EVIDENCA APRIL 2018 FOKUS Privid izbire 34 Lani smo pokopali telefone, ki bi bili popolnoma neu­porabni. Zdaj imamo v najcenejšem razredu le še slabe in spodobne. Na prvi pogled je izbire sicer veliko, a stvar­nost je drugačna. 36 Opisi 38 Grafikoni 38 Tabela 40 Najboljši telefon na svetu in Nexusi DOSJE Praksa: rudarjenje kriptovalut V uredništvu smo se odločili, da podrobneje preverimo, kako je mogoče s kriptovalutami zaslužiti na način, ki ga najbolje poznamo – z uporabo računalnikov. Zadeva je srednje zahtevna, a donosna. DOSJE Velika zgodovina digitalne packarije Čeprav so nas ves čas prepričevali, je zdaj že vsakomur od nas kristalno jasno, da najpomembnejša postranska reč na svetu v resnici nikoli ni bila nogomet. Ne, to je seks. 46 54 2 april 2018 APRIL 2018 VKLOP U 04 Beseda urednika VKLOP 05 Tehnologija nas ne bo premagala 06 Novice 08 Dogodki – sejem MWC 2018 10 Goreča hiša iz kart 12 Nowwwo IZVIDNICA 15 Apple Pay ali Google Pay? Ne, NLB Pay! 16 Liho leto 18 3D se seli iz delavnice v pisarno 20 Kolesarski vse v enem 22 Računalniško branje knjig 23 Višje cene mobilne telefonije NA KRATKO 24 Urejevalniki diska MOBILNO 26 Naš izbor na Androidu 27 Pametni ljubitelji psov 28 Naš izbor na iPhonu 29 Za vegetarijance 30 Kakšen je vaš spanec FOKUS 34 Privid izbire NAJBOLJŠI 44 Digitalni fotoaparati DOSJE 46 Praksa: rudarjenje kriptovalut 54 Velika zgodovina digitalne packarije NOVE TEHNOLOGIJE 60 DNK namesto diskov 66 Umet(nišk)a inteligenca IZ TUJEGA TISKA 68 Računalnikarka, ki ima raje papir NASVETI 70 Kako uspešno in varno prodati Applov računalnik? 73 Programirajmo mobilno 76 Za prijetno poslušanje 80 Pro et contra: Digitalne pomočnice 81 Pisma bralcev IZKLOP 82 Vzpon in padec – Monitorji s katodno cevjo 84 Pogled nazaj 86 MONITOR PRO NAPOVEDNIK 96 10. aprila – Monitor Svet 96 24. aprila nadaljujemo MONITOR PRO MONITOR PRO 86 86 Banke napredujejo, zavarovalnice pa nazadujejo 88 Novice 90 O usodi bank odločamo uporabniki bančnih storitev 92 Tehnološko obujanje »kulskosti« bančnih okolij 93 Zavarovalništvo po meri 94 Leto 2021 je bližje, kot si zavarovalnice mislijo NAJBOLJŠI 44 Fujifilm GFX 50S Ohišje GFX 50S stane polnih 7000 evrov. To je za aparat s tipalom srednjega formata (43,8 × 32,9 mm) pravzaprav zelo ugodno. DIGITALNI FOTOAPARATI 44 Fujifilm GFX 50S 45 Fujifilm X-A5 april 2018 3 VKLOP BESEDA UREDNIKA 9 4 april 2018 Lepe besede so v resnici le dimna zavesa za dejstvo, da poslovni model podjetja Facebook, Inc. temelji na zbiranju, analizi in uporabi zelo zasebnih podatkov uporabnikov. MATJAŽ KLANČAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si Kaj ti bo zasebnost, če imaš lajke Priznam, naslov sem si sposodil od nekoga, ki je to prepisal od nekoga drugega, vse skupaj pa je viselo nekje na – Facebooku. Kar primeren citat za teden, ko se je razplamtela afera Cambridge Analytica ali, pravilneje, afera Facebook, o kateri pišemo v tokratni številki. godba se je začela tako, kot se začnejo vse naj­boljše zgodbe – z izpo­vedjo nekoga, ki je bil dovolj pri stvari, da je imel v pogled v do­gajanje, nakar ga je zapekla vest (ali pa se je sprl z delodajalcem in se mu zdaj želi maščevati, niti ni pomembno) in je vse skupaj odnesel novinarjem. Ta nekdo je nekdanji programer v podje­tju Cambridge Analytica, pod­jetju, ki nima nobene povezave z univerzo v Cambridgu, ima pa tesne lastniške povezave s pod­jetjem SCL, ki je od leta 1994 za svoje naročnike po lastnih bese­dah vplivalo na volitve v Italiji, Latviji, Ukrajini, Albaniji, Romu­niji, Južni Afriki, Nigeriji, Keni­ji, na Mavriciju, v Indiji, Indone­ziji, na Tajskem, Tajvanu, v Ko­lumbiji, na Antigvi, Saint Vin­centu, Saint Kittsu in Nevisu in na Trinidadu in Tobagu. In pod­jetje SCL tudi uspešno sodelu­je z vojskami držav NATO, kako točno, je skrivnost. Priznajte, mislili ste, da so volitve neod­visen in demokratičen proces, mar ne? Skratka, programer je pove­dal, da je podjetje Cambridge Analytica od nekega akademi­ka, ki je z dovoljenjem Faceboo­ka (po njegovih besedah kar »s sodelovanjem Facebooka«) na­pisal osebnostno anketo, prido­bilo podatke o 50 milijonov ame­riških uporabnikih te platforme. Ker – aplikacija Facebook, ki je poskrbela za izvedbo ankete, je poskrbela tudi za zajem osebnih podatkov tistega, ki je anketo iz­polnjeval in še podatke vseh nje­govih prijateljev na Facebooku. Pravzaprav nič posebnega – to, da imajo aplikacije na Faceboo­ku to moč, je programer »čistil­nega« dodatka FB Purity (pred kratkim smo ga predstavili tudi v Monitorju) opozarjal že leta 2010. Po besedah odgovornih pri Facebooku so to možnost odpra­vili leta 2014. Omenjeni akademik je sicer javno podvomil, da ima tako zbrana zbirka podatkov kako hudo vrednost, toda odgovorni v Cambridge Analytica so jo znali prodati in prodajati. Po njihovih besedah, ki smo jih slišali v skri­vaj narejenih posnetkih britan­ske televizije Channel 4, jim je s to zbirko uspelo prepričati ne­opredeljene volivce v ZDA, kjer je zmagal Donald Trump, in še marsikaj več. In vendar – afera Cambridge Analytica je v resnici afera Fa­cebook, o tem ni nobenega dvo­ma. Bistvo je v dejstvu, da je tre­nutno na svetu 2,13 milijarde uporabnikov, ki Facebooku vsak mesec dovolijo popisovati svoje osebne podatke, navade in pre­ference. Kaj jim je všeč, kaj jim ni, kaj jih navdušuje, po čem pljuvajo, koga bodo volili, kate­rega kandidata prezirajo. Tak je pač Facebookov poslovni model od vsega začetka. Naj spomnim na legendarni Zuckerbergov po­govor, ki ga je imel leta 2003 s kolegom: Zuckerberg: Če boš potreboval osebne podatke kogarkoli s Har­varda, samo povej, imam 4000 mejlov, fotografij naslovov in osebnih podatkov. Kolega: Kaj? Kako si pa to do­bil? Zuckerberg: Ljudje so jih kar sami vpisali, ne vem, zakaj. Ker »mi zaupajo«, idioti. Lepe besede o tem, kako Face­book povezuje svet in prijatelje (delno jih res, bodimo pošteni), so v resnici le dimna zavesa za dejstvo, da poslovni model pod­jetja Facebook, Inc. temelji na zbiranju, analizi in uporabi zelo zasebnih podatkov uporabnikov. Toda v tem novem svetu novih tehnologij (ki že dolgo niso več nove) bi počasi vendarle mora­li vpeljati neke državno regulira­ne omejitve, ki bi natančneje do­ločale, kaj se z zasebnimi podat­ki sme početi in kaj ne. Že res, da vse te podatke uporabniki sami in prostovoljno prispevamo (glej zgornji Zuckerbergov pogovor), a to ne pomeni, da se sme z njimi delati kot svinja z mehom. Da bi v tej smeri kaj v resnici naredil sam Facebook, je iluzor­no pričakovati, kot rečeno, je to njihov kruh. Da bi kaj naredile Združene države Amerike, prav tako. Podjetja, ki tam oglašujejo? Nikakor – dokler Google in Face­book nadzorujeta 2/3 digitalne­ga oglasnega trga, ne. Uporabni­ki? Sploh ne. O tem me je prepri­čala že statistika branja novic o aferi na naši spletni strani. Prva novica na to temo je bila zelo brana, naslednja že manj, nada­ljevanje pa je prav hitro zvodene­lo. Ljudem v resnici »dol visi«. Če povzamem – »kaj mi bo zaseb­nost, če imam lajke«. V resnici na tem področju orje ledino Evropa. Novi zakon o zasebnosti, GDPR, zna biti ne­kaj, kar bo do neprepoznavno­sti spremenilo Facebook, vsaj njegov evropski del. Kaj se sme hraniti, kako, kakšna soglasja bodo po novem zahtevana, vse to so vprašanja in pravila, na ka­tera Facebook enostavno ni na­vajen. . Z KOLUMNA VKLOP 9 april 2018 5 Spoznal sem, da se že pri polavtonomni vožnji moj odnos do ceste, drugih udeležencev in celo časa korenito spremeni. DAVID VIDMAR Tehnologija nas ne bo premagala Zadnjih nekaj tednov imam možnost uporabljati vozilo, ki zmore na poljubni cesti voziti po svojem pasu, pri vožnji upoštevati druga vozila, potek ceste in prometne znake. rez težav se lahko pri­pelješ iz centra Ljublja­ne do nekaj sto kilome­trov oddaljenega letališča, pa se vozilo vselej ustavi pri rdeči luči ali zastoju in nikoli ne prekorači omejitve hitrosti, če mu ne uka­žem drugače. Ob prvem stiku se mi je zmožnost omenjenega av­tomobila seveda zdela nadvse zabavna, kako se mi kot ljubite­lju tehnoloških igrač ne bi. A kot že pri toliko drugih tehnologijah sem imel tisti znani občutek, da se bom uporabe po nekaj dnevih naveličal. Pa se ni zgodilo. Mo­žnost, da vozilo z veseljem upo­rabljam vsakič, ko sedem za vo­lan. Kljub temu mi ni dolgčas, ker mi ni treba prestavljati in za­virati. Razlog je v tem, da ne pri­čakujem, da bo navidezni voz­nik posnemal mojo vožnjo ali vo­žnjo dinamičnega voznika, spri­jaznim se z defenzivno vožnjo, večjo varnostno razdaljo, nižjo hitrostjo in popolno odsotnostjo adrenalina. Spoznal sem, da se že pri polavtonomni vožnji moj odnos do ceste, drugih udeležen­cev in celo časa korenito spreme­ni. Ni težko sklepati, da bo, ko bom več vozil, na cesti delovalo podobno, in bo to bistveno spre­menilo odnose na cesti, da je ne bomo več doživljali kot okolje za sproščanje frustracij in postavlja­nje ali kot igrišča za hitre in gla­sne igrače ali kot okolje, v kate­rem se počutimo ogrožene. Kot vozniki s pomočniki bomo posta­li bolj podobni drug drugemu in s tem varnejši in bolj sproščeni. Ko tehnologijo uporabljamo, nas spremeni. Na žalost pa ne vedno na bo­lje. Pred časom sem prebral za­pis, v katerem je avtorica analizi­rala, kako se uporabniki obnaša­mo pri uporabi spletnega klepeta za pomoč uporabnikom. Ugoto­vila je, kar ve vsak, ki je kdaj po­škilil v spletne forume. Uporab­niki so mnogokrat postali zelo agresivni in žaljivi, če so mislili, da se pogovarjajo z mladim de­kletom; če se je agent predstavil kot fant, ki po ničemer ne izsto­pa, so bili do njega bolj vljudni in profesionalni. Pri uporabi sple­ta in sorodnih tehnologij, kjer so skriti za navidezno krinko ano­nimnosti, se spremenijo, mnogi postanejo slabši ljudje, kot se ka­žejo sicer. Seth Stephens-Davidowi­tz v svoji zadnji knjigi predsta­vlja kopico zgodb, ki prikazuje­jo, da smo ljudje pri uporabi teh­nologije bistveno bolj iskreni kot v službi, v družini ali kjerkoli, kjer imamo občutek, da nas lah­ko kdo vidi in nas tako ali dru­gače ocenjuje. Njegov priljublje­ni vir so statistični podatki o is­kalnih geslih, ki jih vpisujemo v Google. Skozi raziskave posta­vlja na glavo kopico dejstev o razširjenosti in razporeditvi po­javov, kot so rasizem, naciona­lizem in različna spolna usmer­jenja, ki jih je sicer težko objek­tivno izmeriti ali oceniti. Ugoto­vil je, da smo pri uporabi tehno­logije veliko bolj iskreni kot v re­sničnem svetu. V Googlov iskal­nik marsikdo napiše stvari, ki jih ne bi povedal ali pokazal ni­komur. Tehnologija nas spremi­nja, a obenem tudi omogoča, da smo natanko taki, kot smo. In ker hkrati, tudi če nočemo, pu­ščamo digitalne sledove, je to mogoče meriti in uporabiti v ko­ristne in manj koristne, celo ško­dljive namene. Približujemo se času, ko bomo kot civilizacija izumili več tehno­logije in predvsem boljšo tehno­logijo, kot jo svet potrebuje in jo je pripravljen sprejeti. Analizira­nje navad, napovedovanje od­ločitev, ki jih še nismo sprejeli, samovozeča vozila in tehnolo­gije razpršene glavne knjige so samo nekateri primeri takih teh­nologij. Slednja je krasen zgled tehnologije, za katero večina, ki se ji je posvetila, napoveduje iz­jemno svetlo prihodnost, češ da prinaša korenite spremembe na številna področja. A nekako je ne znamo umestiti tako, da bi pri­našala tiste koristi, ki si jih od nje želimo, in vedno bolj se sliši glas tistih, ki v njej vidijo in čutijo ne­varnosti skrite manipulacije ti­stih, ki jo obvladujejo. Verjamem, da je merilo uspe­šnosti naslednje tehnološke dobe, ali bomo napredno in vse­mogočo tehnologijo znali pravil­no umestiti in uporabiti za na­mene, ki bodo posamezniku, predvsem pa družbi prinesli de­janske in dolgoročne koristi v na­sprotju z merilom, ki vlada da­nes, to je želja po hitrem zasluž­ku, obvladovanju trga in krne­nju konkurence, vse sloneče na trhlih temeljih in vprašljivih vre­dnotah. V prihodnje ne bo naju­spešnejši tisti, ki bo imel najbolj­šo tehnologijo strojnega učenja, niti ne tisti, ki bo zbral največ podatkov, ali tisti, ki bo izumil pravo kriptovaluto. Mnogi bodo imeli dovolj dobro tehnologijo in dovolj dobre podatke. Zmagoval­ci prihodnosti bodo tisti, ki bodo v središče postavili človeka, nje­govo dostojanstvo, želje in stra­hove, tehnologijo pa postavili v ozadje.. B VKLOP NOVICE NOVICE VKLOP U U 6 april 2018 april 2018 7 U Tu je nov Raspberry Pi 3B+ U Google bo prepovedal oglase, povezane s kriptovalutami Britanci še vedno pridno po­sodabljajo svoj fenomen kartič­nega računalnika, ki se imenu­je Raspberry Pi in je pred peti­mi leti povzročil pra­vo revolucijo. Danes je izšla različica Ra­spberry Pi 3B+, ki nadgrajuje pred dve­ma letoma predsta­vljeni model 3. Prina­ša številne izboljšave, še vedno pa ohranja ugodno ceno, 35 do­larjev. Za ta denar dobi­mo ploščo BCM2837B0, na ka­teri najdemo 64-bitni 1,4-GHz štirijedrni procesor ARM Cor­tex-A53. Za povezljivost je po­skrbljeno prek Wi-Fi 802.11ac in Bluetootha 4.2. Žične povezave (ethernet) so zdaj gi­gabitne (prek USB), podpira pa tudi napajanje prek ether­neta (PoE HAT) in zagon prek omrežja (PXE) ali naprave USB. Procesor se pri segrevanju nad 70° C upočasni, zato lahko dlje časa teče z največjo obremeni­tvijo brez strahu, da bi se mu kaj zgodilo. Google je uradno sporočil, da bo junija spremenil politiko in pogoje za spletno oglaševanje, med najodmevnejši ukrepi pa je prepoved promocije kriptovalut in začetnih ponudb za nove va­lute (ICO, inital coin offering). Google poudarja, da je prepo­ved oglaševanja kriptovalut del večjega svežnja ukrepov, s kate­rimi želijo uporabnike obvarova­ti pred tveganimi finančnimi na­ložbami. Vsaj v oglaševanju. Google s tem sledi podobne­mu ukrepu Facebooka, ki je ja­nuarja prepovedal oglaševanje kriptovalut na svojih platformah. Toda v nekaj mesecih po prepo­vedi se je izkazalo, da je Facebo­okov sistem filtriranja spornih oglasov zelo pomanjkljiv. Veliko oglasov je zaobšlo omejitev pre­prosto z namerno slovnično na­pako v besedilu, na primer iz­pustitvijo črke o v besedi bitco­in. Google trdi, da bo njihov nov sistem za preprečevanje kršitev politik take in podobne zvijače preprečil že v kali. V sporočilu za javnost je Goo­gle posredno razkril še eno za­nimivo podobnost – kako učin­kovito se borijo proti zlorabam v oglasih. Samo leta 2017 so pre­prečili objavo nič manj kot 3,2 milijarde oglasov z vsebinami, ki so kršile dosedanjo politiko. Z novimi algoritmi za umetno in­teligenco so povečali uspešnost zaznave novih vrst malverzacij, drugače bi bili končni uporab­niki verjetno dobesedno prepla­vljeni z nezaželenimi in škodljivi­mi vsebinami. U Deljenje vsebin v družabnih omrežjih usiha Po podatkih analitičnega podjetja BuzzSumo naj bi se od leta 2015 de­ljenje povezav prek družabnih omrežij zmanjšalo za petdeset odstotkov. V analizi so zaobjeli 100 milijonov člankov, leta 2015 je bil povprečen članek deljen 8-krat, danes pa je le še približno 4-krat. Po njihovih bese­dah je razlogov več – omenjajo vedno večje količine vsebin, dvig deljenja prek manj javnih kanalov (deljenje prek klasične elektronske pošte in sto­ritev, kakršna je Slack), nenazadnje so na deljenje vplivale tudi spremem­be Facebookovega algoritma za prikaz novosti. Obenem se dviguje delež prometa s strani Googla in drugih iskalnikov. U Dropbox in Google s tesnejšo integracijo Dropbox in Google sta objavila načrt za tesnejšo integracijo nekate­rih storitev. Uporabniki Dropboxa bodo lahko tako upravljali (odpirali, urejali, shra­njevali) dokumente iz Googlove spletne pisarniške zbirke (torej Google Docs, Sheets in Slides), obenem bomo lahko omenjene dokumente shra­njevali v Dropboxu. Iz Gmaila in novega Google Hangouts Chat pa bomo lahko poslali povezavo neposredno do dokumenta, shranjenega v Dro­pboxu. O konkretnih podrobnostih sicer še niso govorili, tudi še niso poveda­li, kdaj bo ta interakcija na voljo končnim uporabnikom – izšla pa naj bi še letos. U Apple z zaslonom OLED namesto tipkovnice V Applu so dobili nekaj novih patentov, med zanimivejšimi je preno­snik, ki ima namesto tipkovnice OLED zaslon, občutljiv za dotik. Ta bi de­loval kot velika sledna plošča, kot tipkovnica ali v navezi z digitalnimi pi­sali. V Applu so podali dve različici take naprave, eno v obliki prenosnika s tečaji, drugo v obliki tablice, ki bi se lahko ločila od spodnjega dela. Pred časom smo sicer preizkusili Lenovov Yoga Book, ki uporablja zelo podoben koncept. Tam je tipkovnica povsem gladka črna površina, obču­tljiva za dotik, ni pa obenem tudi zaslon. Tipkovnica deluje tudi v navezi s priloženim pisalom, torej jo lahko uporabljamo kot grafično tablico. U Huawei P20 bo posnemal iPhone X Evan Blass, najbolj znani kra­dljivec slik prihajajočih telefo­nov, je predčasno razkril, da bo Huawei P20 na prvi pogled vide­ti kot iPhone X. Telefon Huawei P20 bo ura­dno razkrit 27. marca, a že da­nes vemo, da bo na prodajne po­lice prišel v treh različicah (obi­čajni, lažji in profesionalni), imel izpopolnjeno umetno inteligen­co, tri hrbtne kamere in čudovit zaslon od roba do roba z vrhnjim izrezom, ki spominja na Applove telefone iPhone X. Sicer občudo­vanja vreden zaslon bo kazil tudi spodnji rob, namenjen branju pr­stnih odtisov. Cena vseh treh raz­ličic telefona do prave predstavi­tve ostaja neznanka. KRIPTOVALUTE U Milijardna tožba zoper nesojenega izumitelja bitcoina ontroverzni Avstralec Craig Wright se je po letu 2016, ko je neuspe­šno zatrjeval, da je prav on Sa­toshi Nakamoto, skrivnosti izu­mitelj bitcoina, spet znašel v sre­dišču pozornosti. To pot ga de­diči še enega izmed pionirjev bitcoina, Dava Kleimana, tožijo za pet milijard dolarjev. Za toli­ko bitcoinov naj bi namreč Wri­ght opetnajstil Kleimanove de­diče. Wrightu predlani ni uspelo nikogar prepričati, da je prav on skrivnostni Satoshi Nakamo­to, saj so bili dokazi pomanjklji­vi, ponarejeni in podtaknjeni. Ni pa nobenega dvoma, da je bil Wright že zelo zgodaj vpleten v bitcoin, tako kakor tudi Dave Kleiman. Wright in Kleiman sta se spoznala že leta 2003 in že leta 2007 objavila članek o pre­pisovanju podatkov na disku. Njuno nadaljnje sodelovanje je zavito v tančico skrivnosti, saj se navedbe Kleimanovega brata, Wrightove trditve in dokumenti razlikujejo. Dave Kleiman je leta 2013 umrl, kar naj bi Wright iz­koristil. Ira Kleiman, Davov brat, zdaj toži Wrighta, češ da ga je opetnajstil za milijon bitcoinov. Wright in Kleiman naj bi v zgodnji dobi bitcoina sku­paj rudarila kriptokovance – mi­lijon naj bi jih bilo. Prve transak­cije naj bi izvedla že devet dni po narudarjenem prvem bloku (12. januarja 2009), imela sta tudi skupno podjetje. Po Kleimanovi smrti naj bi Wright predložil kup ponareje­nih dokumentov, s katerimi da je Kleiman zapustil podjetje in vse premoženje Wrightu v zame­no za delnice v avstralskem pod­jetju, ki je kasneje propadlo. Pri tem je imel prste vmes tudi Wri­ght. Ker so bili vsi narudarjeni bitcoini v tem skupnem podjetju, se jih je polastil Wright. Zgodba ima še cel kup ovin­kov, zato je vprašanje, kaj je sploh res. Neizpodbitno je le, da vedno, ko se pojavi ime Cra­ig Wright in bitcoin, nekaj hudo smrdi. K Ameriški predsednik Donald Trump se je tokrat usmeril v na­povedovani in pričakovani na­kup družbe Qualcomm, enega vo­dilnih ponudnikov elektronskih komponent za mobilne rešitve, ki ga je načrtovalo singapursko pod­jetje Broadcom. Po tem, ko je bilo videti, da bo Broadcomu uspel prevzem, med drugim so tudi zato, ker so nave­zali prijateljske stike z Belo hišo, je Donald Trump na pobudo državnega komite­ja za tuje naložbe v ZDA iz­dal izvršni ukaz, s katerim dejansko ustavlja možnost nakupa. V obrazložitvi navajajo, da bi prevzem oslabil ame­riško družbo Qualcomm, zlasti pa zmožnost ameri­škega gospodarstva v pri­hajajočem boju za prevlado pri novi generaciji mobilnih telekomunikacij 5G. Broad­comova namera naj bi okre­pila položaj kitajskih podje­tij, predvsem Huaweia, s ka­terim zadnje čase ZDA nima ravno prijateljskih odnosov. Zapora se je zgodila kljub zagotovilom vodstva Broad­coma, da bo njihova naložba po­stavila ZDA na vodilno mesto pri tehnologij 5G in obljubam o novih finančnih vložkih v razvoj in proi­zvodnjo v ZDA. Trgovinska vojna, ki jo je Trump zanetil na področju jeklarske industrije, se zdaj, kot kaže, seli tudi na področje visoke tehnologije. U Samovozeči Uberji in njih težave U Ustavljena prodaja Qualcomma V Uberju so potrdili, da nji­hovi samovozeči tovornjaki že nekaj mesecev uspešno dosta­vljajo blago po Arizoni v ZDA. Sistem dostave so prikazali v priloženem video posnetku. Blago najprej prevzamejo obi­čajna tovorna vozila in ga do­stavijo v logistični center, od tam ga na daljšo pot pelje avto­nomni tovornjak z voznikom. V Uberju niso razkrili, koliko ki­lometrov so avtonomna tovor­na vozila že prevozila, kakšen tovor prevažajo ali kolikokrat je sistem med prevozom zahte­val človeško posredovanje. Uber sicer preizkuša tudi samovozeče avtomobile, eden izmed njih pa je pred kratkim povzročil nesrečo, v kateri je umrla ena oseba. Vodja policije v mestu Tempe, kjer se je zgo­dila nesreča, je izjavila, da naj bi bila po prvih pregledih video posnetkov za nesrečo kriva pe­ška. Nesreča se je zgodila proti večeru, peška je cesto prečkala okoli sto metrov stran od pre­hoda za pešce, na delu, kjer rob cestišča ni osvetljen. Pri policiji so mnenja, da bi se tudi člove­ški voznik nesreči težko izognil. Uber je testiranje samovoze­čih avtomobilov (vsaj začasno) ustavil. VKLOP AFERA FACEBOOK IN CAMBRIDGE ANALYTICA AFERA FACEBOOK IN CAMBRIDGE ANALYTICA VKLOP U U 8 april 2018 april 2018 9 Goreča hiša iz kart Facebook je konec marca pretresla nova afera. Žvižgač iz britanskega podjetja Cambridge Analytica je novinarjem časopisa Guardian razkril zlorabe podatkov o uporabnikih tega omrežja, za katere je Zuckerbergova ekipa vedela, a jih ni preprečila. Cambridge Analytica je nato podatke uporabila za oblikovanje oglasnih sporočil, s katerimi so po mnenju nekaterih odločilno vplivali na razplet volilne tekme v ZDA, referenduma o »brexitu« v Veliki Britaniji in kar nekaj volitev v drugih državah po svetu. Domen Savič o Snowdnovih razkritjih sodelovanja velikanov spletne industrije (Goo­gle, Facebook, Amazon, Apple in drugih) z varnostnoobvešče­valnimi organi, je afera Cam­bridge Analytice še bolj proble­matična predvsem zaradi opo­zorila, da na področju uporabni­ških podatkov vlada popoln kaos in da Facebook s podatki upo­rabnikov ravna kot svinja z me­hom. Še huje pa je, da Cambrid­ge Analytica ni ne edino ne naj­večje podjetje za obdelovanje po­datkov. V prihodnosti tako lah­ko pričakujemo še več podobnih pretresov. Cambridge Analytica: podatki poganjajo naša dejanja Tako se glasi slogan podje­tja, ki je v času zadnje predvolil­ne kampanje sodelovalo z zma­govitim predsednikom, Donal­dom Trumpom. Svetovalci iz tega podjetja so gradili na iz­kušnjah prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki je svojo dvojno zmago pripisal tudi izredno dobro zastavljeni podatkovni strategiji, ko je s sve­tovalci sestavljal profile potenci­alnih volilcev, preizkušal nago­vore, prilagajal oglase. Celotno afero je sprožil pro­gramer Christopher Wylie, ki je kot žvižgač več kot leto dni so­deloval s časopisom Guardian in novinarjem pojasnjeval vzro­ke in posledice dejanj podje­tja Cambridge Analytica. Zače­lo se je z akademskim razisko­valcem Dr. Aleksandrom Koga­nom iz univerze Cambridge, ki je v letu 2014 v omrežju Face­book (in z dovoljenjem le tega!) zbral podatke o več kot petde­set milijonih uporabnikov tega družabnega omrežja. To je sto­ril zelo prijazno do uporabni­ka – z aplikacijo v kateri je oko­li 270.000 uporabnikov pozval k reševanju nekakšnega kviza osebnosti. Uporabniki so se mo­rali le strinjati, da aplikaciji dajo dostop do svojih osebnih podat­kov na Facebooku, aplikacija pa se je nato polastila še uporabni­ških profilov vseh njegovih pri­jateljev. Rezultat – zbranih oko­li 50 milijonov uporabniških profilov, ki so bili nato predani podjetju Cambridge Analytica (ki sicer nima nobene povezave z univerzo v Cambridgeu). Zbra­ni podatki so bili nato uporablje­ni za oblikovanje prepričljivih oglasov, s katerimi so vplivali na uporabnike. »Ustvaril sem pošast,« je zdaj sedemindvajsetletni Wylie ske­sano priznal novinarjem Guar­diana. Facebook je zaradi medijske­ga pritiska Cambridge Analyti­ci že onemogočil dostop do svoje podatkovne platforme, uradno zato, ker zbranih podatkov po uporabi niso zbrisali, kot bi jih morali. A kritiki opozarjajo, da je ekipa vodilnih kadrov na Fa­cebooku za zlorabe vedela že od samega začetka, odzvali pa so se šele takrat, ko je žvižgač zlorabe razkril širši javnosti. Razkritje sicer prihaja v zelo razgretem ozračju – le nekaj dni po tem, ko je ameriški poseb­ni preiskovalec Robert Muller sodišču izročil obtožnice zoper trinajst ruskih državljanov, ki naj bi z različnimi taktikami spletne propagande pomembno vpliva­li na rezultate ameriških volitev, sejali razkol in sovraštvo med ameriškimi volivci. Morda ključ­ni krivci v resnici niso bili Rusi, temveč Britanci? Facebook: črni trg osebnih podatkov Komaj je predstavnikom Fa­cebooka in Cambridge Analyti­ce uspelo spisati prve odzive na Guardianova razkritja, ki so bila polna visokodonečih obtožb o zlorabah, skrbi za uporabnike in takojšnem odzivu na prej nezna­na razkritja, je udarilo še enkrat. Nekdanji Facebookov direktor oddelka za preprečevanje zlo­rab tega omrežja, Sandy Para­kilas, je potrdil žvižgačeva raz­kritja in nekdanjega delodajalca obtožil zavestnega ignoriranja zlorab podatkov uporabnikov in vedenja o zlorabah Cambridge Analytice in drugih podjetij. To potrjuje tudi Wylie. »Facebook je vedel, da Cambridge Analyti­ca zbira velikanske količine po­datkov o Facebookovih uporab­nikih, a ko so jim odgovorili, da gre za akademsko raziskavo, se Facebook s tem problemom ni več ukvarjal,« pojasnjuje. Parakilas dodaja, da je ve­del za črni trg nezavarovanih osebnih podatkov in podatkov o prometu, ki jih Facebook zbira in ponuja razvijalcem za upora­bo v njihovih aplikacijah. »Vodje Facebooka me niso hoteli poslu­šati, ker je bilo zanje pravno bo­lje, da določenih stvari niso ve­deli,« priznava Parakilas, ki je nato dal odpoved in razkritja o zlorabah podatkov javno obja­vil, a se za razkritja ni zmenil nihče. Zlorabe uporabniških podat­kov so bile po mnenju Parakila­sa v letih od 2007 do 2015 zelo pogoste, »saj so imeli vsi razvi­jalci Facebookovih aplikacij do­stop do njih. Obenem Facebo­ok ni spremljal posameznih upo­rab, tako da dejansko ne vemo, kdo vse je te podatke uporabljal in kam vse so jih razvijalci shra­njevali,« še dodaja. Vedno več kritikov opozar­ja, da je v celotni zgodbi največji krivec pravzaprav Facebook, ki je sistem zbiranja in shranjevanja uporabniških podatkov zasnoval tako, da je omogočal zlorabe vr­ste Cambridge Analytice. Upora­bljanje uporabniških podatkov za tarčno oglaševanje in obliko­vanje sporočil je namreč osnovni poslovni model omrežja Facebo­ok, ki pa je zdaj tudi zaradi tega škandala ogrožen. Podatkovne svetovne vojne Evropa z razvijanjem zakono­dajnih okvirov, kot je GDPR, po­staja vedno bolj vodilna sila v va­rovanju zasebnosti in ustvarja­nja podjetniškega okolja, ki ra­zume in spoštuje take varovalke. Že zdaj je Facebook v kar nekaj članicah Evropske unije na sodi­ščih zaradi zlorab podatkov svo­jih uporabnikov, v Španiji mora informacijskemu pooblaščen­cu plačati 1,2 milijona evrov ka­zni zaradi pretiranega zbiranja podatkov o svojih uporabnikih, maja lani pa je Evropska unija Facebooku naložila plačilo kazni v višini 112 milijonov evrov zara­di nepravilnega združevanja po­datkov med omrežjem Facebook in aplikacijo WhatsApp. A kritiki opozarjajo, da so tako nizke kazni za Facebook spreje­mljivo tveganje, ki ga to podjetje pač vračuna v stroške poslova­nja. Z GDPR se zadeve korenito spreminjajo in če bi se zlorabe Cambridge Analytice zgodile po uveljavitvi zakonodaje GDRP, bi po mnenju avstrijskega aktivista Maxa Schremsa kazni lahko do­segle do štiri odstotke globalne­ga prometa podjetja Facebook. Z drugimi besedami – Facebook bi moral plačati dobro milijardo evrov in pol. Uporabniška lažna dilema ostaja Uporabnik informacijske teh­nologije je tako razpet med dve­ma težkima odločitvama. Na eni strani lahko še vedno vztraja pri uporabi družabnega spleta in drugih naprav in storitev, ki spremljajo, hranijo, prepošilja­jo in v določenih primerih tudi zlorabljajo njegove osebne in druge podatke, ali pa se na dru­gi strani odloči za digitalno pu­ščavništvo. A dilema je lažna. V resnici bi se morali vsi skupaj zavedati, da splet predstavlja eno pomemb­nejših javnih sfer in da njenega upravljanja ne moremo več pre­puščati zgolj ameriškim (in kitaj­skim) podjetjem, ki jo imajo za poligon za preizkušanje različ­nih storitev in aplikacij. Dodaten problem za upo­rabnika v konkretnem primeru predstavlja Facebookova global­na vsenavzočnost. Dejansko so na svetu države, kjer zaradi raz­ličnih socioekonomskih razlogov uporabniki Facebookovo omrež­je uporabljajo kot edini dostop do spleta. Facebook je namreč v 65 državah v sodelovanju s kra­jevnimi ponudniki dostopa do spleta ponudil storitev Facebook Lite, ki uporabnikom omogoča, da za uporabo Facebookovega omrežja ne plačujejo prenosa po­datkov. To je na eni strani spod­budilo uporabo tega omrežja, na drugi strani pa med uporabni­ki vzpostavilo prepričanje, da se splet začne in konča v omrežju Facebook. Tako bi bilo treba spodbuditi politične odločevalce, da se zač­nejo bolj zanimati za digitalni del gospodarstva tudi s položa­ja varovanja uporabniške zaseb­nosti in da v svoje politične pro­grame Silicijeve doline ne vnaša­jo samo kot obljubljene dežele, temveč na določenih mestih tudi kot zelo resno grožnjo politične­mu in družbenemu sistemu, v katerem živimo. Poleg regulatornega okvira bi bilo treba okrepiti tudi prizade­vanja za medijsko opismenjeva­nje posameznikov. Razumevanje delovanja in uporabniška odgo­vornost sta trenutno vse preveč prepuščena uporabnikom, ki se morajo znajti sami, razlike med njimi pa so prevelike. Obenem se države bolj ukvarjajo z učenjem digitalnih veščin, kot pa da bi se resno lotile poučevanja kritične refleksije novih medijev. In končno – med razvijalci programske in strojne opreme bi bilo treba bolj poudarjati etična načela. Razkritje Cam­bridge Analytice se ne bi zgo­dilo, če razvijalec Christopher Wylie ne bi sam od sebe stopil v stik z množičnimi mediji in po­vedal svoje zgodbe. Prvi odziv Facebooka je bil zelo pomenljiv – medijem so predstavniki tega podjetja sicer zatrdili, da so za­skrbljeni nad razkritji, da za­nje niso vedeli in da bodo storili vse, da bodo njihovi uporabniki varni. A Christopher Wylie je le nekaj dni po razkritju v omrež­ju Twitter pojasnil, da mu je Fa­cebook onesposobil uporab­niški račun. Ker je kršil pogoje rabe. . P . Christopher Wylie, bivši programer pri podjetju Cambridge Analytica je več kot eno leto sodeloval s časopisno hišo The Guardian in sprožil celotno afero. s Razkritje afere, ki se bere kot zaplet tehnokriminalke, je samo še en signal zakonodajalcem, da bo treba na področju podatkovne ekonomije resneje razmisliti o zakonski regulaciji, saj dosedanji samoregulatorni okviri očitno ne delujejo. V zadnjih nekaj dneh smo priča plazu dogodkov: • Britanska televizija Channel 4 je prikrito posnela kar nekaj pogovo­rov z vodilnimi v podjetju Cambridge Analytica, kjer se ti pohvalijo z uspešnimi vplivi na volitve po celem svetu, še posebej pa na zadnjih volitvah v ZDA. • Upravni odbor je suspendiral Alexandra Nixa, direktorja podjetja Cambridge Analytica. • Dr. Kogan meni, da »njegova« baza podatkov na ameriške volitve ni mogla imeti takega vpliva, kot se ji pripisuje. • Facebook zatrjuje, da Dr. Kogan ni imel dovoljenja za predajo aka­demsko zbranih podatkov podjetju, ki jih je komercialno uporabilo. • Britanski parlament je uradno zaprosil Marka Zuckerberga, naj jim osebno pojasni zaplet. • Britanski podatkovni pooblaščenec zahteva preiskavo prostorov Cambridge Analytica. • Ameriški regulator FTC (Federal Trade Commission) je začel preiska­vo podjetja Facebook. • Predsednik Evropskega Parlamenta je zatrdil, da bo ustrezno preiska­vo sprožila tudi Evropa. • Iz Kenije prihajajo zahteve o preiskavi podjetja Cambridge Analytica, ki se je v posnetkih Channel 4 pohvalilo o ključnem vplivu na tam­kajšnje predsedniške volitve. • Soustanovitelj omrežje Whatsup, ki je s prodajo le tega Facebooku zaslužil milijarde, sedaj pravi, da naj zbrišemo aplikacijo Facebook… • Delnice Facebooka že nekaj dni zapored padajo, po približno 5% na dan. • Mark Zuckerberg, šef Facebooka, se je javno opravičil in obljubil, da bo podjetje poslej bolje skrbelo za zasebnost svojih uporabnikov... RAZVOJ DOGODKOV Snežna kepa VKLOP SEJEM MWC 2018 SEJEM MWC 2018 VKLOP U U 10 april 2018 april 2018 11 adnja leta so si pametni telefoni postali že narav­nost nevarno preveč po­dobni. Nato pa je k sreči vedno več izdelovalcev ugotovilo, da morajo postati znatno drugač­ni, če želijo obstati in uspevati na trgu. Letošnji pregled pomen­ljivih novosti s sejma MWC smo zbrali v kratek in jedrnat abece­dni pregled. . Alcatel. Alcatel, družba v la­sti velikana TCL, je letos povsem prenovila svoj portfelj mobilnih telefonov, ti so razdeljeni v tri družine, 1, 3 in 5, pri čemer velja dodati, da se je podjetje odločilo za odkrit cenovni boj – tudi nji­hov najzmogljivejši telefon Alca­tel 5 stane le 229 evrov. Mladim bo najbolj zanimiv model Alcatel 3v, ki premore 6-palčni zaslon FullView ločljivosti 2160×1080 pik, tako kot drugi novinci pa je opremljen s parom kamer na prednji strani. Te so ukrojene po meri selfie zanesenjakov, saj ima ena kamera 80-stopinjski vi­dni kot, druga pa 120-stopinjske­ga. Telefoni sami prepoznajo, ali so na sliki trije obrazi ali več in v tem primeru samodejno vklopi­jo širokokotno kamero. Vsi novi Alcateli, ki so opremljeni z bral­nikom prstnih odtisov, uvajajo novo funkcijo zaganjanja prilju­bljenih aplikacij z različnimi pr­stnimi odtisi (nastavljivo s stra­ni uporabnika). Modeli, ki imajo 2 GB ali več delovnega pomnil­nika, pa znajo tako kot najdraž­ji Applov model telefon odkleni­ti s funkcijo prepoznavanja obra­za FaceKey. . ASUS. Tajvanski izdelovalec ASUS je postregel z veliko pred­stavitvijo novih modelov iz dru­žine Zenfone 5 (modeli 5, 5 Lite in 5Z), pri snovanju katerih je imel očitno v mislih le eno – tek­movanje z iPhone X za polovično ceno. Oba najzmogljivejša mo­dela, večji ima 6,2-palčni zaslon, imata tako kot večina letošnjih novincev na hrbtni strani dvojno kamero, ki video zajema v ločlji­vosti 4K, prednja pa je opremlje­na s širokokotno lečo. Posebnost novih modelov je vrsta funk­cij, podprtih z umetno pametjo, zato se telefon privaja uporabni­ku in tako osebno prilagodi na­čin rabe. Najprestižnejši Zenfo­ne 5Z uvaja kar 8 GB delovnega pomnilnika ob 256 GB prostora za hrambo podatkov, temelji pa na mobilni platformi Snapdra­gon 845. . CAT. Z drugačnimi pametni­mi telefoni je po letu 2016 zopet izstopal izdelovalec CAT. Leto­šnji model S61 je neposredni na­slednik modela S60, njegov glav­ni adut pa ostaja tokrat še izbolj­šana termalna kamera FLIR. Sle­dnja po novem toplotno obču­tljive posnetke izdela v visoki lo­čljivosti. Nadpovprečno trpežen telefon, namenjen uporabni­kom, ki potrebujejo vsak dan za­nesljiv in uporaben digitalni pri­pomoček, ima vgrajen še laserski daljinomer, ki deluje do razdalje 10 m. Svojevrstna novost je tudi uvedba senzorja kakovosti zra­ka, zato telefon CAT S61 uporab­nika samodejno obvesti, če se ta znatno poslabša. . Google. Google tokrat ni predstavil nobenega lastnega mobilnika, a je zato novi in olaj­šani operacijski sistem Andro­id Go, ki sta ga kot prva deležna novi Alcatel 1X in Nokia 1, pravi blagoslov za uporabnike s plitvi­mi žepi. Njihova uporabniška iz­kušnja bo tako zaradi podhranje­ne strojne opreme precej boljša kot v preteklosti, saj je Android Go optimiziran za tekoče delova­nje tudi na napravah, ki premo­rejo majhne količine pomnilnika (npr. 512 MB). V navezi z vrsto priljubljenih aplikacij, ki bodo na voljo v različicah »Go« ali »Lite« na tržnici Play, bodo tudi upo­rabniki, ki za nov telefon odšte­jejo (krepko) manj kot sto evrov, lahko uživali – in pregledovali vsebine družabnih omrežij brez zatikanja. . Huawei. Kitajski izdelova­lec se je odločil, da bo letošnjo predstavitev novega telefona P20 zamaknil, zato so bili glavne zvezde njegovega razstavnega prostora (poleg že starih mode­lov Mate 10) predvsem prenosni­ki in tablice. Že res, da je Huawei Matebook X Pro šele drugi pre­nosnik iz te družine, a je resnič­no impresiven. 14,6 mm tanek in 1,3 kg lahek ultrabook ima vgra­jeno Intelovo srce osme gene­racije in grafiko Nvidia MX150. Uporabnika v hipu navduši na­ravnost odličen skoraj brezro­bi 13,9-palčni zaslon z matriko LPS, ki sliko prikazuje v ločljivo­sti 3000 x 2000 pik. Nadvse tan­ka zasnova je terjala novo teh­nično rešitev – inženirji so kame­ro skrili kar pod gumb F6, zato ta ob aktivaciji izskoči iz tipkov­nice. Huawei je na MWC pred­stavil še tri nove prestižne tabli­ce iz družine MediaPad M5, s ka­terimi meri na uporabnike z glo­bljimi žepi. . Lenovo. Največji izdelova­lec računalnikov na svetu je ostal zvest svojemu železnemu repertoarju. Na sejmu MWC smo lahko občudovali hibridni preno­snik Yoga 730, ki je še bolj pre­mijsko oblikovan (ohišje iz bru­šenega aluminija) kot predho­dnik, ima digitalno pomočnico Alexo in tehnologijo nadvse hi­trega polnjenja baterije – 15 mi­nut polnjenja zadostuje za dve uri rabe (avtonomija baterije pa je sicer okoli 11 ur). 13-palčni prenosnik 2-v-1 ima tečaje zaslo­na, ki omogočajo popoln zasuk, tehta pa vsega 1,1 kg. Lenovo je obiskovalce sejma, podobno kot nekateri drugi izdelovalci, po­skušal prepričati, da bo letošnje leto v znamenju pametnih go­spodinjskih zvočnikov – Lenovo Smart Display je vsekakor eden boljših takih izdelkov. . LG. LG se je podobno kot Hu­awei in še nekatera druga pod­jetja odločil, da bo svojega le­tošnjega zastavonošo predsta­vil nekoliko pozneje. Za pozor­nost obiskovalcev se je tako boril predvsem prenovljeni LG V30S ThinQ, ki je izvirnik nadgradil z več delovnega in sistemskega pomnilnika ter novimi barvni­mi kombinacijami ohišja. Ozna­ka ThinQ je LGjev način sporoča­nja, da je telefon opremljen z ne­kaj pametnimi funkcijami, med katerimi bo umetna pamet upo­rabniku še najbolj v pomoč pri fotografiranju, saj aplikacija ka­mere premore poseben način AI CAM. . Motorola. Motorolina druži­na G6 očitno še ni nared, zato pa so bistveno več pozornosti pože­li inovativni dodatki Moto Mods, med katerimi sta bila tako mo­bilni tiskalnik fotografij Polaroid kot bržkone najnaprednejši do­datek za spremljanje zdravstve­nega stanja uporabnika Motoro­la Health Mod, imenovan tudi Lenovo Vital. Ta omogoča eno­stavno preverjanje petih vitalnih znakov zdravja, tudi srčni utrip, dihanje, krvni tlak, količino kisi­ka v krvi in telesno temperaturo, ter uporabniku nazorno pred­stavi zdravstveno stanje. Zara­di gumijastega obroča, v katere­ga vstavimo prst, dodatek žal ni ravno med kompaktnimi. . Nokia. Reinkarnirana bla­govna znamka v lasti HMD Glo­bal, ki danes predstavlja kombi­nacijo finskih inženirjev in kitaj­skega kapitala, je imela na sejmu MWC kaj pokazati. Spodbudno poslovanje v zadnjih četrtletjih je poskrbelo, da ima nekdanji navi­dez nepremagljivi gigant danes 1-odstotni globalni tržni delež, ki se utegne v naslednjih mese­cih znatno povečati. Adutov za odlične prodajne številke je več, poleg najbolj premij­skega modela No­kia 8 Sirocco, ki nerazumno upo­rablja še lansko mobilno platfor­mo, si Finci upra­vičeno lahko veli­ko obetajo od mo­dela Nokia 7 Plus, ki ob kakovostnem ko­vinskem ohišju prina­ša odlične kamere (ena­ke kot pri modelu Nokia 8), prepričljiv 6-palčni za­slon ločljivosti 2160 x 1080 pik ter baterijo zmogljivosti 3800 mAh po ceni srednjega razreda. Malo za šalo malo za­res so Finci obudili še nekaj no­stalgičnih oblik, saj imajo v svetu »nepametnih« telefonov absolu­tno prevlado. Drznili so si izde­lati celo model Nokia 8110 4G, ki se ga je po zaslugi zaobljene oblike, živo rumene barve in dr­snega pokrovčka tipkovnice ta­koj prijel vzdevek »banafon«. . Samsung. Korejski izdelova­lec letos na sejmu MWC ni imel resne konkurence, ko gre za na­poved odmevnih novosti. Že res, da je predstavil dva premijska mobilnika, Galaxy S9 in Galaxy S9 Plus, a je prvega precej nera­zumno okrnil. Dejstvo, da je te­lefon, za katerega prodajalci že­lijo 850 evrov, prikrajšal za naj­boljšo kamero na trgu, je do­volj zgovorno. Dvojna hrbtna kamera Dual Pixel, ki prek za­slonk f/1,5 in f/2,4 slikovnemu senzorju glede na svetlobne raz­mere dostavi ustrezno količino svetlobe, da ta s pomočjo napre­dne programske opreme opra­vi vrhunsko delo, je tako na vo­ljo le pri stotaka dražjem mode­lu. Posnemanje družbe Apple in njegove funkcije Animoji se nam je tudi zdelo povsem odveč, če­prav skušamo razumeti, da dolo­čen odstotek uporabnikov bržko­ne res uživa v komunikaciji prek personaliziranih emotikonov. . Sony. Japonski izdelovalec vztraja z družino Xperia in za­pletenim poimenovanjem mode­lov, novi zastavonoša Xperia XZ2 pa ob zaslonu z razmerjem stra­nic 18 : 9 in »premalo« tankim robom prinaša novo pogrunta­vščino, poimenovano Dynamic Vibration System, ki predvaja­nju vsebin doda vibracijske učin­ke, česar bodo daleč najbolj ve­seli igralci iger na mobilnikih. Se pa zato Xperia XZ2 pohvali s pomembnim skalpom – kot prvi telefon zna zajemati video po­snetke v ločljivosti 4K in z dina­mičnim razponom barv (način HDR), ki pa privzeto ni vklopljen (?!). V času, ko se diagonale za­slonov pametnih mobilnikov le še povečujejo, moramo Sony po­hvaliti za odločitev, da izdela tudi model Xperia XZ2 Compact, ki kot eden manjših telefonov še vedno premore najsodobnejšo mobilno platformo Snapdragon 845 in 4 GB pomnilnika. . Wiko. Francoski izdelovalec dokazuje, da ima pravi posluh za sodobnega uporabni­ka mobilnega telefo­na. Na sejmu MWC je Wiko predstavil vrsto novih telefo­nov, najbolj zanimiva pa je druga generacija modelov View, s kateri­ma je dosegel izjemno dober kompromis med zmogljivostmi, funkcija­mi in ceno. Telefon Wiko View 2 postreže z odličnim 6-palčnim zaslonom z raz­merjem stranic 19 : 9, ki po­nuja še za odtenek bolj kine­matografsko izkušnjo kot tek­meci. Zaslon, ki prekriva prak­tično celotno prednjo stran za­slona, prekine le zanimivo ume­ščena prednja kamera ločljivosti 16 milijonov pik, podprta s teh­nologijo Big Pixel. Dražji brat View 2 Pro je pravi fotografski mojster, saj je opremljen s parom Sonyjevih IMX499 kamer, ki v kombinaciji z zaslonko f/1,75 in 120° širokokotno lečo omogoča­ta izjemno ustvarjalnost. Kako­vost fotografij in video posnet­kov je odlična, tudi po zaslugi vr­ste tehnologij za stabilizacijo sli­ke – pri čemer telefon stane manj kot tretjino Samsungovega nove­ga zastavonoše. . ZTE. Kitajski ZTE je še eden v vrsti tistih, ki dokazujejo, da lah­ko za manj denarja kot drugi na­redijo odličen telefon. Premijski Blade V9 je že eden takih, še bolj pa utegne iti v promet model Blade 9 Vita, ki je bržkone eden najdostopnejših telefonov s »pol­nim« zaslonom na trgu, njegova strojna oprema pa je vsaj razred više od cenovnega razreda, v ka­terega je umeščen. . Letošnje mobilne inovacije Sejem Mobile World Congress v Barceloni je dokazal, da so v svetu mobilne telefonije inovacije še kako žive. Miran Varga Z . Huawei dokazuje, da obvlada tudi izdelavo prenosnikov. . Sistem Android Go v navezi z »lahkimi« aplikacijami, kot so Skype Lite, Facebook Lite, Files Go, Assistant Go in podobne, poskrbi, da tudi strojno podhranjeni telefoni delujejo prijetno tekoče. . CAT S61 ima številne adute, da postane prva izbira najrazličnejših obrtnikov. . Zanimiva zamisel: dodatek Polaroid Insta-Share Printer skrbi, da lahko s telefonom zajete fotografije takoj natisnemo. . Mali »banafon« je resda omejen z naborom funkcij, a z enim polnjenjem omogoča kar 8,5 ure pogovorov v omrežju LTE oziroma 25 dni stanja v pripravljenosti. VKLOP NOWWWO U 12 april 2018 Živela odprta koda Letos je odprta koda praznovala 20 let. Ob tej priložnosti smo preverili, ka­terih strani v spletu nikakor ne gre izpustiti, če nas zanima odprtokodno programje. T Raj za programerje Vsak programer se prej ali slej spo­prime z izzivom, ki se zdi nerešljiv ali pa vsaj nadpovprečno trd oreh. Sku­pnost programerjev na strani Stack­Overflow šteje več kot 50 milijonov »glavc«, zato je omenjena stran ena prvih postaj, ko programerji zaidejo v težave. K sreči več glav več ve, zato so odgovori na vprašanja pravilo­ma hitri in natančni. Stran StackOv­erflow ponuja tudi oglasnik služb za programerje, zato jo velja dati med zaznamke, če sodite med ljudi, ki ustvarjajo s pisanjem vrstic ukazov. www.stackoverflow.com T Računalniški piškotki Piškotki v računalništvu predstavlja­jo majhne in pogosto kriptirane da­toteke z besedilom, ki so v spletnih brskalnikih. Razvijalci spletnih mest jih uporabljajo za pomoč pri usmer­janju spletnih obiskovalcev k vsebi­nam, za katere vedo, da so jim bli­zu, ali pa k vsebinam, ki si jih še niso ogledali/prebrali. Z blokiranjem pi­škotkov si lahko uporabniki tudi zna­tno okrnimo spletno uporabniško iz­kušnjo, a včasih ne gre drugače, saj jih nekatere spletne strani izkorišča­jo tudi za »vohunjenje« za nami in spremljanje naše spletne aktivnosti. Vse o računalniških piškotkih ve na­slednja stran: www.allaboutcookies.org T Brezplačne WordPress teme Število piscev spletnih dnevnikov, ki uporabljajo platformo WordPress, se povečuje, na omenjeni platformi te­melji tudi na milijone spletnih stra­ni. Zanjo se odločajo zaradi dobre podpore in precejšnje prilagodljivo­sti, tako grafične kot funkcionalne. Kdor bi se rad razlikoval od množice, si lahko omisli katero izmed plačlji­vih tem ali pa se malce znajde in na strani Cryout Creations poišče brez­plačno WordPress temo po lastnem okusu in jo v nadaljevanju še doda­tno prilagodi svojim željam. www.cryoutcreations.eu T Globalna glasbena distribucija Spletno mesto CD Baby je odlična spletna stran za vse, ki bi radi spo­znali nove glasbene zvrsti in izvajal­ce. Ta neodvisna glasbena trgovina deluje dejansko kot globalna glasbe­na distribucija, omogoča pa plačeva­nje po skladbi, albumu itd. Glasbe­niki in skladbe so pregledno urejeni v več kategorij, stran, ki deluje že od leta 1998, pa ima tri četrt milijona glasbenih ustvarjalcev, več kot 7 mi­lijonov skladb, razdeljenih v več kot 800 glasbenih kategorij. Ne le ure, dneve in tedne, vse leto lahko preži­vite na tej strani. www.cdbaby.com T Spletna darežljivost Radodarnost je eden najlepših darov ljudi. Spletno mesto Just Giving pri­naša enostavno zbiranje sredstev za različne dobre namene, saj lahko do­bri ljudje finančno podprejo tako lo­kalne projekte, invalide, športnike, šolarje kot tudi ljudi in živali, potreb­ne zdravstvene pomoči ali nege po vsem svetu. Izzivi in težave posame­znikov ali skupin so nazorno pred­stavljeni, darovalci pa lahko po zgle­du platform za skupinsko financira­nje projektov spremljajo napredek posameznega projekta pomoči. www.justgiving.com T Kvarčne novice Spletne dveri Quartz so zanimivo oblikovane novičarske strani, ki jih odlikuje grafična in siceršnja prepro­stost podajanja aktualnih vsebin, po­krivajo pa različne družbene in tudi tehnološke teme (primer: kako zares v celoti blokirati Facebook ipd.). Obi­skovalec lahko izbira med tremi nači­ni serviranja vsebin, in sicer se lahko odloči za pregled člankov po izboru urednikov, kronološki pregled novic od najnovejše naprej ali pa pregled najbolj priljubljenih in branih član­kov na omenjenem spletnem mestu. www.qz.com T Zalaganje z vsebinami Feedly je spletna storitev, ki delu­je kot aplikacija za zbiranje novic in njihovo serviranje na različne sple­tne strani, brskalnike in naprave. Uporabnik določi področja oziroma teme, ki ga zanimajo, oblačna stori­tev pa mu jih zbere in servira v agre­girani obliki. Feedly letos praznu­je 10 let, v tem času je že več mili­jonom uporabnikov pomagal uredi­ti in organizirati branje vsebin, ki jih zanimajo. www.feedly.com T Center odprte kode Slovenije Tudi Slovenija ima organizacijo, po­svečeno odprti kodi. Center odpr­te kode Slovenije (COKS) je nacio­nalni spodbujevalec razvoja, upora­be in znanja o odprtokodnih tehno­logijah in rešitvah. Uporabnikom po­nuja centraliziran sistem storitve po­moči in podpore ter zagotavlja reši­tve za potrebe javnega in zasebnega sektorja. Poslanstvo COKS je pospe­ševanje razvoja odprtokodnih reši­tev, vzpodbujanje uporabe in obliko­vanja dobrih praks ter širjenje znanja in vedenja o prednostih odprtoko­dnih informacijskih rešitev tako v go­spodarstvu, javnem sektorju, kakor tudi med končnimi uporabniki. www.coks.si T Združenje odprte kode Dom odprte kode je spletišče Open­Source.org, na katerem se srečuje­jo vsi ljubitelji te programske opre­me. Na spletišču jih čakajo praktič­no skoraj vsak dan sveže novice, po­dučijo pa se lahko o licenčnih mode­lih vnovične rabe odprte kode in od­prtih standardih ter izobraževanju na tem področju. Ne manjka niti prav­cata spletna trgovina OSI Store, v ka­teri seveda prevladuje ponudba ma­jic z najrazličnejšimi motivi. www.opensource.org T Odprtokodna platforma Spletno mesto Source Forge se ogla­šuje kot celovita odprtokodna plat­forma, na kateri bomo našli skoraj vsakršno programsko opremo. Sle­dnje kar drži, saj ima že več kot 33 milijonov uporabnikov po svetu, ki med seboj ustvarjajo in delijo odpr­tokodno programje. Po zaslugi ome­njenega spletnega mesta je vzkli­lo že več kot 430.000 odprtokodnih projektov, obiskovalci pa povprečno na dan prenesejo okoli 4,5 milijona programov! www.sourceforge.net T GitHub GitHub je še ena velikanska sple­tna skupnost, ki promovira rabo od­prte kode. Tudi ta premore več tisoč brezplačnih in odprtokodnih projek­tov, všeč pa nam je način, kako sple­tišče vedno znova izpostavlja javno­sti povsem neznane obraze in ime­na – torej ljudi, ki se sicer skriva­jo za odličnimi vrsticami program­ske kode. www.github.com T Kako ustvariti odprtokodni projekt? Spletno mesto Open Source Guide je pravi naslov za vse, ki bi radi spo­znali čare odprte kode, saj ponu­ja pregledne in preproste vodnike v svet odprte kode, tako za začetnike kot programerske veterane, ki želijo začeti kak nov projekt ali pa se pri­družiti starim in tako izboljšati lastno znanje programiranja. Spletišče ak­tivne uporabnike spodbuja k mentor­stvu in izmenjavi znanj ter stalnemu osvajanju novih znanj – kot temelju napredka posameznika in družbe. www.opensource.guide Apple uporablja Googlov oblak V Applu so potrdili, da se za del storitev iCloud zanašajo na Goo­glov oblak. Govorice o tem so se razširile že pred nekaj leti, a Apple tega takrat ni potrdil. Apple v do­kumentu, imenovanem iOS Secu­rity Guide, sicer že leta potrjuje, da uporabljajo tako Amazonov kot Microsoftov oblak, v zadnji različici pa so uma­knili omembe Microsoftovega Azure, namesto tega se je pojavil Google Cloud. Seveda ni nobeno izmed teh podjetij kakorkoli komentiralo te spremembe, so pa v Googlu v začetku meseca izjavili, da jim oblačne storitve prinesejo milijar­do dolarjev prometa. Amazon Web Services pa prinesejo dobrih pet milijard do­larjev prometa. IZVIDNICA IZVIDNICA 7 7 april 2018 15 16 april 2018 IZVIDNICA Liho leto Je že tako, da je v 12 mesecih težko narediti kaj zares novega. V Applu so take »vmesne« telefone nekoč poimenovali s pripono S, Samsung očitno noče biti tako očiten. Kljub temu je dejstvo, da sta najnovejša telefona Galaxy S9 in S9+ le manjša nadgradnja lanskih S8 in S8+. 