Zanimivosti. Januš Golec: Lopar. Štajersko-hrvatska meja pri Zavrču je ravno tako nenaravna ter nerodna, kakor najnovejša severna napram Avstriji. Štajerce in Hrvate ne razmejuje kak potok, graba ali nekaj temu podobncga, ampak visoki kamni iz viniškcga apnenca, ki sa zakopani v zemljo že veliko let in to čisto brezglavo. Veliko viničarskih poslopij je polovica na štajerski, druga plat na hrvački strani. Usoda štajersko-hrvatske mcšanice je zadela veliko Miklovo viničarijo na Lovrenčanu. Razmejitveni kamen tik ob hiši kaže, da je velikonedeljski Mikl na pol štajerski ter napol hrvatski hišni posestnik. Miklova viničarija z lepimi sobami ter kapelico je bila svojčas last iz Varaždina pregnanih jezuitov. Letos so obiskali tatovi parkrat dobrega ter gostoljubnega Mikla, mu odnesli precej vrednosti, a kljub neljubim obiskom še hrani njegova viničarija dokaj starinsko zgodovinskih znamenitosti. V kapelici še danes mašujejo, soba ob kapelici hrani nekatere prav čedne stare oljnate slike. Kaj vse to našteto v primeri z loparjem, na katerega je prijatelj Mikl tako ponosen, da ga da okusiti vsakemu, ki je prvič njegov gost na Lov renčanu. Zgodba, izvirnošt in pomen Miklovega loparja je ta-le: Lopar je iz trdega hrastovega lesa, ki še danes ni prav nič pirav,. Držaj je precej ročen, srednje dolg in drži končno okroglo ploskev, v katero je urezan križ. Mikl trdi z vso sigurnostjo, da je bil lopar veliko, veliko let samostanska last in je dosegel do danes lepo starost 300 let. Ko prestopiš v prijateljskem razmerju prvič prag Miklove viničarije na Lovrenčanu, ti razloži hišni gospodar zgodovino in navado tristoletnega klošterskega loparja. Ko ti je znan ta izvirni običaj, se sestane takoj na licu mesta sodišče, ki ti prisodi gotovo število batin. Delivec loparjevih trdih dobrot je navadno — prijatelj Mikl sam. Stopiti moraš najprej na štajersko plat hiše, se pripogniti 1b Mžni gospodar te usposobi s& gosta « krepkimi udard s trdo ftloskvo tristoletnega loparja. Ko si I^estal fnštalacijo na Štajerskem, se ponovi na isti nafiin na Hrvatskem. Po skelečili udarcih si §e le komaj eno tretjino Miklovega gosta. Prinesejo ti krožnik s soljo, kruhom, biSnim kljtičem in veliko gašo najboljšega vina. Čašo moraš izpiti po jedrnati zahvali za hrastovo inštalacijo ne da bi vmes sedel. Po končanem obredu »bilikuma« ti ponudi prijatelj spominsko knjigo, v katero moraš lastnoročno boležiti, keds^j si bil prvič bit in koliko ti je bilo odmerjenih. Ko sem okusil temeljito rabo MlH lovega loparja iz njegovih rok, sezt opazil v knjigi sama imenitua im* na naših največjib cerkvenih in pdi svetnih dostojanstvenikov. Ogled t^ imenitnih. podpisov mi je znatno laji šal bolečine na sitnem delu telesa u sem beležil korajžno v za bodočno« zgodovinske bukvice lastno inštal«^ cijo. Drugi dan za tem, ko je potrdil Mikl mene z loparjem za svojega pH jatelja, se je zbrala pod goatoljubno streho njegove hiše večja družba ž« njegovih večkratnih odličnih gostov, Pri pregledu spominske knjige 30 ugotovili gospodje, da Mikl sam do tedaj niti ustoličen ni na to posest po udarcih z zgodovinskim loparjem. Ustoličenje je prestal s 50 udarci in to radi štajersko-hrvatske mej* na vsaki strani s 25. Žalibog, da j« bil inštalator monsignor Vreže, ki jt za vse drugo prvovrsten mož, za ra« bo 3001etnega klošterskega loparja, na katerem je