MELANHOLIJA
Jože   Šmit
Malo še, in bo kronist položil čez knjigo dlan: skrbno popisan list križec dobil bo ob stran.
In bo nekoč prejel vprašanje študent za izpit: Kaj je na svetu počel, kdo je   bil Jože Šmit?
Pa bo ta mladi mož jecljati pričel malce bled: Jože Šmit, Šmitov Jož ... več pa ne bo besed.
In bo nesrečen zelo, a vendar bolj srečen ko jaz, kadar s tresočo roko iščem svoj lastni obraz.
Usta so tu in oči, ušesa in nos in še kaj, dosti je tu vseh stvari, ne da bi vedel, zakaj.
Potem je nekje še srce in mnogo velikih, želja, a kaj ko imajo ljudje dosti že vsega tega ...
Rad bi študent bil, ki kdaj mogoče ob meni bo pal, pri novem izpitu bi vsaj vse vam o Šmitu zdrdral,
potem pa pozabil bi nanj kakor na mnoge stvari, kakor na grčav panj, kadar do kraja zgori.
526