Gerkvene zadeve. Cerkvene slovesnosti v Rimn. (Dajjc.) Veličastni so obredi, katere je katoliška cerkev pod vodstvom sv. Duha vpeljala, da bi ž njimi mesena človeška srca povzdigovala iz pozemeljskega prahu v nebeške višave. Kako se veseli staro in mlado, ko si domača župnijska ccrkev obleče praznično obleko o kaki slovesni priliki na pr. o cerkvenem godovanju, o novi maši, o birrai itd.! In če že v priprosti cerkvici slovesni obredi imajo toliko moč, kaj mora biti še-le v središču katoličanstva, pri grobu sv. Petra, kjer stoluje namestnik Kristusov! Ge bi sploh na svetu moglo biti kaj podobnega nebeški slavi, bili bi gotovo veličastni obredi v Petrovi cerkvi o posebnih slovesnih prilikah. V prejšnjih časih so se velike cerkvene slovesnosti vršile prav pogostoma, a sedaj, ko se papež ne more prosto gibati, so bolj redke, zato pa tem bolj vlečejo ljudi v Rim od blizu in daleč. Pred nekaj leli je Rim videl veličastne svečanosti o petdesetletnici papeževega mašništva in školovanja, a svečanosti, katera se je letos vršila, je ni videl 30 let. Katoliška cerkev, ki želi vse svoje vernike pripeljati k večnemu pastirju Kristusu, se posebno raduje, kadar more katerega svojih otrok zaradi izrednih čednostij in čudežev slovesno prišteti med število izvoljencev božjih in ga priporočiti vernikom v posnemanje. Sedanji sv. oče so sicer že več zveličanih spoznovalcev prišteli svetnikom, toda to je bilo bolj na tihem. Letos pa so sklenili vkljub svoji visoki starosti, kolikor mogoče slovesno proglasiti za svetnika dva blažena, namreč: Antona Marijo Zaccaria iz Kremone na Laškera in Petra Fourier iz Mataincourt-a na Francoskem. Ze dolgo časa so se delale velikanske priprave, čim bolj se je približaval dan Vnebohoda Gospodovega, tem živahneje. Pred praznikom popoldnc, dne 26. maja je že kar mrgolelo ljudij po glavni ulici, ki vodi k Sv. Petru. Skoro se ni bilo mogoče preriniti skozi goste množice, vozovi so se zastavljali, ker niso mogli naprej; prodajalci pa so ponujali razne knjižice, podobice in časnike za to svečanost. Še le pozno v noč je zavladal inir v večnem mestu. A le kratko časa, ker kmalu po polnoči so ulice že zopet oživele. Vedno gosteje so se pomikale vrste proli Petrovemu trgu, vsak je hotel čim prej^ priti tje, da bi prvi smuknil v cerkov, kader se odpre. Še preden se je zdanilo, sla dva regimenta vojaštva zasedla Fetrov trg, stebrišča in cesto, ki vodi okoli Petrove cerkve. Romarje je žalilo, da so vojaki imeli najprostejšo obleko, katero imajo le takrat, ko gredo krotit kakih razposa- jenib rogoviležev, ko je vendar ta dan bil od države pripoznan praznik. Pač pa je mestna straža bila vsa v praznični obleki. Vojaštvo je pustilo na Petrov trg le tiste, ki so imeli vstopnice. Ob 7. uri so odprli Petrovo cerkev in potem so ljudje drli kakor valovje vanjo. Ulice, ki teko naravnost proti Sv. Petru, so bile proste le pešcem, vozovi so morali isti daleč okoli. Kardinali, škofje in drugi dostojanstveniki so so zbirali v Vatikanu. V velikanskem mozeju (zbirki) za kamenite spominke (Museo lapidario) so si škofje oblekli praznično obleko. Vsak je imel roketo, široki plašč (pluvijal) in belo, proslo mitro na glavi. Kardinali so po različnih stopinjah imeli različno opravo. Vsi so imeli rdeče talarje in bele mitre iz damaščanske svile. Kardinaji-dijakoni so imeli tuniko, kardinali-mašniki mašni plašč (planeto), kardinali-škofje pa širok plašč (pluvijal), kakor drugi škofje. Tako opravljeni so se zbrali v sikstinski kapeli, spremstvo jih je čakalo v dvorani pred kapelo. Točno ob osmi uri se je začela procesija po vatikanskih hodnikih, po t. zv. kraljevskih stopnicah (Scala regia), po preddvorju Petrove cerkve, skozi velika vrata proti glavnemu oltarju. Najprej so šli redovniki in verske družbe s križi, z zastavami in gorečimi svečami v rokah. Za njimi je šla posvetna duhovščina, najprej kleriki rimskih semenišč, potem rimski župniki z roketami in belimi štolarai, za njimi kanoniki manjših cerkvij, za temi kanoniki glavnih rimskih cerkvij v praznični opravi. Za kanoniki so korakali konzultorji (svetovalci) zbora za sv. obrede, potem avgustinci in barnabiti (iz teh dveh redov sta bila nova svetnika Peter Fourier in Ant. Zaccaria) z zastavami. Po tem so šli tajni komorniki, vatikanski spovednik in pridigar, tajni svetovalci, dvorni vatikanski kaplani, zbor vatikanskih pevcev, ki so peli: »Zdrava, morska zvezda . . .!