da Germanica ni nikoli ho¬
dila v solo, a prišla je zdaj v neko drugo šolo, iz ktere
jo je še le smert rešila — v šolo terpljenja.

Po materini smerti so prišli zanjo hudi hudi dnevi.
Bog je hotel to čisto zlato še bolj očistiti z ognjem brit-
kosti.

Pred je sicer tudi že marsikaj imela prestati, zlasti
zarad svoje bolezni; pa imela je poleg sebe ljubeznjivo
tolažnico, skerbno mater, ki so jo učili vse britkosti
darovati Jezusu in Njegovi Materi. Zdaj pa tisto dobro
serce hladna perst pokriva tam na cerkvenem pokopa¬
lišči. Večkrat gre Germana obiskat mili grob svoje ne¬
pozabljive matere. Z lepimi cvetlicami ga venča, napaja
pa s svojimi gorkimi solzami. In čudovito tolažbo čuti
v svojem otročjem sercu.

Oče Lovrence so bili zdaj vdovec. Osemletna šibka
deklica jim pač še ni mogla sama gospodinjiti. Zato
najmejo deklo. Ker pa ne morejo velikega plačila da¬
jati ; vzamejo v službo neko staro osebo, ki ni bila več
za težka dela. Ta pa je bila hudobna, zoperna, prepir¬
ljiva ženska, čudna, samoglavna in sitna, ravno nasprotna
lastnost ranjce matere. Ubogi otrok mora neizmerno
veliko prestati pred to neblago deklo. Kolikrat je uboga
sirota po nedolžnem zmerjana, po krivici strahovana in
zaničevana!

Pa Germana vse krotko poterpi. Očetu kar bese¬
dice tega ne pove, koliko mora preterpeti od malopridne
dekle. Ni hotela mirti kaliti in krega napravljati v hiši;
raji je molila za razžaljivko. Vse je voljno in tiho pre-
terpelo to dobro serce iz ljubezni do Jezusa in Marije!

„Bodi ti zdaj moja Mati!" je Germana molila in
prosila Mater Božjo ob materini smerti. K Njej se je
tudi zdaj vselej zatekala v hudih britkostih; Njej na
čast je veliko in priserčno molila!

Pa boste vprašali: Ali Mati Božja ni pomagala
ubogi siroti?

11«

O pač, pomagala je. Po nekoliko mescih je bila
dekla vsa spremenjena. Začela je čislaji in spoštovati
poterpežljivo in bogoljubno Germane. Čedalje mirniša
je bila, tako, da je bilo slednjič deklici dobro pri njej.
Staro merzlo serce se je ogrelo pri mladi lepi duši an-
feljsko dobre deklice, kakor se bolnik ogreje na spomla-
anskern solncu

Vendar kdor hoče bogoljubno živeti, ne ostane
dolgo brez križa. Tako tudi Germana.

Neprevidoma ji oče zbolijo. Z očetovo boleznijo
preneha delo in z delom ves zaslužek," da krnali še za
potrebno hrano ni. Germana si na vso moč prizadeva
lepo streči bolnemu očetu.

Pri tem pa se Germana sama zboli. Pa če tudi
ta bolezen ni dolgo terpela, je vendar zapustila dobri
deklici žalosten nasledek,— oterpnjeno roko za vse
življenje.

V pričetku bolezni so dobri sosedje in usmiljeni
prijatelji donašali hrane bolnemu Lovrencu. Ker je pa
bolezen dolgo terpela, so se ljudje naveličali dalje pod¬
pirati zapuščenega bolnika.

Stari dekli ni bilo več mogoče plačevati zaslužka,
čeravno je bil majhen; zato zapusti hišo, bolnega moža
in nadložno, polhromo deklico.

Revščina v uborni hišici je velika in nastaja še
veča, ko otrok ne more nikjer več hrane dobivati za se
in za bolnega zapuščenega očeta. Slednjič ne ostane
druzega, kakor iti prosit — beračit.

,,Oče“, prosi usmiljena deklica, ,,oče dovolite mi,
svojemu otroku, naj grem po vasi miloščine prosit za
vas."

,,Kaj si izmišljuješ, Germana; tvojega očeta bi mo¬
ralo biti sram. Ne, tega mi ne smeš storiti, ne dovolim
ti", odgovori ubogi mož.

„Ubog biti brez zadolženja, sej to ni sramota",
pravi Germana. „Mili Zveličar je bil tudi reven in Nje¬
gova blažena Mati tudi. Ranjca mati so mi večkrat
firavili. In veliko svetnikov si je še prostovoljno izvo-
ilo revščino in šli so prosit za-se in za druge. O le do¬
volite mi, ljubi, dobri oče, naj grem za vas prosit mi-
lošnje."

119

Slednjič oče dovolijo, Če tudi s težkim sercem.

„Oče, blagoslovite me za to moje opravilo", prosi
dobri otrok.

Oče blagoslovijo blago Germano z derhtečo roko,
s solzami v očeh. Poklekne še pred podobo Marijno in
prosi tudi svojo nebeško Mater blagoslova, rekoč: ,,Bla¬
goslovi me, preljuba Mati, s svojim Sinom 1“

Kmali je skusila da je beračiti grenek posel. Ve¬
liko ljudi ni hotelo verjeti, dares prosi za bolnega očeta,
ki so brez zadolženja prišli v revščino. Mnogo grenkih
očitanj je morala slišati. Pohlevno in tiho je ponižna
deklica vse preslišala, kakor krotko jagnje.

V popisu njenega življenja se to po besedi tako le
bere: „Primerilo se ji je mnogo krivic in zaničevanja.
Rekteri so jo zmerjali z lenobo. Rekli so brezbožno, da
v cerkev pač more letati in roke sklepati, delati pa noče.
Vendar vernivši se k bolnemu očetu, je prinašala živeža
in nekaj denarja za zdravila. Očitanje kmetov je po¬
slušala z veliko mirnostjo in je čutila v sercu sladko
veselje in tolažbo. Očetu ni pravila nič teh zopernosti,
ki so jo zadevale, ni jih hotela žalostiti/'

Oče Lovrenec zopet ozdravijo. Zdaj pa nič več
ne dovolijo otroku prositi. Kadar se more z delom kruh
služiti, je beračenje grešna goljufija.

Zdaj je bila Germana rešena pustih obrazov in
hudih besedi onih terdoserčnih ljudi, ki neradi dajajo,
rešena mnozega zaničevanja in poniževanja.

Toda še vse hujše je prišlo.

d) Huda mačeha.

Kmali je prišel v Lovrenčevo hišo drugi velik križ,
ki je bil zlasti silno težak za mlade rame bolehne sirote
Germane. Zarad gospodinjstva so bili oče Lovrenec
primorani še enkrat se oženiti. Germana je dobila drugo
mater — mačeho, ki prav nič ni bila podobna njeni
ranjci pravi materi.

Predenj dalje pripovedujem, moram opomniti, da
ime mačeha je sploh po krivici v tako slabem slovesu;
mnoge mačehe so silno dobre žene, prav poštene in
verle matere, skerbne za dom in za vse otroke. Zel6

120

krivično bi tedaj bilo vsim očitati in oponašati, če so
bile kedaj ktere menj vestne in blage med njimi (kajti
v nobenem stanu niso prav vsi dobri).

Vendar ravno te mačehe, ki jo je dobila Germana,
nikakor ne moremo dobrim prištevati. Bila je sicer
terdna in zdrava, zelo delavna ženska, a bila je tako
skopa, da še potrebne 'hrane ni privoščila bolehni de¬
klici. Bila je lakomna in čudna, samoglavna in prepir¬
ljiva, brez prave pobožnosti. Kmali je nastalo v hiši
narobe-gospodarstvo, tako kakoršno je v tistih hišah,
kjer kaka hudovoljna žena gospodari, mož pa bojazljivo
vboga.

O koliko je morala bolehna sirotica Germana pre-
terpeti!

Že precej perve dni, ko je mačeha prišla k hiši,
ni imela za ubožico lepega očesa, nikar še dobrega ma¬
ternega serca. Sovražiti in zaničevati je koj začela ubogo
slabotno in hromotno deklico. Nikoli ji ni mogla deklica
vstreči, nobena njenih besedi ji ni bila prav. Tepenje
in zmerjanje — rekel bi — je bil njen vsakdanji kruh,
ki ga je prejemala iz terdih rok hudoserčne nove matere.

Hudo mater so pozneje jeli posnemati tudi njeni
otroci in so tudi žalili ubogo Germane. Prav gerdo so
se obnašali do nje; dajali soji žaljive primke, spakovali
se ji, po krivem jo dolžili in tožili pri očetu in materi,
žalili so jo kakor so vedili in znali.

Nikogar ni bilo več v hiši, ki bi bil Germane rad
imel in branil — oh, še oče ne! Dali so se preslepiti
in pozabili so svoje obljube pri smertni postelji njene
dobre matere, pozabili tudi njene velike ljubezni, s ktero
jim je v bolezni miloščine prosila in tako ljubeznjivo
stregla: raji so imeli druge zdrave in terdne otroke;
bolnica Germana je bila povsod zadnja. Kakor jagnje
je bila v sredi med volkovi in še očetova roka je ni
branila vselej. Njena edina tolažba je bila pri Jezusu
in Mariji, in pri ljubi materi v nebesih, ktere se je to-
likrat spominjala.

