njihove nezadovoljene potrebe. Če pogledamo natančneje, odkrijemo vrsto skritih namenov in manipulativnih igric, s katerimi starši niso skrbeli za potrebe otrok, pač pa za svoje.
Ko nam nekdo daje in daje, nam je včasih neprijetno, ker čutimo, da je namen vsega tega dajanja ta, da bi imeli občutek dolžnosti. Za tem, kar jim starši dajejo, otroci pogosto čutijo skrite namene, molčeč dogovor, da bodo v zameno za to kaj storili, kot želijo starši, tudi delovali in čustvovali ali celo postali.
Otroci od staršev potrebujejo:
•	da bi jih starši sprejeli in cenili takšne, kakršni so v resnici;
•	da bi spoštovali in dopustili otrokove prave misli in čustva;
•	da bi svobodno raziskovali in se sami odločali;
•	da bi spodbujali otrokove dobre lastnosti in sprejeli njihove omejitve;
•	da bi podpirali otrokovo ustvarjalnost;
•	da bi razvili občutek uspešnosti;
•	da bi razvili občutek sodelovanja;
•	da bi obvladali ali nadzorovali lastno življenje;
•	da bi lahko pokazali občutke izgube, žalosti ali jeze" (Ashner, 1997). Kakovostno starševstvo izhaja izključno iz kakovostnega partnerstva, ki pa se nenehno razvija, napreduje v svojem pravem pomenu obstoja in globokega namena. S tem polno osrečuje oba partnerja; le to vodi v močno partnersko vez. Globoko srečni in zadovoljni starši odlično vzgajajo otroke, jih ljubijo in usmerjajo na zdrav način ter so jim neprecenljiv vzor, kar je ključna preventiva pri zasvojenostih in omamah. Potrebujemo zdrave, na lastni poti in na lasten način uspešne otroke, ki bodo globoko srečni in bodo lahko odraščali v radostne mladostnike, srečne odraščajoče in odgovorne - na svojstven način uspešne odrasle. S tem se bodo v velikem loku izognili zasvojenostim in škodljivim vzorcem bega - omame. ■
Literatura
Ashner, Laurie; Meyerson, Mitch (1997): V kletki ljubezni. Starši in otroci naj živijo svoje lastno življenje. Tržič: Učila.
Norwood, Robin (1988): Ženske, ki preveč ljubijo. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Družina naj bo temelj
Gibalno in športnorekreativno udejstvovanje
^ Herman Berčič
Danes nas strokovnjaki na različnih področjih opozarjajo na vse večje spremembe v razvoju sodobne družbe in tudi družine.
Pri tem imajo najpogosteje v mislih spremembe v družinskem življenju, na katerega vse bolj vpliva informacijska družba (mediji, računalniki, mobilni telefoni). Hkrati nas opozarjajo na korenite spremembe v vrednostnem sistemu glede preživljanja prostega časa in življenjskega sloga. Prav v družini se je sistem vrednot zaradi različnih vplivov bistveno spremenil. Če želimo napredovati v kakovosti življenja družin, bo treba prevrednotiti vrednote. To se nanaša na notranje družinsko življenje, na odnos do osebnega in družinskega zdravja ter do gibalno-športne oz. športnorekreativne dejavnosti.
Namesto uvoda
Redno, vsakodnevno gibanje in športnorekreativno udejstvovanje imata pri zorenju otrok v družini izjemno pomembno vlogo. Znano je, da je prav v zgodnjem otrokovem obdobju mogoče najučinkoviteje vplivati na njegov telesni, duševni,
socialni, čustveni in duhovni razvoj. Ker obravnavamo družino z vidika gibalne in športne kulture, nas še posebej zanima vpliv gibalno-športnega udejstvovanja na motorični oz. gibalni razvoj otroka. Povezanost tovrstnega udejstvovanja s kakovostnim življenjem v družini je večrazsežnostna. "Športna dejavnost v družini ima med drugim pomembno socialno kompenzacijsko vlogo. In še več kot to. V dogledni perspektivi naj bi bila tudi pomemben (so)dejavnik preoblikovanja neustreznih miselnih vzorcev in življenjskega sloga mnogih sodobnih družin" (Petrovič, Doupona, 1996).