16 3D se seli iz delavnice v pisarno Predstavljali ali preizkušali smo že 3D tiskalnike, ki so daleč od uporabniške prijaznosti in za delovanje potrebujejo uporabnikov resen angažma. Sindohovi modeli so drugačni, namenjeni uporabi v pisarni, ne več delavnici. Višje cene mobilne telefonije Odprava gostovanja uporabniku omogoča brezskrbno uporabo mobilnih storitev v EU, domači operaterji pa se posledično borijo z upadom prihodkov. Tudi zelo inovativno - s podražitvami. 18 23 14 april 2018 lovenci smo glede teh zadev nedvomno kon­servativni. Plastiko smo dolgo uporabljali le za dvige na bankomatih, saj resnici na ljubo tudi prodajalci niso bili najbolj navdušeni nad uvajanjem POS terminalov in plačevanjem pro­vizij. Vse skupaj je zaživelo šele po uvedbi davčnih blagajn pred leti, saj so te v nakup omreženih plačilnih naprav prisilile še tako zakotnega trgovca. Zadnji tak tektonski premik pri nas je bila uvedba brezstičnega plačevanja in tudi tega smo pred tremi leti in pol uvedli med za­dnjimi. No, digitalna denarni­ca in mobilno plačevanje sta ne­kakšno logično nadaljevanje ra­zvoja, saj je docela praktično, da brezstično bančno kartico nado­mesti nekaj, kar imamo vedno s seboj. Mobilni telefon. Če mu je izdelovalec naklonil vmesnik NFC. V resnici boste morali da­nes že kar dobro pobrskati med naborom naprav, da boste nale­teli na tako brez, vsaj če ste na­klonjeni platformi Android. Tudi NLB Pay deluje le na plat­formi Android, saj Apple zuna­njim razvijalcem strogo omeju­je programski dostop do vmesni­ka NFC. Med nekoliko bolj skriti­mi zahtevami je še tista, da mora vaša naprava poganjati Android vsaj različice 4.1 (ne skrbite, to imate!), obenem pa ne sme biti »rootana«, oz., rečeno pravilno, imeti omogočenega korenskega dostopa. In, jasno, nastavljeno mora imeti vsaj eno obliko zašči­te. Kot smo pri bančnih aplikaci­jah že vajeni. Za namestitev naj bi po za­trjevanju njihove prijazne eki­pe PR potrebovali le kako minu­to. Toda potem boste skoraj za­gotovo izpustili nekaj zaslonov dolgo prebiranje splošnih pogo­jev, s katerimi se je treba strinja­ti. Za preostanek opravil pa to lahko potrdimo: vpisati je treba svojo davčno številko in zadnje 4 številke kreditne kartice, pri če­mer je za zdaj podprt le Master­card. Potem vas čaka le še varno­stni del aktivacije; prek sporočila SMS dobimo potrditveno kodo, nato pa določimo še štirimestno geslo, s katero bomo vstopali v aplikacijo. Pri plačevanju aplikacije ni tre­ba zaganjati, telefon zgolj odkle­nemo in sam zazna, da mu je po­nujena transakcija. Plačila nad 15 evrov moramo avtorizira­ti še z vnosom PIN kode in, ker slednje povzroča malce zmede, omenimo, da gre v tem primeru za geslo, ki pripada bančni karti­ci in ne aplikaciji. No, tudi plači­la, nižja od 15 evrov, bodo obča­sno deležna naključnega prever­janja gesla, enako, kot to sreča­mo pri plačevanju z brezstičnimi karticami. NLB Pay smo preizkušali v te­stnem obdobju, zato čisto brez zapletov v praksi ni šlo. Vsi ter­minali POS še ne sodelujejo in pogosto se zgodi, da prodajalče­va naprava vrne odgovor »nepra­vilna kartica«. In potem malce zardevate. Kot so nam pojasni­li na NLB, se to menda dogaja samo na terminalih ene od na­ših bank, a se je nam primerilo na vsaj dveh različnih. Kot reče­no, šlo je za uvajalno, preizku­sno obdobje, zato bo treba nekaj kolcanja spregledati. Sicer pa drži: aplikacija je pre­prosta, še tako nevešč uporabnik se tudi v nastavitvah ne more iz­gubiti. Med uporabnimi funkci­jami velja še omeniti, da omo­goča precej pregledno spremlja­nje zgodovine nakupov in razpo­ložljivega limita svojih kartic. Ko smo že pri tem; opazili smo, da za zdaj novih kartic še ni mogo­če dodajati, to pa je bržkone tre­ba pripisati dejstvu, da je trenu­tno podprt samo Mastercard. NLB se je s to pridobitvi­jo vključila v dirko za uporab­niki novodobnih plačilnih sto­ritev, ki jo globalno že nekaj let peljejo veliki tehnološki in trgo­vski ponudniki. Najbolj znani so Google Pay, Apple Pay In Sam­sung Pay, ki se vsak na svojem področju borijo za prostor pod soncem. Tudi Amazon Pay ob­staja že od leta 2007. Da, obsta­ja tudi Microsoft Pay, a njegov te­danji namen je bil zapolniti vrzel z mobilnim plačevanjem v oko­ljih Windows, ta pa so, vemo, v zatonu. No, tudi v Sloveniji doslej ni­smo bili čisto za kačami. Od so­rodnih načinov plačevanja ima­mo doslej že Mbills, nekoč Hal Mbills, ki so ga že kaka tri leta nazaj razvili pri Halcomu, da­nes pa ga, po lanski lastniški po­roki s Petrolom, trži ločeno pod­jetje. Druga je bila Banka Koper, ki je pred dvema letoma pred­stavila svoj Wave2Pay, sicer raz­vit za svojo krovno skupino Inte­sa San Paolo. Banka Koper je te­daj predstavila še en mobilni na­čin plačevanja, z elektronsko de­narnico QL, ki pa ne poteka prek NFC, temveč s skeniranjem kode QR, s katero morajo biti opre­mljeni izdelki (enako velja za Mbills).. NLB Pay Apple Pay ali Google Pay? Ne, NLB Pay! Aplikacija za mobilno plačevanje Kje: www.nlb.si/pay X Enostavna uporaba. Z Začetniške težave – na nekaterih terminalnih POS ne deluje. Deluje le s karticami banke NLB, zaenkrat le Mastercard. Mobilno plačevanje? Digitalne denarnice? Kako za to vrsto novo­tarij navdušiti prebival­ce dežele, kjer je plače­vanje s kreditnimi karti­cami šele nedavno do­živelo razmah? Morda bo nekaj svežega zale­ta ponudnikom in upo­rabnikom dalo že to, da se je v novi val poravna­vanja računov med prvi­mi vključila tudi največja banka v državi. Jure Forstnerič S ismo strokovnjaki za prodajo, toda pomisli­li bi, da je smiselno, da se novi izdelek razlikuje od sta­rega – nekdo, ki bo svoj stari te­lefon zamenjal za novega, bi ver­jetno rad, da je to tudi videti, ali ne? In vendar sta telefona seri­je S9 s sprednje strani popolno­ma enaka kakor lanski par S8/S8+. Ali pa Samsung z devetka­mi morda računa na kupce pre­dlanskih modelov S7? Morda pa res. V primerjavi s sedemkami je razlik in novost kar nekaj, tudi v zunanjem videzu. Strojne novosti Če ostanemo pri zunanjosti, je ključna razlika devetk v primer­javi z osemkami zadnja stran, kjer so bralnik prstnih odtisov premaknili pod objektiv. Tam je lažje dosegljiv (telefona sta kar visoka, zato je bilo na osemkah prstni bralnik težko doseči) in je manj možnosti, da ga zgrešimo in s tem zamažemo objektiv fo­toaparata. Fotoaparat ima po novem me­hansko zaslonko, ki dovoljuje dve vrednosti – f1.5 in f2.4, mo­del S9+ ima tudi dva objektiva, kar omogoča boljše »zamegleva­nje ozadja« (t. i. efekt bokeh) pri ročni izdelavi portretov. Ne vidimo pa novih stereo zvočnikov, ki so res veliko bolj­ši od starih zvočnikov mono. Končno, bomo rekli, veliko kon­kurenčnih telefonov je na stereo zvok prešlo že davno. To, česar ne vidimo, a obču­timo, pa je skrito v notranjosti. Vajeni smo že, da vsaka nova generacija telefona prinese hi­trejši procesor in tudi tokrat je tako. V ZDA in na Kitajskem je to Qualcommov Snapdragon 845, evropski modeli pa imajo zelo podoben Samsungov osemjedr­ni procesor Exynos 9810 Octa. Ta premore štiri hitra lastna je­dra Mongoose M3 (2,7 GHz) in štiri varčna jedra Cortex-A55. Slednja naj bi bila 15 % varč­nejša in 18 % učinkovitejša od jeder A-53, ki smo jih v tele­fonih srečevali doslej. Vsaj tako pravi ARM. Mimogre­de, premorejo tudi ukaze za podporo strojnemu učenju, kar bo morda prišlo prav v prihodnosti. Pomnilnik na modelu plus so nadgradili na 6 GB. To bo morda preprečilo občasno »cukanje«, ki smo ga po daljši rabi deležni uporabniki lanskega modela S8+, shrambe pa je 64 GB ali več. To je vsekakor dovolj. Programske novosti Od programskih novosti seve­da najbolj izstopa možnost izde­lave t. i. »AR emojev« ali animi­ranih smeškov. Uganili ste, ker jih ima Apple (na iPhone X), jih morajo imeti vsi, zdaj tudi Sam­sung. Žal je očitno, da so se tega zavedli precej pozno, in konč­ni izdelek je videti nedodelan, okoren in površen. Za začetek, Apple za sledenje obrazu (ko se ob izdelavi smeška spakuje­mo) uporablja posebno tipalo, Samsung poskuša to urediti z običajno kamero, kar mu ne gre najbolje (četudi se pohvalijo, da sledijo 100 referenčnim pikam obraza). Za konec pa še risana grafika smeškov (četudi so med njimi tudi Disneyjevi liki) ni vi­deti, kako bi rekli, resno … Apple je sistem sledenja obra­zu uporabil tudi za odklepanje telefona z obrazom in četudi so nekaj podobnega (veliko manj uspešno) že pred leti počeli že androidni telefoni, se tega znova loteva tudi Samsung. Novi način odklepa kombinira v lanskem modelu predstavljeni odklep s pomočjo branja šarenice in bra­nja obraza, katerega uporabi, pa je odvisno od svetlobnih razmer. Kakorkoli že, sistem je počasen, a ne popolnoma zanesljiv. Če po­trebujete varen zaklep telefona, uporabite prstne odtise. Fotoaparat Med delno programske no­vosti lahko štejemo tudi novosti s področja fotoaparata. Kot re­čeno, ta premore mehansko za­slonko, česar telefoni doslej niso imeli. Toda na izbiro sta le dve vrednosti, odprta zaslonka f1.5 in bolj zaprta f2.4, med katerima avtomatski način preklaplja sa­modejno, v načinu Pro pa ju lah­ko preklapljamo ročno. Teore­tično naj bi bolj zaprta zaslonka omogočala ostrejše posnetke, a je v tako majhni napravici, kot je fotoaparat v telefonu, to v resnici neopazno. Dve zaslonki se tako v resnici skrčita na Samsungovo samohvalo (»imamo nekaj nove­ga«), saj ju sistem pač uporablja le kot še en parameter, ki se spre­minja v odvisnosti od svetlobnih razmer (poleg časa in občutljivo­sti). Podobno velja za dva objek­tiva pri modelu Plus, ki omogo­čata izdelavo »umetniških« por­tretnih fotografij, beri fotografij z bolj ali manj zameglenim ozad­jem. Končni izdelek resda ni slab (če se vam bo ljubilo ukvarja­ti z njim), a sta iPhone X Google Pixel 2 tu uspešnejša (četudi ima slednji le en objektiv). Bolj zabavna je možnost ultra hitrih video posnetkov. V tem na­činu je mogoče posneti video lo­čljivosti 720p s hitrostjo kar 960 slik na sekundo (ali 1080p s 240 slikami na sekundo), a za res lepe posnetke potrebujemo tudi zelo dobre svetlobne razmere, drugače bo rezultat zelo zrnat (in še namig – ne poskušajte tega pod neonsko osvetljavo). V pra­ksi sistem deluje tako, da med snemanjem videa čaka na »nekaj hitrega« v kadru, nato sproži hi­tro snemanje, končni rezultat pa je nadvse upočasnjen posnetek. Dolžina takega upočasnjenega dela je le 0,2 sekunde, to pa je v končnem video posnetku še ve­dno videti kot 6 sekund. Zabav­na igrača za nekajkratno rabo, če niste resen ljubitelj videofo­tografije. Nekajkrat boste posne­li otresanja zasneženih smrek, morda skok ali dva v bazen, pok balona, napolnjenega z vodo, in … to bo najverjetneje to. Podob­no kot smo se pred desetimi leti pri Monitorju poigrali s fotoapa­ratom Casio Exilim F1, ki je zmo­gel 1200 slik na sekundo, a le v res šibki ločljivosti 336 × 96 pik. Česa smo že vajeni, pa ne bi smeli biti Ko smo že pri programskih za­devah, ne bo napak opozoriti še na klasične opombe, ki jih pod (tudi) Samsungove telefone za­pisujemo že dolga leta. Telefon ima še vedno name­ščeno kopico svojih »S-aplikacij«, ki podvojujejo tiste, ki so tam že od Googla. Imamo dve aplikaciji za elektronsko pošto, dva brskal­nika, dve galeriji, dva »oblaka«, dve trgovini z aplikacijami. Ali je to res nujno? In ali je res nujno imeti loče­no tipko za anemični Samsun­gov pomočnik Bixby? Resda lah­ko tipko po novem izklopimo, ne moremo pa ji pripisati kake dru­ge funkcije, denimo proženja fo­toaparata. Vsaj ne brez dodatnih aplikacij. Da ne govorimo o tem, da so tipala, ki jih premore tele­fon (srčni utrip, meritve kisika v krvi) na voljo le v Samsungo­vi aplikaciji S-Health, ki ne sodi ravno med boljše, sploh pa ne med bolj razširjene med amater­skimi športniki. In – spomniti se moramo tudi na to, da pri Samsungu na nad­gradnje operacijskega sistema ponavadi čakamo več kot pol leta – model S8 je Android 8 do­bil ravnokar, prav tako Samsun­gu še vedno ni uspelo popravi­ti manjšega upočasnjevanja in »cukanja«, ki se sčasoma pojavi. Vstop v aplikacijo za fotografi­ranje, denimo, je morda zdaj res trenuten, po nekaj mesecih rabe pa lahko traja tudi nekaj sekund. Vsaj take so naše izkušnje z lan­skim modelom S8+. Kaj ostane Če vse zaokrožimo, lahko za­pišemo, da je par S9/S9+ za­gotovo eden najboljših telefon­skih parov ta hip. Vrhunsko od­stopa le v kakovosti zaslona, v vsem drugem pa je nekje v ran­gu tistega, kar ponuja konkuren­ca, kar je dobro. Z nakupom do­bimo zelo lep telefon, ki je hkra­ti tudi hiter, ponuja dovolj veli­ko baterijo, ki se hitro polni, tudi brezžično. Programske igračke (animirani emoji, hitro snemanje videa) bodo morda za koga za­bavne (prvih nekaj minut), pod­vojene aplikacije lahko ignorira­mo, to, kar ostane, pa je lepo za­okrožena strojna oprema, ki si jo programsko (denimo z zaganjal­niki) tako ali tako lahko po svoje spremenimo in opremimo. Če imate lanski S8, nadgra­dnja ni smiselna, uporabniki sta­rejšega modela S7 pa bodo nad novostmi navdušeni. Seveda le, če bodo pripravljeni po dveh le­tih spet odšteti teh »skoraj 1000 evrov«, kolikor dandanes stanejo vrhunski telefoni.. Liho leto Je že tako, da je v 12 me­secih težko narediti kaj zares novega. V Applu so take »vmesne« tele­fone nekoč poimenova­li s pripono S, Samsung očitno noče biti tako oči­ten. Kljub temu je dej­stvo, da sta najnovej­ša telefona Galaxy S9 in S9+ le manjša nadgra­dnja lanskih S8 in S8+. Matej Šmid N SAMSUNG Galaxy S9/S9+ Cena: 840 in 940 EUR (s 64 GB shrambe). Kje: www.samsung.si Tehnični podatki: 5,8-/6,2-palč­ni zaslon AMOLED (1440 x 2960 pik), osemjedrni procesor Exynos 9810 Octa, 4/6 GB pomnilnika, 64 GB shrambe (na voljo tudi 128 in 256), 8 in 12 MP fotoaparat (model S9+ ima dva objektiva), brezžično polnjenje, vo­doodpornost. X Odličen zaslon, hitro delovanje, do­volj zmogljiva baterija, brezžično polnjenje, vodoodpornost, dober fotoaparat, še vedno ima vtičnico za slušalke. Z Površno narejeni animirani smeški, še vedno nameščeni dvojniki apli­kacij, občutljivost telefona (ukri­vljenost in steklo), cena. trgovini Play najdemo kar nekaj aplikacij, ki se trudijo izme­riti srčni utrip tako, da poskušajo s kamero zajeti spremembe v barvi prsta, ki ga tiščimo na objektiv (mimogrede, ena prvih takih aplikacij je bila že pred leti slovenske gore list). Samsungove Ga­laksije imajo že od serije pet naprej v ta namen na zadnji strani poseb­no tipalo, ki delo opravi bolje, čeprav še vedno zelo podobno. Zadnje čase nekako »meri« tudi krvno zasičenost s kisikom (enako, z oceno svetlosti krvi), pri modelu S9 so oboje združili še v »merjenje stopnje stresa«, kakorkoli si že to predstavljamo. In še več – tipalo (beri, LEDica, ki presvetli prst) je zdaj močnej­še, tako da algoritmi, ki jih premore aplikacija sanfranciške univer­ze (UCSF) My BP Lab poskušajo »izmeriti« celo – krvni pritisk! Resnici na ljubo naj bi si pritisk najprej izmerili s pravim merilcem in aplikacijo tako umerili, nato pa naj bi aplikacija vnaprej sporočala le odstotkovne razlike. Kakorkoli, aplikacija je na voljo le ameriškim uporabnikom, mi smo se malce potrudili, da je bila na voljo tudi nam, a nam je ni uspe­lo spraviti k življenju. Predvidevamo, da je bila kriva predebela koža na prstih testnega osebka, ki je tipalo ni uspelo dovolj presvetliti. Kljub temu se moramo zavedati, da so vse te »meritve«, ki jih nare­di nekakšna »lučka«, zelo približne in namenjene le zabavi. In oglaše­vanju novega izdelka. TIPALA Merjenje pritiska, resno? V s Če vse zaokrožimo, lahko za­pišemo, da je par S9/S9+ za­gotovo eden najboljših telefon­skih parov ta hip. 3D se seli iz delavnice v pisarno indoh je korejsko pod­jetje, ki izdeluje pisarni­ško opremo za poslovne uporabnike, predvsem večja pod­jetja. Podjetje je bolj kot v Evropi znano na Daljnem vzhodu, poleg na domačem korejskega trgu, de­lujejo tudi na japonskem in kitaj­skem. Prav zaradi poslovne na­ravnanosti podjetja, so tudi svoj prvi nabor 3D tiskalnikov name­nili poslovnemu segmentu. Menimo, da bo prehod 3D ti­skalnikov iz delavnice v pisar­no približal tiskalnike tudi onim tehniško manj veščim. Hkrati pa bo naše delo naredil izjemno dolgočasno. Namreč preizkuša­nje utečene tehnologije, kot so recimo navadni tiskalniki, je po petdesetem ali stotemu preizku­su še enega podobnega mode­la za umret suhoparno in je pra­vi uspeh pogruntati in tudi spisa­ti sploh kaj zanimivega. Enostavnost, enostavnost, enostavnost Na preizkus smo dobili dva Sindohova tisklanika – 3DWOX DP200 in njegovega večjega ter precej novega brata 3DWOX 2X. Poleg njiju ima Sindoh v ponud­bi še en manj zahteven model 3DWOX DP201. Oba preizkuše­na modela sta si dokaj podob­na, v obliki kocke z nekoliko na­gnjeno zgornjo površino, kjer so gornja steklena vrata, barvni za­slon na dotik ter gumb za vklop. Zaslon je pri obeh enak, solidno odziven in z uporabniškim vme­snikom, ki je razumljiv tudi dese­tletniku (slednje smo preizkusili tudi v praksi). Večina dandana­šnjega 3D tiska je zaradi potrebe po nastavljanju tisoč in ene reči večja ali manjša avantura, pričujoča tiskalnika pa sta korak v drugo smer. Morda najbolj v oči bo­deča stvar obeh tiskalni­kov je dejstvo, da je pol­nilo shranjeno v kartu­ši. Takšna organiziranost omogoča avtomatsko vo­denje polnila do šobe in tako precej poenostavi za­menjavo polnila. Hkra­ti so kartuše opremljene s čipom, ki si zapomni tip in količino (preostalega) polnila, to pa pravzaprav onemogoča uporabo ne­odvisnega polnila, podob­no kot pri običajnih tiskal­nikih. Sindoh ponuja kar­tuše s polnili v sedmih različnih barvah (tako za PLA kot tudi za ABS), a uporabniki, ki hočejo še kakšno drugačno barvo, so tako (trenutno) še v nemilosti. Dose­danji poskusi priklenjanja upo­rabnikov (3D) tiskalnikov na ori­ginalna polnila niso naletela na najboljši odziv. Toda za razliko od prejšnjih poskusov (npr. Da Vinci 3D in Cube 3D) se je Sin­dowh odločil za cenejši in malce bolj odprt pristop. Poleg osnov­nih kartuš ponuja tudi polnilne, ki jih z nekaj truda lahko napol­nimo sami s kupljenim polnilom. Tako polnilo je nekoliko cenejše kot celotna kartuša, poleg tega v kompletu dobimo še čip, ki ga vstavimo v kartušo, da tiskalni­ku razkrije tip in barvo polnila. Še vedno pa mora biti polnilo po­žegnano s strani Sindoha v obliki čipa, saj le tako lahko zagotavlja­jo, da bodo nastavitve tiskalnika polnilu primerne. Tako načelo verjetno ni ravno smiselno za navdušence, ki po­skušajo iz svojih naprav iztisniti kar največ, a za uporabo v pisar­nah oziroma načrtovalnih biro­jih je hitro polnjenje in enostav­na uporaba vredna več kot par evrov cenejše pol­nilo. A enostavnost se ne konča pri tem – tiskalnika sama pre­verjata nagib mize. Pri tem mora uporabnik sicer sam priviti vija­ka, a je opravilo zelo enostavno, hkrati pa je to opravilo potrebno le po temeljitih selitvah celotne naprave, saj je mehanska kon­strukcija tiskalnika precej toga. Prav tako enostavno in avtoma­tizirano je izvedeno čiščenje ti­skalne glave ostankov polnila – glava se zapelje prek preproste ščetke, ostanki pa padejo v na­menski košek. Mehanska kon­strukcija je pri obeh tiskalnikih podobna – glava se premika v x smeri, za premike v y in z smeri pa poskrbi miza. Premer tiskalne šobe je 0,4 mm, natančnost po­mika pa med 0,05 in 0,4 mm. Ti­skalnika pa uporabljata polnilo premera 1,75 mm. Za pisarniško delo sta tiskal­nika solidno opremljena – poleg lokalne povezave prek USB 3.0 je tu še klasični omrežni kabel­ski priključek in WiFi. S slednjim smo imeli nekaj težav, saj bogsi­gavedi zakaj ne podpira gesel, daljših od 10 znakov. Datoteke z modeli pa lahko na tiskalnik pre­nesemo tudi prek ključka USB. Oba izdelka sta tako po vide­zu kot po podpori v višji ligi kot sestavljivi tiskalniki. To se opa­zi tudi pri navodilih, ki so v tem primeru res podrobna, in obse­gajo od nastavitev naprave in programa pa vse do teoretičnih osnov 3D tiska. Prav tako imata tiskalnika vgrajeno osvetlitev ter tudi kamero, da lahko tiskanje spremljamo z oddaljene lokaci­je. Še več, tiskalnik nam lahko ob koncu tiskanja celo pošlje sporo­čilo o opravljenem delu. Sindoh 3DWOX DP200 3DWOX DP200 je Sindohov prvi poizkus na trgu 3D tiskalni­kov in že zanj je leta 2016 dobil oblikovalsko nagrado Red Dot. Tiskalnik ima obliko prirezane kocke s širino, višino in globino dobrih 4 decimetrov, težak pa je 15 kg. Mere ogrevane aluminija­ste tiskalne mize so 200 × 200 mm, pri čemer lahko tiskalnik tiska izdelke do višine 195 mm. DP200 podpira tiskanje tako pol­nil PLA kot ABS. Tiskalniku je načeloma pri­ložena programska oprema 3DWOX na ključku USB z ohiš­jem iz bambusa, toda naš klju­ček se ni pustil prebrati. Zato smo opremo enostavno prenesli s spletne strani. Tudi tu se je na­daljeval enostaven pristop, saj ni bilo potrebe po spreminjanju na­stavitev, hkrati pa je program­ska oprema precej enostavna. Uporabnik lahko načeloma izbi­ra hitrost izdelave: počasi in na­tančno ali hitro in glasno (in se­veda manj natančno). A to tudi pomeni, da programska opre­ma ne dovoljuje dodatnih opera­cij z modeli, toda za to so prav­zaprav namenjeni drugi progra­mi. Osnovna programska opre­ma dobro ustvarja podporo pri tiskanju, prav tako je pri vsakem tiskanju ustvarila podlago, ki jo je po koncu tiska mogoče soraz­merno enostavno odstraniti. Vgrajeni rezalnik (ang. slicer), to je programska oprema, ki iz geometrijskega modela nare­di niz ukazov (g-code) za tiskal­nik, je po mnenju spletnih foru­mov eden boljših. Tudi mi smo imeli podobne občutke, čeprav se nam zdi, da bi lahko bilo tiskanje še bolj optimalno – tu in tam se je primerilo, da se je tiskalna glava odpeljala na drugo stran tiskane­ga kosa, čeprav za to ni bilo prav nobene potrebe. Res pa je teh iz­letov sorazmerno malo. Ljubite­lji odprte kode pa lahko upora­bijo tudi Ultimakerjev rezalnik Cura (ki je znan tudi lastnikom v naših krajih razširjenih tiskalni­kov Prusa). Hitrost tiskanja je 40 mm/s, čeprav je tiskalnik mogoče pognati vse do 200 mm/s. Seve­da ob tem trpi natančnost, še bolj pa ušesa, saj postane tiskalnik res glasen. Zato niti ne preseneča, da je tiskalnik za prenekateri kos potreboval tudi več kot 20 ur. A hkrati se 3DWOXov slicer zna po­vezati s SolidWorks, kjer deluje kot enostaven vtičnik in podpira neposredno tiskanje iz programa. Sindoh 3DWOX 2X Večji brat 3DWOX 2X se od manjšega razlikuje v nekate­rih pomembnih lastnostih. Naj­prej je nekoliko večji, saj zunanje mere obsegajo 490 x 466 x 573 mm. Zato je tudi precej težji, saj tehta kar 31 kg. Večje so seveda tudi notranje razsežnosti, tiskal­na miza je velikosti 228 × 200 mm, tiskalnik pa lahko tiska iz­delke z največjo višino 300 mm. Pri 2X je zgornji odstranljiv del mize izdelan iz silikona, ki ga je mogoče preprosto potegniti iz ti­skalnika. Odstranjevanje tiskal­nih izdelkov je tako precej eno­stavno, vrhnji del pa je mogo­če enostavno očistiti in natanč­no položiti nazaj v ležišče, saj se z magneti sprime s podlago. 3DWOX 2X ima vgrajen tudi fil­ter HEPA, ki odstranjuje hlape, ki nastajajo pri utekočinjenju polni­la, kar je še ena podrobnost, ki bi znala priti prav v pisarnah. Obe­nem je nekoliko bolj zatesnjen in zatorej tišji od manjšega brata. Za tiskanje uporablja dve enaki in neodvisni šobi (šobe so na vseh Sidohovih izdelkih enake in seve­da na voljo kot nadomestni del), kar ponuja kar nekaj možnosti. Prva je seveda dvobarvni tisk, ko na enem modelu kombiniramo dve barvi polnila, še bolj zanimi­va pa je kombinacija polnil. Na­mreč 3DWOX 2X poleg PVA in ABS omogoča tudi tiskanje gib­kih materialov (termoplastičnih elastomerov — TPE) in tudi PVA (polivinil alkohol). PVA ima zve­neče ime, toda za razliko od kla­sičnega alkohola je ta v trdni obli­ki (prosojno bele barve) in prav nič opojen. Toda poglavitna pred­nost PVA je topnost v vodi. Sle­dnja lastnost omogoča hitro či­ščenje kosa s podporami PVA, na drugi strani pa lahko PVA upora­bimo tudi za pripravo kalupov. Priloženi PVA je bil soliden in prav nič krhek, kot smo bili va­jeni v nekaterih drugih prime­rih, in tudi v končnem izdelku je bil presenetljivo prožen. Nekaj manjših težavic je bilo vidnih le na enem večjem kosu, ki se nam je pri tisku zavihal. Na žalost ni­smo preizkusili ABS. Slednji je zahtevnejši za tisk, saj zahteva višje temperature, toda hkrati so končni izdelki praviloma boljši. Razvoj 3D tiska je v zadnjih le­tih dosegel še največji napredek na področju polnil. So polnila, kjer je plastika zmleta z lesom ali kovino, a Sindoh se ni odločil za podporo takim eksotičnim ma­terialom. Verjetno zato, ker pra­viloma zahtevajo menjavo šobe, hkrati pa so takšni materiali še posebej krhki, kar nekako ne gre skupaj z enostavno rabo. Nobe­nih pripomb pa nimamo na ka­kovost tiska. Ta je enakomeren in zelo sprejemljiv. Tako so se ti­skane legokocke lepo ujele z ori­ginalnimi. Tudi vodenje polni­la je učinkovito; nitk, ki neredko nastanejo pri prekinitvah tiska in so bile pri nekaterih drugih ti­skalnikih zelo opazne, tu skoraj­da ni, kar močno zmanjša potre­bo po dodatni obdelavi oziroma čiščenju izdelka. . Doslej smo v Monitor­ju predstavljali ali preiz­kušali 3D tiskalnike, ki so daleč od uporabni­ške prijaznosti in za de­lovanje potrebujejo upo­rabnikov resen angaž­ma. Šli smo celo tako da­leč, da smo par 3D tiskal­nikov morali zložiti celo sami – resda iz že pripra­vljenih setov. Na drugi strani pa zanesenjaki 3D tiska izdelujejo svoje ti­skalnike skoraj povsem sami. Zato smo z zanima­njem pričakovali Sindo­hov vstop v pisarniški 3D tisk, ki je že dodobra raz­burili ljubiteljsko srenjo. Marko Kovač S . Tiskalnik Sindoh 3DWOX DP200 je dobil oblikovalsko nagrado Red Dot. SINDOH 3DWOX DP200 Kaj: 3D tiskalnik. Kje: solidworld.si. Cena: 1708 EUR. X Preprosto 3D tiskanje. Z Cena. SINDOH 3DWOX 2x Kaj: 3D tiskalnik. Kje: solidworld.si. Cena: 4270 EUR. X Preprosto 3D tiskanje z dvema pol­niloma. Z Cena. . Več glav več ve. . Vse barve polnil . Od sličice v spletu do fizičnega 3D napisa je le nekaj korakov. pazovanje izdelkov v ob­dobju intenzivnega ra­zvoja določenega se­gmenta je vedno zelo poučno, saj je mogoče iz končnih izdel­kov razbrati razmišljanje snoval­cev o tem, kako bodo uporabni­ki izdelek uporabljali in morda spremenili svoje navade. Prevratniške tehnologije, to­rej takšne, ki razbijajo uvelja­vljene vzorce, navadno obrnejo svet snovalcev na glavo. To, kar je bilo še včeraj dovolj dobro ali celo napredno, malone čez noč postane zastarelo in dolgočasno ter predvsem neprivlačno za ši­roko prodajo. Zgodovina tehnologije je pol­na primerov, na primer nastan­ka digitalne fotografije, zaslo­nov LCD ali električnih kalku­latorjev, in pred desetletjem je podoben pogrom izvedel iPho­ne. Se še spomnite divjega ra­zvoja pametnih telefonov pred tem? Vsak izdelovalec je v enač­bo dodajal svoje zamisli – neka­teri umetelne zaslone, drugi ta­kšne ali drugačne tipkovnice in podobno. Toda po iPhonu so si vsi telefoni postali precej podob­ni in čeprav se izdelovalci trudi­jo, da bi poudarili razlike, so te tako majhne, da uporabnik lah­ko preskoči z uporabe enega iz­delka na drugega brez pretira­nega privajanja. Na novih in intenzivno razvi­jajočih se področjih vlada ustvar­jalni kaos in tako bi lahko trenu­tno opisali področje električne mobilnosti. Klasični izdeloval­ci se držijo preverjenih receptov, čeprav nove tehnologije odpirajo še druge možnosti. Predvsem pa te omogočajo novim razvijalcem, da uspešno tekmujejo z uvelja­vljenimi znamkami v razvijanju svojih konceptov. Zato smo pred leti že pisali o g. Niku Klanjšku in njegovem podjetju FlyKly, ki mu je z istoimenskim izdelkom – lič­nim električnim pogonom za za­dnje kolo vse-v-enem – uspelo na Kickstarterju. A razvoj ali vsaj is­kanje idealnega izdelka ni zasta­lo. Enostavna elektrifikacija je še dodatno podžgala že tako inova­tivno kolesarsko srenjo in nasta­lo je kar nekaj zanimivih koncep­tov. Nekatere smo v Monitorju že omenili – reprodukcije klasičnih motociklov izpred skoraj 100 let (npr. Vintage Electric Tracker ali Italjet Ascot) ali pa gorsko kolo na steroidih (Xstrada). A tokrat gremo v uporabnejše vode. Unimoke Kolo Unimoke je zasnovala ko­pica Švicarjev in Nemcev, ki so si za postojanko izbrali španski otok Mallorca. Ta kombinacija germanske želje po uporabnosti in španske učinkovite ležernosti je skovala e-kolesarsko različi­co priljubljenih SUV oziroma, še raje, kar Mercedesovega Unimo­ga (ki je podobna dvoživka, saj je bil po drugi svetovni vojni zasno­van kot univerzalni kmečki stroj – čez teden za na polje, za konec tedna pa za prodajo na tržnici). Ustvarjalci so se nekoliko zgledovali po ameriškem Su­per 73 in Hondinih malih mo­tociklih iz 70. Okvir je tako pre­cej preprost in izdelan iz jekle­nih cevi. Pogonu je namenjen motor v zadnjem pestu. Upora­bljen je Bafangov motor G060, ki z redukcijo 1 : 5 zmore kla­sičnih 250 W moči, a tudi skoraj avtomobilskih 80 Nm navora, ob priganjanju pa mu ne škodi niti 1000 W. Li-ionski akumulator ima napetost 48 V in zmogljivost 11,6 Ah, kar znese dobre pol ki­lovatne ure. Akumulator je stan­dardne oblike »silverfish,« kar pomeni, da nismo priklenjeni na izdelovalca. Hkrati pa je v pre­delu okvirja še dovolj prostora za dodatne akumulatorje, ki bi doseg vozila še dodatno podalj­šali. Akumulator se polni prek tripinskega priključka XLR (ki ga poznamo tudi iz naprednej­ših avdiofilskih naprav). Prilo­ženi polnilnik polni s tokom 2 A, to je nekaj čez 100 W moči in kar zadostuje, da se baterija po­polnoma napolni v 6 urah. Se­veda je mogoče baterijo z moč­nejšimi polnilniki napolniti tudi prej, toda hitrejše polnjenje slab­še vpliva na zdržljivost baterije. Posebnost e-kolesa je tudi za­slon LED z informacijami o hi­trosti, zalogi energije in po­dobnem, na njem pa lahko tudi spreminjamo nekatere nastavi­tve (npr. stopnja pomoči pri pe­daliranju). Motor lahko tako tudi »odklenemo«, tako da nima omejene hitrosti na 25 km/h. To seveda lahko storimo le pri vo­žnji po zasebnih ali gozdnih ce­stah. Hitrost je v tem prime­ru omejena z močjo električne­ga sistema, Unimokov kontro­ler zmore do 20 A, torej 1000 W moči prenese na zadnje kolo. Glede na simulacije in prve pre­izkuse motor zlahka zmore hi­trosti do 40 km/h. Izdelovalec ponuja tudi nadzor hitrosti z ro­čico za palec (thumb throttle), pri čemer za pospeševanje ni tre­ba vrteti pedal in kolo spremeni­mo v e-moped. Toda v EU je ta prepovedan na neregistriranih vozilih, zato ga je treba naročiti posebej. Domet kolesa je seveda odvisen tako od hitrosti kot tudi od poganjanja. Če se zadovolji­mo s skromno asistenco in mir­nim tempom, lahko z enim pol­njenjem naredimo tudi več kot 60 km. Če pa se zanašamo le na baterijo in obenem pretiravamo s hitrostjo, bo poti kmalu konec. Kolo je odeto v 20-palčne de­belajsaste (fat) gume, ki lepo dušijo neravnine na cesti sicer nevzmetenega okvirja. Mogo­če je izbrati tudi bolj gladke ce­stne profile, toda grob motokro­sistični profil deluje robustneje. Pri funkcionalnih vozilih, kot je Unimoke, ne moremo govoriti o klasični lepoti, saj je ta odvisna predvsem od uporabnosti. Tako Unimoke ponuja kar nekaj mo­žnosti enostavnih predelav, na primer menjavo zadnjega dela sedeža z večjim prtljažnikom ali pa celo zabojem za prevoz tovo­ra, preprosto namestitev priko­lice ali pa le dodatna naslonja­la za drugega (ali celo tretjega) potnika. Zelo zanimiva je velika prednja luč LED s premerom 18 cm, ki prav tako spominja na ve­čje motociklistične reflektorje. Čez drn in strn Vožnja z Unimogom je neko­liko drugačna kot z običajnim kolesom. Svoje prispeva najprej teža, ki je zaradi teže motorja in predvsem baterije seveda precej zajetnejša od klasičnih koles. Na srečo je baterija pod sedežem, tako da težišče ostaja primer­no na sredini. Naslednji nenava­den del je sedež, ki je podolgo­vat in obenem tudi precej širok, kar ždenje na njem naredi pre­cej udobno, obenem pa je poga­njanje pedal manj prikladno, kot bi si želeli. Toda ker je to kolo za krajše razdalje, ta podrobnost ne moti tako zelo. Nekoliko ve­čji vozniki pa bodo morali sede­ti nekoliko bolj zadaj, kar sicer ne omogoča najoptimalnejšega kota za vrtenje pedal, je pa toli­ko bolje za videz lenobnega kri­žarjenja po mestu. Na pomoč motorja se je treba nekoliko privaditi, saj je za za­gon treba najprej nekoliko zavr­teti pedala. A ob največjih sto­pnjah pomoči (Unimoke jih ima kar 9), je pospeševanje precej hi­tro in res terja nekaj privajanja, da kolo ohranimo pod nadzo­rom. Na srečo je kolo opremljeno z učinkovitimi kolutnimi zavo­rami, pogon pa se seveda izklo­pi, ko nehamo vrteti pedala. A ker imamo v motorju nekaj zob­niških prenosov, kljub pomanj­kanju regenerativnega zaviranja kolo začne hitro upočasnjevati. Takšno električno kolo je zelo primerno za (pred)mestne pre­bivalce. V nasprotju s klasični­mi kolesi nam je njegova raba pri vsakdanji vožnji v službo v olaj­šanje, saj ni treba prevelikih na­porov in zato na delovno mesto ne pridemo povsem prepoteni. Obenem pa je konstrukcija dovolj modularna, da ga z nekaj dodat­ki spremenimo v vozilo, ki zmore tudi prevoz otrok iz vrtca ali to­vorjenje živil iz trgovine. Morda bi si želeli le nekoliko bolj sofisti­ciran motor z manj impulzivnim zagonom in možnostjo križarje­nja ob stanovitni hitrosti. . Kolesarski vse v enem Unimoke – električno kolo, ki ga predstavlja­mo tokrat – je zanimiva mešanica med delovnim konjem in rekreativnim vozilom. Marko Kovač O . Robusten kot Unimog . Unimoke se dobro znajde tudi v zimskih razmerah. URBAN Drivestyle Unimoke V2 Večnamensko električno kolo. Kje: urbandrivestyle.com. Cena: 2890 EUR. X Učinkovito mestno prevozno sred­stvo. Z Oblika podvržena uporabnosti. lektrična kolesa (in skuterje) kategorizirajo evropske direk­tive in uredbe. Že Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/24/ES z dne 18. marca 2002 o homologaciji dvo- in tri­kolesnih motornih vozil je iz zakonodaje izvzela kolesa s pedali, opre­mljena s pomožnim električnim motorjem z največjo trajno nazivno močjo 0,25 kW, katerega moč se progresivno zmanjšuje in končno pre­kine, ko vozilo doseže hitrost 25 km/h, ali prej, če voznik neha poganja­ti pedala. Večina držav, tudi Slovenija, takih prevoznih sredstev torej ne šteje za motorje. (Poglavje I, 1. člen, alineja (h)) Uredba (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o Odobritvi in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov pa je vozila klasificirala. Med lahka dvokolesna vozi­la na motorni pogon (L1e) spadajo električno gnana dvokolesna vozila z največjo hitrostjo 45 km/h in največjo trajno nazivno močjo 4 kW. Do­datno se kategorija deli še na Kolesa na motorni pogon (L1e-A), ki so zasnovana za uporabo pedal, pomožni motorni pogon pa je namenjen le pomoči pri pogonu na pedala in se mu moč zmanjšuje do hitrosti 25 km/h, njegova največja trajna moč je omejena na 1 kW. Preostala vo­zila, ki spadajo v kategorijo L1e in ne dosegajo meril za L1e-A (npr. vo­zila, ki imajo ročko za dodajanje moči ali pa močnejši motor), so avto­matsko uvrščena med dvokolesne mopede (L1e-B). Po slovenskem Za­konu o motornih vozilih, pravzaprav njegovi dopolnitvi ZMV-B, je tre­ba od maja 2017 registrirati in homologirati vsa vozila, ki spadajo v ka­tegorijo L1e. Čeprav se zdi, da prinašajo zakonske ureditve precejšnje ovire, pa je treba vedeti, da so e-kolesa, sploh v rokah neizkušenih voznikov, lahko tudi nevarna. Izkušnje z Nizozemskega kažejo, da se je število tragič­nih nesreč z ekolesi močno povečalo, pa bi težko rekli, da se Nizozemci ne znajo kolesariti. Naj omenimo, da naš zakon dovoljuje tudi posebna prevozna sredstva, ki jih upravljajo pešci, kamor lahko vtaknemo ho­verboarde, elektrificirane rolke ipd., pri čemer dovoljuje vožnjo z njimi po kolesarskih poteh in pločnikih (in ne cestah!), a le, če to počnemo ob hitrosti, primerljivi s peščevo. Čeprav se zdi vsebina nekoliko dvou­mna, pa je sporočilo jasno – električna vozila so dovoljena, dokler z nji­mi ne počnemo neumnosti in ne ogrožamo ali nadlegujemo drugih. ZAKONODAJA Ali je moje kolo motor? E . Preprost okvir iz krivljenega in varjenega jekla anes imamo največ opravka z dokumenti v digitalnih oblikah, a še vedno ne gre brez vsaj občasne rabe fizičnih dokumentov. Zara­di vseh prednosti digitalnega za­pisa (iskanje, sortiranje, filtrira­nje, obdelava) se tudi te fizične zapise praviloma pretvori v raču­nalniške datoteke, v zadnjih le­tih najpogosteje z optičnimi bral­niki, ki so vgrajeni v večopravil­ne tiskalnike. Domači uporabni­ki se sicer vedno pogosteje znaj­dejo kar s pametnimi telefoni, saj imamo tam zelo veliko različnih aplikacij, namenjenih ravno ske­niranju (za prvo silo pa dovolj dobro deluje tudi vgrajeni foto­aparat). Seveda se najdejo tudi samo­stojni optični bralniki, a je teh vse manj, pa tudi cene so razme­roma visoke. V praksi je tako ce­neje kupiti večopravilno napra­vo kot pa samostojni skener. Sle­dnji bo sicer imel pogosto kako možnost več (po možnosti bo tudi hitrejši), a so razlike dovolj majhne, da gre za nišne naprave. Optični bralniki podjetja Czur so zelo očitno namenjeni dru­gačni rabi kot klasični bralniki, ki jih najdemo tudi pri večopravil­nih napravah. Konkretno so na­menjeni branju knjig, zvezkov in drugih vezanih dokumentov, brez potrebe po razvezavi. Preiz­kusili smo model M3000 Pro, ki je namenjen zahtevnim uporab­nikom, denimo knjižnicam, arhi­vom, pravnim pisarnam in zdra­vstvenim zavodom. Na voljo je tudi cenej­ši ET16 Pro, ki meri na manj zahtevne uporabnike. Tiskalnik ima op­tični element (digi­talni fotoaparat) dvi­gnjen dobrih 30 cen­timetrov nad črni pladenj. Ta pladenj ima dve plošči, ki ju lah­ko nekoliko privzdignemo, da lepše držita trše vezane knjige ali debelejše vezane dokumente. Naprava ima vgrajena svetila za osvetlitev LED, na zgornji stra­ni »glave« je tudi manjši zaslon, prek katerega lahko hitro preve­rimo, ali je dokument pravilno postavljen. Zadaj imamo poleg tipke za vklop tudi nekaj vme­snikov, na računalnik se priklju­či z vmesnikom USB, zraven je še vhod USB za priključitev zu­nanjih naprav. V kompletu namreč dobimo dodatka, s katerima lahko spro­žimo branje – tipko za pritisk s prstom in manjše pedalo, ki ga pritisnemo z nogo kot pri šivilj­skih strojih. V praksi se ta nožna tipka odlično obnese, saj imamo roke proste za obračanje strani in držanje listov v odprtem po­ložaju. Programska oprema sicer omogoča tudi samodejno branje vsakič, ko obrnemo stran, a se nam je v praksi zdel sistem s tip­ko hitrejši in odzivnejši. Ključno vlogo seveda igra pro­gramska oprema. Ta je presene­tljivo preprosta, med namestitvi­jo se nam je zdelo nenavadno to, da moramo vnesti serijsko števil­ko naprave, drugače je namesti­tev neuspešna. Sama raba je do­volj enostavna, da se lahko tudi računalniško nevešči hitro znaj­dejo. Nekoliko nenavadno se nam zdi, da izdelovalec na svoji strani ne ponuja gonilnika TWA­IN, prek katerega bi lahko tudi tretji programi dostopali do op­tičnega bralnika. Na voljo sta dva načina – »Sca­nner« in »Visual Presenter«. Sle­dnji je namenjen predstavitvam, kjer želimo neki dokument pri­kazati na zaslonu ali projektorju (ali pa posneti video za kasnej­še predvajanje). Mi smo več časa posvetili prvemu segmentu. Za preizkus smo v nekaj minu­tah optično prebrali knjigo, dol­go kakih sto strani. Program že sam pri vsaki strani odreže robo­ve, obenem lahko vnaprej nasta­vimo vrsto dokumenta (torej od­prta knjiga, posamezni list, roč­na izbira določenega dela). Pri tem dobimo par gumijastih če­pov, ki si jih damo na prsta. To program prepozna in ju izključi iz slike. Posamezne slike so shranjene v obliki JPG (izberemo lahko le tri stopnje kakovosti), celotni do­kument lahko izvozimo v PDF, Tiff ali Word, seveda je vgraje­no optično prepoznavanje bese­dila. Pri tem so se povezali s pod­jetjem Abbyy, kar je vsekakor po­hvalno – program je odlično pre­poznal tudi slovensko besedi­lo. Pred izvozom lahko dodamo tudi ročne popravke, tako le pri posameznih straneh kot pri celo­tnem dokumentu. Med ročnimi popravki so dodatni izrezi, doda­janje vodnega žiga itd. Delovanje bralnika je zelo do­bro – branje gre hitro (kot reče­no – nekaj minut na knjigo), pro­gramska oprema je dovolj eno­stavna in pregledna. Kakovost prebranega besedila (torej kon­trast, barve) je odlična, pohvali­mo lahko tudi dobro prepoznavo slovenščine. Večja težava pa je cena napra­ve. Profesionalni model, ki smo ga sami preizkusili, pri nas sta­ne 3658 evrov, vstopni model pa 486 evrov. Ta drugi sicer nima dodane mizice, obenem sta niž­ji tudi ločljivost in hitrost, a je razlika v ceni kljub temu prese­netljivo velika. Velja sicer ome­niti, da stane osnovna licenca za programsko opremo Abbyy 200 evrov (za enega uporabnika), tu dobimo enako zmogljivost že vgrajeno. Kljub vsemu se ne more­mo otresti občutka, da bi lah­ko z nekaj iznajdljivosti in roč­nih spretnosti (in jasno progra­mom OCR, kakršen je omenjeni Abbyy) prišli do podobnih rezul­tatov.. Računalniško branje knjig Pri optičnih bralnikih se že dolga leta ni nič pre­maknilo, kljub temu se najdejo podjetja, ki se trudijo s kako drugačno zamislijo. K nam je pri­šel optični bralnik podje­tja Czur, namenjen bra­nju knjig in drugih spe­tih dokumentov. Jure Forstnerič D CZUR M3000 Optični bralnik Cena: 3658 EUR (preizkušeni mo­del M3000), 486 EUR (vstopni model ET16 Pro). Prodaja: www.xenon-forte.si X Hitro in enostavno delo, prepozna­va slovenščine. Z Cena. Višje cene mobilne telefonije s Telekom – po porabi celotne zakupljene količine se bo prenos ustavil, ne le upočasnil kot doslej. agotovila ponudnikov mobilne telefonije, da odprava gostovanja ne bo povzročila občutnejših spre­memb, so hitro zvodenela in kmalu bomo pristali na resnič­no trdih tleh. Podražitve se med nami, ponudniki mobilne telefo­nije tokrat kar tekmujejo med se­boj, kdo jih bo predstavil manj očitno. . Telekom Slovenije je lev­ji delež podražitev spravil pod streho že v začetku letošnjega leta, zato v trenutnem valu uva­ja milejše, ponekod za naročnike celo ugodnejše spremembe. Pri največjem ponudniku mo­bilnih storitev v državi se nam obetajo tri večje spremembe. No­vim in starim naročnikom pake­tov Dostopni bodo dvignili kvoto domačega mobilnega interneta z 20 na 30, s 40 na 50 in s 60 na 100 GB, odvisno od posamezne­ga paketa (A, B, ali C). Radodar­nost je obliž na rano, ki je bodo ti uporabniki deležni ob presto­pu meje. Namesto 20 GB preno­sa po dosedanjih načelih