Mačeha je zapovedala, da mora Germana vsak dan,
po zimi in po leti, goniti ovce na pašo, zdaj po planet¬
nih, zdaj po brežnih in gozdnih pašnikih. Pa tudi na

m

paši ni smela biti slabotna deklica brez dela, morala je
še prediva seboj jemati in presti pri ovčicah.

Opoldne ni smela domu prihajati, da bi z druzimi
otroci južinala, marveč zjutraj je dobivala seboj kos
kruha za celi dan.

Kadar je zvečer ovčice domu prignala, je bila spet
neprijazno sprejeta.

V tistih južnih krajih namreč, kjer je živela Ger¬
mana, ni zima tako huda. Morala je tudi po zimi pasti
ovce; saj tudi po naših krajih mnogokrat po zimi pa¬
sejo ovce in koze, kadar sneg odkopni po solnčnatih
bregovih. Če so tedaj v mokrem in merzlem vremenu
perstje oterpnili in so bile ovce bol; nagajive, ni mogla
toliko napresti kakor po leti. In zmerjanja pa karanja
ni bilo ne konca ne kraja: „Ti si leno in nemarno dekle,
ki ne maraš nič delati itd.“ Večkrat je bila revica celč
tepena.

Pa ta^nečloveška žena je šla v svoji grozovitosti
še dalje. Čeravno bolehavost Germanina ni bila nalez¬
ljiva in nevarna, ji je vendar prepovedala v hiši pre
nočevati. Rekla je, da bi utegnili otroci od nje bolezen
dobiti, in pa da bi ne bilo dobro, če bi oni, tako veseli,
morali poleg sebe gledati tak žalosten strah. Uboga,
zapuščena deklica je tedaj v ovčnjaku med ovcami spala
— po leti in po zimi!

Pri vsem tem je ostala Germana mirna in zado¬
voljna; njeno serce je vživalo tisti mir, ki ga svet ne
more dati, pa tudi ne vzeti, kterega daja Jezus le svo¬
jim izvoljenim.

Tudi zastran uborne obleke so jo drugi otroci za¬
ničevali. Pa še bolj so jo zasramovali in zasmehovali
zarad njene nenavadne pobožnosti.

Kadar je namreč pobožna pastarica zjutraj zgodaj
prignala svojo čedo na pašo, vzela je ven Matere Božje
svetinjo, ki jo je bila dobila po ranjci materi, in obesila
jo je na kako drevo ali pa na germ. Pokleknila je ter
tam v samoti dolgo molila vsegapričujočega Boga, pri-
serčno častila Marijo, na ktero jo je vedno spominjala
svetinja, dragocena zapuščina nepozabljive matere.

Ko je zjutraj v vaški cerkvi zvon prijazno klical
in vabil pobožne k sv. maši, je Germana v zemljo za

Iggledi. II. 16

122

sadila svojo pastirsko palico in ovčicam velela, naj sc
mirno okrog palice pasejo, dokler jo ne bo nazaj. Potem
je hitela v cerkev in je bila z veliko pobožnostjo pri
naj svetejši daritvi. Po sv. maši pa je precej spet tekla
k svojim ovčicam, ktere je vse skupaj našla na tistem
kraji, kjer je bila pred palico v tla zasadila. — Veli-
krat je po kmetih grešna nemarnost, ker se ne skerbi,
da bi pastirji hodili k Božji službi ob nedeljah in praz¬
nikih, dasiravno bi se to zgoditi zamoglo.

Pač je bila Germana krotka, dobra in nedolžna
lastarica, kakor jagnjeta, ki jih je pasla; in vendar so
o malovredni ljudje zaničevali, beržkone marsikteri zato,
cer jim je bila tolika gorečnost glasno očitanje njihove
dušne mlačnosti in oterpnjenosti. Rekli so ji, da je hi¬
navka, da je postopavka, ki le zato hodi v cerkev, ker
se dela boji itd.

Kje pa je hotela zapuščena sirota pribežališča in
tolažbe iskati, če ne pri milem Jezusu, ki iz taberna-
keljna vsem kliče: „Pridite k meni vsi, ki terpite in
ste obteženi, jaz vam bom polajšal!° — Kako so ven¬
dar čudni tisti ljudje, ki Jezusove sladke ljubezni ne
poznajo!

Ali pa res ni bilo nobenega človeka na svetu, kteri
bi bil znal po vrednosti ceniti dragi biser, ki je bil
skrit pod zakerpano obleko zaničevane pastarice? boste
vprašali.

Kakor je bila tudi sploh zaničevana doma in dru¬
god; nekdo je . vendar le bil v vasi, ki je poznal in vedel
ceniti to žlahtno serce. Blagi gospod župnik, pravi Kri¬
stusov namestnik, edini so poznali in razumeli to lepo
dušo; le pri njih ni zastonj tolažbe iskala; pri svojem
dušnem pastirju je uboga ovčarica prejemala obilno to¬
lažil, ne človeških, marveč nebeških. Z ljubeznjivo
skerbjo in marljivostjo so jo pripravljali za pervo sv.
obhajilo. Veliko usmiljenja in poterpljenja je bilo treba,
ker je le takrat mogla k poduku priti, kadar ni pasla;
bilo je pa tudi veliko veselje za čestitega duhovna vi¬
deti, kako goreče se pripravlja naj boljši otrok izmed
vseh v njegovi duhovniji za pervo sv. obhajilo, kako
željno pričakuje to naj Ijubeznjivše jagnje izmed njemu
izročene čede tistega trenutka, ko ga pervikrat v presv.

Zakramentu obišče Jagnje Božje, ki odjemije grehe
sveta! Večkrat so bili sami do solz ginjeni, ko so pre¬
mišljevali njeno plamtečo pobožnost, njeno živo vero,
njeno detinsko ponižnost, neslišano poterpežljivost in
nedolžno spokornost, zraven pa še britko kesanje!

Potem so ji dovolili vsako nedeljo pristopiti k mizi
Gospodovi, ker jim je ža tako skerbno pripravljanje za
pervo sv. obhajilo zadostno kazalo, kako sveto je njeno
mišljenje in vedenje. In to ji je bilo preobilno plačilo
za vse, kar je morala hudega terpeti.

Da je imela zdaj tudi zastran pogostega obhajila
marsikako grenko preslišati, to se tako ve; pa vse za¬
ničevanje je bilo le v njeno korist. Kadar te zastran
dobrih del zasmehujejo in zaničujejo, takrat so tvoja
dela čisto zlato ali demant; dobra dela pa. ki jih brez
težav opravljaš, za ktera si Še morebiti pohvaljen, se
dajo primerjati le srebru.

Zveličar sam pravi: „Blagor vam, če vas zavoljo
mene zaničujejo, preganjajo in vse hudo lažnjivo zoper
vas govorč. Veselite se in veselja poskakujte, ker vaše
plačilo bo obilno v nebesih!"

e) Srečna pastarica.

Kdor je kdaj bil ali je še zdaj za pastirja, mi bo
rad priterdil, če rečem, da pastirski stan je velikrat te¬
žaven stan, da pastirska služba je pogosto dosti sitna
služba. Vsako jutro na vse zgodaj vstajati; dan na dan
ne med ljudmi, marveč med nepokojno živino v samoti
živeti; v slabi, zakerpani obleki prenašati vročino in
mraz, dež in nevihto; ves ljubi dan z utrujenimi nogami
in velikrat s praznim želodcem stopinje pobirati za na¬
gajivim blagom; kakor pravi brambovec vedno s šibo
v roki odganjati nikdar neugnanega sovražnika, da ne
Škoduje travnikom in polju; nazadnje pa, če ni vse
prav, še kregan in zaničevan biti: to je huda, prehuda
šola! Zato se ni čuditi, če mlad pastir komaj pričakuje
tiste dobe, ko bo smel oddati svojo pastirsko službo
mlajšemu bratu ali mlajši sestrici! Uboga Germana pa
take spremembe ni učakala, marveč ostala je priprosta
pastarica prav do svoje sladke smerti.

J 94

Pa pobožnost, pravi sv. Pavel, je za vse dobra:
zato je bogoljubna Germana vživala nezmerno veliko
tolažbo in veselje tam, kjer čutijo drugi le otožno žalost
in dolgočasno zopernost. Pobožen kristjan je namreč
takrat naj bolj vesel, ko je sam, ko se more v tihi sa¬
moti prav priserčno pogovarjati z Bogom, z Marijo, z
angelji in svetniki.

Tako Germani na samotnem pašniku ni bilo nikdar
dolgčas, ker je imelo njeno serce zmiraj pri sebi družbo,
— naj lepšo, nebeško družbo. Široki pašniki, travniki,
polja in gozdi na okrog so se ji zdeli kakor velikanski
tempelj Božji. — Sv. Avguštin je nekdaj rekel: ,,Vse
kar v naravi vidim, vse vse mi kliče: ,,ljubi Bog!''
tako je tudi blago pastarico vsaka stvar spominjala Boga
in njegove neskončne modrosti in ljubezni.

Vsaka cvetlica, germovje, sleherno drevo, leteči
ptiček, jagnje na paši, bistra voda v potoku, urni oblak,
žarko solnce, tisučerne zvezdice zvečer na nebu: vse to
je vnemalo njeno dobro serce, da je neprenehoma hva¬
lila in molila dobrotljivega Boga in se veselila njegovih
veličastnih del.