Vse se začne v družini
V družini je začetek vsega, kar se tako ali drugače kasneje udejanja v življenju. Danes na osnovi pridobljenih spoznanj vemo, da mora gibalno--športna dejavnost že v mladi družini postati sestavina njenega kakovostnega življenja. Zato moramo s prvimi gibalnimi izkušnjami poseči v najzgodnejše obdobje otrokovega razvoja (Pišot, 2008). Otroku najbolj prijazno okolje je družina. Družina naj bo torej spodbujevalka otrokovega razvoja in gibanja. Z gibanjem moramo zapolniti velik del otrokove biti, tako telesne kot tudi duhovne in čustvene, ter velik del otrokovega sveta. Odnos do gibanja in športnih aktivnosti se najbolje in najhitreje oblikuje prav v družini. Kot je znano, v tej osnovni življenjski celici koreninijo mnoge otrokove osebnostne značilnosti, sposobnosti in lastnosti, pa tudi mnoge gibalne izkušnje in navade. Vendar je pri otroku
vse to treba šele razviti. Družina lahko v začetnem obdobju najbolj oblikuje otroka in mu pomaga pri pridobivanju potrebnih gibalnih izkušenj. Če rast in razvoj otroka v družini potekata normalno in če je vsak otrokov dan zapolnjen z veliko raznovrstnega gibanja, potem z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da bo otrok take izkušnje sprejel kot način življenja. Verjamemo, da si bo na ta način lažje izoblikoval pozitiven odnos do gibanja in športa ter ga postopno dvignil na raven vrednote (Berčič, 2000).
Redno športnorekreativno udej-stvovanje v družini pomembno prispeva k oblikovanju otrokovega odnosa do športa nasploh in njegovega kasnejšega udejanjanja v življenju. Športnorekreativna dejavnost v družini pa ni namenjena le otrokom in mladostnikom, ampak vsem članom. To pomeni, da naj bi se s posameznimi športnorekreativnimi dejavnostmi ukvarjala tudi mati in oče. Pravo podobo športne družine moramo torej iskati med tistimi, ki v družinsko življenje vsak dan (ali večkrat tedensko) vnašajo različne športne aktivnosti in si dneve bogatijo z razvedrilnim športom (Berčič, Sila, Tušak, Semolič, 2001).
Oče in mati naj bosta zavestna spodbujevalca otrokovega gibalnega razvoja
Oče in mati sta v začetku nosilca vsega dogajanja v družini, vsak od njiju pa naj bi prispeval svoj delež tudi k otrokovemu gibalnemu razvoju. Kaj in koliko bo otrok sprejel, je seveda odvisno od tega, kakšno 'gibalno mavrico' sta mu starša nudila in kaj sta od njega zahtevala. Ali z drugimi besedami, starši morajo svojim otrokom nuditi čim več znanja in izkušenj s področja športa; čim več tega imajo, več bodo lahko dajali svojim otrokom (Berčič, Tušak, Karpljuk, 2003). Ob tem je treba povedati, da se starši glede tega med seboj bistveno razlikujejo. To potrjuje življenje in številni primeri, kar se kasneje tako ali drugače kaže v otrokovem življenju, še posebej takrat, ko dozori in odraste.
Vprašanje, koliko so starši pripravljeni, sposobni in zmožni z zgledom (tudi z zdravim športnim načinom življenja) voditi svojega otroka in mladostnika ter ga oblikovati v celovito osebnost, je torej res pomembno (Do-upona, 2000). Kot dejavnik vzgoje v
družini ima gibanje s športnimi vsebinami zelo pomembno vlogo. "Družina prav z intenzivnimi, razmeroma trajnimi in intimnimi odnosi izredno močno oblikuje otrokovo osebnost, zlasti v zgodnjem predšolskem obdobju. Pogosto so družinski vplivi takšni, da jih otrok sprejme globoko vase in ga kasneje v širšem družbenem delovanju spremljajo kot tihi partner" (Petrovič, Doupona, 1996). S tem se strinjajo tudi drugi strokovnjaki, ki ugotavljajo, da naše prihodnje vedenje 'korenini' v zgodnjem otroštvu in da so vzorci čustvovanja, mišljenja in delovanja, ki so se utrdili v obdobju otroštva, ohranjeni v podzavestni plati naše duševnosti ter v pomembni meri določajo dinamiko in kakovost našega 'odraslega' življenja. Očitno torej ni vseeno, kako je posameznik preživel otroštvo in mladost, kajti to se kasneje zrcali v njegovem odraslem obdobju.
Vedenjski vzorec otrok in mladih naj bo izpolnjen tudi z gibanjem in s športom
Starši naj bi s svojim zgledom veliko pripomogli k oblikovanju vedenjskega
vzorca otrok in mladih, v jedru katerega naj bosta tudi gibanje oziroma šport. Pri tem so na voljo različna sredstva, med katerimi imata gibanje oziroma šport pomembno mesto. Še več, del otrokove osebnosti oziroma njegovih sposobnosti, lastnosti in značilnosti je mogoče oblikovati in razviti le s sredstvi, ki so v naravi športa, to pa so raznovrstne gibalne dejavnosti.
