Decoration day — Verne duše. H. B. V Ameriki so Verne duše prav za prav na Decoration clay, predzadnjega maja. Ta dan Amerikanec nabere najlepšega cvetja, kar mu ga nudi majska narava in ga ponese na grobove svojih dragih. Ameriška pokopališča na Decoration day ne izgledajo kot njive, kjer je smrt sejala svoje seme in ki bo vsklilo šele, ko nastopi večna pomlad, ampak izgledajo kot njive, kjer seje življenje, ko je na višku svoje moči, v maju. Amerikanec je povsod nepočakan, zato mu tudi seme, ki ga je smrt vsejala na božjo njivo, prepočasi kali. Ker se pa to ne da prisiliti, niti pospešiti, vzame življenja prekipevajočemu maju del prebujnega cvetja, da z njim še mrtvemu pokopališču vdihne nekaj življenja. Lepo je to, tako z njegovega osebnega, kakor tudi z verskega stališča. Splošno človek kaj rad pozabi na smrt in tiste, ki so ji že zapadli, kadar se življenje o-krog njega takorekoč na polna usta smeje, kakor v maju. Amerikanec se tudi takrat spomni svojih mrtvih, ker ponudi prepolno čašo življenja nemim ustnicam grobov, v katerih spe tisti, s katerimi ga je nekdaj delil in se ga veselil na bujnih majniških tratah. Ni li res to lepo z njegovega osebnega stališča? Lepo pa tuidi z verskega. Majsko cvetje je izrazit simbol, verna podoba tistega mladega življenja, ki bo, kakor nas vera uči, ob toplih žarkih večnega solnca enkrat priklilo iz grobov in pognalo cvetje, ki ne pozna jeseni. Ko človek s povešeno glavo in solznimi očmi hodi po razorih božje njive in gleda te mrzle kamne, bere napiše, znana,imena, draga, najdražja imena: Očeta, raa-tVre, žene moža, bratov, sester, prijateljev, ga zazebe pri r>rcu. Globoko občuten vzdih se mu izvije iz njega: "Ah, to srce, tako gorko je bilo, tako dobro je bilo in zdaj je stiska mrzli kamen. Ne, to srce zasluži rož, cvetočih duhtečih, ki naj oznanjajo, kakor pač morejo, da je lju- bezen nesmrtna." In ko položi cvetlični venec na dragi grob, mu je lažje pri srcu. Zdi se mu, kakor da bi zastalo drago srce začelo na liovo biti in zopet jelo razširjati vonjavo svoje ljubezni. Ko pristopi še vera in mu tolažeče zašepeče: "Saj tudi bo začelo znova biti, ker križ nam sveti govori, da zopet vidmo se nad zvezdami," po-tolažen zapušča drage grobove. Kljub temu se meni cerkvene Verne duše lepše zde, kot ameriški Decoration day. Zakaj ? Decoration day je praznik živih, cerkvene Verne duše so praznik mrtvih. Decoration day nam otira solze, Verne duše jih rajnim. O, ko bi tako trdovratno molčeči grobovi na Decoration day mogli spregovoriti, široko bi odprli svoja zdaj tako skrivnostno nema usta in po vseh pokopališčih bi se razlegal en zamolklo proseči glas: "O, vi naši ljubi in dragi, lepo je, da niste pozabili na nas! Te rože, ki ste nam jih prinesli, kakor so lepe, kako dišeče! Le škoda, da njih vonj bolj vam kot nam koristi in še za vas je bolj omamljajoč in uspavajoč kot ozdravljajoč. Mrtvaški vz-duh, ki je tako neprijeten vašim nosovom, kakor je bil našim, ko se nam je še majsko življenje smejalo, vam paralizira, udušuje, a nam ne pomaga nič. Zdravilnih rož hočemo, ne dišečih, rož molitve. Njih zdravilni sok bo našim srcem dobro del, da se bodo prej zopet ogrela in v pomlajeni ljubezni znova začela biti, tudi za vas." Sv. mati Cerkev razume ta proseči glas svojih spečih otrok, smilijo se ji, skuša jim pomagati. Zato je vpeljala svoje Verne