OCENE IN POROČILA Spet prevedene Mickiewiczeve pesmi' Konec lanskega leta je v zbirki Lirika izšel krajši izbor Mickiewiczevih pesmi, ki jih je prevedel Lojze Krakar. Njegovi dosedanji poljski prevodi (Kochanowski, Gatczyiiski, Rözewicz in še mnogi drugi, zlasti v knjigi Poljska lirika dvajsetega stoletja) posegajo v razna obdobja bogate poljske književnosti in so s stališča prevodne metrike opazni. Krakar se večinoma loteva še neprevedenih pe-semskih besedil, Mickiewiczev izbor pa obsega tudi nekatere v slovenščino že prevedene pesmi, vendar ne izpod peresa Rozke Štefan (razen Poljski materi), Dušana Ludvika m Jožeta Udovica (razen Pritekle solze so), ki jih Krakar v opombah pojmuje kot njegove najpomembnejše prevajalce. Prevladujejo balade {Očetova vrnitev. Gospa Twardowska) in soneti {Lauri, Jutro in večer. Strelec), nekaj je elegij (Za D.D., Ura), kratka epska pesnitev Ordonova utrdba, končujejo pa se s pesnikovim motom Solze sem točil. Največ pesmi je iz Mickiewiczevega vilnsko-kovenskega in ruskega obdobja, manj jih je iz obdobja emigracije. Krakar jih sicer ni uvrstil v posamezne razdelke — kot so to storili poljski uredniki — si pa pesmi sledijo v približnem časovnem in oblikovno-vsebinskem zaporedju. Kot kateri koli drugi so tudi ti prevodi relevantni toliko, kolikor se je prevajalcu posrečilo združiti vsebinsko ustreznost z ustrezno obliko; na to nas opozarja prevajalec kar sam v spremni besedi k svojim prevodom Kocha-novvskega, ki so izšli pred skoraj dvajsetimi leti v isti zbirki. Ker so se ob novih prevodih starejše poljske poezije vedno začenjale polemike o vprašanju metrične substitucije poljskega verza, naj bo ta ocena Krakarjevega prevoda bolj verzološko naravnana. Da bi lahko vsaj približno dojeli problem nadomeščanja vernega izrazila, moramo najprej pojasniti razmerje med slovenskim in poljskim verzom. Slovenski in poljski verz se med sabo razlikujeta predvsem tedaj, kadar za svoja verzna izrazila izbereta tiste mere, ki so v skladu z njunim pesniškim izročilom. V teh dveh jezikih sta se namreč razvila različna verzna principa, kar je po mnenju teoretikov posledica različnega jezikovnega gradiva pa tudi vpliva evropskih verz-nih sestavov. Poljske besede imajo ustaljeno naglasno mesto in ne morejo spreminjati svoje pomenskosti glede na dolžino samoglasnikov. Slovenščina pa je jezik, v katerem so tovrstna nasprotja mogoča. Zato je slovenski tradicionalni verz silabotoničen, tj. upošteva tako dolžino verza kot iktično metrično shemo, poljski pa silabičen in mnogokrat dvodelen: vsebuje stalno število zlogov in besedni premor na istem mestu (cezura), naglasna impulzivnost je prosta, vendar s težnjo po paroksitonični klavzuli, se pravi stalnem naglasu na predzadnjem zlogu. Preva-jalčeva naloga torej ni v posnemanju, temveč v ustreznem nadomeščanju verznega izrazila — seveda kolikor gre za merjeno pesniško besedo. Krakar se je pri prevajanju Mickievvicza srečeval z naslednjimi tipi poljskega verza: a) silabični: — trinajsterec (7+6) — enajsterec (5+6) — osmerec — preplet enajsterca in osmerca — prosti silabični verz b) silabotonični (ta je pri Mickiewiczu redek kot v poljski poeziji sploh, saj pesnika zaradi ožjega Adam Micldewicz, Zbirka Lirika, prevedel Lojze Krakar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994; Lirika). 