Tako premišljevanje in občudovanje krasne narave
in pobožno češčenje mogočnega Stvarnika jo je pa tudi
obvarovalo mnogoverstnih nevarnosti, ki prežijo na ubogo
dušo mladega nedolžnega pastirja. Kadar se namreč
živinica lepo mirno pase, takrat pastirji lenobno posto¬
pajo, rekel bi, da takrat lenobo pasejo. Lenoba pa je
začetek vseh hudobij. Marsiktero blago serce se o pa-
stirovanji popači; včasih se ktero tako ostrupi, da se
pozneje ne more z lepo ozdraviti.

Tudi v Pibraku niso bili vsi pastirji dobri; nekteri
so se tako slabo vedli, da so morali angelji varhi ža¬
lostni se od njih obračati. Dobra Germana tedaj ni bila
brez skušnjav. Njeno zasluženje in zdaj nezmerno veliko
plačilo v nebesih je to, da je skušnjave hrabro prema¬
govala.

Prišli so sicer sem ter tje malovredni otroci k njej,
da bi se pogovarjali in igrali ž njo. A ko je slišala ne*
ktere napačne besede, med temi celo kletve, se ni hotela
kar nič več pečati ž njimi.

m

To, kaj pak, da jih je jezilo, jezilo tudi tisto, da
je izvoljena deklica toliko molila, pa tako rada bila sama.
Mnogokrat so prišli nalašč ji nagajat in jo zasmehovat.

Pa v vojski večkrat tudi slabejši zmaga, ker mu
Bog pomaga. Germana se namreč ni jezila, ni hudega
povračevala s hudim; marveč tako krotko in modro je
odgovarjala na žaljive besede, da so se mladi razžaljivci
sramovali in so boljši odhajali, kakor pa so bili prišli.
Pri njej se je vresničila Zveličarjeva beseda: „Blagor
krotkim, ker zemljo bodo posedli.' 1

S krotkostjo in ljubeznijo je mnoge tako pobolj¬
šala, da so jo jeli spoštovati. Jeh so se otroci mnogo¬
številno zbirati okrog nje, pa ne zato, da bi jo zaniče¬
vali kakor prčd; marveč, da so se od nje učili, da so
molih ž njo. Take otroke pa je rada imela; teh se ni
ogibala.

V eni reči so bili tisti Pribraški otroci, kakor se
bere, srečniši metno marsikterih naših, v tej namreč, da
ob nedeljah jim ni bilo treba pasti, so imeli zapovedani
počitek kakor odrasli verni! Cel6 huda mačeha je Ger¬
mani dovolila nedeljski mir. Ta dan je bil za Germano
dan nebeškega veselja, dan rajskega miru! O kako iz
serca bi želel kaj tacega tudi našim, v dušnem obziru
večkrat tako zelo zanemarjenim pastirjem in pasta-
ricam!

Kar si je Germana ob nedeljah in praznikih pri
pridigi in kerščanskem nauku v sercu ohranila, to je
med tednom razkladala drugim otrokom, ki si niso mogli
tako zapomniti in tako razumeti, kar so slišali v cerkvi.
Tako je postala naj žlabtniša dobrotnica, ker je s toliko
vnemo opravljala dušna dela usmiljenja.

Tako lepo je znala učiti in tako ginljivo pripove¬
dovati, da so sploh otroci z velikim veseljem poslušali
mlado učiteljico. Se čez veliko Idt so stari ljudje s
solznimi očmi pripovedovali, kako lepe so, jim bile tiste
ure!

Ves drugi duh je prišel med otročji svet v oni vasi
in v okolici. Glejte, koliko stori en sam istinito dober,
bogoljuben otrok! Kakšno škodo pa napravi en sam
hudoben brezbožen otrok za celo sosesko ? Kdo bi mogel
popisati!

126

Mnogi otroci bo  začeli po večkrat hoditi k spovedi
in k sv. obhajilu. Veliko staršev je pričalo, da bo  jim
postali otroci, kar Germano poslušajo, mirniši in krot-
kejši, vbogljivši in pridniši. Tako so jeli celč odrasli
ljudje ubogo pastarico spoštovati in ljubiti, čeravno so
jo pred prezirali in celd zaničevali.

O da bi bila v vsaki vasi taka Germana! še bolje,
ko bi jih bilo več!

Germana ni hodila v nikakoršno šolo, ni znala brati
ne pisati; in vendar je znala tako lepo in vspešno učiti!
Od kod tolika modrost? — Z veliko vnemo in pazlji¬
vostjo je poslušala nauke duhovnov, jih potem pridno
premišljevala in se skerbno prizadevala po njih živeti;
njeno prizadevanje je obilno podperal sv. Duh s sed¬
merimi darovi in tako so se pri njej spolnile Jezusove
besede: »blagor jim, ki so pravice lačni in žejni, ker
nasiteni bodo!“ Njeno deviško serce je bilo napolnjeno,
tako rekoč nasiteno, z nebeškimi mislimi in čutili, da
za posvetne norčije in nečimernosti ni bilo prav nič
prostora v njem. Toraj ni bilo druzega treba, kakor
spregovorila je, — in slišali so naj lepše nauke vsled
pregovora : »Česar je polno sercč, to tudi iz ust gre“.

O kako bi moralo sram biti mnogo naših šolarjev
in šolaric, kteri toliko časa v šolo hodijo, pa so vendar
večkrat v verskih rečdh tako nevedni, v obnašanji pa
tako divji!

Germano so tedaj začeli spoštovati in čislati vsi,
kteri so jo poznali. Le mačeha je ostala do nje še merzla
in terdoserčna. Sveta deklica je morala še zmiraj vsako
noč počivati na merzlem pri ovcah v hlevu in mnogo
zaničljivih besedi slišati.

Molčala je, pa terpela z veseljem. Celo sosedje so
bili nejevoljni in so goaernjali, tako se jim je smilila.
Germanino serce pa je bilo tako polno Božje ljubezni,
da v njem ni bilo prostora za jezo, nejevoljo ali kaj
enacega. Sv. Duh ji je dodelil poleg druzih darov tudi
v obilni meri dar moči.

f) Velika pred Bogom.

Blizo vasi Pibrak-a je bil takrat zaraščen gozd.
Posebne poti do njega ni bilo; med vasjo in gozdom je

12?

tekel velik, širok potok, ki je gostokrai tako narastel,
da je voda čez bregove stopila. Mostu ni bilo čezenj,
še bervi ne. Vendar je Germana naj rajše v ta gozd
zaganjala svojo čedico, zato ker je bilo tam za drčbnico
obilno prav dobre paše, in pa zato, da je bila sama in
se je lože z Bogom pogovarjala. Navadno je bila voda,
ker je bil potok precej širok, bolj plitva in se je lahko
prebredla; tudi ovce so lahko hodile čez njo.

Drugi otroci niso gonili v tisti gozd na pašo; bali
so se volkov. Tu se je nekaj prav posebno čudnega
zgodilo. Bog je očitno pokazal, kako draga mu je Ger¬
mana, kako velika je v njegovih očeh od ljudi zapuščena
deklica.

Neko jutro je bila Germana že na vse zgodaj z
ovcami v gozdu. Naenkrat vstane nevihta in tak naliv,
da je voda kar v potokih tekla po bregovji.

Zdaj zasliši zvon, ki jo kliče k sv. masi. Kakor
1’e bila že dolgo časa vajena, hoče tudi to jutro v cer-
;ev hiteti. Berž zasadi pastirsko palico v zemljo, ovči¬
cam ukaže, naj le lepo skupaj ostanejo, dokler se ne
verne, ter se urno in veselo spusti proti cerkvi. Pride
do potoka. Močno je narastel po gorskih pritokih vsled
silnega dežja. Koj sprevidi, da danes ne bo mogla pre¬
bresti. Kaj storiti? Nazaj noče, ker jo tako močno vleče
v hišo Gospodovo k naj svetejši daritvi.

Priprosta, kakor golobček, si misli blaga deklica:
„Ljubi Bog, ki stori, da se voda sterdi in v led spre¬
meni, kadar je mraz, mi tudi zamore pomagati, da pri¬
dem čez vodo. Sej grem k sv. maši! <!

V takem zaupanji naredi sv. križ in vsa serčna
se spusti v derečo vodo. In glej — voda se ne vdira
pod njenimi nogami, brez naj manjše škode pride poverhi
vode na drugo stran tako lahkotno, kakor bi se bila
voda mahoma spremenila v terda tla!

Z veliko pobožnostjo- in priserčno hvaležnostjo je
bila pri sv. maši, potlej pa spet hiti po ravno tisti poti
nazaj k svojim ovčicam, ki so se še vse skupaj mirno
pasle, kakor jih je bila pustila. Enake čudeže beremo
večkrat v življenji svetnikov.

Ta čudež je Bog storil, da je poveličal ponižnost
sv. Germane. O tem čudežu ni sama nikomur povedala

128

ne besedice. V svoji detinski priprostosti si je mislila,
da to ni nič tako posebnega: da ljubi Bog ji je namreč
hotel le pomagati, da je k sv. masi šla. Pa čudež se
je ponavljal in ni mogel zmiraj ostati skrit pred ljudmi.

Neki dan je bila spet voda zelo narastla v gozdnem
potoku. Kmetje, ki bo  bili šli v gozd derva sekat, so
hoteli iti spet domu. Pa pridši do potoka, sprevidijo, da
jim nikakor ni mogoče ga prebres i. Sklenejo tedaj po
daljni poti čez hrib se verniti v vas.