duše. Drugi dan novembra in potem cel mesec jim je posvetila. Novembra je že cela narava eno samo pokopališče. Skrivnost smrti človeku nikoli tako živo ne stopa pred oči kot ta mesec. Bolj kot pozimi. Zima je že zaraščen grob, katerega ne močijo nobene solze več. Pozna jesen je sveži grob, ob katerem sladko grenki spomini jokajo in ga z gorkimi sol- 330 lilt A" zanii močijo. Ko pride človek iz umirajoče narave na njivo mrtvih, njegovo dušo že objemajo smrtne misli, je že pripravljena se zaglobiti v skrivnost smrti. Človek, ki pride iz majske narave na pokopališče, je podoben dekletu, ki je iz šumnega sveta, kateri ji je od vseh strani šopke metal, stopila čez samostanski prag. Idealna je. Najlepšemu najlepši cvet, srce, to je njen odločni sklep. Toda kalikokrat, ko ji on govori na srce, ne ve kaj ji govori. Srce ji je poromalo v svet nazaj, četudi nehote. Človek, ki je iz pozno-jesenske narave prišel mej mrtve, je karmeličanka, ki prihaja iz svoje tihe celice pred tabernakelj. V teku let je potrgala najtanjše nitke, s katerimi je bilo njeno srce navezano na svet, zato čuti najlahnejši utrip Ženinovega srca. Da, prav tako majski obiskovavec grobov presliši milo proseči glas mrtvih: "Zdravilnih rož molitve nam prinesi!", mejtem ko novemberski obiskovavec, katerega duša je že mrtvaško uglašena, s sočutjem prisluškuje tem zamolklo zategnjenim glasovom. In ko jih enkrat sliši, jih tudi ne presliši. Saj tako milo znajo prositi le mrtvi, katerih duše v ognjeni peči vic kar drhtijo po hladilu. "Samo prst omoči v vodo in ga nam podaj," pravijo, "pa odnesi vse cvetje!" Morda mu je bila duša, ki ga prosi, v življenju popolnoma tuja. Nikoli se nista srečala. A ga bo premagalo. Padel bo na kolena ob mrzli ruši in pomolil za njen pokoj en Očenaš. Še bolj ga bodo seveda pretresle prošnje dragih duš, s katerimi je delil veselje in žalost tostranskega življenja, zlasti onih, ki so bile takorekoč del njegove, dokler ju ni smrt raztrgala. Kadar se je zasmejala ona, se je zasmejala njegova, kadar je zajokala ona, so še njegovo posilile solze. To so duše očeta, matere, žene, moža, brata, sestre, prijatelja, prijateljice. Take duše, ki v kompaniji bojujejo boj življenja, druga drugo dvigajo, pa tudi druga drugo ovirajo v poletu k Stvarniku. O, kolikokrat oče, mati zatisneta oči, da ne vidita otrokove napake, stisneta ust- nice, ko jima vest pravi, da bi ga posvarila. Kolikokrat mož ženi, žena možu, prijatelj prijatelju, prijateljica prijateljici skaže to slabo uslugo. Starejši brat, starejša sestra, kolikokrat sta v spodtiko mlajšim. Prišla je smrt, raztrgala nežne vezi. In ta oče, mati, mož, žena, brat, sestra, prijatelj, prijateljica, ki je postala njena žrtev, ravno radi tega ne počiva v miru. O ne, tudi božja njiva, na videz tako pokojna, ni za vse kotiček miru. Spomeniki sicer tako pravijo. Beri kaj je pisano na tem, kaj na onem. Imena so različna, začetek je isti: "Tu počiva v miru." Ne verjemi slepo. Nikjer se morda toliko ne laže, kakor na mrtvaških objavah in pokopališčih. Vse umira v Gospodu, vse mirno počiva. Da bi! Toda ali si ti kedaj imel, imela, svojega očeta, moža, brata, prijatelja, si kedaj imel, imela svojo mater, ženo, sestro prijateljico za svetnico? Praviš, da to ravno ne. In glej, niti vsi svetniki in svetnice niso šli gorki v nebesa, ampak mnogo njih skozi očiščujoči plavž