Štev. 2.
V Ljubljani, dne 5. februarja 1914.
Leto VI.
Celodnevni poduk na kmetih.
»Kar mož zna, lo velja« pravi pregovor. Naše ljudstvo ima v primeri z drugimi narodi res velike naravne zmožnosti. Povsod sc kaže velika ukaželjnest in prizadevanje za pravi napredek. Kako rado bere vce po vaseh kniitfe in časopise. Splošna izobrazba se je zelo dvignila, saj znajo skoro vsi mladi ljudje brati in pisati. Podlago vsaki izobrazbi da ljudska šola, za katero mora vsak narod skrbeti. Kranjska dežela jc imela v proračunu za 1. 1913. za pouk, umetnost in znanost znesek 2,209,840 kron. Po vse' r>ravici se povdarja, da moramo omiko tudi kmetu privoščiti, ker ;e nevednost združena z neumnostio naidražja slvar na svetu. Zidajo se še vedno nove šole; km - lo bo imela zadnja hribovska vas lepo šo'sko prslonie. Že obstoiore šo'e se razširia:o v večrazrednicej nastalo ie skoro ne'"i 1e'"T>ovPn!e med sosednimi občinami, k'e bodo ime'i več razredov v šoli. Bol' o^da^ene vasi so nekdaj rade pošMia-le olro''e '"^i po uro deleč v šolo, zdaj hočejo imeti blizo, čc mogoče doma.
Da vladni možje to gibanje z vsemi močmi pospešujejo, je razumljivo. Saj jih nič ne strne, svet jim pa šteje v velike zasluge, da so zidali nove šole in povzdignili splošno omiko.
Resne može pa ;e začelo skrbeti, kam pridemo po tej poti. Že zdaj napravjaio šole tretji del vseh deželnih stroškov. Čc se bo število šol šc bolj pomnožilo in treba bo .naibržc tudi učiteHem plačo zbo'jšati, bo šolstvo vzelo polovico vseh dohodkov naše dežele.
Opaža se pa tudi, da jc v krajih, kjer imaio ce'odnevni poduk in največ učiteliev, vedno manj kmečkih delavcev in poslov. Zdi se skoro, kakor bi !jud:e po obilnem šolskem obisku zgubili vese'je do težkega kmečkega dela. Prav isto opažajo na Mo-ravskem in Češkem, na Nemškem in Francoskem,
Čudni so ti pojavi. Dobra šola bi morala še pomnožiti veselje do dela, skrb za povzdigo domačega gospodarstva in splošni napredek kmečkega stanu. Zdaj pa kmeta taki otroci, ki bi mu morali po končani šo'i nomagali, naglo zapustijo in gredo na tlite. Kako odpravimo to globoko rano?
Sedanja ljudska šola je osnovana po svoiem učnem načrtu za mesta in trge, kjer na! bi se otroci v 'iudsM šoli prinravljali za nadaljne višie šole. Po istem kopitu uče tudi na kmetih.
Kmetovo delo je težko. Dober gospodar mora vse sam znati; vsa poljska dela, dela pri živini in pri gospodarstvu. Sam popravlja navadno tudi svoie orod e. Prvi vstane in zadnji gre snat. Trn'jen'e in težave, vročina in mraz, dobro in hudo, vse ie treba skozi leta prenašati! Zalo so kmečki otroci sposobni za vfc druge stanove, za kmečkega pa ni nobeden, ki ni bil že iz mladega v niem izreien.
Dober kmet bo torei le lak, ki ima že iz otroških 'et vece'ie do kmečkega dela. : Saj ste videli male kmečke otreke. Komaj leze, ?e pomaga očetu živiro krmiti, pr;na-ša stelio. žene na vodo, drži za plug, pase in povsod pomaga. Pri očetu se nauči dela, pri očetu vese'!a do kmečkega stanu.
Če je pa o'rok v prvih letih mladosti skoro popolnoma kmečkemu delu odteg-nien, se bo težko dela r>"zne'-c navadi', v'e-če ga vedno 'e na t "je. To veliko nevarnost zelo po<=neš!"'e šola s celodnevnim podukom. Šola, kier so otreci skoro celi dan v šo'i, ie prav pripravna za mesta in trtfe, kier nima-'o otrori noberetfa de'a. Starci so še veseli, da se iih za rekaj e-sa znebijo. Tudi za kmečke otrobe, ki so bliz" šole, se more 7p<[cvarMi. Za r>'roke pa, ki imajo daleč v šo'o, ie gotovo slabo.
Če ;e poduk dopoldne m popoMne, mora otrok na vse zrfodai od doma. Pol m-e ali pno uro ima do *ole, 3 tire je v šoli. Ko ce donoUpe šo'a neha, ne more domov. Kakor zgub'jpno revše t"va oko'i šo'e, kaj to"le-ffn or>o'^ne ne dobi; svoi kruhek rovžne v ]tp\rom kotu in eaka Pooolrlan-Ue Šo'e. Navadno je povsod ravno v večjih vaseh in še
posebno v bližini gostiln, kjer se šole naha-ja;o, veliko prav nerodnih ljudi, torej tudi veliko pokvarjenih otrok. S abo se pa navadno hitro prime. V teh skupnih druščinah se navadijo otroci raznih nerodnosti, mnogi se celo popolnoma pokvarijo. Tudi s cigaretami začno taki mali junaki. Popoldanska šola ima zato jako ma'o vspeha. — Proti večeru pa pride otrok lačen in zdelan domov, da se mu še jesti ne ljubi. Mati mu da večerjo, nakar gre kmalu spat; drugi dan zjutraj pa zopet v šolo. Sam sem videl o*roke revnih staršev, ki so si na ta način zdravje pokvarili in postali bolehni.
Če se pa dopoldanske in popoldanske ure zveže;o in se peduk opoldne ne pretrga, mora sedeti otrok navadno 5 ur, od 8. do 1. ure popoldne. Spominjam se, kako smo bi'i na višii gimnaziji vselej naveličani, če smo imeli šole 4 ure skupaj. Zdaj naj pa mrli kmečki otrok napravi enourno pot do šole. sedi 5 ur in zoret eno uro domov hodi. To ie še za odraščenega preveč. V cerkvi trni ooravi'o dobro uro, pa pravijo ljudje, da je že zadosti. Kaj pa more pri otrocih zadn;e ure očiteli doseči? Seveda je to za učitelja bolj pripravno; mani učencev, manj zvezkov, manj ur šole, mam trpljenja; za ma'e šo'arje pa tako postopanje ne more biti dobro.
Pri teh razmerah ne bo otrok dobil vesel-a do kmečkega dela. Šola mu je dala temelj za izobrazbo, obenem se ;e v istem času navadil lenobe in mržnte do de'a. Prej ko more gre na tuje, kjer ni treba, kakor si mi>'i, tako težko za mal denar delati.
Zelo potrebna ;e torej dobra in temeljita vzgoja. Čim več znajo otroci, boljše bo zanje. Seveda pred vsem mora:o liubiti svoj stan in pošteno delo svojega očeta poznati in sr>oš'ovati, niti onim, ki bodo kdaj pero sukali, ne bo škodovalo, če znajo cepec in koso sukati.
Naj si torei mož!e dvakrat premislijo, predno zahtevajo na kmetih celodnevni poduk. Če ie pa tudi že osnovana Irira^red-nica, se da doseč; poMnevni r>oduk. Ob'a-sti se bodo temu seveda upira'e, vendar 'c že tudi pri nas upeljan na nekaterih krivih.
