Poštnina s povprečnino pl*£am. ^ ^ 1 * - I? K -A'/i. i o a ooft aa 47B P-GD 1flOQ O QlD D OD ODO OBI0O fcO Q O0HO0VD OfODk ODO 47 IVI ■ I i% l|I f 's 0 a a 1fl i Dd ■ ■ ■ ■ 9i ■ w aiaoBfl a o aaB h LETO XXI. GLASILO 13 SLOVEnSKEGR PLHmnSKEER .•ORUŠTVR v.''!5 ŠTEV. Z. SHrekarI Kreditni znvod za trgovino in industrijo Ljubljana PreJernoua ulica steu. 50 (u lastni MS). Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic in kuponov, nakazila v tu- in inozemstvo, safe - deposits itd. itd. 555555555555555555555555555555555555555555B555555555555 Planinski Vestnik Glasilo »Slovenskega Planinskega Društva" XXI. letnik 1921 štev. 1 Mesečnik v planinah. (Spisal Janko Mlakar.) orda mi ne bodete verjeli, pa nič ne de. Toda pomislite, da se na svetu marsikaj dogaja, česar si ne moremo razložiti. — Katerega leta se je zgodilo, kar Vam hočem zdaj pripovedovati, ne vem, ker se v onih groznih časih svetovne vojske nisem brigal za datum in sem čakal samo dne, ko bo konec krvoprelitja. Samo toliko vem, da je bilo v mesecu juliju. Z prijateljem Lojzetom sva sedela v vinogradu nad poljčanskim kolodvorom in sva prisluškovala grmenju topov, ki je bobnelo od soške fronte sem. „Janko, ako ti je všeč, pojdiva v planine. Tam se vsaj za nekaj dni izogneva veselim in žalostnim, resničnim in lažnivim vestem ter pozabiva na to grozno vojsko. Moji živci se oglašajo, da niso več v redu. Napor in samota mi bodeta dobro dela." Tako je govoril Lojze; žalostno je potegnil iz pipice, v kateri je imel mesto tobaka nabasano orehovo listje in tavžentrožo, in je koprneče zrl tja v daljavo. Ker se je tudi meni zahotelo po gorskem zraku in samoti, sem rad pritrdil njegovemu predlogu in tako sva se že drugi dan odpeljala proti Celju. Namenila sva se namreč v Savinjske planine. V Rečici na Paki sva k sreči dobila voznika, in tako je naju še isti večer sprejelo gostoljubno župnišče v Ljubnem pod svojo streho. Postrežljivi hišni gospodar naju je dal drugo jutro zategniti v^Luče; tam pa sva se obremenila vsak s svojim rejenim nahrbtnikom in jo mahnila proti Solčavi. Pot ob bistri Savinji je bila lepa, ko bi le ne bilo tiste teže na brbtu, ki me 'je tiščala kar k tlom. Imela sva namreč s seboj jedi in pijače za cel teden. Ko mi je Lojze tlačil vinske steklenice v nahrbtnik in sem jaz kot najboljšo pijačo začel hvaliti bistro planinsko studenčnico, je rekel: »Horacij piše: ,Vino pellite curas',* to se pravi po naše: ,Z vinom belite kure*. Ker imaš nekaj kur v nahrbtniku, moraš kajpada vzeti tudi vino." Jaz sicer ne preziram niti dobrega grižljaja, niti dobrega požirka; toda tam na vroči cesti ob hladni Savinji sem skoraj obžaloval, da se nisem zaobljubil vednemu vodopitju. Po dveurni hoji prideva v Solčavo, kjer si privoščiva daljši počitek. V neki gostilni — imena ne vem več — se rešiva nahrbtnikov in sedeva na klop. „Janko", pravi Lojze, „poglej, če imam še nahrbtnik na hrbtu; dasi ga vidim pred seboj na tleh, se mi vendar zdi, da ga še nosim. Očitno je, da imam vse živce razklane." ;,Meni se godi ravno tako", odvrnem mu. „Veš, Lojze, midva sva za nič človeka. Ta-le kratka pot — pa naju tako zdela! Kje so časi, ko sva hodila po Švici in Tirolah ter natovorjena kakor mule skakala črez ledeniške razpoke! Krušne karte in življenje po vojnih paragrafih, to dvoje vzame človeku vse moči. Kar čutim, da nisem več za naporne ture. Na Okrešlju bova ležala na trati in praznila nahrbtnike. Kadar bodo kure zabeljene in pojedene, se vrneva domov, ti tod nazaj, jaz pa črez Kamniško Sedlo." „Res je", de nato Lojze, „na tej poti se nisva izkazala; toda nisva se menda shodila kot planinska otroka. Pojutršnjem bo že bolje. Potem greva skovi Turški Žleb na Turško goro, nato pa črez Brano na Kamniško Sedlo. Drugi dan pa črez Planjavo na Ojstrico; od tam pa, kakor bo kazalo." „To storiš prav lahko, ako ti ta izprehod dovolijo tvoji razklani živci. Moja najtežja tura bo pa črez Sedlo in Bistrico v Kamnik. Sedaj pa pustiva ta malo