21    
Novice iz Turčije in o Turških zadevah.
Kakor komedijanti v gledališčih, ki dajejo „naj-zadnje" predstave, prav tako počenjajo v Carigradu zastopniki Evropskih vlad, ki imajo že po več dni zmi-rom ,,zadnje konference"; podoba je, kakor da ne bi mogli več vsaksebi. Prav ginljivo je to „prijateljstvo" in po njem bi se dalo sklepati, da so Evropski poverje-
niki o tirjatvah do Turčije edinih misli, posebno, ker še Ruski listi trdijo, da Rusija z drugimi složno postopa. Kako bi se patovjemalo z znanim govorom čare vi m v Moskvi? Na noben način vendar ne bo dolgo trajalo, da bo štrena popolnoma razmotana, kajti konferenca mora biti še ta teden konec.
Turčija se trdovratno ustavlja vsem zahtevam; videti je, kakor da ne bi hotela druzega ko vojsko, ker noče nič odjenjati. Pri tem se menda še cel6 ne zanaša na kako tujo pomoč, če je resničen sledeči prizor med posvetovanjem. Ker so se namreč Turški poverjeniki zmirom in zmirom le ustavljali, vtrga se Angleškemu zastopniku Salisburvu nit potrpežljivosti, da Turkom reče: „vi boste pač morali sprejeti naše ponudbe. Na to pa se oglasi Edem-paša in razjarjen vpraša: „Kako, da moramo?"
Tudi druga znamenja kažejo le na vojsko. Rusija ima neki tako armado na nogah, kakoršne zoper Turka se nikdar ni spravila v orožje, in govori se, da ima te dni doiti jej ukaz, da morajo vojaki v vsaki deželi, v katero bi prišli, če jej je Rusija prijateljica, se proti prebivalcem kolikor mogoče prijazno obnašati, kakor na lastni zemlji.
Črnogorci bi, ako bi Turčija ponudila jim mir, zahtevali odškodovanja za vojsko 2y2 milijona frankov. Zaslužili so jih pač hrabri sokoli.
Šeik ul islam, to je, veliki mufti ali glavar postav in vere pri Turkih, je cel6 podal sultanu nek ukaz do Turškega duhovstva, naj bi mohamedancem prigovarjalo, da se vsi zber6 pod praporom Mohamedovim za boj.
Zadnja seja konference je bila v pondeljek. V tej so podali poverjeniki Turški vladi zadnje, zel6 omehčane predloge s tem, da ona mora do četrtka odgovoriti, sicer zapuste Carigrad. Vsi pa imajo malo upanja, da bi Turčija povoljno odgovorila.
Peštanski „softe" so 13. t. m. podali svojo staro sabljo Kerim-paši, ki je bil pri tej priliki zel6 ginjen in rekel, da se Turčija vojskuje za pravico in nravnost.
V Krfu niso smeli softe na suho, ker so jih čakali enaki pozdravi kakor v Trstu.