»i
Skušnja uči, da otroci, ki so hodili v šolo e poldneva, prav nič manj ne znajo, kakor >ni iz večrazrednic, kjer imajo celodnevni ,>oduk.
Šolski zakon gre v tem oziru kmetom )o razmerah prav na roke.
§ 11. šol. zak. z dne 10. avgusta 1870, ,t. 7648 pravi: V večrazrednih šolah naj bo :elodnevni poduk; poldnevni poduk se sme lapraviti samo po tistih šolah, katere ima-o po en razred.
Deželno šolsko oblastvo ima pravico, !a po opravičenih nasvetih okrajnih šolskih iblastev dovoli izjemno tudi sicer poldnev-li poduk.
Natančneje govori o tem II. odd. zak. : dne 8. junija 1883, št. 10.618, ki pravi: olskim oblastvom je jemati v poštev iz->remembo obstoječih šolskih uredb, v ko-ikor se tičejo poldnevnega ali celodnev-a poduka, samo tedaj, kadar podajo zatopi občin ali krajni šolski sveti dobro utemeljene prošnje.
Pri razsojevanju o takih prošnjah je ob-toječe šolske uredbe v deželi in okraju, •čne potrebe, razsežnost, talne in občilne azmere v šolskem okolišu in gospodarske azmere prebivalstva temeljilo uvaževati.
Na podstavi teh uvaževanj sme dežel-o šolsko oblastvo, zaslišavši poprej krajne a okrajne šolske svete, zlasti v slučajih,
0	bi se morali sicer vsled večjega števila čencev šolski prostori z velikimi žrtvami avkoplačevalcev razširiti ali pomnožiti, a enorazrednih šolah in tudi v spodnjih azredih večrazrednih šol na deželi, dovo-iti poldnevni poduk za določen rok, ali pa rajno uredbo. — Tako postava govori.
Glavno besedo v tem oziru imajo torej bčinski odbori in krajni šolski sveti. Naj-olje bo, da se od obeh sestavi dobro ute-leljena prošnja. — Na dvorazrednicah je 2 tako le poldnevni poduk. Poldnevni pouk se da doseči za vse razrede tudi na tri-azrednicah. Tako imajo osnovano šolo v 'rednji vasi v Bohinju,
Za štirirazrednice se da čisto lahko do-3Či Doldnevni poduk za tri spodnje razre-e. Na ta način bi bilo treba tudi ve'iko tanj učnih moči. Dežela bi veliko prihra-ila, občine bi imele za upravo veliko manj froškov.
Kmetovanie v suhih krafih Amerike.
Pri nas pade na leto navadno 900 do 200 mm dežja; to se pravi plast vode, ki ade v enem letu, bi povsod stala 1 m D cm visoko, ako bi voda nič ne odtekla, / srednji Evropi je navadno le 700 mm pa-avine, na Ogrskem splošno še precej manj. to množino vode rastline še shajajo. — V ipadnih krajih Severne Amerike pa pade a leto le 12 eol, t. j. 320 mm dežja, v neka-' ?rih tudi malo več. Toda vse, kar je pod )0 mm na leto, je za dobro rast premalo, ii je vsakemu znano, da nekaj vode takoj hlapi in ne pride v spodnje rušnje zemlje, -Jkoder jo rastline srkajo. Čim boli je zem-
1	razgreta, tem več vode takoj izhlapi. Če ■ padavine premalo, potem zem'ja nima age in rastline ne morejo rasti. Res je dal
101
Stvarnik rastlinam v suhih in vročih krajih bolj debelo kožo, ki naj varuje v rastlini dragoceno vodo, vendar na suhem najpotrebnejša žita ne morejo uspevati.
V zapadni Ameriki so velikanske ravnine, večje kakor celo naše cesarstvo, ki imajo premalo vode. Na teh nepreglednih prerijah je rastla od nekdaj trava, ki je služila za krmo čredam bivolov in divjih konj, ki so se pasli na tem kraju. Pastirji na konjih so lovili z laso, — velikim jermenom — vole in konje; od teh čred je imela Amerika ono veliko množino mesa, s katerim jc še v zadnjih letih Evropo zalagala.
Tam je država Montana, mi bi dejali Hribovina —, ki je sama precej večji, kakor naša Avstrija. Nekaj sveta so namočili s pomočjo e'ektrike iz velikih rek, ki tečejo po deželi. Toda 8 milj. ha ravnine jc ostalo na suhem, to je svet, ki je dobro osemkrat večji, kakor cela kranjska dežela. — Poskusi'i so sejati žito. Vsi poskusi so bili do zadnjih let brez uspeha.
Zdaj je pa profesor Kempl v Nebraski izumil način, kako se more tudi taka puščava spremeniti v rodovitno po'je. Porabil ni druzega, kakor stari nauk naših kmetov, da je praha večkrat dobra in ga malo izpopolnil. Temeljno načelo tega novega nauka poudarja, da se mora kolikor mogoče prav vsa voda, ki v dežju pada na zemljo, za rast žita porabiti. — Zalo naj gospodarji puste eno leto svoj svet za praho — nič naj ne sejejo. V tem času se pa mora celo leto večkrat orati, branah, rahlati in kopati, da zemlja ves dež, ki pade, takoj popije. Če je vse g'oboko preorano in prera-hljano, voda ne odteka, temveč gre v zemljo. Da se več vode obdrži, naj sc vedno bolj globoko orje. — Prvi poskusi so se prav dobro obnesli. Zdaj je vlada to naglo porabila, da bi nerodovitni svet spremenila v dobro polje. Dovolila je vsakemu naselniku po 128 ha polja za novi dom, torej 240 oralov, še enkrat toliko, kakor se je popred dovolilo v druzih kraiih. Vlada je rekla, da morajo še enkrat toliko sveta imeti ti na-selniki, ker bodo le na drugo leto želi. Pokazalo se je pa, da <e toliko sveta preveč za enega naselnika. Ne more ga dobro obdelati.
Zdaj je že na milione ha sveta razdeljenega. Orjejo, sejejo, žanjejo in mlatijo Ie s stroji. Na kra;ih prejšnje puščave raste zdaj najlepša pšenica.
In kakšne vsnehe so dosegli! Amerikanci merijo zemljo na aeres = 40 5 a in mero na bušlie, to je 35 1. Povedali vam hočem te popolno zanesljive podatke raje na našo mero v mernikih posejanja, pri čemur vzamem, da ima 1 ha 10 mernikov poseja-nia in 1 oral malo manj kakor 6. Pšenice je bilo na 1 mernik posejanja 7501, ječmena navadno 381 1, doseglo se je tudi do 500 1 pridelka. Tam imajo tudi posebni oves, ki rabi od setve do žetve ravno 100 dni. Na-mlatili so ga na 1 mernik 725 1. Največ so doseg'i ovsa na 1 mernik posejanja 9101 pridelka.
Te žetve so bile veliko boljše, kakor so jih v Ameriki splošno dosegli na rodovitni zemlji. Tudi teža pridelkov je bila večja kakor drugod. Prav dobro se je obnesla tudi turščica, krotnnir, pesa in alfalfa kakor tam lucerni pravijo.
Zdaj so začeli pametni Amerikanci premišljevati, da je pravzaprav škoda eno leto praho pustiti in vendar orati in bra-nati. Ko bi sadili krompir in peso še v večji množini kakor do sedaj, bi imeli skoro isto delo, pa dvojni pridelek. Skoro gotovo se jim bodo poskusi dobro obnesli, ker si znajo pomagati. —
Iz nekdanje puščave je amerikanslta pridnost napravila rodovitno polje, ki dobro živi na milijone ljudi.