Pri tej priči zagledajo Germano. Kakor kako bitje
z onega sveta pride do potoka, naredi križ in gre čšz,
kakor bi bila voda zamerzla, ter hiti proti cerkvi. Možje
se ne morejo dovelj načuditi in stermč pripovedujejo
po vr.si, kaj so videli na lastne oči. Nekteri so jim ver¬
jeli na besedo, nekteri pa so jo hoteli sami opazovati.

Kmali se jim je namerila lepa prilika. Neko jutro
je bila spet Germana z ovčicami v gozdu; kar se ulije
huda ploha in potok tako naraste, da je kakor široka
reka.

Možje opazovalci pridejo k dereči vodi, ko je imelo
ravno k sv. maši zvoniti. Berž se poskrijejo za drevesa
in po gostem germovji.

Germana res kmali pride, se vstopi pred šumečo
vodo, naredi znamnje sv. križa in gre čez vodo, ter se
še zmoči ne.

Zdaj ni mogel nihče več tajiti čudeža, ker so ga
vidile take priče. Od ust do ust je šla ta nesbšana no¬
vica, nc le po domači vasi, marveč tudi po okolici. Za¬
puščena sirota jela je daleč na okrog sloveti, mnogi so
jo imeli za svetnico in so jo zelč spoštovali.

Neka nova dogodba je ljudi v tem še bolj po-
terdila.

Neki kmet gre po noči memo ovčnjaka, v kterem
je Germana že dolgo dolgo prenočevala. Tu zasliši iz
ovčnjaka neizrečeno prijetno petje, kakoršnega še ni
nikoli slišal vse svoje žive dni. Ob enem zagleda mod
razpcdtami starega ovčnjaka presvitli blišč. Vstopi se
bliže k steni, da bi notri pogledal, pa blešči se mu in
ne more dalje gledati v bliščečo svitlobo, ki obdaja
blagoserčno pastarico. Vidi jo klečati, roke ima proti

129

nebesom povzdignjene. Groza in stermenje ga obide,
trepetaje zapusti kraj čudežne prikazni.

Tudi to se je hitro na okrog razvedelo. Se bolj
so jo zdaj ljudje spoštovali in ljubili. Tisti, ki so jo
pred zaničevali in grajali, jeli so jo hvaliti; in glasno
so začeli očitati Lovrencu toliko slabost, da oče pustijo
naj boljšega otroka tako prehudo terpeti.

Mnogoverstno očitanje ni bilo zastonj. Vest se jim
zbudi; živo se spomnijo tiste otročje ljubezni, s ktero
jim je dobra hčerka stregla v hudi bolezni, in miloščine
prosila; pomislijo tudi, kako je bila vsikdar poterpež-
Ijiva in vbogljiva, da jih nikoli ni nič razžalila; mlajši
otroci pa tolikrat. „To mora biti drugač", pravijo, in
mačehi prepovejo, da ne sme nikdar več nič žalega ji
prizadjati. S priserčno ljubeznijo hočejo zdaj vse po¬
praviti, kar so pred zanemarjali. Prijazno ji velijo, naj
zapusti hlev, kamor jo je bila mačeha spravila; naj hodi
spet v hišo spat, kjer počivajo drugi otroci.

Toda čujte — Germana noče sprejeti te prijazne
ponudbe! Iz ljubezni do Jezusa, ki je nekdaj tudi v
hlevu na terdi slami ležal, želi še v ovčnjaku ostati.
Lepo prosi očeta, rekoč, da je že navajena, da ji ljube
živalice ne storijo nič žalega, ker jo imajo rade itd., in
ne neha prositi, dokler ji ne dovolijo.

Menim, da še vas veseli to, da se je po tolikem
terpljenji Germani jelo bolje^ goditi. Vendar Germana
se tega kar nič ni veselila. Žalostna je bila, da se ji je
odjemalo prejšnje terpljenje; žalostna je bila, da so jo
jeli po vsi vasi tako častiti, da so celo otroci za njo
tekli, da bi ji roko poljubili; žalostna je bila, da so celo
gosp, župnik jo v cerkvi drugim za izgled priporočali.
„Bog me nima nič več tako rad", si je mislila, ,,ker
mi pošilja čast mesto zaničevanja, pohvalo mesto gra¬
janja".

O, Germana je bila velika pred Bogom!

g) Še en čudež.

Debel led se ne otaja hitro. Tudi merzlo sovražno
serce se ne ogreje naglo. Vse je bilo že vneto za bogo
ljubno pastarico Germano, vse jo je ljubilo in zagovar-

Izgledi. II. 17

130

jalo. Le merzločutna mačeha je imela še pomislite —
še sovraštvo. Iskala je, kako bi nedolžno Germano po-
černila pri Lovrencu in drugih. Kmali se je ponudila
priložnost.

Že je bilo povedano, da je Germana vsako jutro
dobivala za na pašo kos kruha seboj; to je bila že več
let njena hrana za celi dan, prav po besedi ,,vsakdanji
kruh". Ge pa ni zvečer nič nazaj prinesla, bila je zmer¬
jana, da je „požrešna“, „nikdar ne nasitena“. Skopa
žena je namreč mislila, da mora še lep kosec nazaj pri¬
nesti.

Nazaj pa ni nosila, ne sicer zato, da bi bila sama
vse pojedala, marveč iz nekega druzega vzroka, ki nam
še posebno razodeva vso velikost njene dušne lepote.

V vasi je bivala uboga bolna ženska, od vsih za¬
puščena, le od Boga ne in Germane.

S to bolno ubožico je delila Germana svoj kruhek.
Pa tako priserčno je bila dobra, da ni nekteri dan, n.
f>r. v petek, sama celo nič jedla, da bi bila le prav ve-
iko kruha mogla prinesti zapuščeni ženki.

Tako si je pastarica nakladala naj lepši post in
dajala naj dražjo miloščino! Kajti lepše miloščine je
ni od one, ki jo daja revež revežu.

Pa tega terdoserčna mačeha ni mogla umeti, zato
se je zelo jezila, ko je zvedela, kaj dela s kruhom usmi¬
ljena Germana.

„Kako bo to revše še druge podperalo?" je vpila,
„sej druzega nima kot svoj košček kruha. Gotovo
krade."

„Gotovo krade"; te misli si kar ne more več iz
glave spraviti hudobnica; kajti čem hudobniši je kdo,
tem hujše misli o druzih.

Povsod voha in zalezuje, da bi mogla Germano
tatvine obdolžiti; toda zastonj.

Ko nekikrat Germane ni bilo v hlevu, je preiskala
njeno torbico, v ktero je kruh za na pašo spravljala, in
res najde huda mačeha štiri koščke v njej. Tri si je
bila usmiljena pastarica že pred pritergala in prihranila
za ubogo stradajočo vdovo.

To je bilo dovelj, da je neblaga žena začela kri¬
čati in okrog sosedov pripovedovati, da bi tolikanj spo-

131

štovano Germane za tatico razglasila in ob dobro ime
pripravila.

Pa to pot je ni tepla, je ni zmerjala. Imela je še
vse hujši namen, čakala je kakor zvita kača, da bi
Germana s kruhom odšla.

Ko je bila deklica ravno blizo hiš pred vasjd, tedaj
zagrabi debel oklešček in teče za njo, da bi jo vpričo
ljudi tepla — v sredi vasi.

Ravno je šlo nekoliko ljudi po cesti. Videti toliko
jezo in serditost, s ktero je proti preplašeni deklici na-
mahovala, hočejo preganjano siroto braniti, ker jim je
bila dobro znana dekletova nedolžnost in mačehina hudo-
voljnost.

„Kaj ?“ jame kričati, „ali to potepinko hočete bra¬
niti? Ali pa veste, da krade, hinavka. V ječi, tam je
njen pravi prostor. Tatica je, to vam bom dokazala.“

Pri tej priči zagrabi Germanino torbico, jo hlastno
odprč — pa kako ostermi! Kako se zavzamejo kmetje
in zdaj vsa preplašena mačeha!

V torbico so bili lepo redno zloženi cvetlični venci,
nezrečeno prijetno je iz nje zadišalo! Take cvetlice ne
rasto v tistem kraji. In takrat je bila cel6 zima in zelo
mraz, da ni bilo nikjer le ene cvetke dobiti.

Tako ie Bog sam opravičil tiho terpinko.

Huda žena je menila dobiti ukradeno jedilo v tor¬
bici, pa glej — prelepe cvetlice se ji iz nje nasmehljajo.
Pač preljubeznjiv odgovor dobrega Pastirja iz nebčs, in
prekrasno ooravičenje s čudežem. Tako dober je ljubi
!

Tu -je bila vojska tako rekoč med nebom in zemljo,
in nebo je zmagalo. Pa konec te vojske je bil tak, da
ie tudi premagani sovražnik obhajal —- veselo zmago!

Tolika ljubezen Božja je prebila terdi led — raz¬
grela je merzlo serce zaslepljeni mačehi. Ta čudež jo
je tako pretresel in pogrel, da je koj spoznala vso ger-
dobijo svojega brezvestnega vedenja. Britko se začne
jokati, vsa skesana poklekne in prosi Boga in tolikanj
žaljenega otroka za odpuščanje.

„0, zanaprej mora biti vse drugač“, tako obeta s
solzami v oččh. In še tisti dan zapovč, da Germana
nima več pasti ovac, da naj ta posel opravljajo njeni

132

mlajši otroci. Germani odkaže pri mizi pervi prostor, in
v sobi napravi mehko čedno posteljo. V hlevu ne sme
več spati. Drugi otroci jo morajo spoštovati, celo vbo-
gati jo.