tečen pogovor in se lotiva česa bolj tečnega, da si na ta način olajšava tudi nahrbtnika." Če druge ne, vsaj zadnje moje besede so bile Lojzetu pogodu. In tako se je zgodilo, da je prišla ena kura ob svoje zadnje noge in prednje perutnice; kajti v gostilni nisva mogla razen klopi nič drugega dobiti. * ,Z vinom preganjajte skrbi!' Enkrat popoldne odrineva naprej. Bila je prava julijska vročina. Na travnikih so sušili seno otroci, žene, dekleta in starčki. Ko sva hodilo mimo, so prenehali z delom in naju, naslonjeni na grablje, molče gledali. »Naši možje in fantje trpe v strelnih jarkih, mi se trudimo doma, vidva pa zapravljata po nepotrebnem čas in moč v gorah !" Ta očitek sem bral v njihovih pogledih in tesno mi je postalo pri srcu . . . Pospešil sem korake, da bi hitreje ubežal tem pogledom, in prav oddahnil sem se, ko se je pred nama odprla Logarjeva dolina. Morda niso tako mislili in sem le svoje misli bral v njihovih očeh; v tistih časih sem namreč hvalil Boga, da sem suh, ker bi se drugače ne upal med sestradane ljudi. „Glej, Janko", skušal mi je Lojze žalostne misli odpoditi, „tu na desno se pride v Matkov kot. Nekoč sem šel ponoči tu črez na Koroško. Hodil sem kar spe, dokler nisem treščil v mlado smreko, da sva se kar oba stresla. Bilo je ravno o polni luni." „Kaj si mesečen?" »Mesečen? Mislim, da ne. Pač, včasih me je luna malce vzdignila. Pa od tega je že dolgo." Nato sva se pogovarjala o somnabulizmu, hipnotizmu in raznih —izmih, da niti nisva vedela, kdaj sva prišla mimo Plesnika do Logarjeve planine. Tu odloživa in leževa na zeleno trato k kratkemu počitku. Pred nama, v sklepu doline, so stali v krasni, nekoliko zaokroženi vrsti sivi orjaki, nemo in grozeče. Njih obronki so se ostro črtali na temnomodrem obzorju in na bokih se jim je tuintam še belil sneg. Tišino je motilo le šepetanje vetra, ki je pohiteval med travnatimi bilkam' in se poigraval z vrhovi samotno ali v malih gručah stoječih jelk. „Moj Bog, kako je svet lep in kako sladak je mir — ljudje se pa pobijajo ko zveri!" vzdihne tovariš. „Prosim te, Lojze, molči o tem!" In res nisva potem omenila vojske niti z najmanjšo besedico ves čas, kar sva bila v gorah. Ko sva prispela mimo Rinke na Okrešelj, se je že jelo večeriti. Frischaufov Dom in pastirske koče, vse je bilo prazno in zapuščeno. V Domu sva našla odprto vse, kar sva rabila: obednico, kuhinjo in eno sobo z dvema posteljama. Po večerji sedeva pred hišo. Bila je krasna mesečna noč. Polna luna je svetila, da se je vse natanko razločilo kakor podnevi. Mrki stražniki na desni in levi so se mi zdeli kakor srebrno okovani — tako krasno se je razlivala mesečina po njih stenah in plazovih. „Torej skozi Turški Žleb ne greš?" pretrga Lojze molk in upre oči na Turško goro. „Ne, k večjemu grem še pogledat tja na Savinjsko sedlo, kjer še nisem bil, drugače se pa ne ganem s planine. Moj Bog, kaj se pa hočeš plaziti in potiti po plazovih in skalah! Kaj ni tu dovolj mirno in prijetno ? In odkrito povedano, jaz — jaz sem se odvadil in zdi se mi, da nisem več za naporne ture." „No, bomo videli!" — Ker v spalnici nisva zaprla oknic, vsipala nama je luna vanjo kar na gosto svoje žarke. Okrog polnoči me zbudi škripanje vrat. Odprem oči in vidim, da je tovariševa postelja prazna. Kmalu nato zaškrtnejo hišna vrata. Urno planem kvišku in se ozrem skozi okno. Nepričakovan prizor! Po zeleni trati stopa Lojze v srajci dopetači in s črevlji na nogah. V desni vihti cepin, levico pa drži iztegnjeno pred seboj, kakor bi iskal pota. Hitro se za silo oblečem in hitim za njim. „Lojze, za božjo voljo, kam pa greš? Pa vendar ne na Turško goro? Ura je še malo prezgodnja in tudi tvoja oprema ni povsem za visoke ture." Toda Lojze se ni zmenil za moje klice. Kar plaval je po mesečini, kakor bi hotel iz črevljev, ki so ga na videz tiščali k tlom, mesecu nasproti. Ko ga dohitim, ga zgrabim za roko in krepko stresem. „Nesrečnež!" zakriči na ves glas in pade kakor snop na