politi­ke poštene rabe jim bo na voljo zgolj 7, 9 in 12 GB. Vsak nadaljnji megabajt, porabljen v tujini, bo naročnika olajšal za 0,0073 evra. Po porabi celotne zakupljene ko­ličine se bo prenos ustavil, ne le upočasnil kot doslej. Bržkone bo posameznik imel možnost zaku­pa ene od podatkovnih opcij, ki ga bo do konca obračunskega ob­dobja obdržala pri digitalnem ži­vljenju. Ustavitev namesto upo­časnjevanja bo s 1. aprilom aktiv­na tudi na domačih količinah za­kupljenih podatkov. Če pozdravljamo samodej­no povečanje zakupljenih koli­čin podatkov in tako dokaj mir­no sprejemamo zmanjšanje mo­bilnega internetnega pohajkova­nja po tujini, pa ne moremo brez jeze mimo tretje novosti, ki nas čaka s prvim aprilom. Uporab­niki paketa Dostopni A bodo na­mesto dosedanjih 120 minut kli­cev iz Slovenije v države Evrop­ske unije imeli na voljo le 20 mi­nut čezmejnega pogovarjanja. Seveda bo Telekom Slovenije pri­skočil na pomoč z nadgradnjo, ki bo prizadetim kvoto vrnila na pr­votno stanje in – jih olajšala za pet evrov na mesec. Za konec so v Telekomu Slovenije napoveda­li še opustitev paketov Enostavni A in B. Interesentom bo na voljo posodobljena ponudba drugih mobilnih paketov. . A1. Nekdanji Simobil se je po­dražitvam do zdaj nekako upiral, a na koncu očitno popustil. Z apri­lom se tako obetajo podražitve vseh mobilnih paketov v omrež­ju A1, večina bo uporabnike olaj­šala za evro na mesec, paket Orto Tripster+ celo za dva. Aprilsko vreme bo skisalo tudi ponudbo dodatnega gigabajta prenosa po­datkov, ki bo namesto treh poslej stal pet evrov. Spremembam naj bi botrovala odprava evropskega gostovanja, uporabnike so eno­tne cene mobilnih storitev znotraj Evropske unije tako navdušile, da se je količina prenesenih podat­kov v gostovanju menda kar šest­krat povečala. Njihove raziska­ve kažejo celo na to, da slovenski uporabniki mobilnega interneta v tujini porabijo več podatkov kot doma, kjer jim je večino časa na voljo domače ali službeno brez­žično omrežje. . Telemach je krizo prepo­znal že februarja, opustil celo vr­sto paketov in obstoječe podražil za najmanj evro. Uporabnikom so spremembe olajšali s poviša­njem količine prenosa podatkov v državah EU (in EEA), s 1. mar­cem pa so znižali tudi cene sto­ritev gostovanja v izbranih de­stinacijah zunaj držav EU/EEA (cene prenosa podatkov celo do 20-krat). Stari naročniki so imeli v skladu z določili 2. odst. 129. člena ZEKom-1 kot pri dru­gih ponudnikih, ki spreminja­jo cene, pravico odstopiti od na­ročniške pogodbe brez odpove­dnega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmer­ja in brez pogodbene kazni, če se s predlaganimi spremembami niso strinjali. Še vedno pa velja, da je treba v takem primeru vrni­ti pogodbene ugodnosti, če jih je bil uporabnik zaradi vezave dele­žen. Mednje običajno sodijo sub­vencionirani mobilni telefoni in popusti na naročnino. . T2, HoT. Zanimivo, da ob vseh podražitvah velikih mali ostajajo neomajni. T2 pravi, da letos ni podražil cen mobilne te­lefonije (cene TV paketov so dru­ga zgodba …), tako da ponudba in cene ostajajo nespremenjene. Zaenkrat prilagoditve cen mobil­ne telefonije ne načrtujejo, saj za to v tem trenutku po njihovem mnenju ni nobene potrebe. Pridružuje se mu Hofer Tele­kom (HoT), ki se je javno zavezal, da cen kljub podražitvam tekme­cev ne bo višal. Še več, sočasno, natančneje petega marca, je ob­javil novo ponudbo za paket HoT Mini, ki po nespremenjeni ceni slabih sedem evrov uporabnikom namesto enega ponuja tri giga­bajte mobilnega prenosa podat­kov. Sprememba velja tudi za sta­re naročnike, ki jim je HoT kvo­to dvignil samodejno. Da se jim število uporabnikov od prihoda na trg lanskega maja neprestano veča, najbrž ni posebno presene­čenje? V času pisanja jih imajo na seznamu že krepkih 33.000.. Odprava gostovanja uporabniku omogoča brezskrbno uporabo mo­bilnih storitev v državah Evropske unije in zdru­ženega gospodarske­ga območja ne glede na to, katerega operater­ja uporabniki izberejo v tujini. Upad prihodkov iz tega računa bodo do­mači operaterji reševa­li nadvse inovativno – s podražitvami. Boris Šavc Z s Paket HoT Mini po nespremenje­ni ceni namesto enega ponu­ja tri gigabajte mobilnega pre­nosa podatkov. VKLOP NA KRATKO NA KRATKO VKLOP U U 24 april 2018 april 2018 25 Monitor DVD Na tokratni Monitorjev DVD smo priložili še: • film Ovna • MonitorTV – Samsung Galaxy S9 in sejem MWC • arhiv Monitorja in Monitorja Pro v obliki PDFin še 3 GB najrazličnejših programov! Urejevalniki diska Programi, ki smo jih tokrat priložili na naš DVD. tarejši računalnikarji se gotovo spomnijo pr­vih programov za ureja­nje (»defragmentacijo«) diska, ki smo jih poganjali redno, druga­če se je računalnik kaj hitro spre­menil v polža. Danes ima veliko računalnikov diske (pogone) vr­ste SSD, kjer od takih programov ni koristi (nasprotno, škodijo!). Če ima računalnik navaden disk, pa so še vedno ključnega pome­na. Resda ima spodobnega vgra­jen tudi sam Windows, a je izbira alternativ kar velika. . O&O Defrag. Drugi plačlji­vi (a preizkusni) urejevalnik di­ska je O&O Defrag, ki se prav tako odlikuje z avtomatskim in samodejnim delovanjem (ki ga lahko spremenimo in prenasta­vimo), obenem pa tudi s pregle­dnim uporabniškim vmesnikom. Če želimo, lahko vidimo, kako »letijo bloki sem in tja«, na voljo je tudi kar nekaj dodatnih »pod­programov«. Omenimo analiti­ko, ki prikaže, na koliko blokov (»clustrov«) so datoteke razbi­te, kje točno je katera datoteka, brisanje začasnih datotek, popol­no brisanje praznega prostora na disku in – omrežni nadzor nad drugimi O&Ojevimi urejevalniki. Mimogrede – program ima nadgrajeno podporo pogo­nom SSD oz. sodelovanje s sis­temom TRIM, ki ga operacijski sistem uporablja za komunika­cijo z njimi. O&O Defrag Kdo: O&O Software Kje: www.oo-software.com OODefrag21ProfessionalEnu.exe OODefrag21Professional64Enu.exe Cena: Preizkusni, nato 30 dolarjev. . Defraggler. Da so tudi za­stonjski programi lahko odlič­ni, že zelo dolgo dokazuje podje­tje Piriform, ki nam v taki obliki »prodaja« čistilni program CCle­aner. No, v njihovi šarži je tudi Defraggler, ki je po poznano­sti že skoraj dosegel CCleanerja. Gre za majhen, »lahek« in hiter urejevalnik diska, ki ga priporo­čamo za občasno »defragmenta­cijo« in za nezahtevne uporabni­ke. Uporabniški vmesnik je pre­gleden in enostaven (tudi v slo­venščini!), tako kot »veliki« pa omogoča tudi samodejno delo­vanje, ki ga nastavimo v nasta­vitvah. Defraggler Kdo: Piriform Kje: www.ccleaner.com/defraggler dfsetup221.exe Cena: Zastonj. . Disk SpeedUp. Disk Spee­dup je videti zelo podobno kot Defraggler, od velikih in plačlji­vih programov si je le dodatno sposodil možnost urejanja tistih (velikih) datotek, ki so med de­lom nedostopne, zato jih je tre­ba urediti pred prebujanjem operacijskega sistema. V t. i. »boot time defragmentation« to­rej zna urediti izmenjalno dato­teko, datoteko za hibernacijo in seveda kazalo MFT. Mimogrede – pozor, ob name­stitvi nam ponuja še namestitev nekakšnih Glary Utilities, ki jih vsaj mi nismo sprejeli. Disk SpeedUp Kdo: Glarysoft Kje: www.glarysoft.com dssetup.exe Cena: Zastonj. . Smart Defrag. V množi­ci zelo podobnih, celo skoraj­da enakih programov, se je tre­ba nekako razlikovati, Smart De­frag pa se tega loteva ob pomo­či uporabniškega vmesnika. Ta sledi smernicam, ki smo jih za­dnje čase vajeni na mobilnih na­pravah – velike ikone, zaoblje­ni gumbi, vpadljive barve, poleg tega omogoča tudi izbiro različ­nih barvnih shem. Kar zadeva funkcionalnosti, te ne odstopajo od tistih, ki jih zmore Disk Speedup. To pome­ni, da med drugim omogoča tudi defragmentacijo pred prebuja­njem operacijskega sistema. Med namestitvijo pa pozor – svojo zastonjskost hoče namreč program vnovčiti s tem, da bi vam namestil še program za do­datno »sistemsko zaščito«, kar­koli to pač že je. Smart Defrag Kdo: IObit Kje: www.iobit.com smart-defrag-setup.exe Cena: Zastonj. . Auslogics Disk Defrag. Tudi Auslogicsov urejevalnik je zastonj in tudi tu se moramo ob namesti­tvi ubraniti kar nekaj dodatnih programov, ki nam jih hoče na­mestiti. Pomislite, celo spletni is­kalnik Yahoo nam je hotel name­stiti kot privzeto spletno stran! Po drugi strani je Auslogics, ko ga uspešno namestimo, eden boljših zastonjskih urejevalni­kov. Premore »vse, kar premo­rejo veliki«, omogoča samodej­no delovanje, tudi urejanje pred prebujanjem operacijskega siste­ma, dodatno je prilagojen delu s pogoni SSD, prek tehnologije S.M.A.R.T preverja strojno sta­nje diskov in se celo potrudi najti in pobrisati osebne podatke (cer­tifikate itd.), ki se nam morda nevede »valjajo« po disku. Res pa je, da slednje počne le zato, da nam poskuša znova namesti­ti nov program – BoostSpeed … Auslogics Disk Defrag Kdo: Auslogics Kje: www.auslogics.com disk-defrag-setup.exe Cena: Zastonj. . Disk Speedup. Gotovo ste opazili, da smo v tokratnem se­stavku program Disk Speedup že omenili, mar ne? Da, toda »tisti« Speedup je naredilo drugo pod­jetje kot tokratnega. Systwea­kov Speedup se trudi biti name­njen najmanj zahtevnim uporab­nikom, kar pomeni, da je osnova lep in prijazen uporabniški vme­snik. Zato pa, po drugi strani, nima prav veliko naprednih mo­žnosti. Pogrešali smo samodejno de­lovanje in urejanje zaklenje­nih datotek pred prebujanjem operacijskega sistema, seveda tudi omrežnega komuniciranje ne pozna. Ta manjko poskuša popraviti z dodatnimi orodji, ki jih bodo manj zahtevni lažje ra­zumeli – brisanje začasnih dato­tek, iskanje podvojenih datotek, iskanje morebitnih napak na di­sku. Disk Speedup Kdo: Systweak Kje: www.systweak.com dsusetup_sysblog-bestdiskdefrag.exe Cena: Zastonj. S . Diskeeper Home. Začnimo s programi, ki jih avtorji ce­nijo, da jih na predajo zastonj v rabo. Med njimi je tudi le­genda teh programov – Diskeeper (v našem primeri različi­ca Home). Diskeeper je edini izmed urejevalnikov diska, ki nas ne poskuša očarati z množico obarvanih kvadratkov, ki skačejo po zaslonu (in naj bi predstavljali podatkovne bloke, ki jih program premika), temveč se predstavi kot popolnoma samostojna avtomatika. Program namestimo in nanj pozabi­mo. Podatkovne bloke bo premikal sam in takrat, ko bo nje­mu sedlo, občasno nas bo obveščal le o rezultatih. Če želimo, lahko delovanje nadzorujemo tudi iz drugih računalnikov v omrežju. Če imate veliko pomnilnika in počasen disk, boste zado­voljni tudi s priloženim modulom, ki dostop do diska še do­datno pospeši z zajetjem neuporabljenega dela pomnilnika. Diskeeper Home Kdo: Condusiv Technologies Kje: www.condusiv.com TW30Diskeeper16Home.exe Cena: Preizkusni, nato 40 dolarjev. MOBILNO NADZOR SPANJA D D 26 april 2018 april 2018 27 MOBILNO NOVO NA ANDROIDU Naš izbor na Androidu Boris Šavc . Edge Action – S8 Edge Laun­cher, Sidebar, Contact. Aplikaci­ja Edge Action sleherni telefon opremi z aktivnimi robovi zaslona po zgledu Samsungovih telefonov Galaxy. . Ringtone maker & Music Edi­tor je mobilni program z odličnim uporabniškim vmesnikom, ki nam po­maga ustvarjati lastna zvonjenja. . Photos Companion, a Micro­soft Garage project. Microsoftov fotografski pripomoček Photos Com­panion je namenjen prenašanju slik iz telefona v računalnik PC. Vlogo po­srednika v Windows 10 igra namizna aplikacija Photos. . U Scanner – Free Mobile Pho­to to PDF Scanner. Aplikacija U Scanner je priročno orodje za digitali­zacijo obiskanih predstavitev, preda­vanj, obsežnih zapiskov in drugih no­silcev pomembnega znanja. . Beacon (Beta). Mobilna aplikaci­ja Beacon popotnikom omogoča, da z malo truda ali popolnoma samodejno sporočijo trenutno lokacijo najbližjim. . Otter Voice Meeting Notes (Beta). Digitalna beležnica Otter je z naprednimi sodelovalnimi zmožnost­mi, med katerimi ne manjka niti gla­sovno snemanje, namenjena pred­vsem uporabi na poslovnih sestankih. . Lingvist: learn a language – fast(Beta) je program za učenje tujih jezikov, ki učno metodo med uporabo prilagaja vsakemu uporabniku posebej. . Moovit: Bus, Rail, Tube, Maps(Beta) je najboljša aplikacija za iskanje javnega prevoza v večjih me­stih po svetu, katere zbirka se neneh­no povečuje. V Sloveniji sta trenutno podprta Ljubljana in Koper. . RideTrack je nepogrešljiva aplika­cija za vse, ki na vožnjo občasno vza­mejo plačljive sopotnike. Program na­tančno sledi stroškom in morebitne­mu zaslužku. .. Lift Storage je zadnja v vrsti telo­vadnih aplikacij, ki nam bo pomagala do poletja shujšati z beleženjem na­predka na orodjih v lokalnem fitnesu. .. Stories – Timeline Diary/Jo­urnal, Mood Tracker (Unrelea­sed). Aplikacija Stories, ki se zgledu­je po družabnem omrežju Twitter, nam omogoča pisanje dnevnika in sledenje preteklemu razpoloženju. .. Journey – Diary, Journal (Beta) je še ena simulacija dnevnika, ki ži­vljenjske zapise na našo željo zakle­ne pred nepravimi očmi ali pa jih pro­sto deli z bolj priljubljenimi družabni­mi storitvami. .. Rave – Videos with Frien­ds (Beta). Družabna aplikacija Rave nam olajša deljenje zanimivih (pred­vsem video) vsebin, ki si jih poslej lah­ko ogledamo skupaj z oddaljenimi pri­jatelji. .. vimage (Unreleased) je naziv nove aplikacije, ki sicer običajnim fo­tografijam na označeni del vdihne ži­vljenje (beri: doda gibanje). .. D&D Beyond (Beta). Program D&D Beyond je digitalni pripomoček, namenjen igralcem namizne igre do­mišljijskih vlog Dungeons and Dra­gons. .. Elevate – Brain Training Ga­mes. Velika posodobitev urjenja mo­žganov Elevate uporabnikom prinaša sveže oreščke, ki jih deli na začetniške in zahtevnejše, primerne za veterane z obiljem sivih celic. .. The Sims Mobile. Mobilna razli­čica nadvse priljubljene igre The Sims 4, v kateri igralec upravlja življenja navideznih ljudi, znano zabavo uspe­šno prenese tudi na manjši zaslon. .. Read Only Memories: Type­-M je avantura stare šole, ki se doga­ja v kibernetičnem svetu daljne pri­hodnosti. .. Star Shooters: Galaxy Dash(Unreleased). Nalezljiva strel­ska igra Star Shooters navduši pred­vsem s preprosto igralno mehaniko in očarljivimi junaki. .. HeliHopper. Med poplavo zah­tevnejših iger, ki jih je tudi na telefo­nu iz dneva v dan več, si včasih zaželi­mo preprostega užitka, kakršnega po­nuja pilotiranje helikopterja v igri He­liHopper. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA ANDROIDU MOBILNO . . . . . Pametni ljubitelji psov Pes je človekov najboljši prijatelj, edino živo bitje, ki te je vedno veselo, ko prideš domov. Pri druženju z njim nam pridejo prav naslednje aplikacije za telefone in tablice z mobilnim operacijskim sistemom Android. Boris Šavc čenje psa je eno najnuj­nejših in najzahtevnej­ših opravil sleherne­ga ljubitelja štirinožnih prijate­ljev. Pri vzgoji kosmatinca nam pomaga aplikacija Dog Train­ing ., ki premore številne trike in nasvete, primerne za vse na­čine pasjega učenja. Brezplačen programski pripomoček nam po­maga reševati težave, ki se po­javijo pri osvajanju priljubljenih metod. Čeprav program ni tako učinkovit kot profesionalni uči­telj, bo za osnovne potrebe pov­sem zadostoval. Zdravje zvestega prijatelja za­gotavlja uporaba mobilne apli­kacije 11pets: Pet care .. Med zmožnostmi programa najde­mo urnik, s katerim sledimo obiskom pri veterinarju, ceplje­nju in jemanju drugih zdravil, ter dnevnik, ki nadomesti zdra­vstveni karton in v katerega si zapisujemo dogodke v poveza­vi z zdravjem našega psa, na pri­mer temperaturo, težo in druge pomembne informacije. Beležke niso omejene na pisano besedo, saj ima aplikacija tudi slikovno galerijo, ki hrani fotografije lju­bljenčka. APCC by ASPCA . je ena iz­med nujnih aplikacij, ki jih na te­lefonu z operacijskim sistemom Android sleherni lastnik psa pre­prosto mora imeti. Gre za zbir­ko podatkov vseh zdravju ško­dljivih rastlin, hranil, zdravil in drugih nevarnosti, ki pretijo ko­smatemu prijatelju. Priročen kalkulator je namenjen ugota­vljanju, kako resna je nevarnost, ko pes užije zanj strupeno stvar. Rezultat računanja jee odvisen od snovi, ki jo je požrešnež po­jedel, količine in lastne teže. Da je stvar resna, govori podatek, da podjetje, ki aplikacijo ponuja, na leto obravnava več kot 180.000 zastrupitev. Psi se neradi fotografirajo, zato je običajna fotografska se­ansa z bevskajočim življenskim sopotnikom prava muka. Težav­no opravilo omili program Bark­Cam ., ki pasjo pozornost rav­no v pravem trenutku pritegne z različnimi zvoki. Med najbolj pri­ljubljenimi so hišni zvonec, gasil­ska sirena in mijavkanje. Izdelke po uspešnem fotografiranju na način družabnega omrežja In­stagram opremimo z raznimi fil­tri in nalepkami, omogočeno pa je tudi osnovno urejanje shranje­nih slik. Za konec predstavljamo še pri­ročno aplikacijo, ki skupaj z is­toimenskim fizičnim nastavkom skrbi, da se nam pes nikoli ne iz­gubi. Z aplikacijo Tractive GPS Dog and Cat Finder (Beta) . bomo vedno vedeli, kje je ko­smatinec z napravo GPS, obe­nem bomo nemudoma obvešče­ni, če bo potepuh zašel onkraj vnaprej določenega območja. Program je brezplačen, naprava pa stane petdeset evrov, kar je še vedno ceneje kot prava ograja ali tiskanje plakatov s podobo po­grešanega psa.. U MOBILNO NOVO NA IPHONU Naš izbor na iPhonu Jure Forstnerič . Authy. Varnost je v spletu nadvse pomembna, aplikacija Authy pa je na­menjena enostavnemu vodenju dvo­-faktorske avtentikacije na različnih spletnih straneh. . OOReader. Priročna aplikacija za branje datotek, narejenih s pisarniški­mi zbirkami Open Office in Libre Of­fice – podpira vse vrste datotek, tudi povezljivost z oblačnimi shrambami. . Git2Go. Aplikacija, namenje­na razvijalcem, ki uporabljajo sistem Git, omogoča povezavo z vsemi pri­ljubljenimi spletnimi storitvami (tudi GitHub). . Down or Up?. Enostavna aplika­cija, ki nam hitro pokaže, če je neka spletna stran v splošnem dosegljiva ali ne, omogoča tudi shranjevanje po­gosto preverjenih strani. . Terminus. Odličen, zmogljiv od­jemalec za SSH in Telnet, vgrajeno je tudi shranjevanje priljubljenih strežni­kov po skupinah. . MinerMate. Aplikacija za vse, ki se ukvarjajo z rudarjenjem kriptova­lut, z njo lahko prek telefona nadzira­mo, kaj se dogaja z našimi rudarskimi napravami. . Thunderly. Zelo lepa aplikacija, ki nam v realnem času na fotorealistič­nem globusu prikaže nevihte s strela­mi, oblačnost in padavine. . File Manager&Browser. Zmo­gljiv in uporaben brskalnik po datote­kah zmore tudi povezovanje v različne oblačne shrambe, obvlada tudi pove­zovanje na strežnike FTP in Webdav. . Gboard. Googlova implementa­cija zmogljive tipkovnice za iOS, Gbo­ard, ponuja tudi vgrajeni iskalnik in drsno tipkanje brez dviga prsta. .. Moleskine Actions. Enostavna in pregledna aplikacija podjetja Mole­skin, namenjena organizaciji in belež­kam, zajema tudi opomnike. .. Ulyss – A.I. Travel Expert. Apli­kacija za popotnike, ki iščejo nove in zanimive destinacije po lastnih merilih – vnesemo kup različnih spremenljivk, iz katerih dobimo predloge. .. FaceApp. Zabavna aplikacija, v kateri lahko ob pomoči algoritmov svoj obraz popravljamo na različne načine – se postaramo, spremenimo spol, si dodamo nasmešek itd. .. Video Editor – Videorama. Zmogljiv, a enostaven program za ob­delavo videa, dodajamo lahko tudi besedila, glasbo in učinke, to pa izvo­zimo v YouTube ali Facebook. .. Hani – AR Camera. Še ena apli­kacija za ustvarjanje videa, tokrat s pridihom izboljšane resničnosti, kjer v video digitalno vstavljamo različne risbe in sličice. .. MotoGP. Uradna aplikacija naj­bolj priljubljene motociklistične dirkal­ne serije, v njej lahko spremljamo no­vice in aktualna točkovanja, v času dirk pa tudi aktualne vmesne čase. .. My Tamagotchi Forever. Apli­kacija, namenjena mlajšim, kjer skrbi­mo za naše male tamagotchije, priku­pne živali, ki potrebujejo kar nekaj po­zornosti. .. Sky Dancer: Free Falling. Ar­kadna igra, kjer tečemo po prostranih pokrajinah in med padanjem izvajamo različne zvijače, s časom pa tudi od­klepamo nove like. .. Alto’s Odyssey. Odlično nadalje­vanje igre Alto’s Adventure, deskanje po neskončnih poljanah ostaja enako, a je tokrat postavljeno v barvite pu­ščave z novimi triki in lokacijami. .. Robot Unicorn Attack 3. Bar­vita igra, v kateri se z ekipo magičnih konjev prebijamo čez neskončne bar­vite poljane, polne ovir in prepadov. .. Enicycle Hero. Zabavna, nalezlji­va igra, kjer z našim herojem na unici­klu tekmujemo v metanju kopja, kla­diva in drugih orodij. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA IPHONU MOBILNO . . . . . Za vegetarijance Vegetarijanstvo je način življenja, pri katerem človek ne je mesa in se nasploh izogiba izdelkom živalskega izvora. Priljubljenost takega prehranjevanja, mišljenja in načina življenja se strmo povečuje. Ne glede na to, ali smo vegi za dobrobit drugih živih bitij ali zgolj zaradi lastnega zdravja, nam pomagajo naslednje aplikacije za mobilne naprave z operacijskim sistemom iOS. Boris Šavc ajboljša kuharica za ve­getarijance je nedvo­mno mobilna aplikacija Green Kitchen ., ki za štiri evre in pol ponuja več kot 150 sla­stnih receptov, opremljenih s pri­vlačnimi fotografijami, podrob­nim seznamom sestavin, lahko sledljivimi navodili in oceno te­žavnosti. Recepte lahko delimo s prijatelji in znanci ter jih filtri­ramo na veganske in brezglu­tenske. Pri kuhanju nam poma­ga vgrajena štoparica, ki poskrbi, da se nam na zahtevnejših kora­kih ne zalomi. Aplikacija Is It Vegan? . je namenjena prepoznavanju se­stavin posameznih prehrambnih izdelkov. Ob pomoči v telefon vgrajenega fotoaparata skenira črtno kodo izbranega priboljška in nam postreže s pomembnim odgovorom. Kljub imenu prepo­zna tako veganske kot tudi ve­getarijanske izdelke. Podano in­formacijo program Is It Vegan? podkrepi z razlago v izdelku naj­denih sestavin. Veggie Magazine . je digi­talna revija za vegetarijance, ki pokriva življenjski slog znanih oseb, ki so se odrekle mesu. Ve­liko vsebine, ki jo po želji bere­mo tako na telefonu iPhone kot na tablici iPad, se posveča pre­hranjevanju, a revija kljub temu ne zanemari drugih vidikov vegetarijanstva, kot sta prilago­jena moda in potovanja. Posa­mezna številka revije nas olajša za štiri evre in pol, ob naročnini pa se izdatek skorajda prepolovi. Organizacija za zaščito pravic živali PETA predstavlja mobilno aplikacijo Bunny Free ., s ka­tero lahko uporabnik preveri, ali izdelovalec določenega kozme­tičnega izdelka izvaja testiranje na živalih. Pred ličenjem, maza­njem in kopanjem izdelovalca iz­branega izdelka poiščemo v pri­loženi zbirki, oziroma skeniramo črtno kodo na škatli ali steklenič­ki, nato pa nam aplikacija preve­ri, ali s svojim početjem posre­dno škodujemo živalim. Vegetarijanci se za posebej pri­lagojen življenjski slog odloči­jo iz različnih razlogov, nekateri so vegi zaradi dobrega počutja, drugi iz ljubezni do živali. Vsem je namenjena aplikacija Darwin Challenge ., ki na način pro­gramov za odvajanje od kajenja sledi, koliko dobrega smo z od­rekanjem mesu storili v danem časovnem obdobju. Za nameček lahko program uporabljajo tudi ljudje, ki niso v celoti vegetari­janci. Tudi če meso jeste enkrat, dvakrat na teden ali pa nikoli, vam bo Darwin Challenge raz­kril vpliv takega početja na solju­di, živali, okolje in lastno zdravje ter prihranke.. N zrok za to se bržko­ne skriva v prodaji pa­metnih ur. Po bese­dah Tima Cooka, šefa Apple, se je prodaja pametne ure Apple Watch v zadnji četrtini leta 2017 v primerjavi z enakim obdobjem 2016 povečala za 50 odstotkov. K temu je treba dodati še anali­zo analitične hiše IDC Research, ki tržni delež pametne ure Apple Watch na trgu pametnih ur oce­njuje na slabih 50 odstotkov. Iz tega razloga se z razvojem apli­kacije na eni platformi pokrije polovica trga. To ne pomeni, da uporabniki pametnih naprav na platformi Android nimajo izbi­re, le da je ta v primerjavi s tisto v iOS in watchOS skromnejša. . Pillow. Za najboljšo izbiro med vsemi testiranimi aplikaci­jami se je izkazala Pillow. Kako­vost spanca se pričakovano meri z analiziranjem vseh faz spanja, na podlagi tega se izračuna od­stotek, s katerim se oceni spa­nje. Vse, kar je nad 80 odstot­ki, je dober rezultat. Kakovost spanca, ocenjena z manj kot 60 odstotki, pa pomeni slabo noč. Aplikacija tako kot druge meri kakovost spanca ob pomoči več virov informacij. Prvega predsta­vlja pametna ura Apple Watch z vgrajenimi senzorji za gibanje. Na podlagi teh se posredujejo in­formacije, ki so podlaga za se­gmentacijo spanca na lahki, glo­boki in stanje REM. Na podla­gi gibanja aplikacija tudi zazna, kdaj se uporabnik rahlo prebu­di in s tem spanec prekine. Dru­gi vir informacij predstavlja mer­jenje srčnega utripa, ki se izva­ja čez celotno spanje. Pillow me­ritve ne opravlja samostojno, temveč se v ta namen poveže z Applovo aplikacijo Health. Sle­dnja je digitalno središče upo­rabnikovega zdravja na iPhonu, saj se shranjujejo podatki iz sko­raj vseh aplikacij, namenjenih zdravju, športu in prehrani. Srč­ni utrip je dodaten vir za Pillow pri ocenjevanju kakovosti span­ca. Kljub pogostemu omenjanju pametne ure Apple Watch apli­kacija deluje tudi brez ure. Za to je treba pametni telefon položiti na posteljo in s tem nadomestiti uro za merjenje premikov ob po­moči tipal v telefonu. Največja prednost uporabe aplikacije Pillow je v ugotavlja­nju korelacij med raznovrstnimi dejavniki in kakovostjo spanca. Zaradi povezave z Applovo apli­kacijo Health lahko uporabniki kakovost spanja merijo v odvi­snosti od svoje teže, krvnega tla­ka, popite količine kave, športne­ga udejstvovanja in podobno. Ob pomoči grafov se tako lahko ka­kovost spanca skozi čas primer­ja z gibanjem, na primer opra­vljenim številom korakov, in pri tem se hitro odkrije tesna kore­lacija. Več športnega udejstvova­nja neposredno vpliva na boljši spanec. Edina slabost omenjene­ga primerjanja različnih osebnih podatkov je potreba po ročnem vnosu. Razen športne dejavno­sti bo treba za preostale dejavni­ke redno spremljati navade in jih vnašati v aplikacijo Health. Upo­rabnikom Pillow je na voljo več možnih načinov merjenja spa­nja. Med drugim možnost upo­rabe zvočnika, ki zazna vsak mo­rebiten hrup oziroma smrčanje. Prav tako je na voljo možnost na­stavitve alarma, ki uporabnika prebudi takrat, ko je v fazi lahke­ga spanja, ko je bujenje najopti­malnejše. Ločeno se merijo tudi popoldanski kratki dremeži, ki pa vplivajo tudi na to, kako do­bro uporabnik spi ponoči. Pillow je na voljo samo za iOS in watchOS. Osnovna različica je brezplačna, a bo treba za shra­njevanje zgodovine meritev in možnost ugotavljanja korelacije kakovosti spanca z drugimi de­javniki plačati enkratni znesek v višini 4,99 evra. . Sleep Better by Runtastic. Runtasticova aplikacija za mer­jenje spanca je na voljo tako na iOS kot tudi za uporabnike An­droida. Na platformi Android se s stališča načina delovanja in vpogleda v korelacijo med kako­vostjo spanja in dejavniki, kot so pitje kave ali alkohola, količine dela in športa, najbolj približa poprej predsta­vljeni aplikaciji Pillow. Ponuja celo še nekaj dodatnih vpogledov, kot je vpliv luninih faz. Pred spanjem je treba apli­kacijo zagnati in ročno izbrati med po­prejšnjimi dejavniki, katerim ste bili iz­postavljeni. Tako lahko označite čez­merno zaužitje kave in podatek se bo upošteval pri prikazu morebitne kore­lacije. Težava, s katero se aplikacija spopa­da, je nepraktičnost rabe. Sleep Better deluje zgolj na pametnih telefonih in, ker je za oceno kakovosti spanca treba meriti gibanje uporabnika čez noč, je nujno telefon položiti poleg vzglavni­ka. Dodatno je moteče, da mora biti te­lefon priključen na polnilec. Meritve se lahko opravljajo tudi brez tega, a je te­žava v visoki porabi baterije. Pogled v statistiko je pri brezplačni različici zelo omejen in za kakršnokoli povratno in­formacijo je treba doplačati 1,99 evra. Znesek je glede na posredovane vpogle­de majhen. Dodajajo se lahko tudi zapi­ski. Temu je namenjena kategorija Sleep Diary, ki predstavlja nekakšen dnevnik, v katerega lahko uporabnik vsako jutro vnese svoje počutje in s tem posredu­je še dodatno informacijo, s katero lah­ko preverja korelacijo med spanjem in poprej omenjenimi dejavniki, ki vplivajo nanj. Za uporabnike pametnih naprav na plat­formi Android je priporočljiva aplikacija Sleep Better, saj je količina pridobljenih in­formacij velika. Ob pomoči prikaza korela­cij med različnimi dejavniki bo vsak uporab­nik že po dobrem tednu dni rabe izvedel kaj več o tem, čemu se izogniti, da bi si izboljšal spanec. Za tiste, ki uporabljajo iOS in pame­tno uro Apple Watch, pa je priporočljivejša raba aplikacije, s katero pametnega telefona ni treba položiti zraven vzglavnika. . AutoSleep. Še ena z informacijami izčr­pna aplikacija ponuja unikatno funkcijo, ki je ne ponuja nobena druga izmed testiranih. Kot je razvidno iz naziva, se merjenje span­ca izvaja samodejno. To pomeni, da uporab­niku pred spanjem merjenja v aplikaciji ni treba vključiti. S tem se tudi za pozabljivejše uporabnike zagotovi konsistentno merjenje. Presenetljivo dobro aplikacija zazna čas od­hoda v posteljo in čas, ko se uporabnik zbu­di in vstane. Informacije o celotnem traja­nju spanja se ujemajo z drugimi aplikacija­mi, čeprav je opaziti odstopanja predvsem pri oceni časa, ki ga uporabnik preživi v sa­mem spancu. AutoSleep v primerjavi z apli­kacijo Pillow konsistentno navaja manj časa, preživetega v spanju, celoten čas, preživet v postelji, pa se skoraj vedno ujema v razponu nekaj minut. Omembe vredna je tudi integracija aplika­cije HeartWatch, ki jo ponuja povsem drug izdelovalec in meri, kako zdrav je srčni utrip uporabnika. Vsako odstopanje od normalne­ga utripa v mirujočem stanju se v aplikaciji prikaže z rdečo barvo in, če se to prevečkrat predolgo ponavlja, je lahko pokazatelj more­bitnih težav. Dnevi s povečanim stresom se takoj poznajo na srčnem utripu in aplikaci­ja to jasno prikaže. Za analizo srčnega utri­pa in s tem povezanim spancem uporablja AutoSleep pridobljene podatke aplikacije HeartWatch. Največja razlika med aplikaci­jo AutoSleep in drugimi testira­nimi aplikacijami se nanaša na prikaz informacij. Večina aplika­cij omejuje količino prikazanih informacij, razvijalci pri aplikaci­ji AutoSleep pa se s tem niso pre­več ukvarjali. Uporabniku je na voljo velikanska količina podat­kov. Poleg časa spanja in časa, preživetega v postelji, se prika­zuje povprečni srčni utrip, raz­pon srčnega utripa, čas globoke­ga spanca, korelacija med srčnim utripom in fazami spanja ter kup drugih informacij, za katere se postavlja vprašanje, ali so sploh potrebne. AutoSleep namreč kakovosti spanca ne zreducira na zgolj eno številko, kot na pri­mer počneta Pillow in Sleep Bet­ter. Zaradi tega je merjenje tren­da gibanja spanja oteženo. Prav tako manjka upoštevanje drugih dejavnikov in vpliv, ki ga ima­jo na spanje. S tem je uporabni­ku prepuščeno, da opazuje svo­je navade in s tem ugotavlja, kaj bi lahko negativno ali pozitivno učinkovalo na njegov spanec. Za 3,49 evra, kolikor je treba odšteti za aplikacijo, bi se v pri­merjavi z drugo ponudbo priča­kovalo boljši vpogled v spanje. To še posebej velja, če se uporab­nik odloči za nakup aplikacije HeartWatch, iz katere AutoSleep pobira informacije o srčnem utri­pu. Za HeartWatch je treba od­šteti še dodatnih 2,99 evra. Obe aplikaciji sta na voljo zgolj za iOS in watchOS. . Sleep Time. Azumio, ki je pred leti zaslovel z aplikacijo za merjenje srčnega utripa, ponu­ja aplikacijo Sleep Time. Primar­no jo tržijo kot pametno budilko, ki uporabnika zbudi v pravi fazi spanja. Merjenje kakovosti spa­nja je tako posledica poizkusa ra­zvoja primerne budilke. Na voljo sta dve različici aplikacije: brez­plačna in plačljiva, za katero bo treba odšteti slaba 2 evra. Za ka­kršnokoli uporabno dodano vre­dnost je nakup plačljive razli­čice obvezen, saj v nasprotnem primeru informacije o kakovosti spanja niso na voljo. S plačljivo različico se odpravijo tudi preti­rano nadležni oglasi, pri katerih je včasih težko ugotoviti, kako se lahko zaprejo. S tem se povzro­ča slaba volja zlasti takrat, ko se je treba sprostiti za boljše spanje. Spanec se deli na tri faze: bu­dno stanje, globoki in lahki spa­nec. Sleep Time tako ne meri faze REM, ki je na voljo zgolj pri aplikaciji Pillow. Kakovost span­ca se na koncu izrazi v odstotkih. To omogoča enostaven pregled nad tem, kako dobro je uporab­nik preživel noč. Tako kot Sleep Better tudi Sleep Time za merje­nje kakovosti spanja zahteva, da je telefon položen ob vzglavnik, to pa je lahko za uporabnika ne­prijetno. Zaradi poudarka na alarmu so na voljo nekatere dodatne funkcije nastavljanja, kot je na primer melodija zvonjenja, a je uporabnejša možnost predvaja­nja pomirjajočih zvokov. Ko se uporabnik odpravi spat, si lah­ko nastavi čas predvajanja avdio posnetka, da lažje zaspi. Na vo­ljo so med drugim posnetki va­lovanja morja, dežja v gozdu in oglašanja nočnih živali v pragozdu Latin­ske Amerike. Sprva se opisano zdi neuporabno, a se izkaže kot zanimiv pripomoček za hitrejšo pomiritev. Sleep Time je na voljo za iOS in Google Play. Aplikacija delu­je le na pametnih telefonih in ne potrebuje pametne ure. . Kakšen je vaš spanec? Aplikacije za merjenje kakovosti spanca so pritegnile pozornost ob prihodu pametnih ur in zapestnic. Te naprave namreč predstavljajo najudobnejša in najzanesljivejša merjenja potrebnih informacij za oceno spanca, kot sta na primer srčni utrip in premikanje. Na trgu je na voljo velika izbira aplikacij, s katerimi lahko merimo kakovost spanja, a je ponudba pretirano osredotočena na Applov ekosistem. Jernej Horvat V . Pri aplikaciji Pillow izstopa natančno merje­nje časa, ki ga uporabnik preživi v postelji, in čas dejanskega spanca. Edina med testirani­mi omogoča merjenje vseh faz spanja, tudi faze REM. . Sleep Better deluje na Applovi in Googlovi platformi in tako kot Pillow ponuja analizo spanca v korelaciji z izbranimi dejavniki, kot so stres, uživanje kave in športna dejavnost. NADZOR SPANJA MOBILNO D . AutoSleep ponuja samodejno merjenje span­ca, aplikacije ni treba ročno vklopiti. s V kombinaciji z aplikacijami za merjenje kakovosti spanja se priporoča uporaba pametne ure, zaradi katere ni potrebe po tem, da bi telefon položili ob vzglavnik. Ura namreč prevzame merjenje premikanja uporabnika. AutoSleep Pillow Sleep as Android Sleep Better Sleep Cycle Alarm Clock Sleep Time Sleep Tracker: By Sleepmatic Sleep Watch by Bodymatter Sleep++ ocena na Google Play / / 4,3 4,1 4,4 4,1 / / / ocena na App Store 4,5 4,5 / 3,8 4,7 4,1 4,5 4,0 3,7 platforme iOS, watchOS iOS, watchOS Android OS iOS, Android OS iOS, Android OS iOS, Android OS iOS in watchOS iOS in watchOS iOS, watchOS za: Samodejno merjenje spanja. Merjenje vseh treh faz spanja, vključno z REM. Pozivi, da se pravočasno odpravite spat Med drugim meri vpliv lune na kakovost spanja. Vizualno dodelan prikaz faz spanja. Možnost predvajanja pomirjajočih audio posnetkov. Edina aplikacija, ki faze spanja prikazuje za več dni hkrati, na enem samem zaslonu. Tudi na Apple Watch prikazuje širok nabor informacij. Prikazuje le fazo spanja in fazo budnega stanja. proti: Aplikacija ne upošteva stresa, zaužitja kave, športa in ostalih dejavnikov, ki vplivajo na kakovost spanca. Za prikaz korelacije med kakovostjo spanja in na primer težo je potrebno reden in skrben vnos podatkov v applovo aplikacijo Health. Tako kot pri Sleep Better je potrebno za merjenje spanca telefon položiti blizu vzglavnika. Za merjenje spanca je potrebno telefon položiti poleg vzglavnika in priklopiti na polnilec. Za merjenje je potrebno telefon priklopiti na polnilec. Nadležni oglasi v brezplačni verziji. Aplikacija za Apple Watch zaradi premajhnega prikaza grafa s fazami spanja ni uporabna. Ne ponuja možnosti primerjanja dejavnikov na kakovost spanca. Ne ponuja možnosti ugotavljanja korelacij med različnimi dejavniki in kakovostjo spanca. . Osnovna naloga aplikacije Sleep Time je pa­metna budilka, ki uporabnika zbudi v primer­ni fazi spanja. FOKUS CENEJŠI TELEFONI CENEJŠI TELEFONI FOKUS X X 34 april 2018 april 2018 35 Privid izbire Lani smo pokopali telefone, ki bi bili popolnoma neuporabni. Zdaj imamo v najcenejšem razredu le še slabe in spodobne. Na prvi pogled je izbire sicer veliko, a stvarnost je drugačna. Anže Tomić enejši telefoni vzbu­jajo dve nasprotujo­či si čustvi, veselje in žalost. Prvo zato, ker imamo zadnja leta končno na iz­biro poceni telefone, ki so dovolj uporabni, da jih je mogoče brez težav priporočiti. Žalost pa zato, ker so takšni telefoni redki in smo priča predvsem napravam z zelo podobnim drobovjem. Že lani smo bolj ali manj obu­pali na Microsoftom in Win­dows Phone, ki je v preteklo­sti izstopal med nizkocenovni­mi telefoni, tako da izguba tega operacijskega sistema največ pomeni prav pri teh napravah. Android tako ostaja praktično edina resna platforma za tiste izdelovalce, ki bi radi dostavi­li poceni naprave. Tu iOS nima resne ponudbe, saj se nov iPho­ne težko dobi za manj kot 300 evrov. In ko rečemo »nov«, mi­slimo še zapakiran iPhone, ki je bil prvič predstavljen pred tre­mi leti. Tako smo v tem času pri­ča ponudbam operaterjev, ki po­nujajo iPhone 6 za manj kot 300 evrov, a kaj, ko s tem kupimo telefon iz leta 2014, ki bo mor­da dobil še kakšno posodobitev operacijskega sistema, a trenu­tna različica iOSa že tako ni pri­jazna do stare strojne opreme v tem telefonu. Kupcu tako ostane Android, kjer pa je zgodba s posodobitva­mi še vedno zapletena. Večina iz­delovalcev se odloča za distribu­cije Androida, ki sicer dobivajo posodobitve, a se nikoli zares ne ve, koliko jih bo še prišlo. Zato je večini telefonov mogoče to takoj šteti za slabost. Na drugi strani pa imamo redke telefone Andro­id One, ki obljubljajo redne poso­dobitve, saj gre za Googlovo po­budo, kako dostaviti dobre poce­ni telefone. Android One Mimo tega Googlovega pro­jekta ne moremo, ker gre za sis­temsko rešitev, ki jo je iskalnik uvedel, ko je videl kaos, ki smo ga imeli na trgu poceni telefo­nov. Izdelovalci namreč ope­racijski sistem Android dobijo brezplačno, zato so Android na­lagali v različne konfiguraci­je strojne moči, ki je bila komaj zmožna vse skupaj gnati. Prav tako ni bilo razmisleka v smeri posodobitev. Manj znani in bolj znani izdelovalci so pač nare­dili poceni telefon in potem hi­tro pozabili nanj. Tudi na tokra­tnem preizkusu imamo telefone, ki jih žene Android 6 (dve gene­raciji za aktualnim!), kar je eno­stavno nesprejemljivo. V prete­klosti sicer nismo imeli alterna­tive temu sistemu, zadnjih nekaj let pa je tu Android One in neka­teri bolj razmišljajoči izdelovalci, ki dostavijo tudi telefone z An­droid 8 – torej z zadnjo različico. Ko je enkrat v konkurenci tak te­lefon, je odsotnost zadnje različi­ce pri drugih težko spregledati. Več znamk, en telefon Že lani smo nekatere telefo­ne dali pod eno postavko, ker so si bili strojno preveč podob­ni, da bi jih lahko kot ločene naprave resno jemali. V neka­terih primerih telefone ločuje le oblikovanje in ime znam­ke, strojno pa gre za praktično enake naprave. Razlike seveda so, a so res tako majhne, da je te naprave težko resno ločeva­ti. Pri dražjih telefonih so sicer tudi enaki procesorji, a se dru­ge komponente dovolj razlikuje­jo, da jih je laže ločiti. Pri poceni telefonih manj znanih znamk pa imamo dostikrat v rokah enak telefon, ki potem dobi več raz­ličnih ohišij. Ker različni izde­lovalci uporabljajo enake distri­bucije Androida, je raznolikosti manj tudi pri programski opre­mi. Letos bo tako vrstni red na­prav v tej primerjavi določal procesor, ker je pač tista enota, ki se največkrat ponovi. So pa v več telefonih upora­bljeni procesorji nekaj dobrega, ker to kaže na zrelost trga in ne­kateri izdelovalci dejansko pre­senetijo s tem, kaj obesijo na že znano platformo. Predvsem pa je zdaj res konec tistih naprav, ki so strojno v preteklem obdobju in se pretvarjajo, da so pametni telefoni.. C Zadnji izdihljaji A7 V konkurenci sta tokrat dva te­lefona, ki uporabljata procesor z jedri Cortex-A7, ki so na tej toč­ki že arheološki artefakt. Gre za stara počasna jedra, ki so jih na­domestila jedra A53, ki so v vseh drugih telefonih. Cubot R9 in LG K4 sta rezultat izdelovalca, ko hoče zapolniti navidezno cenov­no postavko »okoli 100 eur«. Sta to popolnoma zanič telefona? Nista. A to lahko rečemo le zato, ker smo imeli v preteklosti v ro­kah dosti slabše naprave. V kon­tekstu letošnjega leta pa sta to te­lefona, ki ju je nemogoče pripo­ročiti. Gigaherčni štirijedrni pro­cesorji, GB pomnilnika in to, da je K4 na voljo z le 8 GB shrambe, so dovolj, da te telefone odpiše­mo. 16 gigabajtov shrambe po­časi postaja premalo za normal­no rabo telefona, medtem ko je 8 gigabajtov slaba šala. K4, ki smo ga imeli na testu, je imel po na­meščenem operacijskem sistemu prostora le še dobrih 2 GB. Mo­derne različice Androidov ozi­roma aplikacij pa znajo vedno manj uporabljati vstavljene kar­tice Micro SD. Poleg cene pri teh dveh telefo­nih izstopata še ločljivosti zaslo­nov. Medtem ko Cubot še dostavi 720 točk v širino, postavka 854 x 480 pri LG-ju deluje kot napaka. Cubot je sicer boljši tele­fon v tej dvojici in dejansko sta­ne manj, a procesorska enota je enostavno prešibka, da bi ga šlo jemati resno. Higienski minimum 2017/2018 Štirijedrni procesorji so, tako kot jedra A7, v zadnjih izdihlja­jih. Gre za poceni enote, ki jih iz­delovalci lahko vdelajo v svoje telefone in bo cena naprave pra­viloma stala manj kot 200 evrov. Med tokratno konkurenco je naj­bolj priljubljen procesor Medi­aTekov MT6737, ki ga ima šest telefonov. Na voljo je v treh raz­ličicah, a ni bistvenih razlik. Le Sonyjeva nova Xperia L2 nekoli­ko izstopa in je med temi petimi telefoni daleč najboljša napra­va, a to ne pomeni veliko. Pred kratkim smo preizkušali model L1 in L2 je vsaj oblikovno dosti boljši, predvsem pa je bolje na­rejen. Dodali so mu še bralnik prstnih odtisov in procesorsko enoto navili za celih 0,05 GHz. Napredovala sta še pomnilnik in fotoaparat. Slednji je nekoli­ko boljši in dodaten gigabajt po­mnilnika se malo pozna pri upo­rabi. Še najbolj pa navduši izde­lava, ki je manj plastična. Kljub temu se pogovarjamo o telefonu, ki stane več kot 200 evrov, a je premalo boljši od kon­kurence, ki je konkretno pod to cenovno postavko. Sem spada, recimo, Zopo Flash X1, ki ima malo počasnejša jedra (1,3 GHz) in stane 150 EUR. Enak procesor ima Zenfone 3 Max, ki se ponaša z malo večjo baterijo, a ga tako kot vse druge telefone s tem pro­cesorjem ne moremo priporočiti. Potem je tu še Cubot Note Plus, ki je na prvi pogled zanimiv te­lefon, namenjen slikanju. Vsaj tako ga predstavlja iz­delovalec, a kaj, ko potem kamere ne odstopajo od podpovrečnih tipal v vseh teh telefonih. S tem proce­sorjem je še najcenejša No­kia 3, ki je tako kot X1 Fla­sh prepoceni narejen tele­fon, da bi ga lahko jema­li resno. Fotoaparat je pre­slab, ohišje plastično, cena pa preblizu najboljšim na tem preizkusu, da bi lahko konkuriral. Z enakim procesorjem je še BlackView BV6000s, ki je eden od telefonov, na­menjenih bolj grobi rabi. Rigidno ohišje je sestavlje­no iz aluminija, plastike in gume. Ta je okrog zaslona privzdignjena in če vam te­lefon pade na tla s prednjo stranjo, ne bo neposredne­ga stika zaslona in podla­ge. Na ohišju sta še gum­ba za SOS in PTT (Kratica Press to Talk se nanaša na možnost pošiljanja glasov­nih sporočil. Za delovanje je treba namestiti ustrezno aplikacijo, imenovano Zel­lo). BV6000s je cenejša al­ternativa telefonom CAT, ki zmorejo še kaj več (ter­malna kamera) in so stroj­no bolje založeni. V spodnji tretjini tako najbolje izpade Sonyjev L2, ki ima to prednost, da je novej­ša, bolje narejena naprava, a na koncu še vedno dostavi premalo in si lahko prilasti le naslov naj­manj slabega med najslabšimi telefoni na tem preizkusu. Šest telefonov, eno drobovje Nabor naslednjih šestih te­lefonov ima osemjedrni proce­sor, ki je bil v zadnjem letu nad­vse priljubljena izbira izdeloval­cev poceni telefonov. Mediate­kov MT6750 ima osem 1,5 GHz jeder A53 in svoje delo opravlja solidno. Ta procesor je imel že lanskoletni favorit tega preizku­sa LG K10 2017, ki smo ga takrat pohvalili in zdaj ostaja v konku­renci, ker ga je še mogoče kupi­ti. Predvsem pa zato, da se vidi, koliko je ta segment dejansko napredoval. Lani je bil K10 med boljšimi telefoni, letos pa je nekje na sredini lestvice. Najboljši so strojno toliko napredovali, da se jih enostavno težko dohaja. Tudi letošnja različica K10 na papirju ne deluje dovolj spremenjeno, da bi lahko resno napredoval po le­stvici, a je še nismo imeli v rokah, tako da bomo s sodbo počakali. Med šesterico se znajdeta dva telefona Blackview. S8 je brez­sramna, a slaba kopija Samsun­govega S8. V spletu se hvalijo z zaslonom brez robov, a je dejan­ski telefon daleč od računalniško ustvarjenih promocijskih slik. Prav tako ni navdušil namešče­ni Android, ki je bil izjemno hro­ščate in okorne izdelave, ki je ne­spretno skušala slediti Samsun­gu. S8 je eden slabših telefonov na tokratnem preizkusu. Blackview ima tu v konkuren­ci še malce boljše založen rigidni telefon BV7000 Pro. Slednji ima lepše in trše ohišje kot 6000s, ki ga je zaradi tankosti lažje upo­rabljati z eno roko. Ima pa malo manjšo baterijo in nima gumbov SOS in PTT. Na tem delu lestvice sta zanimiva telefona Zopo Z5000 in P5000. Gre za praktično povsem ena­ki napravi, med katerima je največja razlika ta, da ima Z5000 zaslon AMO­LED. Oba telefona ima­ta še eno postavko, ki re­snično navduši – bateri­ja je v obeh telefonih ve­lika 5000 mAh. Telefona sta sicer malce debelejša, a ne preveč, in 5000 mA je konkreten dodatek, saj ima večina telefonov ba­terijo nekje okoli 3000 mAh. Zmogljivost miliam­perskih ur je tako osrednji adut teh dveh telefonov, saj zdržita občutno dlje. Vse drugo je povprečno, a ostaja dejstvo, da gre za enega redkih telefonov s tako veliko baterijo, ki bi znala kakšnemu manj zahtevnemu uporabniku zadostovati. In ko rečemo manj zahtevnemu, misli­mo na koga starejšega, ki rabi večji zaslon za ogled slik, ne bo veliko slikal in ni privrženec pogostega polnjenja telefona. Od vseh telefonov s pro­cesorjem MT6750 je naj­bolj simpatičen Ulefone Mix. Zanimiv je predvsem zaradi svojega oblikovanja, ki se zgleduje po telefonu Xiaomi Mix. Ta je imel prvi zaslon z zelo tan­kimi robovi in prednjo kamero v desnem spodnjem robu. Na to, da bi znalo biti nekoliko nerodno slikati, če je kamera na dnu, ima Mix odgovor. Za slikanje s spre­dnjo kamero telefon enostav­no obrnemo na glavo in aplika­cija za slikanje sama preklopi na prednjo kamero. Ulefone Mix je med poplavo kitajskih znamk, ki bolj ali manj reciklira­jo velike izdelovalce, nekaj posebnega. Ne gre za hiter telefon in fotoaparati bodo ve­dno hiba tega cenov­nega razreda. Kljub temu je Mix solidna kombinacija všečnega oblikovanja, dostojne strojne opreme in do­volj stabilne program­ske opreme, da je za 200 evrov soliden iz­delek. Qualcomov spodnji razred Tako kot Ulefone Mix so vsi naslednji te­lefoni skoraj dovolj, da bi se jih že dalo pripo­ročiti. Medtem ko ima Mix Mediatekov pro­cesor, te štiri napra­ve druži poceni sku­pina čipovja Snapdra­gon. Različici 430 in 435 imata