urezan križ, pa ni! Beležil sem izvirnost in posebnost Miklovega loparja radi tega, ker mi je bil do tedaj prvi sprejem gosta a hrastovim loparjem nekaj povsem novega ter izvirnega, kar sem doživel pri prijatelju Miklu prvič! Januš Golec: Hal^ški klopoicL V otroških letih so mi udarili prvič na uho udarci klopotca. Sosedo* Franček je prinesel od nekod stara repotuljo in jo pritrdil za kolec na vrh visoke hruške. Kolikokrat sern ga prosil, naj bi mi prodal klopotec, a je bil sam preveč zaljubljen v ta nepoznati inštrument v krajih o% Sotli. Še le tedaj, ko mu je polomil vihar bate, mi je odstopil proti od« škodnini obe vetrnici. Dolgo sem prosil domačega mizar« ja Zagorca Cerajo plemenitega Ceri« ča, predno mi je izgotovil klopotefl na štiri bate, ki so udarjali po starl kosi. Praznilc je bil zame, ko je odnesel stari Hrvat na lipo klopoteo, ki je udarjal pri vsakem pišu svoj: bim, bim, bim . . . in se sukal kakor vojak na vežbališču. Na ograji krog vodnjaka sem presedel ure in ure in poslušal udarce klopotca, ki je klopotal na naši lipi edini v celi Sotelski dolini. Koliko bridkih solz sem potočil, ko mi je razodela stara dekla Roza zjutraj na postelji, da mi je nekdo ukra del v noči mojega prijatelja z lipe. Tepen sem bil, ker sem žaloval preveč za razposajeno regljačo, ki je že presedala vsem domačim in najbolj pa stari materi. Mizar Ceraja mi ni smel ustvariti novega veselja, moral sem "pozabiti na klopotčevo, za m« tolikanj mikavno ter privlačno godbo. Kakor že omenjeno, vinorodni fcra  ii do Sotelski dolini ne ooznaio klo« potca. Če se kateri oglasi, je privandrairecTiovejše dobe. Slovenske in Ljutomerske gorice so opevane od klopotcev, vendar od daleč ne tako na gosto kakor Haloze. Po razsežnih haloških gričih ter holmcih ti opominja uho na mehčanje grozdja iz vsake gorice udarjanje klopotcev. Viničarji po Halozah tekmujejo med seboj, kateri bo postavil v gorico večji ter bolj mojstrsko ubrani klopotec. Navadno se ravna velikost oznanjevalca bližajoče se trgatve po velikosti vinograda. Čim razsežnejši je gorica tem daljše veternice ima klopotec, več batov, daljšo desko, košatejši rep in višji podstavek. Klopotec vkoplje viničar ob rob vinograda, ali kam na sredino, ko začne grozdje mehčati. Pri prvem pojavu je klopotec skrbno popravljen, ga je treba vsaditi globoko v zemljo, nodnrpt.i s podporami in podstavni drog ima rogovile, po katerih lahko prideš do vetrnic, batov, deske in repa, ako vihar kaj pokvari. Haloška gorica oživi s klopotcem, ki poje svojo veselo pesem ob vsakem pišu noč in dan, dokler vinograd ne — zaspi po končani trgatvi. Z gorico zadremlje tudi klopotec in koncem oktobra zavlada po haloških grabah ter holmih, kjer ni vasi, grobna tiSina. Zavrčka župnija z daleč po svetu znanim: Goričakom, Turskim vrliom in Gorenjskim vrhom je na jesen noč in dan ena — nepretrgoma veselje in dobiček oznanjajoča pesem; po končani trgatvi na vrheh — mir, tišina . . . le po grabah še slišiš nekaj tednov povelja voznikov, ki lovorijo zaključek klopotčeve udarjajoče pesmi — sladki vinski mošt v daljne kraje . . Nekaj pristno haloškega so brezbrojni klopotci. Domačini se ne zavedajo, koliko pristno slovenskega je v klopotčevem oznanilu. Tujci iz Avstrije, ki posedajo po Halozah vinograde, se ne morejo dovolj načuditi klopotčevim udarcem in priznavajo, da Nemec ne zna ubrati klopotca!