^s PLANINSKI VESTNIK
BLEJCE JE ZANIMAL PREDVSEM TURIZEM, BISTVENO MANJ PA GORNIŠTVO V VSEH NJEGOVIH OBLIKAH
BLED IN PLANINSTVO
bohinjskega planinca Rauhekarja, slovesno pa so jo planincem predali 19. avgusta 1695 v počastitev Valentina Vodnika. Za to Ima velike zasluga načelnik dr. Joža Vilfan, ki pa je na drugem občnem zboru leta 1898 v Lescah Izročil svoje nafielniško mesto apotekar-ju Hugonu Robleku, velikemu planinskemu zanesenjaku, ki je bil ves čas tudi desna roka načelniku Vilfanu. Kot podnačelnik je bil tedaj v podružnici že Jakob Aljaž, triglavski župnik, slede pa kot odborniki Janez Novak, J. Stijasny, Franc Kobier, Ivan Čop, Ivan Mencinger ml., Josip Jalen, Jakob Žumer in Rlhard Schrey.
V tem obdobju se je tudi povečalo Število članstva. Ker nas zanimajo predvsem novi člani z Bleda in okolice, omenimo le teh nekaj: Ivan Bulovec, trgovec. Miha Černe, hotelir, Anton Hudovernik, posestnik, Marija Jug, gostilničarka, Dragotin Rep, trgovec, Ferdo Se-kovanlč, gostilničar in trgovec, Viktor in Andrej To-lazzi, gradbenika, Anton Benedik, krojač, Josip Ple-melj, profesor,
Številne Blejce zasledimo med prvimi tudi v knjigi obiskov v Triglavski koči na Kredarici, Tu so sprejeli prve goste 10. avgusta 1896. Obisk Blejcev se je večal iz leta v leto, pa tucfi tujci — blejski letoviščarji niso izostali. Med prvimi zasledimo Huga Robleka, pa dr. Andreja Ferjančiča, ki Je bil pomemben tudi za blejski turizem, zasledimo tudi Josipa Plemlja, tedaj še študenta. Njegovo ime zasledimo skorajda vsako leto, poleg njega pa še Ferda Sekovaniča, Antona Vovka mi., njegovo sestro Julko Vovkovo, Alojzija Sokliča, Antona Koželja, Joža Rusa, večkrat tudi Blaža Jana, ki je bil tudi gorski vodnik, pa blejskega župana Jakoba Peternela, njegovega brata Franca Peternela, Metko Stare, Franca Dolarja, bogoslovca Valentina Jer-šeta.
Naš matematik in prepričan »Blejc« Josip Plemelj je popeljal na Kredarico tudi svoje sokrajane, lahko bi rekli kar vse sosede po vrsti: Petra Dolarja, Antona Pi-bra, Urbana Plemlja, Antona Ropreta, Ivana Majer-
ja, vse iz Grada. Pešačili so povečini iz Vrat, vračali pa so se preko Velega polja in Pokljuke na Bled, pa tudi skozi dolino Krme.
Med tujimi obiskovalci Julijcev zasledimo že leta 1904 Arnolda in Oscarja Rlklija, zdravnika dr. Edra, Rlklije-vo ženo Marijo, Gustava in Gulda PongraUa, mornariškega oficirja Karta Mysza iz Pulja, pa študenta Janka Goliasa in druge.
VODNIK ZA TRIGLAVSKO IN KARAVANŠKO POGORJE
BOŽO BENEDIK
Bled je že zdavnaj slovel kot zdravilišče in letovišče, imel je svoje turistične organizacije, le planinstvu se domačini niso kaj prida posvečali. Bili so vključeni v radovljiško planinsko podružnico, ki sojo ustanovili 10. marca 1895, junija tega leta pa je Deželna vlada že potrdila njihova pravila.
Prvi občni zbor so pripravili v Klinarjevi gostilni v Radovljici, kjer je sodelovalo 65 članov. Ti so bili povečini iz Radovljice in Lesc, manj pa z Bleda, Gorij, Boh. Bistrice in okolice. Za prvo članstvo lahko zatrdimo, da so bili le zavedni Slovenci, naprednjaki.
PRVI BLEJSKI PLANINCI
Vendar so imeli tudi Nemci pri nas že prej svoje društvo, znano pod imenom Alpenverein-sekcija za Kranjsko. Na Bledu so imeli svojo podružnico pod imenom Gauverband Veldes, ustanovili pa so jo 27. marca 1892. Na čelu nemške podružnice je bil znani kartograf in fotograf Bert Lergetporer — imenovali pa so ga »Gauwart«. Vendar je po dveh letih že prenehal delati. Imeli pa so za takratne ljubitelje planin, predvsem za blejske goste, svoje gorske vodnike. Znana so bila imena Plemelj, Rekar in druga.