Koliko je tudi pri nas še zanemarjenega sveta, ki je neimerno boljši kakor mon-1 tanske prerije! Poznam pašnike, starine, opuščene njive, zanemarjene gozde, ki bi bili lahko nam v ponos, zdaj pričaj« lc o naši revščini.
Vlani mi je pravil gospodar, da je dobil lako zanemarjeno njivo. Bog ve, koliko let ni bila obdelana, vsi so menili, da je nemogoče s takim svetom kaj napraviti. Izoral je globoko, pognojil dobro s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili. Zdaj ima tam najboljšo njivo. Vlani je gori zrastla pesa, da jc ena tehtala 7 kg. Ko bi na suhih krajih, kjer je malo dežja, posnemali amerikanski zgled: globoko orali in večkrat branah", bi se blagonosni sad umnega dela tudi pri nas pokazal.
Rešimo bohinjsko govejo pasmo!
„Kaj je začarano, da rogovilimo ie po tujih, neznanih, malovrednih sadežih, to pa, kar je pred nami, kar smo že dobro preizkusili, za to nam ni mar?'1 Tako piše Janez Zalokar pred G0 leti v svoji knjigi »Umno kmetovanje«. — Nehote mi silijo tc besede v spomin, če govorim o bohinjski goveji pasmi. Človek zametujc domače, kar je dobro in išče daleč v tujini boljše, a zaman. Tako se je godilo tudi bohinjski goveji pasmi.
Užitek nam mora biti prvo in glavno, kar zahtevamo od dobrega goveda in ravno v tem oziru sc bohinjska goveja pasma, akoravno ni velika — zelo odlikuje. Toda mešala se je ta iz-borna in edina domača planinska pasma nesmotreno in preveč s pinegav-skotako, dajo bo slednja skoraj izpodrinila. Zal, cla se ni storilo do danes v pov-zdigo bohinjske govedoreje še nič, ampak nasprotno z nepravilnim mešanjem celo škodilo. Pred 4 leti smo imeli v Srednji vasi v Bohinju shod, ki je imel edini namen, vzbubiti med Bohinjci zanimanje za njihovo domačo, dotlej zametovano, toda izborno govejo pasmo. Ker poznam iz lastne skušnje to pasmo že zdavnaj in jo visoko cenim, si štejem v svojo dolžnost, da vnovič opozorim in zakličem v prvi vrsti Bohinjcem: Otmimo bohinjsko govejo pasmo! Odkrito pa moram povedati, da se ta pasma premalo pozna in nikakor ne ceni tako, kakor zasluži. Zato naj navedem v naslednjem svoje izkušnje in misli.
Na Gorenjskem velja pregovor: V Bohinj po kravo, na Poljansko po žc-
no. — Naša hiša je vedno kupčevala 2 živino in že kot deček sem slišal vedno le hvaliti bohinjsko živino. Moj očo in po Gorenjskem še mnogim do bro znani Šmid iz Ernstinga na Zgor. Avstrijskem sta pokupila veliko krav in volov in gonila vse peš, ker ni bilo še železnic, čez Ljubelj in Ture daleč gori na Solnogrnško. Večkrat sem .slišal pripovedovati starega trgovca, koliko težav je imel pri takih dolgih kupčijskih potili in kako so mu kmetje, ko je prignal čez Ture, prišli po več ur nasproti in so se kar trgali za bohinjske krave. Šmid je čislal bohinjske kravo visoko vsled mlečnosti, vsled katere jih je tudi na Solnograškem tako drago prodajal — pa tudi vsled vztrajnosti in utrjenosti, kar je bilo na tako dolgih potih in visokih gorskih prelazih, sneženih zametih i. t. d. največjega pomena. Tudi marsikaterega Korošca onstran Ljubelja sem slišal hvaliti bohinjsko kravo in čudil sem se, kako daleč poznajo to izborno našo govejo pasmo. Na bohinjsko kravo sem naletel celo v Brdih pri Gorici. Gospodar mi je pravil, da je ne da za uobon denar od hiše.
Večkrat sem bil tudi sam v Bohinju po Kupčiji. Enkrat pozno v jeseni sem srečal slarega Tolminca, ki je gnal kupljenega junčka proti domu. „Oče, koliko ste pa dali zanj ?" ga vprašam. — „Pa uganite!" odgovori mož. — „No, kakih 70 goldinarjev, več gotovo ne." — „Zmotili ste se. Bavno 95 gold. sem dal zanj, moral sem ga preplača-ti, toda dal bi bil tudi 100 gold. in še več, če bi mi ga gospodar drugače ne bil hotel dati." — „Kako pa vendar to," pravim na to, „saj ni nič posebnega na njem; zadaj je pobitega križa, črn gobec ima in cikast tudi ni nič. Ta ne bo za pleme in je veliko predrag." — „Vsak po svoje," odgovori mož. „Star sem že in vedno kupujem tu v Bohinju junčke za pleme. Tudi sedaj sem prišel nalašč zato v Bohinj; dva dni sem se tukaj mudil; kajti težko je že dobiti junčka takega, kakor ga tukaj vidite in takega hočem jaz za pleme tudi imeti. Vi pa si privoščite cikaste-ga, takih je pa dovolj na prodaj. Srečno!" - Tudi na letošnjem jesenskem semnju v Bohinju sem govoril s Tol-minci, ki so iskali plemenjake in so tožili zaradi pomanjkanja stare bohinjske goveje pasme.
Posebno pa mi ne gredo iz spomina besede starega Studorca, ki mi je vedno tožil, kadar sem prišel v Bohinj in popraševal po dobrih kravah: „Saj včasih je bilo dobro kravo lahko dobiti v Bohinju, ko še ni bilo teh švicarskih (mož je mislil pincgavskih) juncev v Bohinju. Sedaj so nam pa ti vragi vse pomešali. Včasih je vsak, ki je hotel imeti dobro kravo mlekarico, šel ponjo v Bohinj — no sedaj pa bohinjska živina kmalu ne bo imela nobene prednosti več. Ko sem še jaz pa-sel, ni bilo nodene cikaste krave v čredi; bilo je še samo domače pleme. Bilo je veselje gledati te čile in vesele živali, ki so se pasle kakor divje koze
po skalovju in strminah in mleka je bilo kakor vode v Bohinju. Verjemite mi, da smo sedaj veliko na slabšem." Z zanimanjem sem poslušal tožbo starega planinca in prepričal som se vodno bolj, da je imel mož prav in da je takozvana povzdiga govedoreje po 4 desetletjih učinkovala slabo, kar se sedaj tudi odkrito priznava.
Mnoge skušnje in opazovanja doma in po tujih deželah some privedle do trdnega prepričanja, da je naša bohinjska govod nekaj posebnega, nekaj izvanrednega, — pasma za se, naša edina in za naše strme planine najboljša pasma.
Med tem, ko so se na Solnograškem trgali za bohinjske krave, smo kupovali mi ravno ondi plemenske bike za zelo drag denar in žal le predolgo let. Gledali smo pri plemenski od-beri le na cikasto barvo in bol smrček, druge veliko dragocenejše plemenske lastnosti pa so bile postranska stvar. Koliko lepih telet bohinjske pasme je ravno ta nesrečni predsodek, ta cikasta barva gnala v Bohinju v mesnico.