167 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 3 OCENE IN POROČILA besednega gradiva omejuje, je pa kljub temu mogoč): — trohejski osmerec. Balade in romance je Mickiewicz pisal kot šti-rivrstične in proste kitične oblike, največkrat v osmercih ali prepletanju enajsterca z osmercem (stanislavovska kitica), in uporabljal prestopne, redkeje zaporedne ali oklepajoče rime. V kombiniranem enajstercu je upošteval cezuro po petem zlogu, ki pa je izrazitejša v njegovih istozložnih pesniških besedilih. Krakar je balade in romance prevajal takole: zlogovne osmerce je bolj ali manj dosledno — v duhu modernističnega prevajanja, z ne prepogostimi odmiki —nadomestil s prepletom amfibraškega osmerca in deveterca (Ribica), z amfibraškim devetercem {Marylin grobek) in trohejskim osmercem {Gospa Twardowska); stanislavovsko kitico je nadomeščal z jambskimi enajsterci (Očetova vrnitev, To ljubim) ali prepleti amfibraškega enajsterca z osmercem (Prijateljem, Odpadnik); tu je bodisi uvedel moško rimo v enajstercu (Prijateljem) ali pa je izvirno prestopno rimanje poenostavil v pretrgano in tako uvedel moški, prestopno nerimani verz (Odpadnik). Zanimiva je primerjava med Krakarjevim in Pretnarjevim prevodom Gospe Twardowske. Tone Pretnar jo je prevedel v prostem prepletu trohejskega sedmerca in osmerca ter uporabljal tako oklepajoče kot prestopne ženske in moške rime, ki jih je prosto nizal, Krakar pa seje strogo držal trohejskega osmerca in prestopnih ženskih rim iz izvhiiika. V tem pogledu je Pretnarjev prevod modernejši, Krakarjev pa bolj realističen (z označitvijo »realističen« in »modernističen« opozarja Pretnar na različne načine prevajanja Mickiewiczevih sonetov v svoji razpravi O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniških besedil). Zanimiv je tudi Valjavčev prevod Očetove vrnitve iz leta 1867: poljsko raznozložno kitico je nadomestil z domačo jambsko baladno kitico, v kateri se prepletata po dva devetzložna in dva osemzložna verza. Krakarjev prevod je nastal v duhu sodobnejšega prevodnega izročila; podobno kot Jože Udovič v prevodu ljubezenske pesmi Zaloty (Snubljenje) je enajstersko-osmersko kitico v Očetovi vrnitvi prevajal izključno z jambskimi enajsterci. V spremni besedi k prevodu pesmi Kochanow-skega Krakar pravi, da slovenščina ni vajena poljskega trinajsterca in da bi ga lahko idealno nadomestila z jambskim enajstercem — vendar bi tako pri vsakem verzu izgubila po dva zloga, kar gotovo ne bi bilo v prid vsebini. Medtem ko je prevajalec pred dvajsetimi leti o tem samo sanjal, pa je pri Mickiewiczevi elegiji Za D. D. odločno uresničil svoje nekdanje stališče. Problem zlogovne omejenosti je ponekod reševal z neupoštevanjem nekaterih besed, miselnimi preskoki, metafore je zaokrožal hitreje, iskal je tiste slovenske ustreznice, ki so vsebovale čim manjše število zlogov. Nasprotno je pri Vrnitvi očeta — tam je v vsakem drugem verzu pridobil tri zloge—misel razpotegnil, dodajal je besede, ki v izvirniku niso bile uporabljene, četrti verz Pobožnie zmöwcie paciorek se v Krakarjevem prevodu npr. glasi lepo pobožno očenaš zmolite. Trinajsterec je Krakar nadomestil z jambskim enajstercem tudi v elegiji Ura, kjer je posegel v kitično sestavo in po šestem verzu vpeljal vmesno štirivrstičnico, hkrati pa zabrisal kitično mejo po šestindvajsetem verzu. Mickiewiczevi soneti so napisani kot silabični trinajsterci s cezuro po sedmem zlogu (7+6), končujejo jih naglasi na predzadnjem zlogu (pa-roksitonična klavzula). Vse od izdaj Pisanic in kasneje Čbelicejt pri nas