vic. Ne verjemi tedaj mrzlemu kamnu, ki ti tako mrzlo laže. Poslušaj glas, ki prihaja izpod njega. In kaj ti pravi ta? "Radi tebe moja duša še ne počiva v božjem miru. To in to, takrat in takrat bi morala tebi dati, a ti ni, to in to, takrat in takrat bi mi morala tvoja dati, pa mi ni. Moja tebi ne more več dati, dajati mora Bogu, z obresti-mi, tvoja mi še lahko da. Zato sin moj, žena, mož, brat, sestra, prijatelj, prijateljica, samo en prst, v studenec milosti, ki ti še teče, pomočen prst mi pomoli, da bom lažje trpela. Kedo more preslišati take prošnje, če mu še čuteče, čuteče pravim, ne otroško, bratsko, prijateljsko srce bije v prsih? Decoration day — Verne duše. Oba lepa. Naj ostaneta oba. Decoration day naj nam vliva tolažbo v srca, ko hodimo mej grobovi, Verne duše pa naj bodo popolnoma posvečene njim samim. S cvetjem molitve krasimo gomile njih teles, da jim Gospod skoraj da resnični večni mir. Prof. Fr. Omerza: Nagrobnice. I. II. Kratko dnevi so življenja šteti, Ti zasadil meje si, Gospod! Meri nam korakov naših pot, V/, a nikar števila grehov zreti! Da, da duša večni raj uživa, ne zavrzi dela svojih rok! Sprejmi srečni angelov jo krog, truplo mirno v zemlji naj počiva! Vseh umrlih vernih se usmili, reši grešnih jih, Gospod, vezi! Jeza jih pravična je skovala, roka milostna jih naj zdrobi! Sprejmi dobrohotno prošnje naše: reši kazni strašnih jih teme! Naj zasveti luč jim zaželena, duša Tebe blažena zazre! 'ATI ■lili'_______331 Naš slovenski Karmel. H. B. Da, tudi Slovenci imamo svoj Karmel. Mnogi naših cenjenih či-tateljev tega do zadnjega časa, ko smo jih opozorili, da se njegove hčerke težko bore s povojno stisko, tega morda vedeli niso. Karmeljski samostani so kakor vijolice. Ko greš spomladi ob obsojni meji, čutiš, da mora biti nekje v bližini vijolica. Njen prijetni vonj te opaja. Toda šele po daljšem iskanju jo boš zapazil, kako se ponižno skriva pod travnatim šopom. Tako karmeljski samostani, vijolice mej samostani. Greš mimo njega. Vse tiho kakor v grobu. Nasproti stanuje družina. Par otrok, a kak krik. V njem jih je morda desetkrat toliko, a kakor v mrtvašnici. Seveda le 11a videz. Usta molče, a zato srca bolj živahno bijejo, ker bijejo samo za Boga, za katerega so ustvarjena. Skrivnostna karmeljska tihota, tako blagodejna za človeka šumnega sveta, je kakor zgodnje pomladna tišina v tihi naravi. Zemlja je takrat na videz še kakor devica na mrtvaškem odru, z deviškim pajčolanom zagrnjena. A kako življenje je pod snežnim pajčolanom. Vse brsti, vse klije, poganja. Enako v tihotnih kar-meljskih samostanih. Ko je jožefinska burja zabrila tudi preko Slovenije, in posmodila redke vijolice njenih Karmelov, dolgo ni nobena zaduhtela na naših tleh. Tisti, ki vedo, da so premiš-ljevavni redovi, kakoršen je tudi karmelitski in sicer prvi mej njimi, Mojzesi za bojujočo Cerkev, splošno in krajevno, Mojzesi, katerim proseče roke za zmago božje stvari nikdar ne omahnejo, tisti, pravim, so že dolgo želeli eno ali drugo teh vijolic po jožefinski zimi zopet presaditi na naša tla. Toda šele v devetdesetih letih prošlega .stqletja se jim je ta želja uresničila. Tik pod Ljubljano, mej glavno cesto proti Zalogu in Ljubljanico, je po dolgi zimi pognala prva in doslej tudi edina ponižna vijolica te vrste, prvi slovenski Karmel—Selo. Meni sicer ni bilo nikdar dano pogledati v njega