osem jeder in sta vgrajeni v tri za­nimive telefone. LG Q6 je bil lani v srednjem cenovnem razredu, a mu je cena dovolj padla, da je prišel pod mejo 300 EUR. Strojno gre za soliden telefon, a navduši pred­vsem z zaslonom in kamero. LCD z ločljivostjo 2160 × 1080 pik je v razmerju 18 : 9 in ima majhno čelo in brado. Na hrbtni strani je na voljo kamera s tipa­lom 13 MP, ki v dobro osvetlje­nih razmerah deluje odlično, kar je v tem cenovnem razredu red­kost. Ima pa Q6 nekaj lastnosti, ki mu niso v ponos. Manko bral­nika prstnih odtisov je velika reč, saj ga premorejo tudi dosti cenej­ši telefoni. Predvsem pa mu gre očitati zelo plastično izdelavo, ki je standard pri zelo poceni tele­fonih LG. Nokia 5 in 6 imata dve težavi, ki ju zavirata, da bi ju bilo mogo­če zelo priporočiti. Najprej sta to Snapdragon 425 (5) in 430 (6), ki sta v tej konkurenci nekje na zgornji sredini lestvice, a eno­stavno prešibka, da bi se lahko Nokia zavihtela na vrh. Nasle­dnja komponenta pa je kamera. Tako kot nenehno poudarjamo, je med poceni telefoni zares do­bro kamero nemogoče dobiti, a ko se počasi odziva še aplikacija za slikanje, je to dovolj, da smo še bolj skeptični. Sicer pa je No­kia sprejela nekaj dobrih odloči­tev. Android so pustili skorajda pri miru, izdelava ni slaba in za­sloni so solidni. Letos bomo do­bili še telefon Android One, ki bo imel Nokiin logotip in zna biti glede na »petko« in »šestko« zelo zanimiva naprava. Kot zadnji s poceni proce­sorjem Snapdragon pa je Wiko View, ki smo ga preizkusili pred kratkim. Ta je celo štirijedrni, a se je v Geekbenchu odrezal zelo solidno, tako da ga omenja­mo zdaj. Gre za napravo s prija­zno estetiko androidne preoble­ke, ki preveč piska (to je res tre­ba čim prej izklopiti). Štirijedr­nik ima na srečo tri gigabajte po­mnilnika, a se tako kot pri dru­gih štirijedrnikih pozna, da niso med zmoglivejšimi napravami na tem preizkusu. Wiko View ni nič posebnega in med štirijedrni­ki zaostaja le za Xperio L2, s či­mer se ne gre preveč hvaliti. Skoraj srednji razred Med najboljšimi telefoni na tem preizkusu se priča­kovano znajdejo tisti z osemjedrnimi procesor­ji, ki že trkajo na vrata srednjega razreda. Sam­sung Galaxy J5 2017 je predstavnik daleč naj­boljše serije J do zdaj. Prej so bili to resnično poceni narejeni telefoni s slabimi komponenta­mi. Leto 2017 pa je pri­neslo zaslone AMOLED, ki so bili ob teh cenah znanstvena fantastika. Strojno je J5 okej in ni čisto pri vrhu, a gre za telefon z najboljšim za­slonom med konkuren­co. Ovira ga predvsem Samsungova preobleka in malce počasnejši pro­cesor. Oba Huaweieva tele­fona lepo pokažeta zme­do, ki jo ta izdelovalec ustvarja s svojo znamko Honor. Honor 8 Lite in Honor 6x sta praktično enaka telefona in zakaj sta oba na voljo, vedo le pri Huaweiju. Še naj­večja razlika je 0,3 palca večji zaslon pri modelu 6x. Oba sta zelo dostojna, a ker vemo, da je že na voljo Honor 7x, ki na papirju deluje še bolj­še, se oba telefona ustavita tik pod vrhom. Huaweijev osemje­drnik je zelo spodoben, niso var­čevali pri pomnilniku in fotoapa­rat je med boljšimi na preizkusu. Največja hiba obeh telefonov je Huaweijeva preobleka. Sicer pa gre za zelo dobra poceni telefo­na, ki ju mirno lahko postavimo ob bok najboljšim na tem preiz­kusu. Sony Xperia XA1 malo golju­fa, saj gre za telefon srednjega razreda, ki se mu je cena dovolj znižala, da smo ga lahko uvrsti­li na preizkus. Znižanje cene je posledica tega, da že imamo na preizkusu naslednika XA2. XA1 nima bralnika prstnih odtisov, ki jih do zdaj nismo do­sti omenjali, a gre za funkcio­nalnost, ki spremeni uporabo telefona. Z bralnikom prstnih odtisov se rešimo nadležnega risanja vzorcev ali odklepanja s PINom. Bralnik prstnih odti­sov imata Honorja, prav tako ga imata J5 in A1. XA1 je tako edi­ni telefon na vrhu lestvice, ki ga nima, in to je dovolj, da ga ne moremo priporočiti. Strojno in oblikovno parira vsem drugim, a manka bralnika ne moremo odpustiti. Da je to temu telefo­nu manjkalo, vedo tudi v Sonyu, zato so bralnik vgradili v Xperio XA2. Zlati Monitor In tako smo prišli do daleč najboljšega telefona na tem pre­izkusu, ki toliko reči naredi prav, da bi ga bilo nemogoče spregle­dati. Xiaomi Mi A1 je telefon projekta Android One in ga žene Android 8.0 brez preoblek. Za­dnjega dela tega stavka ni bilo mogoče napisati za nobenega od telefonov v konkurenci. Goli An­droid in njegove redne posodo­bitve so velika odlika telefonov, ki to lahko dostavijo. Potem pa je tu še preglednejša in čistejša izkušnja med uporabo, ki jo pre­obleke proizvajalcev ponavadi pokvarijo. Tudi strojno je A1 naj­močnejša naprava v konkurenci. Snapdragon 625 je eden boljših varčnih procesorjev in 4 GB po­mnilnika pomaga, da je uporab­niška izkušnja nad vsemi v kon­kurenci. Fotoaparat je tako kot pri drugih z vrha lestvice spo­doben, a še enkrat omenimo, da zares dobrega fotoaparata med temi telefoni ni. Še največja hiba tega telefona je nepotrebna od­ločitev Xiaomija, da se odločil za postavitev androidnih gumbov v zaporedju, ki ga je populariziral Samsung, in ne Google. Tako A1 nima gumbov na zaslonu, tem­več tri gumbe na dotik pod za­slonom, ki jim ne moremo me­njati vrstnega reda. Ta postavi­tev je resda smiselna z zornega kota Xiaomija, kjer bi radi, da bi imele njihove naprave enak vmesnik, a če že narediš telefon z golim Androidom, se spodobi, da ima gumbe na zaslonu in da so v »pravilnem« vrstnem redu. Xiaomi Mi A1 je telefon, ki za malo denarja dostavi zelo so­lidno strojno opremo, najbolj­šo uporabniško izkušnjo v kon­kurenci in je tako letos najbolj­ša izbira, če kupujete poceni te­lefon. . . Sony Xperia L2 . LG K4 (2017) Asus Zenfone3 Max Blackview BV6000s Blackview BV7000 Pro Blackview S8 Cubot Note Plus Cubot R9 Huawei Honor 8 Lite preizkušeno v Monitorju št. 6_2017 6_2017 6_2017 2_2018 10_2017 10_2017 6_2017 pomnilnik (GB) 3 2 4 4 3 2 3 shramba (GB) 16 16 64 64 32 16 16 diagonala zaslona (palcev) 5,5 4,7 5 5,7 5,2 5 5,2 ločljivost zaslona (pik) 1920 × 1080 720 × 1280 1080 × 1920 1440 × 720 1080 × 1920 720 × 1280 1920 × 1080 ločljivost PPI 401 312 440 268 424 294 424 akumulator (mAh) 4100 4500 3500 3180 2800 2600 3000 operacijski sistem Android 6.0 Android 6.0 Android 6.0 Android 7.0 Android 7.0 Android 7.0 Android 7.0 mere (mm) 151 × 76,2 × 8 81 × 152 × 16 78 × 153 × 12 154 × 71 × 8 148 × 72 × 8 144 × 72 × 8 147 × 72 × 7 masa (g) 175 247 223 191 166 156,4 147 cena (EUR) 195 145 250 230 184 98 180 garancija 1 leto 1 leto 1 leto 2 leti 2 leti 1 leto 1 leto proizvaja www.asus.com www.blackview.hk www.blackview.hk www.blackview.hk www.cubot.net www.cubot.net www.huawei.com Hitrost delovanja Kakovost izdelave Kakovost zaslona Fotoaparat Velikost in teža Zmogljivost akumulatorja Ekosistem Uporabniška izkušnja Huawei Honor 6X LG K4 (2017) LG K10 (2017) LG Q6 Nokia 3 Nokia 5 Nokia 6 Samsung Galaxy J5 2017 preizkušeno v Monitorju št. 6_2017 4_2018 3_2017 8_2017 10_2017 10_2017 10_2017 10_2017 pomnilnik (GB) 3 1 2 3 2 2 3 in 4(tujina) 2 shramba (GB) 32 8/16 16 32 16 16 32 / 64 16 diagonala zaslona (palcev) 5,5 5 5,3 5,5 5 5,2 5,5 5,2 ločljivost zaslona (pik) 1920 × 1080 480 × 854 1920 × 1080 2160 × 1080 720 × 1280 720 × 1280 1920 × 1080 1280 × 720 ločljivost PPI 403 195 410 442 294 282 403 807 akumulator (mAh) 3340 2500 2800 3000 2630 3000 3000 3000 operacijski sistem Android 6.0 Android 6.0 Android 7.0 Android 7.1.1 Android 7.0 Android 7.1 Android 7.1 Android 7.0 mere (mm) 150 × 76 × 8 144 × 72 × 7 149 × 75 × 7 142 × 69 × 8 143 × 71 × 8 149 × 72 × 8 154 × 75 × 7 146 × 71 × 8 masa (g) 162 138 144 149 140 160 169 195 cena (EUR) 255 124 180 270 150 213 239 229 garancija 2 leti 1 leto 1 leto 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti proizvaja www.hihonor.com www.lg.com www.lg.com www.lg.com www. hmdglobal.com www. hmdglobal.com www. hmdglobal.com www.samsung.com Hitrost delovanja Kakovost izdelave Kakovost zaslona Fotoaparat Velikost in teža Zmogljivost akumulatorja Ekosistem Uporabniška izkušnja Sony Xperia L2 Sony Xperia XA1 Ulefone Mix Wiko View Xiaomi Mi A1 Zopo P5000 Zopo Z5000 Zoppo Flash X1 preizkušeno v Monitorju št. 4_2018 6_2017 2_2018 3_2018 12_2017 2_2018 2_2018 2_2018 pomnilnik (GB) 3 3 4 3 4 4 4 2 shramba (GB) 32 32 64 32 64 64 64 16 diagonala zaslona (palcev) 5,5 5 5,5 5,7 5,5 5,9 5,5 5,5 ločljivost zaslona (pik) 1280 × 720 1280 × 720 1280 × 720 1440 × 720 1920 × 1080 1440 × 720 1280 × 720 1280 × 640 ločljivost PPI 267 894 267 282 403 268 267 260 akumulator (mAh) 3300 2300 3300 2900 3080 5000 5000 2500 operacijski sistem Android 7.1.1 Android 7.0 Android 7.0 Android 7.1 Android 8.0 Android 7.0 Android 7.0 Android 7.0 mere (mm) 150 × 78 × 9 145 × 67 × 8 143 × 75 × 8 151 × 73 × 8 155 × 75 × 7 158 × 74 × 8 154 × 75 × 7 142 × 67 × 6 masa (g) 178 143 173 160 165 189 186 163 cena (EUR) 219 180 200 200 230 258 240 150 garancija 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti 2 leti proizvaja www.sony.com www.sony.com www.ulefone.com www. wikomobile.com www.xiaomi.com www. zopomobile.com www. zopomobile.com www. zopomobile.com Hitrost delovanja Kakovost izdelave Kakovost zaslona Fotoaparat Velikost in teža Zmogljivost akumulatorja Ekosistem Uporabniška izkušnja Kot opisovalec telefonov imam v žepu vsak mesec vsaj dva telefona, tako je moj osebni telefon pravzaprav le naprava za vmesni čas. ANŽE TOMIC´ Najboljši telefon na svetu in Nexusi Mobilni telefon je kategorija naprav, ki je svet še ne dolgo nazaj ni poznal. Telefoni so praktično v vsakem žepu, za kakšno drugo elektroniko pa to težko rečemo. Od prvih mobilnih telefonov je minilo že nekaj desetletij in vsak ima svojo zgodovino nakupov. a Monitor sem začel pi­sati v dobi pravih pame­tnih telefonov. Torej ti­stih naprav, ki so imele zaslon na dotik in so se zares začele s pr­vim iPhonom. Slednji je bil ta­krat pregrešno draga naprava, a tudi sicer sem bil vedno privr­ženec Nokie in takrat še nekako verjel, da jim zna uspeti prehod v pametne telefone. Ko smo zbirali med Čuki in Ragljami in drugimi telefoni GSM, so bile zame Nokie v svojem svetu. Že takrat sem vi­del, da so to izjemno narejeni te­lefoni in Nokia 3210 je bila moj prvi. Zanj sem celo dokupil sre­brno ohišje (ne ovitek, prednjo in zadnjo stranico si lahko me­njal), tako da je malo izstopala. V letih se je nekako ustalilo pre­pričanje, da je »najboljši telefon vseh časov« Nokia 3310. Ni sla­ba, a zame bo to vedno 3210. To je nasledila Nokia 6210, ki je bila v resnici tank in takrat zame naj­lepši telefon na trgu. Po 6210 je prišla 6600, ki je imela »velik« barvni zaslon in fo­toaparat, ki je »slikal«. Ne dobro, a je slikal! Potem pa so se začeli zamet­ki prvih pametnih telefonov. Medtem ko je pol sveta odkrilo BlackBerry, sem jaz vztrajal pri Nokii in imel E61i. Telefon s pol­no tipkovnico, dostopom do spleta in najpočasnejšo aplikaci­jo za Gmail na svetu, ki jo je raz­vil Google. Po E61i pa je prišlo obdobje iPhona in pretresa, ki ga je zaslon za dotik povzročil v ce­lotni industriji. Zdaj brez težav gledamo nazaj in smo lahko pa­metni, da je jasno, da se Nokia in Blackberry nista prilagodila in bolj ali manj izumrla. Takrat pa sta bila tako dominantna, da si je bilo tak razplet teže predstavlja­ti. Predvsem zato, ker se je Nokia začela truditi s pravimi pametni­mi telefoni. Celo operacijski sis­tem Maemo (kasneje Meego) so razvijali. Šlo je za mobilno dis­tribucijo Linuxa, ki je videla vrh v mojem naslednjem telefonu. Nokia N900 je strojno izjemna naprava in resen poizkus Nokie, da bi ulovila iPhone. Fizična tip­kovnica, zaslon na dotik, ki je si­cer za resno rabo potreboval pi­salo, in spodoben fotoaparat so bili dober začetek. Noro kratka avtonomija in pomanjkanje pod­pore razvijalcev pa sta vse skupaj potopila. V tem času je Android na­predoval, a me do takrat ni prepričal. Ko sem videl, da je No­kia začela zaostajati, sem se mo­ral odločiti med iPhonom in An­droidom. Prvi je bil takrat pre­grešno drag in se ga ni dalo do­biti prek operaterja. Android pa je bil grd in okoren, ker se je za­našal na preveč fizičnih gum­bov. Potem pa je h Googlu pri­šel Mathias Duarte in nare­dil Android 3.0 Honeycomb, ki je bil mišljen za tablice, a je na­kazal, kam bo šel Android. Ta­krat smo dobili tri programske gumbe na dnu in ko je izšla raz­ličica 4.0 za telefone, sem našel novo platformo. Naslednji tele­fon je bil tako Samsung Galaxy Nexus. Prepričal me je goli An­droid, ki je takrat tekel bolj glad­ko kot preoblečene različice. To velja še danes, a so bile takrat preobleke veliko bolj uporabne, saj so dodale marsikatero funk­cionalnost, ki je Android ni imel. HTC-jeva preobleka Sense je bila med bolj uporabnimi, Samsun­gov TouchWiz pa estetska kata­strofa. Galaxy Nexus je bil tako drugi Samsung z golim Androi­dom (prvi je bil Nexus S). Po Galaxy Nexusu sem sle­dil seriji telefonov Nexus. Eden glavnih razlogov je bil ta, da sem že pisal za Monitor in je bilo prav, da sem lahko druge telefone in njihove programske preobleke preizkušal v primer­javi z golim operacijskim siste­mom. LG-jev Nexus 4 je bil tisti ste­kleni Nexus, ki je potem dol­go rabil kot prenosna dostopna točka v tujini. Za njim je prišel najbrž najboljši Nexusov tele­fon do zdaj. LGjev Nexus 5 je bil prvi telefon, ki je dostavil veliko v razmeroma poceni napravi, ki ni varčevala pri strojni opremi. Njegova največja hiba je bil foto­aparat. Tega je LG konkretno iz­boljšal z Nexusom 5X, a sem ta­krat prešel na Huaweijev Nexus 6P, ki ga imam še danes. Pred kratkim sem dal zamenjati bate­rijo, ker sem jo v dveh letih pre­več utrudil. Kot opisovalec telefonov imam v žepu vsak mesec vsaj dva tele­fona, tako je moj osebni telefon pravzaprav naprava za vmesni čas, ko nimam telefona na pre­izkusu. Kljub temu se vedno rad vračam k neobremenjenemu An­droid in Google je letos posta­vil visoke standarde - s Pixlom 2XL. Razumem potrebo izdelo­valcev, da svoje telefone oblači­jo v programsko opremo, ki bo kupce navadila na njihove na­prave. Kljub temu so davek za to še vedno prepočasne posodobi­tve operacijskega sistema in pol­no nepotrebnih aplikacij, ki upo­rabnika le zmedejo. iOS in goli Android imata to prednost, da je v telefonu le operacijski sistem. Drugo je prepuščeno kupcu. Ne potrebujem operaterjevih apli­kacij, ne potrebujem proizvajal­čevih aplikacij in to je brez igra­nja z ROMi mogoče le s telefoni, ki imajo v imenu besede iPhone, Nexus in Pixel. In eno od teh be­sed bo imel tudi moj naslednji te­lefon.. Z NAJBOLJŠI 42 april 2018 april 2018 43 APRIL 2018 Računalniki prevzemajo fotografsko štafeto V tokratnih preizkusih lahko berete o dveh fotoaparatih podjetja Fujifilm, enemu, ki se po ceni primerja s cenejšimi (novimi) avtomobili, in drugemu, ki je cenejši od dražjih pametnih telefonov. Prvi je namenjen tistim, ki imajo zelo posebne želje po res najboljši možni kakovosti tipala, toda takih uporabnikov je, vsaj po mojem občutku, vedno manj. Jure Forstnerič parat je med preizku­som pritegnil oko kole­ga, profesionalnega fo­tografa, ki ga je resda gledal po­željivo, a se je dalo med vrsti­cami prebrati, da so danes bi­stveno pomembnejša digital­na orodja, ki sodijo k fotograf­skemu poklicu. V resnici ga je bolj kot dragi fotoaparat motila Googlova odločitev, da na stra­ni z zadetki umakne neposre­dno povezavo za prenos najde­ne fotografije. Prosim? Da, ob pomoči Goo­gla je namreč velikokrat poiskal fotografijo v obliki PNG s pro­zornim ozadjem in koristnim elementom, ki ga je potreboval pri fotomontaži. Denimo, da so to nevihtni oblaki – te uvozimo kot dodatno plast v Photoshop, jo dodamo čez fotografijo Lju­bljane (ob, recimo, značilnem sivem vremenu), po nekaj ma­lega igranja imamo povsem so­lidno fotografijo Ljubljane tik pred nevihto. Verjetnost, da bo to fotografijo kdaj kdo gledal pri polni ločljivosti, je skoraj nična, tako je pravzaprav vseeno, ali smo fotografijo naredili s prej omenjenim Fujijevim aparatom za sedem tisoč evrov ali pa s ka­kšnim malo boljšim telefonom in – Googlom. Take digitalne obdelave so si­cer uveljavljene že leta. Poznam nekoga, ki se je (kot študent) že­lel spoznati z zahtevnejšo digi­talno fotografijo, a si je, ker ni imel denarja za boljši fotoaparat (DSLR), enostavno spiratiziral Photoshop in »fotografiral« tam. In to ravno po zgoraj opisanem postopku – poiščeš nekaj dovolj generičnih fotografij in jih v pro­gramu združiš oziroma sestaviš v nekaj novega. Naslednji korak pa bo pov­sem samodejna obdelava ob po­moči umetne inteligence oziro­ma algoritmov globokega uče­nja (deep learning). Nekaj tega lahko že danes vidimo v mali množici aplikacij, ki si jih lahko namestimo v telefone. V izbor dvajsetih aplikacij za iOS sem ta mesec dodal tudi fotografski Fa­ceApp, ki me je presenetil s so­lidno obdelavo obraza. Naredi­mo namreč selfie, aplikacija pa ob pomoči omenjenih algorit­mov ustvari presenetljivo prepri­čljiv nasmešek, drugačno priče­sko itd. Kaj točno uporablja v ozad­ju, ne vem, a v praksi so te stva­ri danes enostavno dosegljive – recimo s programsko knjižnico Google TensorFlow, ki je na voljo pod odprtokodno licenco Apa­che 2.0. Zanj najdemo veliko iz­obraževanj, vsa koda je doseglji­va na spletišču GitHub (skupaj z različnimi zgledi rabe). Nenaza­dnje knjižnico uporabljajo tudi interno pri Googlu, za aplikacije strojnega učenja. Če so se fotografi nekoč ukvar­jali s kemijo in razvijali fotogra­fije v temnicah, se bodo v pri­hodnje morda učili programira­nja. Photoshop je pravzaprav ne­kje na sredini med tema dvema skrajnostma. Tehnični del, o ka­terem govorimo, ko preizkuša­mo fotoaparate, pa je že danes vedno manj pomemben. V priho­dnje se lahko zgodi, da bo pov­sem izginil. Ko bodo tipala ponujala dovolj vhodnih informacij, da bo lahko računalniški algoritem na podlagi nenehnih izkušenj in izboljšav do­polnil, kar bo manjkalo (podrob­nosti, barvne prehode, premalo zamegljeno ozadje), bo pravza­prav vseeno, kakšen aparat ima­mo. In kako ga uporabljamo. . A s Če so se fotografi nekoč ukvarjali s kemijo in razvijali fotografije v temnicah, se bodo v prihodnje morda učili programiranja. MONITOR LABORATORIJ NAJBOLJŠI > DIGITALNI FOTOAPARATI Fujifilm GFX 50S GFX 50S stane polnih 7000 evrov. Če k temu dodamo še fiksni širokokotni objektiv GF 23 mm F4, bomo za komplet odšteli 9800 evrov. To je za aparat s tipalom srednjega formata (43,8 × 32,9 mm) pravzaprav zelo ugodno. 44 DIGITALNI FOTOAPARATI Fujifilm X-A5 X-A5 je vstopni model, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, v prodajni paleti je le še en malenkost cenejši model - X-A10. 45 NAJBOLJŠI DIGITALNI FOTOAPARATI DIGITALNI FOTOAPARATI NAJBOLJŠI > > 44 april 2018 april 2018 45 ? Ocenjevanje digitalnih fotoaparatov Pri preizkusu vse digitalne fotoaparate, ki jih je ta hip mogoče dobiti na slo­venskem trgu, razvrščamo na lestvico. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Pri digitalnih fotoaparatih ocenjujemo: tehnično zmogljivost, kakovost fo­tografij, geometrijsko pravilnost fotografij, zasnovo, velikost in maso ohišja, enostavnost in preglednost nastavitev Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najbolj­ših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 65  DIGITALNIH FOTOAPARATOV NA www.monitor.si/najboljsi-izdelki  13 zmogljivih • 9 kompaktinih • 6 žepnih • 12 manj zmogljivih DSLR • 16 zmogljivih DSLR Fotoaparat naj bo, ne telefon! Če pri fotografiranju razmišljate o programih za pokrajino, šport, portrete in hrano, potem si omislite telefon. Če pa namesto tega razmišljate o zaslonkah, času in občutljivosti, bo prava odločitev fotoaparat, morda celo tisti nekoliko višjega razreda. . Fujifilm GFX 50S. Fujifilm si je v zadnjih letih ustvaril slo­ves izdelovalca odličnih digital­nih fotoaparatov, ki združuje­jo dobra tipala z odličnim upra­vljanjem. S slednjim namreč me­rijo na uporabnike, ki pri tehnič­ni plati fotografiranja razmišljajo o zaslonkah, času in občutljivo­sti, ne pa o programih za pokra­jino, šport ali portrete. Kar veliko pohval pa so si zaslužili tudi po zaslugi oblikovanja, ki se močno opira na aparate preteklosti. Tokrat preizkušeni GFX 50s predstavlja nov korak, gre za nji­hov prvi digitalni brezzrcalni fo­toaparat z izmenljivimi objektivi, ki ima tipalo srednjega formata. V Monitorju se v resne podrob­nosti tipal sicer ne spuščamo, a si to tipalo kljub temu zasluži ne­kaj besed. Ko govorimo o optičnih tipa­lih pri digitalnih fotoaparatih, jih praviloma primerjamo s t. i. 35 mm formatom, to je velikost klasičnega, 35 mm fotografske­ga filma. Tako velikost tipal ima­jo fotoaparati »full-frame«, de­nimo Canonova serija 5D in Ni­konov pred časom preizkušeni D850. Večina cenejših aparatov ima manjša tipala, pri DSLRjih to opišemo tudi s faktorjem pove­čave goriščnice. Ta je pri cenej­ših DSLRjih praviloma 1,5. Za­radi manjšega tipala se namreč zajame le del slike, to se v pra­ksi izraža, kot da bi imeli dalj­ši objektiv. Ta tipala imajo pri­bližno polovično površino tipal prej omenjenega formata »full­-frame«. Pri majhnih, žepnih aparatih so tipala še občutno manjša, faktorji poveča­ve še dosti višji, a tam se niti ne pogovarja­mo več o dejanskih goriščnih razda­ljah, saj vsi citira­jo že preračunane številke. Majhna tipa­la imajo kar ne­kaj prednosti, pa tudi slabosti. Prednost je nižja cena, lažja vgra­dnja stabilizacije slike, zaradi niž­jih ločljivosti je tudi zajem slike iz tipala lahko hi­trejši itd. Je pa pri manjših tipalih tudi več šuma, manj ostri­ne in manj natančna reproduk­cija barv. Seveda pa tipala »full-frame« niso zadnji korak, so tudi večji formati. Pravzaprav je bil v ana­lognih časih ta 35 mm format ocenjen kot majhen (saj je omo­gočal za tiste čase presenetljivo prenosljive aparate), korak nad njim so bili fotoaparati srednjega formata, še večji pa aparati veli­kega formata. V digitalni dobi je tega res malo, obstali so še neka­teri izdelovalci fotoaparatov sre­dnjega formata, najbolj znana sta švedski Hasselblad in japon­ska Mamiya. Tem se je z GFX 50S pridru­žil še Fujifilm. Srednji format je sicer manj strogo definiran kot manjši formati, tipalo v tem pri­meru meri 43,8 × 32,9 mm, nje­gova površina je za 68 % večja kot površina prej omenjenega Nikona D850 in Canona 5D. Za­radi tega je tudi faktor poveča­ve goriščnice tu manjši od 1, to­rej postane objektiv še nekoliko širši, kot smo vajeni, oziroma kot bi velevale oznake na njem. Ti­palo je sicer odlično, ponuja lo­čljivost dobrih 50 milijonov pik. Ti aparati so seveda razmero­ma dragi. Aparati s 35 mm tipa­lom stanejo približno 1000 evrov in več in segajo nekako do 7000 evrov (govorimo samo o ohišju), to pa je ravno cena ohišja GFX 50S. Če k temu dodamo še fi­ksni širokokotni objektiv GF 23 mm F4, bomo za komplet odšte­li 9800 evrov. To je za aparat sre­dnjega formata pravzaprav zelo ugodno. Najlažja je pri­merjava s tri leta starim Pen­taxovim 645Z, ki se ga ta hip dobi za okoli šest tisoč evrov, ob začetku prodaje je stal okoli de­set tisoč evrov. Najcenejši apa­rat podjetja Hasselblad (mo­del X1D) stane približno 9000 evrov. GFX 50S je na prvi pogled razmeroma majhen aparat, pač glede na velikost tipala in v pri­merjavi s starejšimi aparati sre­dnjega formata. Primerljiv je z (recimo) Nikonovim D850, torej so ostali v zelo razumnih okvi­rih. Veliko k temu prispeva to, da aparat ni DSLR, torej nima sistema pentaprizme in fizične­ga zaklopa. Ohišje je zelo kako­vostno, zaradi odebeljenega ro­čaja na desni strani res lepo leži v roki. Na vrhu je digitalni okular, tega lahko tudi odstranimo. Ra­čunamo, da bodo s časom pred­stavili tudi druge dodatke, tre­nutno je na voljo vmesnik, s ka­terim lahko okular nagibamo. Seveda ponuja tudi klasični hot­-shoe vmesnik za zunanje bli­skavice. Odličen zaslon je obču­tljiv za dotik, hkrati ponuja dve osi nagiba. Presenetljivo koristen je tudi majhen zaslon na zgornji strani, ki nam kaže osnovne po­datke fotografiranja. Ker gre za zaslon z elektronskim črnilom, pa nam kaže stanje tudi takrat, ko je aparat ugasnjen (v tem pri­meru vidimo stanje baterije in preostali prostor na pomnilni­ških karticah). Upravljanje aparata je res odlično, gre za enako filozofijo kot pri drugih aparatih te znam­ke. To pomeni, da ima vsak od treh parametrov (torej zaslon­ka, čas in občutljivost) samo­stojno kolesce, vsako od teh ima tudi možnost samodejnega delo­vanja. Sistem je po našem mne­nju res dober in enostaven, smo pa tu pogrešali kolesce za splo­šno kompenzacijo osvetlitve – do tega pridemo s kombinacijo tip­ke in večfunkcijskega kolesca na zadnji strani. Po ohišju je še ve­liko funkcijskih tipk, večini lahko sami na meniju spremenimo na­membnost. Zelo smiselno so postavi­li tako reži za pomnilniške kar­tice (vstavimo lahko dve kartici SD, podprte so seveda tudi hitre kartice SDXC) kot režo za vsta­vitev baterije, saj so vse na stra­neh aparata. To pomeni, da lah­ko vse to menjavamo tudi takrat, ko imamo aparat na stativu, kjer bo sicer kar pogosto. Ti apara­ti se namreč precej uporabljajo v studijski in pri pokrajinski fo­tografiji. Ena izmed slabosti aparata je nekoliko omejena hitrost ostre­nja. Vgrajen je namreč le sistem za zaznavanje kontrasta, ne pa tudi sistem za zaznavanje raz­lik v fazi kot pri DSLRjih. Zara­di velikega tipala je manjša tudi globinska ostrina, obenem je ko­ličina stekla, ki se mora v objek­tivu pri ostrenju premakniti, ne­koliko večja. Aparat tako ostri počasneje, kot smo vajeni pri večini DSLRjev – a to na splo­šno velja tudi za druge aparate srednjega formata. Natančnost ostrenja je dobra, ima pa aparat kar pogosto težave v slabih sve­tlobnih razmerah. Aparat se spozna tudi na vi­deo, a je tu razmeroma omejen. Ponuja ločljivost do 1080/30p, hkrati manjši izrez, torej ne upo­rablja celotne širine tipala. Ka­kovost videa je solidna, primer­ljiva z večino DSLRjev. Na strani imamo tudi vhod za zunanji mi­krofon in izhod za slušalke, a gre kljub temu za aparat, ki je name­njen predvsem fotografom. Novi GFX 50S je še en fotoa­parat, s katerim se lahko pri Fu­jifilmu pohvalijo. Jasno je na­menjen zahtevnim fotografom, ki točno vedo, zakaj kupi­ti aparat tega formata. Zanj je že na voljo veliko adapterjev za uporabo objektivov tretjih izde­lovalcev – najdemo tudi adapterje, s katerimi lah­ko uporabljamo Nikono­ve in Canonove objektive, sicer namenjene manjšim tipalom. To v praksi de­luje predvsem z daljšimi objektivi, ki lahko pokri­jejo večjo površino tipa­la v GFX. Jure Forstnerič . Fujifilm X-A5. Fujifilmov novi digitalni fotoaparat z iz­menljivimi objektivi X-A5 je na­slednik modela X-A3, tega smo pri Monitorju preizkusili pred dobrim letom dni. Gre za vsto­pni model, namenjen manj zah­tevnim uporabnikom (v prodaj­ni paleti imajo sicer še malen­kost cenejši model X-A10). Aparat se drži tradicionalnega Fujifilmovega oblikovanja, kar je pohvalno, saj je ohišje zelo pre­prosto in čisto, nekoliko spomi­nja na klasične analogne apara­te. V primerjavi z dražjimi mo­deli te znamke je tu manj kolesc in tipk. Glavno vlogo ima kole­sce za izbiro programa, ob njem imamo še dve funkcijski kolesci, obe upravljamo s palcem desne roke. Pod tem je še nekaj funk­cijskih tipk, tudi štiri smerne, s katerimi se lahko sprehajamo po menijih. Zaslon aparata je občutljiv za dotik, a to deluje le za določitve točke ostrenja in zajem fotografi­je, ne pa tudi na menijih. To je si­cer razumljivo, saj so meniji ena­ki kot pri predhodnikih, to pome­ni, da gre za veliko majhnega be­sedila, ki bi ga sicer težko izbirali s konicami prstov. Fujifilmovi me­niji na žalost niso najpreglednejši, je pa zato na voljo kar veliko raz­ličnih programskih funkcij in na­stavitev. Zaslon lahko tudi nagi­bamo, navzdol za 45 stopinj, nav­zgor pa do devetdeset stopinj – v tem primeru se tudi malenkost iztegne, tako da lažje naredimo avtoportrete (»selfije«). Kakovost fotografij je načelo­ma dobra, tudi šuma je dovolj malo. Ostrenje je dovolj hitro in natančno, v uporabi je hibridni sistem, ki se dobro obnese tudi v nekoliko slabših svetlobnih raz­merah (je pa to seveda odvisno tudi od uporabljenega objektiva). Aparat se prodaja z novim objektivom, ta ponuja malenkost širši kot (v primerjavi s predho­dnikom), gre od 15 do 45 mili­metrov (torej 22,5 do 67,5 mm v klasičnem formatu). Pri predho­dniku smo v paketu dobili neko­liko ožji objektiv (konkretno 16–50 oziroma 24–75 mm v klasič­nem formatu), je pa objektiv ob­držal solidno zaslonko in tudi optično stabilizacijo slike. Objek­tiv je hkrati tudi manjši od tiste­ga pri predhodniku, saj se ob ne­uporabi nekoliko skrči sam vase. Je pa zato obroč okoli njega, na­menjen spremembi goriščne raz­dalje, zdaj posreden, torej z njim upravljamo motorček, ki spremi­nja goriščno razdaljo. Ob dobri kakovosti fotogra­fij je dobra tudi kakovost vi­dea. Ločljivost gre sicer do 4K, a se tega ne poudarja preveč, saj smo omejeni na 15 slik na se­kundo. Je pa to kljub vsemu ko­ristno za zajem kakih posnet­kov »time-lapse« ali za hitro za­poredno fotografiranje, saj lahko iz tega enostavno dobimo posa­mezne slike, velike 8 MP. Pri Ful­lHD lahko zajemamo do 60 slik na sekundo, na voljo je tudi vhod za mikrofon. X-A5 ima, kot je pri Fujiju v na­vadi, kar veliko različnih ustvar­jalnih filtrov, najbolj posrečeni so različni načini za posnemanje znanih analognih filmov (kjer je bil Fuji s svojimi filmi tradici­onalno zelo močan). Kot se za nove aparate spodobi, tudi ta ponuja povezavo s tele­fonom, konkretno uporablja Blu­etooth za vzpostavitev poveza­ve in WiFi za prenos fotografij in nadzor nad fotoaparatom. Jure Forstnerič FUJIFILM GFX 50S Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivi­mi objektivi. Ločljivost: Do 8256 × 6192. Tipalo: Efektivno 51 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 43,8 × 32,9 mm, CMOS, faktor povečave go­riščnice 0,78. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 7000 EUR (ohišje), 9800 EUR (ohišje in objektiv GF 23 mm F4). X Kakovost fotografij, odlično tipa­lo, kakovost izdelave, kompaktno ohišje (glede na velikost tipala). Z Cena. FUJIFILM X-A5 Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivi­mi objektivi. Ločljivost: Do 6000 × 4000. Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS, faktor povečave go­riščnice 1,5. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 600 EUR (ohišje in objektiv XC15-45mm F3.5-5.6). X Kakovost fotografij, velikost in teža. Z Vzdržljivost akumulatorja. DOSJE RUDARJENJE KRIPTOVALUT RUDARJENJE KRIPTOVALUT DOSJE P P 46 april 2018 april 2018 47 Praksa: rudarjenje kriptovalut gričarji po svetu se pri­tožujejo, ker se cene grafičnih kartic neneh­no dražijo. Popolnoma jih razu­memo, saj so »rudarji« kriptova­lut s svojim povpraševanjem po grafičnih karticah močno prese­gli ponudbo (in proizvodnjo) le­-teh, zato je tudi več kot 100-od­stotna rast cen pričakovana po­sledica. Dokler bo rudarjenje do­nosen posel, se stanje na trgu ne bo bistveno spremenilo. Z računalnikom, ki sicer veči­no časa čaka na ukaze in nalo­ge računalnika (beri: se dolgoča­si), torej je mogoče služiti denar, zato smo v praksi preverili, kako to storiti. Kaj sploh potrebuje­mo? Kriptovalute lahko rudari­mo z osrednjim procesorjem ali grafično kartico, pri čemer velja, da bomo lahko dobiček ustva­rili predvsem z zmogljivejšimi modeli (no, pri šibkejših lahko rudarjenje opravičujemo s pokri­vanjem stroška električne energi­je). Kakšno opremo torej izbrati? Temeljni kamen je osnovna plošča Sistemi za rudarjenje kriptova­lut so v bistvu računalniki, opre­mljeni z zmogljivimi osrednjimi procesorji in/ali zmogljivimi gra­fičnimi karticami. Za njihovo za­nesljivo delovanje je zato najpo­membnejši temeljni kamen sis­tema – osnovna plošča. Resda bi lahko zapisali, da je za priložno­stno rudarjenje primerna kate­rakoli plošča in sistemska sesta­va, saj večino dela tako ali tako opravi grafična kartica. Če bomo uporabljali le eno grafično kar­tico, bo obstoječa računalniška konfiguracija vsekakor zadosto­vala, če pa bi jih želeli vpreči več, bo treba najprej preveriti, koliko rež PCI Express osnovna plošča računalnika sploh premore. V poštev pridejo prav vse reže PCI Express, tako tiste hitrosti 16X, 4X kot 1X, saj lahko v primeru sle­dnjih uporabimo t. i. riserje in za­gotovimo ustrezno podporo gra­fičnim karticam, ki jih sicer ne bi mogli vgraditi na osnovno ploščo. Gre za namenske tiskovine, ki podnožje PCI Express 16X, v ka­terega vstavimo grafično kartico, pretvorijo na vtičnik PCI Express 1X, primeren za vstavitev v malo režo na osnovni plošči (za pove­zavo in ustrezno pretočnost skr­bi kar kabel USB 3.0!). Kakovost riserjev na trgu močno niha, zato velja na spletnih forumih preveri­ti izkušnje uporabnikov. Ker sta­nejo 4 evre in več, z elektriko pa zalagajo nekaj sto evrov vredne grafične kartice, velja plačati kak evro več in se izogniti potencial­nim okvaram, ki bi lahko ugono­bile tudi grafično kartico. Priporočljivo je, da na osnov­ni plošči redno preverjamo in posodabljamo strojno program­sko kodo (BIOS), posebej če pri nadgradnjah te zasledimo opis, da izboljšuje, karkoli je poveza­no s sistemskim naborom, vo­dilom PCI Express ali podpo­ro grafičnim karticami – ali pa če gre »zgolj« za izboljšanje sta­bilnosti delovanja. Če bomo ru­darili s procesorjem, velja BIOS posodobiti tudi takrat, ko v opi­su nadgradnje zasledimo izbolj­šano delovanje ali podporo po­mnilniku, saj lahko tako prido­bimo kak odstotek ali več boljši rezultat. Ker ima večina sodobnih pro­cesorjev že vgrajeno grafič­no srce, priporočamo uporabo tega, saj bomo tako razbreme­nili druge grafične kartice v sis­temu, ki se bodo ukvarjale z ru­darjenjem kriptovalut, in ne s prikazom slike. Če že nimamo tako nastavljeno, v BIOSu po­iščemo vnose, povezane z gra­fiko, integrirano v procesor – pogosto so označeni z IGFX ali IGD, in to možnost vklopimo – seveda moramo nato računal­niški monitor povezati na gra­fični izhod na osnovni plošči (in ne grafični kartici), da bomo na zaslon dobili sliko. Če bi radi rudarski stroj zgra­dili »od začetka«, priporočamo nakup namenske osnovne plo­šče – izdelovalci teh so si precej enotno izposodili oznako BTC, zato bo prepoznavanje ustreznih modelov nekoliko lažje. Med ce­novno dostopnejšimi so plošče znamk ASRock in Biostar. Te plo­šče so že zasnovane z namenom stabilne podpore več grafičnim karticam in imajo pogosto doda­ne priključke SATA ali Molex za dodatno napajanje – vsekakor jih priklopimo, če bomo uporabljali več grafičnih kartic. Če ne name­ravamo vpreči 6 ali več grafičnih kartic, se lahko zadovoljimo tudi s cenejšimi osnovnimi ploščami. Precej posrečen kompromis so tudi igričarske osnovne plošče, posebej tiste s sistemskimi nabori Z170, Z270, Z370 in X370 – res­da niso med cenejšimi, a so zato pogosto izdatno založene z reža­mi PCI Express. Procesor in pomnilnik (skorajda) ne igrata vloge Vsak računalnik se­veda potrebuje tudi procesor in pomnilnik. Kot je dokazal naš pre­izkus s starejšo opremo, je skorajda vse dovolj do­bro za sestavljanje temeljev ru­darske operacije. Prav zato je večina rudarskih strojev sme­šno neuravnotežena. Na dragi osnovni plošči najdemo najce­nejše procesorje, da, že Celeroni ali Athloni povsem zadostujejo, in skopo odmerjene količine po­mnilnika. Pomnilnik ne igra ve­čje vloge, biti ga mora toliko, da operacijski sistem z nameščenim programjem za rudarjenje krip­tovalut ne bo protestiral. V pra­ksi to pomeni, da 4 GB delovne­ga pomnilnika, ta je lahko tudi najcenejši pomnilnik vrste DDR3 ali DDR4 (odvisno od uporablje­ne plošče), ki ga danes dobimo na trgu, povsem zadostuje za sis­teme, opremljene z do 6 grafika­mi. Če bi želeli sestaviti večji ru­darski stroj, npr. pošast z 12 ali več grafikami, pa je priporočljivo kupiti nekoliko dražji (vsaj štiri­jedrni) procesor in mu dodati 8 GB delovnega pomnilnika. Zelo priporočljivo je sistem za rudarjenje kriptovalut opremi­ti še s pogonom SSD, saj bo ta procesor in grafične kartice kar se da hitro zalagal s podatki. Pri tem zmogljivost samega pogona ni v ospredju, sistemi z do 6 gra­fičnimi karticami bodo zadovolj­ni že z zmogljivostjo 60 GB, ob rabi 12 ali več grafičnih kartic pa bi vendarle potrebovali nekoliko več prostora za začasne datoteke in bi izbrali pogon zmogljivosti vsaj 120 GB. Nikoli ne varčujmo pri napajalniku Zelo pomemben, ob osnovni plošči bržkone najpomembnejši del sistema za rudarjenje kripto­valut je napajalnik. Ta mora se­veda biti kos obremenitvam, ki mu jih bo zadal sistem. Če ruda­rimo z le eno grafično kartico in/ali procesorjem, ob omejitve na­pajalnika ne bomo zadeli, brž ko povečamo število grafičnih kar­tic, pa moramo izbiri napajalni­ka posvetiti bistveno več pozor­nosti. Imejmo v mislih, da rudar­jenje deluje v načinu 24/7, kar pomeni, da mora napajalnik dol­goročno prenašati visoke obre­menitve, temu pa poceni izdelki preprosto niso kos (niti niso bili zasnovani za stalno visoko obre­menitev). Kdorkoli se želi re­sno lotiti rudarjenja kriptovalut, naj izbira samo med napajalniki z oznako Gold ali Platinum, saj so ti najbolj energijsko učinkovi­ti (najmanj izgub) in sestavljeni iz najboljših komponent. Učin­kovitost napajalnika je označe­na s certifikatom, tipično gre za oznake 80 Plus, Bronze, Sil­ver, Gold in Platinum. Te nam v grobem povedo, koliko dodatne moči bo sam napajalnik porabil za svojo nalogo zalaganja kom­ponent z električno energijo. Če bomo imeli, denimo, vgrajenih šest grafičnih kartic, ki bi skupaj s preostalo zunanjo opremo ob rudarjenju kriptovalut zahtevale okroglih 1000 W električne ener­gije, bo napajalnik z oznako 80+ Platinum iz zidne vtičnice vlekel 1060 W, model 80+ Gold 1080 W, napajalnika z oznako 80+ Silver ter 80+ Bronze pa že 1100 oziroma 1120 vatov. Napajalnik brez takega certifikata pa je po­gosto še požrešnejši – v našem teoretičnem primeru bi porabil 1150 ali več W električne energi­je. Učinkovitost je torej zelo po­membna, saj bo učinkovitejši na­pajalnik za svoje delo zahteval manjši davek v obliki računa za porabljeno energijo in se dolgo­ročno tudi odplačal! Podatke o učinkovitosti posameznega na­pajalnika najdemo tako na sple­tni strani izdelovalca kot v navo­dilih za uporabo. Večina napajal­nikov je najučinkovitejša ob 50- do 80-odstotni obremenitvi, pri višjih obremenitvah pa učinkovi­tost pogosto upade za 2 do 4 od­stotke. Napajalnika nad 80 od­stotki obremenitve nima smisla gnati iz več razlogov – ne le, da bo porabil več elektrike, tudi se­greval se bo pretirano in sprožil hitrejše vrtenje ventilatorja, zato bo hrup večji. Zavedamo se, da so zmogljivi napajalniki bistve­no dražji od osnovnih modelov, a kdor si namerava kupiti štiri ali več grafičnih kartic, ki stanejo več sto evrov, bo tudi za napajal­nik mirne duše odštel stotaka ali dva in si tako kupil mirnejši spa­nec. Poleg tega imajo napajalniki standarda Gold ali Platinum po­navadi 3-, 5- ali celo 10-letno ga­rancijo. To nam da vedeti, da so pripravljeni na resno delo/tlako. Zadnja moda so celo napajalni­ki z oznako 80+ Titanium, ki so namenjeni resnično obremenje­nim sistemom. Spletni forumi navdušen­cev nad rudarjenjem kriptova­lut se že polnijo z negativnimi iz­kušnjami uporabnikov, ki izbi­ri napajalnika niso posvečali do­volj (ali celo nobene) pozornosti. Zlato pravilo naj bo, da napajal­nika ne smemo preobremeniti, saj ga s tem lahko trajno poško­dujemo, ker pa so nanj povezane vse komponente, se lahko okva­rijo tudi te. Bili ste opozorjeni. Če ne poznamo pavšalne porabe posameznih komponent, si ve­lja pomagati z merilcem porabe energije, saj bomo v tem prime­ru imeli jasno sliko, koliko vatov v vsakem trenutku iz zidne vtič­nice vleče napajalnik obreme­njenega sistema. Zelo pogosta napaka uporabnikov pri sesta­vi strojev za rudarjenje, posebej sistemov z več grafikami, je pre­obremenitev posamezne linije, kar ima lahko usodne posledice. V najboljšem primeru jo bomo odnesli le z zažganim (in neupo­rabnim) priključkom, v najslab­šem pa z uničeno grafično kar­tico. Največ težav je v primeru rabe riserjev – nasploh odsvetu­jemo povezavo več kot dveh ri­serjev na posamezno linijo pri­ključkov SATA ali Molex (pa če­prav imajo nekateri napajalniki tam tudi po 4 ali 6 priključkov). Novejši napajalniki premorejo modularno ureditev kablov, to­rej nas ne pričaka večji šop ka­blovja, temveč lahko na napajal­nik povežemo le tiste kable, ki jih dejansko potrebujemo. Tako je v računalniškem ohišju manj nere­da, saj neuporabljeni kabli niso v napoto. Grafične kartice – sodobni digitalni rudarji Praktično skoraj vse matema­tično delo v računalnikih, name­njenih rudarjenju kriptovalut, opravijo grafične kartice, saj jim zasnova omogoča učinkovitejšo obdelavo podatkov z algoritmi za rudarjenje. Večina uporabni­kov se na tem mestu spoprime z dilemo, kakšno grafično kartico (ali več njih) sploh izbrati. Kdor bi rad bil le priložnostni digital­ni rudar, lahko vpreže že grafič­no kartico, ki jo ima vgrajeno v računalniku, vsi drugi pa bodo grafične kartice izbrali glede na preference pri rudarjenju in de­jansko ponudbo na trgu. Ponud­ba je danes tako zelo omejena, da izbire skorajda ni, torej se mo­rajo rudarji zadovoljiti že s tem, da lahko kakšno grafično kartico sploh dobijo. Grafične kartice, primerne za rudarjenje kriptovalut, ponujata oba tabora – AMD in Nvidia. Ru­darimo sicer lahko z vsemi mo­deli, ki imajo vsaj 3 GB pomnil­nika, a ker bo to letos že posta­lo premalo za rudarjenje valu­te ethereum (za kakšne druge kriptovalute pa ne), velja izbira­ti le med grafičnimi karticami, ki so opremljene z vsaj 4 GB delov­nega pomnilnika. Med AMDjevi­mi karticami tako pridejo v po­štev predvsem modeli Radeon RX570, RX580 in Vega, na stra­ni Nvidie pa kartice od modela GTX 1050Ti naprej (1060, 1070, 1080 itd.). Rudarje najbolj zanima zmo­gljivost rudarjenja (angl. hashra­te), ki se odvisno od načina pri­dobivanja meri v različnih merah – MH/s, SOL/s itd. Pri rudarje­nju valute Ethereum (ETH) tako različne kartice dosegajo različ­ne vrednosti, zelo grobe ocene pa so naslednje: AMD Radeon RX570 – 22 do 31 MH/s AMD Radeon RX580 – 24 do 32 MH/s AMD RX Vega 56 – 38 do 43 MH/s AMD RX Vega 64 – 38 do 45 MH/s Nvidia GTX 1050Ti – 11 do 13 MH/s Nvidia GTX 1060 – 18 do 22 MH/s Nvidia GTX 1070 – 28 do 32 MH/s Nvidia GTX 1070Ti – 28 do 33 MH/s Nvidia GTX 1080 – 28 do 30 MH/s Nvidia GTX 1080Ti – 34 do 37 MH/s Nvidia Titan V – okoli 80 MH/s Pri drugi precej donosni krip­tovaluti Monero (XMR) pa so vrednosti naslednje: AMD Radeon RX570 – okoli 700 H/s AMD Radeon RX580 – okoli 800 H/s AMD RX Vega 56 – okoli 1700 H/s AMD RX Vega 64 – okoli 1800 H/s Nvidia GTX 1050Ti – okoli 300 H/s Nvidia GTX 1060 – okoli 450 H/s Nvidia GTX 1070 – okoli 700 H/s Nvidia GTX 1070Ti – okoli 720 H/s Nvidia GTX 1080 – okoli 600 H/s Nvidia GTX 1080Ti – okoli 840 H/s Nvidia Titan V – okoli 1450 H/s Zmogljivosti rudarjenja lah­ko znatno nihajo med posame­znimi karticami, celo posame­znimi modeli istih izdelovalcev. Strokovni termin za to je »silici­jeva loterija«, nekateri procesor­ji in pomnilniški moduli so pre­prosto boljši od drugih. Pri ru­darjenju kriptovalut je cilj dose­či idealno razmerje med zmoglji­vostjo rudarjenja in porabo elek­trične energije, zato razen tistih, ki imajo elektriko dobesedno za­stonj, kartic ne žene na 100 % zmogljivosti, saj bi jim s tem tudi znatno skrajšal življenjsko dobo (prvi bodo bržkone odpovedali ventilatorji, kar je po nekaj me­secih rudarjenja kar pogosta te­žava). Da bi dosegli idealno razmer­je in odlične zmogljivosti, je tre­ba pri AMDjevih karticah po­praviti oziroma optimizirati nji­hov BIOS (več o tem v okvirju) in vklopiti »računski« način v go­nilnikih. Pri karticah Nvidia pa zadostuje že navijanje delovnih taktov procesorja in pomnilnika s programsko opremo, ki je prilo­žena kartici. Operacijski sistem – Windows 10 Pro naj bo Nepoznavalci bi verjetno me­nili, da bo prva izbira digitalnih rudarjev katera izmed številnih distribucij operacijskega sistema Linux, ki velja za izredno stabil­nega in dokazanega v strežni­škem okolju, kjer sistemi delu­jejo tudi po več let brez prekini­tev. A bi se motili. Že res, da sis­tem Linux zahteva manj prosto­ra in drugih sistemskih virov od Oken in v teoriji podpira rabo večjega števila grafičnih kartic, a ga pesti tudi nekaj težav, zara­di katerih se nato operacijski sis­tem Windows znajde v predno­sti. Pa dejstva, da znamo s siste­mom Windows upravljati prak­tično vsi, pred tem niti nismo omenili. Največja hiba okolja Linux je slabša podpora gonilnikom grafičnih kartic – že sami gonil­niki so navadno starejšega da­tuma in niso optimizirani za ru­darjenje. Poleg tega so lahko še precej muhasti. Dodatna težava okolja Linux je ta, da v njem ni na voljo vrsta orodij za navijanje in analizo delovanja grafičnih kartic, s katerimi bi uporabnik ugotovil, ali katera izmed (na­vitih) grafičnih kartic povzroča težave (npr. napake v pomnilni­ku), ki lahko bile zanjo dolgoroč­no usodne. Precejšnja težava je tudi manj­ša učinkovitost delovanja. Ista sestava bo v okolju Linux pora­bila okoli 5 odstotkov več elek­trične energije kot ob poganjanju Oken, dosegala pa še kak odsto­tek ali tri slabše rezultate pri ru­darjenju. Stavek o kot skala trdni sta­bilnosti okolja Linux pa seveda drži, a lahko v isti sapi dodamo, da lahko tudi dobro optimiziran operacijski sistem Windows de­luje več mesecev brez prekinitev, to pa je pravzaprav tisto, česar si rudarji želijo. Postavitev in optimizacija sistema Zdaj, ko vemo, kaj vse potre­bujemo za rudarjenje kriptova­lut, se lahko lotimo sestave ra­čunalnika, namestitve program­ske opreme in optimizacije na­stavitev. Računalnik sestavimo po enakem postopku kot vsake­ga drugega, nekaj več minut si velja vzeti le za pregled nastavi­tev v BIOSu osnovne plošče, kjer moramo, kot že omenjeno, za privzeto (prednostno) nastaviti v procesor integrirano grafično kartico ter vklopiti različne mo­žnosti za podporo rudarjenju (če smo kupili namensko osnov­no ploščo). Prav tako je priporo­čljivo, da začasno izklopimo vse varnostne funkcije, predvsem t. i. Secure Boot, če bomo popra­vljali strojno programsko kodo grafičnih kartic (beri: flešali nji­hov BIOS), saj utegnemo v na­sprotnem primeru naleteti na vr­sto težav. Postavitev sistema zač­nemo brez priklopljenih grafič­nih kartic, saj želimo čim bolj čist sistem. Operacijski sistem Windows 10 Pro, ki smo ga po možnosti prenesli z uradne Microsofto­ve strani in zapekli na plošček DVD ali namestitveni ključ USB, namestimo povsem na novo na pogon SSD. Takoj po namestitvi opravimo vse posodobitve siste­ma – odpravimo se na Nadzor­no ploščo (Control Panel), kjer v razdelku Posodobitve in varnost (Update and Security) klikne­mo možnost preverjanja posodo­bitev in počakamo, da operacij­ski sistem iz spleta prenese sveže datoteke in jih tudi namesti. Po namestitvi posodobitev nas bo že sam operacijski sistem najver­jetneje pozval k vnovičnemu za­gonu, a tudi če nas ne, računal­nik na novo zaženemo. Po novem zagonu pa onemo­gočimo storitev Windows Upda­te, saj ne želimo, da bi ta delo ru­dnika prekinjala s posodobitva­mi in ga kljub našemu