Prvi načelnik radovljiške podružnice SPDje bil dr. Joža Vilfan, odvetnik v Radovljici; bil je tudi radovljiški župan in deželni poslanec. Bil je prezaposlen in zato mu je za planinstvo ostajalo ie malo časa, V podružnici so sodelovali še Pinecki kot tajnik ter člani Ivan Čop iz Most, Josip Jalen, Josip Rauhekar iz Boh Bistrice, Hugon Roblek Iz Radovljice, Rihard Sctirey iz Lesc (Bleda) ter Jakob Žumer, župan iz Gorij. Kot ustanovitelja imenujejo Franca Trevna iz Save na Jesenicah, (n kateri so bili med prvimi člani na Bledu in okolici? Kot prvi so zapisani Pavel Homan, trgovec na Bledu. Ivan Kunčič, Mlino, Jakob Peternel. župan na Bledu, Ivan Pretnar, posestnik na Bledu, Aleksander Roblek, oče Huga Robleka, Franc Rus, nadučitelj, Ivan Rus, posestnik in krojač, oba z Bleda, Rihard Schrey, poštar, Ivan Tavčar, posestnik iz Mlina, Josip Verderber, posestnik, Anton Vovk, posestnik, več članov pa je bilo tudi iz Gorij: Vinko Jan, posestnik, Andrej in Vinko Černe, posestnika, Janez Ažman, župnik, Josip Žlrovnik, nadučitelj, Jakob Žumer, župan iz Gorij, in drugI. Planinci radovljiške podružnice so se uprli pritiskom nemških planincev in organizatorjev. Ti so bili namreč usmerjeni predvsem v Julijce, pozneje pa tudi proti Zgornji dolini. Slovenski planinci pa so bili usmerjeni vse od Krope in Kamne Gorice pa tja do Bele peči.
Z BLEDA NA TRIGLAV
Postavitev Vodnikove koče je bil prvi uspeh radovljiške podružnice. Kočo so postavili na Velem polju po načrtih
Iz knjige na Kredarici izvemo, da so imeli na Bledu že leta 1911 "Društvo blejskih plezavcev«. Malo je verjetno, da bi v tem primeru šlo za pravo društvo, podobno planinskim. Tu so bili zbrani prijatelji naših planin, naših 207
^s PLANINSKI VESTNIK
gora. Med njimi zaznamo poleg že imenovanih še Cilko Prešeren, Mira Vovka in člane Kesslerjeve družine, ki je letovala na Bledu Iz bližnjih Gortj pa omenimo še Josipino Šmajdek, gosti [n I Ca rko, Ivana Pibra, kaplana v Boh. Bistrici, Janeza Kačarja, pa Karla Simona, učitelja, ki se je pozneje preselil na Bled.
Omenimo še prvi žrtvi naših gora Fany Stein z Dunaja, ki so jo pokopali na rateškem pokopališču, In Franca Goričnika. Prav ob teh nesrečah pa je nastal večji spor med našimi, slovenskimi, In nemškimi planinci oziroma reševalci.
O vodnikih omenimo, da so na Cesarsko kraljevem okrajnem glavarstvu v Radovljici izdali na podlagi reda za gorske vodnike dne 17. julija 1904 seznam gorskih vodnikov. Med njimi je bil z Bleda zabeležen Blaž Jan. Turčič (vulgo Turšč) iz Mlina št. 2. Ta naj bi imel za Triglavsko in Karavanško pogorje potrebno znanje. Določena je bila tarifa za te storitve s stroški za prenočevanje in hrano, ki naj bi jih sicer vodnik plačal sam. Radovljiška podružnica je bila v začetku resda povsem usmerjena proti Triglavu in Julijskim Alpam, V letu 1899 pa je župniku Josipu Lavtižarju uspelo postaviti kočo v dolini Planice. Nekateri planinski delavci so nasploh omenjali Lavtižarja kot skritega tekmeca Aljažu, saj je bil Uavtlžar obrnjen bolj proti rateško-planiškemu svetu. Delo te planinske podružnice je bilo tudi sicer izredno obsežno tako pri gradnji postojank in koč kot tudi poti in gorskih steza.
V blejski okolici se moramo spomniti koče nad Babjim zobom, ki so jo postavili leta 1906. Dr. Joža Vilfan je leta 1907 rekel: »Zgrajena je bila tudi koča na Babjem zobu, ki so jo vrli člani tudi plačali že ob dokončanju.« Vendar je koča na Rjavem vrhu nad Babjim zobom že med prvo vojno tako propadla, da so jo prenehali vzdrževati, saj je bil obisk prav majhen V najem so jo oddali zasebniku, več inventarja pa odpeljali v Vilfanovo kočo.
PREMIŠLJEVANJA O PLANINSKI KOČI
Pred prvo svetovno vojno leta 1912 so imeli svoj občni zbor na Bledu v Hotelu Triglav. Za načelnika je bil izvoljen Ivan Šega — Hugo Roblek je bil tedaj v tujini, od Blejcev pa je sodeloval v odboru trgovec Ivan Rus. Za njim so kot načelniki delovali dr. Mirko Triller, Jakob špicar in Alojzij Langus. vsi iz Radovljice. V medvojnem času so se zbudili tudi v Gorjah, imeli so kar številno članstvo, zato so se čutili malo zapostavljene. Imeli so svoje želje in predloge, predvsem obnovljeno pot skozi Pokljuško luknjo, ki jo je pred leti že popravila še radovljiška podružnica, pa različne napise in markacije v dolini. Toda v Radovljici so menili, da je to le bolj delo olepševalnih društev — danes bi rekli turističnih društev. Zato so se ločili in ustanovili svojo podružnico, v letu 1930 odprli Pokljuško luknjo in jo poimenovali Galerija kraljeviča Andreja. Najbrž pa je to vplivalo tako, da so na Bledu ustanovili svoje 208 poverjeništvo, ki ga je vodil Slavko Repe. trgovec
iz Mlina, sodeloval pa je tudi Franc Šolar. Bila pa sta toliko uvidevna, da sta dajala prednost Be-gunjščici pred vlaganji na Bledu ali okolici. Le da ne bi smeli pozabiti Pokljuke, sta menila. Zato so na Bledu sklenili pridobiti zemljišče na Pokljuki, kjer bi pozneje postavili svojo postojanko. Vendar Blejci — kot še tolikokrat pozneje — niso bili soglasni, kje naj bi postojansko postavili; mnenja so bila kaj različna: Gače, Ogrlnec, Grajska planina, Lipanca. Blejske planince je poleg tega zanimala jama pod Babjim zobom. Prvotno so z njo upravljali Nemci (njihov Alpenverein), po vojni pa Radovljiška podružnica. Zanjo se je še najbolj trudil Slavko Repe, res pa ga je radovljiška podružnica vedno podpirala. Popravili so pot do jame, napravili korito za vodo, uredili vhod v jamo in tudi samo luknjo. Lotili so se tudi svečane otvoritve. Vendar je bil obisk skromen — le okoli 200 oseb na leto, zato je zanimanje zanjo začelo upadati.
V tem obdobju je začelo upadati število članstva, ker se je krepila podružnica v Gorjah. Zanimivo pa je, da ni bilo niti v Bohinju kaj večjega članstva in zato tudi ne volje do podružnice.
Pred drugo svetovno vojno je blejsko poverjeništvo zahtevalo v posebni spomenici z dne 5. 10. 1939 gradnjo postojanke na Pokljuki. Imeli so že načrte, ki so predvidevali kar 150.000 dinarjev gradbenih stroškov. To naj bi Izplačali v desetih letih, so zatrjevali. Vendar že zopet niso bili soglasni glede lokacije, potem ko so si ogledali več primernih prostorov. Končno so od Simona Stareta s Koprivnika odkupili zemljišče na Goreljku ža ceno 59.000 dinarjev. Dodatno so odkupili še nekaj zemljišča, skupščina podružnice pa je to odobrila 15. 1 1941,
DOTA PO 2. SVETOVNI VOJNI
Podružnica radovljiških planincev je že nekajkrat razmišljala, da bi si postavili svoj dom na Pokljuki, saj je imela svoj dom le na Begunjščicl. Kot so menili, na Jelovici ni veliko turistično zanimivega, v Julijskih Alpah pa je -vladala« osrednja planinska zveza. Pri tem je prišlo do spora s podružnico v Gorjah, češ da je Pokljuka njeno območje. Prišlo je do kar ostrega pisarjenja sem in tja. do soglasja pa ni prišlo. Vojna je zatem končala ta spor. Vendar so menili, da na srečo ni prišlo do gradnje, saj je na Goreljku že stal Šport hotel. Pred 2. svetovno vojno sta v zadnjem podružničnem odboru, ki ga je vodil Stavko Šušteršič, sodelovala še Franc Šolar In Bogdan Vovk z Bleda, Druga svetovna vojna je bila pri kraju in slovensko planinstvo je moralo napraviti svojo kaj žalostno bilanco. Tako tudi v radovljiškem okolišu. Toda že prvo leto po vojni so v Lescah ustanovili svoj iniciativni odbor. Bled pa je spet šel svojo pot, S 50.000 dinarji za slovo so ustanovili svoje društvo, svoj pogled pa uprli na Pokljuko, na Llpanco.
Vin: Di. J. Prešeren Kronika PD Radovljica 1895—1970. Planinski vestniki. lela 1895, 1996. 1897, 1898. Dr. A. Britej: Priročnik ?a planince. Ljubljana 1939.