travo. „Zakaj si me zbudil? Malo bi se bil izprehajal po planini, potem bi pa zopet prišel nazaj v posteljo in spal naprej. Ako me kdo zbudi, kadar me luna nosi, mi zelo škoduje na živcih." »Seveda izprehod ti bi pa ne bil škodoval! Vstane s postelje, natakne čevlje in vzame cepin, pa je napravljen za turo v hladni noči! Tega se pa nikdar več ne boj, da bi te kdaj še budil. Zaradi mene lahko podnevi spiš, ponoči pa delaš ture na Turško, na Mrzlo ali pa na kako drugo goro. Boš še laglje gori prilezel, ker te bo luna nosila. Jaz pa grem raje v podstrešje spat, ker nisem prišel za to na Okrešelj, da bi najprej poslušal tvojo godbo na nos, potem pa lovil mesečnike po planinah." „Nikar se ne huduj! Jaz ne morem pomagati, če me je zopet napadlo. Morda je vzrok to, ker sva se včeraj pogovarjala o somnam-bulizmu." Tako me je miril Lojze in me pregovarjal, da bi ostal v spalnici; toda ni me preprosil. Vzel sem odeje in sem si postlal v podstrešju, kjer sem v tihoti in miru, ki sta tu vladala, kmalu sladko zaspal. Ko sem se drugo jutro prebudil, je solnce že precej visoko stalo; Lojze pa je ropotal v kuhinji in je kuhal čaj. Hotel se mi je očividno prikupiti. „Vidiš", je rekel, »skuhal sem ti izbornega čaja. Po zajtrku pa greva na Savinjsko sedlo. To bo nekaka vaja za jutrišnjo turo skozi Turški Žleb na Kamniško Sedlo. „Na Savinjsko sedlo grem. Skozi Turški Žleb pa lahko greš brez mene; če hočeš, kar o polnoči v najlepšem luninem svitu in v sinočni monduri." Te moje besede ga pa niso spravile ob dobro voljo. Ko sva korakala skozi Mrzli dol proti Savinjskemu sedlu, je ukal in pel kakor mlad pastir. Ob vznožju proda, ki po njem vodi steza v kratkih ključih v Turški Žleb, je pa kar utihnil in obstal. Gledal je z snegom napolnjeni Žleb tako zaljubljeno, kakor študent svoje znanje s plesnih vaj. Na mojo opombo, da je zelo zasnežen, je odvrnil, da je še mikavnejši; saj je bela barva znamenje nedolžnosti. Snega sva imela tudi na poti na sedlo obilo. Ker je bil plaz tu-intam dokaj strm, solnce pa toplo, sva prelila precej potu, preden sva prilezla na vrh. Sla sva še nekoliko naprej, poiskala sva si kopen prostor in jela dejansko izvajati Horacijev svet: „Vino pellite kuras" . . . Razgled ni bil poseben; zakaj razen bližnje okolice je vse pokrival čad. Vrnila sva se precej pozno domov, ker se nama ni nikamor mudilo. Po večerji sva sedela zunaj pred hišo. Lojze je kadil orehovo listje in tavžentrožo ter mi slikal v najpestrejših barvah razne žlebove, stene in vrhove, ki se nama z Okrešlja ponujajo. Toda jaz sem vztrajal pri svojem sklepu, da se hočem na planini (Okrešlju) le pošteno napočiti in nasamotariti. (Dalje prihodnjič.) Po Trenti. Spisal dr. H. T u m a. as Log ima solnčno lego na levi in desni Zadnjice ob izteku v Sočo, pod ronki zadnje ostroge Razorskega pogorja in strmega Vogla (1424 m), zadnje ostroge, ki se odcepi od skupine Verevice Grintovškega pogorja. Vrh na levo nad Logom, okoli 1000 m, nima posebnega imena. Na levem bregu Zadnjice se v skalnati steni vzpenja Ozebnik do 2084 m, poleg njega gozdnati Visoki Vršovec 1856 m, pod njim Mali Vršovec. Sredi med Ozebnikom in Vršovci sega visoko gori temna grapa, imenovana Klama. Dolina Zadnjice se razširi za Ozebnikom V veliko kotanjo (Schlusstal) pod Triglavom in Kanjavcem. Izpred krčme Zlatorog je krasen pogled na Grivo 2052 m, med Belim Potokom na Splevto 2215 m, in Pihavca, ki zapira Soško podolje. Ob Pihavcu je obronek* zelene planine Zajavor z dobro vidnim planinskim stanom kraj bukovja, poleg zareze Luknje, iz katere se dvigajo strme Plemenice do 2360 m, zadaj zapadno teme Triglava, na desno pod njim Glava Zelenice 2466 m. Opažam, da je na Lechnerjevem zemljevidu to ime napačno prenešeno na vrh 2557 m (to je „Glava v Planji", ki se iz Loga ne vidi.) Prvi izlet dne 5. 8. 