neposre­dovanju kdaj samodejno spet za­gnala. To storimo tako, da kli­knemo gumb Start in v iskalno polje vpišemo services.msc, na­kar se nam bo odprlo okno s sto­ritvami sistema Windows. Poi­ščemo storitev Windows Upda­te in kliknemo možnost Usta­vi (Stop), če poleg storitve piše, da trenutno deluje. Zatem v po­lju Ob zagonu (Startup type) iz­beremo možnost Onemogoče­no (Disabled). Uveljavimo spre­membe in znova zaženemo ra­čunalnik. V naslednjem koraku bomo povečali količino virtualnega po­mnilnika, ki bo na voljo grafič­nim karticam (in procesorju). V Raziskovalcu desno kliknemo ikono Ta računalnik (This PC) in izberemo možnost Lastnosti (Properties), zatem kliknemo možnost Napredne sistemske nastavitve (Advanced System Settings). V zavihku Napredno (Advanced) bomo pri možno­sti Virtualni pomnilnik (Virtual memory) kliknili gumb Spreme­ni (Change) in zatem izbrali mo­žnost Velikost po meri (Custom size). Nato nas čaka prepro­sta matematika. V odvisnosti od tega, kako zmogljiv pogon SSD imamo, in od števila grafičnih kartic bomo vrednost začetne velikost pomnilnika (Initial size) nastavili na x-kratnik števila gra­fičnih kartic, pomnožen z 2000 MB (če imamo tri grafične kar­tice, bomo velikost nastavili na 6000 MB). Vrednost, ki označuje maksimalno velikost virtualnega pomnilnika, pa bomo pomnožili s 3000 MB (za pet grafičnih kar­tic bi tako ta parameter nastavi­li na 15000 MB). Zatem le še kli­knemo Nastavi (Set) in izbiro potrdimo z V redu (Ok) in Upo­rabi (Apply). Spet zaženemo ra­čunalnik. Zakaj to počnemo? Velikost datoteke DAG, ki se uporablja za rudarjenje priljubljene kriptova­lute Ethereum, je že presegla 2 GB in bo letos dosegla 3 GB, vsa­ka kartica pa mora to datoteko spraviti v svoj pomnilnik, preden jo začne obdelovati. Ob fiksnih vrednostih virtualnega predpo­mnilnika bo sistem Windows ustrezen prostor že imel rezervi­ran in ga ne bo po nepotrebnem vsakokrat krčil in razširjal. Operacijski sistem Windows ima privzeto vklopljen uravnote­žen profil delovanja, ki predsta­vlja nekakšen kompromis med zmogljivostmi in porabo ener­gije. Nas pri rudarjenju kripto­valut, posebej če bomo to poče­li z osrednjim procesorjem, zani­ma predvsem kar se da hitro de­lovanje. Zato pa moramo ustre­zno popraviti način upravlja­nja energije. V iskalnik vpišemo pojem Power Options in odpre­mo stran z nastavitvami porabe energije. Na njej kliknemo mo­žnost Prikaži dodatne možnosti (Show additional plans) in nato izberemo Visoke zmogljivosti (High Performance). V tem na­činu nato še dodatno popravimo nastavitve – odpravimo se na Nadzorno ploščo (Control Pa­nel) in poiščemo ikono Možno­sti Napajanja (Power Options), nato izberemo možnost Doda­tne možnosti napajanja (Show additional plans). Z menuja iz­beremo možnost Visoke zmo­gljivosti (High Performance) in jo še dodatno spremenimo, in sicer tako, da najprej klikne­mo možnost Spremeni nastavi­tve (Change plan settings) in pri možnostih Izklop zaslona (Turn off the display) ter Pošlji raču­nalnik v spanje (Put the com­puter to sleep) izberemo nasta­vitev Nikoli (Never). Zatem kli­knemo gumb Spremeni napre­dne nastavitve upravljanja po­rabe (Change advanced power settings), kjer na menuju poi­ščemo vnos PCI Express in na njem preverimo nastavitev Link State Power Management – na­stavljena mora biti na Izkloplje­no (Off). Znova zaženemo raču­nalnik. Namestitev gonilnikov za grafične kartice Potem ko smo uspešno name­stili in prilagodili operacijski sis­tem Windows 10, je čas za na­slednji korak – pravilno name­stitev gonilnikov za grafične kartice. Pri tem si pomagamo z orodjem Display Driver Unin­staller (www.guru3d.com/files- details/display-driver-uninstaller- download.html), s katerim najprej odstranimo vse grafične gonil­nike in sistemu Windows pre­prečimo, da bi samodejno na­mestil svoje. Po zagonu omenje­nega programa preprosto po­čakamo, da prepozna grafične procesorje in njihove gonilnike, in kliknemo možnost Clean and restart. Računalnik se bo znova zagnal. Nato se odpravimo na sple­tno stran izdelovalca grafične­ga procesorja – www.amd.com ali www.nvidia.com in prenesemo naj­novejše gonilnike za našo grafič­no kartico. Ob namestitvi (po­sebej AMDjevih) gonilnikov kli­knemo možnost prilagojene na­mestitve (Custom) in s seznama gonilnikov izberemo le možno­sti AMD Display Driver in AMD Settings, vse drugo preskočimo. Ob uporabi kartic z AMDjevimi procesorji moramo v gonilnikih še omogočiti računski način de­lovanja (t. i. Compute Mode), ki bo poskrbel za pošten pospe­šek pri rudarjenju kriptovalut, zato tega koraka ne gre preskoči­ti. Najprej v sistemskem kotičku poiščemo ikono Radeon Settin­gs in jo kliknemo. Odpre se nam programski vmesnik AMDjevih gonilnikov, kjer najprej klikne­mo možnost Gaming, zatem pa še Global Settings. Zatem se nam pod možnostmi Global Graphi­cs prikažejo vse podrobne nasta­vitve posamezne grafične karti­ce. Pri vsaki izmed kartic v po­lju GPU Workload privzeto na­stavitev Graphics spremenimo v Compute.. I V uredništvu smo se odločili, da podrobneje preverimo, kako je mogoče s kriptovalutami zaslužiti na način, ki ga najbolje poznamo – z uporabo računalnikov. Zadeva je srednje zahtevna, a donosna. Vinko Seliškar er večino težaškega rudar­skega dela opravijo gra­fične kartice, ki za svo­je delovanje potrebujejo le režo PCI Express in ustrezno napajanje, bi lahko nekaj denarja prihranili že s tem, ko bi jih vpregli v kak starej­ši, a še brezhiben računalnik. V pra­ksi smo preizkusili tudi rudarjenje na 12 let (!) stari konfiguraciji, ki so jo sestavljali Asusova osnovna plo­šča, procesor Intel Core 2 Duo ter 4 GB delovnega pomnilnika DDR2. Ko smo drobovje (pra)starega ra­čunalnika opremili še s pogonom SSD in tremi zmogljivimi grafičnimi karticami, smo dosegli skoraj ena­ke rezultate pri rudarjenju kriptova­lut kot s konfiguracijo, sestavljeno z najnovejšo osnovno ploščo in opre­mljeno z zmogljivim sodobnim pro­cesorjem Core i5 osme generacije in 8 GB pomnilnika DDR4. Upokojena računalniška oprema tako torej še ni nujno za odpis ozi­roma za smeti, še posebej, če ste pred leti kupili igričarski računalnik, ki je premogel osnovno ploščo z več režami PCI Express. Že res, da so starejši procesorji in pomnilniki ne­koliko potratnejši z energijo, a ker pri rudarjenju ne opravljajo hudo napornega dela, takšne konfiguraci­je tudi ne porabijo bistveno več ele­ktrične energije. STROJNA OPREMA Kaj pa »reciklaža« starejše opreme? K . Prav rudarjenje kriptovalut je pognalo proizvodnjo namenskih tiskovin (riserjev), ki omogočajo uporabo grafične kartice tudi brez neposredne vgradnje na osnovno ploščo. s Če bi radi rudarski stroj zgradili »od začetka«, priporočamo nakup namenske osnovne plošče. . Takole je videti rudarjenju kriptovalut namenjeni računalniški sistem. s Zlato pravilo naj bo, da napajalnika ne smemo preobremeniti, saj ga s tem lahko trajno poškodujemo. . Priporočljivo je, da ima napajalnik vedno vsaj 20 odstotkov rezerve do polne nazivne moči. Takrat je kar najučinkovitejši in po možnosti le srednje glasen. Izbira napajalnika s certifikatom Gold ali Platinum renomiranega izdelovalca je vedno varna izbira. ridevnik velikopotezno bi morebiti bolj sodil k t. i. rudarskim farmam, saj je tudi v Sloveniji več res velikih rudnikov kripto­valut – praviloma gre za hale, ki imajo dostop do poceni elek­trične energije in v katerih je nameščenih več sto ali celo tisoč sistemov ter še nekajkrat toliko grafičnih kartic. Z vidika posameznika pa je ve­likopotezno rudarjenje že uporaba šest ali več grafičnih kartic, zato je prav, da osvetlimo nekaj izzivov, ki nas čakajo, če se odločimo postaviti tak sistem. Največji izziv bo pravzaprav že izbira osnovne plošče. Med­tem ko je plošč s tremi ali štirimi vodili PCI Express na trgu razmeroma veliko, pa se ponudba nad tem močno skrči. Kdor bi rad vpregel 12 ali 13, morebiti pa celo 18 in več grafičnih kartic, mora kupiti namensko osnovno ploščo – ta ima pogosto priklop za več napajalnikov in doda­tno okrepljen napajalni del, ki dovaja električni tok režam PCI Express. Dodatna ovira bo sam operacijski sistem. Windows 10 podpira delo­vanje le do 12 grafičnih kartic, če so te opremljene z AMDjevimi pro­cesorji, lahko pa zato postavimo kombinacijo npr. 12 kartic s procesor­ji AMD in šest ali sedem kartic s procesorji Nvidia in tako maksimizira­mo učinek že sicer pregrešno drage plošče. A utegne biti nato zagota­vljanje stabilnega delovanja 18 ali 19 kartic pravi izziv, zato rudarjem začetnikom nikakor ne priporočamo velikopoteznih načrtov – sisteme z več kot 6 grafičnimi karticami naj postavljajo (in upravljajo) le računal­nikarji z nekaj več izkušnjami. NAPREDNO Izzivi »velikopoteznega« rudarjenja P . Takole je videti 12 rež PCI Express z dodatnima priključkoma Molex za njihovo napajanje na plošči Biostar TB250-BTC PRO. Pozabite na WiFi Morebiti bo slišati čudno, a če se želite izogniti težavam pri rudarjenju kriptovalut, računalnik omrežite s kablom. Brezžične povezave enostav­no niso dovolj zanesljive, poleg tega računanje nalog zahteva čim nižje odzivne čase, z brezžično povezavo (posebej če jo uporabljajo tudi dru­ge naprave) pa lahko izgubimo dragocene milisekunde pri deljenju na­ših izračunov. Do računalnika, ki bo rudaril, torej napeljite omrežni kabel in ga tako povežite v internet. Če že res morate uporabiti brezžično po­vezavo, si omislite vsaj takšno opremo, ki bo podpirala frekvenčni pas 5 GHz, da bo tam manj motenj signala. e bomo sestavili računalnik, ki bo namenjen zgolj rudarjenju kriptovalut, lahko v sistemu Windows onemogočimo in odstra­nimo cel kup komponent, brez katerih sicer povprečen upo­rabnik ne bi mogel shajati. S spletnega naslova bit.ly/2v5hMZC prene­semo skripto in jo zaženemo kot skrbnik, nato pa v pogovornem oknu onemogočimo in odstranimo vse elemente sistema, za katere meni­mo, da jih ne potrebujemo (pozor: odstranjenih stvari ne bomo mo­gli dodati, onemogočene pa bomo lahko vklopili nazaj). Ta ukrep je pri­poročljiv le za tiste, ki računalnika ne bodo uporabljali za druge name­ne kot le rudarjenje kriptovalut. Ko skripta konča delo, računalnik zno­va zaženemo. PRVI KORAKI Samo, kar potrebujemo! Č s Onemogočimo storitev Windows Update, saj ne želimo, da bi ta delo rudnika prekinjala s posodobitvami. . Orodje Display Driver Uninstaller velja uporabiti vedno, kadar sumimo, da nas »hecajo« gonilniki grafične kartice, lahko pa tudi pred vsako posodobitvijo gonilnika. riptovalute lahko rudari­mo tudi z osrednjimi pro­cesorji. Ti sicer – z redki­mi izjemami – niso tako zmoglji­vi kot grafični procesorji, a nekaj kriptokovancev le lahko narudari­jo. Za večino uporabnikov bo dobro­došel že podatek, da lahko proce­sor vsaj delno pokrije stroške elek­trične energije računalnika. Če že­limo s procesorjem še kaj zasluži­ti, bomo potrebovali zelo zmogljive primerke, vsaj štirijedrnike, še bolj kot število jeder in delovna frekven­ca pa je pomembna količina tretje­nivojskega predpomnilnika (L3), ki je pri večini procesorjev zelo skopo odmerjena. Algoritmi za rudarjenje kriptovalut pa so optimizirani tako, da za najboljše rezultate porabljajo 2 MB predpomnilnika po procesor­skem jedru. Prav zato je eden najbolj urav­noteženih procesorjev na tokra­tnem preizkusu procesorjev AMD­jev Ryzen 5 1600 skoraj idealna iz­bira, saj ima 18 MB predpomnilni­ka in šest jeder. To pomeni, da lah­ko obenem učinkovito rudari krip­tovalute in še z računalnikom lah­ko povsem normalno delamo, kar je sicer pri večini drugih procesorjev, ko so polno obremenjeni, nemogo­če. Zelo dobra izbira za rudarjenje so tudi procesorji iz družine Ryzen 7, še boljša pa modeli ThreadRipper. AMD-jevega zastavonoše med pro­cesorji, modela Ryzen ThreadRipper, nam žal ni uspelo dobiti na praktič­ni preizkus, a uporabniki, ki ga ima­jo, lahko po zaslugi velikega števila procesorskih jeder in založenosti s hitrim predpomnilnikom L3 računa­jo z izjemno računsko močjo in slu­ženjem denarcev. Ker je tečaj BTC/EUR v času našega preizkusa precej nihal, je procesor Ryzen 5 1600 pri­služil le okoli pol evra na dan (temu moramo odšteti še stroške za elek­triko), decembra lani pa je prinašal že 1,5 evra na dan in imel zelo ugo­dno dobo povračila naložbe. STROJNA OPREMA Vprežimo procesor! K Programska oprema za rudarjenje . Awesome Miner (www.aweso­meminer.com). Programska opre­ma Awesome Miner je delo šved­skega podjetja Intellibreeze Soft­ware AB, na trgu pa je že od leta 2012, kar se vsekakor pozna na zrelosti rešitve. Gre za platfor­mo, ki omogoča učinkovit nad­zor in upravljanje rudarjenja raz­ličnih kriptovalut, kot so bitcoin, ethereum, litecoin, zcash, mo­nero in številne druge. Na račun razmeroma preglednega grafič­nega uporabniškega vmesnika in kopice uporabnih funkcij je Awe­some Miner ena bolj priljubljenih aplikacij za rudarjenje kriptova­lut, deluje pa kot v računalnik nameščen program ali spletna aplikacija (odvisno od izbrane možnosti in licence). Program je na voljo tako v brezplačni kot v več plačljivih različicah, ki se raz­likujejo po količini podpore – z brezplačno različico lahko upra­vljamo do dva računalniška sis­tema, že standardna različica, ki stane 35 dolarjev (enkratno pla­čilo), pa podporo razširi na 4 ru­darje in doda dostop do oblačnih storitev in obveščanja. Aweso­me Miner je temeljit izdelek, saj prepozna (ne)delovanje strojne opreme, npr. pregrevanje kartic in njihovo »obešanje«. Za upo­rabnike najdobrodošlejša funk­cionalnost programa je možnost vklopa preklapljanja med kripto­valutami s ciljem zasledovanja najvišje dobičkonosnosti. V tem primeru aplikacija spremlja sta­tistike rudarskih bazenov in ak­tualne cene kriptovalut ter skla­dno z izračunom rudarjenje pre­klaplja med različnimi bazeni, algoritmi in programi. Program, ki poleg grafičnih kartic podpi­ra tudi namenske rudarske stro­je (naprave ASIC), pozna nekaj osnovnih bazenov priljubljenih kriptovalut, če pa želimo vne­sti svoje favorite, to seveda lah­ko storimo v nastavitvah. Da je Awesome Miner ena boljših izbir za popolnega začetnika, poskr­bi tudi integracija kar 11 pogo­nov za rudarjenje kriptovalut, s priljubljenimi rudarskimi pogoni vred, kot so Cgminer, Bfgminer, Sgminer, Ccminer ter Claymo­re in drugi. To pomeni, da pod­pira kar 26 različnih algoritmov (SHA-256, X11, Scrypt, Zcash, Ethereum …). Uporabnik delo­vanje spremlja prek grafičnega vmesnika/konzole, kjer si lahko podrobno ogleda delovanje po­sameznih rudarjev in njihovih komponent – tako trenutno kot za nazaj. Pri plačljivih licencah so vključene še možnosti rabe mobilne aplikacije in spletnega nadzornega vmesnika. . Claymore Dual Miner (www.mega.nz/#F!O4YA2JgD!n2b4iSHQDruEsYUvTQP5_w) je namenjen uporab­nikom, ki želijo iz svojih grafič­nih kartic iztisniti kar največ, saj omogoča, da kartice rudarijo kar dve kriptovaluti hkrati – za eno skrbi pomnilnik, za drugo grafič­ni procesor. Claymore Dual Mi­ner primarno rudari valuto ethe­reum (ETH) prek lastnega algo­ritma, v načinu »dvojnega rudar­jenja« pa mu lahko dodamo ru­darjenje druge kriptovalute, kot so decred (DCR), siacoin (SIA), lbry, pascal, ella in druge. Pov­sem sveža različica 11.5 prinaša še dodatno pohitreno delovanje, rudarimo pa lahko tudi kriptova­lute, ki podpirajo algoritme Bla­ke2s in Keccak. Claymore Dual Miner podpira tako grafične kar­tice AMD kot Nvidia, zato je se­stavni del praktično vseh drugih programov za rudarjenje kripto­valut. Z izvirnikom se navadno igrajo računalniški zanesenjaki, ki želijo do potankosti izkoristiti svoje grafične kartice, saj lahko prek ukaza v ukazni vrstici krmi­lijo »vse živo«, od želenih delov­nih temperatur, minimalne, ma­ksimalne ali fiksne hitrosti vrte­nja ventilatorjev, temperature iz­klopa, prioritete zahtevnosti (iz­bire, katera valuta ima prednost) itd. . EasyMiner (www.easyminer.net) je še eno izmed programskih orodij za rudarjenje kriptovalut, ki stavi na svojo širino, saj pod­pira resnično pester nabor ru­darskih pogonov in algoritmov, pri čemer podpira oba velika iz­delovalca grafičnih kartic, osre­dnje procesorje kot tudi namen­ske naprave ASIC. EasyMiner pozna dva načina rudarjenja – v privzetem načinu Moneymaker uporabnik rudari valuto LiteCo­in v bazenu ponudnika, ali pa se odloči za način Solo, kjer lahko opredeli lastne preference glede rabe rudarskega bazena, algo­ritma in seveda kriptokovanca. Tudi EasyMiner stalno prikazu­je trenutno dobičkonosnost ru­darjenja. . MinerGate (www.minergate.com) je še eden izmed večjih ba­zenov za rudarjenje kriptova­lut, ki se je odločil uporabni­kom poenostaviti delo in izdela­ti lastno aplikacijo. Ta je vseka­kor med najbolj grafično dodela­nimi in preglednimi, saj uporab­niku nazorno prikaže, koliko de­narja z rudarjenjem posamezne (ali dveh) kriptovalut trenutno ustvarja njegova strojna opre­ma. MinerGate podpira rudar­jenje 15 različnih kriptokovan­cev, med pozitivnimi stvarmi pa velja izpostaviti bazene po vsem svetu – stran poroča o 99,97-od­stotni dosegljivosti strežnikov in več kot 3 milijonih uporabnikov. Podobno kot Awesome Miner ima vdelan kalkulator dobičk­onosnosti, zato lahko na uporab­nikovo željo samodejno prekla­plja rudarjenje na kriptovaluto, ki se v določenem trenutku naj­bolj izplača. MinerGate narudar­jeno kriptovaluto izplačuje nepo­sredno v nastavljeno denarnico uporabnika. . NiceHash Miner (www.nicehash.com). Plod slovenske­ga znanja pa je rudarska pro­gramska oprema NiceHash Mi­ner, ki je pravzaprav podaljšek istoimenske rudarske storitve skupinskega rudarjenja v ba­zenu. Platforma Nicehash.com povezuje nakupovalce in proda­jalce rudarskih zmogljivosti, pri čemer slednji v računalnik na­mestijo brezplačni program Ni­ceHash Miner in na spletni stra­ni ustvarijo uporabniški račun. Program nato preveri za rudar­jenje sposobne komponente (procesor in grafične kartice) in še pred začetkom rudarjenja izvede precej temeljit preizkus zmogljivosti, nato pa v odvisno­sti od tečajev kriptovalut izbira način rudarjenja (podpira tudi sočasno rudarjenje dveh krip­tovalut). Malce čudi le to, da so programerji več pozornosti na­menili grafičnim karticam Nvi­dia, saj je zanje na voljo sodo­ben in pregleden uporabniški vmesnik z nekaj preprostimi gumbi, uporabnikom kartic z grafičnimi procesorji AMD pa je na voljo še stara različica upo­rabniškega vmesnika (srce pro­grama sicer redno posodablja­jo). Ne nazadnje je NiceHash uporabnikom na voljo že od leta 2014, v najboljših časih (beri: pred vdorom in krajo bitcoinov) pa so imeli okoli 160.000 rudar­jev. . Programov za rudarjenje kriptovalut je v izobilju, kar je logično, saj je na trgu trenutno več kot 1500 kriptovalut, lep delež jih je mogoče rudariti. Zato smo se pri opisu programske opreme osredotočili zgolj na nekaj splošno priljubljenih programov, prav mogoče je, da ima vsak »digitalni rudar« svojega favorita. Vinko Seliškar . Takole so videti rezultati petih AMDjevih Radeonov v programu Claymore – primer rudarjenja zgolj valute ETH. . EasyMiner . Takole so rudarile tri testne kartice Nvidia. . MinerGate DOSJE DIGITALNI SEKS DIGITALNI SEKS DOSJE P P 54 april 2018 april 2018 55 Velika zgodovina digitalne packarije osemdesetih so nas – se še spomnite filma Ko­sec? – prepričevali, da je t. i. kiberseks že za vogalom. Da se bomo v posebnih oblekah, na žiroskopskih vrtavkah, priklju­čeni na digitalne seksualne pri­pomočke, s partnerjem oz. par­tnerico že kmalu zadovoljeva­li na daljavo. Če niste vedeli, nauk o teh napravah se imenu­je teledildonika. V tej svetli pri­hodnosti bo menda poskrbljeno tudi za nas, z nasprotnim spo­lom že pregovorno nespretne ge­eke, saj bodo v ponudbi tudi sek­si virtualni roboti. Taki, ki bodo na naše veselje počeli vse, kar že­limo, in, kar še zdaleč ni najmanj pomembno, naslednji dan o tem molčali kot grob. Jasno, popolnoma tam še ni­smo. Bi pa težko rekli, da se ni spremenilo čisto nič. V zadnjih desetletjih smo namreč človeške živali kopico običajev, povezanih z dvorjenjem, evalvacijo partner­ja in morebitnim poznejšim par­jenjem, malce prikrojili po meri časa. A pojdimo lepo po vrsti. Fotografija in film V zgodovini smo se ljudje do­mislili marsičesa in skoraj ve­dno se je nato primerilo, da je mimo prišla seksualnost in si izu­me prikrojila po svoje. Fotografi­ja, izum, ki je znal podobe zamr­zniti v času, so ljudje sprejeli od­prtih rok in plačevali za portrete družinskih članov in podobe do­mačij. A se je hitro našel še vzpo­redni trg bolj »umetniških foto­grafij«, kot so jim tedaj rekli, kar je bil izgovor za kroženje bolj ali manj spotikljivih prizorov. Kriva je bila seveda vojska. Krimska vojna in ameriška državljanska vojna sredi 19. stoletja sta bili namreč prva resnejša spopada v zgodovini, ki sta potekala v času razmaha fototehnike. Zato so vo­jaki v prostem času mrzlično ku­povali in zamenjevali te domnev­no umetniške podobe. Potem je prišel film. Ne, ni trajalo dolgo. Slabih dvajset let po prvi prikazani filmski anima­ciji je Francijo leta 1896 navdu­šil sedemminutni film Le Cou­cher de la Mariée, v katerem je glavna protagonistka izpelja­la striptiz v kopalnici. To je bil samo začetek in tako so nasle­dnjih sto let v domačem udo­bju gibljive pornografije že lah­ko uživali tisti, ki so imeli svoj lasten 16 ali največkrat 8 mm filmski projektor. Potem so konec sedemdesetih prejšnjega stoletja začeli pohod videorekorderji. Domače pikan­tne predstave so bile zdaj tudi na dosegu rok srednjega razre­da. Najverjetneje vsi poznate voj­no med formatoma videokaset, med tehnologijama Betamax in VHS. Urbana legenda pravi, da je zmagal slednji, ker ga je po­svojila porno industrija. No, v re­snici poznejše, nekoliko treznej­še raziskave tedanjega dogaja­nja tega niso potrdile. Porno in­dustrija namreč ne izgublja časa s tveganji, zato je bila količina žgečkljivega materiala za oba formata približno enako gorata, VHS pa naj bi zmagal predvsem zato, ker se je na njegove trako­ve tedaj lahko shranilo več minut posnetkov in pa, pozor, presene­čenje – zaradi boljše marketinške kampanje. Toda legenda se je obdržala. Še danes se izdelovalci vsega no­vega nenehno previdno ozirajo proti porno publiki, da se ne bi opekli, kot se je domnevno Be­tamax. Digitalna era Nekako v času videorekorder­jev ali pa le malo zatem, smo končno dobili domov tudi raču­nalnike in sčasoma še druge na­prave. Toda začetki, kot si lahko mi­slite, niso bili prav bleščeči. Ra­čunalniški monitorji so dolgo zmogli le besedilo v dveh dolgo­časnih barvah. A tudi to ni ovi­ralo človekove, vemo, do obisti pokvarjene nravi, da je brž tudi na tej platformi začela ustvar­jati zdaj že nekajkrat omenje­no umetnost. Smo v ZDA, v pet­desetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna v polnem razmahu in so bili prvi računal­niki skorajda brez izjeme name­njeni obrambi nacionalnih inte­resov. Na enem od njih – šlo je za IBMov sistem SAGE, ki je tam­kajšnje davkoplačevalce stal 67 milijard tedanjih dolarjev in je bil namenjen prestrezanju sov­jetskih bombnikov – so z vektor­sko sliko, ki je podatkovno teme­ljila na preluknjani kartici, ne­znanci že leta 1955 narisali obris gole ženske. In ta, danes docela nedolžna sličica pin-up dekleta velja za prvo uradno vizualizaci­jo digitalnega greha. Igre in druga zabava Ko se začnemo pogovarjati o interaktivni žgečkljivi zabavi, je prvi in ključni korak razdeliti naš planet na vsaj dva dela. Na na­šega, zahodnjaškega, in na one­ga malo bolj čudnega, azijskega, kjer baklo inovacij – in oči zavi­jajočih perverzij – praktično ves čas nosijo Japonci. Razlika je preprosto kulturna, naše večin­sko krščanstvo je bilo do nagic vedno nekoliko manj popustlji­vo, kot so popustljivi njihovi bo­govi, ki zapovedujejo srednjeve­ške kockice na ključnih delih te­les. Vsekakor je bila do razma­ha spletne prodaje iger razlika v obeh svetovih tudi pravna. Na zahodu se je donedavna veli­ka večina iger prodala v specia­liziranih bleščečih trgovinah za mladino, tja pa stvari, poveza­ne z goloto ali celo čim hujšim, nimajo vstopa. Ponudniki igral­nih konzol imajo še danes pre­cej stroga pravila glede tega, zla­sti Sony s svojim Playstationom, medtem ko sta Nintendo (Swi­tch) in Micorsoft (Xbox) pri kaki nagi riti za kanec popustljivejša. No, in prav zato bo naš poudarek nekoliko bolj na razvoju profane digitalizacije zahodne hemisfere. Je pa še en, a ključen razlog, zakaj je produkcija za doma­če računalnike tako zaostajala v primerjavi s tiskom in video in­dustrijo, ki sta v osemdesetih že množično polnila police z izdel­ki XXX: za izdelavo vročega vi­dea ali fotografij je producent v grobem potreboval le igralce, opremo in pa kakega znanca, ki je znal vsaj približno delati s ka­mero in montažo. Mimogrede, slednje je jasno razvidno tudi iz kakovosti tedanjih izdelkov. Na drugi strani je produkcija digi­talnih vsebin zahtevala kar nekaj tedaj še redkih strokovnih profi­lov, denimo programerje, risarje in animatorje, ki so stroške izdel­ka povzdignili nekam, kamor se programske založniške hiše niso preveč rade hodile igrat. Obotavljivi začetki Tisti, ki ste v osemdesetih le­tih imeli prvi resnejši doma­či računalnik, Apple II, ste med igrami skoraj zagotovo ime­li naslednje tri: Space invaders, Lemonade stand in Softporn adventure. Slednja velja za eno prvih seksualno orientira­nih iger v zgodovini človeštva sploh. Za vajo v programira­nju jo je leta 1981 izdelal Chuck Benton. Kljub temu da se je ve­činoma kopirala med znanci, so je na koncu prodali v osupljivih 25 tisoč izvodih. Za primerjavo, Applov II so v tistem času izdela­li približno sto tisoč. Naslednja omembe vredna igra je Mac Playmate. Nastala je pod prsti domačega zanese­njaka po imenu Mike Saenz in se na stojnici Mac Worlda leta 1987 prodajala za med. Cilj prve inte­raktivne erotične igre je bil s po­govorom spraviti obleko z dekle­ta po imenu Maxine, nato pa z njo preživeti vročo noč. Pri tem so bila igralcu na voljo speciali­zirana orodja, kot so denimo Mi­ghty Mo Throbber, Deep Plunger in Anal Explorer. Avtorju se je na koncu kar smejalo od zaslužka, a Mac Playmate je bil prav zara­di svojega nenadejanega uspeha pozneje vpleten v kar nekaj so­dnih postopkov. Najprej zara­di nelegalno uporabljene pro­gramske opreme za risanje, za­radi zlorabe zaščitenega imena pa se je nad Saenza spravil tudi Playboy. Osemdeseta so bila sicer bolj sušno obdobje, tedanji najbolj razširjeni mikroračunalniki vr­ste Spectrum in Commodore so bili namenjeni bolj družinskim in vzgojnim okoljem. Razen ne­kaj iger v slogu strip pokra (tudi s Samatho Fox!) kake oprijemlji­ve domače rompompom zabave ni bilo na voljo. Preteklo je kar nekaj vode oz. ejakulata in prvi resni mejnik je sledil šele konec osemdesetih. Na Amigah, Atari­jih in prvih PCjih. Larry Igra, ki je podirala tabuje – med drugim tudi tistega o pri­vlačnosti kratkih naslovov – se je imenovala Leisure Suit Lar­ry in the Land of the Lounge Li­zards. V njej so pranerdi na neki način stopili v svoje lastne čevlje – upravljali so geeka, ki živi pri mami v kletni sobici in si želi iz­gubiti nedolžnost, to je bil tudi končni cilj igre. Vse skupaj je bilo pospremljeno z rudimentarno grafiko, predvsem pa z zabav­nimi dialogi, a brez eksplicitnih prizorov. Pri produkciji in prodaji je za­ložniška hiša Sierra naletela na kup težav, povezanih s prej ome­njenimi zahodnjaškimi kultur­nimi ovirami. Zaposleni so da­jali odpovedi, trgovine igre niso želele prodajati, mediji ne ogla­ševati … A na koncu je vendar­le zmagal peklenšček, ki tiči v vsakem od nas, in uradno kopi­jo Larryja si je omislilo dobrega četrt milijona uporabnikov. Kljub vnetemu piratiziranju in mora­liziranju. Pa ne samo to, v Sierri so nato hiteli kovati franšizo, do­kler je bila vroča, in v naslednjih dveh letih sta sledili še dve nada­ljevanji s podobnim prodajnim uspehom. Larryjem je potem sledila še cela kopica bolj ali manj eksplici­tnih in enako nihajoče uspešnih izdelkov konkurentov, ki jih je opogumil Sierrin uspeh. A zno­va, če niste po duši bolj Japonec, v tem obdobju niste našli ravno veliko za svoj okus. A tudi to se je spremenilo. Že kmalu, zlasti s prihodom CD roma, pa tedaj tako opevane večpredstavnosti in seveda in­terneta. Eksplozija v devetdesetih! Medtem ko so analogni me­tuzalemi še vedno kupovali Vro­či Kaj, preverjali Kanal A po pol­noči in nabijali službene telefon­ske račune na t. i. vročih linijah, se je za techije odprla Indija Ko­romandija. Najprej s formato­ma avi in mpeg, ki sta omogo­čala spodoben in obenem eko­nomičen zapis videa. A prenaša­nje in kupovanje ploščkov niti ni trajalo dolgo. Sredi devetdesetih je skorajda vsakega od nas tako ali drugače dosegel splet. Tisti, ki ste bili zraven pri njegovih začet­kih, se verjetno spominjate, da so ga že takoj preplavile slike nagic in prvi, še skorajda negledljivi vi­dei. Oboje navadno brezplačno, če ne štejemo »dial-up« (telefon­skega) dostopa, a se je že po ne­kaj klikih končalo z vabilom k re­gistraciji in seveda plačilu. Indijo Koromandijo so tako končno na­šli tudi na drugi strani, pri pro­ducentih in založnikih. A le za nekaj časa. Suhoparno gledanje slik in filmčkov je bilo za dobo interaktivnosti vse premalo am­biciozno zastavljeno. Leta 1996 je konceptualna umetnica Jenny Ringley ustva­rila spletne dveri Jennycam. V svojo študentsko sobico je name­stila spletno kamero, ki je vsa­kih nekaj minut naredila posne­tek dogajanja. In svet se je pri­klopil, da bi gledal Jenny, kako študira, kuha, si pere zobe … no, tu in tam je udarila tudi kak simpatičen striptiz. Posledično je bila stran kmalu razdeljena na brezplačni in, uganili ste, plačlji­vi del. Hitri zaton uradne pornografije Jenny je s tem nevede sproži­la začetek cele nove industrije, imenovane camming, ki danes po konservativnih ocenah na leto pobaše od dve do tri milijarde dolarjev dobičkov. Do leta 2020 pa naj bi ta številka energično po­skočila na kar deset milijard. Zgodilo se je zlasti to, da je od­tlej lahko vsakdo z dobro ide­jo ali pa vsaj telesom začel do­cela dobičkonosen posel. Za iz­peljavo je potreboval le solidno spletno kamero, širokopasov­ni dostop do spleta in računal­nik. Pa seveda posrednika, ki je poskrbel za pravično izmenja­vo slike in denarja. Chaturbate, MyFreeCams, BongaCams in Li­veJasmin so spletne platforme, na katerih lahko vsakdo posku­si zaslužiti z vzburjenimi vojerji. In če ste se zdaj ozrli navzdol, v smeri svojega pivskega trebuha, verjemite, svet je velik, ljudje pa dovolj raznoliki, da boste tudi vi našli stranko ali dve. In prav to je zabilo prvi žebelj v krsto globalne online industri­je vroče zabave. Produkcije ne­nadoma niso imele več v rokah velike ameriške hiše, temveč ve­činoma gospodinje, študentke in druge zaslužka željne ženske z nekoliko bolj svobodomiselnim pogledom na spolnost. Razcvet uradne pornografije velikih studiev v spletu je bil to­rej le kratkotrajen. Udarci so si namreč kar sledili. Prihod pame­tnih naprav je preselil precejšen del našega spletnega udejstvova­nja nanje. Apple, na zahodu do­minanten ponudnik, pa z navi­hanimi vsebinami ne pozna šale v svojem App storu. Tudi Google je take zadetke začel vneto pomi­kati proti skrajnim robovom svo­jega iskalnika. Temu se je pridružila še mala armada različnih tubov in Xhamsterjev, ki množično pira­tizirajo tuje vsebine in jih v ne­koliko slabši kakovosti ponujajo na ogled brezplačno. To, resnici na ljubo, večini rokometašev in rokometašic povsem zadostuje. Skratka, če ste mislili, da je glo­balna pornoindustrija v teh ča­sih cvetoča, z jahtami in zasebni­mi letali, se motite. Ob osupljivi ponudbi individualcev jo tepejo še docela enake težave kot dru­ge ustvarjalce avtorskih vsebin, le da se politika in nevladne or­ganizacije zelo nerade zavzame­jo za njihove pravice. Kot si lahko tudi mislimo. Na drugi strani pa lokomotive, ki trenutno nareku­jejo razvoj tehnologij za nas obi­čajnike, torej Google, Facebook, Apple in Microsoft, takim vsebi­nam odločno pripirajo vrata, kjer je le mogoče. Podobno sušno je bilo po pre­lomu tisočletja na področju iger. Bilo pa je nekaj ekscesov, kot je Hot Coffee patch za GTA: San Andreas. Če se še spomnite, so razvijalci v končni kodi pusti­li tudi skrito mini igro, ki se jo je na platformi PC dalo zbudi­ti z majhno nadgradnjo. Tisti, ki so v patchanje vložili nekaj tru­da, so bili nagrajeni s slabo simu­liranim seksom med glavnim ju­nakom igre in njegovo punco, ki ga je malo prej povabila k sebi na »kavo«. Ni trajalo dolgo, ko so zadevo zbezali na plano tudi la­stniki konzol in v ameriških me­dijih je na kratko završalo po po­gromu nad igrami in za hip se je zdelo, da bo završalo tudi v poli­tiki in zakonodaji. Pa ni bilo nič. Drugi veliki pok tega obdobja je bil prihod navideznega sple­tnega sveta Second Life leta 2003. Vsakdo je lahko brezplač­no vstopil v to velikansko igro MMORP, v kateri pa za razliko od množice drugih ni bilo neke­ga končnega cilja. Second Life je pač prostor, kjer si, kot namigne ime, ustvariš drugo življenje. Tu si lahko privzamete, kateroko­li vlogo želite, kupujete navide­zne nepremičnine, poiščete služ­bo ali uganjate kaj tretjega. Drži, veliko dogajanja v njem je pove­zanega s seksom, a po drugi stra­ni je šlo za precej prelomno reč tudi v številnih drugih pogledih, saj tako množičnega anonimne­ga virtualnega eksperimenta po­prej še ni bilo. VR In ker ima vsakdo pravico do upanja, ga ima tudi porno in­dustrija. Navidezna resničnost je dolga leta veljala za njeno poslednje upanje. VR se je spr­va zdela tehnologija, ki si je ne more privoščiti kar vsakdo, na drugi strani pa nekaj, kar bo zna­lo povsem na novo požgečkati naša čutila. Drži. Če ste si kdaj nadeli oča­la, veste, da stvar kar deluje. Če se pod njimi postavite na rob na­videznega nebotičnika, bodo ob­čutki vrtoglavice kar pravi. Ena­ko občutek hitrosti na vlakcu smrti. Se pravi, da bi moralo de­lovati tudi na tiste registre na­šega organizma, ki nam sicer poženejo v glavo poredne mi­sli. Sploh, ker dosedanji, temu še najbližji civilizacijski dosežek predstavljajo posnetki POV (Po­int of View), pri katerih akter drži v rokah kamero in nam po­skuša malce bizarno posredovati občutek, da smo v akcijo vpeti tudi sami. Nekaj je res. Prodaja je zače­la pohod. Sony je lani prodal dva milijona svojih naprav Playsta­tion VR, več kot oba konkuren­ta skupaj, ki sta še edina ponu­jala samostojne naprave: HTC z Vive in Occulus Riftom za ka­terim stoji Facebook. A resnični zmagovalci so bili lani ponudniki mobilnih naprav VR. Torej tistih, v katere vtaknemo telefon in za stotaka ali dva dobimo kar dober približek navideznosti. Google je lani prodal okoli deset milijonov svojih Cardboardov, po ocenah analitikov pa naj bi Samsung le­tos prodal 6,7 milijona svojih kompletov Gear VR. A v resnici ponudniki že vedo, da VR ni tisto pravo. Pustimo ob strani bridko dejstvo, da si bitje, ki s čim takim na glavi nevtrali­zira svoje nagone, gladko ne za­služi več mesta na vrhu razvoj­ne piramide tega planeta. Šalo na stran, naglavni seti so zaen­krat nerodni, vmesniki tudi, za delovanje potrebujejo telefon ali zmogljiv računalnik … skrat­ka, že to, da se Apple na tem po­dročju drži bolj ob strani, nam da vedeti, da tehnologija še ni zrela za uporabno množičnost. Morda sploh nikoli ne bo. Ker jo po de­sni prehiteva njen polbrat, ime­novan augumented reality oz. obogatena resničnost. Zato bo na novo prelomni­co treba počakati še leto ali dve. V Microsoftu se tega že dolgo zavedajo in so dolgo v tajnosti pripravljali svoje HoloLens. Te so sicer že nekaj časa naprodaj in jih je zgrabil tudi poslovni svet, a zaenkrat težko verjamemo, da si bo kdo omislil napravo v vredno­sti tri tisočake, da bi na njej po­ganjal … packarije. A, kot reče­no, počakajmo. Teledildonika in futurizem In potem je prišlo leto 2013. Leto, ko smo končno dobi­li tudi praktičen razlog, da jav­no uporabimo pojem teledildo­nika, najbrž najneumnejšo be­sedo, kar ste jih kdaj slišali. Po­jem označuje razvojno verjetno neizogibnega otroka med člove­škim vzburjenjem in inženirsko znanostjo. Z drugo besedo, to so spolni pripomočki, ki jih upra­vljamo na daljavo. Dober primer je vibrator, s katerim bi partner ali partnerka po želji lahko upra­vljala z druge strani sveta. Pred petimi leti je podjetje Lo­vense končno ponudilo tak par moških in ženskih stimulatorjev, poimenovali so ju Max in Nora. Napravi se povežeta s pame­tnimi telefoni prek Bluetootha, nato pa si prek aplikacije v malo­ne realnem času izmenjujeta lju­bezenske dregljaje med akterje­ma. Akterjema? Po zatrjevanju spletne strani zadeva omogoča tudi multiplayer, le da si je, pri­znajte, slednje zares težko pred­stavljati. Zadnja leta je nastalo še kar nekaj startupov, ki se ukvar­jajo prav s tem področjem, vsi pa poznamo tudi t. i. real doll projekte, pri katerih nam za ne­kaj deset tisoč dolarjev ponuja­jo iritanten kup plastike, poln ra­znotere hidravlike, za katero ni­koli ne veš, kdaj utegne zatajiti. In zategniti. Resnici na ljubo, en resno delujoč stroj v vsej njego­vi privlačnosti in uporabnosti za zdaj še čakamo. In če se vrnemo k resni znano­sti, za praktičnega začetnika te­ledildonike velja Američan How Wachspres, ki je leta 1972 paten­tiral moško in žensko napravo, ki je oprtana na ključne dele te­lesa na daljavo poslani zvok pre­tvarjala v fizične dražljaje. Saj si predstavljate en tak razživet kon­cert Panthere med vašimi noga­mi, a? No, dr. Wachpres je na neki način tudi razlog, zakaj se pano­ga ni razvijala hitreje, kot bi se lahko. Njegov patent je namreč pozneje odkupilo neko t. i. pa­tent troll podjetje, ki zdaj vneto toži vsakogar, ki poskuša komer­cialno unovčiti kaj podobnega. Pa končajmo skupaj Seksualnost, večna spremlje­valka človeštva, je seveda navzo­ča tudi pri razvoju novih tehno­logij. Čeprav se ves čas vneto de­lamo, da je ni, poganja dobršen del naših ciljev in s tem življenj nasploh. Za zdaj se zdi, da ni nič več kot docela nedolžna zabava, pikantna popestritev, ki pa lah­ko, kot vse stvari ob pretiravanju, vodi tudi v težave. Pomembneje je, da nas je ta udarna kombinacija napredka in strasti v vseh teh letih nezavedno spremenila. Predvsem smo zara­di tega vsi precej, precej bolj sek­sualno izobraženi, kot so bili naši predniki. Če parafraziram, da­nes se mladi na prvih spolnih se­ansah verjetno težko izgovarjajo, da ne vedo, kako se čemu streže. Pa tudi sicer, drugače kot naši predniki se spoznavamo, drugače komuniciramo in dru­gače se »pecamo«. Vse skupaj pa postaja precej, precej bolj druž­beno odprto. Je to dobro ali sla­bo? Ne vemo, a do nedavna smo bili edini med sesalci, ki so nas uspešno prepričali, da gre za ne­kaj skrajno negativnega, če slu­čajno zagledamo seks med pri­padnikoma lastne vrste. . V Čeprav so nas ves čas prepričevali, je zdaj že vsakomur od nas kristalno jasno, da najpomembnejša postranska reč na svetu v resnici nikoli ni bila nogomet. Ne, to je seks. Milijardna industrija, ki potihem ves čas spremlja človeštvo, je v zadnjem stoletju nemalokrat postala pokazatelj, pogosto pa kar gonilo nadaljnjega razvoja tehnologij. Jure Forstnerič ariške mestne svetnike prav te dni zaposluje polnomastno fu­turistična seks tematika. Odločajo namreč o usodi podjetja Xdolls , nekakšne javne hiše, v kateri lahko stranke preživijo eno uro s silikonsko lutko - za 89 evrov. Za pare - in tudi med njimi je menda zanimanje veli­ko - je cena seanse 120 evrov. Rezervacije in plačila poteka­jo prek spleta, nato pa stran­ka dobi naslov, na katerem bo potekal zmenek. V Franciji je sicer nezakonito odpreti posel, ki mu po doma­če rečemo javna hiša, prepo­vedana je tudi prostitucija na­sploh. Xdolls je zato pravno­-formalno registriran kot zaba­viščni center. Za zdaj »zaposluje« tri lutke, vse so višjega razreda, vre­dne po nekaj tisočakov, kot je povedal nad medijsko pozornostjo precej presenečeni lastnik Joachim Lousquy. V mestu ljubezni, sploh pa državi, znani po uživanju življenja, z njego­vo poslovno idejo namreč niso preveč zadovoljni. V zrak so najprej sko­čili komunistični mestni svetniki, pa seveda feministke, ki trdijo, da gre za promocijo nasilja nad ženskami. Xdolls tako zdaj čaka glasovanje svetnikov, ki ga utegnejo preprosto razglasiti za bordel in zapreti. PROSTITUCIJA Bordel z lutkami, da ali ne? K . Pin-up girl na zaslonu računalnika SAGE velja za prvo digitalno porednost v zgodovini človeštva. s Na zahodu se je donedavna velika večina iger prodala v specializiranih bleščečih trgovinah za mladino, tja pa stvari, povezane z goloto ali celo čim hujšim, nimajo vstopa. . Takole so si ljubezen prihodnosti zamišljali v filmu Kosec/Lawnmoverman leta 1992. . Mac Playmate je imel tudi »gumb v sili«, ki je nagico na zaslonu v hipu spremenil v lažno preglednico. . Trilogija Leisure suit Larry je z lahkotnim, a žgečkljivim humorjem uspešno prebijala moralne pregrade tedanje igričarske industrije. . Naslovna stran Softporn Adventure, tekstovne erotične pustolovščine iz leta 1981. osebno poglavje v tej zgodbi si zaslužijo sple­tne storitve, ki med se­boj povezujejo sorodne duše. Po­gosto tudi sorodne potrebe. V preteklosti so temu služili mali oglasi in časopisne rubrike ala Osamljena srca. No, tudi to je šlo v staro šaro. Nekdaj sramežljivo spoznavanje do prvega srečanja v živo, ki je potekalo prek verižne izmenjave pisem, so nadomestili hladnokrvni algoritmi, ki nam na podlagi naših zavednih in neza­vednih inputov dodelijo najbolj­šega možnega partnerja. No, saj vemo, kako je z umetno inteligenco. Toda uporabniki so zadeve pograbili in dveri, kot so OKCupid oz. njego­ve domače različice, denimo dveri Ona-On, so zaživele na polno. Imamo pa v Sloveniji celo specializirano stran KatStik.si, ki je namenjena medsebojnemu spoznavanju katoliških iskalcev srčne sreče. Nekoliko bolj neposredne so t. i. hook up aplikacije. Grindr in njegova he­teroseksualna različica Blendr sta bili med prvimi, ki sta vpeljali hitro odloča­nje s »svajpanjem« po zaslonu. V desno za »da« in v levo za »več sreče pri­hodnjič«. Obe aplikaciji delujeta tako, da s pomočjo geolokacijskih podatkov povezujeta ljudi, ki so si trenutno najbliže, s klikom njihove slike pa si lahko ogledamo še njihov podrobnejši profil. In potem svajpamo. Nezakonski otrok obeh aplikacij je trenutno megapriljubljeni Tinder, ki je vse skupaj nadgradil s tem, da zna sam ustvariti uporabnikov profil ob pomoči fotografij, ki smo jih že prej naložili v omrežji Facebook in Instagram. SPOZNAVANJE Dejting P . Prizor iz sedem let trajajočega eksperimenta Jenny Ringley. Z nekaj sreče so obiskovalci naleteli tudi na kaj bolj vročega. s Produkcije nenadoma niso imele več v rokah velike ameriške hiše, temveč gospodinje, študentke in druge zaslužka željne ženske. . V Virtualnem svetu Second Life se dogajajo vse mogoče stvari. Pomislite, celo seks! . Max in Nora. Za zabavo na daljavo! elike spremembe pa na področju spletnih pornografskih vse­bin z uveljavitvijo Zakona o digitalni ekonomiji v mesecu ča­kajo Britance. Osrednja novost bo dosledno preverjanje sta­rosti uporabnikov in vzpostavitev državnega nadzornika, ki bo skrbel za red na tem področju. To je postal British Board of Film Classificati­on (BBFC), organizacija, ki sicer skrbi za starostno označevanje predva­janih filmov. Iskanje načina, kako naj spletne strani izpeljejo starostno preverja­nje, je vlada v Londonu prepustila kar sami industriji. Eden od glasnej­ših ponudnikov je tako postalo podjetje MindGeek, za katerim so la­stniki strani PornHub. Rešitev se imenuje AgeID in pri MindGeeku pri­čakujejo, da se bo v njihov sistem v naslednjih mesecih vpisalo 25 mili­jonov Britancev. Kar pa pri skeptikih seveda zbuja upravičeno bojazen, da se bo s tem na enem mestu vzpostavila velika zbirka pornografskih entuziastov. Zbirka bo najverjetneje hitro postala priljubljena tarča izsi­ljevanja željnih hekerjev. AgeID sicer deluje prek prijave z emailom, enkratno preverjanje sta­rosti pa poteka prek zunanjih partnerjev. Z registracijo uporabnik dobi dostop do spletnih strani, ki se bodo vključile v MindGeekov ekosistem. Neodvisnim ponudnikom, studijem in blogerjem v Veliki Britaniji so sto­ritev obljubili brezplačno, preostali pa naj bi zanjo plačevali enotno čla­narino. Kolikšna bo ta in kako bodo opredeljevali neodvisnost studiev, pri MindGeeku za zdaj še ne pojasnjujejo. ZAKONODAJA Velika Britanija v spopad s pornografijo V s Z drugo besedo, pri teledildoniki gre za spolne pripomočke, ki jih upravljamo na daljavo. . Kalupi v tovarni seks robotov čakajo, da si stranke izberejo izdelek po svoji volji. . Je to res prihodnost, ki nas čaka? NOVE TEHNOLOGIJE PODATKI V DNK PODATKI V DNK NOVE TEHNOLOGIJE O O 60 april 2018 april 2018 61 DNK namesto diskov anašnji diski in ključ­ki USB se zdijo s časov­ne distance osupljivi. V dlani z lahkoto nesemo 1 TB po­datkov, kar predstavlja približno 500 milijonov strani besedila ali pa, recimo, pol milijona povsem solidnih fotografij. Pred leti je bilo to nepojmljivo. Toda ljudje smo nadvse podjetni pri ustvar­janju novih podatkov. Lani naj bi ustvarili 16 zetabajtov podatkov (to je 16 milijard terabajtov), do leta 2025 pa naj bi se letna pro­dukcija podeseterila. Fotografij je čedalje več, filmom raste lo­čljivost, veliki brat polni zbirke podatkov, kopičijo se metapo­datki itd. Kam bomo vse to shra­nili? Ena izmed futurističnih mo­žnosti je shranjevanj v DNK, ki jo poznamo iz celic. Narava je nale­tela na podoben problem, saj je morala v evoluciji v majhne celi­ce stlačiti precej podatkov, zapis pa je moral biti zanesljiv. Člove­ški genski zapis vsebuje tri mili­jarde »črk«, pri rekorderki ribi pljučarici pa 133 milijard. In vse to je treba zapisati v (skoraj) vsa­ko majceno celico. Narava je ta problem rešila tako učinkovito, da se zdi, kot da se kasneje sploh ni več ukvarjala s kompaktnostjo genskega zapisa. Še danes je več kot 80 odstotkov človeškega de­dnega zapisa brez jasne funkcije (junk DNA). Če torej lahko narava stlači pe­tabajte podatkov v gram DNK, zakaj tega ne bi storili še mi? Tako bi lahko v majhno študent­sko sobico shranili vse znanje in informacije tega sveta. Zamisel pred svojim časom Watson in Crick sta strukturo DNK razvozlala leta 1953 in že desetletje pozneje je Mikhail Ne­iman v sovjetski znanstveni reviji Radiotehnika objavil serijo član­kov, kjer je špekuliral o umetnih informacijskih strojih, ki bi lahko informacije shranjevali na mole­kularni ravni, podobno kot DNK. Zamisel je bila preprosta in smi­selna, a je bilo treba na praktično uporabnost počakati še pol sto­letja. Tedaj tehnologije rekombi­nantne DNK sploh še ni bilo, bio­tehnologija pa fino manipulacijo DNK in celic omogoča šele od konca stoletja. Umetniku Joeju Davisu in raz­iskovalcem s Harvarda je že leta 1988 uspelo v DNK bakterije E. coli shraniti 35 bitov podatkov. Organizirani so bili v matriko 5 × 7, kjer so enice kodirale temna področja in ničle svetla podro­čja. V DNK so zapisali simbol sta­re germanske rune, ki je simboli­zirala življenje in Zemljo. Ta do­sežek je bil pionirski, a praktične uporabnosti še ni imel. Tehnologija ujame