Kako bo otrok sprejel ali prevzel gibanje oziroma šport kot eno 'življenjskih vodil', je odvisno tudi (ali predvsem) od tega, koliko so se starši ukvarjali z gibalnimi dejavnostmi oziroma s športom in koliko svojega znanja in izkušenj so posredovali svojim otrokom. Povsem jasno je, da so starši prvi spodbujevalci otrokovega gibalnega oziroma motoričnega razvoja in tisti, ki dajejo svojemu otroku osnovno gibalno znanje. Posebej moramo naglasiti, kako pomembne so za doraščajočega otroka skrbno izbrane in otroku prilagojene gibalne dejavnosti. Odsotnost tovrstnih dejavnosti je kasneje v razvoju adolescenta ali mladostnika zelo težko nadoknaditi, nekateri strokovnjaki pa celo meni-
učinkovit, nato pa so njegovi učinki manjši (Šturm, Petrovič, Strel, 1990). Seveda je določene pozitivne učinke z veliko več truda mogoče doseči tudi v kasnejših starostnih obdobjih.
V družini naj bo čim več različnih in uporabnih športnih pripomočkov
Zaradi navedenih razlogov naj bi družina imela čim več različnih in predvsem uporabnih športnih pripomočkov za pridobivanje različnih gibalnih izkušenj. Tako naj bi otroci spoznali čim več gibalnih in športnih aktivnosti. Prav je, da vemo, da morajo otroci sprejemati prvo gibalno in športno znanje na igriv in sproščujoč način, z veliko zabave, veselja in smeha. Vsaka drugačna pot je manj, če ne celo povsem neprimerna. V družini je torej dana možnost, da v otrokov čustveni svet, v njegovo telesno zavedanje, v porajajoči se duh, v njegovo druženje z drugimi družinskimi člani vključimo gibalne dejavnosti in športne vsebine, ki se bodo vanj neizbrisno vtisnile in v njem tudi ostale. Znano je, da je
jo, da to skoraj ni več mogoče. Naj še dodamo, da je mogoče z različnimi gibalnimi nalogami in s primernimi 'športnimi' vsebinami posebej izdatno vplivati na otrokov razvoj od rojstva do tretjega leta starosti. Med tretjim in šestim letom starosti je ta vpliv še zelo
mogoče z gibalnimi dejavnostmi in s športom učinkovati tudi na vedenjske vzorce otrok, hkrati pa je mogoče s športom spodbujati pozitivna čustva oziroma vplivati na otrokovo čustvovanje ter postopno izgrajevati njegov sistem vrednot.
Otrokova sprejemljivost za različne gibalne naloge, ki naj bi bile v začetku bolj enostavne in manj zahtevne, kasneje pa bolj sestavljene in bolj zahtevne, je zelo velika. Starši naj bi zato motorični oziroma gibalni razvoj otroka kar se da spodbujali in zavestno usmerjali. Šport naj bi se z različnimi gibalnimi nalogami v družini vselej udejanjal na igriv način, torej skozi igro.
Otroci imajo gibanje in šport praviloma radi
Otroci so v gibanju igrivi. Tudi v družini. Zato je mogoče s pomočjo športa že v najbolj zgodnjem obdobju otroka oblikovati in tako postaviti temelje za kasnejše športno oziroma športnorekreativno udejstvovanje mladostnika in odraslega človeka. To lahko poleg drugega tudi osmišlja njegovo življenje. Otrok s pomočjo gibanja in športa najprej začuti samega sebe in s tako obogatenim vsakodnevnim življenjem tudi svoje vrstnike in prijatelje. Redno gibanje oziroma športno udejstvovanje v družini tako pomembno prispeva tudi k postopnemu oblikovanju otrokovega vedenja in ga usmerja k dejanjem, ki so povezana z zdravim življenjskim slogom. To pa vodi k oblikovanju trajnih ter koristnih navad za naravno in s športom obogateno družinsko življenje. ■
Literatura
Berčič, Herman (2000): Vse se začne v družini. V: Turk, Josip (ur.); Sila, Boris (sour.); Pinter, Stanko (sour.): Lepota gibanja: tudi za zdravje. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, str. 15.
Berčič, Herman; Sila, Boris; Tušak, Matej; Semolič, Andreja (2001): Sport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Berčič, Herman; Tušak, Matej; Karpljuk, Damir (2003): Sport, droge in zdravje odvisnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine-ziologijo, Inštitut za šport.
Doupona Topič, Mojca (2000): Družina in šport. V: Turk, Josip (ur.); Sila, Boris (sour.); Pinter, Stanko (sour.): Lepota gibanja: tudi za zdravje. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, str. 209-211.
Petrovič, Krešimir; Doupona, Mojca (1996): Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pišot, Rado (2008): Gibalna športna aktivnost v otroštvu. V: Zbornik 7. Kongresa športnerekreacije. Ptuj: Sokolska zveza Slovenije, str. 39-48.