veljalo pravilo, »da se sodozložni silabični verzi prevajajo v slovenščino s trohejskimi ekvivalenti iste dolžine, lihozložni pa z jambskimi« (Tone Pretnar, O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniških besedil), zato so tako ravnali tudi naši prevajalci, pri prevajanju iz poljščine toliko bolj, saj so s tem ohranili paroksitonično klavzulo. Krakar je o trinajstercu napisal: »Bistvene zanj so ženske rime, ki so v poljščini tudi najbolj naravne in jih izvirnik nikjer ne zamenja za moške enozložnice, tako da jih nekako postavi tudi prevajalcu za pravilo, čeprav temu pravilu slovenski pesnik, vajen enako moških kot ženskih rim, ne more zmeraj slepo slediti.« Krakar to pravilo v sonetih upošteva, zato—poleg tega, da nadomešča poljski zlogovni in dvodehii trinajsterec z jambskim brez cezure — nikoli ne uvaja moške rime, medtem ko Pretnar v svojem prevodu Resignacije nikoli ne uporabi ženske, ter celo vpeljuje naglas na predpredzadnjem zlogu. Pretnarju torej paroksitonična klavzula v slovenskem prevodu ni bistvena, kot mu tudi ni bistveno ohranjanje razporeditve rim, kar je 168 TF7TKTN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 3 OCENE IN POROČILA opamo že v njegovem prevodu Gospe Twar-dowske (Tržiški tekstilec, 1971). Rime v prevodih sonetov je Krakar razvrstil po naslednjem vzorcu: abba, cddc, efe, fef (ali fgg). Mickiewiczev vzorec je največkrat tak: abba, abba, cdc, ded. Torej se je od rim v izvirniku vedno oddaljil tako, da je v drugi kvartini poiskal nove rime, v zadnji tercini pa je ponekod vpeljal zaporedno rimanje namesto verižnega. Poleg tega je nadaljeval izročilo inovativnega asonančnega ali nečistega rimanja (npr. jočem —mogoče, vical—rdečica, balkonu—zatonu), ki jo je pod Župančičevim vplivom v prevodno poezijo vpeljeval Vojeslav Mole, toda njegovega rimanja čez besedo (ciprese—hude se) Krakar ni nikjer realiziral. Opozoriti je treba še na zaporedno rimo v nesonetnem jambskem tri-najstercu v prevodu pesmi Do*** (Za ...): rima nebu — zvedel priklicuje slovensko knjižnopo-govomo različico [zvedu] in zato spada v posebno kategorijo. Petvrstičnico Poiaty si^ lzy (Solze sem točit) je Krakar prevedel brez notranjih rim in jih je nadomestil z eno samo prestopno (otroštvo — uboštvo); Jože Udovič jih je bil v svojem prevodu iz leta 1952 (Pritekle solze so) ohranil: vroče — sijoče, majsko — rajsko, prešerno — nemirno, zorenja — trpljenja. Ker pomeni cezura po sedmem zlogu v sila-bičnem trinajstercu odmor za poudarjeno besedo, je poljski sonet tudi skladenjsko dvodelen. Čeprav se zdi, da je Krakar v sonetu Lauri besedno mejo upošteval (le v dveh izmed štirinajstih verzov je ni), njegova cezura ni skladenjsko utemeljena, npr. v verzu da sem s pogledom te in / 5 svojim glasom ganil, kjer ne moremo več govoriti o dvodelnosti verza. Ustrezni poljski verz se glasi: Ješli ci( mym spojr-zeniem, / ješli giosem wzrusz^. Prešemu se je takšna dvodelnost posrečila v baladi Prekop, ki je napisana v nibelunški kitici (jambski trinajsterec s cezuro po sedmem zlogu), npr. uvodni verz Bil nekdaj je mlad pevec, I ne bogat, al' sloveč. V nemških prevodih poljskih pesmi je ni dosledno ohranil: der nicht mehr liebt, daß er gelliebt, nicht kann vergessen (Resignation). Zato lahko sklepamo, da ima cezura v sila-bičnem verzu drugačno vlogo kot v silaboto-ničnem, saj v prvem, poleg predpisanega besednega premora, mnogokrat odloča o intonaciji verza, hkrati pa