Mačeha gre k spovedi in opravi dolgo spoved od
vsega življenja ter sprejema odsihdob po večkrat ss.
zakramente. Pri Lovrenčevih se je zdaj vse spremenilo
in na boljše obernilo. Spokorna gospodinja je rada okrog
pripovedovala, da le po stanovitni molitvi dobre Ger¬
mane se je tako vsa predrugačila.

Tako spremenjenje mačehinega serca pač ni manjši
čudež kakor oni, da se je Germanin kruh spremenil v
duhteče cvetlice!

Ti) Kakoršno življenje, taka smert.

Germana je bila že 22 let stara takrat, ko se je
njena mačeha spreobernila. Tedaj se le v 23. letu po
tolikih britkostih se ji je pokazalo cvetje zemeljske sreče.
Pa za take duše, kakor je bila Germana, tukaj na svetu
sreča ne cvete.

Germana kmali potem nevarno zboli ter boleha
bolj in bolj. Močno se ji toži po gozdni samoti in po
nočni tihoti v ovčnjaku, kjer je toliko let med ljublje¬
nimi ovčicami nemotena prav po željah svojega serca
zbrano molila in na skrivnem se vsak dan z Bogom po¬
govarjala, kolikor koli je želela. Zato je nekterikrat
prav priserčno prosila, naj bi smela, kakor nekdaj, gnati
ovce past, in potlej čez noč v ovčnjaku ostati. Ce je do¬
bila kterikrat dovoljenje, jo je to vidno poživilo in po¬
zdravilo.

Nekikrat ji starši na njeno priserčno prošnjo spet
dovolijo v hlevu prenočiti. Tisto noč pa se ji angelj
prikaže v veliki svitlobi in ji pravi: ,,Germana, sestrica
moja, čas tvoje poskušnje je pri kraji; v treh mescih
pridem po te, da te v nebesa popeljem/' Na to spet
zgine angelj.

Od tiste noči so bile vse njene misli in želje v
nebesih. Polna veselja in kopernenja je pričakovala za
željene ure svoje ločitve Se bolj je bila molčeča in za¬
mišljena in gostokrat je prosila dovoljenja, da bi smela
v hlevu prenočiti.

133

Čez dva mesca še huje zboli, vse moči jo jamejo
zapuščati, čedalje bolj peša. Pa ves čas ostane izgled
poterpežljivosti, vdanosti in krotkosti; nikakoršne pri¬
tožbe jd iz njenih ust.

čem bolj se množijo bolečine, tem bolj se raduje.
Ko se ji zdi bolezen že zelo nevarna, želi ss. zakra¬
mentov za umirajoče. Kakor je bila vajena ves čas svo¬
jega življenja, je tudi zadnjikrat s serafsko pobožnostjo
zavžila Jezusa Kristusa — popotnico v večno življenje;
s posebnim zaupanjem je sprejela zakrament sv. po¬
slednjega olja. Prosila je očeta in mačeho za blagoslov,
priserčno se jima zahvalila za vso ljubezen; ginljivo se
je poslovila z vsimi domačimi, vsim je vse odpustila.

Potem je prosila, naj jo nesejo v ovčnjak — v tisti
hlevček, v kterem je toliko presrečnih noči preživela,
naj jo pustijo tam samo in nihče naj je ne moti. Go¬
tovo je čutila — slutila smert; in kakor je ponižno ži¬
vela, hotela je tudi ponižno umreti — v hlevcu!

Drugo jutro pridejo oče Lovrenec v hlev. Germana
leži na slami, roke ima sklenjene na persih; obličje je
prijazno, kakor bi s adko spala. Stopijo bliže, jo kličejo;
pa zastonj — po noči jo je Gospod poklical k sebi.
Bilo je to 15. rožnika 1601; ravno tri mesce potem, ko
se ji je bil angelj prikazal.

Ravno tisto noč sta bila dva pobožna meniha iz
Tuluza, gredč z misijona, v gozdu zašla. Okoli pol noči
gresta proti vasi, da bi si prenočišča poiskala. Kar za¬
gledata neko svitlobo, kakor svitlo cesto iz nebes proti
zemlji. V sredi te svitle ceste vidita trumo devic v belih
oblačilih, v taki svitlobi, da se jima blešči. Te nebeške
podobe pele so prelepo pesem. Meniha zapazita, da se
spustijo proti nekemu malemu, starikastemu poslopju.
Na to vsa prikazen spet zgine, in je tema kakor pred.
Ko prideta v vas, zagledata zopet ono nebeško trumo.
Še lepše se jima zdi, da pojejo zdaj device in med njimi
vidita še eno novo tovaršico, ki je s cvetlicami ozali-
šana. V sredi med seboj jo imajo. Kmali jima spet vse
zgine.

Zjutraj oprašujeta meniha, kdo je v vasi umeri ?
Hitro se je razširila novica, da je umerla sv. Germana.
Iz razpadljivega ovčnjaka je bila prenesena v lepe ne-

134

besa; — spala in um er la je v hlevcu, zbudila
se je v nebesih! Oj kako lepa, kako ginljiva taka
smert!

Starši in otroci, ki so zadnji čas jeli Germano tako
priserčno ljubiti, se milo jokajo. Jokaje prenesejo sv.
truplo v hišo, ga oblečejo v lepo prazno oblačilo in
položijo na mertvaški oder.

Od vsih strani hitijo ljudje skupaj. Vsi se čudijo
in pravijo, kako je vendar lepa ranjca! Njeni sicer bledi
lici ste zdaj lepo rudečkasti, njen obraz nezrekljivo Iju-
beznjiv, kakor bi bila zamaknjena.

Več časa se v tistih krajih skor druzega ni govo¬
rilo, kakor o čednostih ranjce in o čudežih, s kterimi
je Bog že na zemlji poveličeval ljubljenega otroka,

i) Po smerti.

Sploh se smč reči, da ljudje človeka po smerti
milejše sodijo, kakor pred smertjo. Ljubezen in hvalež¬
nost, ki jo čutimo do svojih prijateljev in dobrotnikov,
ter spoštovanje, ki ga imamo do časti vrednih oseb, se
z vso močjo in ginljivo zavestjo pokaže še le takrat,
ko se za zmiraj poslovijo in preselijo v brezkrajno več¬
nost.

Tako je bilo tudi v Pibraku. Koliko Idt šeni skor
nihče zmenil za ubožno, bolehno pastarico; le proti zad¬
njemu so jo začeli posamezni čislati; a ko je preblaga
devica zatisnila oči, tedaj se je vse zanimalo zanjo, od
blizo in daleč.

Prišel je dan pogreba. Bil je delavnik, a spreme¬
nili so ga Pibračanjei v praznik. Nihče ni delal. Za po¬
grebom jih je bilo toliko, kakor bi naj imenitnišega
gospoda k pogrebu nesli.

Takrat je bila še navada, da so posebno odbrane
osebe v cerkvi pokopavali. Kdo bi bil bolj zaslužil na
takem posvečenem kraji počivati, kakor Germanino de¬
viško telo? Gospod župnik so to tudi koj sprevideli;
zato so določili, da truplo sicer uborne pastarice, ki je
ves čas poslušala božjo besedo s toliko ljubeznijo in
pazljivostjo, pa s toliko koristjo, mora biti zakopano v
cerkvi nasproti prižnice.

135

Položili so jo v priprosto leseno rakev, okinčali so
jo s prelepimi venci, ktere so ji bili otroci spletli iz
belili in rudečih cvetlic. Na glavo so ji djali še krasen
venec iz nageljnov in žitnega klasja.

Precej časa je bila ondotnim ljudem nepozabljiva.
Zlasti so veliko o njej govorili otroci, ki jih je tolikrat
podučevala; pred vsem pa so g. župnik veliko lepega
iz njenega življenja gostokrat omenili v pridigah in ker-
ščanskih naukih. Pozneje pa, ko so umerli dobri du
hovnik in se preselili mnogi njeni verstniki in verstnice
v hladni grob, je čedalje bolj zginjal tudi njen spomin.

Se le čez 43 Iht so se ljudje naenkrat spet začeli
prav živahno razgovarjati o ranjci Germani.

Tisto leto namreč so hoteli neko drugo imenitno
osebo zakopati tje, kjer je ležala Germana. V ta namen
jame grobar razkopavati tlak, pa ko odbije in razkrije
nekoliko plošč, zagleda človeško, popolnoma nestrohljeno
truplo. Močno se prestraši pervi hip in glasno zavpije.
Ljudje, ki so ga slišali, prihitijo gledat — in kaj vidijo?
Skor pri verhu zemlje vidijo prelepo telo mlade device,
ki je še tako dobro ohranjeno, kakor bi ga bila ravno¬
kar duša zapustila.