domišljijo Ker so imeli čedalje več podat­kov za shranjevanje in nič večjih proračunov, so se znanstveni­ki iz biotehnoloških ved na kon­ferencah šalili, kam bi to shra­nili. Pri branju DNK in genomov so nastajale gore podatkov. Kaj če bi podatke shranili kar nazaj v DNK, tako kakor v znanstve­nofantastični literaturi, je ne­koč predlagal Nick Goldman z Evropskega inštituta za bioin­formatiko (EIB) v Veliki Britani­ji. Kmalu so se nehali smejati, saj je bila to v resnici genialna zami­sel. Vrgli so se na delo. Leta 2013 so Goldman in so­delavci objavili rezultate ekspe­rimenta, kako so v DNK shrani­li 154 Shakespearovih sonetov, 26-sekundni izsek iz Luthrove­ga govora, kopijo Watsonove­ga in Crickovega članka o struk­turi DNK, fotografijo inštituta in seveda datoteko z navodili za dekodiranje. Skupno so v DNK shranili 5,2 megabita podatkov. Podatke so kodirali tako, da je vsak bajt zapisan kot kombinaci­ja zaporedja petih črk A, C, G ali T (predstavljajo bazne pare, glej okvir o zgradbi DNK). Približno obenem so na Har­vardu v skupini raziskovalca Georgea Chrucha v DNK shra­nili knjigo s 53.000 besedami, 11 fotografijami in računalniški­mi programi. S tem so dosežke iz preteklosti presegli za nekaj ti­sočkrat in prvikrat pokazali, da je shranjevanje podatkov v DNK tudi praktično mogoče. Po teh dveh pionirskih dosežkih je po­stalo jasno, da shranjevanje po­datkov v DNK ni več znanstvena fantastika. Za shranjevanje podatkov je ključnega pomena stabilnost. Za DNK vemo, da je zelo stabil­na (glej okvir o stabilnosti), kaj pa, ko jo uporabimo za zapis po­datkov? V naravi se namreč ba­zni pari A, C, G, T pojavljajo pri­bližno enakomerno in ni predol­gih ponovitev iste črke, kar mora­mo zagotoviti tudi pri zapisu po­datkov. Raziskovalci z ETH Züri­ch so pokazali, da lahko z ustre­znim algoritmom (uporaba re­dundance) in hranjenjem DNK v suhem, temnem okolju pri 10 °C pričakujemo, da bodo podatki berljivi brez napake še po 2000 letih. Pri -18 °C se ta čas podaljša na milijon let. Izbira algoritma Ne glede na način in infor­macijo bomo imeli na koncu v DNK neko zaporedje baznih pa­rov A, C, G, T. To pomeni, da moramo na začetku premisli­ti, kako bomo podatke zapisa­li v tej obliki. Ker znamo vse po­datke predstaviti v binarni obliki za računalnike, jih bomo seveda tudi v štiričrkovno abecedo zlah­ka prevedli. Naivno bi pomislili, da bomo 00 pisali kot A, 01 kot C, 10 kot G in 11 kot T. To bi bil najgostejši zapis, a žal neupora­ben. Pri tem početju velja biti pa­zljiv in poleg matematikov za po­moč povprašati še informatike in biokemike. Zapis v DNK ni idealen, zato je treba uporabiti ustrezen kod z redundanco. Pisanje in branje imata sorazmerno pogoste napa­ke. Po drugi strani pa DNK ni ne­skončno prilagodljiva in ekstre­mno dolge ponovitve ene baze (npr. dvajset A) niso stabilne. Še huje, trenutni sistemi za zapis in branje delujejo najbolje, če sploh nimamo zaporednih ponovitev baznih parov. Zato je treba po­datke kodirati tako, da se temu izognemo. Upoštevati je treba tudi ome­jitve metode, saj je daljše zapise DNK teže pripraviti brez napak. Tam nekje 200 baznih parov je zgornja meja zanesljivih sintez, zato moramo podatke razreza­ti v tako dolge bloke (nasproten problem bomo imeli pri branju). Ko je Goldmanova skupina pri­pravljala algoritem, so bili bloki dolgi 117 baznih parov. Od tega jih je sto predstavljalo dejansko vsebino, preostanek pa podatke za indeksiranje in kontrolo. Vi­dimo, da je izbira algoritma re­snično daleč od trivialnega pro­blema. Ko smo se z upoštevanjem vseh zgornjih omejitev dogovori­li za način zapisa podatkov, jih je treba nekako spremeniti v DNK. Zapis Pri »izdelavi« molekul DNK moramo ločiti med dvema zelo različnima procesoma, čeprav oba vodita do nastanke nove DNK. Pri normalnem deljenju ce­lic, pri analizi DNK sledov ali pa pri vstavljanju tuje DNK v bakte­rije gre za podvojevanje ali kopi­ranje DNK. Na začetku je želena DNK že prisotna, izdelujejo se le njene kopije. To bomo uporabili, če bomo želeli izdelati varnostno kopijo podatkov DNK. Ko pa želimo prvič zapisati po­datke v DNK, moramo izdela­ti povsem novo DNK z zapored­jem, za katero nimamo matrice. Postopek se imenuje sinteza oli­gonukleotidov, ker se ti soraz­merno kratki koščki DNK (do 200 baznih parov) imenujejo oli­gonukleotidi. Načeloma bi jih lahko tudi zlepili skupaj, a za za­pis podatkov v DNK to nima smi­sla. Natančen postopek njihove sinteze presega okvire tega se­stavka, zato povejmo le, da gre za stopenjsko reakcijo. Korako­ma drugega za drugim na fosfa­tne skupine pripenjamo sladkor­je, ki imajo ustrezen bazni par (A, C, G, T). Postopek nima sto­odstotnega izkoristka, prav tako ima težave, če bi želeli zapisa­ti več ponovitev iste črke. Mimo­grede, če bi bil postopek 99-od­stotno učinkovit, bi po 100. kora­ku imeli le 36,6 odstotka želene­ga produkta, po 200. koraku pa 13,4 odstotka! Druga težava je počasnost, o čemer več v nada­ljevanju. Seveda ne smemo po­zabiti, da delamo z milijoni ko­pij, med katerimi defektne niso redke. Goldmanova ekipa je tako sin­tetizirala milijone kopij želenih oligonukleotidov, ki so vsebova­li zapisane informacije. Ti so v vodni raztopini, zato jo za hra­njenje ali transport liofilizira­jo – to pomeni, da previdno od­stranijo vodo. Po domače si lah­ko to predstavljamo takole: goro podatkov nekako oblikujemo in zapišemo na liste papirja, ki so označeni. Potem te liste papir­ja prefotokopiramo milijonkrat, vsak ima kakšno črko zamazano, in jih pomešane vržemo v vrečo ter jo pošljemo prejemniku. Branje Zdaj bi želeli prebrati, kaj piše v nekem vzorcu, polnem DNK. Postopek določanja zaporedja baznih parov v vzorcu DNK se imenuje sekvenciranje. Žal to ne gre tako, da bi program pre­bral poljubno dolgo DNK in iz­pisal zaporedje. Metod sekven­ciranja je več, večini pa je sku­pno to, da dobimo koščke, ki so v najboljšem primeru dolgi ne­kaj tisoč baznih parov. K sreči naši oligonukleotidi niso dalj­ši. Pri daljših vzorcih je treba te znati zložiti nazaj skupaj. Za to poskrbi programska oprema. Ko smo prebrali vse nukleotide, jih računalniški algoritem zloži na­zaj v izvorno informacijo glede na algoritem, s katerim so bili zapisani. In tu trčimo ob problem te teh­nike. Da lahko karkoli pame­tnega rečemo o podatkih, mo­ramo najprej prebrati vse zapi­sano. Pozabimo za trenutek na to, da še vedno potrebujemo bi­stveno več zmogljivosti na dis­kih, kot imamo podatkov v ana­lizirani DNK, saj beremo kopije. Milijone kopij. Postopek je zelo zamuden, saj sekvenciranje vseh kosov traja od nekaj ur do nekaj dni, odvisno od metode in na­prave. Kakorkoli obračamo, bra­nje je kemijski proces. V taki obli­ki je postopek seveda bistveno prepočasen za vse, razen za naj­dolgoročnejše shranjevanje. Microsoft zna hitreje Da bi bilo shranjevanje podat­kov v DNK vsaj načeloma upo­rabno tudi v praksi, je treba iz­delati sistem za naključen dostop do podatkov. To sta letos pokaza­la Microsoft in univerza v zvezni državi Washington. Obenem jim je v DNK uspelo zapisati 200 me­gabajtov podatkov. Za to so po­trebovali 13 milijonov baznih pa­rov. To je bil tedaj tudi aktualni svetovni rekord, trenutno pa so že pri 400 MB. Zapisali so sku­pno 35 datotek različnih veliko­sti in to tako, da so lahko po želji prebrali katerokoli. Še vedno niso mogli mimo osnovnega problema, to je zapi­sa kratkih oligonukleotidov. Po­datke so zapisali v 13,4 milijo­na kratkih blokov, ki so bili dolgi od 150 do 154 baznih parov. Ko­diranje podatkov so izvedli dru­gače kot predhodniki, kar kaže, da bo postavitev enotnega al­goritma za zapis podatkov kot A,C,G,T verjetno eden pomemb­nejših korakov na poti k standar­dizaciji zapisovanja v DNK. Tre­nutno si vsak izmisli algoritem, ki je optimalen glede na upora­bljeno opremo za zapis DNK in njegovo branje. Obe metodi sta pač podvrženi napakam (z verje­tnostjo okrog 1 : 100), zato mora biti algoritem robusten. Bistveni napredek Microsofto­ve rešitve pa je pametna upora­ba začetnih oligonukleotidov (primers). Bloki DNK, ki vsebu­jejo podatke iste datoteke, imajo na začetku enako in unikatno za­poredje baznih parov. Čeprav se zdi to trivialno, je zelo pomemb­no pri branju. Pri sekvenciranju DNK uporabimo začetne oligo­nukleotide in tako beremo le ti­ste kose DNK, ki se začnejo s toč­no takim zaporedjem. Na ta na­čin lahko beremo le datoteko, ki nas zanima. Problem naključne­ga dostopa je – čeprav zelo okor­no – rešen. Shranjevanje v bakterije Doslej zapisano govori o shra­njevanju podatkov v prosto DNK, ki jo moramo primerno skladi­ščiti in paziti, da je kakšne ke­mikalije, encimi ali drugi vplivi okolja ne uničijo. Če pa bi nam uspelo podatke zapisati v DNK in jo potem vgraditi v živo bakteri­jo, bi bil zapis bistveno trajnejši. Leta 2016 je to Churchevi eki­pi s Harvarda uspelo z nesmi­selnimi podatki, leto pozneje pa so v bakterijo shranili primi­tivno animacijo jezdeca. Skriv­nost se skriva v moderni teh­niki CRISPR, ki jo bolje pozna­mo iz obljub, da bo kmalu omo­gočila zdravljenje genskih bole­zni in manipulacijo genoma ži­vih organizmov. Leta 1993 so na Univerzi v Alicanteju odkrili, da imajo arheje in bakterije v geno­mu zanimiva ponavljajoča zapo­redja (CRISPR), ki so prekinjena s sekvencami, ki imajo očitno neko informacijo. Izkazalo se je, da gre za ostanke okužb z bakte­riofagi (virusi, ki napadajo bak­terije). Ko so jih bakterije prema­gale, so dele njihove DNK zapisa­le v svoj genom, da so jih nasle­dnjič laže premagale. Imunost so si zapisale kar v DNK! Do danes so se znanstveniki naučili, kako lahko v bakterijah izkoristijo me­hanizem za CRISPR in bakteriji v genom podtaknejo poljuben DNK. Še več, leta 2013 so poka­zali, da gre tako tudi z miškami in načeloma bi moralo celo z lju­dmi! Skratka, Churcheva ekipa je pripravila DNK, ki je imel shra­njeno informacijo, ki je opisova­la animacijo jezdeca, ter jo s CRI­SPR vgradila v bakterijo E. coli. Preroško so izbrali pionirske po­snetke Eadwearda Muybridgea iz leta 1879, ki je eksperimen­tiral s fotografijo. Resda so v E. coli shranili vsega 2,6 kilobajta, saj ima animacija pet sličic z lo­čljivostjo 36 × 26, torej je podat­kov precej manj od megabitov, ki smo jih sposobni shraniti v DNK zunaj živih bitij. A gre za prvi ko­rak v smer, ki obeta veliko. Po­datki, ki jih zapišemo v DNK bak­terije, namreč tam ostanejo še generacije. Pogled od daleč Da se ne bi izgubili v vseh po­drobnostih nedvomno fasci­nantne tehnologije, stopimo ko­rak nazaj in ocenimo, kaj je da­nes možno in kaj lahko pričaku­jemo v prihodnosti. Megabajt podatkov lahko na tračnih eno­tah shranimo za 0,01 centa, za­pis v DNK pa stane več sto dolar­jev. Nihče pri zdravi pameti ne bo danes komercialno shranjeval podatkov v DNK, a z vsako novo tehnologijo je na začetku tako. Cena zapisa v DNK je odvisna od razvoja dveh tehnologij – sinte­ze DNK in sekvenciranja DNK – in bo zagotovo upadla za več ve­likostnih razredov. Sekvencira­nje genoma človeka je prvikrat stalo 2,7 milijarde dolarjev, da­nes pa ga komercialno ponujajo za 500 evrov. Zato nas tudi nekaj tisoč evrov po megabajtu zapisa­nih podatkov v DNK ne sme pre­strašiti. Drugi problem je hitrost, kjer nam nasproti ne bo stala ekono­mija temveč kemija. DNK se ne bo uporabljal za podatke, do ka­terih dostopamo vsak dan, zato milisekundnih dostopnih časov ne potrebujemo. Branje je mogo­če paralelizirati preprosto tako, da več enakih vzorcev sekvenci­ramo hkrati. Ozko grlo pa je sin­teza DNK, ki jo sicer tudi lahko paraleliziramo, a je postopek še vedno zelo počasen. Za ponazo­ritev: če zmore disk nekaj milijo­nov bajtov na sekundo, jih zmo­re DNK nekaj na sekundo. Brez milijonov. DNK je stabilna, ni pa večna. Če jo pustimo v neoptimalnih razmerah, nabira točkovne na­pake, kar je za zapis podatkov problem. Trenutno se vse neza­nesljivosti rešujejo tako, da ima­mo milijone kopij DNK in pame­tne algoritme, kar odpravlja tudi težave z branjem in pisanjem. Toda če počakamo dovolj dolgo, bo vseh milijon kopij pokvarje­nih. V resnici ni treba čakati tako dolgo, saj je dovolj že, da ni več ene prevladujoče različice, pa ne bomo vedeli, kaj je prav in kaj ni. Toda če DNK shranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru, po možnosti enkapsulirano v si­liki, lahko zdrži tisočletja, kažejo raziskave. Klasični disk ima magnetno ploščo in pisalno-bralno glavo, ki jo krmili nekaj elektronike. Samostojna naprava za zapis in branje podatkov v DNK bi mora­la imeti tehnologijo za sintezo DNK, opremo za sekvenciranje DNK, skladišče za DNK v stabil­nih razmerah, ustrezno količi­no pomnilnika in računske moči za analizo, dostop do potreb­nih kemikalij in še kaj. Nikjer ne piše, da to ni mogoče, bo pa še trajalo. A enako je bilo tudi z umetnim inzulinom, vesoljsko tehnologijo in jedrskim reaktor­jem.. D Evolucija je problem zapisa velike količine podatkov na majhen prostor že zelo učinkovito rešila. V skoraj vsaki človeški celici, ki meri do nekaj stotink milimetra, je zapisan celoten genski material, ki ga je za tri milijarde baznih parov ali kakšnih 750 megabajtov. Zakaj torej vztrajamo pri magnetnem zapisu ali siliciju? Biotehnologija že intenzivno raziskuje, kako bi enako shranjevali tudi računalniške podatke. Matej Huš . Leta 1988 so v DNK bakterije E. coli vstavili zelo kratko zaporedje, ki predstavlja germansko runo. Slika: Joe Davis Kaj je DNK Kratica DNK (v angleščini DNA) pomeni deoksiribo­nukleinska kislina in pred­stavlja molekulo, ki zapisu­je dedne informacije vseh živih bitij. DNK sestavlja­ta dve komplementarni ve­rigi. Hrbtenico vsake verige tvorijo molekule deoksiri­boze, ki so povezane s fos­fatnimi skupinami. Deoksi­riboza je ogljikov hidrat, to­rej jo podobno kot gluko­zo (in druge sladkorje) se­stavljajo ogljikovi atomi, ki imajo nase vezane vodiko­ve in kisikove atome. Fos­fatna skupina pa je ostanek fosforne kisline, ki jo najdemo v številnih gaziranih pijačah in marmeladah. V DNK je na vsako molekulo deksiri­boze v smeri prečno na verigo pripeta ena izmed štirih organskih baz – adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Lepota molekule DNK je v njeni strukturi, saj se verigi orientirata v nasprotni smeri, imata komple­mentarni bazi (nasproti A je vedno T, nasproti C je G) in ju prek vodiko­vih vezi med nasprotnima bazama povežeta v dvojno vijačnico. Zaradi tega je DNK zelo stabilna. Podatki so v DNK zapisani s spreminjajočim se zaporedjem organskih baz (A, C, G, T). . DNK gradi hrbtenica iz deoksiriboz (modro) in fosfatnih skupin (rdeče) ter bazni pari (A, C, G, T), ki zapisujejo informacije. Zavzame obliko dvojne vijačnice, v kateri verigi tečeta antiparalelno. s Analogija zapisovanja v DNK: goro podatkov nekako kodiramo in zapišemo na liste papirja. Potem te liste papirja prefotokopiramo milijonkrat, vsak ima kakšno črko zamazano, in jih pomešane vržemo v vrečo, ki jo pošljemo prejemniku. K sreči so ti listi zelo majhni. . Naprava za sintezo oligonukleotidov (zapis informacij v DNK) s Nihče pri zdravi pameti ne bo danes komercialno shranjeval podatkov v DNK, a z vsako novo tehnologijo je na začetku tako. NK je zaradi svoje zgradbe ena najstabilnejših kompleksnih organskih molekul. To seveda ne pomeni, da je DNK stabilnej­ša od kakšnega trdovratnega priona ali teflona, je pa glede na svojo kompleksnost presenetljivo stabilna. Medtem ko razni proteini in encimi hitro izgubijo strukturo, če se malce spremeni temperatura, DNK vse to preživi. Razlog so dvojna vijačnica in močne vodikove vezi med komplementarnimi organskimi bazami. DNK tudi pri krajšem segrevanju do 90 °C ne izgubi strukture. Po dru­gi strani je še danes mogoče iz več tisoč let starih zamrznjenih ostan­kov izolirati dele DNK. Še najbolj občutljiva je DNK na nekatere ke­mikalije in na sevanje. Če DNK hranimo v optimalnih razmerah, pa je praktično neuničljiva. Kljub temu ima DNK nekaj problemov. Medtem ko molekula sama od sebe ne bo kar razpadla, se sčasoma lahko dogajajo posamične menja­ve baznih parov. V biologiji tem pravimo točkovne mutacije, pri zapi­su podatkov pa bi jih imenovali preskok bita (bit flip). V živih sistemih jih popravljalni mehanizmi nenehno lovijo, pri shranjevanju podatkov v mrtvi DNK pa ne. ZGRADBA DNK DNK je stabilna D . Moderna naprava za sekvenciranje DNK stane 750.000 dolarjev. primerjavi s silicijem ali magnetnimi nosilci podatkov lahko DNK shrani od nekaj tisoč do milijonkrat več podatkov v ena­ki prostornini. Razloga sta dva. Osnovni nosilec bita je organ­ska baza, ki meri zgolj kakšen nanometer. Poleg tega se DNK zvije v tri­dimenzionalno strukturo okrog posebnih proteinov histonov, pri branju (npr. podvojevanju zaradi delitve celice) pa se brez težav razvije tam, kjer branje poteka. Tranzistorje smo se sicer naučili postavljati navpič­no, a smo omejeni s toploto. DNK nima teh težav. Čeprav umetna DNK nima histonov, zapolni celoten prostor. Goldmanovi ekipi je uspelo v 337 pikogramov DNK shraniti 757.051 bajtov podatkov. Če to preračunamo, dobimo gostoto zapisa 2,2 PB/g. Eden največjih »izdelovalcev« podatkov na svetu je CERN, ki je lani presegel mejo 200 PB. CERN ima toliko podatkov shranjenih na tračnih enotah v svojem arhivu. Z DNK bi to teoretično lahko shranili v manj kot 100 gramih. Neposredna primerjava s to številko je seveda enako neumna, kot če bi stehtali samo magnetne trakove. Nikjer ne bomo imeli shranjene stogramske kocke DNK. Vzorci bi morali biti ločeni, označeni, shranjeni v posebnih posodah in v ustreznih razmerah. Toda kljub temu bi bil pri­hranek prostora velikanski. ZGRADBA DNK Zakaj je DNK prostorna V . Količina zapisanih podatkov v DNK se hitro povečuje. s Kakorkoli obračamo, branje DNK je kemijski proces. V taki obliki je postopek seveda bistveno prepočasen za vse, razen za najdolgoročnejše shranjevanje. . Shema zapisa in branja podatkov v DNK po Microsoftovi metodi. Slika: Heckel, R. Nature 36 (3), 2018 ick Goldman z EBI je leta 2015 pripravil zanimivo uganko. S sodelavci je v DNK zapisal podatke, ki so omogočili dostop do ene bitcoinske denarnice, ki je vsebovala 1 bitcoin (tedaj 200–300 evrov, letos že tudi prek 10.000). Na srečanju ekonomskega fo­ruma v Davosu je 21. januarja 2015 razdelil vzorce DNK in komur bi uspelo prebrati informacije iz DNK, bi si lahko izplačal ta bitcoin. Nate­čaj je trajal tri leta, znane pa so bile osnovne informacije, kako so po­datki v DNK kodirani. Ko je že kazalo, da bo nagrada ostala nepodeljena, se je je decembra lani lotil doktorski študent Sander Wuyts s Katoliške univerze Leuven. Prepričal je Goldmana, da mu je poslal en vzorec, in se lotil dela. Po mesecu dni mu je skupaj s sodelavci uspelo dekodirati zapis v DNK in tik pred rokom dobiti bitcoin. Podroben zapis je v njegovem blogu. KRIPTOVALUTE Bitcoin v DNK N . Na Harvardu so v bakterijo s CRISPR uspeli shraniti animacijo. Slika: Shipman, S. L. et al. Nature 547, 345-349, 2017 . Takole je bila videti centrifugirka z vzorcem DNK, ki je vseboval ključ do enega bitcoina. s Podatki, ki jih zapišemo v DNK bakterije, tam ostanejo še generacije. . Sander Wuyts je po skoraj treh letih prvi rešil uganko in iz DNK izluščil zasebni ključ denarnice z enim bitcoinom. NOVE TEHNOLOGIJE KREATIVNA UMETNA INTELIGENCA KREATIVNA UMETNA INTELIGENCA NOVE TEHNOLOGIJE O O 66 april 2018 april 2018 67 Umet(nišk)a inteligenca prva smo menili, da ra­čunalniki nikoli ne bodo premagali človeka v šahu ali goju, ker je vseh možno­sti enostavno preveč, da bi jih lahko preračunali, neumni stroj­ni pa nikoli ne bodo razmišlja­li kot ljudje. V šahu smo izgubi­li leta 1997 (IBM Deep Blue je premagal Garryja Kasparova), v goju pa leta 2016 (DeepMind AlphaGo je premagal Leeja Se­dola). Potem smo verjeli, da ra­čunalniki nikoli ne bodo vozili avtomobilov, ker je pravil in si­tuacij preveč, računalniški vid pa preslab. Danes samovozeči avto­mobili vozijo po cestah Amerike, Evrope in Azije. Oklepali smo se prepričanja, da računalnik nikoli ne bo prevajal tako dobro kot lju­dje, ker je za prevod treba pozna­ti pomen, kontekst in imeti pred­znanje. Marca 2018 je Microsoft pokazal sistem, ki prevaja iz ki­tajščine v angleščino enako do­bro kot profesionalni prevajalci. Marsikoga najbolj prestrašite, če postavite predenj prazen bel list papirja. Ustvarjaj! Za ustvar­jalnost ni pravil in postopkov, zato se je tudi ne moremo nauči­ti. In če se je ni moč priučiti, mar nas prav kreativnost loči od ra­čunalnikov? Pa se je res ni mogo­če priučiti? Vsak umetnik je bil nekoč za­četnik, je dejal Ralph Waldo Emerson. Rastemo z učenjem, ki obsega pomnjenje informacij, njihovo predelavo in vadbo. Vse to pa računalniki že znajo, zato ni prav nobenega razloga, da ne bi mogli biti ustvarjalni. S tem področjem se ukvarja računal­niška ustvarjalnost (computatio­nal creativity). Cilj tega področja je razviti sisteme, ki bodo spo­sobni ustvariti ustvarjalni izde­lek (glasbo, besedilo, sliko itd.), ki ga ne bo mogoče razlikovati od izdelka človeka. Področje, ki ni staro več kot kakšnih 20 let, že žanje uspehe. Kaj je kreativnost Definicija ustvarjalnosti je te­žavna. Načeloma gre za delova­nje, ki se pokaže v novosti. Po­gosto je ta bistveno drugačna od vseh starih stvaritev, nemalokrat krši uveljavljena pravila. Rešuje problem na neobičajen, nepred­vidljiv in neočiten način. Za kre­ativnost ni treba napisati Ulikse­sa. Kreativnost je že reševanje manjšega problema, s katerim se še nismo srečali. Kreativnost računalnika ni absoluten pojem, podobno kot umetna inteligenca ni enoznač­no definirana. Za ustvarjalnost bomo morali postaviti neki nov Turingov test. Računalniški sis­tem, ki riše slike, bi lahko krea­tivnost preverjal z razstavo v ga­leriji – če bi ljudje verjeli, da je avtor človek, bi ga opravil. Računalniki so še vedno ne­umni. Tega jim ne smemo šte­ti v zlo, saj so tudi ljudje ob roj­stvu enako neumni. Večine ve­ščin se naučimo, res pa je, da se med strokovnjaki bijejo hude bit­ke glede vprašanja, koliko ima­mo predispozicije (nekakšno strojno opremo) za privzem kre­ativnosti že prirojene. Toda tudi računalniki se učijo, v glavnem s posnemanjem. Če nevronskim mrežam pokažemo zadosti pri­merov umetnosti, jih lahko zač­no ustvarjati same. Smo s tem zmanjšali njihovo kreativnost in jih zreducirali na interprete? Tudi človeški umetniki ne živijo v vakuumu, temveč so izpostavlje­ni tisočerim vplivom predhodni­kov in sodobnikov. Slikarji Prvi zgled računalniške kre­ativnosti v resnici sega precej v preteklost. Od leta 1973 do svoje smrti leta 2016 je slikar in profe­sor na Univerzi v San Diegu Ha­rold Cohen uporabljal pomočni­ka Aarona. Gre za računalniški program, ki lahko ustvarja slike samostojno, tako da krmili čo­piče po platnu. Aaron je slikal v slogih, ki mu jih je Cohen vnesel v programsko kodo, in se ne zna učiti, zna pa potem naslikati na milijone različnih podob. Cohen ni nikoli dejal, da je Aaron kre­ativen, je pa sposoben ustvarjati umetnost. Simon Colton z Univerze v Londonu je razvil The Painting Fool. To je računalniški pro­gram, ki se preizkuša kot slikar in »želi biti nekoč priznan kot pravi umetnik«. Colton poudar­ja, da mora biti kreativna ume­tna inteligenca vešča (skilful), se odzivati na čustva (appreciative) in imeti domišljijo (imaginative). The Painting Fool za zdaj išče sli­ke, ki že obstajajo, jih malo pre­drugači in zlepi v nove izdelke. Googlove nevronske mreže sli­kajo v tehniki, ki jo je Google po­imenoval inceptionism (po fil­mu Izvor, v izvirniku Inception). Nevronske mreže, ki so trenira­ne za prepoznavanje predmetov na slikah, je postavil pred druga­čen problem. Pokazal jim je neko fotografijo ali naključen šum, po­tem pa je zahteval, da iz slike (od tod inceptionism) ojačijo pred­met, za prepoznavanje katerega so sicer izurjene. Google je tako pogledal, kako si nevronske mre­že predstavljajo pojme, ki se jih je bil naučil prepoznavati. Rezul­tate so poimenovali sanje. Skladatelji Računalniki znajo tudi sklada­ti, če jim le povemo, kaj pričaku­jemo. Nevronska mreža Folk-rnn je ustvarila več kot 23.000 melo­dij v slogu irske glasbe. Najprej se je učila na 46.000 vzorcih – zado­ščala je ena grafična kartica (Ti­tan X Pascal) – potem je začela skladati svoje. O kakovosti bi mo­ral soditi kdo, ki se spozna na ir­sko izročilo, a prvi vtis je človeški. Aiva je umetna inteligenca is­toimenskega londonskega mla­dega podjetja, ki zna skladati takšno klasično glasbo, ki je pri­merna kot ozadje za filmske ka­dre. Učila se je s poslušanjem Ba­cha, Beethovna, Mozarta in po­dobnih, zdaj pa je Aiva že izda­la svoj prvi album Genesis. Zve­ni – klasično. Sonyjev algoritem Flow Ma­chine pa je pred poldrugim letom ustvaril pop skladbo Daddy's Car. Analiziral je 13.000 predlog različnih uspešnic, po­tem pa glede na želeno zvrst ustvaril melodijo. Daddy's Car, za katerega je besedilo in končno produkcijo pripravil človek, zve­ni beatlovsko, ker so to založni­ki pač želeli. Kdor ima raje modernejše zvo­ke, pa bo prisluhnil albumu Co­ditany of Timeness. Lani izda­ni black-metalski album je napi­sala umetna inteligenca. Učila se je iz albuma Diotima newyor­ške skupine Krallice, ga razseka­la na koščke in z nevronsko mre­žo analizirala. Mreža se je uči­la napovedovanja naslednjega tona na podlagi prejšnjih in po­stajala čedalje boljša. Na kon­cu je iz vhodnega parametra se­stavila album, ki bi lahko bil tudi človeški. Scenaristi Eden najbolj smešnih in bizar­nih izdelkov umetne inteligen­ce je gotovo film Sunspring, ki je nastal pred dvema letoma. Scenarij za kratki film je ustva­ril računalnik Benjamin, ki je prebral scenarije desetin naj­bolj priljubljnih filmov in nato dobil kratke iztočnice. V enem popoldnevu sta Oscar Sharp in Ross Goodwin z Univerze v New Yorku film tudi posnela. V desetminutnem filmu se zgod­ba začne s trojko, ki je zapletena v ljubezenski trikotnik na neka­kšni vesoljski postaji. H nosi zlat telovnik, H2 dela z računalni­kom, C pa »gre do lobanje«, kar­koli pač to pomeni. Film je debi­tiral na festivalu Sci-Fi London, kjer tekmovalci v 48 urah posna­mejo film z rekviziti, ki so na vo­ljo. Rezultat si morate ogledati. Vsaka filmska uspešnica ima nadaljevanje, zato je naslednje leto izšel It's No Game. V fil­mu nastopa Hoffbot, ki ga seve­da igra David Hasselhoff. Zgod­ba je strašljivo futuristična. Dva scenarista se srečata s producen­tom, ki mu je vseeno za stavko scenaristov. Filme bodo pisali al­goritmi, pojasni, in pokaže Sun­spring. V film vstopi Hoffbot, ki so ga preprogramirali nanoro­boti. Na koncu nanoroboti – pre­programirajo vse. IBMov Watson pa je dobil dru­gačno nalogo, sestavil je napo­vednik za pravi film Morgan. Objektivno je to lažje, saj je mo­ral le najti in izrezati ustrezne prizore, a rezultat je moral biti gledljiv v profesionalnemu smi­slu. Ker je IBM Watson v prete­klosti že zmagoval na kvizih in diagnosticiral raka, ni presene­čenje, da je tudi to nalogo opra­vil odlično. Najprej si je ogledal sto napovednikov za druge fil­me, potem pa še ves film Mor­gan. Končni rezultat je moral v pravi vrstni red spraviti človek, a rezultat je bil uporab(lj)en. Zach Braff, ki ga poznamo iz nanizanke Mladi zdravniki (Scrubs), je lani objavil video­posnetek, na katerem bere ene­ga izmed sklepnih monologov njegovega lika. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi šlo za ne­obstoječ monolog. Besedilo je napisala umetna inteligenca iz Botnik Studos. Pesniki Google se je že leta 2016 po­dal med pesnike. V sodelova­nju z Univerzo Stanford in Uni­verzo v Massachusettsu so razvi­li rekurentni model jezika na ne­vronski mreži, mu dali prebra­ti 11.000 knjig, med katerimi je bilo 3000 romantičnih. Po tre­ningu je umetna inteligenca do­bila iztočnico v obliki dveh stav­kov iz knjige, iz česar je napisala pesem. Računalniška poezija je bila precej morbidna in patetič­na, bila pa je slovnično pravilna in koherentna. there is no one else in the world. there is no one else in sight. they were the only ones who mattered. they were the only ones left. he had to be with me. she had to be with him. i had to do this. i wanted to kill him. i started to cry. i turned to him. Googlova pesem. Novinarji Na olimpijskih igrah v Riu pred dvema letoma je nekaj novinar­jev že nadomestila umetna inte­ligenca. Washington Post je po­vedal, da je namesto ljudi v stati­stike buljil algoritem, ki je iz šte­vilk oblikoval kratke stavke in jih objavljal na Twitterju. Enak algo­ritem uporabljajo tudi za volitve. Delo algoritmov ni bilo omejeno le na Twitter, saj so objavljali tudi krajše povzetke nekaterih iger. Zakaj bi to želeli Zakaj bi sploh želeli, da bi ra­čunalniki ustvarjali umetnost? Mar je ne bi raje pustili ljudem, saj si z računalnikom slikarjem ali pesnikom ne moremo kaj do­sti pomagati? Po eni strani je to težko storiti, saj gre za eno iz­med področij raziskav umetne inteligence, ki ga ne moremo jasno razmejiti, kaj šele zajezi­ti. To je zanimivo, zato bodo lju­dje to raziskovali. Mimogrede, tudi raziskovanje je ustvarjalno delo in leta 2015 so na Univerzi v Delftu z umetno inteligenco re­šili problem, kako se delijo plo­ski črvi. Po drugi strani pa kreativnost potrebujemo. Kot civilizacija se soočamo s kompleksnimi proble­mi, ki jih ne znamo rešiti. Morda moramo za iskanje rešitve razmi­šljati onkraj ustaljenih okvirov in biti ustvarjalni. Tu nam lahko po­magajo tudi računalniki. To je dolgoročna prihodnost. Že danes pa je računalniška kre­ativnost koristna. Številna opra­vila terjajo nekaj ustvarjalnosti, a hkrati zelo veliko časa, pona­vljanja in pozornosti. Tu je ume­tna inteligenca izvrsten pomoč­nik, ki opravi umazano in nadle­žno delo, nato pa človek rezultat samo še zgladi. Glede »čiste« umetnosti pa … morda bomo na koncu postavili umetno mejo. Danes ljudje bolj cenijo vitamin C iz limon, čeprav je kemično popolnoma enak umetno sintetiziranemu. Morda bomo v prihodnosti pripravlje­ni več plačati za film, ki bo imel glasbo izpod prstov človeške­ga skladatelja, za časopis s član­ki izpod peresa človeškega novi­narja in za sliko pravega slikar­ja, čeprav bodo v vseh primerih računalniški izdelki enako dobri. Bomo uvedli certifikat Made by Human (Naredil človek)?. Verjetno ste že prebrali kakšno športno novico na Twitterju, ki jo je napisala umetna inteligenca, pa tega niste opazili. Če bi morali ugotoviti, katero sliko je narisal kakšen postmodernist in katero računalnik, bi bili v hudi zadregi. Računalniško generirane glasbe v krajših videoposnetkih na YouTubu pa tako ali tako ne opazimo več. Umetna inteligenca je začela snemati tudi – resda odbite – filme, prevajati pa tako ali tako zna že zelo solidno. Kaj ljudem sploh še ostane? Matej Huš S . Aaron je leta 1992 takole slikal. Theo, olje na platnu. . The Painting Fool je septembra 2011 na razstavi v Parizu narisal tudi stol. . Prizor iz prvega filma, ki ga je v celoti napisala umetna inteligenca. . Googlove nevronske mreže izhajajo iz vhodne slike in na njej ojačijo predmet, za katerega prepoznavanje so izurjene. IZ TUJEGA TISKA ELEKTRONSKE VOLITVE? ELEKTRONSKE VOLITVE? IZ TUJEGA TISKA 2 2 68 april 2018 april 2018 69 eta je objavljala mnenj­ske članke v čudnih re­vijah z naslovi, kot je Municipal World, in pošiljala ogorčena pisma državnim ura­dnikom, vedno napisana enako udarno. Simonsova, ki je danes sta­ra 76 let, je bila pionirka v raču­nalništvu v raziskovalni enoti IBM Research v obdobju, ko se je tam razen tajnic sprehajalo zelo malo žensk. Od upokojitve velja za posebnico. Nekateri kolegi so jo morda poslušali, a je za ura­dnike, ki bi jih morala pridobiti na svojo stran, možnost prireja­nja programske opreme za zago­tovitev zmage na volitvah osta­la obrobna tema. Simonsove to ni odvrnilo. »Niso vedeli, o čem govorijo, jaz pa sem,« mi je rekla. Napisala je še več člankov, iz­dala knjigo, nadlegovala politi­ke, postala prava nadloga, kot je opisala sama sebe. Čeprav je bila liberalka, ki je pod Clintono­vo administracijo preverila volil­ne sisteme, se je bojevala z Ligo volivk (katere članica je), ACLU in drugimi naprednimi organiza­cijami, ki so podpirale nepapirne volitve, predvsem zato, ker naj bi elektronski sistemi olajšali odda­jo glasu invalidnim. Rekli so ji ludit. Včasih so se do nje obnašali, kot da blede. Na konvenciji Lige volivk je stopila za mikrofon, da bi izzvala pred­sednico lige, in povezovalka ji je skušala iztrgati mikrofon iz rok. Simonsova ne grabi več mi­krofonov. Sredi lanskega leta je imela na letni hekerski konferen­ci Def Con v Las Vegasu nagovor na dogodku, imenovanem Volil­na vas – to je bila uprizoritev na­pada na volilne stroje. »Zaradi tega ne spim, upam, da tudi vi ne boste,« je rekla hekerjem, ki so se nagnetli v konferenčni pro­stor v Cezarjevi palači. Za dogodek so priskrbeli šti­ri glasovalne naprave, tri od njih tipa, ki je še vedno v rabi. Ekipa hekerjev je z radijskimi signali prisluškovala napravi, ko je štela glasove, druga pa je v spletu na­šla univerzalno geslo. Nekaj ur po tistem, ko so se lotili naprav, so že odkrili ranljivosti vseh štirih. Velik del popoldneva je bila Si­monsova v prostoru za tiskovne konference, obdana z novinarji, ki so željno čakali, da bo ponovila argumente, ki jih je izpostavljala že dolga leta. »Lahko ste prepri­čani, da so tisti, ki so hoteli spod­kopati integriteto naših volilnih sistemov, že zdavnaj naredili vse to, čemur ste bili priča danes,« je povedala novinarju USA Today. Z ruskimi prizadevanji, da bi vplivali na ameriške predsedni­ške volitve leta 2016, se je zasu­kalo tudi njeno kolo sreče. Po po­datkih ministrstva za domovin­sko varnost so ta prizadevanja zajemala tudi poskuse, da bi se v 21 zveznih državah vmešali v vo­lilne postopke. Hkrati je vrsta na­padov, o katerih se je veliko pisa­lo – v Sonyju, Equifaxu, na ame­riškem uradu za kadrovsko upra­vljanje – prinesla streznitev, da je zelo malo računalniških siste­mov tudi dejansko varnih. Nevarnost je realna! Državni uradniki ji zdaj vra­čajo klice. Tako kot številni nje­nih nekdanjih nasprotnikov tudi Liga volivk ne vztraja več pri gla­sovanju brez papirja. Septembra lani, po letih dela Simonsove in Verified Voting, neprofitne orga­nizacije, ki ji pomaga, so v zve­zni državi Virginia opustili ele­ktronsko glasovanje. Simonso­vo sem vprašala, kako se počuti zdaj, ko so se njena stališča potr­dila. »Grozno je,« je odgovorila, »raje bi videla, da bi se motila.« Dokazov, da se je Rusija leta 2016 uspešno poigrala z volilnimi sistemi, še ni, in večina poskusov je očitno merila na zbirke podat­kov registriranih volivcev, ne na same naprave, ki štejejo oddane glasove. Toda Simonsova je pre­pričana, da so posamezne zvezne države hudo ogrožene že zato, ker se niso zmenile za njena opo­zorila, saj lahko pride na dan veli­ko potencialno šibkih točk, še pre­den bo hekerjem dejansko uspelo vplivati na volilni izid. Simonsova mi je povedala, da to ni samo te­oretična ranljivost. »Ogrožena je naša demokracija, vrata za napad smo široko odprli.« »Ne gre za to, da ne bi marala računalnikov in informatike. Na­vsezadnje sem računalnikarka,« je povedala. »Številni nasprotni­ki elektronskih glasovalnih na­prav so bili, oziroma so še vedno računalnikarji, ker se zavedamo ranljivosti opreme, večina biro­kratov, sodelujočih pri volitvah, pa ne. Kibernetična varnost po­meni, da se moraš ti zaščiti pred vsem, tvoj sovražnik pa mora od­kriti samo eno šibko točko.« Simonsova je drobna ženska, ki govori vratolomno hitro, kot bi želela tudi tako pokazati, kako urgenten je njen boj. Med tistimi, ki jih zdaj zani­ma njeno znanje, so tudi slav­ne osebnosti, na primer nekda­nja televizijska zvezdnica, da­nes pa aktivistka Alyssa Milano. Srečali sta se v Los Angelesu in Simonsova je zvezdnico in nje­no spremstvo nagovorila v zna­čilnem neposrednem slogu: »Od strahu se mi tresejo hlače.« Simonsova je Milanovi po­vedala to, kar ponavlja držav­nim uradnikom od Rhode Islan­da do Kalifornije: na voljo ima­mo samo eno tehnologijo, ki je hekerji ne morejo streti – papir. Cilj organizacije Verified Voting je uvesti glasovalne lističe v vseh zveznih državah. Tam, kjer nale­ti na upiranje, financira krajevne aktivistične skupine in najame lobiste. Tam, kjer ji prisluhnejo, pa zagotovi tehnično znanje in navodila za vzpostavitev varne­ga sistema. Po podatkih Verified Voting v 13 zveznih državah, z gosto pose­ljenima Pensilvanijo in New Jer­seyjem vred, še vedno volijo brez lističev. Glede na šibko večino v kongresu to pomeni, da je heker­jem na voljo še vedno več kot do­volj glasovalnih naprav, prek ka­terih bi lahko vplivali na ame­riško politiko. In vseh 50 držav uporablja za štetje glasov optične bralnike – le redki med njimi so tudi po koncu oddajanja glasov pod dovolj skrbnim nadzorom, da bi zaznali manipulacijo. Obve­zen pregled v obliki ročnega šte­tja naključnih vzorcev oddanih glasov bi bil nujen, da bi se zašči­tili pred nevidnimi krajami gla­sov, je prepričana Simonsova. Če sistem ni pod nadzorom, se zlah­ka zgodi, da zlorabe ostanejo ne­opažene. »Pa saj ni jedrska zna­nost. Vsak na pol vešč programer bi to zmogel,« je poudarila. Barbara Simons je med sta­rešinami gibanja, v katerega je vključenih morda štirideset lju­di, ki se že skoraj dve desetle­tji bojujejo za papirnate volitve. Nihče med njimi se še ni navadil tega, da jih zdaj jemljejo resno. Ko je Verified Voting začela de­lovati v Virginiji, je bila pač neko ime, priznava Edgardo Cortes, pooblaščenec oddelka za voli­tve v Virginiji. Zdaj pa so na vrhu seznama tistih, ki jih kličejo. Septembra se je virginijski od­bor za volitve soglasno odločil, da bo preostalim volilnim na­pravam z zaslonom na dotik od­vzel ustrezni certifikat. Pred tem je potekala burna razprava s Si­monsovo in živahna izmenjava elektronskih sporočil z odgovor­nimi za volitve, saj so pred od­ločitvijo želeli oceniti ranljivost elektronskih naprav. Cortes se spominja, da se je Simonsova v letih delovanja sprla s številnimi uradniki, a dodaja, da sta njena zavzetost in vztrajnost prinesli rezultate. Zaradi nje se je marsi­kaj spremenilo. Predvsem se mora spremeniti sistem, ki se je začel izoblikova­ti po letu 2000, ko so bile pred­sedniške odločitve odvisne od zloglasnih lističev, ki so osta­li za volivci na Floridi. Računal­niško glasovanje je bilo takrat še novost, a je veljalo za izboljšavo v primerjavi z zastarelim siste­mom z luknjanjem kartic, kot so ga uporabljali na primer v okrož­ju Broward. Te naprave ob nepri­mernem vzdrževanju ne nare­dijo dovolj dobre luknjice, lističi zato niso nedvoumni. »Sledil je sklep, da so papirnate volitve sla­be,« se spominja Simonsova. Leta 2002 so v kongresu spre­jeli zakon Help America Vote (Pomagajte Ameriki voliti) in zvezne države so nenadoma imele dovolj denarja za nalož­be v nove sisteme, obenem pa so se bale, da bi se jim zgodilo kot na Floridi. Varnost ni bila najpo­membnejši razlog za zaskrblje­nost, čeprav je imelo veliko no­vih naprav tudi možnost brezžič­ne povezave in niso puščale pa­pirnih sledi. Bile naj bi prepro­stejše za uporabo in na prvi po­gled niso imele večjih slabosti. Vse države so želele imeti najno­vejše in najbolj bleščeče naprave, je povedala Simonsova. Razmi­šljale so kot med zlato mrzlico. Še vedno hrani izjavo Lige vo­livk, ki podpira brezpapirno re­volucijo in v kateri se ji vdor he­kerjev – izraz je bil v narekovajih – absolutno ne zdi omembe vre­dna nevarnost. Na vrhuncu revolucije elek­tronskega glasovanja leta 2006 je okoli 40 odstotkov registrira­nih volivcev uporabljajo napra­ve brez papirja. Organizacija Ve­rified Voting je skušala zajezi­ti ta plaz, a je s svojimi zlovešči­mi videnji naletela na gluha uše­sa. Kevin Shelley, ki je bil med le­toma 2003 do 2005 kalifornij­ski zunanji minister in podpor­nik brezpapirnega glasovanja, je obotavljivo privolil v sestanek s predstavniki organizacije. Sku­pina, ki jo je omalovaževal kot nore aktiviste, je predstavila pre­pričljive argumente, ki jih je pod­prla s podatki in poročili o ranlji­vosti naprav brez papirja. Shelley je spremenil svoje mnenje in Kalifornija je bila ena prvih in pomembnih zmag za skupino. Deloma tudi po zaslugi novega kalifornijskega stališča se je navdušenje za elektronske sis­teme tudi drugod ohladilo, a šele po tistem, ko so po vsej državi namestili na tisoče naprav. Verified Voting nekaj strojnih sistemov sicer odobrava – gre za hibridne modele s papirnatimi glasovnicam in elektronsko ob­delavo, ki hkrati tudi olajšajo od­dajo glasu invalidnim – a le, če se preverja rezultate. Simonso­va kljub temu trmasto daje pred­nost papirju in svinčniku, saj je to po njenem mnenju najprepro­stejši in najvarnejši sistem. Se­veda se morajo vsi volilni siste­mi boriti tudi z neprijetnimi plat­mi demokracije – oblika in funk­cija se znata precej razhajati, če v enačbo vključimo še na mili­jone ljudi. Douglas Jones, infor­matik, ki je s Simonsovo napisal knjigo o zgodovini glasovanja, je izpostavil, da presenetljivo veli­ko Američanov vztraja pri tem, da bi svojo pravico uveljavili celo z barvnimi pisali. Papir še vedno zmaga Velika prednost papirja, ki je ne dosega noben zdajšnji ra­čunalniški sistem, je rešitev za zanimivo logično zagato v sa­mem jedru ameriškega volilne­ga sistema. Tajne volitve so pro­tislovne: kako je mogoče potrditi veljavnost glasu, če ga ni mogoče povezati z volivcem, ki ga je od­dal? Oddaja glasu mora biti ano­nimna, a kljub temu preverljiva, tajna, toda ne brez odgovorno­sti, je povedal Eric Hodge iz Cy­berScouta, podjetja za kiberne­tično varnost, ki svetuje državam in okrožjem. Papir je najboljši odgovor na to uganko, je prepričana Simon­sova. Če je glasovnica izpolnjena nedvoumno in pravilno, je pre­nosen in pregleden dokaz voliv­čeve namere, ki jo lahko potrdi­jo sami volivci, vsaj dokler je li­stič še v njihovih rokah. Je tudi trajen dokument, česar za raču­nalniški spomin ne morem trditi, saj ga je mogoče vselej izbrisati. »Papirja ne more napasti noben virus,« je še dodala Simonso­va. »Lahko rešimo zagate, vemo, kako to doseči.« Obet praktičnih rezultatov – pri rešljivih težavah – je eden od dejavnikov, ki so Simonsovo na začetku 70. let sploh zmamili v informatiko. Bila je med redki­mi ženskami na doktorskem štu­diju na Berkeleyju. Osredotočila se je na programski izziv, imeno­van časovno razvrščanje – to je matematično razporejanje posa­meznih nalog. Bila je prepriča­na, da bi lahko rešila težavo, ki si jo je postavila za temo doktorske naloge, in po dveh letih inten­zivnega raziskovanja ji je to tudi uspelo. Popravljanje ameriškega vo­lilnega sistema je bila manj alki­mistična naloga, rezultati pa bolj mešani. Nekaj tednov po zma­gi v Virginiji je bila Simonsova poražena v boju proti ukrepu v Kaliforniji, s katerim so ublaži­li pogoje pri preverjanju glasov­nic, namesto da bi jih še zaostri­li, kot je želela sama. A Simon­sova je ugotovila, da sta za nje­no poslanstvo nujna politika in moč prepričevanja. »Računalni­ška skupnost je odgovorna za to, da politike seznanja tako z ome­jitvami kot s prednostmi tehno­logije,« je poudarila. »To je del računalništva.« Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. Računalnikarka, ki ima raje papir Barbara Simons je bila leta in leta najbolj osamljena Kasandra od vseh – bila je tehnologinja, ki se je bala tega, kar je zakuhala tehnologija. Njena glavna tema je način glasovanja oziroma, natančneje, bila je prepričana, da so elektronski sistemi, ki so v Združenih državah Amerike postali priljubljeni po predsedniških volitvah leta 2000, pomanjkljivi in predvsem lahka tarča hekerjev. Jill Leovy, The Atlantic Magazine L . Volilne naprave, ki jih uporabljajo ponekod v ZDA, so na lanskem Def Conu popolnoma razkrili. s »Papirja ne more napasti noben virus,« pravi Simonsova. NASVETI NASVETI ZA APPLE NASVETI ZA APPLE NASVETI = = 70 april 2018 april 2018 71 Podatki Pred prodajo Maca se pozani­mamo o ceni, pregledamo sple­tne bolšje sejme in primerjamo podobne ponudbe. Če se nam mudi, postavimo nižjo ceno od najdenega povprečja, v naspro­tnem primeru višjo. Najbolj­ši trenutek za prodajo je, pre­den Apple oznani nove mode­le, saj po oznanitvi starejšim Ma­com običajno pade cena. Proda­ja jabolčnega računala se tako v osnovi ne razlikuje od trgovanja z drugimi rabljenimi stvarmi, a zahteva, da pred iskanjem pri­mernih kupcev postorimo nekaj nujnih malenkosti. Kot pred pre­dajo vsakega drugega računalni­ka z Maca na varno mesto naj­prej prestavimo podatke, ki jih želimo obdržati. Kopijo sistema najlaže nare­dimo ob pomoči pripomočka Time Machine. V nastavitvah Sy­stem Preferences poiščemo iz­biro Time Machine in z ukazom Select Backup Disk izberemo no­silec, na katerega bomo arhivo zapisali. Najprimernejši napravi za to opravilo sta zunanji disk ali ključek USB. Če česa ne želimo prenašati, odvečneže označimo pod System Preferences/Time Machine/Options/Exclude this items from backups. Kopirane elemente obnovimo na novem Applovem računalniku tako, da ob zagonu novinca s tipkama Cmd + R prikličemo zaslon ma­cOS Utilities, izberemo Resto­re from Time Machine Backup, ustrezno arhivo iz priključenega diska ali ključka ter sprožimo po­stopek z gumbom Continue. Če nismo privrženci spre­memb in si na deviški napra­vi želimo znanega okolja, je naj­boljša možna pot izdelava na­tančne kopije obstoječega dis­ka. Kloniranje lahko izvedemo s številnimi programi, med ka­terimi je tudi odličen in v osno­vi brezplačen SuperDuper!, ki ga dobimo na spletišču shirt-poc­ket.com. Razlika med kopijo pri­pomočka Time Machine in pro­grama SuperDuper! je v tem, da s slednjim ustvarimo zagonsko sliko obstoječega diska, ki jo po želji blok za blokom prekopira­mo na novega Maca ali prepiše­mo na zunanji disk in jo požene­mo kar z njega. Kloniranje je pri­ročno tudi, ko želimo periodič­ne kopije obstoječega sistema, da ob morebitni katastrofi ni­smo obsojeni na leto staro stanje. SuperDuper! Ponuja brezplač­no osnovno kloniranje, za napre­dnejše zmožnosti, kot so perio­dične kopije, pametno posoda­bljanje, peskovnik in skripte, pa moramo plačati osemindvajset dolarjev. Postopek kloniranja s progra­mom SuperDuper! je preprost, na računalnik priklopimo prazen zunanji disk in ga poiščemo v de­snem vnosnem polju pogovorne­ga okna. Ko v levem vnosnem po­lju Copy izberemo še krajevni sis­tem Macintosh HD, smo pripra­vljeni na zagon postopka z gum­bom Copy Now. Če nas sistem povpraša po upraviteljskem ge­slu, mu ugodimo. Ko je kopiranje končano, postopek končamo z gumbom OK. Izdelani klon upo­rabimo pri obnavljanju podatkov tako, da ciljnega Maca zaženemo s pridržanima tipkama Cmd + R, na zaslonu macOS Utilities iz­beremo Disk Utility in disk, nato na zavihku Restore poiščemo pri­klopljeni zunanji disk s klonira­no kopijo sistema. Vse skupaj po­trdimo z gumbom Restore. Klon lahko na poljubnem Macu po že­lji tudi neposredno zaženemo, kar storimo tako, da ob zagonu Applovega računalnika z zveza­nim zunanjim diskom, kjer je ko­pija sistema, držimo pritisnjeno tipko Option. Ko se na zaslonu prikažejo zagonski diski, izbere­mo zunanji disk s klonom in sis­tem naloži domače, poprej varo­vano okolje z vsemi datotekami in aplikacijami. Storitve Drugi korak opravil pred pro­dajo Maca je namenjen stori­tvam in aplikacijam, ki jih upo­rabljamo. Programska oprema je naša in je ne prodajamo skupaj z računalnikom, zato poskrbi­mo, da v sistemu za našim upo­rabniškim računom ne bo ostala niti sled. Prva zvezana storitev je iTunes, brez katere je Mac, milo rečeno, pohabljen, zato smo zah­tevani uporabniški račun ob pri­javi v sistem bržčas ustvarili, ozi­roma vpisali. Če ga nismo po­gosto rabili, smo nanj zagoto­vo pozabili. Pred prodajo se nuj­no spomnimo nanj. Na sezna­mu aplikacij, z iskalnikom Spo­tlight ali na namizju Launchpad poiščemo iTunes, ga zaženemo in izberemo iTunes/Store/Dea­uthorize This Computer. Po vno­su gesla se nam prikaže sporoči­lo, ki razglaša, da je bila opera­cija uspešna in računalnik sveže ločen (This computer has been successfully deauthorized). Ker živimo v povezanem sve­tu, smo nedvomno priklopljeni tudi na oblačno storitev iCloud. Varnost jabolčnega oblaka je pre­govorno šibka in ni treba, da jo oslabimo še sami. V System Pre­ferences poiščemo možnost iClo­ud in izberemo ukaz Sign Out. Izpis z računalnika odstrani sin­hronizirane dokumente, kole­darske vnose, opomnike, zapi­ske, stike in sledenje, ki bodo v oblaku počakali do prihoda no­vega odjemalca. Podobno se izpi­šemo iz programa za neposredno sporočanje Messages, kjer pod Messages/Preferences/Accounts uporabimo gumb Sign Out. Če imamo na starem računal­niku še kaj za nas pomembnih podatkov, jih prestavimo ob po­moči zunanjega diska. Med nji­mi je na primer bančni certifi­kat, ki ga izvozimo z aplikaci­jo Keychain Access. Najdemo ga na področju Applications/Utili­ties. V pogovornem oknu izbe­remo bančni certifikat in izbiro File/Export. Priporočljivo je, da izvoženo datoteko zaščitimo z geslom, ki ga bomo uporabili pri kasnejšem uvozu. Postopek za slednjega je skoraj enak izvaža­nju, drugačen je le ukaz File/Im­port Items, ki zažene pogovorno okno raziskovalca, v katerem po­iščemo varnostno kopijo izvože­nega certifikata in jo uvozimo. Zadnji korak je izklop šifrira­nja FileVault. Servis FileVault skrbi za varnost datotek na dis­ku. Uporabo preverimo s klikom sistemskega diska v Finderju. Če je disk zaklenjen, izberemo iko­no ključavnice, vpišemo geslo in uporabimo ukaz Unlock, nato iz­klopimo storitev FileVault s Turn Off FileVault. Čiščenje Ko so podatki na varnem, sple­tne storitve pozabljene in ni v ra­čunalniku ničesar, kar bi spomi­njalo na nas, je čas za brisanje di­ska in vnovično namestitev ope­racijskega sistema OS X. Začne­mo z novim zagonom sistema. Računalnik tokrat zaženemo v reševalnem načinu Recovery Mode. Izberemo ikono ugriznje­nega jabolka in možnost Restart. Pri zagonu držimo pritisnjeni tipki Cmd + R, dokler se ne pri­kaže pogovorno okno OS X Utili­ties. Med ponujenimi izbirami se odločimo za možnost Disk Utility in nadaljujemo z gumbom Conti­nue. Prikaže se pogovorno okno za delo z diski. Izberemo osre­dnji disk (npr. Macintosh HD) in ga odklopimo z Unmount. Pre­stavimo se na jeziček Erase in z istoimenskim ukazom izbrišemo vsebino z diska. Po izvedbi uka­za Erase pripomoček zapremo z Disk Utility/Quit Disk Utility. Pri formatiranju rabljenega di­ska naletimo na težave, če smo uporabljali dvojni zagon Boot Camp. Načeloma nam particije briše in združuje pripomoček za dvojni zagon sam, a se pri takem reševanju diska vse prevečkrat prikaže obvestilo o nezmožnosti brisanja diskovnega razdelka. Na pomoč nam priskoči Disk Utility, kjer pod gumbom Partition z is­toimenskim ukazom dostopamo do grafa v obliki torte, na kate­rem z minusom izbrišemo neza­želeno particijo. Če se tudi pri tej poti zatakne, nam ostane ukazna vrstica Terminal, vanjo vpišemo ukaza: sudo diskutil eraseVolume “Free Space” %noformat% /dev/disk0s3 sudo diskutil eraseVolume “Free Space” %noformat% /dev/disk0s4 In sudo diskutil apfs resizeContainer disk0s2 0 Imena razdelkov (npr. /dev/disk0s3) prej poiščemo z uka­zom diskutil list. Ker Maca brez operacijskega sistema ne moremo prodati, za­ženemo računalnik še enkrat in zopet ob zagonu držimo tipki Cmd + R. Novo namestitev ope­racijskega sistema dosežemo z izbiro Reinstall OS X/Continue. Gre za možnost v reševalnem na­činu in pogovornem oknu OS X Utilities, ki za delovanje potrebu­je povezavo s spletom. Če so za­gotovljeni vsi pogoji, izberemo ciljni disk (npr. Macintosh HD) in sprožimo postopek s klikom Install. Ko je postopek končan, s tipkama Cmd + Q zapustimo re­ševalno pogovorno okno. Priča­kajo nas navodila za začetno na­stavljanje svežega Maca, a jih na­mensko spregledamo, saj želi­mo, da si nov lastnik jabolčni ra­čunalnik nastavi po svoje. Če prodajamo novejši Applov prenosnik z akcijskim trakom To­uch Bar, je velika verjetnost, da smo ga med uporabo prilago­dili svojim željam. Z zgoraj opi­sanimi postopki se v Touch Bar shranjeni podatki oziroma na­stavitve samodejno izbrišejo. Spregledata jih le čiščenje s tu­jimi programi ali uporaba nači­na Target Disk Mode pri brisa­nju Maca, zato zanje poskrbimo z vnovičnim zagonom in pridrža­nima tipkama Cmd + R, kjer iz prikazanega pogovornega okna tokrat izberemo Utilities/Termi­nal. V ukazno vrstico vpišemo ukaz xartutil --erase-all, potrdi­mo vnos s tipko Return/Enter in gumbom Yes ter Terminal zapu­stimo s Quit Terminal. Prodaja Preden bomo Mac ponudili na trgu rabljenih naprav, se opre­mimo s potrebnimi informacija­mi. Najpomembnejše so strojne zmogljivosti računalnika, ki jih najdemo pod ikono ugriznjene­ga jabolka in izbiro About This Mac. Poleg hitrosti procesorja, količine pomnilnika, vrste gra­fične kartice in velikosti diska si s seznama s podatki prepišemo le­tnik izdelave in model (npr. Ma­cBook Pro 13, late 2013). Podrobnejše informacije, ki jih najdemo pod zavihkoma Dis­plays in Storage, kupca navadno ne zanimajo, rad pa bo v primeru kupčije s prenosnikom prisluh­nil stanju baterije. Tokrat na iko­no ugriznjenega jabolka klikne­mo s pritisnjeno tipko Option, da se nam pokaže izbira System In­formation. Pogovorno okno, ki se nam odpre po potrditvi sle­dnje, med številnimi podatki izda tudi kondicijo baterijskega vlož­ka (npr. Normal) ter število ci­klov že izvedenega polnjenja. Ker menjava baterije ni poceni, bo potencialni kupec vesel sleherne dobre novice v zvezi z njo. Najlažje je Mac prodati prijate­ljem, znancem ali sorodnikom. V stik z njimi lahko stopimo nepo­sredno ali prek družabnih omre­žij. Ljudje iz širšega kroga sti­kov nam zaupajo in bodo dobro kupčijo vzeli kot uslugo. Tak pri­stop nam prihrani nemalo živcev in dogovarjanja okoli cene, a po drugi strani prinese s seboj pre­cej dela tudi po opravljeni tran­sakciji. Sveži lastniki jabolčnih računal niso navajeni nanje, zato se ob oviri v iskanju rešitev obr­nejo na zanje najbolj logičen na­slov. Pri prodajanju je zato pri­poročljivo poštenje, saj se tako izognemo morebitnim nespora­zumom in razočaranju na stra­ni kupca. Kupca nam lahko pomaga is­kati krajevna Applova prodajal­na, morda nam ponudijo celo dobro kupčijo po sistemu sta­ro za novo, ki nam pride prav, če zamenjave za zvestega raču­nalniškega prijatelja še nimamo. Čeprav se od zvestega spremlje­valca težko ločimo, na slovo ne smemo gledati negativno. S pro­dajo bomo v idealnih razmerah nad Applovimi računalniki nav­dušili novega vernika in mu olaj­šali vsakdanje delo. Kdo ve, uslu­ga se nam morda povrne hitreje, kot si mislimo.. Kako uspešno in varno prodati Applov računalnik? Spet je napočil čas za slovo od ostarelega prijatelja. V dom je prispel novejši, zmogljivejši model, ki nam bo v prihodnje pomagal pri delu. Ker ima dosedanji zvesti spremljevalec v sebi še veliko življenja, se mu odločimo poiskati nov, topel dom. Boris Šavc . Popolno kopijo obstoječega diska pripravimo po receptu v osnovi brezplačnega programa SuperDuper! . Podatke, ki jih želimo hraniti ali prenesti v nov računalnik, najlažje kopiramo s pripomočkom Time Machine in zunanjim diskom USB. . Računalnik pred prodajo odjavimo z računa iTunes. . Ko Maca odvežemo z oblaka iCloud, se podatki krajevno izbrišejo in v spletni shrambi počakajo na novega odjemalca. . Na varno mesto z računalnika, ki zapušča dom, shranimo tudi certifikate, najdemo jih s pripomočkom Keychain Access. . Zavarovane diske s trezorjem FileVault pred prodajo nujno odklenemo. . Brisanje in povečevanje diskovnih razdelkov je v aplikaciji Disk Utility olajšano z grafom v podobi torte. . Ob težavah pri delu z diskovnimi razdelki nam priskoči na pomoč ukazna vrstica Terminal. . Do pogovornega okna s podrobnejšimi podatki o računalniku System Information dostopamo, če kliknemo ikono ugriznjenega jabolka s pritisnjeno tipko Option. . Osnovne informacije o računalniku, ki ga prodajamo, najdemo na zaslonu About This Mac. PROGRAMIRANJE ZA ANDROID NASVETI NASVETI PROGRAMIRANJE ZA ANDROID = = april 2018 73 74 april 2018 obilne naprave nima­jo učinkovite tipkovnice in velikega zaslona. Pro­grame zanje pišemo na osebnih računalnikih. Kljub temu imamo na voljo več razvojnih okolij in razvojnih orodij. Enostavne apli­kacije navadno razvijamo v pro­gramskem jeziku java z uporabo Android SDK (Software Deve­lopment Kit, slov. programski ra­zvojni komplet). Na voljo so tudi drugi programski jeziki, med katerimi velja izpostaviti basic, C, C++, C#, pascal, python in HTML5. Snovalci so se potrudili, da bi bila nameščanje razvojnih okolij in programiranje čim lažja. Bistveno je, da imamo na vo­ljo hitro povezavo v internet, saj veliko programske opreme pre­nesemo sproti, ob namestitvi ra­zvojnih okolij. Denimo, Android Studio ima vgrajen SDK Mana­ger za samodejno nalaganje do­datnih programskih knjižnic iz Android SDK. Kalkulator Poglejmo, kako izdelamo pre­prost kalkulator za Android. Za praktični preizkus smo izbrali enostaven kalkulator s tremi ra­čunskimi funkcijami: sešteva­njem, odštevanjem in množe­njem. Kalkulator smo želeli izde­lati tako, da bi v vnosni polji za besedilo vnesli operanda, izbra­li želeno operacijo (s krožnimi gumbi) in izračunali rezultat s pritiskom gumba »Rezultat«. Za konec bi rezultat dodali v tabe­lo. Program bi po zgledu oken­skih aplikacij zasnovali kot celo­stransko »aktivnost«, čeprav so tudi druge možnosti. Izbrali smo dve razvojni oko­lji: originalni Googlov Android Studio in AnyWhere Softwarov Basic4Android. Android Studio je vsestransko orodje za progra­miranje javanskih aplikacij v An­droidu. Gradnje nove aplikacije se lahko lotimo takoj po namesti­tvi JDK (Java Development Kit, angl. javanski razvojni komplet) in Android Studio IDE (Integra­ted Development Environment, slov. integrirano razvojno oko­lje). Vendar moramo upošteva­ti, da bo moral Android Studio sproti prenesti še potrebne dele Android SDK za izbrano različi­co Androida. Izbrali smo različi­co 4.03, ki je združljiva z večino mobilnih naprav. Basic4Android je nekoliko enostavnejši za nameščenje in programiranje, še posebej za ti­ste, ki so vajeni Microsoftove­ga Visual Basica. Vendar zahte­va, da poprej namestimo JDK in Android SDK in nastavimo ustre­zne poti do datotek javac.exe in android.jar, ki ju najdemo v na­mestitvenem imeniku Java JDK in namestitvenem imeniku An­droid SDK. Mi smo si pri name­ščanju pomagali z že namešče­nim Android Studiem. Tako je bilo dovolj namestiti samo Basi­c4Android in nastaviti omenje­ni poti. Po drugi strani je Android Stu­dio zastonj, Basic4Android pa plačljiv, a je na voljo 30-dnevna preizkusna različica. Kako programiramo? Logika programiranja je po­dobna kot pri okenskih aplikaci­jah za osebne računalnike, a ne­koliko poenostavljena. Android je operacijski sistem, ki v osno­vi ni bil razvit za večopravilnost. Zato ne govorimo o aplikacijah, temveč o aktivnostih. Pri večo­pravilnih operacijskih sistemih z Okni smo vajeni, da vse aplika­cije tečejo hkrati, pri čemer ima eno od oken fokus. V Androidu praviloma deluje le tista dejav­nost, ki je trenutno prikazana na zaslonu, druge pa spijo. Če želimo sprogramirati eno­stavno aktivnost, moramo do­ločiti njeno grafično podobo in napisati ustrezno programsko kodo. Izbrali smo aktivnost, ki zasede celoten zaslon naprave. Logika razporejanja grafičnih elementov je zato enaka kot pri okenskih aplikacijah. Upošteva­ti moramo le, da je zaslon precej manjših mer. Naslednji korak je povezova­nje grafičnih elementov z vna­prej ustvarjeno skeletno pro­gramsko kodo aktivnosti. Glav­na vstopna točka v aktivnost je funkcija onCreate (slov. ob stvar­jenju), ki mora pripraviti vse po­trebno za implementacijo grafi­ke in povezav grafičnih elemen­tov s programsko kodo. Za pove­zovanje stanj grafičnih elemen­tov s programskimi funkcijami uporabljamo povratne klice. V funkciji onCreate moramo zato navesti vse potrebne povezave na implementacije funkcij za po­vratne klice. Klice funkcij nato v fazi delovanja programa izvaja operacijski sistem Android. De­nimo, Android zazna klik gum­ba in pokliče ustrezno program­sko funkcijo za obdelavo podat­kov na zaslonu. V našem primeru smo sko­raj vso programsko kodo veza­li na gumb »Rezultat«. Pritisk na gumb sproži preverjanje izbrano­sti krožnih gumbov (angl. radio buttons), s katerimi smo poprej izbrali računsko operacijo. Nato aktivnost prebere vrednosti te­kstovnih polj in ju pretvori v nu­merično obliko. Za operand, kjer to ni mogoče, nastavi vrednost 0. Sledi izvedba računske operaci­je in dodajanje rezultata na se­znam tipa ListView. AnyWhere Software Basic4Android Basic4Android je primeren za začetnike, ki prisegajo na Microsoftov Visual Basic, če­prav je logika programiranja podobna tisti v Android studiu. Najprej z glavnega menija od­premo Visual Designer in nari­šemo zaslon aplikacije v zavih­ku Abstract Designer. Pri tem izberemo velikost zaslona ce­lostranske aktivnosti, oziroma napravo, katere zaslon želimo uporabiti. Če našega telefona ni na seznamu, poiščemo podob­no napravo, ali ročno vnesemo mere zaslona. Namesto tega se lahko prek menijske izbire WYSIWYG Desi­gner in ADB (glej okvirček Vzpo­stavitev mostu za razhroščeva­nje) povežemo neposredno z mobilnim telefonom in hkrati načrtujemo tudi na njegovem za­slonu. Obenem se v PC samodej­no prenese tudi velikost zaslona naprave. Slednjo lahko izberemo kot opcijo Match Connected De­vice (slov. ujemanje s povezano napravo). Naslednji korak je risanje in dimenzioniranje grafičnih elementov, ki jih v Androidu imenujemo pogledi (angl. vi­ews). Dela ni prav veliko, saj mo­ramo z menija AddView (slov. dodaj pogled) dodati le: Edit­Text1, EditText2, Button1, Radi­oButton1, RadioButton2, Radi­oButton3 in ListView1. Tudi skeletna programska koda aplikacije nas že pričaka v urejevalniku programske kode. Vse, kar moramo za začetek na­rediti, je odkomentirati vrstico Activity.LoadLayout(»Layout1«) v proceduri Activity_Create, ki je analogna funkciji onCreate v Javi. Basic4Android zelo poeno­stavi uporabo grafičnih elemen­tov v programski kodi, saj ima Visual Designer vgrajen spro­tni programski generator. Dose­žemo ga z desnim klikom posa­meznega pogleda. Denimo, de­sni klik na Button1 (slov. gumb) in izbira Generate (slov. ustva­ri) ponudi generiranje defi­nicije objekta Button1 v pro­gramski kodi ter pripravo ske­letne programske kode za akci­ji Click (slov. klik) in Long Click (slov. dolgi klik). Mi smo izbrali drugo možnost in tako ustvari­li skeletno proceduro Button1_Click, ki se proži ob kliku gum­ba Button1, ki smo ga imeno­vali Rezultat. Preostale pogle­de smo zgolj definirali z upora­bo prve izbire. Tako smo lahko v proceduro Button1_Clik zapisa­li enostavno programsko kodo (glej Program 1). Koda vsebuje vse bistvene elemente aktivno­sti Kalkulator, od preverjanja in zajemanja vrednosti v besedil­nih poljih, izbire računske ope­racije do shranjevanja rezultata v ListView1. Zadnji korak je zagon aplikaci­je na mobilni napravi, ki ga do­sežemo z menija Project (slov. Projekt) z izbiro Compile & Run (slov. Prevedi in poženi). Google Android Studio Programiranje v Android Stu­diu je analogno programiranju v Basic4Android. Vendar je zahtev­nejše, saj moramo vsako od mo­žnosti precej natančno opredeli­ti. Že pri ustvarjanju projekta lah­ko izbiramo med več vrstami ak­tivnosti (ne zgolj celozaslonsko). Android Studio omogoča grafič­no in tekstovno urejanje datoteke XML z definicijo grafike aktivno­sti. Tekstovno urejanje je potreb­no, če grafični urejevalnik zataji in noče razporediti grafičnih ele­mentov na želene položaje. Pisanja programske kode se lotimo v datoteki Fullscreen Activity.java. Na začetku mo­ramo med definicijami knjižnic uvoziti dodatne knjižnice za po­glede, ki smo jih uporabili pri grafičnem načrtovanju. Denimo, z »import android.widget.Radi­oButton« uvozimo programsko knjižnico za krožne gumbe. Nato moramo med definicija­mi spremenljivk za vsak pogled dodati še spremenljivko, po ka­teri je ta dosegljiv v programski kodi. Na primer, definicijo spre­menljivke t1 (»private EditText t1«) bomo uporabili pri dostopu do prvega operanda. Zdaj se lotimo še dodela­ve funkcije onCreate. Najprej z uporabo findViewById pro­gramskim spremenljivkam priredimo grafične elemen­te (npr. »t1=findViewById(R.id.editText1)«). Nato pripravimo adapter za ListView1, v katerega bomo do­dajali rezultate izračunov. Naj­prej definiramo podatkovno strukturo za hrambo podat­kov. V našem primeru je to se­znam (ArrayList), na podla­gi katerega izdelamo adapter z naslednjim klicem funkcije Ar­rayAdapter: »final ArrayAdap­ter adapter = new ArrayAdapter(this,android.R.layout.simple_list_item_1,AList)«. Zdaj mora­mo adapter le še prirediti ListVi­ew1. To storimo s klicem meto­de Lw1.setAdapter(adapter). Zadnji korak programiranja je izdelava in povezava povratno klicanih funkcij, kjer nam izda­tno pomaga vgrajeni generator kode. Napisati moramo funkci­jo za gumb Button1 (Rezultat) in po eno funkcijo za vsak krožni gumb (RadioButton). Funkcija za gumb Rezultat je videti tako­le: »b1.setOnClickListener(new View.OnClickListener(){@Over­ride })«. »Naša koda« pri tem označuje glavni del programske kode, ki je zelo podobna programu 1, le da je napisana v javi. Aplikacijo zaženemo na mo­bilni napravi ali na simulator­ju z menija Run. Morda ni odveč omeniti, da Intelovega pospeše­valnika za simulator ne more­mo uporabiti, če je v Windows nameščen Hyper-V, ali iz navide­znega računalnika. Sub Button1_Click Dim a As Double Dim b As Double Dim c As Double If IsNumber(EditText1.Text) Then a=EditText1.Text Else a=0 End If If IsNumber(EditText2.Text) Then b=EditText1.Text Else b=0 End If b=EditText2.Text If RadioButton1.Checked Then c=a+b Else If RadioButton2.Checked Then c=a-b Else c=a*b End If End If ListView1.AddSingleLine(c) End Sub Programirajmo mobilno Mobilne naprave z operacijskim sistemom Android prevzemajo funkcionalnosti domačih osebnih računalnikov. Poglejmo, kako enostavno jih programiramo in katere programske jezike lahko pri tem uporabljamo. Simon Peter Vavpotič M . Aktivnost Kalkulator iz Android Studia. Vzpostavitev mostu za razhroščevanje Razvojno okolje za Android komunicira z mobilno napravo prek ADB (Android Debug Bridge, slov. Androidov most za razhroščevanje), ki je del Android SDK. Za vzpostavitev ADB je potreben tudi poseben gonil­nik, ki ga izda izdelovalec mobilne naprave. Hkrati je treba delovanje ADB omogočiti tudi na sami mobilni napra­vi. Izdelovalci mobilnih naprav uporabljajo razne zvijače, s katerimi pre­prečijo nehoten vklop ADB. Pogosto je predpogoj za ADB vklop načina za razvijalce, ki ga dosežemo prek nastavitev mobilne naprave. V na­stavitvah (angl. Settings) moramo navadno poiskati meni About phone (slov. O telefonu), znotraj tega pa postavko Build number (slov. številka izgradnje), ki jo 10-krat kliknemo. S tem v nastavitvah omogočimo do­datni meni, Developer options (slov. Opcije za razvijalce). Nato v izbi­rah omogočimo ADB prek USB. Vzpostavitev ADB je predpogoj za hitro razhroščevanje in testiranje mobilnih aplikacij, ne da bi jih morali ročno nameščati na mobilno na­pravo v obliki paketov *.APK. . Načrtovanje grafike in programiranje v Basic4Android. Razvojni kompleti drugih izdelovalcev Poleg Googla izdeluje okolja za programiranje mobilnih naprav še vsaj 15 drugih izdelovalcev. Priljubljena razvojna okolja so: AIDE, App Inventor for Android, Basic4android, Corona SDK, Delphi, HyperNext Android Creator, Kivy, Lazarus, Processing, Qt for Android, RubyMotion, SDL, Stripe Android, Visual Studio 2015 in Xamarin. Omogočajo progra­miranje v različnih programskih jezikih. Pri tem kličejo cejevske knjižni­ce, s katerimi dosežejo celotno funkcionalnost mobilnega telefona. Izvorna koda primerov Izvorno in izvedljivo kodo zapi­sanega v članku lahko prene­sete s spletne strani www.monitor.si/ android_calculator. Alternativni Googlovi razvojni kompleti Poleg Android SDK so na voljo tudi razvojni Googlovi kompleti: An­droid NDK (Native Development Kit, slov. domači razvojni komplet), Android Open Accessory Development Kit in Native Go support, s ka­terimi programiramo v nejavanskih programskih jezikih in omogočajo več programerske svobode. Hkrati pogosto potrebujemo tudi ustrezne programske knjižnice razvijalcev mobilnih naprav. . Načrtovanje grafike v Android Studiu. NASVETI OBDELAVA ZVOKA OBDELAVA ZVOKA NASVETI = = 76 april 2018 april 2018 77 anašnji računalniki so dobro opremljeni za di­gitalno obdelavo zvoka, saj imajo zmogljive procesorje, sorazmerno veliko pomnilnika in vgrajen zvočni modul oziro­ma zvočno kartico. Da postane­mo DJ, potrebujemo le še ustre­zno programsko orodje. V sple­tu je veliko plačljivih in brezplač­nih rešitev. Nekatere od slednjih so celo odprtokodne. Kako delujejo? Programska oprema za ureja­nje in ustvarjanje zvoka je lah­ko programska knjižnica, raču­nalniška aplikacija, spletna apli­kacija ali del operacijskega sis­tema. Programska orodja deli­mo na tista, ki so usmerjena bolj v urejanje zvočnih posnetkov, in tista, ki so posebej prirejena za ustvarjanje glasbe. Pri slednjih je posebej poudarjena sinteza skladb, ki jih sestavimo iz posne­manih zvokov instrumentov in zvočnih posnetkov, igramo lah­ko tudi prek klaviature z vme­snikom MIDI. Glasbo nato še dodatno oblikujemo z uporabo zvočnih učinkov za posamezne instrumente ali celotno skladbo. Nasprotno je pri prvih poudarje­na osnovna obdelava in urejanje že posnetega zvoka. Pri teh so pomembnejši obdelava z zvočni­mi filtri in učinki, izenačevanje, mešanje in analiza zvoka. Večina urejevalnikov digital­nega zvoka omogoča: urejanje večsteznih posnetkov v različnih načinih zapisa, pretvorbe med različnimi načini zapisa, doda­janje zvočnih učinkov, frekvenč­no filtriranje in izravnavanje, du­šenje odbojev, uravnavanje gla­snosti zvočnih kanalov, mešanje zvoka iz večzvočnih kanalov, (hkratno) snemanje zvoka iz enega ali več zvočnih vhodov itn. Urejevalniki zvoka so navadno prilagojeni urejanju glasbe, redki pa tudi obdelavi govora. Slednji se razlikujejo predvsem po mo­žnostih akustične analize govo­ra s pomočjo spektralne analize in določanja osnovne frekvence, pogrešamo pa večino zvočnih učinkov, ki jih potrebujejo glas­beniki. So pa tudi orodja, ki vse­bujejo lastnosti obojih. Najbolj priljubljena orodja . NCH Software WavePad (www.nch.com.au) spada med orod­ja za obdelavo zvoka, ki so intu­itivna in enostavna za uporabo. Osnovna različica je zastonj, pro­fesionalne, ki stanejo od 39,95 dolarja naprej, pa omogočajo ob­delavo zvoka tudi zahtevnejšim uporabnikom. WavePad podpi­ra najbolj priljubljene zapise zvo­ka, med katerimi so: MP3, WAV, VOX, GSM, WMA, OGG, AAC idr. Kodeki za nekatere zapise se sa­modejno prenesejo s spletne stra­ni NCH Software. S plačljivim dodatkom MixPad omogoča tudi večstezno obdelavo zvoka. Funk­cij za kopiranje (delov) posnet­kov in njihovo vstavljanje v dru­ge posnetke, vstavljanje premo­rov, samodejno krajšanje itn. ne manjka. Vgrajeni so nekateri zvočni učinki in orodja. Kljub temu je veliko zahtevnejših funk­cionalnosti na voljo šele prek pla­čljivih vtičnikov. WavePad deluje v operacijskih sistemih Microsoft Windows 7 in novejših, Mac OS X 10.4 in novejših ter kot aplikacija za Android in iOS. . Audacity (soundforge.net/pro­jects/audacity) je brezplačen in odprtokodni urejevalnik zvoka. Kljub profesionalnemu naboru funkcionalnosti, kot sta večste­zna obdelava zvoka in večstezno snemanje zvoka, je njegov gra­fični vmesnik preprost in intuiti­ven. Podpira najbolj priljubljene zapise zvoka, kot so: MP3, WAV in OGG. Obenem omogoča tudi dodajanje kodekov. Zvok lahko urejamo s kopiranjem, rezanjem in lepljenjem (delov) posnet­kov med zvočnimi stezami. Na voljo so tudi zvočni učinki, med katerimi velja omeniti zniževa­nje šuma in vokalov, izenače­valnik zvoka, rezanje premorov, samodejno iskanje ritma idr. Au­dacity deluje v Microsoft Win­dows XP do Microsoft Windows 8, v Mac OS X od različice 10.5 do 10.10 in v Linuxu. . FL Studio (www.image-line.com/flstudio) v nasprotju s prej omenje­nima zgledoma orodja za obde­lavo zvoka, ki sta predvsem eno­stavna za uporabo, računalnik spremeni v pravo digitalno avdio postajo za mešanje in ustvarjanje glasbe. Še posebej velja izposta­viti njegove redne posodobitve, s katerimi ga izdelovalec izpopol­njuje z novimi funkcijami in po­sodablja stare. Če imamo moni­tor, občutljiv za dotik, ga lahko s pridom izkoristimo. Zadnja raz­ličica (za Microsoft Windows) je na voljo na spletni strani izde­lovalca v namestitveni datoteki s kar 670 MB. Dokler ne vpiše­mo uporabniškega imena in ge­sla, ki ju pridobimo z nakupom, programsko orodje deluje kot de­monstracijska različica. Sicer so na voljo tri različice, ki stanejo 99 dolarjev in več. Orodje deluje v operacijskih sistemih Microsoft Windows XP in novejših, Mac OS X 10.8 in 10.9 ter Android in iOS. . Ardour (ardour.org) je pro­gramska digitalna avdio postaja za snemanje, urejanje in mešanje večsteznega zvoka. Hitro se ga navadimo, saj ima intuitivni gra­fični vmesnik. Kljub temu ga lah­ko uporabljajo tudi profesionalni glasbeniki, avdio inženirji in skla­datelji. Omogoča enostavno me­šanje glasbe v projektih MIDI in napredne možnosti večsteznega snemanja. Dodana je tudi podpo­ra dodatni strojni opremi in pro­gramski vtičniki. Osnovna različi­ca je brezplačna, za druge pa mo­ramo plačati vsaj 1 dolar. Deluje v Microsoft Windows, Mac OS X 10.6 in novejšem ter Linuxu. Pri­poročajo vsaj 2 GB RAM. . Wavosaur (www.wavosaur.com) je brezplačen urejevalnik zvoka, ki se spogleduje z lastnostmi di­gitalne avdio delovne postaje in minimalističnega orodja za me­šanje zvoka. Omogoča enostav­no upravljanje večsteznih zvoč­nih posnetkov pa tudi osnovno urejanje zvoka s funkcijami za re­zanje, kopiranje in lepljenje (de­lov) zvočnih posnetkov. Omogo­ča tudi različne obdelave zvoka in izvoza obdelanega zvoka prek različnih vtičnikov drugih izdelo­valcev. Grafično podobo je mo­goče prilagoditi z različnimi pre­oblekami (angl. skins). Podpr­ta sta protokola ASIO in VST ter večstezno urejanje zvoka. Wavo­saur deluje v Microsoft Windows XP in Microsoft Windows 7. . Adobe Audition (www.ado­be.com/products/audition.html) je naslednik kakovostnega ureje­valnika zvoka, Cool Edit Pro, in je del Adobe Creative Cloud (slov. Adobov kreativni oblak). Je profesionalno orodje za več­stezno urejanje zvoka. Zadnja, 64-bitna različica omogoča hitro obdelavo zvoka z veliko napre­dnimi zvočnimi učinki. Uporab­niški vmesnik je podoben tistim iz drugih Adobovih programskih paketov. V spletu so na voljo ob­sežni uporabniških priročniki. Za uporabo se moramo najprej pri­javiti v Adobe Creative Cloud. Nato je na voljo kot 30-dnevna preizkusna različica, ali pa mora­mo plačevati mesečno uporabni­no, ki stane 19,99 dolarja. Delu­je v Microsoft Windows 7 in 8 ter Mac OS X 10.6 in Max OS X 10.7. Omenimo še Syntrilliumov Cool Edit Pro, katerega različi­co 2.1 lahko še vedno prenesemo iz spleta, pa tudi kupimo za 299 dolarjev, a ga ne razvijajo več. . Sound Forge Audio Studio (www.magix.com/us/music/sound-for­ge) je domači avdio studio. Ponu­ja vse možnosti ustvarjanja glas­be, od snemanja z visoko kako­vostjo do zvočnih učinkov. Orod­je lahko uporabljamo tudi profe­sionalno, čeprav zvok mešamo in urejamo z le nekaj kliki mi­ške. MAGIX je v deseto različico vključil tudi možnost snemanja s 24-bitno ločljivostjo pri hitro­sti zajemanja 192 kHz. Omogo­ča tudi dodajanje avdio vtičnikov VST. Stane 59,95 dolarja in delu­je v Windows in Mac OS X. . Steinberg Cubase (www.ste­inberg.net/en/shop/cubase.html) je priljubljena programska digital­na avdio delovna postaja. Za­dnja, osma različica ima pro­fesionalni grafični vmesnik, ki raje vzpodbuja ustvarjalnost, kot da bi imel kopico neuporabnih funkcionalnosti. Uporablja ga veliko profesionalnih piscev glas­benih besedil, glasbenih skupin in producentov. Cubase omogo­ča integracijo s strojno opremo glasbenih studiev in pomaga pri snemanju in poslušanju glasbe. Deluje v Microsoft Windows 7 in 8 ter Max OS X 10.9 in 10.10. Za Steinberg Cubase Pro moramo odšteti 99,99 evra. Na voljo je tudi 30-dnevna preizkusna raz­ličica. . Linux MultiMedia Studio (lmms.io), krajše LMMS, je za­stonjski urejevalnik glasbe in odlična alternativa FL Studiu, ki so jo razvili ljubiteljski glas­beniki. Ima veliko impresivnih funkcionalnosti, med katerimi so: mešalnik FX, urejevalnik za avtomatizacijo, podpora tipkov­nici MIDI, vgrajeni zvočni učinki in instrumenti. Združljiv je z ne­katerimi priljubljenimi standardi za digitalno ustvarjanje glasbe. Grafični vmesnik je profesiona­len in omogoča dodajanje vtič­nikov. Na LMMS se lahko zane­sejo vsi, ki za programsko opre­mo za ustvarjanje zvoka niso pri­pravljeni odšteti denarja. Deluje v Microsoft Windows, Mac OS X in Linuxu. . PreSonus Studio One (www.presonus.com/studioone) je profesi­onalni urejevalnik zvoka z veli­ko naprednimi funkcijami. Mno­gi ga uporabljajo snemanje in urejanje skladb. Čeprav se zdi začetniku grafični vmesnik na­vadno zapleten, znatno pohi­tri delo tistim, ki se profesional­no ukvarjajo z glasbo. Z zvočnimi mediji in zvočnimi učinki lahko upravljamo na način potegni in spusti. Na voljo so tri različice: zastonjska, različica z omejeni­mi funkcionalnostmi in profesio­nalna. Vendar je le slednja 64-bi­tna in omogoča hitrejšo obdelavo daljših skladb. Stane okoli 85 do­larjev. PreSonus Studio One de­luje v Microsoft Windows in Mac OS X. . Reaper (www.reaper.fm) je pro­gramska avdio delovna postaja, ki je cenjena zaradi širokega in prilagodljivega nabora funkcio­nalnosti ter prilagajanja potre­bam uporabnikov. Reaper lahko uporabimo za snemanje glasbe s profesionalne glasbene opre­me, pa tudi za ustvarjanje glas­be v računalniku. Številni vgra­jeni zvočni učinki omogočajo ka­kovostno oblikovanje zvoka, v spletu pa je na voljo veliko vtični­kov, ki so prilagojeni tako potre­bam amaterskih kot profesional­nih uporabnikov. Uporabniške­ga vmesnika se hitro privadijo tudi začetniki, velja pa omeni­ti še veliko skupnost uporabni­kov na Reperjevem spletnem fo­rumu in redne posodobitve pro­gramske opreme, ki jih zagota­vlja izdelovalec. Reaper deluje v operacijskih sistemih Windows 7, 8 in 10 ter MacOS X, od raz­ličice 10.5 do 10.13. Za oba ope­racijska sistema je na voljo tudi 64-bitna različica. Preizkusna, 60-dnevna raba je zastonj. Re­aper stane 60 dolarjev za neko­mercialno in 225 dolarjev za ko­mercialno rabo. Kaj se splača in kaj ne? Za osnovno urejanje zvoka in glasbe si splača omisliti kak eno­staven brezplačen program, kot je Audacity. Zahtevnejši uporab­niki, ki želijo skladati svoje ele­ktronske skladbe, bodo pose­gli po Linux MultiMedia Studiu z vgrajenimi zvočnimi profili ra­znih instrumentov in možnostjo priklopa klaviature prek vmesni­ka MIDI. Čeprav brezplačna pro­gramska orodja v povprečju po­nujajo nekoliko manj funkcio­nalnosti kot plačljiva, so več kot dovolj zmogljiva za začetnike in amaterske glasbenike. Plačljiva programska orod­ja se splača pred nakupom pre­izkusiti, saj imajo skoraj vsa na voljo demonstracijske ali preiz­kusne različice. Nekatera imajo na voljo tudi brezplačne funkcij­sko okrnjene različice. Če imamo doma že glasbeni studio, se spla­ča preveriti tudi, ali je naša do­datna strojna oprema za ustvar­janje zvoka združljiva s pro­gramskim orodjem, oziroma ali orodje podpira ustrezne komu­nikacijske protokole (npr. VST in ASIO). Poseben premislek ve­lja tudi pred odločitvijo za Ado­be Audition, ki ne omogoča na­kupa, temveč le mesečni najem. Slabih 20 dolarjev na mesec se morda res ne zdi veliko, a bomo že v letu dni plačali več, kot bi za nakup katerega od drugih pro­gramskih orodij.. Za prijetno poslušanje Programska orodja za digitalno obdelavo in ustvarjanje zvoka računalnik spremenijo v pravi avdio studio. Katera so na voljo? Kaj zmorejo? Kako je z večstezno obdelavo zvoka? Je mogoče ojačati določene frekvence, izločiti šume ipd.? Simon Peter Vavpotič D . Audacity. . FL Studio. . Ardour. Spletna poobdelava zvoka Obdelava zvoka z računalnikom postaja vedno kompleksnejša, zato nekateri izdlovalci glasbene programske opreme svojo programsko opremo raje ponujajo kot storitev. Auphonic (www.auphonic.com) svo­je storitve namenja predvsem profesionalnim uporabnikom (spletno oddajanje, radijske postaje …), temu primerno ponudijo tudi take, re­sne obdelave – usklajevanje stopnje glasnosti na stereo kanalih, nor­malizacijo glasnosti posnetkov po različnih standardih za oddajanje, obnovo zvočnih posnetkov (npr. samodejno zmanjševanje šuma), od­stranjevanje prenosa zvoka med kanali pri večsteznih posnetkih, sa­modejno prepoznavanje govora v več kot 80 jezikih. In seveda ureja­nje zvoka pri videu. Po prijavi v Auphonicov spletni portal imamo vsak mesec na vo­ljo dve uri brezplačnih večsteznih poobdelav zvočnih posnetkov, nato pa zakupimo izbrano kvoto ur. Primer – cena za 21 ur poobdelav je 18 evrov, za 100 ur poobdelav pa 69 evrov. Za redne uporabnike je na vo­ljo tudi nakup programa, ki ga uporabljamo na lastnem računalniku. . Spletna stran PreSonus. . Reaper. Tehnologiji VST in ASIO Virtual Studio Technology (VST, slov. tehnologija navideznega stu­dia) je vmesniški standard za zvokovne vtičnike za programske digital­ne avdio postaje, ki podpira sintetizator zvoka in zvočne učinke. Omo­goča posnemanje delovanja programske in strojne opreme za obdela­vo digitaliziranega zvoka. V spletu najdemo veliko brezplačnih in pla­čljivih vtičnikov, s katerimi lahko dopolnimo zmogljivosti svoje digital­ne avdio postaje. Avdio Stream Input-Output (ASIO, slov. vhodno-izhodni zvokovni tok) je protokol za neposredno komunikacijo programske digitalne av­dio postaje z združljivimi zvočnimi karticami in drugo glasbeno strojno opremo za osebne računalnike. Razvili so ga v podjetju Steinberg, ki je razvilo digitalno delovno postajo Cubase, da bi zagotovili visoko kako­vost zvoka in zmanjšali zakasnitve pri prenosu podatkov. Deluje podob­no kot Microsoftov DirectSound, a je novejši in zmogljivejši. NASVETI PRO ET CONTRA = 80 april 2018 Od Applove Siri naprej je vedno več različnih digitalnih pomočnikov in pomočnic, pa vendar se ne morem otresti slutnje, da gre pri vsem le za marketinško posiljevanje z novostmi za vsako ceno. Kaj menite vi? Digitalne pomočnice so prihodnost! Tipkovnica bo še dolgo ključno orodje lasovna komunikacija je že od samega začet­ka sveti gral računalni­štva, nekaj, k čemur vsi stremi­mo. In četudi imamo danes že zelo sposobne sisteme za pre­poznavo govora in celo nareko­vanje besedila, je čas, ko bomo računalnike dejansko ogovarja­li kot robote iz futurističnih fil­mov, še zelo daleč. Prepoznavanje govora oz. prepoznavanje glasov in njiho­vo sestavljanje v besede in stav­ke je namreč nekaj popolnoma drugega kot prepoznavanje iz­govorjenega, z vsemi pomeni in podpomeni, ki jih imajo lahko stavki v množici svetovnih jezi­kov. Pomislimo, ljudje se govor­ne komunikacije učimo vse ži­vljenje, pa kljub temu vemo, da je za popolno razumevanje so­govornika včasih nujna tudi vi­zualna komunikacija (izraz na obrazu, telesna mimika). Upa­nje, da se bodo računalniki, majhni, veliki ali pa »oblačni«, kdaj naučili normalno pogovar­jati, je zato prestavljeno v res oddaljeno prihodnost. Ko smo to povedali, je jasno, da so tam nekje, v prihodnosti, tudi digitalne pomočnice, vsaj takšne, ki bi bile uporabne tudi za običajne uporabnike in ne le tehnološke navdušence. Še po­sebej, če zraven dodamo še je­zikovne ovire, ki ograjujejo nas, manjše narode. Danes je pač tako, da digi­talne pomočnice (v anglešči­ni) zelo dobro razumejo tisto, kar hočejo/znajo razumeti, ta­koj kot le malce odstopimo od scenarija, pa pogorijo. V takem primeru se včasih poskušajo iz­viti s smešnimi odgovori, vča­sih s citiranjem rezultatov sple­tnega iskalnika, včasih pa kar mirno priznajo, da nas ne razu­mejo. Računalniški navdušen­ci s(m)o nad njimi kljub temu navdušeni, ker s(m)o pač nav­dušenci, toda običajne ljudi bo prva takšna neumnost odvrni­la za kar nekaj časa. Ko bo upo­rabnik hotel z glasovnim uka­zom ugasniti luči ali zapreti ža­luzije in bo dobil odgovor »Pro­sim?«, ga bo minilo. Navaje­ni smo pač, da naprave uboga­jo takoj, brez ugovora. Ko priti­snemo na gumb, se luč ugasne. Ko v televizor usmerimo daljin­ca, ta menja kanal. Dokler digi­talne pomočnice ne bodo po­polne, jih v veliki večini domov pač ne bo. Da ne govorimo o tem, da je že nameščanje pomočnic in njih povezovanje s pametnimi na­pravami za smrtnike največkrat zapleteno in docela nestandar­dno. Dvomim, da bo kdaj tako preprosto, kot je prva uporaba televizorskega daljinca ali sti­kala za luč, še posebej, ker je že danes teh pomočnic kar nekaj. In vsaka ima svoje podporni­ke, svoje načine povezovanja in – svoje varnostne in druge na­pake. Kajti da, varnost je zgodba, h kateri se bomo v primeru po­močnic še ničkolikokrat vrača­li. Saj veste, ko je nekaj v obla­ku, je v resnici precej malo ver­jetnosti, da bo tam tudi ostalo. Še posebej, če gre za ključe do naše pametne hiše. Matej Šmid igitalne pomočnice so svojo pot začele kot mobilne aplikacije, ki v telefonu ali tablici čakajo, da jih uporabnik aktivira z vna­prej določenim ukazom. Applo­vo Siri tako še danes prikliče­ta besedi Hey Siri, Googlovega služabnika pa OK Google. Digi­talno služinčad odlikuje brez­pogojna ubogljivost, ni uka­za, ki ga ne bi želela izpolniti, ne vprašanja, na katerega ne bi skušala najti odgovora. Uporab­nik je car in vsaka njegova bese­da je vredna posluha. Program­ski algoritmi, ki poganjajo so­dobne digitalne pomočnice, si­cer ne poznajo slovenščine niti drugih manjših svetovnih jezi­kov, a so se zaradi priročnosti kljub temu razpasle in nam da­nes strežejo skorajda že na vsa­kem koraku, v zadnjem času celo v podobi vedno bolj prilju­bljenih pametnih zvočnikov. Od nerodnih prvih korakov napovedovanja vremena in se­stavljanja nakupovalnega se­znama so digitalni spremljeval­ci napredovali v zmogljive pred­vajalnike glasbe, video vsebin, ki po želji nadzorujejo vso hišo ali stanovanje. Povezanih na­prav je v pametnem domu iz dneva v dan več. Ker ne gre za vsestranske pripomočke, kakr­šna sta pametni telefon in tabli­ca, temveč posamezne tehnolo­ške umetnine, največkrat opra­vljajo ozko usmerjeno nalo­go, za pametnejšo izvedbo po­trebujejo ustreznega nadzorni­ka. Digitalni pomočnik v pame­tnem zvočniku poveže sesalec iRobot, ključavnico SmartLock, žarnice Phillips Hue in druge naprave interneta stvari v nad­grajeno celoto, s katero upra­vljamo sleherni kotiček hiše ali stanovanja. Kolega iz sosednjega stolp­ca meni, da lahko že danes iz službe preverimo, ali ima roža v lončku podjetja Goldoon do­volj vode, in prav ima, ko pra­vi, da pametne naprave v svo­jem domu uspešno nadzoruje­mo zgolj s telefonom. A življe­nje se nam bo hitreje spremeni­lo, kot si mislimo. Do leta 2020 bo na svetu kar 24 milijard po­vezanih naprav. To pomeni, da jih bomo doma hitro imeli pet­deset ali sto. Si predstavljate, da bi z njimi upravljali prek telefo­na? Seveda ne iz službe, ker za­njo ne bi imeli več časa. Prihodnost je tu, ne več le v znanstvenofantastičnih filmih. Umetna inteligenca napredu­je z velikimi koraki in del nje so tudi digitalne pomočnice vseh oblik. Včasih je Siri vreme iz­dala, če smo jo vprašali s skrb­no izbranimi besedami, danes se z nami pogovarja naravno in razume sorodno besedišče. Z njo se pogovarjamo, kot bi se s simpatično sosedo, na vpraša­nje Ali bom jutri potreboval de­žnik?, dobimo jasen odgovor. Nabor zmožnosti digitalnih po­močnic je odvisen od dosegljive vsebine in drugih virov, ki jih je vedno več. Njihova pamet tako napreduje z velikimi koraki in ni daleč dan, ko bodo digitalni spremljevalci vedeli, česa si že­limo, še preden bomo za željo vedeli sami. Boris Šavc D G PISMA BRALCEV NASVETI = april 2018 81 Kateri prenosnik za programe Adobe? Zanima me, kateri prenosni ra­čunalnik priporočate, da bi gladko poganjal programe znamke Adobe (Premiere, Photoshop …)? Oktobra grem v šolo za multime­dije in bom moral imeti kar zmo­gljiv računalnik. Zanima me, kaj bi vi priporočili. Bi bil Microsoftov Surface s pro­cesorjem i5, 8 GB pomnilnika in 256 GB diska SSD dovolj dober? Matevž Adobejeve programe bo sicer poganjal, a ne ravno hitro. Za tako delo res koristi strojna zmo­gljivost, in čeprav je ta prenosnik v zgornjem rangu za pisarniško rabo, za obdelavo videa, zvo­ka in fotografij ne bo najprimer­nejši – delno tudi zaradi tankega ohišja, zaradi katerega je omejen s hlajenjem komponent; to ga še dodatno upočasni. Hkrati upora­blja Windows 10S, kar pomeni, da lahko namestimo samo apli­kacije iz Windows Store. Za video je koristno imeti čim več pomnilnika (RAMa), zmo­gljiv procesor in dobro grafič­no kartico (večina novejših pro­gramov zna za obdelavo koristiti tudi grafično kartico). Ker znajo biti video posnetki veliki, je ko­ristno imeti tudi nekoliko večji disk. Pri zvoku so zahteve manj­še, med samo obdelavo pravza­prav skoraj ni resnih zahtev, to pride pri kodiranju in kakšni od­pravi šuma – tam se pozna zmo­gljivost procesorja. Pri obdela­vi fotografij pa je po naših izku­šnjah koristna predvsem količina pomnilnika. Najraje bi torej priporočil zmo­gljiv namizni računalnik, saj za tako ceno, kot stane omenje­ni Surface (1200 evrov), dobi­mo res zmogljiv računalnik, ki ga lahko čez čas tudi zelo enostavno nadgradimo (dodamo pomnil­nik, dodaten disk, zamenjamo grafično kartico itd.). V tem pri­meru bi priporočili procesor i7, vsaj 16 GB pomnilnika, 256 GB SSD (za sistem in programe) in kak klasični disk (recimo 2 TB, za hrambo videa in drugega). Zra­ven pa grafično kartico Nvidio GTX 1050Ti (če vas igre ne zani­majo, drugače raje GTX 1060). A se zavedamo, da je preno­snik enostavno priročnejši za prenašanje na predavanja. V tem primeru bi priporočili ne­kaj s procesorjem i7, 8 ali raje 16 GB pomnilnika, kot rečeno, pa bi se izogibali tankim preno­snikom. Ti imajo namreč vgraje­ne varčnejše procesorje, ki pora­bijo manj energije, oddajo manj toplote, a so obenem tudi manj zmogljivi. Čiščenje računalnika Že večkrat ste pisali o orodjih za vzdrževanje (čiščenje) računalnika. Poskušam slediti, a nisem zasledil (verjetno sem spregledal) program­skega orodja Advanced SystemCa­re 11 firme IObit. Zelo me zani­ma, ker je videti, da vsebuje veliko uporabnih orodij. Zame je še naj­več vredno to, da je v slovenščini. Ali bi lahko objavili kakšno oceno tega orodja. Da vidim, ali se splača kupiti pro različico. Na vašem DVD­ju ga tudi nisem zasledil. Franko Smo prenesli sporočilo ure­dniku DVDja. Na prvi pogled ni videti, da je vreden priporočila. Že v osno­vi nas motijo »marketinške« obljube (300 % hitrejši inter­net pač ne bo šlo, tudi računal­nik se ne bo 200 % hitreje zagnal ...). Obenem dobimo praktično vse, kar ponuja, tudi drugje – za manj denarja. Omenimo CClea­ner in nekatera orodja, ki so že vgrajena v Windows. Sicer pa da, če je za vas slovenščina pred­nost, bi rekli, da ni slab program, od IObita smo že kdaj kaj upo­rabili in njihovi programi delu­jejo brez težav. Pri kakšnem sta­rejšem računalniku bomo z njim dobili nekaj prostora na disku, morda bo tudi zagon računalni­ka malenkost (nekaj odstotkov, a kljub temu) hitrejši. »Prižiganje« diska V računalniku imam SSD in še en HDD. Na SSD imam naložen Win­dows in programe, na navadnem disku pa imam slike, posnetke ... Disk (HDD) se po nekajminutni neuporabi pravilno ugasne, a se večkrat kar sam od sebe »prižge« nazaj, tudi če ga ne uporabljam. Ker me to moti, poleg tega se mi zdi, da zna to škoditi, me zanima, ali je kaka možnost, da se ne bi pri­žgal, dokler na njem ne pogledam kakšne slike. Matevž Neki proces v računalniku vsa­ke toliko očitno dostopa do tega diska. Kateri proces točno je to, je težko vedeti, v ozadju teče kar veliko različnih procesov. Pred­videvamo, da imate Windows 10? Torej lahko na hitro pogle­date Resource Monitor, ki je del Task Managerja (Ctrl-Shift-Esc). V Resource Monitorju greste na zavihek »Disk«, pod »Disk Activi­ty« pa so vsi procesi, ki kaj poč­nejo z diskom – poiščete tistega, ki dostopa do tega drugega dis­ka (najbrž »D:\«). Pogosto gre za kak del Windows (če bo šlo za proces »System«). V tem pri­meru bo malo bolj zahtevno poi­skati, kaj točno se dogaja, še naj­bolj bi vam bil v pomoč program Process Monitor: https://docs.microsoft.com/en-us/sysinter­nals/downloads/procmon. Programiranje za otroke Vnuk hodi v 4. razred osnovne šole. Rad bi programiral. Ali mi lah­ko svetujete, kaj bi bilo zanj pri­merno (kateri programski jezik, ki je prosto dostopen in je na razpo­lago tudi učbenik)? Zdravko Vsekakor priporočamo Scratch. Nazadnje smo pisali o njem leta 2012, a je to še vedno ključno orodje za prve korake v programiranju. Pomagali si bo­ste lahko tudi z učbenikom, ki se ga dobi v slovenskih knjižni­cah. . VZPON IN PADEC MONITORJI S KATODNO CEVJO MONITORJI S KATODNO CEVJO VZPON IN PADEC q q 82 april 2018 april 2018 83 krbniki računalnikov Univac leta 1951 še niso uporabljali računalni­ških monitorjev, delovanje raču­nalnika so spremljali prek krmil­ne plošče, polne sijalk, ki je spo­ročala, kaj (približno) se v ra­čunalniku dogaja. Te sijalke so bile pravzaprav predhodnice ra­čunalniških monitorjev, ki pa se niso uveljavili čez noč, temveč so si vzeli čas. Prve škatle z zaslo­ni, ki spominjajo na računalniške monitorje, so bile precej manj­ših mer, saj so navadno ti zaslo­ni prikazovali le nekaj vrstic in­formacij – pred 70 leti je bila na­mreč najpomembnejša izhodna naprava tiskalnik, na katerem so se izpisovale informacije. Prvi komercialni računalni­ški monitorji so tako nastali šele okoli leta 1960, a so bili v pri­merjavi z današnjimi lepotci, ki lahko prikažejo na milijone barv in barvnih odtenkov, videti skraj­no primitivni. Monitorji tako v poslovnih okoljih niso zamenja­li le papirja, temveč tudi luknjal­nike kartic, saj so tudi ti predsta­vljali eno začetnih interakcij člo­veka z računalnikom. Škatle, velike škatle Tehnologija katodnih cevi in fil­trov za prikaz slike se je dokazo­vala že na področju televizorjev, zato je bila njena selitev v raču­nalništvo logičen razvojni korak. Katodna cev (CRT) je vakuum­ska cev, ki ima en konec prevle­čen s fosforjem. Ko ga zadene­jo s »topom« proženi elektroni, ti oddajo svetlobo. Izraz monitor­ji CRT se je hitro prijel v industriji računalniških monitorjev. Prvi uporabniki računalniških moni­torjev še niso bili deležni razkoš­ja barv, besedil in grafike, temveč so jim prvi monitorji prikazova­li »brezbarvno« vektorsko grafiko. Še pred prihodom domačih osebnih računalnikov (konec 70. let prejšnjega stoletja) se je raču­nalniških monitorjev držal izraz »video terminali«, kar ni prese­netljivo, če vemo, da so bile kato­dne cevi fizično integrirane v ve­liko gmoto računalniških kompo­nent, s tipkovnico vred, ki je bila pogosto kar del ohišja. Prvi raču­nalniški zasloni so tako prikazo­vali zgolj črno-belo, pozneje pa celo črno-zeleno sliko, ki je bila bistveno manj ostra od te, ki smo je vajeni danes. Slednje je tudi pomenilo, da so morali snovalci računalnikov uporabljati razme­roma velike pisave/znake, kar je dodatno omejilo količino in­formacij, ki so bile lahko prika­zane na zaslonu. Danes uporab­no zaslonsko površino enačimo z ločljivostjo zaslona, podano v pikah. Prvi računalniški moni­torji z višjo ločljivostjo so bili na­mensko razviti za vojsko, indu­strijo in znanstvenike, zato so bili tudi pregrešno dragi in povpreč­nemu Zemljanu nedosegljivi. Prvi računalnik, ki je upora­bljal monitor CRT, je bil raču­nalnik SAGE ameriške vojske. Računalniško podjetje Digital Equipment Corporation (DEC) je kot prvo komercialno ponu­dilo računalniški monitor PDP-1 šele leta 1959. Z roko v roki z osebnimi računalniki Nekateri primerki prvih do­mačih računalnikov (npr. TRS-80 in Commodore PET) so bili omejeni na enobarvne zaslone CRT, možnost barvnega prika­za slike pa je kot standardno la­stnost uvedel pionirski računal­nik Apple II leta 1977. Leta 1979 je na prizorišče stopil »grafično sofisticiran« Atari 800. Za oseb­ne računalnike tedanjega časa je bilo značilno, da so si predvsem v gospodinjstvih močno poma­gali s televizorji, saj so sliko poši­ljali bodisi nanje, je pa res, da sta bili na pretežno pisarniških mo­nitorjih CRT tako ločljivost kot kakovost prikaza barvni bistveno bolj optimalni. Računalniški kla­siki so zaostajali za »garažisti«. IBM je, denimo, leta 1981 pred­stavil svoj grafični vmesnik (CGA), ki je lahko sliko prikazo­val v dveh načinih – s štirimi bar­vami v ločljivosti 320 x 200 pik ali pa v dveh barvah in ločljivo­sti 640 x 200 pik. Leta 1984 ga je nadgradil, izboljšana različica (EGA) pa je zmogla prikazati 16 barv v ločljivosti 640 x 350 pik. Šele konec 80. let so barvni monitorji postali dostopnejši, lo­čljivost pa je dosegla 1024 x 768 pik. V 90. letih so cene računal­niških monitorjev vztrajno pada­le, tehnologija CRT pa je imela skoraj popolno prevlado na trgu. Z rastjo diagonal zaslonov je ra­sla tudi velikost »škatel«, 20- in večpalčni modeli so bili že pošte­no težke naprave. Računalniške monitorje CRT je ob prelomu ti­sočletja izdelovalo več deset bla­govnih znamk, cenovni pritiski so bili hudi, to je vplivalo tudi na iskanje različnih kompromisov. Nižje cene, še nižja kakovost Kako negativno je cenitev pro­izvodnje računalniških moni­torjev vplivala na kakovost pri­kaza slike, lahko ponazori oseb­na izpoved avtorja tega prispev­ka. »Ob splavitvi je bil Samsun­gov monitor SyncMaster 959NF eden najboljših na trgu, zato tudi eden najdražjih. Stal je oko­li 150.000 tolarjev, zanj sem po zaslugi dobrih povezav s trgov­cem z računalniško opremo pla­čal le 120.000 tolarjev. Slika je bila za tiste čase naravnost odlič­na, ostra, brez pripomb. Pol leta pozneje je prišla prva pocenitev, zato sem svoj 959NF še pravoča­sno prodal in si omislil novega – z enako oznako. Zanj sem plačal le še 90.000 tolarjev in si mislil, kako dobro kupčijo sem napravil. Ob prvem zagonu je sledil šok. Slika niti približno ni bila tako ka­kovostna, veliko je bilo rumenih lis itd. Monitor sem takoj prodal in trgovcu potožil, naj me obve­sti, ko pride druga(čna) pošiljka, saj se morebiti ta serija izdeloval­cu ni posrečila. Čez dobre tri me­sece in pol sem dočakal svoj tretji Samsung 959NF, ga previdno pri­klopil na računalnik in skoraj za­jokal. Slika je bila še bolj rumen­kasta, nikakor vredna opisov, ki si jih je ta monitor prislužil leto prej. Dejstvo, da sem zanj plačal le še 75.000 tolarjev, je bilo bolj sla­ba tolažba. Monitorja sem se ta­koj znebil in v konkurenčnem ta­boru dobil »trinitron«, ki je zvesto služil več let, a tudi tega je nasle­dil monitor LCD. Svoj zadnji mo­nitor CRT še hranim nekje na su­hem podstrešju. Upal bi staviti, da še danes deluje.