Danes je že težavno spoznati to pasmo, ker se je po veliki večini zmešala s pinegavsko. Opišem naj torej izvirni bohinjski rod v glavnih potezah in navedem razlike v primeri s pinc-gavskim.
Na prvi pogled vidimo, da stoji pred nami prava planinska žival od nog do glave, ustvarjena — kakor divja koza — za najvišje planine. „Srna-ta je," pravi Bohinjec. Glava je od strani bolj stisnjena, kakor ona pinegav-ske pasme, a pri vsem tem kratka, suha in lepa. Oči so velike, črne in živahne. Smrček je črn. Bujavkasti rogovi so kratki, naprej in burkljasto krivi. Vrat je primeroma dolg in brez podvratka. Prsa so globoka in močna. Ilrbet je raven, toda kozje ošpičen. Tudi križ je proti ozadju povešen. Ostalo truplo pa je pri vsein jako lepo. Visoko zastavljen, zgoraj v križ uglob-Ijen rep je tanek in dolg. Vsa žival je rujavo-rdeče, jelenove barve, kakršen je jelen v poletju, fine, kratke dlake, le na trebuhu je zagorelo rumena. Po-vimlje in vime je svitlo rumenkasto, s svilnato rumenimi dlačicami redko poraščeno. Vime je' nenavadno d&leč pod trebuh pomaknjeno. Seski so daleč vsaksebi; pri večini krav je opaziti manjši peti, -celo šesti sesek. Noge so primeroma kratke, kosti fine. Živali so splošno zelo živahne, čile, krotke in zaupne.
Tak je torej bil in je deloma še bohinjski goveji rod ali kakor ga lahko imenujemo, bohinjska goveja pasma. Odkar so se pa pred 40. leti začeli v Bohinj pošiljati plemenjaki cikaste-ga, pinegavskega plemena, se je žal ta izborna domača pasma začela nesmo-treno mešati. Nesmotreno pravim, ker pinegavska pasma ne spada v Bohinj, najmanj za to, da bi izborno domačo bohinjsko govejo pasmo izpodrinila. Sicer se nahaja še dokaj ostankov, posebno v zgornji bohinjski dolini in tip te pasme se tudi po vsprejeti ci-
kasti barvi ni dal zatreti. To se ima mo zahvaliti v prvi vrsti Bohinjce« samim, ki so se posebno spočetka trdovratno upirali vpeljavi cikastih bikov in so mnogokrat zato raje plačevali občutne kazni.
Posebno se odlikuje bohinjska goveja pasma po svoji mlečnosti. Že pred 35. loti piše g. T. Ility: „Mleka daje bo-hinjski goveji rod v primeri z velikostjo telesa prav veliko. Živa teža bohinjske krave ne presega 4 do 5 centov in vendar se sme od take majhna kravice na leto računati 1200 do 15001 mleka. Meni se zdi, to je pri tako majhni živini, ki se tako silno slabo krmi prav veliko. Ako bi boljšo klajo imela, bi se mlečnost gotovo še zdatno pomnožila," — Ta ocena bohinjskega rodu pove več kot vsa teoretična izvajanja in tehnična mnenja na papirju. Le žal, da se ni nihče zavzel za to, da bi se izvirni bohinjski goveji rod ohranil, smotreno in pravilno posvežil in zboljšal. Da krava molze samo pri gobcu, ne velja; kajti mlečnost je prirojena lastnost krave, ki ima svoj izvor v pasmi. Imej še tako dobro krmo na razpolago, krmi še tako dobro, — krava, ki ni dobra molznica, ti ne bo molzla kaj prida! Niso vso goveje, kakor tudi kozje pasme enake za molžo tako glede kolikosti, kakor tudi gled« kakovosti mleka. In zato plačujejo dobre molznice tako drago, da ni v ni« kaki primeri z njihovo telesno težo.
Majhna, suha glava, tanki rogovi, tanka fina koža in dlaka, dolg in tanek rep, pravilno lepo vime, pomaknjeno pod trebuh, — to so znaki dobrih mlekaric; pri teh ne štedi z denarjem! Pri tako slabi krmitvi, kakor se krmi splošno v Bohinju, molze izvirni bohinjski goveji rod še vedno dobro. Ako bi tako krmili pinegavskega, bi bili z molžo in mlekom kmalu pri kraju.
ln če prideš na živinski semenj v Lesce ali Radovljico, kamor pridejo kupci od blizu in daleč, iz Poljanske in Selške doline, Žirov in onstran Ljubelja, in povprašaš, kakšno živino bi radi, ti bo vsak odgovoril: bohinjsko. Tam se najbolje vidi, da stane dobra bohinjska krava, za tretjino manjša od zraven stoječe pinegavske — ravno toliko ali še več I
Tu mi bo kdo utegnil ugovarjati, da imajo kupci le zaradi tega rajši bohinjsko živino, ker je spašena v strmih ali kakor pravimo hudih planinah, torej utrjena, vajena slabe krme i. t. d. Toda temu ni tako! Saj pride večkrat na semenj tudi živina bohinjske izreje, toda pinegavskega tipa, — a ta se ne proda nikdar tako dobro, kakor dobre molznice bohinjske pasme. To je vendar dokaz o izbornih lastnostih bohinjskega rodu, ki jih izkušeni gospodarji s težkim denarjem in radi plačajo, samo, da jili dobe. In kmetu dandanes tudi ne more biti vseeno, ako redi v hlevu težko kravo, ki porabi neprimerno več in boljše krme, ali pa tretjino manjšo, pa glede vžit-ka boljšo kravo, ki porabi veliko manj
U'
krmo in se zadovolji tudi s slabšo brano. — Ampak večje krave skote tudi večja teleta ! Gotovo je to nekaj. Toda ta razloček ni v nikaki primeri s tem, da vrže pri tako zgodnji ustavitvi mleka in veliki porabi dobre krme tele največ kakih 40 kron več od tretjine večje krave. Tudi za mesarje, bi utegnil kdo reči, je večja in težja živina več vredna. Tudi to je res. Toda dohodek za meso jc le enkrat in ta dohodek je primeroma drag, veliko bolj nesigurcn, kajti žival se lahko potolče ali ubije v planini, prehladi i. t. d. Medtem prejmemo od dobre molzne krave veliko več!
Seveda govorim tukaj z ozirom na Bohinj, na tamošnje gospodarske razmere, ki se nc dajo kar tako, kakor se govori ali piše, izpremeniti. Kajti ma-lokateri hlev bi dobil v Bohinju v jeseni, ko jc prišla živina iz planin, v katerem ne bi našel ene ali več govedi s potolčenimi rogovi ali drugimi takimi poškodbami, ki so jih odnesle Iz strmih, razdrapanih planinskih pašnikov, ko so padle ali se utočilc v hudih strminah. V Bohinj torej to, kar je za Bohinj!