To se ve, da se je ta prečudna novica hitro po
vasi razglasila in da so od vseh strani hiteli ljudje gle¬
dat. Dolgo časa so jo opazovali, hoteli natanko viditi.
Pri kopanji jo je bil grobar nekoliko ranil na glavo, in
rana je bila rudeča, živa; poskušajo telo vzdigniti, vse
je še pregibljivo, kakor živo; celo nohti na rokah in
nogah še niso odpadli, vsi udje so še s kožo pokriti, le
jezik se je nekoliko usušil in ušesa; v roki najdejo
majhino svečko in ob glavi venec duhtečih nageljnov in
žitnih klasov; obleka je še cela in terdna, le da je v
zemlji močno ob barvo; ena roka je nekoliko upognjena,
in na vratu so videti še znamenja zaceljenih ran in
oteklin. Precej so uganili, da to lepo truplo ni nikogar
druzega, kakor ranjce dobre dekline Germane; kajti
med pričujočimi so bili še nekteri, ki so jo v življenji
poznali, ki so mertvo kropili in so bili pri njenem po¬
grebu.

Zdaj so Germano častitljivo iz groba vzeli in v cerkvi
na očitnem kraji položili, da jo je lahko vsakdo videl.

136

Kmali jo je Bog zopet z novim čudežem poveličal.

Neka imenitna gospa se je v svoji preveliki ob¬
čutljivosti pritožila, da ne more gledati mertvega trupla
tako blizo svoje klopi, in je zahtevala, naj se Germana
kam drugam prenese, da ji bo izpred oči, češ, da mer
lič je le merlič, če je bila tudi še tako sveta. Tako
pretirana občutljivost, nikakor ni mogla dopasti Bogu,
ki je Germano sam s čudeži tolikanj poveličeval. Truplo
ranjce so sicer prenesli v bolj samoten koteč, a zaslužena
šiba je kmali udarila ono preobčutno gospo.

Kmali potem nevarno zboli, grozovite bolečine čuti
v persih; pa tudi njen mali otrok je za smert bolan.
Naj imenitniše zdravnike pokličejo iz mesta, pa nihče
ji ne more pomagati. Bolečine prihajajo vedno hujše,
strah čedalje veči.

Zdaj se spomni njen mož, kako se je bolnica za¬
ničljivo vedla zastran svete pastarice. Tudi ženi razodene
svoje misli, da njeni žalostni stan je beržkone kazen za
tisto nesterpljivo prevzetnost. Pri tej priči se bogati bol¬
nici oči odpro, epoznd svojo krivico; vsa skesana po¬
klekne in za odpuščanje prosi Boga in njegovo služab¬
nico Germano.

Precej pervo noč potem se gospa nagloma prebudi
in zagleda spalnico vso v svitlobi in pred seboj bliščečo
podobo ranjce Germane, ki ji prijazno obljubi, da bode
kmali ozdravela ona in tudi dete. Vsa vesela pokliče
služabnico, da naj ji pogleda rane, in glej — vse so
zaceljene! Da si prinesti še bolnega otročiča: — tudi
ta je polnoma zdrav in vesel!

Zjutraj zgodaj hiti v cerkev se zahvalit za toliko
milost. Potem da narediti za Germanino truplo lepo
rakev iz svinca. Le-to potem preneso in postavijo na
spodoben kraj v žagradu.

Vsled teh in še mnozih druzih čudežev so se za¬
čeli nabirati zanesljivi in spričani dokazi v ta namen,
da bi se Germana očitno razglasila za svetnico. Že
Gregorij XVI (f 1846) so rekli o njej: „Germanino za¬
devo sem preiskal, zdaj mi je znana in zdi se mi po¬
vsem čudovita.“ Že ta papež so jo hoteli povzdigniti
med zveličane, pa jih je smert prehitela.

137

Slednjič so jo po natančnem presojevanji slavni
papež Pij IX z veliko slovesnostjo zveličanim prišteli
7. maja 1854.

V Rimu je bila ta dan pred cerkvijo sv. Petra
videti velika na platno malana podoba, na kteri je bila
krasno naslikana Germana, zapustivši zemljo hiteč k
nebeškemu Očetu, ki ga nad oblaki angelji obdajajo.
Spodaj je naslikana Pibraška vas, kjer je nekdaj tekla
njena zibelka, in kjer je zdaj njen grob; potem tisti paš¬
niki, kjer je toliko Ičt poleg ovčic tako zvesto Bogu služila,
in pa lesen križec, kakor priča njenih priserčnih molitev in
pobožnih premišljevanj. Pod podobo je bilo z velikimi
čerkami zapisano v latinskem jeziku: „Germano Kužen
(Cousin), devico iz Tuluza (tam je bil namreč škofov
sedež), slavno v čednostih in čudežih, počeščujejo papež
Pij IX z manjšo nebeško častjo 7. maja 1854 po Kri¬
stusu. “

Nad velikimi vrati te velikanske cerkve je bila
druga slika, ki je z besedo in podobščino oznanjala ču¬
dežno „spremenjenje kruha v cvetlice".

Od znotraj je b la cerkev veličastno ozališana;
brez števila luč in lučic jo je razsvitljevalo. V sredi je
bila postavljena velika slika, ki je kazala Germano v
nebeški slavi. Od začetka svečanosti je bila ta podoba
zakrita, odkrila se je še le tedaj, ko je bilo prebrano
dotično pismo Pija IX.

V tem prelepem pisanji se med drugim bere: „V
krotkosti, poterpežljivosti in stanovitnosti v dobrem je
dajala izglede, ki po svoje presegajo druge. — Ne mo¬
remo se dosti načuditi naredbam Božje previdnosti, ki
je ravno za naš čas prihranila poveličanje te pastarice.
Izgied te device naj v sercih mnozih na novo zaneti in
vterdi že skor ugaslo vero ter naj prenovi in zboljša
zaderžanje vernih “

Okrog omenjene slike je gorelo v podobi krone in
na verhu v podobi križa neštevilno lučic na 200 lustrih.

Enako so se prizadevale še druge umetnije pove¬
ličevati blaženo Germano. Tako Rim časti svetnike!

Čez en mesec potem so v čast zveličani Germani
v Tuluzu obhajali slovesno tridnevnico, vsak dan z
dvema pridigama.

IiglcJi. II. 18

13&

Velika škofijska cerkev je bila od zgodnjega jutra
do pozne noči skor zmiraj tesno napolnjena. Vsak večer
je bila krasna razsvitljava. Vsi stanovi brez izjeme so
se vdeležili tega veselega preslavljevanja. Vse hiše so
bile lepo ozališane. V celem velikem mestu ga skor ni
bilo okna, da bi bilo brez lučice.

Na zadnje so začeli zveličano Germano slaviti v
domačem kraji, kjer je živela in terpela. Tudi tukaj so
obhajali tridnevnico, ki se je pričela 25. rožnika 1854.

Od vsih strani so hiteli v gostih trumah romarji
raznih stanov in različne starosti v priprosto vas Pibrak.
Pred vasjo so naredili veliko šotorov, ker v vasi ni bilo
prostora. Vse je bilo veselo, vse se je radovalo.

Okrog cerkve, ki stoji na gričku, so bili narejeni
oltarji, na kterih so se vse dopoldne sv. maše oprav¬
ljale in premnogo je bilo obhajanih. Osem tisuč hostij
je bilo pervi dan posvečenih in se jih je zmanjkovalo.
Tri sto duhovnov je bilo pervi dan za procesijo.

Ta dan se je pervikrat obhajala presveta daritev
v čast uboge pastarice v domači vasi; maševali so tu-
luški nadškof sami vpričo nad 10.000 ljudi.

Vsak dan je bila dvakrat pridiga. Tujcev so vse
tri dni našteli do 75.000.

Tudi po vseh cerkvah cele škofije so zveličano
Germano slavili.

Kmali pa je prišel Čas, da se sme častiti po ve¬
soljnem katoliškem svetu.

29. rožnika 1867 se je v Rimu praznoval 18001etni
spomin mučeniške smerti ss. Petra in Pavla s toliko
slovesnostjo, da ostane z neizbrisljivimi čerkami zapi¬
san v zgodovini „večnega mesta“. Na ta slavni dan se
je skazala med druzimi tudi zveličani Germani naj veča
čast — prišteta je bila med svetnice.

Pač je imela marsikaka v svilo in dragoceno giz-
davo obleko oblečena ženska o takih sijajnih slovesno¬
stih vgodno priliko za resno — pretresljivo premišlje¬
vanje! Sv. Germana je bila rojena pod uborno streho
priprostega kmeta. Živela je ves čas v tihi samoti, revna,
bolehna, zaničevana, mnogokrat lačna. Svet se ni zmenil
zanjo, in ona ne za svet. Poznala je na celem svetu ie
domači kraj. Učenosti, s kterimi se zdaj ženstvo tolikanj

139

ukvarja, ni nobene znala, znala je le ovce pasti, star¬
šem streči, pa — kerščansko živeti. In ko se preseli iz
časnosti v večnost, se loči tako tiho, da je nihče ne
sliši, nihče ne vidi, kakor list, ki ga lahni večerni veter
odterga na samotnem drevesu! Zdaj pa tolika čast, to¬
lika slava že na zemlji; kaj pa še le v nebesih!

Mnogo čudežev je Bog storil po svoji zvesti slu¬
žabnici, a naj veči čudež se mi zdi sv. Germana sama.
Kako presunljivo je za nas sporočilo, da njeno truplo
ni strohnelo! In kaj bi tudi? Zakaj bi trohnelo telo,
ki ni nikdar služilo grehu, ampak je bilo vedno čist
tempelj sv. Duha? zakaj bi gnjila glava, ki se ni nikoli
nad druge povzdigovala? zakaj oči, ki niso nikdar nič
nespodobnega gledale ? zakaj ušesa, ki so poslušale le
sv. govorjenje? zakaj usta, ki jih je le v Božjo hvalo
odpirala? zakaj bi trohnele roke, ki za delo niso bile
nikdar pretrudne, revežem pa zmir radovoljno odperte?
in zakaj bi trohnele noge, ki niso drugam hodile, kakor
na delo in v cerkev? O da bi bilo tudi naše telo z vsemi
udi tako Bogu posvečeno, in da bi v njem prebivala
tako čista duša, tako blago serce kakor v deviškem te¬
lesu sv. Germane!