« Najprej prenosniki, nato še monitorji Škatlasti monitorji CRT seve­da niso bili primerna izbira za računalnikarje, ki so si želeli ve­čje mobilnosti. Izdelovalci pre­nosnih računalnikov so ustre­zno alternativo našli v tehnolo­giji zaslonov s tekočimi krista­li (LCD), ki so imeli poleg pred­nosti v manjših merah in teži še dodaten adut – nižjo porabo ele­ktrične energije. Čeprav so bili zasloni LCD (beri: TFT) in po­sledično računalniški monitorji sprva pregrešno dragi, je ta teh­nologija ponudila veliko predno­sti, da so nanjo preskočili prak­tično vsi izdelovalci in ponovi­li prejšnjo zgodbo – po začetnih uspehih in dokazovanju prek tehničnih zmogljivosti je zno­va stopilo v ospredje varčevanje. Računalniški monitorji so danes resnično dostopne naprave. Zelo dobre modele lahko kupimo že za 150 evrov, odlične pa od dva­kratnika tega zneska, kar je, v primerjavi z zneski, ki jih odšte­jemo za računalnik, nadvse ugo­dno. Sploh ker sodobni monitor­ji LCD z osvetlitvijo LED niso po­kvarljive naprave in zlahka preži­vijo (uporabno življenjsko dobo) več računalnikov... Računalniški monitor je nekoč bil … škatla(st) Osebni računalniki so se sredi sredine prejšnjega stoletja komaj dobro znebili vakuumskih cevi (»elektronk«), že so katodne cevi priromale v računalniške monitorje in tam ostale več desetletij. Trpežna tehnologija sicer brezhibno deluje še danes. Miran Varga S . Prvi računalniški monitor PDP-1 je imel zanimivo obliko in barvno kombinacijo. ačetek razvoja, ki je pripeljal do izuma katodne cevi, sega v leto 1855, ko je nemški fizik Henrich Geissler razvil živosre­brno črpalko. Ta je omogočala doseganje vakuuma v ceveh, predhodnicah katodne cevi. Prvo katodno cev kot prikazovalno napra­vo (predhodnico poznejšega televizorja) je izumil Karl Ferdinand Braun leta 1897. Prvotna različica katodne cevi je bila hladno-katodna dio­da, spremenjena Crooksova cev z zaslonom, prevlečena s fosforescenč­no snovjo, včasih imenovana Braunova cev. Prvo različico, ki je upora­bljala vročo katodo, sta razvila J. B. Johnson (Johnsonov šum) in H. W. Winhart, komercialni izdelek pa je postala leta 1922. Leta 1934 je pod­jetje Telefunken iz Nemčije proizvedlo prvo električno televizijo s kato­dno svetlobno cevjo. RAZVOJ Zgodovinske tehnične osnove Z . Prerez katodne cevi: 1 - elektronski top, 2 - elektronski žarek, 3 - maska za ločitev rdeče, zelene in modre komponente slike, 4 - fosforescenčni premaz z rdečimi, zelenimi in modrimi deli, 5 - povečava, s fosforescenčno snovjo prevlečene notranje strani zaslona. Vir: Wikipedia . Apple se je odločil, da bo v računalniški zaslon (zopet) vgradil cel računalnik (prostora je očitno dovolj). iMac je skoraj »lastnoročno« rešil podjetje, ki je bilo v finančnih težavah. . Monitorji CRT preprosto niso (z)mogli tekmovati s tehnologijo LCD 84 april 2018 IZKLOP POGLED NAZAJ q PRED 10 LETI Wimax je (tokrat menda zares) tu elekom Slovenije je sre­di marca v Rožni doli­ni v Ljubljani, leto in pol po dodelitvi radijskih frekvenc, vključil v promet prve komerci­alne priključke v brezžičnem ši­rokopasovnem omrežju WiMax. Kot tretji poskusni uporabnik na tej centrali smo bili v testno delo­vanje priključeni tudi mi. Telekom v svojem sporočilu za javnost pravi, da je v postopku gradnje dvajsetih baznih postaj, ki jih bo do oktobra šestdeset. To bo zadoščalo za 40-odstotno po­kritost prebivalstva. Ob koncu tri­letnega obdobja po dodelitvi fre­kvenc (tj. leta 2006) naj bi bila pokritost prebivalstva 98,4-od­stotna, letos pa načrtujejo vklju­čitev 5100 naročnikov v omrež­je. Omrežje na začetku gradijo na območjih, na katerih je iz različ­nih razlogov največ belih lis pri zagotavljanju širokopasovnih pri­ključkov. Mimogrede, takih »lis« je kar nekaj celo v Ljubljani, v Ro­žni dolini. Do uporabnikov parice niso speljane, zato imajo tele­fonijo s Telekomom urejeno po standardu DECT. In, seve­da, da o dvojčkih niti ne govorimo. Telekom Slo­venije je pridobil konce­sijo za frekvenčni pas 3,5G Hz s širino kanala 7 MHz. To je pol manj kot največ omogoča stan­dard WiMax. Po besedah tehni­kov na Telekomu je tak ožji pas veliko laže načrtovati (manjše motnje oz. interference med po­sameznimi postajami), res pa je, da je zato najvišja hitrost pol niž­ja. Posamezen sektor, ki ga stre­že ena antena, ima tako zmoglji­vost največ 20 Mb/s v smeri k uporabniku. Prera­čunamo lahko, da to po­meni le 20 uporabnikov pake­ta hitrosti 1 Mb/s, vendar se pri načrtovanju ponavadi upošte­va faktor 5 (torej 100 uporabni­kov), ki predvideva, da poveza­ve ne bodo vsi uporabniki upora­bljali hkrati. Telekom ima za novo stori­tev objavljen že celo cenik. Me­sečna naročnina na paket 1024/ 256 kb/s stane 26 evrov, na pa­ket 512/128 kb/ s 22 evrov in na paket 256/128 kb/s 18 evrov. Storitev naj bi komercialno za­čeli ponujati 1. aprila. Datum si­cer ni šala, so pa dobro poučeni do njega nekoliko skeptični, ozi­roma vsaj do tega, da bo stori­tev takrat na voljo še komu dru­gemu razen nekaterim Ljubljan­čanom … P PRED 15 LETI LCD proti CRT er nas je zanimalo, kako se monitorji LCD obne­sejo v primerjavi z na­vadnimi, ki so včasih celo draž­ji, smo med seboj primerjali ka­kovost slike najboljšega monitor­ja LCD s tokratnega preizkusa, Iiyama 3814, in najboljšega 17-palčnega Philipsovega (Bril­liance 107P4) ter Sonyjev (Mul­tiscan E250) model s katodno cevjo. Philips je nekoliko cenej­ši od Iiyaminega LCD, Sony pa je celo veliko dražji. Očitno je, da predvsem pri Sonyju drago pla­čamo ime oz. blagovno znam­ko. Izkazalo se je, da je Iiyami­na slika v veliki večini para­metrov neprimerno boljša, čeprav sta navadna moni­torja predvsem v kotni vi­dljivosti neprimerno bolj­ša. Uporabniku, ki se raz­vadi z monitorji LCD, bo pri uporabi navadnih monitorjev (pa čeprav najboljših) najprej pa­dla v oči slaba ostrina le-teh, še posebej v vogalih (neostrina tam je še vedno značilna za plo­ske monitorje s katodno a Cebitovem raz­stavnem prosto­ru korporacije Samsung je bilo moč za­slediti marsikaj. Ena bolj obleganih novosti je vse­kakor televizor OLED z di­agonalo 31 palcev ozi­roma okrog 80 cm. Gre za tanek zaslon novega rodu, ki med delovanjem porabi opazno manj ener­gije kakor primerljivi LCD ali plazemski zaslon, po­leg tega je večja tudi ko­tna vidljivost in kontra­stnost prikazane slike. Naprava je debela vsega dva centimetra, na voljo pa naj bi bila leta 2009. O ceni predstavniki Samsunga raje niso govorili … K PRED 10 LETI 31-palčni OLED televizor Samsung N MONITOR PRO MONITOR PRO 86 april 2018 april 2018 89 Novice O usodi bank odločamo uporabniki bančnih storitev Tehnološko obujanje »kulskosti« bančnih okolij Zavarovalništvo po meri Leto 2021 je bližje, kot si zavarovalnice mislijo 88 90 92 93 94 Banke napredujejo, zavarovalnice pa nazadujejo MIRAN VARGA raza, da ljudje težje za­menjamo banko kot partnerja, postaja ogu­ljena. A (še kar) drži. Vsaj v mo­jem primeru. Banko, kjer upra­vljam osebne finance, sem na­zadnje zamenjal ob koncu štu­dija, banko za poslovne finance pa ob menjavi oblike poslovnega subjekta. Nobena izmed njiju ni idealna, še manj bi lahko upora­bil pridevnik napredna. Naspro­tno, precej nazadnjaški in poča­sni sta pri uvajanju novosti. Še danes nimam njunih brezstičnih plačilnih kartic, ki so se v Sloveni­ji pojavile leta 2014. Te izzive re­šujem z uporabo storitev drugih ponudnikov. Postal sem komitent spletne banke N26, redno upora­bljam storitvi PayPal in AliPay. In razmišljam – razmišljam, ali ven­darle ne bi veljalo prekiniti s po­tuho. To, da uporabniki ostajamo pri tehnološko nezrelih ponudni­kih finančnih storitev, pomeni, da jih pasivno podpiramo. Da jih morebiti ni treba, mi je dala misliti predstavitev stori­tve NLB Pay, ki jo je splavila naj­večja domača banka. Všeč mi je, da se stvari premikajo naprej. Da je vendarle posijal žarek upanja za novo bančno ero, sem oni dan opazil še pri SKB Banki, ki orje le­dino na področju personalizaci­je in kot prva v domačem prosto­ru omogoča, da si uporabnik iz­bere bančne storitve po meri – to­rej eno po eno, ne pa, da je obso­jen na bolj ali manj posrečen pa­ket. Žal se je tudi SKB Banka po nepotrebnem spotaknila ob sta­ro sidro in na spletni strani za­pisala: »Če želite sestaviti Samo moj paket, morate odpreti Stan­dardni osebni račun z VISA debe­tno kartico in vsaj še enega izmed produktov v paketu.« Priložnost, da kakšna domača banka resnič­no ponudi bančništvo po meri, torej ostaja. Nismo še tam, kjer bi lahko bili, a nekatere banke kaže­jo željo po napredku in razvoju. Povsem drugače je v svetu do­mačega zavarovalništva. Zavaro­valnice so še bistveno bolj zakr­nele od bank in sodobne tehno­logije uvajajo (pre)počasi. Osta­jajo v svetu svojih kalupov. Nji­hov tehnični dosežek je bil, da jim je nekaj papirologije uspe­lo prenesti v splet, a so pri tem pravzaprav izpustile priložnost za temeljito prenovo poslova­nja. S tem, ko so obstoječe pake­te le preselile v obliko spletnih obrazcev, niso naredile prav ve­liko, saj moram kot stranka še vedno izpolniti neverjetno šte­vilo okenc in opraviti nezdravo število klikov za dosego cilja. O temeljitem poenostavljanju po­stopkov in ponudbe ne duha ne sluha, zavarovanje po meri lahko le sanjam. Zakaj lahko v ZDA av­tomobil zavarujem vsak dan po­sebej, pri nas pa ne? Menda me v San Franciscu ali Las Vegasu ogroža več norih voznikov kot v Ljubljani ali Mariboru. Da bi za­varoval avtomobil le, ko je ta de­jansko udeležen v prometu? Ali pa mobilni telefon samo za čas rock koncerta? Se bere utopič­no? Pa ni. Novi poslovni mode­li na področju zavarovalništva se rojevajo vsak mesec. Na nasle­dnjih straneh boste lahko prebra­li, kako tehnološka podjetja, ki se jih je prijel tudi vzdevek Insur­Tech, s svojimi inovacijami pre­tresajo panogo zavarovalništva. Včasih pač potrebujemo pogori­šče, če želimo, da bi na njem zra­slo nekaj novega, boljšega.. F MONITOR PRO NOVICE Nove funkcionalnosti Microsoft Teams Microsoftovo orodje za po­slovno trenutno sporočanje in skupinsko sodelovanje Teams je pravkar doživelo prvo obletnico delovanja. To so v Microsoftu iz­koristili za napoved novih funk­cionalnosti. Microsoft skuša s tem orodjem doseči več ciljev na en mah. Po eni strani želi dose­či večji tržni delež pri spletnih orodjih za skupinsko delo, kot je priljubljeni Slack, po drugi strani pa združiti vse poslovne komuni­kacije in nadomestiti dosedanjo platformo Skype for Business. Ob obletnici je Microsoft oznanil, da bo Teams leta 2018 dobil integracijo z digitalno pomočnico Cortana, zmožnost sprotnega prevajanja trenutnih sporočil v različne jezike, za na­meček pa bo orodje znalo tudi samodejno shraniti zvočne in vi­deo sestanke v shrambo v oblaku in iz njih povsem samodejno na­rediti zapiske sestanka. Pri tem bo Microsoft uporabil tudi teh­nologijo računalniškega vida in na podlagi razpoznave obrazov dodelil zapiske pravemu sogo­vorniku v pogovoru. Teams bo deležen tudi dru­gih izboljšav na področju vi­deo konferenc in digitalne te­lefonije. Microsoft napovedu­je združljivost s konferenčnim sistemom Surface Hub, pa tudi z videokonferenčnimi sistemi pod­jetij HP, Lenovo, Polycom in Lo­gitech. V prihajajočih različicah bo Teams podpiral tudi sodelo­vanje posameznikov v konferen­cah po navadni telefonski pove­zavi. Od nedavna pa so že akti­virali možnost omogočanja do­stopa zunanjim gostom, ki ni­majo računa Office 365 v okviru količinske pogodbe za podjetja. Microsoft navaja, da je začelo Teams doslej po svetu uporablja­ti že več kot 200.000 podjetij. Strojno učenje prihaja tudi v Okna Microsoft je na razvojni konfe­renci Windows Developer Days razkril, da bo naslednja večja posodobitev okolja Windows 10 vsebovala tudi povsem novo iz­vršno okolje Windows ML, s ka­terim bo mogoče na lokalni stroj­ni opremi izvajati algoritme, na­učene z metodami strojnega uče­nja. Windows ML bo uporaben za različne namene, od prepo­znave objektov z računalniškim vidom do napredne analize po­datkov. Izvršno okolje Windows ML bo lahko izvajalo algoritme, ki so bili naučeni na drugih sistemih, praviloma v oblaku. Microsoft bo v ta namen podprl standard z imenom ONNX za izmenjavo podatkovnih modelov strojnega učenja, kjer sodelujeta tudi Fa­cebook in Amazon Web Services. Microsoft si s tem korakom obeta, da bo algoritme umetne inteligence pripeljal na več kot 600 milijonov računalnikom z okoljem Windows, kjer bodo lah­ko razvijalci te zmožnosti nato uporabili v svojih programih. Lokalno izvajanje algoritmov, narejenih na podlagi strojne­ga učenja, prinaša v primerjavi z rabo v oblaku številne predno­sti. Najprej je tu majhna latenca, kar je pomembno zlasti pri al­goritmih, ki se morajo odzivati v realnem času. Lokalno izvaja­nje seveda pomeni, da bo algori­tem deloval tudi, kadar računal­nik nima internetne povezave. Nenazadnje pa so tu še prime­ri, ko je na lokalnem računalni­ku lažje zagotoviti varnost in za­sebnost rabe v primerjavi z rabo v oblaku. Trenutno kaže, da bo nova ve­čja posodobitev okolja Windows 10 na voljo že aprila letos. Inter­no jo vodijo pod kodno številko 1803, neuradno pa naj bi jo ime­novali tudi »Spring Creators Up­date«. U Projekt odprtih podatkov v EU se nadaljuje Evropska komisija je zelo zadovoljna z rezultati projekta za zbiranje in objavo javnih podatkov, ki so ga začeli leta 2015, zato se je odločila po­daljšati razvoj portala European Data Portal, ki so ga ustvarili skupaj s podjetjem Capgemini. Projekt evropskih odprtih podatkov (Open Data) združuje na enem me­stu že več kot 811.000 zbirk podatkov z javno dostopnimi in ažurnimi po­datki, ki jih prispevajo vse članice EU, pa tudi druge evropske države, na primer Švica in Srbija. Slovenija je doslej v evropsko zbirko vključila že skoraj 4000 zbirk podatkov. Sem sodijo podatki o gospodarstvu in finan­cah, regijah in mestih, transportu, energetiki, kmetijstvu in prehrani, oko­lju, javnem sektorju, pravosodju, zdravju, izobraževanju in kulturi, znano­sti in tehnologiji ter o prebivalstvu in družbi nasploh. Cilj projekta je ponuditi vsem državljanom, institucijam EU in podjetjem urejene, verodostojne in ažurne podatke o različnih vidikih družbe in oko­lja s ciljem, da jih ti lahko uporabijo za svoje potrebe in analizo. Tako želi­jo vsem prihraniti čas in denar ter pomagati pri pripravi bolj informiranih odločitev. Po raziskavah družbe Capgemini bo ta trg do leta 2020 vreden že visokih 75 milijard evrov. Evropska komisija je podaljšala pogodbo z zgoraj imenovano družbo, da bi iz obstoječih podatkov izluščili čim več spoznanj. V prihodnjem obdobju bodo izdatneje merili zrelost podatkov v Evropi, predvsem angažiranost in spretnost posameznih držav. Del razvoja bo šel tudi v oceno vrednosti podatkovne ekonomije glede na trenutne in načrtovane dejavnosti. NOVICE MONITOR PRO PODATKOVNI CENTRI Število podatkovnih centrov se bo še hitreje povečevalo eprav bi lahko pričako­vali, da se v časih sto­ritev v oblaku potre­be po novih zasebnih podatkov­nih centrih zmanjšujejo, raziska­ve kažejo prav nasprotno. Ne­davna letna anketa organizaci­je AFCOM, ki združuje strokov­njake s področja upravljanja po­datkovnih centrov, kaže, da veči­na podjetij v prihodnje načrtuje nove podatkovne centre in poso­dablja stare. AFCOM je v okviru svoje letne raziskave Stanje v industriji po­datkovnih centrov navedel nekaj zanimivih ugotovitev, ki pravza­prav napovedujejo strmo rast na­stajanja novih podatkovnih cen­trov. Med anketiranimi podjetji strokovnjaki danes v povpre­čju upravljajo 8,1 podatkovne­ga centra. 58 % je takih, ki ima­jo pod svojim okriljem od 2 do 9 podatkovnih centrov, 19 % pa ta­kih, ki imajo 10 ali več podatkov­nih centrov. Videti je, da smo sredi obse­žnega cikla prenov podatkovnih centrov, saj bodo podjetja letos obnovila v povprečju kar 5,3 po­datkovnega centra. Če to razširi­mo še na naslednje leto, se pov­prečje zviša že na 7,8 podatkov­nega centra v prenovi. Še bolj zanimiva je projekci­ja za naslednja tri leta. V tem času naj bi se povprečje upra­vljanih podatkovnih centrov po­večalo na 10,3, rast pa v celoti izhaja iz gradnje novih podat­kovnih centrov. Rast števila no­vih podatkovnih centrov se bo po teh ocenah v primerjavi z bližnjo preteklostjo povečala kar za petkrat. Konjunktura to­rej omogoča veliko rast tudi na tem področju. Se pa močno spreminja tehno­logija, ki je v ozadju nastajajočih podatkovnih centrov, zlasti na področju porabe energije. Kar 42 % vprašanih načrtuje ali pa že uporablja energijo iz obnovlji­vih virov. 83 % vprašanih stavi na sončno energijo, 63 % na hi­droelektrarne in enak odstotek tudi na vetrno energijo, kar 48 % pa načrtuje izrabo geotermal­ne energije. Č Družba BTC vlaga v tehnologijo veriženja podatkov Tehnologija veriženja podat­kovnih blokov se vedno bolj uve­ljavlja tudi v poslovnih rešitvah. Slovenska logistična družba BTC je tako sklenila sodelovanje s slovenskim podjetjem Origin­Trail, katerega tehnološke sto­ritve temeljijo na tehnologiji ve­riženja podatkovnih blokov. Če­prav bo sodelovanje osredotoče­no na storitve BTC Logističnega centra, so pozitivni učinki priča­kovani tudi na drugih področjih delovanja družbe BTC. S slovenskim podjetjem Ori­ginTrail, ki v svoje tehnološke storitve vključuje tehnologijo ve­riženja podatkovnih blokov, se bo družba BTC povezala na po­dročju testiranja rešitev v živem testnem okolju (t. i. Living Lab). Za to potezo so se v družbi odlo­čili na podlagi poprejšnjih takih projektov, nastalih v okviru delo­vanja mednarodno uveljavljene­ga pospeševalnika ABC, ki ima mrežo pospeševalnikov v BTC Cityju Ljubljana, Münchnu in Si­licijevi dolini. OriginTrail sicer razvija prvi protokol za dobavne verige, ki temelji na tehnologiji veriže­nja podatkovnih blokov in je po­budnik Trace Allience – zdru­ženja organizacij in strokov­njakov, ki sodelujejo pri uvedbi OriginTrailove rešitve v podjetja po vsem svetu. Transport in logistika sta po­gosto predstavljena kot ena naj­boljših panog za uvedbo veriženja po­datkovnih blokov, ki omogoča zaupanje med partnerji brez centralne avtoritete. A obstoječe rešitve ne omogočajo zadostne ravni učinkovitosti in zaupanja za upravlja­nje podatkov v do­bavnih verigah. OriginTrail z novim proto­kolom rešuje ta izziv z ločenim decentraliziranim omrežjem. Družba je že uspešno izvedla pi­lotne projekte, med drugim s ki­tajsko spletno trgovino organ­ske hrane Yimishiji, za katerega je prejela nagrado Walmartove­ga centra za prehransko varnost. Najbogatejši zemljan je po novem Jeff Bezos, šef Amazona Seznam revije Forbes za leto 2018 razkriva, da je na svetu re­kordno število milijarderjev. Najbogatejši zemljan je po no­vem šef Amazona, Jeff Bezos, ki se mu je bogastvo v enem letu (zaradi rasti vrednosti delnic) z 39,2 milijarde dolarjev poveča­lo na kar 112 milijard. Ta skok je največji, odkar je Forbes objavil svojo lestvico. Sledi mu soustanovitelj Micro­softa, Bill Gates, ki je bil na pr­vem mestu kar 18 od 24 let in katerega trenutna vrednost je 90 milijard. Lani je bil vreden »le« 86 milijard. Tretji je vlagatelj Warren Buffet, naslednji »računal­nikar« je Mark Zuckerberg na petem mestu z 71 mili­jardami, nato pa na desetem mestu Larry Ellison z 58,5 mili­jarde. S seznama je razvidno, da se razlike med najbogatejšimi in drugimi še naprej povečujejo. Število milijarderjev se je v pri­merjavi z lani povečalo za 165. Na svetu je tako danes 2208 milijarderjev, ki se ponašajo z rekordnim premoženjem, ki meri v povprečju vrtoglavih 4,1 milijarde ameriških dolar­jev na osebo. O usodi bank odločamo uporabniki bančnih storitev Digitalna preobrazba v bančništvu je šele začela kazati zobe, vsem pa je jasno, da bo skrajno intenzivna. Poraženci – tako tehnološki kot organizacijski – bodo romali na smetišče zgodovine. Vinko Seliškar olgoletni direktor druž­be Microsoft, Bill Gates, je že pred dvema dese­tletjema in pol preroško ugoto­vil, da bančništvo potrebujemo, bank pač ne. Prav možno je, da se bo njegova napoved v priho­dnjih letih uresničila. Bank, vsaj v tradicionalnem pomenu te be­sede, že danes ne potrebujemo. Potrebujemo le bančne storitve oziroma sposobnost opravljanja finančnih transakcij. Prav potrebe uporabnikov so tiste, ki posredno narekujejo ra­zvoj izdelkov in storitev. Tehno­loški napredek nas je dobesedno razvadil – vsepovsod pričakuje­mo storitve in izdelke po meri, vsebine na pladnju in odlično uporabniško izkušnjo. Podro­čje bančništva ni izjema. Teža­va nastane ob neuravnoteženo­sti ponudbe in povpraševanja, saj za večino bank velja, da ko­mitentom (še) ne (z)morejo po­nuditi storitev, kot bi si jih ti žele­li. Zakaj? Večino ovirajo zastareli sistemi in tehnologije, okoreli procesi in drugi organizacijski in kadrovski izzivi. V takem oko­lju pa uspevajo njihovi izzivalci – tehnološko napredna podjeta z žilico za finančno poslovanje, znana tudi pod oznako fintech. Slednja na sodobnih tehnolo­ških temeljih uporabnikov ponu­jajo enostavne, praktične in stro­škovno učinkovite bančne stori­tve, pri čemer se navadno najprej usmerijo v kakšno tržno nišo. Številne banke se fintech pod­jetij bojijo, in to povsem upra­vičeno. Večina preprosto nima odgovora na njihovo učinkovi­tost in kakovost uporabniške iz­kušnje. Je pa res, da tudi fin­tech podjetjem ni zgolj z rožica­mi poslano – za razliko od bank pogrešajo predvsem stranke in obvladovanje zahtev regulator­jev. Prav zato vedno več bank začenja v fintech podjetjih vi­deti odlične razvojne partnerje, kar je logično, saj bi sodelovanje obojih lahko precej hitreje spra­vilo v prakso bančne inovacije in tehnologije veriženja podat­kovnih blokov, biometrijo, robo­tizacijo in avtomatizacijo postop­kov/storitev. »V državah EU bodo regula­torne spremembe, kot sta npr. PSD2 in GDPR, zelo vplivale na spremembo poslovnih mode­lov v bankah v prihodnjih letih. Opažam več glavnih trendov, ki bodo te spremembe omogo­čili, med najpomenljivejšimi je, denimo, postalo zavedanje šte­vilnih bank, ki počasi ne vidijo več v vsakem fintech podjetju le konkurenta, temveč tudi poten­cialnega partnerja. Drugi opa­zen trend je pri številnih ban­kah zaznana strateška usmeri­tev v smeri odpiranja navzven, prek APIjev, z namenom mone­tizacije vseh dosedanjih vložkov v digitalne produkte in storitve. Najnaprednejše in najuspešnej­še banke bodo začele implemen­tirati koncept, znan pod pojmom bančništvo kot storitev. Te bolj vizionarske banke namreč želijo postati storitvena platforma za številna fintech podjetja,« je ak­tualne trende na področju IT v bančništvu povzel Marko Šmid, direktor poslovnega razvoja v družbi SRC z več kot 20 let izku­šenj pri delu z bankami. Odprtost prinaša prevetritev bančnih storitev Direktiva PSD2 bankam na­laga, da morajo morebitnim tretjim ponudnikom storitev omogočiti dostop do podatkov oziroma računa strank, če te(ga) potrebuje storitev in komitent to potrdi/želi. Slednje pa tudi pomeni, da večino marže, ki jo ustvari storitev, pobere tretji po­nudnik, ne banka. Prihajajoče gospodarstvo vtičnikov API tra­dicionalnim bankam, ki se ne bodo prilagodile novim razme­ram, grozi, da bodo postale zgolj končni in nizko plačani izvajalci. In počasi propadle, saj bo tudi ta opravila kdo drug znal zagotovi­ti hitreje in ceneje. Odpiranje navzven je sicer pri­ložnost tudi za banke, če so le te tehnološko in poslovno pripra­vljene na novosti. Z rabo odpr­tih vtičnikov API bi lahko ban­ke same zgradile boljše aplika­cije in ponudile strankam še bolj prilagodljive bančne storitve, pač take, ki bodo dejansko kos digi­talni dobi in zahtevam uporabni­kov. Še več, ker ima večina bank precej velika in zato zmogljiva okolja IT, bi lahko lastno infra­strukturo IKT spremenila v ne­kakšno varno bančno platformo, prek katere bi bančne in druge transakcijske storitve ponujala drugim ponudnikom in jo tako hitreje amortizirala oziroma z njo ustvarjala dodatne prihodke. Podatki so denar Za podatke pravijo, da so nova nafta. Banke, podobno kot telekomunikacijski opera­terji, danes dobesedno sedijo na kupu podatkov, ki jim povzroča­jo predvsem stroške – tako pri­dobivanja kot hrambe in obde­lave. A banke bi lahko s podatki služile denar, seveda bi jih zato morale najprej zapakirati v obli­ko, primerno za monetizacijo. Oglaševalce vseh vrst bi, deni­mo, zanimali anonimizirani po­datki, zanje pa so, kakopak, pri­pravljeni tudi plačati.. D . Uporabniki si želimo rešitev v/na dlani. Bančništvo in sodobne storitve plačevanja so vdelane v vedno več (mobilnih) aplikacij in platform, banke pa so le zadnje v izvršilni verigi, zato iščejo nove načine, kako postati spet relevantne in dobičkonosne. Tehnološko obujanje »kulskosti« bančnih okolij Sodobne banke prav nič ne spominjajo na banke preteklega desetletja. Tehnološki razvoj, ki je naprej poskrbel za telefonsko, nato pa še za spletno in mobilno bančništvo, se ne zaustavlja. Danes si banke želijo obvladati interakcijo s strankami, saj je ta – seveda dobra – predpogoj, da jih sploh zadržijo. Miran Varga pis speče panoge za bančništvo nikakor ne drži. Bankam se za­dnje desetletje vsekakor »doga­ja«, konkurenca znotraj panoge in pritiski novih prišlekov, pred­vsem t. i. fintech podjetij, so pri­spevali k številnim zanimivim inovacijam. Banke danes aktiv­no razmišljajo, kaj naj še storijo, da bodo poskrbele za zvestobo komitentov. Preverili smo, kateri trendi so najpogosteje zastopani v sodobnem bančništvu. Inovacijski laboratoriji Ste se kdaj vprašali, od kod iz­virajo ustvarjalne zamisli bank, uvajanje pametnih tehnologij in vse boljše ter uporabnejše mo­bilne aplikacije? Banke pospeše­no uvajajo oddelke v obliki labo­ratorijev za inovacije, v katerih lahko razvijalci in oblikovalci ter seveda programerji preizkuša­jo nove zamisli – sprva na kole­gih zaposlenih, nato še pri stran­kah. Posebej v tujini gre v pri­meru inovacijskih laboratorijev za futuristično oblikovana de­lovna okolja, polna najrazličnej­ših (tehnoloških) igračk in pri­pomočkov, ki spodbujajo ustvar­jalnost zaposlenih, vse v upanju, da bi našli inovacijo, ki bi jo lah­ko prenesli v prakso. Banke, ki so sprejele dejstvo, da velja s fin­tech podjetji sodelovati in ne tek­movati, v svoje inovacijske labo­ratorije povabijo »svežo kri« in ideje, nato pa delijo sadove mo­rebitnega uspeha. Večja pretočnost vrst Ljudje v povprečju vedno manj časa prebijemo v bančnih poslovalnicah, kar je dobro. Če pa se vanje že odpravimo, je ključni del naše uporabniške izkušnje čakanje v vrsti. Neka­tere banke so že začele uvajati digitalni sistem upravljanja vrst, ki omogoča postavljanje v »di­gitalno vrsto«, še preden dejan­sko prestopimo prag banke, ali pa vnaprejšnje naročanje na se­stanke z bančnimi uslužbenci. Banke, ki imajo vpeljane take rešitve, tudi precej bolje oceni­jo, koliko osebja bodo potrebo­vale na določen dan ali ob do­ločenih urah, in tako lažje zago­tovijo optimalno izkušnjo komi­tentom, ki obiščejo bančno po­slovalnico. Raba interaktivnih pripomočkov Če pa že pride do tega, da mo­ramo v banki vendarle počakati v vrsti, ljudje to lažje prenesemo, če se lahko zamotimo s privlač­nimi vsebinami. Nekatere ban­ke so začele strankam brezplač­no ponujati rabo tablic ali raču­nalnikov z dostopom do inter­neta, spet druge so šle še korak dlje in uvedle velike interaktiv­ne zaslone, na katerih lahko ko­mitenti aktivno izbirajo vsebine – ogled aktualnih novic z različ­nih področij, pregled aktualnih finančnih ponudb, spoznavanje novih storitev itd. Prenovljena bančna okenca Bančni pulti z ozkimi bančnimi okenci so najmanj privlačna po­doba večine bank. Številne ban­ke v navezi z oblikovalci iščejo re­šitve, kako narediti bančna oken­ca privlačnejša. Ena od pogoste­je uporabljenih rešitev je predela­va v t. i. samostojne kioske, ki so lahko precej bolj zanimivo (beri: razgibano) oblikovani, odvisno od ustvarjalne svobode, ki je je bil deležen oblikovalec. Banka kot kavarna ali restavracija V Sloveniji lahko v banki do­bite kavo le, če ste prišli podpi­sat zajeten kredit ali pa imate »težko« pritožbo. V družbah, ki so bolj odprte za inovativno po­slovanje, pa banke že poskuša­jo z novimi pristopi, kjer bančno okolje sploh ni več v ospredju, temveč v njem diši po kavi, tak je tudi interier banke – bolj spomi­nja na kavarno ali restavracijo. Drži, poleg prijaznega nasmeha in kave bomo deležni tudi popol­ne ponudbe bančnih storitev, ne glede na to, kaj bomo v banki po­čeli, pa si bomo zapomnili pov­sem drugačno, celo vznemirljivo izkušnjo – in jo bržkone poskuša­li ponoviti. Pametne tehnologije Tehnologija lahko naredi veli­ko za izboljšanje uporabniške iz­kušnje potrošnika. Sploh, če je interaktivna. Opremljanje ban­čnega okolja s senzorji, ki v na­vezi s položajem uporabnika in povezanimi vsebinami zažene­jo različne interaktivne aktivno­sti, kot sta zvočni pozdrav ali pa zanimiv napis na zaslonu, je še eden izmed pristopov, kako do­seči, da si bo uporabnik ban­ko zapomnil kot »kul« prostor. Oziroma vsaj »bolj kul« kot kon­kurenčno banko in se zato vra­čal. Zadnja moda je tudi uvaja­nje vsebin, ki jih uporabniki kon­zumirajo prek očal za navidezno resničnost (VR), kjer banke ko­mitente drugače zapeljejo v svoj svet.. O . Inovacijski laboratoriji skrbijo za tehnološki in vsebinski napredek bančnih okolij in storitev. Zavarovalništvo po meri Tehnologija pomenljivo spreminja tudi področje zavarovalništva. V ospredje stopa uporabniška izkušnja, tehnične inovacije pa skrbijo za vedno nove digitalne, spletne, mobilne in interaktivne rešitve, ki skupaj s spremenjenimi poslovnimi modeli uresničujejo novo razsežnost zavarovalništva: zavarovalništvo po meri. Miran Varga eprav področje zavaro­valništva na račun regu­latornih omejitev delu­je precej podobno po vsem sve­tu, se mu tako kot finančni in­dustriji obetajo velike spremem­be. Številna zagonska tehnolo­ška podjetja, neobremenjena s sponami (pol)pretekle zgodo­vine in tehničnih rešitev, uvelja­vljenim zavarovalnicam kažejo, kje vse so rezerve. Predvsem pri sami uporabniški izkušnji. Insur­Tech podobno kot FinTech mar­sikaj obrača na glavo. Tudi njiho­va »gverilska« taktika je podob­na, najprej se usmerijo v niše, se tam dokažejo, nato pa nadalju­jejo svoj globalni pohod. Druga pogosta lastnost novodobnih za­varovalniških rešitev je povezana z njihovo neverjetno preprosto­stjo – večina ponudnikov sploh ne ponuja kompleksnejših za­varovanj, njihova ponudba stavi na preprostost. Včinoma gre za spletne ali mobilne rešitve, opre­mljene s privlačnim uporabni­škim vmesnikom, ki bolj spomi­njajo na sodobne mobilne apli­kacije kot zavarovalniške stori­tve. Uspeh podjetij InsurTech te­melji na novem poslovnem mo­delu in drugačnem, agilnejšem pristopu do strank, saj na vsa­kem koraku dokazujejo, kako zavarovalništvo poenostaviti in hkrati digitalno preobraziti. V ospredju so enostavni zavaroval­niški produkti/storitve, uporab­nik nima več fizičnega stika s po­srednikom, prijava škode je eno­stavna, zavarovanje pa se od za­četka do konca odvija prek so­dobnih komunikacijskih kanalov in naprav. Zavarovanja po meri V poslu že dolgo velja, da uspevajo tista podjetja, ki jim uspe strankam učinkovito po­nuditi prav tisto, kar te potrebu­jejo. Ponudnik Trov je, denimo, pripravil zanimivo zavarovanje za uporabnikove naprave, pred­vsem pametne telefone, tablice in fotoaparate, ki ga stranka akti­vira le takrat, ko so njene napra­ve izpostavljene višjemu tvega­nju, na primer med potovanjem, ob obisku športne prireditve ali koncerta ipd. Uporabniška izku­šnja je poenostavljena do obisti – uporabnik zažene mobilno apli­kacijo, fotografira predmet, ki ga želi zavarovati, vnese ključne podatke o njem in že naslednji hip prejme izračun zavarovalne premije – zanj skrbi kar spletna platforma, saj ponudnik ne pre­more zalednih sistemov. Če se s pogoji strinja, s klikom ali doti­kom za dotik občutljivega zaslo­na potrdi zavarovanje in opravi postopek plačila. Britanski ponudnik zava­rovanj Cuvva se želi prikupiti predvsem lastnikom avtomobi­lov. Njegova zamisel je avtomo­bilsko zavarovanje vezati na vo­znika, in ne več na avtomobil. Uporabnik lahko npr. prek mo­bilne aplikacije aktivira obse­žno ali kasko kritje takrat, ko vo­zilo dejansko uporablja, na par­kirišču parkirano vozilo pa ima ustrezno manj zavarovano, kar se pozna tudi na višini zavaro­valne premije. Cuvvin poslovni zavarovalniški model gre še pre­cej dlje, saj pozna celo možnost izposoje vozila tretji osebi (soro­dniku ali prijatelju), pri čemer ta v času uporabe prevzame zava­rovanje nase. Ameriški ponudnik zavaroval­niških storitev Lemonade prav tako stavi na kar se da uporabno in enostavno zavarovanje. Prek njegove mobilne aplikacije lahko uporabnik resnično hitro (skleni­tev zavarovanja v povprečju traja le okoli 90 sekund) zavaruje svo­jo lastnino. Lemonade se hvali, da tudi je obdelava morebitnega škodnega zahtevka v povprečju opravljena v zgolj treh minutah. Še več, če stranka v času trajanja zavarovalnega kritja ni uveljavi­la škodnega zahtevka, Lemona­de kar 40 odstotkov plačane pre­mije prenakaže v dobrodelne na­mene. Platforme, ki obvladajo množične podatke in analitiko Tradicionalne zavarovalnice se morajo torej čim prej sooči­ti in prilagoditi tekmecem s pre­bojnimi zamislimi in poslovnimi modeli, če naj ostanejo relevan­tne v očeh uporabnikov. Slednje še najlažje storijo z integracijo sodobnih zavarovalniških plat­form, ki jih najprej povežejo na svoje vire podatkov, nato pa prek platforme ponudijo novodobne zavarovalniške storitve. Seveda morajo vmes še počistiti s pre­teklo zgodovino, saj so konser­vativni in togi poslovni procesi močno sidro, ki zavira razvoj po­nudbe zavarovalniških storitev po meri. Enostavna selitev po­nudbe v splet ni dovolj, poskrbe­ti je treba za tekočo in kar se da preprosto uporabniško izkušnjo – nihče ne želi na spletni obrazec vedno znova vnašati kopice svo­jih osebnih podatkov, se prebija­ti čez ducat korakov in za skleni­tev zavarovanja, ki pravzaprav ni po meri, temveč predstavlja bolj ali manj posrečen paket zavaro­valnih kritij, porabiti nekaj deset klikov z miško. Sploh takrat, ko ve, da je na voljo prijaznejša al­ternativa. Zavarovalnice se za­vedajo, da utegne »uberizacija« njihove panoge v naslednjih le­tih močno spremeniti zavaroval­niško krajino, zato jih je upravi­čeno strah novih tehnološko nav­dihnjenih prišlekov.. Č . Lemonade je s prilagodljivimi in enostavnimi zavarovalniškimi storitvami povsem zasenčil tekmece na trgu. Cilj podjetja ni nič kaj skromen – ocenjuje, da bi ob idealnem scenariju njegove storitve lahko uporabljalo kar 97 odstotkov prebivalcev ZDA. Leto 2021 je bližje, kot si zavarovalnice mislijo Zavarovalniško računovodenje in poročanje bo letos ena glavnih tem v zavarovalnicah, saj je zanje že skrajni čas, da začno uvajati mednarodne standarde računovodskega poročanja IFRS 17. Miran Varga rganizacija Internati­onal Accounting Stan­dards Board (IASB) je lani izdala nov standard raču­novodskega poročanja IFRS 17. Ta najočitneje vpliva na poslova­nje oziroma računovodenje v za­varovalnicah, saj korenito spre­minja njihovo pripravo poslov­nih izkazov. Spreminja namreč osnovne metrike poslovanja za­varovalnic, največja računovod­ska sprememba pa je odvzem za­varovalnih premij iz prihodkov zavarovalnic. Standardi IFRS 17 tako pravijo, da se bo dobiček zavarovalnici pripisoval med ži­vljenjsko dobo zavarovalne poli­ce, ne glede na datum plačila za­varovalne premije. Slednje se­veda »obrača na glavo vse«, oči­tno je, da se bodo izkazi poslov­nega uspeha zavarovalnic pov­sem spremenili. Zakaj so se v IASB sploh lotili tako korenitih sprememb? Predvsem zato, ker jim nova osnova omogoča pri­pravo poročil, po katerih je laž­je primerjati poslovne izkaze za­varovalnic med seboj. IFRS 17 prestavlja pozornost s pogleda v preteklost na prihodnost. Merje­nje uspešnosti in dobičkonosno­sti na podlagi obračunanih pre­mij bodo nadomestili izračuni, ki bodo zahtevali pravilno razpore­janje pripisovanja dobička v celo­tnem obdobju trajanja posame­zne zavarovalne pogodbe. Saj se še ne mudi. Pa se! Standard IFRS 17 stopi v velja­vo s prvim dne leta 2021. Časa za implementacijo ustreznih re­šitev se zdi še veliko, a se v praksi že precej mudi. Novi standard računovodskega poročanja pred­videva enoletno obdobje primer­ljivega poročanja, torej bodo mo­rale zavarovalnice regulatorjem po novem standardu poročati že poslovno leto 2020. Za razliko od večine podjetij, ki upravlja­jo in obdelujejo osebne podatke, a se kljub temu ne zavedajo pri­hoda uredbe GDPR oziroma nje­nih razsežnosti, zavarovalnice vedo, da bo njihova krvna slika (beri: izkaz (ne)uspeha) obrav­navana povsem drugače. Vpe­ljava po načelu »tik pred zdaj­ci« tako skorajda ne pride v po­štev, saj bi zaradi narave vseh sprememb večina zavarovalnic že leta 2019 preizkusila vpliv prihajajočega standarda na svoj poslovni izkaz. Torej mora ustre­zno rešitev implementirati še le­tos, če naj opravi t. i. »suhi preiz­kus« in morebitno simulacijo po­ročanja po IFRS 17. Podobno kot pri zagotavljanju skladnosti z uredbo GDPR bodo zavarovalnice za implementa­cijo standardov računovodske­ga poročanja IFRS 17 potrebova­le sodelovanje različnih strokov­njakov. Za isto mizo se bodo to­rej poleg informatikov usedli še finančniki, aktuarji, upravitelji tveganj in strokovnjaki s podro­čja informacijske varnosti, števil­ne zavarovalnice pa bodo pomoč poiskale pri specializiranih zuna­njih ponudnikih. Da bo IFRS 17 za zavarovalni­ce velik zalogaj, je že jasno. Ne le finančni, temveč predvsem or­ganizacijski oziroma kadrovski. Svetovalno podjetje KPMG je v svoji raziskavi ugotovilo, da kar 85 odstotkov zavarovalnic oce­njuje, da bodo težko našle ustre­zne kadre za implementacijo IFRS 17. Poleg tega več kot polo­vica zavarovalnic (še) nima za­gotovljenih finančnih sredstev za uvedbo novega standarda raču­novodskega poročanja. Nekaj svobode ostaja Zavarovalnice bo pri novih metodah izkaza poslovnega re­zultata zanimal predvsem davč­ni vpliv oziroma t. i. davčno bre­me. Pri tem IFRS 17 na področju računovodskega poročanja zava­rovalnicam še vedno pušča nekaj svobode oziroma izbire. Zava­rovalnice lahko prikažejo spre­membe vrednosti obveznosti za­radi spremembe obrestnih mer v izkazu poslovnega izida ali pa v izkazu drugega vseobsegajoče­ga donosa. Z izbiro druge mo­žnosti se zavarovalnica izogne si­tuaciji, ko bi morebitno nihanje obrestnih mer na svetovnih trgih vplivalo na rezultate, prikaza­ne v izkazu poslovnega izida. Na področju premoženjskih zavaro­vanj, kjer je trajanje zavaroval­nih pogodb tipično krajše, bodo zavarovalnice bržkone ubrale možnost uporabe poenostavlje­ne metode PAA. Cilj IFRS 17 je bil narediti pripravo poslovnega izkaza zavarovalnic regulatorno skladno in obenem še vedno pri­jazno do računovodij. To končna implementacija nenazadnje bo, saj bodo z IFRS 17 skladne reši­tve zavarovalnicam omogoča­le knjiženje praktično vseh spre­memb glede obveznosti in izpla­čil, pri tem pa ne bodo obreme­njevale glavne knjige. Zavarovalnice bodo morale zagotoviti sledljivost podatkov in ponovljivost izračuna poslov­nega izida, ne glede na to, katero metodo knjiženja (bolj ali manj podrobno) bodo izbrale. Večina novih rešitev za računovodsko poročanje bo v zavarovalnicah ustrezno umeščena med aktuar­stvo in finance, saj bo tako zapo­slenim prihranila delo in izkori­stila nekatere sinergije že imple­mentiranih poročil po programu Solventnost II. . O 96 september 2016 IZKLOP APRIL 2018 q 10. aprila – posebna izdaja Monitor Svet Posebna izdaja z izborom najboljših tujih besedil iz sveta zabav­ne elektronike, računalništva in novih tehnologij! Tema številke – neposredno povezovanje v internet, v najbolj čisti obliki, z možga­ni. Kar nekaj zelo resnih svetovnih podjetij in mislecev namreč na­poveduje, da ne bo več dolgo, ko bomo z vsadki sposobni možgane neposredno povezati v splet. 24. aprila nadaljujemo Test protivirusnih programov Test novih procesorjev MonitorPRO Poslovna analitika, poslovna inteligenca, množični podatki. ˝w ODGOVORNI UREDNIK Matjaž Klančar POMOČNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA Jure Forstnerič UREDNIK Uroš Mesojedec LEKTURA Dora Mali PREVAJANJE Petra Piber LIKOVNA ZASNOVA Peter Gedei OBLIKOVANJE NASLOVNICE Peter Gedei RAČ. GRAFIKA IN STAVEK Peter Gedei FOTOGRAFIJE Peter Gedei, fotoarhiv Monitorja, iStock NASLOV UREDNIŠTVA Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si MONITOR V SPLETU www.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje jemogoče le s pi­snim dovoljenjem izdajatelja. Revija Monitor posebej odličnim iz­delkom pri svojih preizkusih podelju­je priznanje »zlati Monitor«. To je pri­znanje za konkretni izdelek na kon­kretnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podje­tje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v ka­teri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. IZDAJATELJ Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 PREDSEDNICA UPRAVE Denis Tavčar PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel.: (01) 230 65 36, e-pošta: marketing@monitor.si VODJA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRŽENJA Ines Markovčič, tel.: (01) 230 65 33 NAROČNINE IN PRODAJA tel. (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si TISK Shwartz Print, Ljubljana NAKLADA 4.700 izvodov DISTRIBUCIJA Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v malopro­daji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 Izid je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da pla­čate letno naročnino in jo od naslednje šte­vilke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizične osebe imajo 25 % popusta na pol­no ceno. • Naročite se lahko z naročilnico, ki je vpe­ta v vsako številko revije, po telefonu, po faksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Plačilo je mogoče tudi s plačilnimi kar­ticami. • Naročnina se plačuje enkrat letno. Če na­ročnik ne zahteva odpovedi, se naročnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. Z DVD! S PODATKI S FACEBOOKA DO PREDSEDNIKA ZDA! ISSN 1318-1017 ZABAVNA ELEKTRONIKA I RAČUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE APRIL 2018 U LETNIK 28, ŠTEVILKA 4 U WWW.MONITOR.SI CENA: 6,65 EUR TEST CENEJŠIH TELEFONOV . od 100 do 300 evrov . 23 modelov . 12 blagovnih znamk EKSKLUZIVNO Samsung Galaxy S9+ POGLOBLJENO: rudarimo KRIPTOVALUTE! digitalni SEKS DNK namesto diska test NLB Pay IT v bančništvu sodobne banke IT v zavarovalništvu standardi IFRS 17