se dodatno uklanja normi, ker ni omejena z iktično metrično shemo. Še nekaj besed o prevajanju Mickiewiczevega enajsterca. Tone Pretnar ugotavlja (Tone I^et-nar, O verzu slovenskih prevodov Mickiewiczevih pesniških besedil), da so Mickiewiczeve dvodelne lirske enajsterece (5+6) slovenski prevajalci največkrat nadomeščali z jambskimi brez cezure (Tmovec, Debeljak, Udovič, Štefanova), s prepleti jambskih desetercev in osmer-cev (Udovič), s poljubnimi prepleti jambskega enajsterca z desetercem (Udovič, Štefanova), s prostim jambskim verzom (Prešeren, Udovič), redkeje z dvodelnimi padajočimi naglasnimi četverci (Debeljak) ali prepletom daktilskega enajsterca in deseterca (Štefanova). Krakar je omenjeno mero vedno nadomestil z jambskim enajstercem, vendar ga je dojel precej svobodno in ga »v prevajalski stiski« — kot je napisal ob izidu Kochanowskega — ponekod zamenjal z dvanajstercem, npr. verz med vlado in ljudstvom sprava spet nastane (Materi Poljakinji). Rozka Štefan pa je v istem jambskoenajsterskem prevodu iz leta 1985 z naslovom Poljski materi tri verze podaljšala v trinajsterce. Glede drugih Krakarjevih prevodov enajsterca je vredno omeniti, da so od štiriindvajsetih verzov v Velemojstru štirje dvanajsterci, ostali pa enajsterci. Medbesedno mejo je tu uresničil v 66,6 %, vendar ni skladenjsko utemeljena; Tine Debeljak jo je leta 1943 v prevodu iste pesmi z naslovom Mojster mojstrov v 54,5 %. Kitično zgradbo v prav tako enajsterskem verzu Kesanja za/7rav//'(Vca je Krakar razbil na dve oktavi, rimo je ohranil — le v zadnjih štirih verzih je namesto stalne prestopne uporabil oklepajočo. Silabotonični verz je pri Mickiewiczu redek, vendar opazen in »dosledno strofičen verz spevnega tipa«, kot ugotavlja poljska verzologinja Lucyila Pszczol-owska. Slovenski prevajalci so doslej prevajali samo njegova jambska in ana-pestovska pesniška besedila; Rrakarjev prevod se kar dvakrat loteva trohejskega osmerca ter mu v domači podobi daje povsem ekvivalentno obliko v dveh različicah istega pesemskega besedila — To rozkwitle swieio drzewa (To raz-cvelo sveže drevje) in Piešri pielgrzyma (Romarjeva pesem) — le da se v Romarjevi pesmi lirski subjekt ne identificira z avtorjem Za konec še tole. Poljski glagol plcftač si^ pomeni zapletati se in ga je Krakar pomotoma zamenjal z glagolom plakač (jokati), ker imata glagola podobnosedanjiško osnovo. Od tod na- 169 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 3 OCENE IN POROČILA paka pri prevajanju naslovnega in hkrati uvodnega verza Möwi? z soba, z innymi plcfcz? si? w rozmowie v S teboj se pogovarjam, a ob drugih jočem. Toda v tem verzu se skriva še ena napaka: M6wi? z sobQ je prevedeno kot S teboj se pogovarjam, prav bi bilo Govorim s seboj. Nerazumljiva je tudi prevodna množina v naslovu pesmi Przyjaciele {Prijatelji?), ko pa pesem vendar govori o prijateljstvu med Mieszkom in Lesz-kom, torej o dveh osebah, na kar nas opozarja verz Tam iyiMieszek, kum Leszka, i kum Miesz-ka Leszek, ki ga je Krakar nerodno prevedel v Tu Mieszek, kum Leszka in Mieszkov je kum živel. Nekatere množinske oblike v tej pesmi bi moral Krakar spremeniti v dvojinske, vendar jih ni {Ziarnko dzielili na dwoje / zrnce lepo so razklali), čeprav bi to lahko hitro opazil v devetem verzu Rzektbys: dwöj duch w jednym ciele, ki ga je prevedel recimo: srce je dveh v enem bilo. Klemen Pisk Kranj 170 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 3