18. Sv. JMlid. Sajka.

Iz prejšnje dogodbe ste se lahko zadostno prepri¬
čali, da Bog ne gleda na bogastvo in imenitnost ljudi,
marveč le na lepoto in svetost življenja. Božje oko si
nič ne zbira med stanovi. Kjer zagleda čisto, krotko,
sveto sercč, povsod mu je všeč; naj vlada v kraljevi
palači ali pa prezeba v pastirski koči. Kdor koli sta¬
novitno spolnuje njegovo sveto voljo, vsak je njegov
ljubljenec, njegov otrok; vsacega pokliče ob določenem
času k sebi v rajski dom, da mu izroči očetovo dedi-
šino: nezmerno veliko, brezkrajno veselje nebeškega
kraljestva!

In menda zato se nam smert pobožnega reveža
bolj ginljiva zdi, ker iz naj veče ponižnosti je naenkrat

140

povzdignjen do naj veče časti. Zato vam posebno rad
pripovedujem izglede onih pobožnih otrok, ki so v brit-
kem pomanjkanji, v neznani samotnosti in v ponižnem
zatajevanji zvesto Bogu služili.

Tak je bil tudi sv. Paskal Bajlon.

Njegovi starši Martin in Izabela Bajlon so živeli v
priprosti vasi na Spanjskem in so si z obdelovanjem
polja, toraj v potu svojega obraza, težko služili svojega
vsakdanjega kruha. Čeravno ubožni, bili so vendar prav
kerščanski ljudje, ki so vestno skerbeli za svojo dru¬
žino. Bog jim je dal petero otrok; naj mlajši je bil
rojen 17. maja 1540 in je dobil ime po sv. škofu Pa¬
skalu, kterega god se je ravno prešnji dan praznoval.

Njegova mati so bili jako pobožna žena in so ho
dili vsak dan k sv. maši. Pa vselej so seboj jemali v
naročji svojega ljubega otroka. Z velikim veseljem so
opazovali, kako resno in mirno se je v cerkvi vedel
mali Paškalček in kako verno je gledal pri sv. maši
na mašnika, kakor bi si hotel vse zapomniti in vsega
se naučiti.

Cerkev se mu je s časoma tako priljubila, da ni¬
kamor ni šel s tolikim veseljem, kakor v hišo Božjo.
Nekega dne so imeli starši posebno opravilo, da so ga
za nekaj časa samega pustili. Toda kmali potem gredo
pogledat, pa otroka ne morejo nikjer dobiti. Povsod ga
iščejo z veliko skerbjo; s strahom poprašujejo pri so¬
sedih po njem: nihče ne vč zanj. Slednjič ga najdejo
v cerkvi. Ker Paškalček še takrat ni znal hoditi, se je
po rokah in nogah tjekaj priplazil. Tako je potlej še
Večkrat storil; starši mu niso branili, ker so vedeli, kam
zahaja; šc le prav všeč se jim je to zdelo, kajti bili
so istinito pobožni.

Kaj pa je tako zeld vleklo malega otroka v sve¬
tišče božje? kaj ga je na svetem kraji tako zanimalo,
da se ni naveličal, kakor oni otroci, kterim se v cerkvi
kmali dolgočasno zdi? Dobra mati so mu mnogokaj že
prav priprosto povedali o Jezusu Kristusu, ki noč in
dan biva na velikem oltarju, o preljubi Materi nebeški,
o svetnikih in angeljih. Zato je že po nekoliko razume¬
val razne podobe po cerkvi, jih prav pazljivo in po¬
božno ogledoval, in priserčno lepo molil pred njimi —

141

nekaj po nagibu sv. Duha, nekaj po tem, kar se je od
blagodušne matere naučil!

Za učenje je imel veliko veselje, pa nikakoršne
priložnosti. Starši ga namreč niso mogli v šolo dajati,
ker so bili ubožni. Toda bistri deček si je znal sam
pomagati.

Ko nekoliko odraste, ga starši odmenijo za pastirja;
drugim ljudem mora živino pasti, da si s tem vsakdanji
kruh služi. Pastirstva bi se še ne ustrašil tako zelo, ker
vajen je vbogati tudi v težavnih in zopernih rečeh, le
to mu je nad vse žal, da ne more v šolo hoditi. Oh
tako rad bi znal brati, da bi iz svetih knjig kaj več
zvedel o Zveličarju in svetnikih Božjih, kakor pa so
mu mogli priprosta mati povedati, da bi zvestejše Bogu
služil! In kaj stori?

Vselej, kadar žene čedo na pašo, vzame knjigo
seboj. Ko se živina lepo mirno pase, se vstopi poleg
pota kakor kak usmiljenja vreden berač, pa ne da bi
prosil denarjev ali kruha vbogajime, on le duhovne mi¬
loščine želi. Za Božjo voljo prosi memogredoče. naj se
ga usmilijo in naj mu čerke razkažejo in povejo, da se
bo mogel branja naučiti. Po velikem trudu se mu res
posreči, da zni še precej dobro brati, in še celd neko¬
liko pisati se samotež navadi.

Zdaj se mu zdi, da bi ne mogel srečniši biti. Pre-
skerbi si dobrih duhovnih bukev; za posvetne nič ne
mara. Vedno jih prebira in kar bere, resno premišljuje
ter neprenehoma v otročji priprostosti moli za milost,
da bi mogel vedno prav pobožno živeti. Posebno všeč
mu je knjiga, v kteri najde lepih molitev in češenj Ma¬
tere Božje. Da bi ga v branji in premišljevanji nihče
ne motil in da bi mogel Mater Božjo prav po željah
svojega vnetega serca častiti, se loči od druzih pastirjev
in goni svojo čedo k neki kapelici Matere Božje.

Okrog te kapelice pa je bil slab pašnik, in še to
malo, kar je ondod zrastlo, so ovce hitro posmukale.
Zato ga vpraša nekikrat mož, kteremu je ovce pase),
zakaj zmiraj na tistem kraji prideržuje čedo; saj tam
ni nikakoršne paše in ovce bodo vse sestradane. Paškal
na to priprosto odgovori: „B!izo Matere Božje ne!bode
ovcam ničesar manjkalo; kajti ona je dobra pastarica,

142

ki v vsaki potrebi pomaga.“ In res je bilo tako; Bog
je otroku tako poplačal goreče češenje do Marije, da
je bil mož sam primoran spoznati, da so mu ovce dobro
oskerbljene in tako debele, kakor bi se pasle po naj
boljših pašnikih.

Neki dan ga mati vprašajo, ali bi ne hotel tudi
sosedovih k6z pasti. Paškal pa lepo prosi, naj mu tega
nikar ne velevajo; koze so tako nemirne živali; težko
bi jih bilo varovati, da bi ue šla zdaj ta zdaj ta v škodo
na tuje polje in travnike. Tako včsten je že bil deček
Paškal.

Varoval se je na vso moč tudi naj manjšega greha;
kajti dostikrat je pomislil, da je Bog povsod pričujoč.
Čeravno je pastirovanje že samo na sebi nekakšna po¬
kora, si je vendar nakladal še posebna pokorila. Da bi
milega Jezusa v revščini posnemal in se lože vsacega
greha obvaroval, — je jčl že v nežni mladosti bos ho¬
diti in bosonog spremljevati svojo ubežno čedo po ger-
movji in ternji, čez skale in stermo pečevje.

Ko nekoliko odraste, zapusti dom svojih staršev
in si gre drugam boljše službe iskat, da bi mogel lože
svojim ubožnim staršem pomagati, pa tudi še kaj reve¬
žem dati. Posreči se mu, da dobi prav dobrega pobož¬
nega gospodarja, ki ga sprejme za ovčarja; ime mu je
bilo Martin Garzias. Temu se s svojo pridnostjo in zve¬
stobo tako prikupi, da ga hoče za svojega sina sprejeti
in ga deležnega storiti svojega obilnega premoženja. Kdo
bi take vabljive ponudbe ne sprejel? Toda verli mla-
deneč se mu lepo zahvali in ne mara za bogastvo. Ljubše
mu je v revščini živeti „iz ljubezni do Boga*'. Ostane
tedaj ubog ovčar, da bi se pripravljal še za večo rev¬
ščino, ktero si je namenil s slovesno obljubo izvoliti v
kakem samostanu.

