Žena in alkohol Žalostna je slika, ki jo prinašajo naši dnevniki skoro brez izjeme vsak tcrek. Kronika beleži: pretepe tukaj, poboje in uboje tam, včasi kar cel po-kolj. Ti. žalostni dogodki se dogajajo skoro izključno ob nedeljah, na Gospodov dan, ko iščejo naši podeželski fantje in možje počitka in razvedrila edmo le v gostilnah. Zločini, ki se dogajajo po domovih, so le redki in izvirajo iz sovraštva ali maščevanja. V gostilni pa, kjer se pije liter za litrom, se pod vplivom zavžitega alkohola moški sporečejo kar na lepem, vname se prepir med onimi, ki so malo prej prijateljsko pili in se mirno pogovarjali. Beseda da besedo, alkohol podžiga, po zraku leti vse, kar jim pride pod roko, uporabljajo se koli, noži, puške, revolverji, vse, kar kdo iztakne. Ko se po daljšem ali krajšem času bitka konča, izgleda prostor, kjer se je to godilo kakor malo bojno polje, Naslednji dan beleži kronika tu enega mrtvega, tam nekaj težko ranjenih. To so dejstva, katera prinašajo naši dnevniki ob torkih. Tu in tam stoji morebiti tudi zapisano, da je poboju kriv alkohol, in to je vse. Pomislimo na strah in trepet žene in otrok, ko prikrevsa oče — poglavar družine — ob pozni nočni uri domov pijan in začne razsajati, kakor hitro stopi v stanovanje. Kdo ve, kaj vidi sedaj v svoji od alkohola razgreti domišljiji! Rjove na ženo, zbudi otroke, pretepava in razmeče vse, kar mu pride pod roke ... Nevaren je pijanec doma, v gostilni in na ulici. Ne- varen, če se spoprime s svojimi enakovrednimi vinskimi brati, ko udrihajo vsevprek, tudi po nedolžnih, ki gredo samo mimo, ali ki hočejo pomirjevalno vplivati. »Pijancu se moraš ogniti s senenim vozom«, pravi stari izrek, nikar da bi mu hotel prigovarjati in ga miriti. Takih ljudi ne spreobrne več nikaka sila na svetu. Pač pa bi se moralo zabraniti, da ne bi taki ljudje zastrupljevali otrok s alkoholom in s surovostjo. Dokler se bo odpirala vinska klet za vinsko kletjo, dajale koncesije za nepotrebne gostilne, odpirali se razni veselič-ni prostori s pokušanjem raznih vin, ne bo in ne more biti boljše. Hreščavo vpitje in neznosen smrad, ki ti udarja v nos, ko greš mimo odprtih oken vinskih kleti, ki so polne tudi ob belem dnevu, govori jasno dovolj, kaj in kako je tam zdolaj. Neredkckdaj se mešajo med moške tudi ženski glasovi, bodisi v kričanju ali hreščavem petju. Človek bi mislil, da se to dogaja po Prešernovih besedah, češ, »da mož najmanj zapravi, če ženo ima s seboj« — toda, žalibog, te ženice niso take, ob katerilt bi možje manj zapravili, pač pa take, ki spravijo može ob vks tedenski zaslužek v eni sami noči. Če-stokrat so prav te ženske, pod vplivom alkohola, krive pretepov in pobojev, ki pahnejo mahoma v nesrečo cele rodbine. Kdor trezno presoja neštete bitke, ki se dogajajo pri nas ob nedeljah, se mora s strahom vprašati: Kam pridemo, ako pojde še tako naprej? Ali ni nikake odpomoči temu zlu, ki ruši domove, ugonablja družine in prikazuje Slovence v tako ne-lepi luči. Ali je alkohol pri nas res absoluten gospodar, da se mu ne more postaviti nihče v bran? Ob sobotnih večerih in nedeljskih popoldnevih uganja ta sovražnik našega ljud stva svoje orgije kakor malokje. V nekaterih državah so vlade uvidele nevarnost sobotnih večerov in nedeljskih popoldnevov za svoje ljudstvo, zato so prepovedale točenje alkoholnih pijač ob teh najbolj nevarnih dnevih. Res, da si častilci alkohola lahko nabavijo vina prejšnji dan na dom, ali to zlo ni nikoli tako hudo, kakor če se zbirajo v gostilnah, kjer ne poznajo nobene mere pa naročajo in pijejo, zapravljajo denar, ker niso v stanu misliti in preudariti. Mnogo se govori in piše o alkoholizmu — včasih se kdo tudi nerodno pošali o suhi Ameriki in se navaja, koliko škode napravlja prohibi-cija, češ, da se je ta ali oni zastrupil s špiritom, ker ni mogel drugače do alkoholne tekočine. Ali kaj je to v primeri s strupom, ki zastruplja dan na dan tisoče in tisoče posameznikov, cele rodbine, v vinorodnih krajih ponekod cele vasi, okraje itd. Slovenci, dasi dobro vemo, da smo resno nagnjeni k tej grozni in pogubni napaki, imamo za vsa svarila glede tega gluha ušesa. Sveta vojska vodi boj proti alkoholu že nad 25 let, društvo »Treznost« je imelo svoja predavanja in sestanke, za koga? Za one pač, ki ne potrebujejo takih nau kov i n predavanj, ker so sami pre pričani o pogubnem učinku alkohola in so trezni. Takih, ki bi bili potreb ni, da slišijo protialkoholna predavanja, seveda ni zraven. Očitalo se mi bo morebiti, da pre ndevam same stare znane stvari; a