1913 popoldan bila mi je Zadnjica. Pisatelj „Trentar" jo smatra za lepšo od doline Vrat nad Mojstrano. Ima dejanski mnogo čara, v svoji svečani tihoti in senci; nobena naših alpskih dolin ni tako tesno objeta po nepristopnih strmih pečinah in v nobeni ne vlada taka tišina. — Iz Loga do konec gozda v Zadnjici je približno ena ura hoda. Nekdaj je stal tam planinski stan, odtod ime „Na Utru". Ko stopiš iz gozda, ostrmiš pod orjaškimi stenami treh glav „Za Žlebom" 2362 m, pod Kanjavcem 2433 m, in Vršacem 2194 m. (NB. To je pravi Vodnikov Vršac!). Gruščasti polog pod Luknjo je „Planja v Zadnjici" 997 m. Nad njo gori odpada strmi bok Zelenice, porasel z r.ušjem, imenovan po svoji strmini Skok, pod njim Ruša. Naravnost pred teboj se dviga redko porasla stena Komarja, v robcih (Wandln) raztrgana po grapi. Nad Komarjem je »Dolina pod Steno" ali »Dolina nad Komarjem". Gori je zaprta z visoko pečino proti Doliču: „Stena". Konec Komarja na desno se dviga strma zelena, višje gori z macesni obrasla polica „Na Strgači", ki se zavije na desno v pečevje pod steno „Za Žlebom" v dve polici, deljeni po grapi, obe pičlo porasli z macesni: Prva in Zadnja Leva. Iz te se da zaslediti po sredi Kanjavčeve grmade strma Zelenica, ki vede do skalnate, temne rujave klade, preko katere se prestopi v velik žleb. Vrh Kanjavca je zakrit po mogočni predgori proti severu 2433 m. Na desno iz Zadnjice pod Vršacem se dviga gruščasti, goli Zadnjiški Dol, ki se prevali v Trebiški Dol. Tik nad sedlom je rušasti Kanjavčič. Značaj dajejo Zadnjici zadnje tri ostroge Kanjavca, ki odpadajo kakor ena sama orjaška stena. Lepa je zelena Zadnjica poleti s svojo senčno tihoto, mrkimi visokimi prepadi Kanjavca in Ozebnika, še lepša pa je v pozni zimi, ob Obronek se često zamenjava s pobočjem, a v bistvu je Absatz im Abhang- — polog- v pobočju. solnčnem zatonu, obsejana od večerne zarje. Poleti solnce zgodaj zahaja za visokimi bližnjimi grebeni Ozebnika in Grintavca, konec januarja pa na najnižjem obzorju za Učejo šele ob 5. popoldne. Pozimi je Zadnjica že davno zagrnjena z večerno senco, ko so visoke glave pod Kanjavcem in Zelenica ter Triglav še v svetli luči. Kadar se solnce bliža zatonu, padajo luči kakor v premi črti skozi Trebiški Dol na pobočje Zelenice in na tri glave pod Kanjavcem. Okoli tebe bela zasnežena Zadnjiška kotlina v večernem mraku, nad teboj razžarjene pečine v živi rudečici, kjer luči padajo na bele stene, v rožastih lisah in odtenkih po policah in sesutinah Zelenice. Med žarečimi stenami sta zarita temna Dolina nad Komarjem in Žleb pod Kanjavcem. Bledo-rožasta je Planja s snežiščem po širokem temenu, zad za Planjo jarko rumeno-rudeča stena pod Razorjem „Vrh Žlebičev", ki žari med zadnjo rogovilo Planje. Pogled, ki daje estetičnega užitka, kakor ga težko dobi še tako razvajeno oko! Že je vsa Trenta v mraku in še gore gorski vrhovi v ozadju nad njo. Četrt ure polagoma prehajajo intenzivne barve v vedno bledejše. Ko se razgrinja večerna tmina po dolini, prehaja rudečica v rožasti rumenec, za njo v rožasto-vijolično, umazano-lilasto, temno-sinjo barvo, ki se zliva v mrklo modro barvo neba. Sledovi zadnjih luči zamro okoli 5'30 pop. Na temnem nebu visoko nad teboj zamiglja komaj vidno prva zvezdica. Se četrt ure in luna dobiva na zahodu svojo moč, snežine na vrhovih zopet zasinejo, okoli tebe se zaiskre sem in tje snežinke in kristalci ivja. Stojiš in strmiš, okoli sebe pošastno širno preprogo snega in sipkega ivja. Kako si lepa in božja, priroda! Dne 6./8. je deževalo. Zaman sem se bil pripravil za nameravano turo na Kanjavec. Pohajkovati sem moral v presledkih po bližnji okolici Loga. Prva strmica nad Logom se imenuje Vršič okoli 700 m, dočim leži Baumbachova koča ob 622 m. Da ločimo ta Vršič od onega pod Mojstrovko, ga bo pač treba imenovati „Vršič nad Logom". Na predelu stoji znamenje „poklon", kakor povsodi po Tolminskem, ko se poslavljaš od doline. Za Vršičem proti cerkvi stojita dve hiši na samoti, druga je Strukljeva. Ravno so jo dozidali; družina prebiva v leseni klomci za silo. Požar jim je bil uničil staro domovje. Brneči kolovrat in padajoči dež sta me zvabila pod streho. Stara Strukljevka je mehanično gonila nogalnico kolovrata ter pulila precej surovo predivo iz nizkega rogastega koželja. Za gospodinjo mora biti na stare dni! Hčer ji je vzela pred leti strma stena Plešivca, ko je šla z možem žet travo. Pod klonico se ji igrajo vnuki, dež ji brani delo na njivi; da ne izgubi dneva, goni Vreteno in nabira slegasto prejo za presmco. Bridko je tožila, kako težki so stari dnevi; Bog ve v kolikokrat je že pravila o nesreči v gorah in o prestanem požaru! Prišel je nenadoma v pozni jesenski noči, nihče ne ve, kdo je zanetil. Vse jim je vzel, seno, opravo in prašiče. Zavarovano so imeli le zidovje. Sosedje so jih sprejeli čez zimo pod streho, občina je dala lesa. Štrukelj je priden in krepek delavec, sedaj stoji nova hiša, pripravljena za zimo. Kljub dežju drugega dne 7./8. me ni držalo v Logu. Zavil sem se v dežni plašč in odrinil ob 7. proti Domu na Vršiču. Vrhove precej nizko doli so objemale deževne megle. Hoja je bila utrudljiva že zaradi vročine pod plaščem. Na Vršič sem prišel v polno meglo ob 9.40 in dobil ljube znance-turiste, ki so zaman čakali boljšega vremena. Prijetno je minil čas, tako da sem ostal kljub svoji prvotni nameri čez poldan, do po 3. uri pop., ter se vrnil v Log ob 4.45 popoldan. Pot na Vršič mi je bila ponovno prijeten izprehod iz Loga, da sem izpolnil prost dan. Pogled izpred planinske koče sicer ni tako veličasten nego oni od Vossove koče na severni strani na Skrlatico, ima pa svoje lepote. Pod Domom leži gozd pod Ležami, pod Prisojnikom zelene Korenske Police. Od Lež dol je stenata Maklena Peč do 1296 m. Na desno pod Mojstrovko je Glava v Situ, pod njo sesutine „V Situ" in Polica*) na Gumnu (Gemnu). Zadnje obzorje zapira greben Plazkih Lop od Vogla 2348 m naprej, Travnik 2252 m, Travniški Rob 2138 m, Planja 2090 m, Kuk 2038 m, nekoliko zad na desno Velika Baba 2014 m, Prst 1900 m, Kaluder 1980 m, Šmohor 1931 m in beli Peski 2173 m\ tik na desno jim je Krn, ki se pa izpred Doma ne vidi, marveč stopi na obzorje, ako se gre nekoliko na levo po poti proti Prisojniku. Pod Voglom je rušasti Cisti Vrh 1874 m, pred Travnikom Velika Tičarica 1891 m. Nad Zadnjo Trento se vleče greben od Ušja čez Plešivec 1894—1960 m, strmi stožec Trentski Pele 2109 m, svetla pečina Srebrnjaka 2099 m, zareza Velika Vrata 1841 m in Sravnik 2060 m. Tik njega, ako se stopi nekoliko na levo od Doma, se pokaže Grintavec 2344 m. Naravnost proti jugu pod teboj je debro Srednje Trente do Loga, na desno nad Logom Vogel 1424 m, pred Travniškim Robom v ozadju. (Da ločimo, treba rabiti Plazki Vogel in Vogel nad Logom). Dne 8./8. se je precej izvedrilo. Ker je po deževju zadnjih dni narasla Soča, sem si hotel ogledati izvir ob polni vodi. Mimogrede *) „Polica" rabim vedno za Grashalde in ne za Band, ki mi je „greda" ; za njo rabijo gorenjski vodniki nemško besedo „pant". sem se ustavil pri starem Ivanu Mlekužu, „Pri Tonetu", zadnja hiša pod gozdom. Naštel mi je po vrsti imena vrhov od Loga do Razorja: Vrh nad Malim, nad Velikim Prosekom, Debela Peč, Goličica, Kanceljni, Planja, Razor; ravno pred nama smrečnati, košati stožec Kukla. Planina Kukla obsega ves rob ravno imenovanih vrhov, pa dol do grape pod Mlinarico: „Korita". Zad za Kuklo pod Goličico (ta vrh zasluži ime le od te strani, kjer je njegova glava grintava, dočim je na Zadnjiško stran porasla s travo in ruševjem do temena) je Rušna Glava, ki odpada v »Visoki Steni" strmo v Korita. Na zahodno stran sem skušal poizvedeti ime za najvišji vrh 2437 m. Stari Tona je trdil, da so ga po starem imenovali Klenice. Spomnil sem se takoj, da so v Bavšici „Klonice", široka snežna kotlina onkraj grebena; torej je imel prav moj vodnik iz leta 1910, Jožef Mlekuž, ki je trdil, da je pravo ime za ta vrh „Pelc nad Klonicami". Zapodenci so mi pozneje napovedali ime za ta vrh tudi domače trentsko ime „Pinja", po obliki severno vzhodnega loka. Potok izpod Vršiča [je imenoval Lomerico ali Lfmerico (prehod iz o na i velja tukaj kakor za grapo pod Višarjem v koroščini), ker prihaja od Lomov (Lomi), t. j. razdrte grape pod gozdom in pod Makleno Pečjo. Sočina struga je bila polna vode, tako da se nisem mogel približati izviru. Kotel, v katerem ob suši voda stoji precej nizko, je prekipeval, da je mogočni vodni curek z vso silo padal v slapu čez skalovje. Dne 9./8. je bilo zopet čemerno vreme. Poskušal sem proti Mlinarici čez Ture, t. j. napeti holm nad Sočo, na katerem stoji par hiš. Višina bo okoli 800 m, s pogledom po Zadnji Trenti in prbti Logu. Lepa lega je letos privabila na Ture*) dva, baje ruska slikarja. Že več let pa zahaja k „Toni" češki slikar. Saj pa je tudi malo dolin, ki bi nudile tako mnogovrstnih objektov kakor Trenta! Iz gozda, po grapi, ki je navadno suha, teče Turnica, ali kakor jo imenuje „Trentar": Ležanica, ker prihaja izpod Spodnjih Lež. Ta grapa niti ni zarisana v zemljevidu. Ob obilem dežju pa tvori sem in tje lične slapiče po skokih in brzice po žlebih. *) Ime Ture v tako zapuščeni dolini kakor je Trentska, po mojem mnenju jasno kaže, da to ime ne more biti keltsko, kakor ga tolmačijo knjižni filologi; mislim, da je ali pristno slovensko ali pa še izza prazgodovinske dobe. Kelti niso nikjer poselili naših dolin, Podunavja in Balkana kompaktno, marveč so prišli le kot bojne čete, ki so zasedle odprte doline in ravnine, od koder so vladali zavzete kraje. Res keltska •mena za mesta bi se morda dala konstatovati le za utrjene tabore in v strategično važnih legah in prehodih. Ime Ture pa se da izslediti po vsem Slovenskem za ravno tako odljudne, zgolj pastirjem pristopne kraje, kakor so Trentske Ture. Sele 11./8. se je začelo nebo čistiti. Baš ko sem se vračal iz Zadnje Trente, je zasijalo solnce na čistem nebu nad mano. Posebno krasen se mi je zdel po tolikih mračnih dnevih pogled, ko sem stopil izza velikega bolvana pred trentsko cerkvijo tik ob poti. V popoldanskem mraku je že bela Spikova hiša sredi temno-zelene murave, poleg nje zvonik in nad njim gozd Pod Jamo. V ozadju kontasto pobočje glave nad Logom, na drugi strani strmi Vogel. Zadaj gozdnati Vršovec, nad njim orjaške pečine Trebiških Lop, obsejane po solncu, pod njimi rušasti Cisti Vrh. Tik pod teboj pod potjo lahko žubori Soča. Priroda tem bolj vpliva na človeka, kadar ga navdaja upanje lepega vremena z delom, ki ga čaka. I *M> «1-1 Slap Plive u Vrbas. Rudolf Maldini Wildenhainski (Sarajevo). lan od najljepših krajeva Bosne svakako je Jajce i njegova okolica. Silna se pred tobom uzdižu brda, koja poput orijaškoga zelenoga vijenca ovijaju čitav kraj i grad. Tu ti je izbočiti jajasti brijeg, na kom se dižu ruševine staroga grada, slikovito mnoštvo kuča, džamija i zgrada. Tu je čarobna dolina Vrbasa s bisernom krunom svih tih dražesti, divnim slapom, što ga tvori brzotoka Pliva, rušeči se baš pred zidinama Jajca u duboki Vrbas. Čarobna li pogleda na obale Vrbasa i na okoliš mu, a osobito na kamenite sadrenaste ili sigaste gromade, koje ti je tuj izgrizla i izdubla voda, pa ti se čini, kao da ih je išaralo tisuče dlijeta! Vrbas izvire ispod planine Raduše (1956 m) i Zeca (2160 m). Od mnogih mu pritoka i pritočiča najzanimljivija je ipak Pliva. Ona izvire ispod planine Vitoroge (1907 m), pa teče k sjeveru gotovo usporedo s Vrbasom. I ona lomi sebi put poput Vrbasa izmegju raznih gorskih kosa sve do mjesta Jezera. Tu prima od lijeve strane pritok Jošavu. Stvorivši zajedno s njom krasno jezero, hrli na istok prema Jajcu. A kolika je tek napast čeka, kad nahrupi ispod zidina Jajca na strmenu golemu stijenu te se sunovračuje u duboke ponore Vrbasa. Rijetko češ gdje nači takovih čara prirode. Tuj je voda pokazala svu svoju snagu. Široki mlazovi vode — največi do 13 metara — ruše na više trakova preko razvaljenoga i raznoliko izbočenoga stijenja u dubinu Vrbasa padom od 25 metara. Silna množina želenkaste bistre gorske vode postane samom mliječnom pjenom. Tu je sve živo, po-bunjeno, uznemireno, kao da milijuni ruku kakovih umišljenih vodenih duhova prebacuju svaku kapljicu vode na stijene, na zeleno okolno granje i uvis — pa da se raskidane i rasprsnute u najsitnije čestice prikazu oku kao biserna prašina i magla. Žarki sunčani traci presijecaju tu vodenu prašinu i stvaraju od nje na više mjesta čarnu sliku krasne nebeške duge. Pa onda taj šum, ta zaglušna, pa ipak skladna buka! Slab je ljudski glas, da nadviče velebnu buku te vodene sile. I noči za tihe Ijetnje večeri božanstvene su tuj. Srebrna mjesečina pospe bregove, kuče, munare i zvonike, a črne se sjenke ispred nje zavuku u dolove i zakutke. Svuda tišina, a ti stojiš na visokom brijegu s lijeve strane Vrbasa i motriš slap Plive. Krasna li pogleda, krasne li prirodne naslade! Ta cijeli ti se slap na mjesečini čiai, kao da se sam biser ruši u Vrbas. A Vrbas ti se opet sav uzbrkao i ustalasao, sve mu se bijeli p j ena pri dnu vodopada, a silnu vodenu prašinu sipa naokolo po bregovima, kao da je pomahnitao. Najzad se ipak sljubi i upokoji s Plivom, te onda opet mirno teče koritom svojim, kao da ništa nije ni bilo. Ali Plive nema više, ta se voda sada zove samo Vrbas. Zato Jajčani i vele: „Pliva pada u Vrbas i izgubi tu svoj glas,,. Mala staža vodi upravo pod slap. Tu su se raspukle sadrenaste pečine, a u njihovim zjalima eno malih špilja. Zanimljivo ih pogledati zbog sigastih šupljina. Nanizale su se u naj različni ji m oblicima, a voda ih je svojim praškom isprala i izgrizla. Blizu slapa vodi na desnu obalu Vrbasa lijep most za pješake. S te strane pružaju se oku putnikovu sve ljepši, no vi ji i zatnamniji prizori na milovidnu i dražesnu okolicu oko slapa. I nad slapom preko Plive ima oveči most. Pa giedaj i tu krasnoga života 1 Sto te d olje aa obalama Vrbasa ushičuje krasni slap, to te ovdje zadržava živahni rad vode i ljudskih ruku, koje su umjele da okrenu brzanje i snagu Plivine vode u svoju korist Uzduž mosta nanizali se drveni mlinovi. Tu se vrte kolesa i mlinsko kamenje pripravljajuči krušac siromašnemu Bošnjaku. Dolje su se još nanizali kašikari (mlinovi), koje tjeraju mali Plivini slapiči iza mosta, zatim bušnice za gunjeve i čebeta, pak stupe za čiščenje lana i vune. I tako ti je bistrook jajački Bošnjak upxotrebio gorsku rječicu Plivu, da je — prije nego što se njezina snaga izgubi u Vrbasu — iscrpe za mnoge svoje poslove. Srce ti se tuj topi od milinja i neodoljivo neko čuvstvo podiže ti oči k onom plavetnom svodu, k Višnjem, koji je tako bajno ukrasio ovaj mali komadič zemlje, u kojem stanuju sreini Bosanci. I ažft Pozimi v Kamniške planine! (Začetek uvoda.) Spisal Rudolf Badiura. Slep — pri nas — je, kdor se z zimo v Alpah ukvarja.... Kranjic moj mu osle kaže -— (Prosto po Prešernu.) esnica je, da ljudi kaj velikega bolj mika nego kaj pritlikavega , majhnega iste vrste. Tudi pri gorah in turistih moremo to opazovati. Nihče mi ne bo utajil, da bi najrajše zlezel kar na Triglav, na Grintavec ali kak drug goli in pusti nebotičnik, dočim si prezirno ogleduje tiste večje zarasle krtine sredi ali ob robu prostranega Ljubljanskega polja. Vse sili le višje in višje in se s posebnim zadoščenjem ponaša z mnogoštevilnimi premaganimi gorami, vrhovi in vršički, ki jih je zmagovalno teptala noga „veleturista". Zdaj pa mi povejte : kje dobite skromnega turista, ki bi se mu ne zdelo zamalo, da se popne na kakšno Veliko Planino, na Krvavec in druge take nizke in ponižne, od „veleturistov" zavržene gore, — „niti 2000 m ne zmorejo!" —, kakršnih je mnogo v Savinjskih in Julijskih Alpah ? Kdaj bi prišle potemtakem tudi te — vsaj po mojem skromnem mnenju včasih tudi vsega spoštovanja in obiska vredne gore — na vrsto, ne da bi se ti bilo treba na drugi strani bati neodpustljivega greha, da kršiš najbolj pribiti turistovski zakon, ki se po mnenju ne le splošne naše naravoobčudujoče mase, temveč ravno in predvsem 99% večine odličnih naših „veleturistov" kot edinozveličavno »počitniško" ali „samopoletno planinsko veroizpovedanje" glasi: plamen dejanske tvoje planinske gorečnosti ti sme upravičeno plamteti le kratko dobo, t. j. od sv. Petra in Pavla — odpik I — pa tja do Velikega Šmarna -— zapik! ? .. . Jedva torej dobra dva meseca v letu! — Kako se ti zdi,- prijatelj, ta hribovska zvestoba? — Na svetu je mnogo jalovosti, taka omejena planinska gorečnost in ljubezen do narave se mi zdi izmed najbolj jalovih. Jedva se ti je pričelo v kratkih mesecih poleti dvigati oko in srce k rajskim višavam, komaj si zadihal čisti zrak, zlato prostost, zavžil blaženi mir, si ušel nervoznemu vsakdanjemu direndaju — in že se ti zakrkne srce — čim odbingljajo čredini zvonci v planinah ... In potem? — Skozi celih, dolgih deset, da, deset mesecev naj ti rjavi doma tvoj cepin in — plesnijo tvoji planinski čuti . . . V tem prepovedanem času torej, v jeseni, spomladi, najraje pa pozimi, nas čakajo tudi „male" gore, vse ono manjvredno višavje pod 2000 m, ponajveč Kamniške plamine, stari znanci in znanka: Velika in Mala Planina, Kriška Planina s Krvavcem, Kompotela, Koren, Košutina i. t. d. Jaz naravnost ljubim te planine iz navade, ker so te ture tako —-po ceni, ker so mi tako blizu, pred očmi? Ali pa me je kaj drugega bolj priklenilo na nje — morda alpska zima, ki se mi je v njih razodela ? Najbrž bo slednje; kajti ne opažam, da bi se jih,bil že naveličal tekom desetorice let; danes so mi ravno tako drage, vabljive in prikupljive ko tedaj, ko sva s tovarišem prvič v zimskem času, tesnega srca, vstopila v ta, o zimskem času tako dolgo nepoznani nevi svet, res prava „terra incognita", „Onexploreed" našega planinskega sveta! Kakšne grozote in strahote so nama hoteli podtakniti, da bi naju odvrnili od najinega namena! V strašnih barvah so nama slikali napore, mraz, sneg, žamete in druge neprilike najbolj natanko tisti, ki teh krajev — celo pozimi — nikdar videli niso! Da, prišlo je razočaranje, toda prijetno, veselo! Kaj sva ondot zaznala in spoznala? Da bi se pač dalo pričkati, jeli v zimskem ali letnem času zanimivejša Velika in Mala Planina ali pa Križka Planina s Krvavcem, jeli prijetnejše bivanje v Smidingerjevi koči ali v „Kriški bajti" pod Krvavcem; kateri izmed obeh „mežnarjev" je bolj prijazen ali neprijazen: ali pri Sv. Ambrožu ali oni pri Sv. Primožu i. t. d., i. t. d. Nikakor pa ne o tem: So-li sploh kdaj lepše te imenovane Kamniške planine ko baš tedaj, ko jih krije sneg in jih obseva ono božje, veličastno zimsko solnce! Bilo bi zaman prerekati se o tem, vsaj z nami, zimarji, smučarji! Zima namreč, ravno zima, pravim, je čudotvorna kvintesenca, ki mogočno dvigne krasoto teh planin, ker jih docela spremeni, ozaljša, vsakikrat drugače preseneti turista in zbuja v njem vedno novo občudovanje. Kaj bi dal, ko bi mogel vse to opisati: o oni prijazni tovarišici luni in tajinstveni njeni mesečini, ko te spremlja skozi fantastične gozdove, ko ti segajo v dušo čudomile, nedojmljivo tihe melodije jutranje ali večerne zarje; kakšna radost je, kopati se v blagodejnih žarkih zimskega, velikega solnca, kako veselje, kadar se izprehajaš ali celo kadar letaš in plavaš na gladkih, hitrih smučkah po onih belih, čistih, bajnoblestečih demantnih poljanah in brdih liki zibajoči se lahkokrili ptici v tem svetem raju svečanostne samote in miru, daleč od šumnega sveta morečih skrbi... Le pridite, poglejte — in potem sodite! To je vzrok, zakaj vabimo, kličemo tudi na te gričevske gore! Pa še nekaj! Večkrat sem čul tožbe, da nimamo onih velikih gora z večnimi ledeniki, ne visokih snežnikov Vel. Kleka i. dr. Evo, prijatelj, ki te nadlegujejo in žalijo take misli. Hajdi! Pozimi kvišku — a ne je prespati! Ti li ni zima v naših planinah za to najlepše nadomestilo ter ob enem najboljša prilika in šola turistovske zdravosti in čilosti! Kvišku torej, glej tam gori se ti odpira nov svet, ponuja se ti in čaka te neznano veselje s cepinom in vrvjo, ali pa na krpljah in smučkah! Carpe die