Predlansko jesen sem hodil po. zgornji bohinjski dolini ter iskal dobre molzne krave. V Podjelju pridem v hlev, kjer je imel gospodar dve te-lici naprodaj. Prva je bila lepa, za Bohinj izredno težka, cikasta junica z velikim podvratkom, druga pa precej manjša, toda pravi tip izvirnega bohinjskega rodu. Začudil sem sc, ko je mož cenil prvo večjo telico 20 kron manj kot drugo manjšo. Midva sva bila seveda s kupčijo za prvo večjo telico kmalu gotova. Vprašal sem nato tega moža, zakaj vendar ceni tako nespametno drugo telico, ki je vendar veliko manjša od prve. Mož mi je pojasnil, da so mu tudi Primorci ponujali vedno 20 kron več za manjšo in da je tudi njemu ljubše, če ostane pri hiši. In gotovo jc imel izkušeni mož prav !
llavno takrat je bil velik pritisk Primorcev v Bohinj; čuditi sem se moral, kako drago so plačevali ti možje plemenske živali, v nikaki primeri z velikostjo in težo. Toda imeli so dober nos ter dobro poznali in izbirali bohinjsko živino od pinegavske. Veliko bi še lahko navedel iz lastne skušnje, toda bodi to dovolj v dokaz, da ni samo velikost in barva merodajna v plemenski odberi, kakor žal še vedno misli večina gospodarjev, ampak v prvi vrsti užitek in dobre lastnosti, katerih veliko vsebuje izborno jedro bohinjske goveje pasme.
Zlasti gre bohinjski goveji pasmi vso priznanje glede pašnje. Naj izvira ta lastnost iz prirojene žilavosti in živahnosti, ali pa naj bo posledica stoletne vzreje v viaokih, strmih planinah. Za planinske kraje, za tako visoke, strme in hude planine, kakor so ravno bohinjske — je ta rod največjega pomena. Veselje je gledati te čile in za planine kakor ustvarjene živali, ki gredo po strminah za svojo borno pašo. Kjer bi človek mislil, da se preživlja 12i
le divja koza, si išče bohinjska goved cd mladega svoj živež. Tam je njen pravi dom. Kaj čuda torej, da se je vzgojila bohinjska goveja pasma kakor gorski mecesen, ki zraste na skalnatih vrhovih. Kdor je opazoval to živino spomladi po bohinjskih hlevih, po res slabi krmitvi v zimskem času, se mora začuditi v jeseni vračajoči se iz planin; tako se je poživila in porodila na sicer težavni in skromni paši. In danes ko se vse zanima za planine, za pašne pravice, ali ni tudi že najskrajnejši čas, da otmemo, posvežimo in zboljšamo to našo edino, že tako dolgo zatirano planinsko govejo pasmo.
Bohinjski goveji rod je tudi jako skromen v klaji. Tekne in v slast mu gre trdo in pusto seno, turščična debla i. t. d. Kakor nam pripoveduje že omenjeni T. IIity, se krmi v Bohinju goved silno slabo; to je tudi res. Pinc-gavec in simodolec imata v svoji prvotni domovini vso drugačno oskrbo, dobro klajo in prostorne pašnike z dobro travo. Ker sta vrhutega preokorna za tako razdrapane planinske pašnike kakor so ravno bohinjski, v Bohinju ne uspevata in za Bohinj nikdar in nikakor ne ugajata.
Tudi glede pitanja bohinjski rod ni slab, gotovo pa nič slabši kakor pinegavski. To lahko trdim iz lastne skušnje. Poznam dva posestnika v našem okraju, ki se pečata veliko s pitanjem volov, pa sta se z doliinjskimi voli vedno dobro pohvalila.
Tako utrjen, tako žilav in čvrst goveji rod kot je ravno bohinjski, daje tudi dobro uprežno živino. Po kakšnih gorskih potih in strminah vlačijo Bohinjci poleti, večjidel pa po zimi s sanmi seno, drva, hlode, oglje i. t. d. s svojimi voli. In kako pridni, sigurni in vztrajni so ti voli; tako, da si boljših delavcev za gorske kraje ni treba želeti. V strmine, kamor bi komaj sti-šal okornega simodolca, gre bohinjski vol z lahkoto; in s sanmi in težkim bremenom drči večkrat likratu z vsemi štirimi, mnogokrat v smrtni nevarnosti, kakor bi mu bilo to za šalo. Saj ima pa tudi noge ustvarjene za hojo po strmih, kamenitih gorskih tleh; posebno velikega pomena je izvrsten rog na "parkljih. Gotovo je, da dober rog tako pri govedu kot pri konju izvira v prvi vrsti iz rodu in pasme. Sicer se da veliko pokvariti ali zboljšati v hlevu ali na paši, vendar jc dober rog podedovana lastnost. In to je pri živini za delo, živini za pašo največjega pomena. Vol s slabim rogom, slabo ro-govo steno se niti ne da ali k večjem jako slabo podkovati in niti potem ni za nobeno trajno delo. Sploh če ima vol dober rog na parkljih, ga ni treba kovati za navadna kmečka dela, ker ga itak ne bode. Na semnju sc odbira-jo za delo voli lc z dobrim rogom in plačujejo dražje, kakor voli za mesarja. S slabim rogom jih pa izkušen gospodar sploh ne kupi, ako ga rabi tudi samo za poljska dela, temmanj za trda, kamenita pota. In to ni ravno majhnega pomena! Za koliko krajev
je delovni vol boljši od konja in koli-ko je gospodarjev n. pr. okrog Jelovj. ce, ki v eni zimi zaslužijo s svojim volom toliko, kakor je vol vreden.
Lc žal, da sc Bohinjci tako malo brigajo za svojo goved! Ako bi se liri-gali za svojo izborno goved tako, kakor za svoje plemenske kobile, bi bila govedoreja v Bohinju danes na drugačni stopnji. Kobila mora biti lep;i iu debela, naj požre najboljšo krmo, ime-ti mora največji in najlepši prostor v hlevu, kravice pa stoje večinoma v gnoju in temi in se morajo zadovoljili z veliko slabejšo krmo, s slaberno, kakor pravijo Bohinjci sami.
Ker se goved v Bohinju tako slabo krmi, tako malo ali nič ne gleda na plemensko odbiro in so se vrhute-ga vsiljevali še biki tujega, neunrst-nega plemena, — torej ni čuda, je govedoreja v Bohinju na tako nizki stopnji in da se je število govedi tako zmanjšalo in se še zmanjšuje. Toda ni še obupati. C.c tudi jc cikasta barva v Bohinju po veliki večini že prodrla, tip, jedro, vrline bohinjsko govejo pasme so tudi še ostale in s tem krepkim jedrom, ki ga ni moglo zadušiti 40 letno nesmotreno mešanje, s tem krepkim jedrom izpod Triglava se da še mnogo doseči.
