Panova osveta.
Počiva Pan1 na gozdni skali, telo v potoku se zrcali, in Pan zasmeje se na glas, ko v vodi svoj zagleda stas:
,,Kdo pravi, Pan, da si ubozec, ti kozonožec, kozorožec? Ta kozja brada, kozji rep — o, Pan, kako si vendar lep!
Lepota je samo lupina, telesu ni krepost edina, ,               še bolj godi, še več velja
umetnost, ki telo jo znaf"
In žveglo vzame Pan  med prste, piščali lične, zvočne vrste, zasvira, ali kak odmev ? Skrjanca preglasi ga spev.
1 Pan (pasoči) je bil grški bog gorovja. Imel je kozje noge in roge, kozjo brado in rep. Ves dan se je potikal po gozdovih in planinah, lovil divjačino, pasel koze in nagajal vilam (nimfam). Zvečer je posedal samotno pred svojo votlino, piskal na žveglo, oponašal ptice in se kosal z njimi. Kadar je začel iz gozda vriskati in tuliti, je zavladal grozen strah v okolici (paničen strah, panika); v bitki pri Maratonu je s svojim glasom prestrašil Peržane in tako pomog-el Grkom do zmage.                                                                           Pis.
6
Visoko se škrjanec vije, drobi presladke melodije, ozre za njim pogled se vsak in vsak ustavi se korak.
A Pan na skali se razljuti: ,,Zakaj pa nimam jaz peruti? Kako bi v zraku šele jaz veslal, žveglal za kratek čas!
Vsi pevci iz doline, z gore, ves ptičji rod, kar svet ga zmore, od Pana pesmi se uče, po zvegli moji žvrgole.
A slavo vso sedaj uživa zalega ptičja nagajiva. Pan orje, seje; cvet in plod brez truda bere ptičji rod!"
Prihaja pesem vedno tiše, šktjanec kroži vedno više, obrača k nebu Pan oci, v daljavo sinjo hrspeni.
Zaman, od tal se Pan ne gane, kot ude bi imel vkovane, namršči sršasto obrv, zavisti zvije se ko črv:
,,Skrfanec previsoko plove, to znak je blaznosti gotove; Kdor previsoko frfoia, ta v kletki blaznice konča!"
7
Spusti škrjanec se nad njivo, zapoje Panu zaničljivo: ,,Žužu, še čmrlj leti čez grič, Pan zna le čič, žužu, le čič."
Iz gozda divje Pan zavriska, na zveglo spev grozeč zapiska, ječanje ranjene zveri — tako piščali glas zveni.
Ustraši se pastir na paši, in lovec v gozdu se ustraši. Kdo ne bi se osvete bal, če Panov srd ječi od skal ?
*          *
*
Naslednje jutro na vse rano prikrade Pan se na poljano, tišči zavratno past v rokah, opreza, plazi z njo se plah.
Na robu gozda grm zagleda,
škrjanec nanj utrujen seda,                                   '~~
nanj zanko Pan pripne pretkan,
prikiije zvito vsako stran:
,,Pa pravijo, da meni zila umetna že /e usehnila ! Umetnik prvi — še je Pan /" Hehe, pomane dlan ob dlan.
,,Ni konca še piščalim starim, le čajte, še vam zazveglarim!" V goščavo Pan izgine spet, za sabo spravi vsako sled.
8
Preži v zatišju Pan in snuje, že v duhu plena se raduje: ,,O, kaka sreča, kaka slast, če tekmeca ujamem v past!
Predrzna mu pristrižem krila, ne bodo več do zvezd nosila, oči sanjave oslepim, izrežem jezik, pesmi z njim.
In v kletki pisani razstavim v zabavo ga Ijudem zijavim. Brez kril škrjanec,  slep  in nem, hehe, to bo za smeh Ijudem!"
V grmovju Pan nestrpno čaka, nebo je čisto, brez oblaka. Ah,  vendar! Drobna šine stvar, okrene k nebu kolobar.
O solncu, o svobodi zlati umetnik zažgoli krilati, potem pa k zemlji iz neba škrjanec spet se naravna.
In vedno blize h grmu plava, in vedno bliže je nastava! Ojoj, škrjanec, kaj bo to? Zaziblje zanka se močno.
9
In Pan iz grma plane strastno, glavo, roke iztegne hlasfao; nakrat odskoči, pade vznak, ujeti po/e ptič: kvakvak 1
Je sedla v zanko muha — vaba, na muho je skočila žaba, ujela v zanko se z nogo, kvakvak, kako je to hudd!
A prost škrjanec kvišku šine, v svobodne dvigne se jasnine, ponosno Panu L višav ¦  poslednji zažgoli pozdrav:
,,Kdor previsoko se prikrade, kvakvak, med žabe  nizko pade! Žužu, še čmrlj leti čez grič —
Pan zna le čič,- žuzu, le čič!"
Sava Radič-Mirt