Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 193 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko Minca Rihtaršič Zgodovinska skupina župnije Železniki je za izda- jo knjig Znamenja v Železnikih in okolici 1 1 in 2 v letih 2008 in 2010 zbrala, fotografirala in dokumen- tirala znamenja, ki jih srečujemo na naših vsakda- njih poteh. Zabeležena so tudi tista zamenja, ki so spremenjena, prestavljena s prvotnih lokacij in ki jih iz različnih razlogov ni več. Janko Jelenc, Anton Tavčar, Miran Benedičič, Jože Frelih in Lojze Tolar so bili skupaj z župnikom Tinetom Skokom najbolj prizadevni, da se je zopet izdelalo znamenje v spomin na nesrečo, v kateri je februarja leta 1915 preminil ded Petra Polajnarja. Dandanes si ne moremo predstavljati, da bi bili na naših vsakdanjih poteh na delo, v šolo ali le v trgovino izpostavljeni stalni nevarnosti snežnega plazu, kamenja ali drevja. Pod zijavko oziroma Pod drčo je sedaj nameščena lovilna mreža, v kateri lah- ko vidimo, pred čim vse nas varuje. Cesta je razširjena, brežini proti gozdu in ob Sori sta urejeni. Zato se mirneje lahko ozremo na skrom- no, vendar pomensko zelo bogato znamenje. Tetin mož Peter Banič (r. 1944, Hotavlje) je kot mladenič delal pri cestnem podjetju, ki je dela opra- vljalo v Selški dolini. Pozimi so se naprej od sokolske- ga – kulturnega doma redno prožili plazovi – ne le sneg, tudi drevje in kamenje je bilo vmes, kar se je vse vsulo tudi v strugo Sore. Preden so prekopali plaz in odmetavali sneg proti Zalemu Logu, se je običajno v Železnikih na istem mestu že sprožil naslednji plaz. Poimenovanje kraja in nesreče, ki so se dogajale na tem mestu zaradi plazov in urejanja odseka, je obširno opisala dr. Vida Košmelj v knjigi Železniki skozi čas, Didakta, 2007, str. 191–192 2 , in v članku Pod zijavko, Izvor železnikarskih poimenovanj na- selij, Železne niti št. 8, 2011, str. 389–390 3 . Zanimiva je upodobitev Ladislava Benescha, nemško-češkega slikarja, risarja in vojaka. Na nje- govi perorisbi 4 – pogled z vznožja Kovaškega vrha proti Trnju – je na tem mestu vidno znamenje, za- risano sicer kot nekakšna kapelica. Risba je morda nastala okoli leta 1892, kot je sam zapisal na drugi risbi Železnikov – motiv plavža. Do leta 1909 je Be- nesch opravljal vojaški poklic. Njegova dela – risbe in akvareli, so bila odkupljena leta 1911. Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 194 Ladislav Benesch: Železniki. Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 195 V prvi knjigi Znamenja v Železnikih in okolici je objavljena fotografija sprevoda sokolic in je zname- nje malce bolje vidno. Znamenje je vidno tudi na fotografiji iz arhiva Janka Pintarja – Miklavževega iz Dražgoš. Fotografi- ja žal ni datirana, na hrbtni strani je zapis: ''Železni- ki: Nastop sokolov pred sokolskim domom, cesta pelje od doma naprej proti gorenjem koncu Železni- kov'' 5 . Fotografija je izpred druge svetovne vojne, saj je dejavnost društva z vojno prenehala. Andrej Pavlovec je v članku v Loških razgledih opisal rezbarska in slikarska dela, pripisana Plna- darju – Antonu Tonetu Klemenčiču, podobarju (r. 1844 ali 1845, †1927), in ugotavlja, da je nekatera težko opredeliti, da so nastala povsem izpod njego- vih rok, saj je sodeloval še z nekaterimi izdelovalci ali pa je določeno znamenje, razpelo ipd. le obno- vil, popravil ali preslikal. O znamenju Pod zijavko je zapisal: ''Edino znano, njemu pripisano, je votivno leseno znamenje v Železnikih ob cesti, na kraju, ki ga ime- nujejo Pod zijavko, poslikano s prizorom Marijinega kronanja. Znamenje je zelo poškodovano, barve so mestoma že odpadle ali pa obledele, tako da težko razberemo prvotno barvno skalo.'' Zapis je bil objavljen leta 1958. 