skrivnostno notranje življenje. Vendar imam svoje spomine nanj. Te hočem pomnožiti še s spomini drugih in podati našim cenjenim čitateljem, zlasti onim, ki so se v težkih urah spomnili našega slovenskega* Karmela, kratko poročilo o njem. Kmalu bo trideset let, kar sta moj oče in rajna mati skrivnostno stikala glavi in končno sklenila: Student naj bo! Seveda le pod pogojem, da bo gospod. Naslednjo jesen sem vzel slovo od planinskega raja, v katerem so bile tudi krave in ovce, ter se odpeljal proti megleni Ljubljani, da prižgem stari-šem prvo zvezdo prihodnje Glori-je. Doli na Spodnjih Poljanah, kakor se je takrat reklo, in morda še zdaj, so me vtaknili v neko temno luknjo Zdešarjeve hiše. Mogočni začetni vtisi naše prestolice, ki je do takrat še nisem videl, so za nekaj časa zasenčili domačo vas z njeno hribovsko panoramo in vsemi sladkimi spomini nanjo. A kmalu se mi je začelo tožiti po prostosti in veselju gorskega pastirja. Ko sem nekega dne ves poln domotož-ja prilezel iz svoje temačne luknje, in po svoji pastirski navadi zlezel na prvi oreh ob Ljubljanici, a me je kmalu neki policaj doli povabil, se mi je Ljubljana naravnost pristudi-la. Kadar sem le mogel sem jo ubral ob Ljubljanici na Kodeljevo in še dalje. Tam okrog so se takrat še krave pasle. In to je bilo nekaj zame. Domotožje je bilo ob pogledu nanje seveda še večje. Ne vem, ali so bile že preveč gosposke ali kaj, ker so me tako začudeno gledale, mejtem ko me je doma vsaka poznala in jaz nje, po imenih. Pogrevajoč domotožne spomine sem zagledal na nasprotni strani Ljubljanice večje poslopje s cerkvico. Ker topot nisem imel nikogar zraven sebe, da bi ga bil vprašal, kakšna cerkev in "farovž" je to, sem moral pustiti to vprašanje zaenkrat odprto. Ob neki drugi priliki nas jc gospodinja gnala, kakor jaz nekdaj ovce na pašo, tam skozi. Njo vprašam, kar sem hotel vedeti. "To je samostan in cerkev karmeličank," pravi. Zdaj sem prav za prav toliko vedel kakor prej. O kakih karmeličankali vem, da nisem še prej ničesar slišal. Beseda samostan, seveda v obleki "klošter," mi je bila sicer znana, bil pa je ta prvi, ki sem ga videl v svojem življenju. Kajpada se nisem zadovoljil samo z imenom, temveč sem hotel tudi vedeti, kdo je notri in kaj dela. Toda zvečer po tistem popoldnevu, sem se kesal, da sem bil tako radoveden. Same mrtvaške "truge" sem videl pred seboj. Gospodinja nam je vedela povedati, da v tem samostanu žive same ženske. V mladih, še skoraj otroških letih so zapustile dragi dom in najdražje domače. Zdaj so nekatere že stare, pa niso bile potem nikoli več doma. Oče, mati sta umirala in jih v poslednjih trenutkih klicala, da jim podasta roko v zadnje slovo, pa jih ni bilo, niso smele. Tako rekoč žive so pokopane. Samo molče in molijo, zvečer se pa vležejo v tiste "truge," v katere jih bodo enkrat mrtve položili. Meni so se pri tem pripovedovanju kar lasje ježili. Ob besedi mrtvaška "tiruga" sem nehote pogledal proti samostanu, če morda ne prihaja kak mrtev za nami. Zvečer je mladostna domišljija vse to še povečala, tako, da sem celo noč pokoro delal za svojo radovednost. Pozneje sem še ponovno sam hodil tam okrog. Tudi domotožne misli so hodile z menoj, a mi niso bile več take prijateljice, kakor prej. Sramoval sem se jih. Porajajoči moški ponos se je norčeval iz njih in mene. "Poglej," mi je dejal, "tamle