Kakor doma pri starših, tako je bil tudi na ptu-
jem pri druzih ljudeh pravi izgled kerščanskih čednosti.
Čem veči je bil, tem boksi je prihajal: ponižen, pri-
prost, čist mladeneč — je bil ljub Bogu in ljudem. Vsi,
kteri so ga poznali, so mu rekli le „sveti ovčar“! —
Nikdar ga niso slišali prepirati se ali kleti, nikdar ni
prišla laž iz njegovih ust, praznih norčij in preširnega
vedenja svojih mladostnih tovaršev se ni vdeleževal,

143

marveč jih je le k dobremu zavračeval, kolikor je mogel.
Čutilo za pravico mu je bilo tako globoko vkoreninjeno
v blago serce, da je sam iz lastne težko zaslužene plače
poravnal vsako škodo, ko je ktero njegova čeda po polji
ali po travnikih storila, če tudi brez njegovega zadol-
ženja. Bil je zanesljiv, res kakor „zlata tehtnica". En¬
krat mu veli viši ovčar, ki je bil hudo žejin, naj mu
gre na ptuj vert po grozdja. Paskal se brani, uni pa
zmerja in mu žuga. Naravnost pa mu reče vestni mla-
deneč: „Grozdje je tuja lastnina in raji se dam na kosce
raztergati, kakor pa naj manjšega kaj ukrasti, ker je
to zoper Božjo zapoved." Enako se je prizadeval za
druge čednosti, zlasti za sveto čistost.

Da bi ne pozabil tudi naj manjše napake, ki se
mu je vsled človeške slabosti kterikrat primerila, je
Paškal naredil vselej vozal na vervici, ki jo je v ta
namen pri sebi nosil in potlej je prišel ves skesan k
spovednici in se vsega do zadnje mervice na tanko ob¬
tožil. Njegovi tovarši so se le čudili in jim ni šlo v
glavo, kaj more vendar pri spovedi tako dolgo pripo¬
vedovati, ker pri njem še nobenega malega greha niso za¬
pazili. Toda Paškal je to drugač vedel. Sv. Duh mu je
vnčl serce z nezmerno ljubeznijo božjo, in ta goreča
ljubezen ga je nagibala in učila vsako nepopolnost spo¬
znati, objokovati in studiti.

Iz ločja si je umetno spletel molek in je z veliko
pobožnostjo vsak dan po večkrat molil sv. rožni venec.
Molil je naj raji kleče, obernjen proti imenitni romarski
cerkvi, ki se je imenovala. „Naša ljuba Gospa na gori".
Tacih molkov iz bičja je še več naredil in jih družim
podaril ter jim razložil, da so spleteni iz belih in ro¬
dečih rož: češenamarije da so bele, čednosti naj svetejše
Device; očenaši pa da so rudeče rože, svete rane bož¬
jega Zveličarja.

Tudi tak oltarček si je bil Paškal napravil, da ga
je imel lahko zmiraj pri sebi: to je bila njegova pa¬
stirska palica! V palico si je namreč vdolbel podobo
Matere Božje in na zgornjem koncu je križ naredil. To
palico je zasadil v zemljo, naj raji pod kakim lepim
drevesom, potlej je pokleknil in s tako gorečo pobož¬
nostjo molil, da so ga večkrat videli zamaknjenega.

144

Zarad velike ponižnosti mu je bilo hudo, če ga je kdo
opazoval.

Ta palica, ki jo je imel Paskal v svoji pastirski
priprostosti za oltar, je bila Bogu kaj zelo všeč. Tega
so se pastirji, njegovi tovarsi, z lastnimi očmi prepričali.

Po širokih pašnikih na Španjskem večkrat zdrave
vode pomanjkuje; če tudi so luže za živino, vendar mo¬
rajo pastirji o poletni vročini mnogokrat hudo žejo ter-
peti. Zastran tega so se njegovi tovarsi enkrat pritože¬
vali in so bdi žalostni. Paskal pa jim svetuje, naj le
palice v zemljo zasadijo, pa bo voda pritekla. Pastirji
storijo tako, pa vode ni zagledati. To se Paškalu zelo
čudno zdi, — zdaj sam zasadi svojo palico v tla, in
glejte! — precej začne izvirati bister studenček. Pa¬
stirji menijo, da mu je bilo že pred znano, da je tam
kak studenec zasut; zato ga drugi dan peljejo drugam
na močvirnat travnik in ga prosijo, naj jim tamkaj pri¬
pravi pitne vode. Paskal zasadi svojo palico v tla, —
in spet priteče čista studenčnica iz močvirnatih tal. Pa¬
stirji so se temu zelo čudili, on pa kar nič; mora že
tako Božja volja biti, si je mislil v svoji ponižnosti.

Naj veče veselje njegovo je bilo, ako mu je go¬
spodar dovolil, da sme tudi v delavnik iti k sv. maši.
Ob taki priložnosti se skor ni mogel ločiti iz svetišča
Božjega, toliko radost in srečo je našel v molitvi pred
sv. Rešnjim Telesom, in skor se ni mogel potem dovelj
zahvaliti gospodarju za tako milost.

Naj lepše spričalo za slehernega človeka blagovi-
tost je to, če iz ljubezni do Boga natančno spolnuje
dolžnosti svojega stanu. Pastirski stan je sicer med naj
slabše štet, pa kako velik je bil ta sveti pastir pred
Bogom! Že prčd je bilo povedano, kako skerbno in
vestno je varoval svojo čedo, da bi ne prizadjala kje
kake škode. Neko noč je napravila njegova drobnica
precejšno škodo. In Paskal ni imel miru, dokler je ni
vestno poravnal. Precej da škodo natanko preceniti in
obljubi, da jo bode povernil berž ko bo svoj zaslužek
prejel, čez nekaj časa res prinese povračilo za cenjeno
škodo; pa dotični posestnik mu pravi, da ravno na tistem
kosu, ki so ga bile ovce popasle, je še več pridelal,

145

kakor po druzih njivah, tedaj ne more in ne smč spre¬
jeti nikakoršne odškodnine.

Ob času žetve je Paskal vedno jemal šerp seboj
na pašo in je pomagal pridno žeti na raznih njivah, da
bi s tem popravil škodo, če so jo znabiti kje storile
ovce brez njegove vednosti.

Vendar se mu je zdelo pastirsko življenje čedalje
težavniše. Njegovo serce je bilo predobro, prežlahtno,
prenedolžno za tako pastirsko družbo, v kteri so bili
mnogi hudobni in sprideni. Ena sama nečista beseda,
nespodobna šala — in berž se je s studom obernil in
žalosten proč bežal; raji bi se bil dal na drobne kosce
razsekati, kakor da bi bil svoje ustnice onečastil s kako
lažjo. ,,Resnično tako je!" To e bila njegova naj veča
prisega in mu je več veljala, kakor marsikomu slovesno
prisegovanje pred sodnijo. In ker je moral med pastirji
tolikrat slišati kletve, rotenje (pridušanje), lažnjive in
tudi nespodobne besede, krege in prepire; se mu je
čedalje bolj tožilo in čedalje veče so mu bile želje, svet
popolnoma zapustiti in v tihi samotnosti le za svojo
dušo skerbeti. Po dolgi goreči molitvi je spoznal voljo
Božjo, ki ga kliče v red sv. Frančiška, ker tam bo
lahko ves čas reven ostal, kakor je bil dozdaj, pa bo
v družbi resnih mož, ki so se vsi zato svetu odpovedali,
da bi zvestejše Bogu služili v čistosti, revščini, pokor¬
ščini in pobožnosti.

V tem redu je živel do konca svojega življenja,
postal je velik svetnik, in Bog je delal po njem mnogo
čudežev v življenji in po smerti. Naj bolj priljubljena
čednost mu je bila sveta ponižnost in kerščanska pri-
prostost, ki želi edino le Bogu v vseh rečeh dopasti.
V tem obziru je ostal vse svoje življenje otrok — dete,
kakor hoče Jezus, da bi bili vsi kristjani, rekoč:

„Ce ne boste taki kakor otroci, ne poj-
dete v nebeško kraljestvo!"


Stran

Vvod.HI

1. Marija in otroci.. 1

2. Sv. Lenart Portomavriški. 8

3. Zveličana Armela . 11

4. Zveličani Benedikt Labre . ..19

5. Sv. Alfons Ligvorij.26

6. Sv. Veronika Giuliani.30

7. Zveličana Marija Angeljska .36

8. Zveličani Krispin Viterbski .47

9. Zveličana Marjeta Marija Alakok.51

10. Ivan Jakob Olier.57

11. Sv. Roza Limanska.60

a) Kako bogaboječa je bila Rozika. 61

b) Kako zelo se je Rozika zatajevala .... 64

e) Kako poterpežljiva in usmiljena je bila Rozika 66

d) Kako zelo je Rozika svoje starše ljubila . . 68

e) Kako molitvena in pobožna je bila Rozika . . 70

f) Kako so bile Roziki celo živali prijazne . . 72

12. Sv. Frančišek Šaleški . ..75

a) Dober začetek.  76

b) Mali apostelj.78

c) Mladi dobrotnik. 79

d) Izverstni učenec.80

e) Vsim vse.83

f) Pobožni Marijin otrok. 85

13. Pobožna Ana Garcias. 88

14. Japonski otroci. 92

a) Ljudovik japonski deček. 94

b) Anton, Ljudovik in Tomaž. 96

c) Ginljiv odgovor.1*9

d) Lepo mertvaško oblačilo.19»

Stran

e) Tomaž in Peter.101

f) Mati s petero otroci . ..103

g) Štirje mladi mučenci.104

h) Jakob, japonski deček.107

i) Ignacij.109

15. Sv. Germana.111

a) V revščini rojena in vendar bogata . . . 112

b) Mesto pervega — zadnje obhajilo .... 115

c) Mlada beračica.117

d) Huda mačeha.119

e) Srečna pastarica.123

f) Velika pred Bogom.127

g) Še en čudež.129

h) Kakoršno življenje, taka smert.132

i) Po srnerti.134

16. Sv, Paška! Bajlon.139