« Višji in nižji papeški uradi, jeden {ajni kaplan, ki je nosil papeževo krono (tijaro) in drugi, ki je nosil papeževo mitro. Za lem spovedniki raznih jezikov v Petrovi cerkvi, sedem svečarjev je spremljalo papežev križ, potem so prišli opati z mitrami, škofje, nadškofje, patrijarhi, primati, kardinali. Škofje so šli po dva in dva, vsak je imel ob strani svojega kaplana spremljevalca, ki je bil črno oblečen. Vsi so imeli v rokah velikanske sveče in so molili med procesijo različne sv. pesmi in psalme. Za kardinali sta šla dva vodji papeških eeremonij, dva kardinala, ki sta stregla sv. očetu, potem papeževa častna straža rimskih plemičev v sijajni opravi. Za temi so nesli papeža v visoki nosilnici pod dragocenim baldahinom ali »nebom«, ob straneh so šli častniki papeževe telesne straže. V levi roki so imeli sv. oče svečo, z desno pa so blagoslavljali vernike. (Dalje prih.) V sporain pok. župnika Janka Vraz-a. Dne 26. svečana so razglasili žalostni zvonovi v v Št. Florjanu ob Boču, da g. župnika ni več med živimi. Opravljal še je istega dne vsa navadna opravila, maševal je, spovedoval, izpraševal zaročence in potera šel v šolo. Ali med podukom umrje sredi nedolžne mladine za srčno kapjo. Rajnega so dičile kaj lepe čednosti, vsled katerih je bil vernikom in svojim tovarišem uzor in vzgled. Dasiravno slabe postave, vedno bolehen, je bil vendar silno delaven v vinogradu Gospodovem. Res čuditi se je, kako je tak slaboten človek mogel opravljati svojo odgovorno službo na raznih težavnih štacijah. In opravljal jo je povsod prav vestno, če tudi je pri lem veliko trpelo njegovo zdravje. Kako vnet je bil za olepšavo hiše božje, pričata obe cerkvi njegove župnije. V kratkem času je oskrbel obema cerkvama, župnijski in podružni, zvonove in uri in za glavna dediča je postavil rogaško in svojo župnijsko cerkev. Občeznana je bila njegova ljubezen do ubožcev. Ko se je raznesla žalostna vest o njegovi smrti, pride mi nasproti berač žalostnega obraza, rekoč: »Moj največji prijatelj so umrli«. Res, ubožcem je bil več ko dobrotnik, bil jim je prijatelj, oče. Redka je taka ljubezen otrok do starišev, kakor jo je gojeval rajni. Kako rad se je spominjal še vedno svoje že davno umrle blage matere! S svojim pobožnim očetom, nadučiteljem pri Sv. Marjeti na Pesnici v pokoju, kateri se je le nekaj mesecev pred sinom preselil v večnost in ki je bil pravi vzor pobožnega, krščanskega učitelja, s svojim očetom torej dopisoval je vsak teden najmanje enkrat in dnevi posebnega veselja so mtf bili, kadar ga je obiskal stari oče. In kakor ie bil rajni zvest sin svojih roditeljev in jih izvanredno spoštoval, bil je tudi zvest in goreč sin svojega slovenskega naroda. Kaj rad je podpiral slovenska društva, rogaško bralno društvo izgubilo je ž njim svojega najradodarnejšega podpornika. Za slovensko katoliško časopisje je gorel in je krepko podpiral tudi s svojimi pogostimi dopisi. Na političnem polju je bil mož-značaj, ki se ni upognil nobeni sili. Celo dan pred svojo smrtjo je prigovarjal in podučeval kmete, kako da naj pri prvotni volitvi volilnih mož za državnozborske poslance četrte in pete skupine, ki se je vršila ravno ob dnevu njegove smrti, volijo samo katoliške, zavedno narodne može. Obče znana je bila tudi velika pobožnost rajnega g. župnika. Najraje se je nahajal v cerkvi, kjer je premolil cele ure pred sv. Rešnjim Telesom. Pot na Ložno k Mariji Lavretanski mu je bilo najljubša in dasiravno bolehen, je celo ob grdem vremenu kaj rad zahajal v to prijazno cerkvico častit Kraljice nebes. In kar je sam gojeval, to je vcepljeval tudi vernikom v srce, vzlasti mladini ljubezen do Marije in presv. Rešnjega Telesa. To je bilo tudi njegovo zadnje opravilo na zemlji. Ravno ko je Solsko mladino navduševal za češčenje presv. srca Jezusovega in Marijinega in prigovarjal vstopiti v to bratovščino, postane mu slabo; zato se vsede na stol, pa hipoma se zvrne raz njega — mrtev. Ge tudi neprevidna, vendar srečna je smrt njegova, v kateri je jenjalo biti srce, v trenutku, ko je kipelo in gorelo ljubezni do svojega Sodnika! Kako spoštovanje in Ijubezen je vžival rajni med svojimi duhovnimi brati in vernim ljudstvom, pokazal je jasno njegov sijajni pogreb. Ne samo iz domače župnije, ampak od daleč okoli zbrala se je neštevilna množica njegovih časlilcev. Ko stopi na leco včl. g. nadžupnik in dekan J. Tombah in omeni v svojem divnem govoru zaslug rajnega župnika — ne, kakor pravi, njemu v pohvalo, ampak nam v spodbujo — ni bilo suho nobeno oko. Pač blagor mu, komur grob rosijo solze Ijubezni in hvaležnosti! Res v žalosti položili smo ga v zemljo, zginil nain je spred oči, a njegovi čisti in blagi značaj pa nam ostane v vednem spominu.