6 23. januarja 1944 se je na tem mestu zgodil tragič- ni vojni dogodek. 7 Obeležuje ga plošča padlim bor- cem Prešernove brigade, ki je bila leta 1966 vzidana v skalno steno zahodno od znamenja. Po fotografiji in po skici, ki jo je po spominu na- risal Peter Polajnar, je arhitekt Bojan Rihtaršič prip- ravil načrt. Novo znamenje je postavljeno na zemljišču s so- glasjem lastnika Antona Ranta. Prvotni motiv (glavna slika) je po spominu Petra Polajnarja prikazoval Marijino kronanje. Na sredi podobe je bila Marija, nad njo dva angela, ki sta držala krono, levo in desno sta bila upodobljena sv. Anton in sv. Frančišek. Skupina je iskala za kraj in čas najprimernejši motiv in ga našla v združitvi štirih pomembnih Nastop Sokolov. Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 196 obletnic. Slikar Miro Kačar ga je upodobil v tehniki akrila na les. Podoba Jezusa – Božje usmiljenje je naslikana po videnju poljske redovnice in mistikinje Favstine Kowalske. Za svetnico jo je leta 2000 razglasil sveti papež Janez Pavel II., ki je bil človek našega časa in naše (slovanske) krvi, ki je poznal veselje in radost, stiske in trpljenje naroda, ki je šel skozi razburkane čase svetovnih vojn, materializma in potrošništva, moralne zime ... Njegove besede pri prvi maši ob na- stopu papeške službe so bile: ''Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!'' Podobno je pono- vil leta 1996 ob obisku Slovenije mladim v Postojni (20-letnica prvega obiska v Sloveniji). Blagoslov znamenja je bil v nedeljo, 20. novem- bra 2016, ob sklepu svetega leta usmiljenja. Tretja obletnica je tretji obisk milostnega kipa Marije Romarice iz Fatime, ki je v Sloveniji potekal od maja do oktobra 2016, četrta pa priprava na 100-letnico prikazovanj v Fatimi (2017). Podoba na obnovljenem znamenju pa nam kaže še Marijino držo do nas: z rožnim vencem nas spominja, da skozi molitev z nami deli težave in nevarnosti. Izkop za izdelavo temelja in postavitev so izvedli Jože Frelih, Janko Jelenc in Miran Benedičič. Leseni del (macesen) je izdelal Anton Demšar – Karlincov. Tablo, na katero je naslikana podoba, je pripravil Tone Tavčar – Špendalov. Pločevinasto streho in kovinski nosilec, vdelan v temelj, je izdelal Vito Lo- gar. Na hrbtni strani znamenja je pritrjena kovinska plošča, v katero je Konrad Triler vtisnil podatke o znamenju in izdelovalcih. Pred postavitvijo je bilo znamenje nekaj dni na ogled v cerkvi sv. Antona. Župnik Tine Skok je prip- ravil spominsko podobico. Tine Benedičič je zname- nje pred postavitvijo na stalno mesto fotografiral pred župniščem. Na hrbtni strani podobice so zapisane obletnice in razlaga motiva. 8 Znamenje je blagoslovil župnik Tine Skok. Gospod Peter Polajnar (r. 1928) je za dogodek zapisal in ob blagoslovu prebral: 9 Spoštovani prisotni! Zbrani smo na mestu, kjer so naši predniki pred stotimi leti postavili spominsko obeležje na tragični dogodek, ki se je zgodil tu, Pod zijavko, in je botroval smrtni žrtvi. Vi vsi tukaj zbrani ste mlajša, druga, tretja ali celo četrta generacija po tem dogodku, pa zato o njem veste kaj malo ali pa ničesar. Časovni odmik, menjava generacij in človeška pozabljivost sta opravila svoje. Sledi so zabrisane. Kaj je bil vzrok tej tragediji in kdo je bil žrtev? Pisnega vira o dogodku ni. Ostajajo le ustna izročila. Ta so mi posredovale moje tete, pokoj- nikove hčere, takrat še vse mladoletne in je zato spomin, kolikor je ohranjen, lahko pomanjkljiv, pa tudi vprašljiv. Risba Mira Kačarja. Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 197 Žrtev je bil moj ded. Tedaj je bila huda zima z dokaj zapadlega sne- ga. Tisti dan v mesecu februarju leta 1915 je bila nedelja. Kot vsako se je ded tudi tistikrat udeležil cerkvenega opravila desete svete maše. Po konča- nem obredu se je napotil proti Gorenjemu koncu. Tja pa mu ni bilo dano priti. Pot mu je tu, Pod zi- javko, presekal silovit snežni plaz, ki je prihrumel po drči nad cesto. Masa plazu in njegova hitrost je bila tako silovita, da ji ded ni mogel uteči. Sunek, ki ga je zajel, je bil tako silen in izrazit, da ga je odtrgal od tal in ga skupaj s snežno maso potegnil s seboj v strugo Sore. Ob tem je z glavo udaril v skalo, kar je bilo zanj usodno. Zlomil si je tilnik in obležal mrtev. Cesta je bila takrat polna ljudi. Tisti manj ogro- ženi so uspeli uteči in so tako preprečili, da bi bila tragedija še večja. Po šoku, ko so se ljudje ovedli, kaj se je zgodilo, so takoj pričeli z reševanjem, toda dedu ni bilo več pomoči. Verjetno je, da so nesreči botrovale tudi okoliš- čine. Cesta je bila zasnežena, prehodna le z ozko gazjo, drča je bila proti plazu nezavarovana, prav tako brežina Sore, ki je bila brez zaščitne ograje. Tako je plaz brez ovir imel prosto pot, neovirano je drsel naprej in se umiril šele ob dosegu struge. Takrat pa je bilo že vse postorjeno. In kdo je bil moj ded? Ni bil domačin. Bil je prišlek iz doline Kokre, iz vasi Tupaliče. K nam je zašel iščoč kruha. Po poklicu je bil žagar. V njem se je udinjal različnim lastnikom žag v bližnji okolici. Žagarija je bila več ali manj sezonsko delo. Da bi preživljal številno družino, se je dodatno zaposloval še s postavlja- njem kop in kuhanjem oglja. Ustalil se je na Če- šnjici, kjer si je osnoval dom in družino. Sreča mu ni bila mila. Pod silo razmer se je dvakrat poročil. Žena iz prvega zakona mu je umrla, ko mu še ni bilo štirideset let. V prvem zakonu so se mu rodili štirje, v drugem pa še sedem otrok, od katerih sta dva še dojenčka umrla. Otroci iz prvega zakona so po doseženi polnoletnosti odšli v Ameriko in tam ostali. Otroci iz drugega zakona pa so se že sirote – mati jim je umrla le dve leti kasneje – raztepli po V ospredju Peter Polajnar, Konrad Triler, župnik Tine Skok. Foto: Matej Šubic Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 198 raznih krajih in si tam ustvarili družine. Njegove korenine pa so se zarastle tudi v domačem kraju, iz njih se oplaja naš rod. Obeležje, postavljeno na tem mestu pred stoti- mi leti, je kljubovalo času preko trideset let. Ko pa je bilo v soseščino postavljeno še eno obeležje, za obe pač ni bilo mesta. Zato je bilo tisto, ki je bilo za čas manj primer- no, odstranjeno. Danes, šestdeset let po tem, nove generacije postavljate novo – staro obeležje. To pot ne več prvotnemu namenu. Stoletni odmik dogodka je zabrisal sledi. Danes ga postavljate iz čistega zanosa kot zgo- dovinsko vrednoto kraju iz spoštovanja in ljubez- ni do dediščine kulture. Preveva me veliko zadovoljstvo ob dejstvu po- novne postavitve, ki mi ne glede na sedanji pomen kot potomcu še vedno pomeni spomin na deda. Vsem vam, ki ste si prizadevali in pri ponovni postavitvi sodelovali in doprinesli svoj delež, se s tega mesta toplo zahvaljujem. Iskrena vam hvala. Ded Matevž Polajnar je bil rojen leta 1850 v