Na strani 219. lanskega »Perudii-narja« piše g. ravnatelj Kohrman v članku »Domače kokoši«: Lani je bila v Ljubljani perutninska raztava. Videti je bilo na njej prav različnih plemen, toda zgolj takih, ki sc nahajajo v rokah posameznih rejcev in ljubiteljev perutnine. Domačih kokoši ni bil® prav za pruv nič, tako, da nam raastnvu ni jiodala prave sliko o domači koko-šeroji. Namesto domačih kokoši bo .se šopirila samo tuja plemena in mnogo takih, ki ne sodijo v naše kraje. Živali, ki so se odlikovale po svoji lepoti, po svoji velikosti in barvi, so dobile prve premije. Prav ta razstava je pokazala, da nam manjka dosedaj tistega smotrenega dela, ki je tudi pri nas potrebno, čc naj kokošereja napreduje. Kokoši, ki so količkaj spominjale na naše navadno deželno pleme (na primer štajerske sulmtalke, ki niso nič drugega, kakor zboljšano domače pleme, kakršno smo prej tudi mi na Kranjskem imeli), so se skoraj preziralo. In vendar sloni vsa naša reja na domačem plemenu, ki je biio dosedaj in ostane tudi zanaprej najbolj važno za razvoj in napredek našega perutninar-stva. Naše domače deželno kokošje pleme je danes mešano pleme, nastalo s primešavanjem razne tuje krvi. Vidi se to na vsem, posebno na barvi in na telesnih oblikah. Vendar se je ohranilo v njem največ domače krvi in prevladujejo v njem vse dobre lastnosti domačega plemena. Te živali so utrjene, vajene naši strežbi in našemu podnebju in so sposobne za raznovrsten užitek, ki ga iščemo pri kokoših. Dobre so za nesenje in za valjenje in dobre tudi za meso in za piščance. & tem domačim plemenom moramo računati tudi zanaprej, kar bomo toliko
lažje storili, ker se da to pleme še v marsičem /.boljšati. Poglavitno nam bo gledati na to, da zboljšamo s skrbnim odbiranjem plemenskih živali. S skrbnim odbiranjem petelinov in kokoši se bo dalo doseči še marsikaj dobrega. Merodajna pri tem odbiranju mora biti predvsem vrednost posameznih živali za užitek. Prav tako pa ne smemo prezirati telesne vnanjosti. Razen tega se bo dalo pa tudi s prikladnim križanjem domačih živali mnogo dobrega doseči. Seveda ne bomo smeli vpeljevali v to svrho poljubna tuja plemena, kakor nam jili je kazala lanska razstava v Ljubljani, ampak le tisto pleme, ki jc za naše kraje preizkušeno dobro in ki sc prilega tudi sicer domačemu plemenu. Če sc bomo na ta način lotili dela, bo delo smotreno, pa tudi bolj uspešno, kakor jc bilo dosedaj.
Tako piše ravnatelj Rohrman; po mojem skromnem mnenju je to spis, ki zasluži prvo mesto v »Porutninar-ju«.
Ne bi navajal tega spisa, ako bi se prav enako ne godilo z domačo govejo pasmo; povsod na razstavah, pre-movanjih, dopustilnih komisijah za bike i. t. d., povsod in povsod sc je potiskala v ozadje in zakaj V Zato, ker delo ni bilo smotreno — kakor pravi g. Rohrman pri kokošereji in zato tudi ni imelo nobene koristi, da v marsičem bilo je le v škodo. To skušamo mi 111 to so tudi priznava.
Torej pri kokošereji bomo začeli zopet z domačim starim plemenom. Za isto, kar priporoča g. Rohrman pri kokošereji, sem jaz od nekdaj pri govedoreji. Posvcžcnjc, zboljšanje, toda nikjer in nikdar nc v toliko, da bi radi tega količkaj trpele izborile lastnosti domačega plemena, kakor se je to godilo dosedaj. Prvo nam morajo biti ilobrc lastnosti, predvsem vrednost posameznih živali za užitek in to najdemo največ v domači pasmi.
Ako pride kdo z Balkana kupovat plemenito živino, kaj naj mu pokažemo šc svojega, kakor tuje importirano blago. Vsaka dežela ima svoje pasme, ki jih goji skrbno, mi pa nimamo pokazati ničesar, akoravno bi lahko imeli izborne svoje pasme. Bohinjskih krav, za katere so se trgali kupci, kmalu no bo več.
Da, daleč smo prišli! Treba bo korenite reforme! Ali bomo začeli pri kokošereji ali pri govedoreji?
Ne sodimo vse po enem kopitu; nikjer ni zapisano, da mora vsa goved na Gorenjskem biti pinegavskega ci-kastega plemena. Bohinj zahteva za svoje razmero, za svoje strme, visoke in razdrapane planine drugačno govejo pasmo kakor ljubljanska okolica. In zakaj bi sc morala domača, izborna goveja pasma, ki se je vzgojila tekom stoletij na rodnih, domačih tleh, visokih planinah, aklimatizirana in vredna vsega priznanja, umakniti tujim manj vrednim pasmam.
Prepozno bodemo v prvi vrsti pa Bohinjci obžalovali nenadomestno iz-
gubo domače planinske goveje pasme. Prvo in glavno je, da Bohinjci sami začno ceniti in gojiti svoje govedo in skrbeti zlasti pri plemenski odbori, da pridejo samo najboljše in najlepše živali vpoštev. Na tej podlagi, na tej poti ne moremo zaiti. Po 40. letih nam tudi ne bo treba priznati, da se je storil kak pogrešek.	A. Cvenkelj.
Debeli ali meseni prašiči ?
Meseca januarja so letos prodajali na Dunaju najlepši svinjski špeh po 120 kron 100 kg; mast se je prodajala po 137 kron 100 kg. Živi prašiči so bili pa v istem času 132—144, seveda najboljši mesnati 1 kg žive teže, debeli pa do 112.
V Berlinu so plačali novembra 1. 1912. za zaklane prašiče 150 kg težke za 100 kg 172—174 M, za lahke 80 kg težke (tudi zaklane) 160—164 M, za svinje 166—166. Takrat je bil v Berlinu špeh po 180 M 100 kg, na drobno še precej dražbi.
Novembra 19)3 so plačali v Berlinu za zaklane prašiče nad 150 kg težke 144 M, za 80—100 kt? težke 140—142 M, za svinje pa 130—134 M, Toda šoeh so prodajali v istem času I. vrsie po 120 M, II vrste po i 14 M. Leta 1912. je bil torej speli skoro 20 M dražji kakor celi zaklani prašiči, vlani je špeh za 14—16 M ceneiši.
Kmetom se zdi la sprememba v enem letu skoro nemogoča, pa jc vendar resnična. Zabela ima in bo ime'a vedno manj vrednosti, meso bo drago ostalo. To je pa mogoče le vsled porabe rastlinske in druge maščobe. Ves loj gre v tovarne za margarin. Le poglejte, kako priporočajo Ceres in drugo umetno zabelo. Kdo se pa zmeni za izvrstno domačo zabelo? — Zdaj smo dobili še druzega sovražnika. Francoscma Sa-batier in Scnderns sc ie vlani posrečilo s pomočjo vodika in nikla razne rastlinske masti in ribjo mast napraviti napol ali popolno trde, na zunanje čisto podobno svinjski maščobi. Pravijo, da se okus ne bo prav nič razlikoval od domače zabele, česar seveda nobeden pameten človek ne bo verjel.
Osnovala se je precej velika družba, ki hoče na podlagi nove iznajdbe izrabiti ribjo mast, kt se prodaja v severnih deželah za 30—40 M 100 kg, z osnovno glavnico tri milj. M. Gotovo bo torej ."'ipjska zabela v ceni še bolj padla, meso pa bo imelo dobro ceno.
Pametni gospodarji bodo svojo prašičerejo uredili po spremenjenih razmerah. Ne izplača se več prašiče po več let rediti in jih dobro izpiteli. To je gotova zguba, Mesarji bodo rabili za mesta veliko mesa, ki se za enkrat nc da napraviti iz nobene druge snovi,
Redite torej prašiče do osmega meseca, potem pa druge v svinjak. To je za zdaj naiboljše. Tudi kmetom se bo kmalo bolj izplačalo špeh kupiti od mestnih mesarjev, kakor doma prašiče predrago pitati, Če pa debele svinje ne bodo šle v denar, jih bomo pa doma poklf>'i. Sicer je pa svinja dobra za pleme pet let.
Pomoč v bolezni.
Skoro vsakemu gospodarju se primeri, da dobijo prašiči mehke kosti. Živali ne morejo vstati in se komaj premikajo, če jih' s silo po konci spraviš. Žro navadno malo in se slabo ali nič ne redijo.