samostan, dekleta, ki so res morebiti za polovico starejša kot 332 I A" si ti, a vendar dekleta, so se za vedno poslovila od prav tako jim dragega doma in domačih. Nikoli več se jim ne bodo odprla vrata in pot do domačih trat, kjer je skakala in se radovala njih mladost. Ti, fant, boš čez dva meseca zopet doma in potem čez tri, nato znova čez tri, topot za celih osem tednov, pa le na domače hribe misliš in skoraj s solznimi očmi gledaš za vsakim vlakom, ki sopiha proti domačemu kraju, brez tebe. Sram te bodi !" In me je bilo. To je pomagalo. Pogled na Ivarmel me je ozdravil. Minila so leta, polna spominov, veselih in žalostnih. Po nasprotni strani Ljubljanice sem se v redovni halji sv. Frančiška peljal na isti Karmel — maševat. Z druge strani so me pozdravljali pravkar opisani spomini, že malo zaprašeni. Otroški, ali bolje otročji so se mi zdeli, a vendar sladki. Saj spomini so ved- no sladki, če. je tudi njih vsebina grenka. Še šiba v spominu drugače poje, kot je v resnici. Sicer se mi pa ti otroški, ali otročji spomini, takrat niso mogli posebno rogati, ker sem mej tem prehodil že tretjino Evrope, doma pa preživel le štirinajst novoniašniških dni in še par drugih. V jako lični karmeljski cerkvici sv. Jožefa sem tisti dan — kakšen praznik je bil več ne vem — zapel glorijo. To sem vedel, da je ne bo kak moški zbor nadaljeval, ker v cerkvici nisem videl nobenih pevcev. Pač pa sem pričakoval, da bom slišal ubrani, dobro izvežbani ženski zbor. A iz kora za altarjem se oglasi: Et in terra pax hominibus... v takih tonih, da nisem vedel, ali je petje, ali je zdihovanje. Tako me je zmedlo, da nisem več našel svojega glasu. Ko doma povem, kaj se mi je zgodilo, mi razlože, da karmeličan-ke ne smejo svojih glasov razviti, naj bi bili tudi konservatorično izšolani, da ne bi bila katera preveč ponosna na to, kar ji je Bog dal. Ta radikalni karmeljski boj z naravo je celo mene' volka spokornika" napolnil z neko sveto grozo. Slavč-ku vzemi pesem iz grla, za katero mu je Stvarnik strune navil, pa ga boš morda že drugi dan našel na dnu gajbice, mrtvega. Le človek, kateremu je Bog že tu na zemlji srce do zadnjega nuance, do zadnjega* odtenka uglasil, more z zadušeno pesmijo v grlu veselejše peti' kot operna pevka svetovnega slovesa. Ko bi bil še drugič imel priliko poslušati karmeljsko petje, bi se bil bolj naslajal ob njem, kot ob umetnem petju mogočnega zbora, ki doni iz polnih prsi, izšolanih grl, a praznih src. (Dalje). Sad materine molitve. Pretekla so zopet leta. Kotarjeva bajtica, nekdaj prepolna življenja, je postala skoraj popolnoma mrtva. Gospodarja je "geruš" spravil v prezgodnji grob, otroci so se do zadnjega raztepli na vse strani. E-dinole ona, stara Barba, je še samevala v njej, jokala in molila. Ne bi ji bilo treba v podrti koči čakati smrti. Par njenih hčerk se je prav dobro omožilo. Silile so jo, naj se k njim preseli, da bo na svoja stara, onemogla leta, imela malo več postrežbe. Za par tednov se je odzvala njih vabilom, nekaj dni preživela pri tej, nekaj pri oni. Toda njeno srce je bilo preveč zraščeno z borno kočico, preveč spominov je bilo navezano nanjo, da bi se mogla za stalno od nje ločiti. Posebno pa jo je vlekla nazaj tista tihota, ki je vladala v injej in v kateri se je tako lahko molilo za Tončka. Ker je nekaj dni ni bilo na spre- H. B. (Konec.) gled, je najbližja soseda