še se ponavlja in ponavlja, pa smo vedno le pri starem. Upam, da pa br le kdo uvaževai moje dobrohotne be sede, če že ne zase, pa vsaj za svoje otroke. Nadejam se, da bo posebno naše ženstvo uvaževalo moje besede Naše ženstvo, ki dokaj rado razprav- lja o raznih drugih vprašanjih, se vse premalo briga za alkoholno vprašanje, ko je vendar uprav žena ona, ki trpi največ vsled alkohola in njegovih učinkov. Na pol pijani moški so večkrat krivi padca mnogo katerega dekleta in žene, alkoholizirani moški gredo sami in pahnejo še ženstvo v spolne bolezni, ki so se razpasle posebno po vojni. Ameriška statistika nam je priča, da brez alkohola nima ne tajna ne Javna prostitucija toliko netiva in b' se število nesrečnic gotovo zmanjšalo povsod, ko bi se omejil alkohol. (Dalje sledi.) 0 pridobivanju zelOče Jožef, daj mi mojo popotne palico, ki ima križ rta vrhu! Grem d na zemljo.« Ah, ljubi otrok,< pravi mati IV rija, .doli je zdaj mraz. Ostani tu! nebesih je gorko in svetlo.« Božje Dete se pa opaše in vzame palico. Angelci se vstopijo v vrsto, da gredo z njim. »Ostanite tuk ukaže božji otrok. »Grem sam. Grem, da si poiščem svoje najljubr"> jaselce. Na vsako srce potrkam, ali so mi tam pripravljene jaselce, zgrajene iz vere in ljubezni. V teh srčnih jaselcah najrajši počivam.« Čisto sam gre Jezušček po zvezdnatih stopnicah dol. Do vas pride, ljubi otroci, in bo potrkal na vaša sr-čeca. Ali so tam jaselce pripravljene? Mater n ooHub Nekje se je bilo za božičnih dni nekaj žalostnega zgodi'o — malemu Lojzku je mati umrla. In ker je bilo ravno o božičnih praznikih, ki se je poslavljala s sveta, ji je bilo to dvakrat težko, tako težko, da je vzdihni-la: »Ah, ljubi Bog, kako naj zdaj umr-jem, ko se vsi otroci tako vesele božičnih dni in moj Lojzek tudi očeta več nimal Prosim, ukreni kako drugače!« Materina molitev je predrla oblake. Ljubi Bog je poklical smrtnega angela in mu je naročil: »Pojdi, pokliči mi Lojzkovo mater! Njena zemeljska pot je v kraju, dovolj je prenašala križev in bridkosti. Zdaj naj pride, da obhaja božič v nebesih; za njenega sinka bom pa jaz skrbel.« Tako je rekel ljubi Bog in tako je povedal ženi angel smrti. Žena je pa rekla: »Naj bo v božjem imenu!« pa je zaprla oči — vseeno ji je bilo hudo, ločiti se od otroka — huje nego smrt sama. In odšla je v večno blaženost. Pa tudi v nebesih, v večni blaženosti, ni mogla pozabiti svojega Lojzka. Venomer je imela sklenjene roke, ki so bile zdaj tako lepe, ker so vedno delale v božjem imenu. In vsi svetniki so gledali na to ženo,, z vedno sklenjenimi rokami, in so prosili: »Ljubi Bog, poglej na to nemo materino molitev, gotovo prosi za kake osamelega otroka na svetu in še v večni blaženosti ni prav srečn In kar v hipu se je prikazal poleg žene mož in tudi on je proseče sklenil roke, Bog pa se je nagnil k njima. Tedaj se je nasmehnila mati in tudi oče se je nasmehnil in angelci so zapeli od veselja. Zakaj? Ej, ljubi Bog je nekaj posebnega dovoli!. Ko je prišel sveti večer, Je šel sinek v svojo izbico. Tam je stala na mizici skromna smrečica. Bila je zelena, pa ni imela ne okraskov ne sve-čic. Pod smrečico pa sta bili položeni sliki dečkovega očeta in matere. Tja ju je po^žila dobra, stara teta, ki je zdaj skrbela za Lojzka. Lojzek naj bi šel lepo spat, molil in se veselil svetega praznika. Ko je stal Lojzek tako sam pred zeleno smrečico in je ugledal sliki očeta in matere, ga je o! šla bridkost. Rai,okal se je in vzkliknil: Ljubi Je-zušček, tako reven kot jaz, Lojizek, tudi ti nisi bil, ni ti umrla mamica, zmeraj je bila pri tebi, dokler si živel. Ljubo dete božje, pomagaj ti meni!« V grenkih solzah je sklonil fantič svojo glavo na mizo, si je izjokal vso bol in na to zaspal. In potem — oh, kako je bilo to mogoče — je priplaval angel v čumnato, se je dotaknil Lojzka in rekel: »Ti, Lojzek, obriši si oči, toda brž, nekdo te pride obiskat!« Lojzek se je zdrznil, obrisal si je oči in pogledal. Joj, pred njim sta stala oče in mati, z roko v roki, oba lepa in srečna, pa nič več bleda in bolna. Zrla sta v Lojzka in sta bila prav, prav vesela. In potem sta stopila k zeleni smrečici in sta nataknila svečke, angelček je pa položil pod smrečico zavitek. Lojzek je kar stal in strmel v to čudo božje. In kar vsa teža mu je padla s srca, da je spet prosto zadihal, kakor že dolgo ne. Potem je govoril z očetom in materjo in oba sta mu imela veliko povedati. Mnogo prezgodaj je začelo vabiti k polnočnici. slovo je mati Lojzka poljubila in mu je dal svoj blagoslov. In poje bil božič.