Tej bolezni so navadno vzrok slabi svinjaki ali napačna krma. Mokrotni in mrzli svinjaki najbolj pospešujejo začetek in razvoj le bolezni. Ker imajo skoro povsod prav mrzle svinjake, denejo prašiče ob hudi zimi v živinski hlev. Tam je pa temno in zaradi obilnega števila živine prav zaduhlo. Ta slabi in mokrotni zrak je za mladiče kakor sirup. Tudi prepih prašičem zelo škoduje. Nekateri napravljajo za odlok gnojnice spodaj v tleh posebne luknje, da so prašiči vedno na prepihu. — Še bolj pogosto postanejo prašiči vsi polomljeni vsled napačne krme; Dajejo jim, zlasti plemenskim, le peso in krompir, da prašiči nimajo snovi za dobre kosti. Skušajo to napako odpraviti s klajnim apnom, ki ne pomaga vselej, ker ga prašiči ne marsjo. Če ga pa tudi vži-vajo, ga premalo izrabijo. Navadno se taki prašiči tudi premalo zunaj gibljeio. Daj pre-šičem več žitnega zdroba ali celega žita, na vsacega 1 'j kg ali še malo več in seženi pre-šiče vsak dan na prosto, pa ne bodo dobili mehkih kosti. Tudi ribja moka ie zato prav dobra. Zadostuje na dan 30—50 g.
Včasih se primeri, da mladi prašiči rivce krivo drže. Prašiči ne dobe pravili snovi za svoje kosli. Tudi tukaj se preveč krmi pesa in krompir. Odponiorc se temu z dobro krmo. Veliko je odvisno tudi od pasme.
Naše gospodinje so zelo v skrbeh, kadar svinja mladiče skoti. Kolikokrat se primeri, da nima svinja mleka in le na trebuhu leži. Predno do mleka pride, pogine že do polovice prašičkov. To je navadna vročina liri porodu. Ljudje so nespametni. Ko se približa čas skotenja, mislijo, da morajo svinji posebno postreči. Svinja dobi preveč krme, vname se kri pa imaš pri svinji vročino, če le šc malo prehlajenia zraven pride. — 8 dni pred skotenjem dajaj svinji bolj malo jesti; nekaj dni po skotenju naj bo bolj pri pičlem. Žc preje ii dajaj malo otrobov, ki čistijo želodec in kri. — Če se vendar vročina prikaže, daj svinji 1 žlico glauber-jeve so;i in jo zadej izpiraj z lizolom. Če noče niti iesti, ji zadej deni noter gumijevo cev za klister in vlij notri žajfnice. Vime je treba stiskati, kakor bolj učeno pravijo, masirati, in za siske vleči, da mleko pride. — Umestno je tudi, da gre svinja kmalo po skoteniu malo na prosto, kier se očisti blata, ki je v njej včasih že strjeno.
Tržni pregled.
Avstrijska ogrska banka je znižala obrestno mero za celi 1?«. Na angleškem in Francoskem so šle banke še bolj nazaj z obresl. mero. Vse kaže, da je najhujša kriza minula; denar se blagajnam vrača. — Kakor smo že vlani povedali, je šlo več milijard denarja iz Evrope v Ameriko, kjer niso imeli gotovine za velike tovarne in za stroje pri povzdigi gospodarstva. Kapitalisti v Evropi so večkrat dajali v Ameriko
122
le stroje iz svojih tovarn za posojOo. — Zdaj je rnehikanska vlada ustavila izplačevanje obresti, pravi, da je bankrotna. Evropski upniki bodo za več sto nii'ijonov na škodi. Saj imaio sanii Nemci tam do en tisoč mi i onov izposojenega, Angleži 111 Francozi pa še več. Tudi v Kanadi se ne obrestuje vse tako gladko, kakor so mislili. — Doma se pa vedno gotovo plača, če je tudi obrestna mera malo manjša. Zato pa vidimo, da je denarja tudi pri nas v bankah in hrani'nicah zoDct več. — Sicer so pa kapitalisti ze'o zadovoljni, ker bodo le evropske države rabile več mi'ijard posoil. Naš finančni minister pravi, da bi za Dar mescev shajal z 270 mi'j. K novega dolga.
Cene železu gredo še vedno nazaj. Železni kartel sc krha, ker kupčija ne gre več posebno izpod rek. Pri nas varuie država tovarne z visoko carino, drugod je pa še slabše z že'ezno trgovino.
Povsod se pozna, da imajo milijonarji svoje orsle tudi v žitni kupčiji. Na trg pustijo le to'i';o žita, da za si'o zadostuje. V Argen'ini'i sc jc žetev res s'abo obnesla, v Avstraliji niso zadovoljni, drugod je pa še silno ve'iko b'aga. Po vsej Evropi so imeli ianuaria Imd mraz, ki žitom pod snegom ni ara v nič škodoval.
Ogrsko ministrstvo je izračnnilo, da oodo naše avstrijske dežele rabile letes 700.000 vagonov nšenice. Ogrska 'o bo iv>o-£j'a dati le 600.000 vagonov. Posebno verjeten ta račun ni, ker je bila vlani zelo dobra pšenična letina no nrših deželah. Skoro gotovo bi M-'žari !e radi hitro in dobro prodali «voie blago.
Naša žetev ni tako majhna, kakor se pogosto misli. Po poročilih ministrstva za po1We'stvo nrirVa žita: Ga'iciia 5 03^.821 o (^ešl<a 4.836.952 o. Moravska 1 88^.999 ci, Ni*;.-, A vst»-"a 1.315.266 o. Štperska 800 tisoč 310 n. Gor. Avsfri>'a 297.347 0i Pa1ma-ciia 297.^47 o, Kraniska 253.827 o, Bu''o-vina 198.o. 9!'i>r>no bj r>ride'ali na Av-s»r!:cl,em 16,230.233 o. Za Kranisko so 00-d-tki rfo<ovo p.->"a'vT'. Vro^nost vseča 7'*». bi »n3jp'a le okrog 5 mi'i«nov K. torei bi priš'a na pne*a gosocdaria vrednost žita ponrečno 100 K. "a moramo računati naj-man- "n 150—200 K.
Ko1i' o more zemb'a don;,?ati. se razvi-d: iz zemUiSč, kafprt> :e n^^ška vlada dala v'-ni v paJem za 30'et. Tnm so cele graščine, ki i~>rio no 200—5^00 ora'«v z°m1je in "rrvposlonja za rfosoodarrfvo, Zpmba se
f<» fl-l-i v na'am vsa'-' k a za M, to ie 75 K. Na	c-o -V nddal vsaki }>a no 108 M,
t" :e 128 K. Ko ki <•« r»ri nas oddala zem';a i» {o v na'em, bi dobil navadni kmet. ki ima 30 ha pr-^sfvp. le n?;em?čine do 5 tiso* Uror. — Hva'a Po*.,, da še ni—-o ln1'o notem bi bilo še manj ljudi, ki

er. 7
.1.-:
bi rr-1! 'Vn1i.