šla pogledat, če se ji ni morda kaj pripetilo. Našla jo je v postelji. Takoj je obvestila eno izmej omoženih hčera, naj pride ponjo in jo vzame k sebi. Seveda je to takoj storila. Odslej je ni več pustila na njen ljubljeni dom. Ker je sama spoznala, da ji ne kaže, se je udala. Je sicer še ozdravela. Tudi v svojo kočico je še večkrat poromala, kakor na božjo pot, da tam pomoli za svojega Tončka, a so ji moči vidno pešale. Domotož-je jo je dušilo. V pozni jeseni je bilo, ko se je na hčerinem domu zglasil neki vr-nivši se Amerikanec. V pogovoru o ameriških rojakih, in razmerah v katerih žive, je slučajno omenil tudi Toneta Kotar, ki da je eden izmej najpremožnejših v oni naselbini, v kateri je on delal. Stara, že naglušena Barba, ki je doslej bolj brezbrižno poslušala te pogovore, je pri besed'ah Tonček Kotar kar sunkoma skočila pred Ame-rikanca in kriknila, da se je kar stresel. "Kaj praviš, Tonček Kotar, v Ameriki, bogat, moj Tonček?'' "Že mogoče, da vaš Tonček mamica, saj tukaj nekje mora biti doma !" ■ "Da, da, nihče drugi kot moj Tonček, je," ponavlja starka vsa iz sebe in urno šla iz sobe. Hči je'mislila, da hoče ob tej radostni vesti biti sama in da je zato šla v kako gornjo sobo. Radi tega ni bila dalje pozorna nanjo. A ženica je v svojem veselju, da njen Tonček še živi, pozabila, da zunai že mraz. Bosa in slabo oblečena je hitela, kar so jo stare noge nesle, na božjo pot v svojo bajtico, da se Mariji, pred katero je tolikokrat molila za svojega Tončka, zahvali za radostno poročilo, ki je je edino na njeno prošnjo še doživela. I A- 333 Šele ko je Amerikanec odšel, je hčerka šla gledat po materi. Nikjer je ni bilo. Takoj je zaslutila, kje jo ima iskati. Nemudbma se je še ona odpravila proti bajtici. Res jo je našla, vso zatopljeno v molitev in tresočo se od mraza. Spravila jo je nazaj na svoj dom — v posteljo. Vedno huje jo je stresala mrzlica. Očividno je nastopila pljučnica. Tretji dan je;.;zaže1ela gospoda. Komaj je bila z vsem lepo previdena, se ji je začelo blesti. Samo o Tončku je govorila v svoji zmedenosti. "Živ, živ, moj Tonček še živ, Marija na tvojo priprošnjo še živ, o Marija hvala ti za mojega Tončka. Pa bogat, Marija, ali pa tudi veren? Reci Marija, da tudi, potem bom lahko umrla!" Tako in pod'obno je fantazirala dan in noč, dokler ji ob tednu niso zapeli zvonovi. "Revica," so si šepetali pogrebci, toliko je premolila zanj, toliko koprnela po njem, da bi ga še enkrat videla, predno zatisne svoje objokane oči. A ji ni bilo dano. Vendar otrok tolikih matennih molitev in tihih žrtev ne more biti zgubljen." I11 ni bil. Zopet so pretekla dolga leta. Grob Barbe Kotar je bil žc zaraščen. Priprost kamenit spomenik, ki so ji ga postavile hvaležne hčerke in to dale tudi nanj napisati, je grobar že odstranil. Vlaga se je zajedla v njegovo razpoko in zimska zmrzlina ga je na dvoje razklala. Naslednjo spomlad se je po vasi raznesel glas, da se misli Kotarjev Tone vrniti v stari kraj in doma preživeti večer svojega življenja. * Mladina se ni dosti brigala za to novico, ker ga ni poznala. Starejši so pa ob tej vesti začeli pogrevati stare spomine na Kotarjevo Barbo in njenega Tončka. Res se je sredi poletja pojavil v vasi elegantno oblečen gospod, ki se je sorodnikom in znancem predstavil za Antona Cottar. Z nekim svetim strahom so vaščani gledali za njim, kakor bi