Tupa- ličah. Doma so imeli gostilno. Matevžu naj bi ''rihta- li'' nevesto, a se ni želel poročiti z njo, zato je odšel od doma. Gostilno in domačijo je prevzela njegova sestra. Matevž se je poročil s Franco Gajgar. Živela sta na Češnjici. Imela sta štiri otroke – Johano, Mic- ko, Tono in sina, ki so odšli v Ameriko. Pokopan je v Selcih in domači naj bi imeli kar ne- kaj težav, da so ga pokopali tam, saj je bila menda navada, da so morali ponesrečenca pokopati v fari, kjer je umrl. Druga žena Antonija mu je rodila še se- dem otrok, pet jih je preživelo. Sama je umrla dve leti za možem. Vsi izdelovalci novega znamenja so prispevali svoje sposobnosti, čas in potreben material brez- plačno. Miro Kačar vsako leto daruje svoje slikarsko delo za dobrodelni namen. Njegovo darilo je preko tega dela namenjeno kar nam vsem, da se ob pogledu na znamenje spomnimo na žrtve in se hkrati zaupamo v Božje varstvo. Prostovoljni prispevki, ki so bili zbrani ob blagos- lovu, so bili dodani sredstvom, zbranim na novem- brski dobrodelni prireditvi v organizaciji župnijske Karitas in župnij Selške doline, ki so bila leta 2016 namenjena potrebam misijona v Albaniji, kjer delu- je sestra usmiljenka Vida Gerkman. Novo znamenje. Foto: Matej Šubic Železne niti 16 Ponovno postavljeno znamenje Pod zijavko 199 Opombe: 1 Znamenja v Železnikih in okolici (1), Župnija Železniki, 2008, str. 27. 2 Košmelj, Vida, Železniki skozi čas, Didakta, 2007, Ledinska in krajevna imena, str. 191–192. 3 Košmelj, Vida, Pod zijavko, Izvor železnikarskih poimenovanj naselij, Železne niti št. 8, 2011, str. 389–390. 4 Ladislav Benesch, Železniki, hrani Narodni muzej Slovenije. Kot vojak je L. B. Plemeniti služboval tudi na Slovenskem. Kot podpolkovnik avstrijske vojske je likovno dokumentiral številne kraje na Kranjskem in Koroškem in si ob tem prizadeval za ohranjanje umetnostnih spomenikov. Leta 1911 je deželni odbor na predlog muzejskega ravnateljstva današnjega Narodnega muzeja Slovenije od Benescha kupil 178 akvarelov, tuševih in drugih risb, čemur je kot darilo dodal še 107 pokrajinskih slik Gorenjske. Vsa dela prikazujejo izključno kranjske motive. Njegova žena Julija Pauer, nečakinja Karla Dežmana, konservatorja za Kranjsko, je bila doma iz Podkorena, kjer sta zakonca pogosto preživljala svoj dopust. Vir: Mahnič, Katja (2011). Ladislav Benesch o svojem spomeniškovarstvenem delu, Ars et humanitas, letnik 5, številka 2, str. 216, dostopno na spletu: www.dlib.si, www.slovenska-biografija.si. Perorisba Pogled na Železnike, datirana 1892. Obe risbi dostopni na https://www.europeana.eu. 5 Hvala Roku Pintarju za dovoljenje za objavo fotografije. Dobeseden prepis s hrbta fotografije. 6 Pavlovec, Andrej, Ljudski umetnik Tone Klemenčič – Plnadar, Loški razgledi 5, 1958, str. 155. 7 Iz dnevnika Lokačeve mame, Loški razgledi, letnik 16, 1969, str. 59–60. 8 Podrobneje o naslikanem motivu in obletnicah, povezanih v njem: http://www.obcestvo.si/aktualno/303-blagoslov-znamenja-pod-zijavko-v-zeleznikih 9 Polajnar, Peter – zapis, november 2016. Še nekaj člankov o znamenjih in kapelicah v Selški dolini: Skok, Barbara, Tipi in razvoj znamenj na Loškem ozemlju – Selška dolina, Loški razgledi, letnik 32, 1985. Gasser, Marija: Znamenja, kapelice, razpela v vaseh pod Ratitovcem, Železne niti 11, 2014. Gasser, Marija: Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, Železniki 2015. Zupanc Ciril, 150-letnica votivnih kapel v Selški dolini, Loški razgledi 2010, št. 57, str. 279. Železne niti 16 200