NOVE PRIDOBITVE
NEW ACQUISITIONS
TOBIJEV ŽEGEN
Muzej je kupil predmet v starinarnici; vodi ga pod inventamo številko 17946.
Obojestransko potiskan papirni list, velik 326 x 203 mm. Rebrast papir; pod tremi
križci v levi koloni na averzu je nerazločen vodni žig, zgoraj zaključen z esasto obliko
(živalsko glavo?). Besedilo je razvidno na reprodukcijah.
Del rwpisa manjka na zgornjem in osrednjem "snamenju" v srednji koloni na averzu.
Zgornje znamenje. 6. vrstico dopolnimo: v/(e)mi / 7. vrstico: /ovras(h)nikam / 9. vrstico:
/pa(k)ami /10. vrstico: (p)omozh /11. vrstico: (na).Srednjeznamenje. 7. vrstico dopolnimo:
dob(i) do(ber) / 8. vrstico: /r(ezhe)n / 9. vrstico: (rezheh) / 10. vrstico: (mor)e. Srednjo
vrstico na reverzu dopolnimo: (al /hkodlivi duh nebo), 0es)u/.
Tiskovina je že zaradi načina uporabe danes zelo redka. Je subaltemo religiozno
magično sredstvo za pridobitev koristi in zoper nevarnosti, ki so izrecno navedene. Sodi
v mednarodno evropsko kiiltumo zvrst, v kateri so nebeška pisma, credoria, hišni žegni,
Brigitine molitve itd. Nekaj tovrstnega gradiva je v Kolomonovem žegnu, več pa v
Duhovni brambi, ki v slovenskih izdajah vsebuje kot dodatek tudi Tobijev žegen. Temeljna
slovenska Uteratura o takšnem gradivu je: Ivan Grafenauer, "Duhovna bramba" in
"Kolomonov žegen". Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljaiü, Filozofsko-filološko-
historični razred. Razprave I, Ljubljana 1943.
Tobijev žegen so nosili s seboj zlasti, kadar so se odpravili od doma. Povezan je bil
s kontagijsko pojmovano magijo; ob ustreziüh prilikah so ga prijeli ali pa so ga nosili pod
obleko v stiku s kožo.
Kje in kdo je imel v rabi ta primerek, ne vemo; v starinarnico je prišel že iz tretje ali
četrte roke. Jezikovne značilnosti kažejo, da ga je prevedel in oblikoval Štajerec. Impresirai,
po katerem naj bi bü žegen natisnjen v Kölnu, je zavajajoč in posnet po podobnih
impresumih v Duhovni brambi in Kolomonovem žegnu. Ker je Cerkev takšne publikacije
ostro obsojala kot praznoverje, so jih tiskali skrivaj in opremljali z lažnimi navedbami o
kraju in času izdaje. Naš primerek je bil prejkone tiskan na slovenskem Štajerskem ali v
Gradcu; tiskamo bo mogoče določiti le s primerjalnimi analizami ustreznih črkovnih
stavkov in lesoreznih vinjet. Glede na pravopisne karakteristike in bohoričico je mogoče
tisk približno datirati med trideseta leta in sredino 19. stoletja.
Na vprašanje, zakaj je Tobija postal nosilec žegna, moremo iskati odgovor v razmerju
mehanizmov subalterne religioznosti in vsebine biblijske Tobijeve knjige. Ta žegen je bü
prvenstveno namenjen popotnikom, kot izrecno priča tudi odlomek molitve na reverzu:
371
Nove pridobitve
372
Nove pridobitve
373
Nove pridobitve
"Ja/bomdene/ vun /hal vmimboshjem. Ja/ grem, jesdim, ali /epelamvim...". Zaščito
popotnikov so povezali z biblijsko pripovedjo, po kateri je Tobijo na potovanju v medijsko
mesto Rages, kamor je šel po denar svojega očeta, spremljal in varoval nadangel Rafael.
Svetoval mu je, naj ujame ribo in vzame njeno srce, jetra in žolč. Z dimom žgaiuh jeter je
Tobija izgnal hudega duha, ki je bü pogubü že sedem nesojeiuh Sarinih mož, preden se je
Tobija z njo poročil. Z žolčem je ozdravil slepoto svojega očeta. Tako biblija. Na tej podlagi
je nastala asociacija Tobije z varstvom na poti in zaščito pred nevamosbni. V subaltemo
verovanje se je najbrž razširila bolj s slikami kot z branjem Sv. pisma. V itaKjanski renesansi
je nastala ikonografija Rafaela kot angela varuha, ki drži posodo z zdravilom, za roko pa
vodi malega Tobijo. Najbrž je predstava o angelu varuhu odločilno vplivala na povezavo
Tobije s potovalnim žegnom, ki vsebuje še razne zaščite, ki jih ni mogoče povezati z
biblijo; v našem primerku so navedene izrecno in določno. Gre za sinkretizem preproste
magije različnih korenin in biblije. Ker so se takšni žegra zlasti v baroku precej širili kljub
temu, da jih je Cerkev prepovedovala, jih moremo smatrati za verodostojne izraze menta-
litete oziroma pričevanja o odnosu do sveta in o nevarnostih, ki jih je imelo preprosto
prebivalstvo za najhujše.
Gorazd Makarovič