dvomili, je li res on ali ne. Nekdanji trboveljski pre-mogar, pa tak gospod! Njegovi dolarji, s katerimi je rad porožljal, češ kaj boste vi berači, so dali povod raznim govoricam. Vsi pa so bili ene misli, da ima precej pod palcem. Še bolj jih je v tem potrdila vest, da misli na najlepšem kraju vasi postaviti krasno hišo, kjer bo mirno vžival svoje dolarje. Le to jim ni dopadlo, da ga nikoli niso videli v cerkvi. Svojih vernih sester skoraj ni hotel poznati. Zamerile so se mu, ker so mu očitale nehvaležnost nasproti rajni materi, ki ga je vendar toliko ljubila in molila zanj, ter nazadnje umrla radi njega. To ga je tako ujezilo, da jih niti vprašal ni, kje rajna mati počiva. Da bi bil prej na svojem, sam svoj neodvisen gospod, je takoj začel s pripravami za lastno domovanje. Ker pri tem ni posebno gledal na dolarje, je šlo delo hitro naprej. Nekega dne potrka pri grobarju. "Slišal sem," ga ameriško uljudno nagovori, "da imate vi več odstranjenih nagrobnih kamnov na razpolago. Bi jih li hoteli meni odstopiti? Tad bi imel hišo do zime pod streho. Pri tem počasnem obdelovanju vašega hribovskega kamenja delo ne gre tako hitro naprej, kakor bi želel. Nagrobniki so že obdelani, bo šlo hitreje. Bodite tedaj tako dobri in odstopite mi jih, vam plačam kolikor zahtevate." "Drage volje," pravi grobar, "meni so itak le v napotje!" Kupčija je bila takoj sklenjena, v obojestransko zadovoljnost. Še tisti id'an jih je dal graditelj naložiti in odpeljati. Naslednjo jutro so jih že zidarji pripravljali za vlaganje. Ko jih pri nadzorovanju dela pregleduje, mu oko nehote pade na vdolben napis: Barba Kotar. Nekaj ga presune. 1'rvi hi]) hoče oči obrniti stran, da bi ne videl ostalega, kar je bilo še pisano. Toda mi se mogel premagati. Nevidna moč mu je oči začarala v napis. Prebral je celega. "Svoji skrbni, ljubljeni mamici postavile hvaležne hčerke." Kakor bi bila strela udarila vanj je obstal in se zamislil. "Svoji skrb- ni, ljubljeni mamici postavile hvaležne hčerke," je šepetaje ponovil. "Ti pa, sin," je tresoč se nadaljeval, "ti, njen ljubljenec, kateremu so bile posvečene vse njih misli in molitve; ti, ki si bil kriv, da je njih izmučeno) srce prehitro zastalo in vendar še v zadnjih nezavednih trenutkih samo za te bilo, kje si bil? Ti, ki si plaval v izobilju, nisi imel centa za nje v njih onemoglih letih, ga nisi imel, ko so hvaležne hčerke zlagale svoje težko prisluže-ne vinarje za ta nagrobnik, nisi ga imel za nje, ki bi bili za te dali vse, saj so dali življenje!" Tako mu je vest glasno očitala njegovo sinovsko nehvaležnost, tako glasno, da so usta napol slišno šepetala njene očitke. Ko se je prebudil iz svoje zamiš-ljenosti, je čutil solze v očeh in videl, da so vseh zidarjev oči uprte vanj. Potegnil je robec iz žepa, se sunkoma obrnil, obrisal solze, ter molče odšel. Zidarji so se nemi spogledali, ob-stopili kamen, brali in zamišljeni nadaljevali delo. Tisti teden ga ni bilo več na spregled, dasi jih je druge dneve večkrat čakal in neprestano priganjal, naj se žurijo, ker zima ni več daleč. Ko so šli naslednjo nedeljo ljudje od maše, je šel od ust do ust samo en glas: "Ali si videl, ali si videla Amerikanca pri sv. obhajilu? Kaj ga je neki obrnilo, ko ga doslej še v cerkvi ni bilo nikoli videti?" "Pa še v župnišče sem ga videla iti," je vedela povedati neka stara ženica, ki se je bila malo