Čeb^^r'} se ze'o pritn?.i<ieio ne-rn"nno 1;rr,-t'renco, Po vf°h hote'"\ k:er i*"~ o r-ibo'i*e ^osfe, in r^oro vseh nro-d";a'nah rrod,-'Vi med, kj ie raDrav'ien i" Vromniria. sV »"'ornih ;n druzih nrimesi. Sofir;0 IahU0 tako no c<"-i. da nošenj	ne morero s^aiati. N-. ta način f"> bj ^"h^rv^vo nrnp^o i"*'*ilo,
'"'"•vedi g-v'o ene še vp'no n»za?, 7'-: ho more1-''' nekcli''n	\<r>r ;»>
V "''n 1-1.0-.0--0'1-1«	iz P-11..-/1 "7 ? fr '' l
i'i ' e ku£e. Cibska bo svojo živino po-li2
skušala spraviti na Laško. Na Rumurtskem je skoro vsa lena živina v rokah tovarn za sladkor in žganje, katere krmijo z odpadki. Fna tovarna ima navadno 1000-5000 glav. Kmetje imajo skoro sp'ošno prav slabo živino, ker so travniki in pašniki skoro popolno zanemarjeni.
Na Hrvaškem se hvalijo, kako sc jim je obnesla simodo'ska pasma. Živina se je tako leno razvila, da :e srbska vlada naročila 800 g'av plemene simodolske živine, pa bodo letos komaj po'ovico te množine mogli oddati. — Sicer ni verjelno, da bi se si-simodo'ci na iugu povsod udomačili, vendar zdaj vse na to kaže. V tem slučau bomo morali tudi mi ugoditi razmeram in odjemalcem.
Dne 26. jan"arja je bilo na duna:skem trgu 3766 ('lav. Predajali so vo'i- ogrske I. vrste no 89—108, II. vrste no 81—95, IU. vrste 70—81; ga1i?l-c L vrste 100—112, II. vrste po 94—98, TIT. vrs'e no 84—92; domače no I. vrste 108—116, IT. vrste po 89 do 106, ITT. vrs<e 00 80—87, bike po 72—92, krave po 72—90. V lirimeri s oreišnjim tednom se je cena nekoliko dvignila, ker je bi'o malo živine.
Za prašiče :e bi'a po novem letu na Du-naiu prav dobra '"ena, sn'ošno se pa ne oro-dajo posebno. Tisti, ki so pričakovali za ianuar Dosebn:h cen. so sc moti'i. R|.-rfa je l"di v dr''7iti de'"'"!' še v»'f'o, Na Nemškem prcdajaio naj'enše debp'e 100—104 M ''o PO K. Na D"»*riit !e bi'o janueria navadno v torek d" 10 -"•-»ičev, vsak pe-t^k na malo manj. Dne 20. januar'?	-
č<>va'i mesne 1°4—136, debe'e na ("o 112. Upan:a ni. da bi se f~ene kmplo dvignile.
Turšira ie postala nek"li'ro draž:". ker se ie izvede'«"«, da so ra R"?''eTi mi'i:ore sto'ov noku|)i'i tovarnarii za žganie. ki se na Ruskem vp^no boli ni<e. Arrfen'ini'a ima skoro tre+ii d°'	-"--'-o 1-ol-or lansko
1o*n, P..ci imaio dos<i b'fga, na ga rnč^ pren^'"'o pre^^li, da bi cena preveč ne padla. Prav velike množine žita so nakunfe voiaške unrave več'ih dr''av. 'fer se hr-čejo zavarovati za sl"čaj vo;sJ<e. Posebno boga. ta ho lefos tur^^^a v Arrfon|1;i*>i. 7rela ho meseca. m"rca.	na 90 mi',' o, ko ie 'e
bi'o vl^nj lo 50 mili. o. Zaradi lihega "-raza so š'e 'itne cene novsed ma1n
Dne 26. ian"ar!/i so nrodaiaii pa D"na-{11: n'"°ni"o na'h~'-'<o ogrsko 12 60— bnnn5|{0 12-30—slovaško 11'65 do i?"5, domačo 10'7rt—H'1": rž slovaško 910—9-1O dodano 895—9'?^. iečm«n mo-rav''i 7 50_ « 50	77=—8. ,Vompn
Za Ifrmo —T?c: nves naileoši 8 75— 9-25, navadni 7 50— «'40' t-r^^p; st. ogrska rova 7v-0—7'85. 7elo so se no-dra-v-i1e t'-oninC, P1*tno jp F1r0ro 7a 50% dr~*;e. ^»n a naihrž re bodo nekr* črsa
40';'"" r.:': i,p1.or r,r,nrpr) j^pj. C(? ;e 7„j0 ^^^
dražilo. .T«? riač č"dn0. da t-oreio našj revni 'i-.dJe tr1ii.0 denarra dati brez vsake koristi t'-iim bnrtafipnm, S^i zd.-J naj vrak go-Srod^rn,«'™	jn trc|n0 s],1ene> fa
se v hiši več ne bo pilo.
Smešnice.

Drzen sklep. Učitelj: „Korel, kuj voj povedati o špižmabuV" - Korel: „Špiž. mah jc najmanjša miška, en centinie. ter in deset milimetrov dolga in se
živi od žuželk in črvov"---Oče,
ki je to poslušal, zase: „No, če fant že o tej najmanjši prežvekoval ki toliko vč, koliko bi vedel šele povedati o slo-nu "
Uradna tajnost. Žena: „Kaj je to: uradna tajnost?" — Mož: „To, kar se v uradu godi." — Žena: „in o tem se ne sme govoriti?" — Mož: ,,Sme, pa le potlej, ko je že povsod vodeče."
Pri sodišču. Sodnik: „S čim se morete zagovarjati V" — Zatoženec: „Ome-nim naj samo to, da jc danes moj god."
Ljudski glas. Predsednik sodišča: ,,Zatoženec, vi ste obsojeni na 12 let strogega zapora." — Glas izmed občinstva: „To je edino, kar je pošteno zaslužil I"
KNJIŽEVNOST.
Š c n o a : Zadnja kmečka vojska.
Cena 1 K GO h. — Naše ljudstvo se še dobro spominja burnih časov, ko je kmelski upor proli tiranslvu in krivicam grajščakov pretresel celo slovensko domovino. Ker so bili tedaj slovenski kmetje zvezani s Hrvati, jo iz ic krasne povesti najbolj razvidna slika tedanjih razmer in divjih časov. Ta povest jc zgodovinska priča grozovitosti, ki so se tedaj godile.
Alcšovec: Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina. Trijo zvezki po 1 K 20 h, vez. 2 K. — Alcšovec je kot pisatelj ena najmarkantnejših oseb v našem slovstvu. On je kot pisatelj popolna in živa slika naroda, iz katerega jc izšel; vesel, zabavljiv, a v vsakem s'uča,ju dober in zvest. Naisi opisuje svoje laslne doživljaje ali slika tuje razmere, vedno je njegovo pri-
Šenoa, Kleiva. Zgodovinski roman. 1 K 40 vin., vez. 1 I< 90 vin.
NAŠIM DRUŠTVOM IN PRIJATELJEM ODRA
priporočamo:
ZBIRKO LJUDSKIH IGER.
Ta zbirka obsega najbolj poljudne ljudske igro z moškimi, ženskimi in mešanimi vlogami, ki so žc neštetokrat napolnile odre naših izobraževalnih društev in so pri diletantih kakor tudi pri ljudstvu splošno in najbolj priljubljene. V naslednjem navedemo nekatere, ki so dosegle posebne uspehe, kot: »Junaške Ulejke«, »Dekla božja«, »Pijavka«, »Krčmar pri zvitem rogu«, »Sv. Neža«, »Marijin otrok«, »Neža z Bleda« itd. Zbirka obsega obilo žaloiger in burk za vse prilike, ki so lahko uprizorljivc.
KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI.