581
„Ne torej v krčmo ?" je prašal napol s smehom in se je ozrl name s čudnim, skoro hudobnim pogledom. Molče sem šel dalje, on pa je šel za mano.
V veži me je ustavil vdrugič, prijel me je za roko.
„Mislite si pač, da ste boljši, nego moj oče ? Niste boljši! Kaj vas briga moj oče, kaj vas briga moja mati in kaj vas brigam jaz? — Če bi imeli hišo, bi vam jo zažgal!"
Tresel se je, ko je stal pred menoj in tresel sem se tudi jaz. In v istem hipu, Bog vedi zakaj,  je  legla zlobnost v moje  srce.
„Zdenko,  sam si tepel svojega  očeta!"
Mrak je bil v veži, obadva sva molčala; komaj da sem videl njegov beli, drobni obraz. Stal sem pred njim, in ko sem gledal nanj, se je nenadoma sključil ter planil proti meni. Udaril sem ob zid, v obraz me je bil s svojimi nežnimi pestmi.
„Kaj počneš, Zdenko !" sem zaklical.
Spustil je roke ob život, naslonil se je ob zid, meni nasproti. Sopel je težko, komaj sem razumel njegove besede.
„Sami ste vedeli, zakaj sem ga tepel! Tudi vi ste hudobni — ni človeka!"
Kakor da bi se bil vzdramil, sem skočil k njemu in sem ga prijel za rame.
„Odpusti mi,  kakor Bog odpusti!"
Stala sva roko v roki.
„Prej si hotel v krčmo, Zdenko, pojdiva v krčmo !"
„Prej sem hotel v krčmo, zdaj nečem !"
Nenadoma ni bil več fant, otrok je bil, slaboten in žalosten. Stisnil se je k meni, z obema rokama me je objel, nato se je vzpel, da sem čutil v lice njegovo vročo sapo.
Jutri, gospod! Jaz vem, da se bo jutri zgodilo! Bodite usmiljeni!"
V temi je iskal moja lica in vztrepetal sem, ko sem začutil njegove tople, žametne roke.
III.
Tako je prišel tisti dan, ki mislim nanj z bridkostjo. Jaderno se je zgodilo, švignilo je v hipu mimo mene.